"Žena, glej tvoj sin!"

Homilija, Ljubljana-Rakovnik, 3. 10. 2004

Smo v svetišču Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani kot apostoli, ko so se vrnili v Jeruzalem, "vztrajni in složni v molitvi, skupaj z Marijo, Jezusovo materjo". To svetišče danes postaja dvorana zadnje večerje, kjer nas Marija zbira kot naša mati, da bi nas ohranila združene v molitvi in da bi Bogu dali hvalo in slavo za stoletnico blagoslovitve temeljnega kamna tega svetišča in stoletnico izhajanja Salezijanskega vestnika v slovenskem jeziku.

Jezus ni šel k Očetu in nas pustil samih in brez obveznosti. Predvsem nam je zapustil svojo Mater kot našo mater in nam je zapustil svet kot polje poslanstva do skrajnih mej sveta.

"Žena, glej tvoj sin!"

Bili smo torej zaupani skrbi matere, same Jezusove matere, ki nam bo pomagala zoreti kot Božji otroci in Jezusovi učenci; skupaj smo bili poslani kot znamenja in nosilci njegove ljubezni mladim, zlasti najbolj potrebnim in ubogim.

Na križu nam je dal mater kot zadnjo in dragoceno oporoko: "Glej, tvoja mati!" On, ki nam je že dal svojega Očeta za našega očeta, nam sedaj daje še mater. Prav tako na križu nam je dal Duha, ki je bil v trenutku umiranja "izdihnjen" na Marijo in na ljubljenega učenca – in tako se je rodila Cerkev, ki je mati naše vere. Tako smo postali ljubljeni Božji otroci in verodostojni učenci, pogumni oznanjevalci Gospoda Jezusa in njegovega evangelija.

Izročitev Marije, Jezusove matere za našo mater pomeni, da se morajo učenci izoblikovati v njeni šoli, v njeni hiši, ki je tista iz Nazareta, narejena iz poslušanja Boga, s Pismom v roki, z razločevanjem Božje volje in z dajanjem na razpolago misli, srca, naročja, da sprejme Boga in ga utelesi. Marijina šola in hiša je tista v Betlehemu, narejena iz kontemplacije skrivnosti s čudenjem, s poskušanjem razumevanja in ohranjanja v srcu vsega, kar se zgodi, s potrpežljivim pričakovanjem ure, v kateri bo Bog hotel razkriti skrivnost iz obličja v obličje. Marijina šola in hiša je tista v Jeruzalemu, zgrajena iz zvestega izpolnjevanja Postave in iz odkrivanja Jezusovega skrivnostnega načrta, ki bo kot oster meč ranil njeno srce in jo bo vedno bolj intimno privlačil v skrivnost svoje osebe. Marijina šola in hiša je zopet tista v Nazaretu, zgrajena iz anonimnosti, ki pa jo zaznamuje prefinjeno delo, najbolj delikatno in dragoceno, ki ji je bilo kdajkoli izročeno, namreč, vzgoja sina, pravega človeka in pravega Boga. Marijina šola in hiša je tista na Kalvariji, kjer Očetu vrača, kar mu je pripadalo, njegovega Sina, in kjer sprejema kot svoje poslanstvo, kot dar in nalogo, ne samo sina, ampak vse može in žene sveta. Marijina šola in hiša je končno tista v dvorani zadnje večerje, kjer se izgrajuje Cerkev, hranjena z molitvijo in s pričakovanjem Duha.

Evangeljski odlomek, ki prikazuje Marijo ob vznožju križa, ko sprejema učenca za svojega sina in kateremu je dana kot mati, nam prikliče v spomin evangeljsko pripoved o svatbi v Kani. Tudi tam se pojavljajo Jezus, učenci in Marija, ki na nek način anticipirajo novo zavezo, kjer prekipeva od vina zaveze, ki bo za vedno razveselilo življenje ljudi. Podoba Marije ob križu nam prikliče v spomin tudi odlomek iz 1. Mojzesove knjige, tistega o obljubi odrešenika po izvirnem grehu, ki je preobrnil ves čudoviti Božji načrt s človekom: "Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto" (1Mz 3,15). Cerkveni očetje so brali to besedilo kot prvo oznanilo Mesijeve zmage ali zmage žene nad zlim. Takšen zaključek je veljaven, če upoštevamo celotno sobesedilo Svetega pisma.

Zgodovina blagoslova, začetega z Abrahamom, v katerem "so blagoslovljene vse družine sveta" (prim. 1 Mz 12,2s), ima svojo dopolnitev v Kristusu, ki je začetek novega človeštva, zmožen premagati greh in smrt. V novem stvarstvu, ki ga opisuje Izaija "Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino" (Iz 11,8), se bo tudi kača pomirila z novim človeštvom in tako bo izbrisano prekletstvo. Simbol boja med kačo in ženinim rodom ponovno pride do izraza v Apokalipsi (12), ki nam predstavlja simbolično meditacijo o smislu človeške zgodovine, stvarstva in odrešenja: zgodovina padanja človeštva, kateremu prihaja naproti Božji odrešenjski poseg.

Poglejmo torej Marijo, kateri je zaupano človeštvo, da ga prenovi prek dinamizma Duha. Ona uresničuje čudovita dela s tistimi, ki jo – kot ljubljeni učenec – vzamejo na svoj dom, in jim pomaga sprejeti Božji načrt kot načrt življenja, kakor nam je bilo povedano v drugem berilu: "Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom." Izvolitev, da bi bili sveti in brezmadežni, vnaprej določeni za posinovljene Božje otoke, klic, da bi postali Kristusovi dediči, je "Božji sen", ki ga je toliko mož in žena, ki dosegajo "visoko mero vsakdanjega krščanskega življenja", spremenilo v resničnost.

Svež primer znotraj naše salezijanske družine je Avgust Czartoryski, s. Evzebija Palomino, Aleksandrina Da Costa, Albert Marvelli, ki jih je Cerkev razglasila za blažene in jih ponudila kot vzor človeškega in krščanskega življenja. Znamenje tega je tudi izžarevanje čudovite svetosti Dominika Savia in Lavre Vikunje, katerih jubileja sta med mladimi vzbudila veliko navdušenja in hrepenenja biti kot ona dva. Ikona je, končno, svetost don Boska in Marije Mazzarello, po katerih so tisoči in tisoči hoteli oblikovati svoje življenje. Marijino materinstvo rojeva svetost in naše sinovstvo se preverja prav v njem. Zato se zahvalimo Mariji, ki je bila mati, vzgojiteljica za svetost članov naše družine in toliko mož in žena po vsem svetu, ki iščejo in gojijo semena dobrote, resnice in lepote.

Glejmo torej Marijo, kateri je bilo zaupano človeštvo, da ga osvobodi tveganja gnitja in padanja v brezna brez povratka, kot smo videli v presunljivih podobah žrtev terorizma in vojn, da ne govorimo o tisočih tragičnih obrazih brez človeškega dostojanstva, ki je pohojeno, izgubljeno ali ukradeno, kjer vidimo najbolj skrajne meje, ki jih lahko doseže človek brez Duha in brez matere, prepuščen svojim naravnim nagibom in brez usmeritve svojih moči k dobremu. Nepravičnost ima vedno dramatičen dvojni obraz: razčlovečuje tiste, ki jo uveljavljajo in razčlovečuje tiste, ki jo trpijo. Mariji je bilo zaupano človeštvo, v njene roke je bilo položeno bičano truplo njenih sinov. Zato prosimo Marijo naj dejavno nastopi v tem težkem trenutku zgodovine in reši človeštvo pred polomom.

Danes smo tu, v njeni, don Boskovi in naši hiši, da se izročimo njej, da jo vzamemo s sabo v naše domove, v naše družine in skupnosti, in da ji izročimo celotno človeštvo, jo prosimo, naj bo mati zlasti tistih, ki so najbolj ogroženi z nesmislom in z barbarstvom vseh vrst, jo prosimo, naj privede do izpolnitve Božji sen, ki je naše posvečenje.

Skozi sto let nam je bila zvesta in ljubeča mati, to bo tudi v prihodnje prek tega svetišča in prek čudovitega orodja dobrega, kar pomeni Salezijanski vestnik.

Marija Pomočnica, Don Boskova Marija, Marija težkih časov, prosi za nas.