Poklicani k svetosti

Ljubljana-Rakovnik, 2. 10. 2004

Dragi mladi, zelo sem vesel, da lahko skupaj z vami obhajam to evharistijo, v svetišču Marije Pomočnice, da bi sprejeli poziv k svetosti in se zahvalili za salezijansko mladinsko svetost: za svetost Dominika Savia, ki je bil razglašen za svetnika pred 50-imi leti; za svetost Lavre Vikunje, ki je umrla pred 100 leti; za svetost petih mladih mučencev iz oratorija v Poznanu na Poljskem; za svetost Alberta Marvellija, ki je bil razglašen za blaženega pred slabim mesecem.

Toda ti niso edini. Predstavljajo le cvet v gumbnici velike množice mladih fantov in deklet, ki so postali pravi velikani, ki so, kot vsi sveti, dar od Boga, hkrati pa so sad salezijanske vzgoje.

“Pisal sem vam, mladeniči, ker ste močni in ker Božja beseda prebiva v vas in ker ste premagali hudiča.”

Božja beseda, ki smo jo poslušali, po eni strani obnavlja opozorilo, naj svoje miselnosti in življenja ne oblikujemo po miselnosti sveta (“Ne ljubite sveta in ne stvari od sveta. Če kdo ljubi svet Očetove ljubezni ni v njem”) in, po drugi strani nam pojasnjuje, k čemu smo poklicani: da “smo” sol zemlje in luč sveta.

Besedilo prvega Janezovega pisma nas spominja, da obstaja delež človeštva, ki se organizira in izgrajuje v tem, kar je nasprotno Božjemu načrtu in da zato ne more biti ljubljen. Gre za svet, ki ga opredeljuje “poželjivost mesa”, kar pomeni skupek slabih nagnjen v padlem in h grehu nagnjenemu človeku; ki ga opredeljuje “poželjivost oči”, to je vse skušnjave, ki dosegajo človeka od zunaj; kot “napuh življenja”, kar je napuh, utemeljen na posedovanju. Danes bi rekli, ne podlegati skušnjavam hedonizma, uživaštva, bogastva in oblasti.

Zaupati svetu in ne Bogu je norost, kajti svet bo prešel, tisti pa, ki bo izpolnjeval Božjo voljo, bo obstal. Z ene strani šibkost, prehodnost, z druge pa obstojnost, trdnost. Veličina Dominika Savia, Lavre Vikunje, petih mladih poljskih mučencev, Alberta Marvellija, med drugimi, je bila prav v njihovi odločitvi, da v svojem obdobju odrščanja in mladosti sprejmejo velike odločitve: popolnoma se izročiti Gospodu, najti v njem veselje, in služiti drugim.

Odlomek iz Matejevega evangelija pa nam jasno pove, da če so Jezusovi učenci resnično njegovi učenci in da če živijo po duhu evangeljskih blagrov, ne morejo ne biti “sol” in “luč”.

“Vi ste sol zemlje ... vi ste luč sveta.” (Mt 5,13.15)

Rad bi se nekoliko zaustavil ob evangeljsekm odlomku, tudi zato, da bi priklical v spomin temo predzadnjega svetovnega dneva mladih.

“Vi ste sol zemlje ... vi ste luč sveta”: Jezus je uporabil ti dve podobi, da bi opredelil svoje učence. Obe podobi sta zelo zgovorni in obe nam prikazujeta, da biti Jezusovi učenci ni toliko vprašanje “delati” kot vprašanje “biti”, to je, je bolj vprašanje indentitete kot učinkovtosti.

Poglejmo konkretno, kaj pomeni “biti sol zemlje in luč sveta”, da bi iz tega evangeljskega odlomka resnično napravili program življenja in bi tako, prvič, osvetlili pomen svetosti v nasprotju z razširjanjem “povprečnega” življenja; drugič, da bi ponovno odkrili skupnostno čutenje v nasprotju z naraščajočim individualizmom; tretjič, da bi okusili Lepoto Boga v nasprotju lažnimi, čeprav zaslepljujočimi podobami lepote v modi.

Najprej, vi veste, da ta odlomek spada v govor na gori, ki je listina evangelija: blagri. Tu najdemo poteze, ki začrtujejo fizionomijo Jezusovega učenca, poteze, ki opredeljujejo njegovo identiteto, poteze, ki ga napravljajo sol in luč.

Besedilo se začenja z “vi”, ki se večkrat ponovi. – “Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta, vaša luč naj sveti, naj vidijo vaša dobra dela”. Ta “vi” je torej naobrnjen na tiste, ki živijo blagre. Pomeni, da je neposredno vpraševanje vsakega od nas, ki poslušamo.

Sol zemlje, upanja sveta so tisti, ki ohranjajo človeške in duhovne vrednote, ki dopuščajo zemlji, da ne segnije, da ohranjajo človeštvo.

Sol zemlje smo tudi mi, kadar živimo duha blagrov, ko iz govora na gori napravljamo svoj “identikit” in postajamo alternativna družba oseb, ki nasproti družbi, ki postavlja na prednostno mesto uspeh, minljivo, denar, ugodje, moč, maščevanje, konflikt, vojno, izbiramo mir, odpuščanje, usmiljenje, zastonjskost, duha žrtve, začenši v najožjem krotu, ki je krog lastne družine ali skupnosti, ki pa se razširja v širšo družbeno razsežnost.

Toda Jezus tudi opozraja na to, da sol lahko izgubi okus, da njegovi učenci izgubijo pristnost, in prikaže uničujoče posledice: “Ne služi za drugo kot da jo vržejo stran in jo ljudje pohodijo.” Ali smo učenci z jasno evangeljsko identiteto, torej pomenljivi in koristni za svet, ali pa smo za vreči stran, da nas zaničujejo, da smo nesrečneži, nismo nič.

Jezus je še z drugimi prispodobami opisal identiteto učenca: smo luč sveta kot je Luč on sam, če živimo evangeljske blagre; smo mesto na gori, če sprejmemo svoj delež javne odgovornosti in iz svoje vere ali “učenčevstva” ne poskušamo napraviti privatno zadevo, brez družbene razsežnosti, brez vključevanja v javno; smo svetilka na podstavku, če živimo po evangeliju in svetimo vsem, vernim in nevernim, učencem in tistim, ki to niso, bližjim ali oddaljenim; skratka, luč vsega sveta.

Krščanstvo, vera, evangelij, redovno življenje – vse to ima tudi družbeno vrednost in javno odgovornost zaradi preprostega razloga, ker je poklic poslanstvo, ker se identiteta preverja v življenju, ker bitje ne obstaja, če se ne pojavlja (“manifestira”), in torej te vrednote ne morejo biti razumljene in živete “za privatno rabo”.

To je smisel opozorila, s katerim Jezus sklene in ki, čeprav na poseben način zadeva prispodobo luči, se navezuje tudi na temo luči in mesta. “Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi.”

Jezus želi, da bi njegovi učenci iz govora na gori naredili program življenja: skromnost, uboštvo, zastonjskost, usmiljenje, odpuščanje, zaupanje v Boga, zaupanje, storiti drugim to, kar želimo, da bi oni nam stroili. To so evangeljska dela, ki morajo svetiti, so dela, ki nas napravljajo “sol” in “luč”, so dela, ki pomagajo vzpostavljati tisto alternativno družbo, ki človeštvu ne bo dopustila, da bi se povsem izrodilo.

Vi, dragi mladi, ste poklicani k temu, da postanete upanje, da postanete luč in sol; poklicani ste za poslanstvo v svetu in družbi. Gre za poslanstvo, ki ga lahko skrčimo na eno besedo: svetost! Biti luč, sol, pomeni biti sveti.

“Bilo bi nesmiselno, da bi se zadovoljili s povprečnim življenjem, ki mu daje ton minimalistična etika in površna vernost ... nas opozarja Janez Pavel II. Vsem vam prepričano predlagam to visoko mero vsakdanjega krščanskega življenja.” S parafraziranjem don Boska bi dejal, da je čudovito biti svet, kajti svetost je luč, duhovna napetost, notranje veselje, uravnoteženost, bistrost, ljubezen, privita do skrajnosti.

Naj nas Marija Pomočnica nauči postati pravi Jezusovi učenci – z evangeljsko modrostjo, da postanem sol zemlje, luč sveta, odsev Jezusove svetosti in graditelji Kraljestva.