papa-francesco_esortazione-ap_20160319_amoris-laetitia-sl


papa-francesco_esortazione-ap_20160319_amoris-laetitia-sl

1 Pages 1-10

▲back to top

1.1 Page 1

▲back to top
The Holy See
Papež Frančišek
Posinodalna
apostolska spodbuda
Radost ljubezni
Amoris laetitia
Škofom, duhovnikom in diakonom, posvečenim osebam,
krščanskim zakoncem, vsem vernim laikom
o ljubezni v družini.
1. Radost ljubezni, ki jo živijo družine, je tudi velika radost Cerkve. Sinodalni očetje so pokazali, da
kljub mnogim znamenjem krize zakona »želja po družini ostaja živa, predvsem med mladimi. Ta
želja krepi Cerkev«. [1] Kot odgovor na to hrepenenje je »krščansko oznanilo o družini zares
vesela novica«. [2]
2. Potek sinode je omogočil prikaz položaja družin v današnjem svetu, razširil naš pogled in znova
ozavestil pomen zakona in družine. Sočasno z večplastnostjo obravnavanih tém se je pokazala
nujnost, da sproščeno poglabljamo nekatera doktrinalna, moralna, duhovna in pastoralna
vprašanja. Če je razmislek škofov in teologov zvest Cerkvi, pošten, stvaren in ustvarjalen, nam bo
pomagal k večji jasnosti. Razprave, ki smo jim priča v medijih in objavah, pa tudi med ljudmi v
cerkvenih službah, segajo od nebrzdane želje po tem, da bi vse spremenili brez zadostnega
razmisleka in utemeljitve, do stališča, da bi vse rešili s splošnimi predpisi ali z izpeljevanjem
zaključkov iz nekaterih teoloških razmislekov.
3. Skladno s tem, da je čas pomembnejši od prostora, bi rad znova poudaril, da vseh doktrinalnih,
moralnih ali pastoralnih razprav ni treba reševati s posegi učiteljstva. V Cerkvi je enotnost nauka in
delovanja seveda nujna, toda to ne preprečuje, da bi obstajali različni načini razlaganja nekaterih
vidikov nauka ali nekaterih zaključkov, ki iz njega izhajajo. To se bo dogajalo tako dolgo, dokler
nas Sveti Duh ne uvede v celotno resnico (prim. Jn 16,13), to pomeni, dokler nas v celoti ne uvede

1.2 Page 2

▲back to top
2
v Kristusovo skrivnost in bomo lahko vse videli z njegovimi očmi. Poleg tega je mogoče v vsaki
deželi ali pokrajini iskati bolj inkulturirane rešitve, ki upoštevajo krajevna izročila in izzive; kajti
»kulture so med seboj zelo različne in vsako temeljno načelo (…) je treba inkulturirati, če naj se ga
upošteva in uporablja«. [3]
4. Vsekakor moram reči, da je sinoda prinesla veliko lepega in osvetlila veliko reči. Zahvaljujem se
za veliko prispevkov, ki so mi omogočili vpogled v najrazličnejše probleme družin po celem svetu.
Prispevki sinodalnih očetov, ki sem jih vseskozi pozorno poslušal, so se mi pokazali kot barvit
kristal, sestavljen iz mnogih upravičenih skrbi ter iskrenih in odkritih vprašanj. Zato se mi je zdelo
primerno napisati Posinodalno apostolsko spodbudo, v kateri bodo zbrani prispevki obeh nedavnih
sinod o družini, in dodati nadaljnja razmišljanja, ki bi usmerjala razmislek, dialog ali pastoralno
delovanje in hkrati družine opogumiti in jih spodbuditi v njihovi zavzetosti in težavah.
5. Ta spodbuda ima v kontekstu jubilejnega leta usmiljenja poseben pomen. Prvič zato, ker jo
razumem kot spodbudo krščanskim družinam, da ovrednotijo zakon in družino ter vzdržujejo
močno in neomejeno ljubezen do vrednot, kot so velikodušnost, zaveza, zvestoba in potrpežljivost.
Drugič zato, ker skuša spodbuditi vse, da bi bili znamenje usmiljenja in bližine tam, kjer se
družinsko življenje ne uresničuje v polnosti ali se ne razvija v miru in veselju.
6. Zgradbo besedila bom začel s svetopisemsko navdihnjenim uvodom, ki ji bo dal primeren
poudarek. S tega vidika bom premislil sedanji položaj družin, da bi ostal na trdnih tleh. Nato bom
spomnil na nekatera temeljna vprašanja cerkvenega nauka o zakonu in družini, ki jim bosta sledili
dve osrednji poglavji, posvečeni ljubezni. V nadaljevanju bom izpostavil nekatere pastoralne poti,
ki nas bodo po Božjem načrtu usmerjale pri gradnji trdnih in rodovitnih domov. V enem od
naslednjih poglavij se bom posvetil vzgoji otrok. Nato se bom zadržal pri vabilu k usmiljenju in
pastoralnem razločevanju spričo okoliščin, ki ne ustrezajo povsem temu, kar nam Gospod
predlaga. Končno bom začrtal kratke smernice za družinsko duhovnost.
7. Zaradi bogastva dveletnih sinodalnih razmišljanj tudi ta spodbuda na različne načine načenja
mnoge in raznolike teme. Zato je tudi tako obsežna. Zato svetujem, da je ne preberemo na dušek.
Bolj bo koristila tako družinam kot tudi delujočim v družinski pastorali, če se z njo potrpežljivo
ukvarjajo del za delom ali v njej iščejo, kar bi lahko potrebovali v vsaki konkretni situaciji. Zakonci
se bodo mogoče bolj prepoznali v četrtem in petem poglavju, pastoralne delavce bo morda bolj
zanimalo šesto poglavje, vse pa bo morda zelo nagovorilo osmo poglavje. Upam, da se bo ob
branju vsak čutil poklicanega, da se z ljubeznijo zavzame za družine, kajti te »niso težava,
[temveč] so v prvi vrsti priložnost«. [4]
Prvo poglavje

1.3 Page 3

▲back to top
3
V LUČI BESEDE
8. Sveto pismo zelo pogosto govori o družinah, rodovih, v njem je polno ljubezenskih zgodb in
družinskih kriz, in sicer od prve strani, ko stopi na prizorišče družina Adama in Eve s svojim
bremenom nasilja, a tudi z močjo življenja, ki se nadaljuje (prim. 1 Mz 4), do zadnje strani, kjer
smo priča svatbi neveste in Jagnjeta (prim. Raz. 21,2.9). Tako hiša, zgrajena na skali ali na pesku,
ki ju opiše Jezus, predstavlja toliko družinskih situacij, ki so sad osebne svobode njihovih članov,
in – tako kot pravi pesnik – »vsaka hiša je [kot] svečnik«. [5] Vstopímo zdaj v eno od te hiš – pri
tem naj nas vodi psalmist s pesmijo, ki še danes odmeva tako v judovskem kot tudi v krščanskem
poročnem bogoslužju:
Blagor vsem, ki se boje Gospoda
in hodijo po njegovih potih!
Zakaj sad truda svojih rok boš užival,
srečen boš in dobro ti bo.
Tvoja žena bo ko rodovitna trta
v notranjosti tvoje hiše,
tvoji otroci kakor oljčne mladike
okoli tvoje mize.
Glej, tako se blagoslavlja mož,
ki se boji Gospoda.
Blagoslovi naj te Gospod s Siona,
da boš gledal srečo Jeruzalema vse dni svojega življenja,
da boš gledal svojih otrok otroke.
Mir bodi nad Izraelom! (Ps 128,1-6).
Ti in tvoja žena
9. Prestopímo torej prag te vedre hiše, v kateri sedi družina za praznično mizo. V središču
srečamo par, očeta in mater, z njuno zgodbo ljubezni. V njiju se uresničuje tisti prvotni načrt, ki ga
sam Kristus jasno prikliče v spomin: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik od začetka ustvaril kot moža
in ženo?« (Mt 19,4). V teh besedah odzvanja naročilo Prve Mojzesove knjige: »Zaradi tega bo
zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno telo« (1 Mz 2,24).
10. Prvi dve veličastni poglavji Prve Mojzesove knjige nam prikazujeta človeški par v njegovi
temeljni resničnosti. V tem začetnem besedilu izstopajo nekatere odločilne ugotovitve. Prva, ki jo
Jezus strnjeno navaja, pravi: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je
ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril« (1 Mz 1,27). Presenetljivo je, da ima »Božja podoba« kot
razlagalno vzporednico prav par »moški in ženska«. Ali to pomeni, da je Bog sam spolno bitje ali
da ga spremlja božanska družica, kot so verovala starodavna verstva? Seveda ne, saj vemo, s
kakšno jasnostjo je Sveto pismo zavrnilo ta med Kanaanci v Sveti deželi razširjena verovanja kot

1.4 Page 4

▲back to top
4
malikovalska. Bog je seveda presežen, toda ker je hkrati Stvarnik, je rodovitnost človeškega para
živa in učinkovita »podoba«, vidno znamenje Božjega stvariteljskega dejanja.
11. Par, ki ljubi in posreduje življenje, je resnična in živa »podoba« – (ne tista iz kamna ali zlata, ki
jo dekalog prepoveduje) – zmožna je pokazati Boga stvarnika in odrešenika. Zato postaja
rodovitna ljubezen simbol notranje Božje resničnosti (prim. 1 Mz 1,28; 9,7; 17,2-5.16; 28,3; 35,11;
48,3-4). Iz tega sledi, da je pripoved Prve Mojzesove knjige, skladno s tako imenovanim
»duhovniškim izročilom«, polna različnih rodovnikov (prim. 1 Mz 4,17-22.25-26; 5; 10; 11,10-32;
25,1-4.12-17.19-26; 36). Kajti sposobnost človeškega para, da posreduje življenje, je pot, po kateri
se razvija zgodovina odrešenja. V tej luči postane rodoviten odnos para podoba, skozi katero
odkrijemo in opišemo skrivnost Boga, ki je temelj za krščansko pojmovanje Svete Trojice, ki v
Bogu zre Očeta, Sina in Duha ljubezni. Troedini Bog je občestvo ljubezni in družina je njegov živi
odsev. Besede sv. Janeza Pavla II. nam pojasnjujejo: »Naš Bog v svoji najgloblji skrivnosti ni
samota, temveč družina, ker ima v sebi očetovstvo, sinovstvo in bistvo družine, ki je ljubezen. Ta
ljubezen je v Božji družini Sveti Duh«. [6] Družina torej Božjemu bistvu ni nekaj tujega. [7] Ta
trinitarični vidik para se odraža tudi v Pavlovi teologiji, ko ga apostol povezuje s »skrivnostjo«
zedinjenja Kristusa in Cerkve (prim. Ef 5,21-33).
12. Toda Jezus nas v svojem razmišljanju o zakonu napoti na neki drug odlomek iz Prve
Mojzesove knjige, in sicer na drugo poglavje, kjer se pokaže čudovit portret para s svetlimi
potezami. Izberimo samo dve. Prva poteza je nemir moškega, ki išče »pomočnico, njemu
primerno« (1 Mz 2,18.20), sposobno premagati to samoto, ki ga vznemirja in ki je ne odpravi niti
bližina živali niti vse drugo, kar je ustvarjeno. Izviren hebrejski izraz nas napotuje na neposreden
odnos iz oči v oči, tudi v tihem dialogu, kajti v ljubezni so trenutki molka običajno zgovornejši od
besed. Gre za srečanje z obličjem, s »ti«-jem, ki odseva Božjo ljubezen in ki daje »najlepše
premoženje, saj je našel ustrezno pomočnico in oporni steber« (Sir 36,24), kakor pravi modri
svetopisemski pisatelj. Ali kot v Visoki pesmi vzklikne nevesta v čudoviti izpovedi ljubezni in
medsebojni podaritvi: »Moj ljubi je moj in jaz sem njegova. (...) Jaz sem svojega ljubega in moj
ljubi je moj« (Vp 2,16; 6,3).
13. Iz tega srečanja, ki ozdravlja samoto, izhajata posredovanje življenja in družina. To je druga
poteza, ki jo lahko poudarimo: Adam, ki je prav tako človek vseh časov in vseh pokrajin našega
planeta, osnuje skupaj s svojo ženo novo družino, kot to ponovi Jezus, ko navaja Prvo Mojzesovo
knjigo: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno
meso« (Mt 19,5; prim. 1 Mz 2,24). Glagol »pridružiti se« v hebrejskem izvirniku nakazuje tesno
ujemanje, fizično in notranjo pripadnost, in sicer do te mere, da se uporabi za opis združitve z
Bogom: »Moja duša se tebe drži« (Ps 63,9), kot poje molivec. Tako nam ne prikliče v spomin
zakonske združitve samo v njeni spolni in telesni razsežnosti, temveč tudi v njeni svobodni ljubeči
podaritvi. Sad te združitve je postati »eno meso« tako v fizičnem objemu kot tudi v združitvi src in
življenj in morda v otroku, ki se rodi iz obeh in bo v sebi – tako da ju ne bo združeval samo
genetsko, temveč tudi duhovno – nosil »meso« obeh.

1.5 Page 5

▲back to top
5
Tvoji otroci so kakor oljčne mladike
14. Navežímo se spet na pesem psalmista. Tam, kjer v hiši za mizo sedita mož in žena , se
pojavijo otroci, ki ju spremljajo »kakor oljčne mladike« (Ps 128,3); to pomeni polni energije in
življenjske moči. Če so starši temelji hiše, so otroci »živi kamni« družine (prim. 1 Pt 2,5).
Pomenljivo je, da je v Stari zavezi druga najpogostejša beseda po besedi božanstvo (YHWH,
»Gospod«) beseda »otrok« (ben), izraz, ki kaže na hebrejski glagol banah, ki pomeni »graditi«.
Zato psalm 127 poveliču­je obdarjenost z otroki s podobami, ki se navezujejo tako na gradnjo hiše
kot tudi na družbeno in trgovsko življenje, ki se je odvijalo pri mestnih vratih: »Če Gospod ne zida
hiše, se zaman trudijo njeni zidarji; če Gospod ne varuje mesta, stražnik zaman čuje (…). Glej, dar
Gospodov so sinovi, plačilo je telesni sad; kakor puščice v bojevnikovi roki, tako so sinovi
mladosti. Blagor možu, ki je z njimi napolnil svoj tul; ne bodo mu v sramoto, ko se s sovražniki
spoprime pri vratih« (Ps 127,1.3-5). Res je, da te podobe odsevajo kulturo starodavne družbe,
toda navzočnost otrok je vsekakor znamenje polnosti družine v neprekinjenosti same zgodovine
odrešenja od roda do roda.
15. V tej luči lahko predstavimo še drugo razsežnost družine. Vemo, da je v Novi zavezi govor o
»Cerkvi, ki se zbira v hiši« (prim. 1 Kor 16,19; Rim 16,5; Kol 4,15; Fil 2). Življenjski prostor družine
se je spremenil v domačo cerkev, v kraj evharistije, navzočnosti Kristusa, sedečega za isto mizo.
V Razodetju je prikazan nepozaben prizor: »Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in
vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj« (Raz 3,20). Tako je
opisana hiša, ki sprejema v svojo notranjost Božjo navzočnost, skupno molitev in zato Gospodov
blagoslov. To izraža tudi sklepna hvalnica psalma 128, ki smo jo sprejeli za osnovo: »Glej, tako se
blagoslavlja mož, ki se boji Gospoda. Blagoslovi naj te Gospod s Siona, da boš gledal srečo
Jeruzalema vse dni svojega življenja« (Ps 128,4-5).
16. Sveto pismo ima družino tudi za kraj poučevanja otrok v veri. To se kaže v opisu praznovanja
pashe (prim. 2 Mz 12,26-27; 4 Mz 6,20-25) in je pozneje prišlo do izraza v judovski haggadah
oziroma v dialoški pripovedi, ki spremlja obred pashalne gostije. Še več, psalm poveličuje
družinsko oznanilo vere: »Kar smo slišali in zvedeli, kar so nam naši očetje pripovedovali. Ne
bomo prikrivali njih sinovom, pripovedovali bomo prihodnjemu rodu o Gospodovih slavnih delih in
o njegovi moči in o čudežih, ki jih je storil. Postavil je namreč v Jakobu zapoved, dal je postavo v
Izraelu. Naročil je našim očetom, naj oznanjajo svojim sinovom, da to spozna prihodnji rod, sinovi,
ki se bodo rodili; da bodo vstali in pripovedovali svojim sinovom« (Ps 78,3-6). Zato je družina kraj,
kjer starši postanejo prvi učitelji v veri svojih otrok. Gre za »obrtniško« nalogo, ki se prenaša z
osebe na osebo: »In če te nekega dne tvoj sin vpraša [...] mu odgovori« (2 Mz 13,14). Tako bodo
različni rodovi zapeli pesem Gospodu: »mladeniči in mladenke, starčki in otroci!« (Ps
148,12).
17. Starši imajo dolžnost, da resno izpolnijo svoje vzgojno poslanstvo, kot pogosto učijo
svetopisemski modreci (prim. Prg 3,11-12; 6,20-22; 13,1; 22,15; 23,13-14; 29,17). Otroci so

1.6 Page 6

▲back to top
6
pozvani, da sprejmejo in udejanjajo zapoved: »Spoštuj očeta in mater« (2 Mz 20,12), kjer glagol
»spoštovati« pomeni v polnosti izpolniti družinske in družbene obveznosti, ne da bi jih zanemarili,
sklicujoč se na verske predpise (prim. Mr 7,11-13). Dejansko je tako, da »kdor spoštuje očeta,
dobi odpuščanje grehov, in kdor časti svojo mater, je kakor tisti, ki zbira zaklade« (Sir 3,3-4).
18. Evangelij nas spominja tudi na to, da otroci niso last družine, temveč da imajo pred sabo svojo
lastno življenjsko pot. Če drži, da je Jezus zgled poslušnosti svojim zemeljskim staršem, tako da
jim je podložen (prim. Lk 2,51), je tudi res, da pokaže, da življenjska izbira otroka in njegova
osebna poklicanost lahko zahtevata ločitev, da bi se izročil Božjemu kraljestvu (prim. Mt 10,34-37;
Lk 9,59-62). Še več, v starosti dvanajstih let on sam odgovori Mariji in Jožefu, da mora izpolniti
neko drugo, višje poslanstvo, onkraj svoje zgodovinske družine (prim. Lk 2,48-50). Zato poudarja
nujnost drugih, zelo globokih vezi tudi znotraj družinskih odnosov: »Moja mati in moji bratje so ti, ki
božjo besedo poslušajo in spolnjujejo« (Lk 8,21). Na drugi strani gre Jezus v pozornosti, ki jo
posveča otrokom – v družbi staroveškega Bližnjega vzhoda so jih imeli za subjekte brez posebnih
pravic ali celo za objekte družinske lastnine – tako daleč, da jih odraslim postavlja celo za učitelje
zaradi njihovega preprostega in spontanega zaupanja do drugih: »Resnično, povem vam: Ako se
ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža
in postane kot ta otrok, tisti je v nebeškem kraljestvu največji« (Lk 18,3-4).
Pot trpljenja in krvi
19. Idila, ki jo prikazuje Psalm 128, ne zanika grenke resničnosti, ki zaznamuje celotno Sveto
pismo. Gre za navzočnost bolečine, zla, nasilja, ki uničujejo družinsko življenje in njeno notranjo
povezanost življenja in ljubezni. Kristusov govor o zakonu (prim. Mt 19,3-9) ni brez razloga
postavljen v kontekst spora o ločitvi. Božja beseda je stalna priča te temne razsežnosti, ki se
odpre že na začetku, ko se z grehom odnos ljubezni in čistosti med moškim in žensko spremeni v
prevlado: »Po svojem možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj« (1 Mz 3,16).
20. Gre za pot trpljenja in krvi, ki vodi skozi mnogo strani Svetega pisma, od bratomornega nasilja
Kajna nad Abelom in različnih sporov med sinovi in med ženami očakov Abrahama, Izaka in
Jakoba, kar privede kasneje do tragedij, ki s krvjo preplavijo Davidovo hišo; in do raznovrstnih
družinskih težav, ki prevevajo Tobijevo pripoved ali grenko izpoved zapuščenega Joba: »Moji
bratje se odvračajo od mene, moji prijatelji so mi celo odtujeni. Moj dih se gnusi moji ženi in
sinovom svoje matere sem ostuden« (Jb 19,13.17).
21. Jezus sam se je rodil v skromni družini, ki je morala kmalu bežati v tujo deželo. Vstopi v
Petrovo hišo, kjer je njegova tašča bolna (prim. Mr 1,30-31); se pusti zaplesti v dramo smrti v
Jairovi hiši (prim. Mr 5,24.36-43; Lk 8,41-42.49-55) ali v Lazarjevem domu (prim. Jn 11,1-44); sliši
obupan krik vdove iz Naina spričo njenega preminulega sina (prim. Lk 7,11-15) in usliši tožbo
očeta božjastnega dečka v majhni podeželski vasi (prim. Mr 9,17-27). Cestninarje, kot sta Matej
(prim. Mt 9,9-13; Lk 5,27-32) in Zahej (prim. Lk 19,5-10), srečuje v njihovih hišah, in tudi grešnike,

1.7 Page 7

▲back to top
7
kot je ženska, ki se pojavi v farizejevi hiši (prim. Lk 7,36-50). Pozna strahove in napetosti v družini
in jih vključi v svoje prilike: od sina, ki zapusti svojo hišo, in se spusti v pustolovščino (prim. Lk
15,11-32), do težavnih sinov z nerazložljivimi načini obnašanja (prim. Mt 21, 28-31) ali do žrtev
nasilja (prim. Mr 12,1-9). V njem vzbudi zanimanje tudi svatba, ki lahko pusti sramoten vtis, ker je
zmanjkalo vina (prim. Jn 2,1-10), ali zato, ker izostanejo povabljeni gostje (prim. Mt 22,1-10). Prav
tako pozna môro zaradi izgubljenega novca v revni družini (prim. Lk 15,8-10).
22. V tem kratkem pregledu lahko ugotovimo, da se Božja beseda ne pokaže kot niz abstraktnih
tez, temveč kot prijateljica na potovanju; tudi za družine, ki se znajdejo v krizi ali sredi kakršne koli
bolečine, saj jim kaže cilj poti, ko bo Bog »obrisal vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo
več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine« (Raz 21,4).
Delo tvojih rok
23. Na začetku Psalma 128 je oče predstavljen kot delavec, ki lahko z delom svojih rok vzdržuje
zunanjo blaginjo in dušni mir svoje družine: »Zakaj sad truda svojih rok boš užival, srečen boš in
dobro ti bo« (Ps 128,2). Da je delo eden od temeljev dostojanstva človeškega življenja, sledi iz
prvih strani Svetega pisma, ko je rečeno: »Vzel je torej Gospod Bog človeka in ga postavil v
edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval« (1 Mz 2,15). Gre za prikaz delavca, ki preobraža snov
in izkorišča energije stvarstva s tem, ko prideluje »kruh trdega truda« (Ps 127,2) in poleg tega
oblikuje sam sebe.
24. Delo hkrati omogoča razvoj družbe in preživetje družine ter njeno stabilnost in rodovitnost:
»Blagoslovi naj te Gospod s Siona, da boš gledal srečo Jeruzalema vse dni svojega življenja, da
boš gledal svojih otrok otroke« (Ps 128,5-6). Knjiga pregovorov predstavi tudi nalogo družinske
matere, katere delo je opisano v vseh svojih vsakdanjih nadrobnostih, s katerimi si pridobi hvalo
svojega moža in otrok (prim. Prg 31,10-31). Sam apostol Pavel je bil ponosen na to, da je živel
tako, da ni bil drugim v breme, ker je delal s svojimi rokami in si tako zagotovil svoje preživetje«
(prim. Apd 18,3; 1 Kor 4,12; 9,12). O nujnosti dela je bil tako prepričan, da je za svoje skupnosti
postavil železno pravilo: »Kdor noče delati, naj tudi ne jé« (2 Tes 3,10; prim. 1 Tes 4,11).
25. Skladno s temi izvajanji razumemo, da brezposelnost in negotovi pogoji za delo postanejo vir
trpljenja: kakor je zapisano v drobni Rutini knjigi in to omenja Jezus v priliki o delavcih, ki so
prisiljeni v brezdelju sedeti na mestnem trgu (prim. Mt 20,1-16), ali kakor je to sam izkusil, ko je bil
pogosto obdan s pomoči potrebnimi in lačnimi. Pomanjkanje delovnih mest je tragično dejstvo in v
mnogih deželah na različne načine ustvarja turobno vzdušje v mnogih družinah .
26. Prav tako ne moremo pozabiti na propad, ki ga vnaša v družbo greh, ko se človek do narave
obnaša kot tiran, tako da jo pustoši ter jo sebično in brutalno izkorišča. Posledice tega so hkrati
opustošenje zemlje (prim. 1 Mz 3,17-19) in gospodarska kot tudi družbena neravnovesja, zoper
katera se jasno dviga glas prerokov od Elija (prim. 1 Kr 21) do besed, ki jih sam Jezus izgovarja

1.8 Page 8

▲back to top
8
zoper nepravičnost (prim. Lk 12,13-21; 16,1-31).
Nežnost objema
27. Kristus je kot prepoznavno znamenje svojih učencev dal predvsem zapoved ljubezni in
samopodaritve drugim (prim. Mt 22,39; Jn 13,34). To je storil po načelu, o katerem oče ali mati
običajno pričujeta v svojem lastnem življenju: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za
svoje prijatelje dá svoje življenje« (Jn 15,13). Sad ljubezni sta tudi usmiljenje in odpuščanje. V tej
smeri je zelo pomenljiv prizor, ki kaže prešuštnico na trgu pred jeruzalemskim templjem,
obkroženo s svojimi tožniki in pozneje sámo z Jezusom, ki je ne obsoja in jo vabi k dostojnejšemu
življenju (prim. Jn 8,1-11).
28. Na področju ljubezni, ki je v središču krščanske zakonske in družinske izkušnje, izstopa še
neka druga krepost, ki se v teh časih hitrih in površinskih odnosov nekoliko zapostavlja: nežnost.
Posvetímo se blagemu in zgovornemu Psalmu 131. Kot opazimo tudi v drugih besedilih (prim. 2
Mz 4,22; Iz 49,15; Ps 27,10), se povezanost med verujočim in njegovim Gospodom izraža s
potezami očetovske ali materinske ljubezni. Tu se kaže blaga in nežna zaupnost, ki obstaja med
materjo in njenim otrokom, novorojenčkom, ki spi v rokah svoje matere, potem ko ga je podojila.
Kot pove hebrejska beseda gamu´`l, gre za že podojenega otroka, ki se zavestno oprijema svoje
matere, ki ga nosi na svojih prsih. Gre torej za zavestno in ne zgolj za biološko zaupnost. Zato
psalmist poje: »Utešil sem in umiril svojo dušo, kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok,
tako je v meni moja duša« (Ps 131,2). Prav tako se lahko obrnemo k nekemu drugemu prizoru,
kjer prerok Ozej polaga Bogu kot očetu v usta ganljive besede: »Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil
in iz Egipta sem poklical svojega sina. Efraima sem učil hoditi, jemal sem jih v svoje naročje (...). Z
vrvicami dobrote sem jih vlekel, z vezmi ljubezni; bil sem jim kakor človek, ki dvigne dojenčka k
svojemu licu, nagnil sem se k njemu in mu dal jesti« (Oz 11,1.3-4).
29. S tem pogledom, ki obsega vero in ljubezen, milost in zavzetost, človeško družino in Božjo
troedinost, motrimo družino, ki Božjo besedo zaupa rokam moža, žene in otrok, da bi sestavljali
občestvo ljudi, ki so podoba enosti med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Dejavnost
posredovanja življenja in vzgoje je po svoje odsev stvariteljskega dela Očeta. Družina je
poklicana, da med seboj deli dnevno molitev, branje Božje besede in obhajanje evharistije, da bi
spodbudila rast ljubezni in bi se vedno bolj preobražala v tempelj, v katerem prebiva Sveti Duh.
30. Vsaki družini se kaže podoba družine iz Nazareta v svoji vsakdanjosti, prežeti z napori in celo
z môrami kot tedaj, ko je morala trpeti zaradi nerazumljivega Herodovega nasilja – izkušnja, ki se
še danes tragično ponavlja v mnogih družinah izključenih in nemočnih beguncev. Družine vabim,
da tako kot modri z Vzhoda gledajo otroka in njegovo mater, se pred njim poklonijo in ga počastijo
(prim. Mt 2,11); da svoje žalostne in navdušujoče družinske izzive – tako kot Marija – pogumno in
spokojno živijo ter Božja čudovita dela ohranijo v svojem srcu in o njih premišljujejo (prim. Lk
2,19.51). V zakladu Marijinega srca so tudi vsi dogodki vseh naših družin, ki jih ona skrbno

1.9 Page 9

▲back to top
9
ohranja. Zato nam jih lahko pomaga razložiti, da bi v družinski zgodbi prepoznali Božje oznanilo.
Drugo poglavje
REALNI POLOŽAJ IN IZZIVI DRUŽINE
31. Blagor družine je odločilnega pomena za prihodnost sveta in Cerkve. O zakonu in družini, o
njenih sedanjih težavah in izzivih so bile opravljene neštete analize. Zdravilno je posvetiti
pozornost konkretni stvarnosti, kajti »zahteve in pozivi Duha odzvanjajo tudi v samih dogodkih
zgodovine«, ki »morejo voditi Cerkev h globljemu razumevanju neizčrpne skrivnosti zakona in
družine«. [8] Tu ne nameravam predstaviti vsega, kar bi lahko povedali o različnih temah,
povezanih z družino v sodobnem času. Toda ker so sinodalni očetje predstavili pogled na položaj
družin z vsega sveta, se mi zdi primerno sprejeti in predstaviti nekaj njihovih pastoralnih
prispevkov in dodati druge poudarke, ki izhajajo iz moje osebne perspektive.
Položaj današnje družine
32. »V zvestobi Kristusovemu nauku motrimo položaj današnjih družin v vsej njegovi
kompleksnosti, njegove svetle in temne plati. (...) Današnje antropološko-kulturne spremembe
vplivajo na vse vidike življenja in zahtevajo analitičen in vsestranski pristop«. [9] Iz družbenega
konteksta zadnjih nekaj desetletij so španski škofje prepoznali, da je domača hiša že postala
prostor večje svobode, »enakomerne delitve obveznosti, odgovornosti in nalog. (…) Boljša osebna
komunikacija med zakonci prispeva k temu, da postaja celotno družinsko sobivanje bolj človeško.
(…) Družba, v kateri živimo, in tista, naproti kateri gremo, ne dovoljujeta nekritičnega vztrajanja pri
preteklih oblikah in vzorcih«. [10] Toda »zavedamo se tudi glavne smeri antropološko-kulturnih
sprememb, zaradi katerih imajo posamezniki s strani družbenih struktur manj podpore v svojem
čustvenem in družinskem življenju kot v preteklosti«. [11]
33. Na drugi strani »je treba prav tako upoštevati rastočo nevarnost, ki jo predstavlja silovit
individualizem, ki pači družinske vezi in končno vsakega družinskega člana obravnava kot otok; v
drugih primerih prevladuje predstava subjekta, ki se oblikuje skladno z lastnimi željami, ki jih spet
vidi kot nekaj absolutnega«. [12] »Pretirana individualistična kultura posedovanja in užitka vnaša v
družine ozračje nestrpnosti in nasilja«. [13] Temu bi rad dodal še današnji življenjski ritem, stres,
organizacijo družbe in dela. To so namreč dejavniki, ki ogrožajo možnost trajnih izbir. Hkrati
naletimo na dvoumne pojave. Tako na primer cenimo individualno oblikovanje osebnosti, ki stavi
na pristnost, namesto da bi posnemala že ustaljene vzorce vedenja. To je vrednota, ki lahko
pospešuje različne sposobnosti in spontanost, toda če je slabo usmerjena, lahko povzroči
nenehna sumničenja, beg pred zavezujočimi odnosi, zaprtost v udobje in domišljavost. Svoboda
izbire nam omogoča, da načrtujemo lastno življenje in razvijamo osebne potenciale, toda če tej

1.10 Page 10

▲back to top
10
svobodi manjkajo plemeniti cilji in osebna disciplina, se izrodi v nesposobnost, da bi se
velikodušno darovali. V mnogih deželah, v katerih se zmanjšuje število zakonov, se povečuje
število ljudi, ki se odločijo, da bodo živeli sami, ali takih, ki preživljajo čas v dvoje, ne da bi stalno
živeli skupaj. Poudarimo lahko tudi hvalevreden čut za pravičnost, toda če ga napačno razumemo,
spremeni državljane v odjemalce, ki samo zahtevajo javne storitve.
34. Če te težnje vplivajo na pojmovanje družine, lahko ta postane začasen kraj bivanja, kamor
pridemo, ko se nam zdi, da je to za nas koristno, ali kamor se odpravimo, da bi zahtevali svoje
pravice, medtem ko ostanejo vezi prepuščene na milost in nemilost bežni nestalnosti želja in
okoliščin. Danes pravzaprav zlahka zamenjamo pravo svobodo s predstavo, da lahko vsakdo sodi,
kot se mu zdi, kot da onkraj posameznega človeka ni resnic, vrednot in načel, ki nas usmerjajo,
kot da je vse enakovredno in vse dovoljeno. V tem kontekstu ideal zakona s svojo zavezo, za
katero sta značilni izključnost in stalnost, lahko izgine – zaradi koristi, ki jih narekujejo okoliščine,
ali zaradi spremenljivosti notranjih vzgibov. Bojimo se samote, želimo si prostora zaščite in
zvestobe, a hkrati raste strah pred ujetostjo v odnos, ki bi lahko zapostavil uresničitev osebnih
želja.
35. Kot kristjani se ne moremo odpovedati obrambi zakona samo zato, da bi ne nasprotovali
javnemu mnenju, da bi bili moderni ali zaradi občutka nesposobnosti spričo moralne in človeške
degradacije. Svet bi prikrajšali za vrednote, ki jih moremo in moramo prispevati. Res je nesmiselno
ostati pri retorični obtožbi današnjih težav, kot da bi lahko s tem kaj spremenili. Prav tako nič ne
koristi prizadevanje, da bi norme uveljavljali z močjo avtoritete. Od nas se pričakuje bolj odgovoren
in bolj velikodušen pristop, ki je v tem, da predstavimo razloge in utemeljitve za izbiro zakona in
družine, tako da bodo ljudje bolj pripravljeni odgovoriti na milost, ki jim jo Bog ponuja.
36. Hkrati moramo ponižno in stvarno priznati, da je naš način, kako smo predstavljali krščanski
pogled, in način, kako smo obravnavali ljudi, v veliki meri pripomogel k nastanku tega, kar danes
obžalujemo. Zato bi se na to morali odzvati z zdravilno samokritiko. Na drugi strani smo pogosto
predstavljali zakon tako, da je njegov združitveni namen – namreč klic k rasti v ljubezni in ideal
medsebojne pomoči – prekrilo skoraj izključno poudarjanje dolžnosti posredovanja življenja. Prav
tako nismo vedno dobro spremljali novoporočencev v njihovih prvih letih zakona, na primer s
predlogi in ponudbami, prilagojenimi njihovim urnikom, njihovi govorici in njihovim zares
konkretnim skrbem. Spet drugič smo predstavili preveč abstrakten teološki ideal zakona, ki je bil
skoraj umetno skonstruiran in zelo oddaljen od konkretne situacije in dejanskih možnosti sodobnih
družin. Ta pretirana idealizacija, predvsem ko nismo prebujali zaupanja v milost, zakona ni
naredila bolj zaželenega in privlačnega, temveč prav nasprotno.
37. Dolgo časa smo verjeli, da smo že z vztrajanjem pri doktrinalnih, bioetičnih in moralnih
vprašanjih – ne da bi spodbujali k odprtosti za milost – dovolj podpirali družine, utrjevali
povezanost med zakonci in napolnjevali njihovo skupno življenje s smislom. Namesto da bi zakon
predstavili kot dinamično pot rasti in uresničitve, smo govorili o njem kot o bremenu, ki ga je treba

2 Pages 11-20

▲back to top

2.1 Page 11

▲back to top
11
nositi vse življenje. Prav tako le s težavo dopustimo vernikom, ki po svoji vésti odgovarjajo na
evangelij, kakor spričo mnogih omejitev najbolje morejo in razvijajo svojo sposobnost razločevanja
v situacijah, v katerih odpovejo vsi vzorci. Poklicani smo k temu, da vest ljudi oblikujemo, ne pa da
jo skušamo nadomestiti.
38. Biti moramo hvaležni, da večina ljudi ceni take družinske odnose, ki zagotavljajo trajnost in
spoštovanje drugega. Zato so veseli, da Cerkev nudi prostor za spremljanje in svetovanje glede
vprašanj, ki so povezana z rastjo v ljubezni, s premagovanjem konfliktov in vzgojo otrok. Mnogi
cenijo moč milosti, ki jo izkušajo pri zakramentu sprave in pri evharistiji in ki jim omogoča prenašati
težave zakona in družine. V nekaterih deželah, posebno v različnih delih Afrike, sekularizacija ni
mogla oslabiti nekaterih tradicionalnih vrednot; pri vsaki sklenitvi zakona pride namreč do močne
povezanosti med dvema razširjenima družinama, v katerih se je še ohranil skrbno določen sistem
reševanja konfliktov in težav. V današnjem svetu se zelo ceni pričevanje zakoncev, ki se niso
izkazali samo v tem, da imajo trden zakon, ampak tudi v tem, da imajo še vedno skupne načrte in
ohranjajo medsebojno naklonjenost. To odpira vrata družinski pastorali, ki omogoča postopno
poglobitev evangeljskih zahtev. Kljub temu smo v našem delovanju velikokrat zavzeli obrambno
držo. Trošili smo pastoralno energijo, tako da smo množili napade na pokvarjeni svet, manjkala pa
nam je dinamična sposobnost, da bi pokazali poti do sreče. Mnogi nimajo občutka, da je bilo
sporočilo Cerkve o zakonu in družini jasen odsev Jezusovega nauka in delovanja. Jezus je sicer
predložil zahteven ideal, a ni nikoli izgubil sočutne bližine do šibkih, kot sta bili Samarijanka in
prešuštnica.
39. To ne pomeni, da bomo prenehali opozarjati na dekadenčno kulturo, ki ne pospešuje ljubezni
in trajne podaritve. Posvetovanja dveh prejšnjih sinod so razkrila različne simptome »kulture
začasnega«. Tu mislim na primer na naglico, s katero ljudje prehajajo iz enega ljubezenskega
odnosa v drugega. Mislijo, da je – podobno kot na družbenih omrežjih – ljubezen mogoče vključiti
in izključiti in celo na hitro blokirati, kakor uporabniku ugaja. Mislim tudi na strah, ki ga zbuja
perspektiva trajne zaveze, na obsedenost s prostim časom, na odnose, ki tehtajo stroške in koristi
in se ohranjajo samo, če so sredstvo za odpravo samote, če ljudem nudijo zaščito ali kakršne koli
usluge. To, kar se dogaja s stvarmi in okoljem, se prenaša na medosebne odnose: vse se lahko
zavrže; vsak predmet lahko uporabimo in potem zavržemo, potrošimo in uničimo, izkoristimo,
dokler služi. Narcisizem naredi ljudi nesposobne, da bi videli onkraj sebe, onkraj svojih želja in
potreb. Toda kdor izrablja druge, bo slej ko prej končal tako, da ga bodo po enaki logiki drugi
izrabili, zmanipulirali in zapustili. Pozornost vzbuja dejstvo, da se ločitve pogosto dogajajo pri
starejših odraslih, ki iščejo nekakšno »samostojnost« in zavračajo misel, da bi se mož in žena
postarala skupaj ter skrbela drug za drugega in se med seboj podpirala.
40. »Čeprav tvegamo, da bomo preveč poenostavili, bi lahko rekli, da živimo v taki kulturi, ki mlade
ljudi sili v to, da si ne morejo ustvariti družine, ker so brez možnosti za prihodnost. Toda na drugi
strani ta ista kultura ponuja drugim toliko možnosti izbire, ki jih prav tako ovirajo pri tem, da bi si
ustvarili družino«. [14] V nekaterih deželah so mladi »prisiljeni odložiti poroko zaradi ekonomskih,

2.2 Page 12

▲back to top
12
zaposlitvenih ali študijskih problemov. Včasih tudi zaradi drugih razlogov, kot so: vplivi ideologij, ki
razvrednotijo zakon in družino; izkušnja neuspeha drugih zakonskih parov, ki se ji nočejo
izpostaviti;­ strah pred nečim, kar se jim zdi preveč pomembno in preveč sveto; družbene
priložnosti in ekonomske prednosti, ki jih zagotavlja že samo življenje v dvoje; zgolj čustveno in
romantično pojmovanje ljubezni; strah pred izgubo svobode in neodvisnosti; zavrnitev vsega, kar
se razume kot institucionalno in birokratsko«. [15] Najti moramo besede, utemeljitve in pričevanja,
ki bodo nagovorile mlade ljudi tam, kjer so priprav­ljeni na velikodušnost, zavezanost, ljubezen in
celo junaštvo, da bodo z navdušenjem in pogumom sprejeli izziv zakona.
41. Sinodalni očetje so opozorili na današnje »kulturne težnje, za katere se zdi, da vsiljujejo
čustvenost brez omejitev, (...) narcisistično, nestabilno in spremenljivo čustvenost, ki
posameznikom vedno ne pomaga doseči večje zrelosti«. Izrazili so zaskrbljenost zaradi
»razširjenosti pornografije in trgovanja s telesom, ki jo med drugim spodbuja napačna raba
svetovnega spleta« in zaradi »položaja ljudi, ki so prisiljeni v prostitucijo«. V tem kontekstu »so
pari včasih negotovi, neodločni in s težavo najdejo možnosti za svojo rast. Veliko jih je, ki obtičijo
na začetnih stopnjah čustvenega življenja in odnosa do spolnosti. Kriza zakoncev povzroči
nestabilnost družine in lahko zaradi ločitev in razvez privede do hudih posledic za odrasle, otroke
in celotno družbo, ker slabi posameznika in družbene vezi«. [16] Z zakonskimi krizami »se
pogosto soočamo prenagljeno in brez poguma za potrpežljivost, za preverjanje, za medsebojno
odpuščanje, za spravo in tudi za žrtvovanje«. Iz propadlih zakonov se porajajo novi odnosi, novi
pari, nove zveze in novi zakoni, ki ustvarjajo zapletene in problematične družinske situacije, kar
zadeva izbiro krščanskega življenja«. [17]
42. »Demografski upad, ki ga gre pripisati miselnosti nenaklonjeni rojstvu otrok in ki ga pospešuje
svetovna politika reproduktivnega zdravstva, ne vodi samo v situacijo, v kateri nasledstvo rodov ni
več zagotovljeno, temveč postopoma privede do nevarnosti gospodarskega osiromašenja in
izgube upanja v prihodnost. Tudi razvoj biotehnologije je zelo vplival na število rojstev«. [18]
Dodamo lahko še druge dejavnike: »industrializacija, seksualna revolucija, strah pred
prenaseljenostjo, gospodarski problemi. (...) Potrošniška družba lahko ljudi odvrača od tega, da bi
imeli otroke, češ da bodo samo brez njih ohranili svobodo in dosedanji način življenja«. [19] Res
je, da se zakonci, potem ko so bili zelo velikodušni pri posredovanju življenja, lahko po vesti
odločijo, da zaradi dovolj resnih razlogov omejijo število otrok; vendar prav »zaradi tega
dostojanstva vesti Cerkev z vso odločnostjo zavrača, da država ureja to področje s kontracepcijo,
sterilizacijo in celo splavom«. [20] Ti ukrepi so nesprejemljivi celo v deželah z visokim številom
rojstev; toda pozornost vzbuja dejstvo, da jih politiki spodbujajo tudi v nekaterih deželah, kjer trpijo
zaradi zelo nizkega števila rojstev. Kot so poudarili korejski škofje, to pomeni, »da delujemo
protislovno in zanemarjamo svojo lastno dolžnost«. [21]
43. Slabljenje vere in verske prakse v nekaterih družbah prizadene družine in jih pušča vedno bolj
same z njihovimi težavami. Sinodalni očetje so potrdili: »Ena največjih pojavnih oblik revščine v
sodobni kulturi je osamljenost kot posledica odsotnosti Boga v življenju ljudi in krhkosti odnosov.

2.3 Page 13

▲back to top
13
Poleg tega obstaja splošen občutek nemoči spričo družbenogospodarskih težav, ki pogosto
uničuje družine. (...) Družine se pogosto čutijo zapuščene zaradi brezbrižnosti in premajhne
pozornosti družbenih ustanov. Negativne posledice družbene organiziranosti so vidne povsod: od
demografske krize do vzgojnih težav; od omahovanja pri sprejemanju še nerojenega življenja do
dojemanja starih ljudi kot breme, vse do širjenja čustvene hladnosti, ki včasih vodi v nasilje.
Država mora ustvarjati take pravne in delovne razmere, ki bodo zagotovile mladim prihodnost in
jim pomagale pri osnovanju družine«. [22]
44. Dejstvo, da par nima dostojnega ali primernega bivališča, običajno privede do tega, da se
odloži formalna sklenitev zakona. Treba je spomniti, da »ima družina pravico do dostojnega
bivališča, ki je primerno za družinsko življenje in ustreza številu družinskih članov, in sicer v okolju,
ki zagotavlja temeljne pogoje za življenje družine«. [23] Družina in dom gresta z roko v roki. Zato
se moramo zavzemati za dosego pravic družine in ne samo posameznika. Družina je dobrina, ki
se ji družba ne more odpovedati, temveč jo mora zaščititi. [24] Pri zaščiti teh pravic gre za
»preroški klic v korist družine, ki jo je treba spoštovati in zaščititi zoper vsako nasilje«, [25]
predvsem v današnjem kontekstu, kjer v političnih načrtih običajno ni deležna zadostne skrbi.
Družine imajo med drugim pravico, »da lahko od državnih oblasti pričakujejo primerno družinsko
politiko na pravnem, gospodarskem, družbenem in davčnem področju«. [26] Včasih dobijo stiske
družin dramatične razsežnosti, ko spričo bolezni svojca nimajo dostopa do primerne zdravniške
oskrbe ali ko preteče dolgo časa, ne da bi našli dostojno zaposlitev. »Slabe gospodarske razmere
družinam ovirajo dostop do izobraževanja, kulturnega življenja in dejavnega družbenega življenja.
Sedanji gospodarski sistem povzroča različne oblike družbenega izključevanja. Družine trpijo
posebno zaradi težav, ki zadevajo zaposlitev. Možnosti za mlade ljudi so omejene, zaposlitev
temelji na skrajni selekciji in je negotova. Delavniki so dolgi in se pogosto zaradi prevoza z dela in
na delo še podaljša čas odsotnosti od doma. To preprečuje družinskim članom srečevati se med
seboj in preživljati skupen čas z otroki, da bi tako vsak dan krepili svoje odnose.« [27]
45. »Posebno v nekaterih deželah se mnogo otrok rodi zunaj zakona in veliko od njih jih raste nato
samo z enim od staršev ali v razširjenem ali novooblikovanem družinskem okolju. (...) Spolno
izkoriščanje otrok je eden od najbolj pohujšljivih in sprevrženih grehov današnje družbe. Tudi v
državah, ki jih zadene vojno nasilje, terorizem ali organiziran kriminal, se položaj družin
poslabšuje. Predvsem v velemestih in na njihovih obrobjih je razširjen pojav ‹uličnih otrok›«. [28]
Spolna zloraba otrok je še bolj pohujšljiva, če se dogaja v okoljih, kjer naj bi bili deležni posebne
skrbi in zaščite: v družinah, v šolah ter v krščanskih skupnostih in ustanovah. [29]
46. Migracije »so še eno znamenje časa, s katerim se moramo soočiti in jih razumeti z vsemi vplivi
na družinsko življenje«. [30] Zadnja sinoda je tej problematiki pripisala velik pomen in poudarila,
da migracije »na različne načine prizadevajo cela ljudstva v raznih delih sveta. Cerkev opravlja na
tem področju pomembno vlogo. Ohranjanje in razvijanje tega evangeljskega pričevanja (prim. Mt
25,35) se zdi danes bolj potrebno kot kdaj koli. (...) Človeška mobilnost, ki je posledica naravnega
zgodovinskega razvoja ljudstev, se lahko izkaže kot pravo bogastvo tako za družino, ki emigrira,

2.4 Page 14

▲back to top
14
kot tudi za deželo, ki jo sprejme. Nekaj drugega je prisilna migracija družin kot posledica vojne,
preganjanja, revščine in krivic. Tako migracijo zaznamujejo nepričakovani zapleti na potovanjih; to
pogosto ogroža življenje, ljudi travmatizira in povzroča nestabilnost družin. Spremljanje beguncev
zahteva posebno pastoralo, ki je usmerjena na begunske družine, pa tudi na člane družin, ki so
ostali v deželah njihovega izvora. Pri tem je treba spoštovati njihovo kulturo, versko in človeško
omiko, iz katere izhajajo, kot tudi duhovno bogastvo njihovih obredov in izročil, kar terja posebno
pastoralno oskrbo. (…) Begunske izkušnje so posebno dramatične in uničujoče tako za družine
kot tudi za posameznike, ko gre za ilegalne migracije in so povezane z mednarodno trgovino z
ljudmi; ko zadevajo ženske ali otroke, prepuščene samim sebi, ki so prisiljeni k daljšemu bivanju
na prehodnih območjih ali v begunskih zavetiščih, kjer ni mogoče začeti z integracijo. Skrajna
revščina in druge uničujoče situacije včasih vodijo družine celo k temu, da prodajo svoje otroke za
prostitucijo ali za trgovanje z organi«. [31] »Preganjanje kristjanov kot tudi etničnih in verskih
manjšin v raznih delih sveta, predvsem na Bližnjem vzhodu, predstavlja veliko preizkušnjo ne
samo za Cerkev, temveč tudi za celotno mednarodno skupnost. Treba je podpirati vsako
prizadevanje, ki pospešuje to, da krščanske družine in skupnosti ostanejo v deželah njihovega
izvora«. [32]
47. Sinodalni očetje so posebno pozornost posvetili tudi družinam, »v katerih živijo ljudje s
posebnimi potrebami. Posebne potrebe, ki se pojavijo v življenju osebe, sprožijo globok in
nepričakovan izziv in porušijo ravnovesja, želje in pričakovanja. (...) Veliko občudovanje zaslužijo
družine, ki ljubeče sprejmejo težko preizkušnjo ob otroku s posebnimi potrebami. Cerkvi in družbi
na dragocen način pričujejo o zvestobi dáru življenja. Družina lahko skupaj s krščansko skupnostjo
odkrije nove drže, govorico in oblike razumevanja in isto­vetenja s temi osebami pri sprejemanju in
skrbi za skrivnost krhkosti. Osebe s posebnimi potrebami so za družino dar in priložnost za rast v
ljubezni, v medsebojni pomoči in v edinosti. (...) Družina, ki z očmi vere sprejme ljudi s posebnimi
potrebami, bo lahko prepoznala in zagotovila kakovost in vrednost vsakega življenja z njegovimi
potrebami, pravicami in priložnostmi. Za vsako življenjsko obdobje bo sprejela služenje in nego ter
pospeševala spremljanje in naklonjenost«. [33] Rad bi poudaril, da je pozornost, posvečena tako
beguncem kot tudi osebam s posebnimi potrebami, znamenje delovanja Duha. Kajti v obeh
okoliščinah gre tako rekoč za vzorčni primer, kako danes živeti logiko usmiljenega sprejemanja in
vključevanja najšibkejših.
48. »Večina družin spoštuje starejše ljudi, jih obdaja z ljubeznijo in jih ima za blagoslov. Posebno
priznanje zaslužijo združenja in gibanja, povezana z družino, ki delajo v korist starejših tako na
duhovnem kot tudi družbenem področju. (...) V visoko razvitih družbah, kjer število starejših
narašča, medtem ko število rojstev upada, obstaja nevarnost, da starejše dojemamo kot breme.
Na drugi strani pa nega, ki jo terjajo, postavi njihove svojce na težko preizkušnjo«. [34] »Kolikor
bolj skušamo podaljšati življenje, toliko nujnejše je, da cenimo zadnje trenutke življenja. Krhkost in
odvisnost starejših včasih krivično izkoriščajo za gospodarske koristi. Številne družine nas učijo,
da se je mogoče soočiti z zadnjim obdobjem življenja tako, da zaključek celotnega bivanja tako
ovrednotimo, da ga vključimo v velikonočno skrivnost. Veliko starejših sprejmejo cerkvene

2.5 Page 15

▲back to top
15
ustanove, kjer lahko živijo v mirnem in družinskem okolju. Evtanazija in samomor s tujo pomočjo
predstavljajo hudo grožnjo za družine po vsem svetu. V mnogih državah je ta praksa dovoljena.
Cerkev, ki odločno nasprotuje takim praksam, čuti dolžnost, da pomaga družinam, ki skrbijo za
svoje starejše in bolne člane.« [35]
49. Rad bi izpostavil položaj družin, ki so pahnjene v bedo in preskušane na različne načine, kjer
so mejne življenjske situacije posebno boleče. Težave postanejo v zelo revnem domu še hujše.
[36] Če mora na primer ženska zaradi ločitve ali drugih vzrokov sama skrbeti otroke in ob tem še
delati, ne da bi imela možnost otroke pustiti pri drugih ljudeh, ti odraščajo v zapuščenosti, zaradi
katere so izpostavljeni različnim vrstam nevarnosti. Tako ostaja njihovo osebno zorenje ogroženo.
V težkih situacijah, ki jih doživljajo najbolj pomoči potrebni, si mora Cerkev posebno prizadevati,
da jih razume, tolaži in vključuje; izogibati pa se mora temu, da bi tem ljudem nalagala celo vrsto
predpisov, kot da bi bili nezlomljivi. S tem bi dosegli prav nasproten učinek, namreč da bi se zaradi
Matere Cerkve, – ki je poklicana, da jim približa Božje usmiljenje – čutili obsojene in zapuščene.
Tako bi evangelij posredovali z „indoktrinacijo“ in ga spremenili »v mrtve kamne, s katerimi bi
lahko druge obmetavali«, namesto da bi ponudili zdravilno moč milosti in luč evangelija.« [37]
Izzivi
50. Prejeti odgovori na dva vprašalnika, ki sta bila poslana v obdobju pred sinodo, so omenjali
najrazličnejše situacije, ki predstavljajo nove izzive. Poleg že omenjenih so mnogi omenjali
vzgojno nalogo, ki je med drugim otežena s tem, da starši prihajajo domov utrujeni in brez volje,
da bi se pogovarjali. V mnogih družinah sploh ni več navade, da bi skupaj jedli. Poleg televizije se
pojavljajo tudi mnoge druge ponudbe za zabavo. To otežuje staršem posredovanje vere otrokom.
Drugi so poročali, da družine trpijo zaradi velike stiske. Zdi se, da ljudi bolj skrbi to, kako preprečiti
prihodnje težave, kot da bi se ukvarjali s sedanjostjo. To, kar je samo na sebi kulturno vprašanje,
se zaostruje zaradi negotove poklicne prihodnosti, gospodarske negotovosti ali zaradi strahu pred
prihodnostjo otrok.
51. Kot ena od nadlog našega časa je bila omenjena tudi zasvojenost z drogami, ki povzroča
trpljenje mnogih družin in jih pogosto uniči. Nekaj podobnega je z alkoholizmom, igrami na srečo
in drugimi zasvojenostmi. Družina bi lahko preprečevala ali vsaj omilila težave v zvezi z
zasvojenostjo, toda družba in politika ne uvidita, da družina, ki ni trdna, »izgubi odzivno
sposobnost za pomoč svojim članom. (...) Opažamo hude posledice uničenih družin: zapuščene
otroke in starejše, osirotele otroke še živih staršev, najstnike in mlade brez orientacije in
spoštovanja družbenih norm«. [38] Mehiški škofje izpostavljajo žalostne pojave družinskega
nasilja, ki predstavlja rodovitna tla za nove oblike družbene agresivnosti, »kajti družinski odnosi
ustvarjajo predispozicije za nasilno osebnost. V družinah, kjer ti vplivi pridejo do izraza, ni
zadostne komunikacije; prevladuje obrambna drža in njihovi družinski člani se med sabo ne
podpirajo; ni družinskih dejavnosti, ki bi pospeševale vključenost; odnosi med staršema so
običajno konfliktni in nasilni; odnose med starši in otroki zaznamuje sovražna naravnanost. Nasilje

2.6 Page 16

▲back to top
16
znotraj družine je šola za gojenje zamer in sovraštva v temeljnih človeških odnosih«. [39]
52. Nihče ne more misliti, da je slabljenje družine kot naravne, na zakonu utemeljene skupnosti,
nekaj, kar družbi koristi. Prav nasprotno je res, saj to ovira osebnostno zorenje, gojenje
skupnostnih vrednot ter etični razvoj mest in vasi. Ne zavedamo se več povsem jasno, da samo
izključna in neločljiva zveza med moškim in žensko v polnosti izpolnjuje družbeno vlogo, ker
pomeni trdno zavezo in omogoča rodovitnost. Priznati moramo veliko raznolikost družinskih
situacij, ki lahko nudijo določeno življenjsko stabilnost, toda partnerskih zvez ali zvez med osebami
istega spola preprosto ni mogoče enačiti z zakonom. Nobena začasna ali pa za posredovanje
življenja zaprta zveza ne zagotavlja prihodnosti. Ob tem se moramo vprašati, kdo danes skrbi za
to, da bi bodrili zakonce, jim pomagali pri premagovanju nevarnosti, ki jim grozijo, jih spremljali pri
vzgoji otrok, jih spodbujali, da ostane njihova zakonska zveza trdna?
53. »V nekaterih družbah je še vedno v veljavi poligamija;­ v drugih okoljih obstaja praksa
dogovorjenih porok. (…) V številnih okoljih – ne samo na Zahodu – se nezadržno širi praksa
skupnega življenja parov pred poroko ali skupnega življenja, kjer pari nimajo nobenega namena,
da bi zvezo institucionalno potrdili«. [40] Zakonodaja v različnih deželah olajšuje napredovanje
raznolikih možnosti, tako da se zakon z značilnostmi, kot so izključnost, neločljivost in odprtost za
življenje, med mnogimi drugimi kaže kot zastarela ponudba. V mnogih deželah je pravni razkroj
družine dosegel že take razsežnosti, da priznava take oblike skupnega življenja, ki temeljijo skoraj
izključno na avtonomiji volje. Čeprav je upravičeno in prav, da zavrnemo stare oblike
„tradicionalne“ družine, zaznamovane z avtoritarnostjo in celo z nasiljem, to ne bi smelo voditi k
preziranju zakona, temveč k ponovnemu odkritju njegovega pravega smisla in k njegovi prenovi.
Moč družine »temelji bistveno v sposobnosti, da ljubimo in da učimo ljubiti. Naj bo družina še tako
ranjena, vedno lahko raste, če živi iz ljubezni«. [41]
54. V tem kratkem pregledu dejanskega stanja bi rad poudaril, da je sicer prišlo do pomembnih
izboljšav, kar zadeva priznanje pravic žensk in njihove udeleženosti v javnem življenju, toda v
nekaterih deželah je treba v zvezi s tem še marsikaj narediti. Ni nam še uspelo izkoreniniti
nesprejemljivih navad, predvsem sramotnega nasilja, ki se včasih izvaja nad ženskami: trpinčenje
v družini in različne oblike suženjstva, kar gotovo ne dokazuje moči moških, temveč njihovo
strahopetnost in izgubo dostojanstva. Verbalno, fizično in spolno nasilje, ki se v nekaterih zakonih
izvaja nad ženskami, nasprotuje naravi same zakonske združitve. Mislim na hudo pohabljenje
spolnih organov žensk v nekaterih kulturah, pa tudi na neenakost med spoloma pri dostopu do
dostojnih delovnih mest in do pomembnih družbenih položajev. Zgodovina je obremenjena z
ekscesi patriarhalnih kultur, v katerih so ženske obravnavali kot drugorazredne, toda spomnimo se
tudi na pojav nadomestnih mater ali na »instrumentalizacijo in komercializacijo ženskega telesa v
sodobni medijski kulturi«. [42] Nekateri menijo, da so se mnoge sedanje težave pojavile z
emancipacijo žensk, vendar to ni res. »Gre le za obliko mačizma«. [43] Enakost dostojanstva
moškega in ženske nas navdaja z veseljem, da presežemo stare oblike diskriminacije in da si v
družinah prizadevamo za vzajemno povezanost. V večjem priznanju dostojanstva ženske in njenih

2.7 Page 17

▲back to top
17
pravic občudujemo delo Duha, čeprav se pojavljajo oblike feminizma, ki jih ne moremo imeti za
primerne.
55. Moški »ima v življenju družine enako odločilno vlogo, posebno kar zadeva varnost in podporo
žene in otrok. (...) Veliko moških se zaveda pomena svoje vloge v družini in jo živi skladno s svojo
moško naravo. Odsotnost očeta močno zaznamuje družinsko življenje, vzgojo otrok in njihovo
vključevanje v družbo. Njegova odsotnost je lahko fizična, čustvena, duševna in duhova. Ta
manko oropa otroke primernega zgleda očetovskega vede´`nja«. [44]
56. Drug izziv je ideologija, ki se običajno imenuje gender in »zanika razliko in medsebojno
naravno naravnanost med moškim in žensko. Pred očmi ima družbo brez spolnih razlik in
spodkopava antropološke temelje družine. Ta ideologija vodi k taki vzgoji in zakonodaji, ki
spodbuja tako osebno identiteto in čustveno naravnanost, ki je korenito ločena od biološke
različnosti med moškim in žensko. Človeška spolna identiteta je prepuščena svobodni izbiri
posameznika, ki se s časom lahko tudi spreminja«. [45] Skrb vzbujajoče je, da se skušajo
nekatere ideologije te vrste, ki si prizadevajo odgovoriti na določene – včasih razumljive – težnje,
uveljaviti kot edini pravilni način mišljenja, ki naj bi določal tudi vzgojo otrok. Ne smemo prezreti
dejstva, »da je biološki spol ( sex) in socio-kulturno vlogo spola ( gender) mogoče razlikovati, ni pa
ju mogoče ločiti«. [46] Na drugi strani je »biotehnološka revolucija na področju človeškega
spočetja uvedla možnost manipuliranja z aktom spočetja in ga naredila neodvisnega od spolnega
odnosa med moškim in žensko. Človeško življenje in starševstvo sta tako postali stvarnosti, ki ju je
mogoče združiti ali ločiti in ki sta v prvi vrsti podvrženi željam posameznika ali para«. [47] Imeti
razumevanje za človeško krhkost ali zapletenost človeškega življenja je nekaj drugega kot sprejeti
ideologijo, ki si prizadeva v stvarnosti neločljive razsežnosti razdružiti. Ne zapádimo grehu, da bi
nadomestili Stvarnika! Kot ustvarjena bitja nismo vsemogočni. Stvarjenje je obstajalo pred nami in
ga moramo sprejeti kot dar. Hkrati smo poklicani, da varujemo svojo človeškost, to pa predvsem
pomeni, da jo sprejemamo in spoštujemo táko, kot je bila ustvarjena.
56. Zahvaljujem se Bogu, ker veliko družin – daleč od tega, da bi se imele za popolne – živi v
ljubezni, uresničuje svojo poklicanost in gre naprej, čeprav na poti velikokrat pade. S sinodalnimi
razmisleki nismo oblikovali stereotipa idealne družine, temveč kolaž, ki nam je v izziv in je
sestavljen iz toliko različnih stvarnosti, polnih veselja, dram in sanj. Realnost nas skrbi in nam je
hkrati v izziv. Ne ujemímo se v past, v kateri bi se izčrpali s samoobrambno držo pritoževanja,
temveč raje prebudimo misijonarsko ustvarjalnost! V vseh situacijah »čuti Cerkev potrebo po tem,
da pove besedo resnice in upanja. (...) Velike vrednote krščanskega zakona in družine ustrezajo
tistemu iskanju, ki prežema človeško bivanje«. [48] Če vidimo veliko težav, so te – kot so povedali
kolumbijski škofje – klic k temu, »da v nas samih sprostimo energije upanja, tako da jih prevedemo
v preroške sanje, preobražajoča dejanja in v domiselnost ljubezni«. [49]

2.8 Page 18

▲back to top
18
Tretje poglavje
POKLICANOST DRUŽINE: GLEDATI JEZUSA
58. Pred družinami in v njihovi sredi mora vedno znova odzvanjati prvo oznanilo, ki je »najlepše,
največje, najprivlačnejše in hkrati najbolj potrebno« [50] in »mora biti v središču evangelizacije«.
[51] Gre za najpomembnejše oznanilo, ki »ga moramo vedno znova na različne načine slišati in v
taki ali drugačni obliki vedno znova oznanjati«. [52] Kajti »nič ni trdnejšega, globljega, varnejšega,
bolj strnjenega in modrejšega kakor to oznanilo«; in »celotna krščanska vzgoja je v prvi vrsti
poglabljanje kerygme. [53]
59. Naš nauk o zakonu in družini se zato ne sme nehati navdihovati in preobražati po tem oznanilu
ljubezni in nežnosti, da ne bi postal gola obramba hladnega nauka brez živ­ljenja. Kajti skrivnost
krščanske družine lahko popolnoma razumemo samo v luči neskončne ljubezni nebeškega Očeta,
ki se je razodel v Kristusu, on pa se je daroval do konca in živi med nami. Zato bi rad videl živega
Kristusa, navzočega v mnogih zgodbah ljubezni, in tudi kličem ogenj Duha na vse družine sveta.
60. To kratko poglavje obsega povzetek nauka Cerkve o zakonu in družini. Tudi tu bom navajal
različne prispevke, ki so jih predložili sinodalni očetje v svojih razmišljanjih o luči, ki nam jo daje
vera. Izhajali so iz Jezusovega pogleda in opozorili na to, da »je z ljubeznijo in nežnostjo gledal na
moške in ženske, ki so ga srečali; njihove korake je spremljal z resnico, potrpežljivostjo in
usmiljenjem, ko jim je oznanjal zahteve Božjega kraljestva«. [54] Tako nas Gospod tudi danes
spremlja v naših prizadevanjih, da bi živeli in posredovali evangelij družine.
Jezus vnovič vzpostavlja Božji načrt in ga vodi k dovršitvi
61. Nasproti tistim, ki so prepovedovali zakon, Nova zaveza uči: »Kajti vse, kar je ustvaril Bog, je
dobro in ničesar ne smemo zametavati, le da to s hvaležnostjo uživamo« (1 Tim 4,4). Zakon je
Gospodov »dar« (prim. 1 Kor 7,7). Ob tem pozitivnem ovrednotenju je hkrati zelo poudarjeno
varovanje tega božanskega daru: »Zakon naj spoštujejo vsi in postelja naj ostane
neomadeževana« (Heb 13,4). Ta Božji dar vključuje spolnost: »Ne odtegujta se drug drugemu« (1
Kor 7,5).
62. Sinodalni očetje so spomnili, da Jezus, sklicujoč se »na izvirni namen človeškega para,
potrjuje neločljivo zvezo med možem in ženo, ko pravi: »Mojzes vam je zaradi vaše trdosrčnosti
dovolil ločiti se od svojih žená, od začetka pa ni bilo tako« (Mt 19,8). Neločljivosti zakona (»Kar je
torej Bog združil, tega naj človek ne loči«; Mt 19,6) ne smemo razumeti predvsem kot človeku
naložen »jarem«, temveč kot »dar« ljudem, združenim v zakonu. (...) Na ta način Jezus pokaže,
kako Božja ljubeznivost vedno spremlja pot ljudi, ozdravlja otrdela srca in jih spreminja s svojo
milostjo ter jih po poti križa usmerja k njihovemu izvoru. Evangelij jasno pokaže Jezusov zgled, ki
je širil oznanilo o zakonu kot polnosti razodetja, ki vnovič vzpostavlja prvotni Božji načrt« (prim. Mt

2.9 Page 19

▲back to top
19
19,3). [55]
63. »Jezus, ki je vse spravil s seboj, je privedel zakon in družino v njuno prvotno stanje (prim. Mr
10,1-12). Kristus je odrešil zakon in družino (prim. Ef 5,21-32) in ju ponovno vzpostavil po podobi
Svete Trojice, to je skrivnosti, iz katere izhaja vsaka prava ljubezen. Zakonska zaveza, ki je bila
ustanovljena ob stvarjenju in razodeta v odrešenjski zgodovini, prejema polno razodetje svojega
pomena v Kristusu in njegovi Cerkvi. Zakon in družina prejmeta od Kristusa po njegovi Cerkvi
potrebno milost, da pričujeta za Božjo ljubezen in živita kot občestvo. Evangelij družine sestavlja
svetovno zgodovino od stvarjenja človeka po Božji podobi in podobnosti (prim. 1 Mz 1,26-27) do
dovršitve skrivnosti zaveze v Kristusu ob koncu časov z Jagnjetovo svatbeno gostijo (prim. Raz
19,9)«. [56]
64. »Jezusov zgled je vzorec za Cerkev. (...) Svoje javno delovanje je začel z znamenjem, ki ga je
naredil na svatbi v Kani (prim. Jn 2,1-11). (...) Preživljal je vsakdanje trenutke prijateljstva z
Lazarjevo družino in z njegovima sestrama (prim. Lk 10,38) ter s Petrovo družino (prim. Mt 8,14).
Slišal je jok staršev zaradi njihovih otrok, jim vrnil življenje (prim. Mr 5,41; Lk7,14-15) in tako
razodel pravi pomen usmiljenja, ki vključuje ponovno vzpostavitev zaveze (prim. Janez Pavel II.,
Okrožnica Bog, bogat v usmiljenju, 1981, 4). To se jasno vidi v srečanjih s Samarijanko (prim. Jn
4,1-30) in s prešuštnico (prim. Jn 8,1-11), v katerih se prebudi zaznavanje greha spričo zastonjske
Jezusove ljubezni.« [57]
65. Učlovečenje Besede v človeški družini v Nazaretu s svojo novostjo pretrese človeško
zgodovino. Poglobiti se moramo v skrivnost Jezusovega rojstva, v Marijin „da“ ob angelovem
oznanjenju, ko je bila v njenem naročju spočeta Beseda; tudi v Jožefov „da“, ki mu je dal ime
Jezus in skrbel za Marijo; v praznovanje pastirjev ob jaslih; v čaščenje modrih z vzhoda; v beg v
Egipt, pri katerem je Jezus deležen bolečine svojega v izgnanstvo poslanega in ponižanega
ljudstva; v Zaharijevo pobožno pričakovanje in v veselje, ki spremlja rojstvo Janeza Krstnika; v
obljubo, ki se je za Simeona in Ano izpolnila v templju; v začudenje pismoukov, ko so slišali
modrost dečka Jezusa. In potem moramo razmišljati o življenju dolgih trideset let, ko si je Jezus
služil kruh z delom svojih rok, ponavljal molitve in živel po verskem izročilu svojega ljudstva ter se
izobraževal v veri svojih očetov, dokler ni obrodila sad v skrivnosti kraljestva. To je skrivnost
božiča in Nazareta, skrivnost, polna družinskega duha! Gre za skrivnost, ki je tako zelo očarala
Frančiška Asiškega, Terezijo Deteta Jezusa in Karla Foucaulda (Charles de Foucauld) in iz katere
pijejo tudi krščanske družine, da bi obnovile svoje upanje in veselje.
66. Zaveza ljubezni in zvestobe, iz katere živi sveta družina v Nazaretu, osvetljuje počelo, ki
oblikuje vsako družino in jo usposablja, da se bolje sooča z neljubimi pripetljaji v življenju in
zgodovini. Na tej osnovi lahko postane vsaka družina – tudi v svoji šibkosti – luč v temi sveta. »Tu
se učimo, kako naj družina živi. Nazaret naj pove, kaj je družina; kaj njena skupnost ljubezni, kaj
njena resna in preprosta lepota in njen posvečeni in nedotakljivi značaj; naučimo se, kako
blagodejna in nenadomestljiva je vzgoja, ki jo dobimo v družini; naučimo se, kako velika je njena

2.10 Page 20

▲back to top
20
vloga na družbenem področju« (Pavel VI., Govor v Nazaretu, 5. januar 1964). [58]
Družina v dokumentih Cerkve
67. Drugi vatikanski koncil se je v Pastoralni konstituciji Cerkev v sedanjem svetu (Veselje in
upanje, 1965) posvetil pospeševanju dostojanstva zakona in družine (prim. 47-52). »Zakon je
opredeljen kot občestvo življenja in ljubezni (prim. 48), ljubezen pa je postavljena v središče
družine. (...) Resnična ‚ljubezen med možem in ženo‘ (49) obsega medsebojno podaritev samega
sebe in vključuje ter povezuje po Božjem načrtu tudi spolno razsežnost in čustvenost (prim. 48-
49). Poleg tega Pastoralna konstitucija poudarja zakoreninjenost zakoncev v Kristusu: Gospod
Jezus »prihaja krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona« in ostane še naprej z njima
(48). Z učlovečenjem sprejme človeško ljubezen, jo očisti, dovrši in zakoncem s svojim Duhom
podarja moč, da jo živijo, ko prežema vse njihovo življenje z vero, upanjem in ljubeznijo. Na ta
način so zakonci tako rekoč posvečeni in z njegovo milostjo zidajo Kristusovo telo, ko sestavljajo
domačo Cerkev (prim. Dogmatična konstitucija o Cerkvi, 1964, 11). Tako gleda Cerkev – da bi v
polnosti razumela svojo lastno skrivnost – tudi na krščansko družino, ki to skrivnost živi na povsem
izviren način«. [59]
68. Pozneje je »na osnovi 2. vatikanskega koncila bl. Pavel VI. poglobil nauk o zakonu in družini.
Zlasti je z okrožnico Posredovanje človeškega življenja (1968) osvetlil notranjo zvezo med
zakonsko ljubeznijo in posredovanjem človeškega življenja: »Zaradi tega zakonska ljubezen
zahteva od zakoncev, da svojo nalogo odgovornega starševstva pravilno spoznajo. To
starševstvo, ki ga danes po pravici toliko poudarjajo, je treba tudi prav razumeti. (...) Poslanstvo
odgovornega starševstva tudi zahteva, da zakonca priznavata svoje dolžnosti do Boga, do samih
sebe, do družine in do družbe, in to po pravilni lestvici vrednot« (10). V apostolski spodbudi O
evangelizaciji današnjega sveta (1967) je Pavel VI. poudaril odnos med družino in Cerkvijo«. [60]
69. »Sv. Janez Pavel II. je posvetil posebno pozornost družini s svojimi katehezami o človeški
ljubezni, s Pismom družinam (1984) in predvsem z apostolsko spodbudo O družini (1981). V teh
dokumentih je papež označil družino kot „pot Cerkve“ in podal celovit pogled na poklicanost moža
in žene k ljubezni. Hkrati je predložil osnovne smernice za družinsko pastoralo in navzočnost
družine v družbi. Predvsem pa je, v povezavi z zakonsko ljubeznijo (prim. Apostolsko spodbudo O
družini, 13), opisal način, kako zakonci v medsebojni ljubezni sprejemajo dar Kristusovega Duha
in živijo svojo poklicanost k svetosti«. [61]
70. »V okrožnici Bog je ljubezen (2006) je papež Benedikt XVI. znova načel temo ljubezni med
možem in ženo, ki postane povsem jasna šele v luči ljubezni križanega Kristusa (prim. Bog je
ljubezen, 2). Papež poudarja: »Na izključni in dokončni ljubezni sloneč zakon postane ponazoritev
odnosa Boga do njegovega ljudstva in obratno: način, kako Bog ljubi, postane merilo človeške
ljubezni.« Poleg tega v okrožnici Ljubezen v resnici (2009) poudari pomen ljubezni, ki je počelo
življenja v družbi (prim. 44) in prostor, kjer se učimo izkustva skupnega dobrega.« [62]

3 Pages 21-30

▲back to top

3.1 Page 21

▲back to top
21
Zakrament zakona
71. Sveto pismo in izročilo nam odpirata dostop do spoznanja Svete Trojice, ki se razodeva prek
družinskih odnosov. Družina je podoba Boga, ki (...) je občestvo oseb. Pri krstu je Očetov glas
Jezusa predstavil kot svojega ljubljenega Sina in v tej ljubezni nam je dano prepoznati Svetega
Duha (prim. Mr 1,10-11). Jezus, ki je v sebi spravil vse stvari in človeka rešil greha, ni samo
postavil zakona in družine v njuno prvotno stanje, temveč zakon tudi povzdignil v zakramentalno
znamenje njegove ljubezni do Cerkve (prim. Mt 19,1-12; Mr 10,1-12; Ef 5,21-32). V človeški
družini, združeni v Kristusu, je vnovič vzpostavljena »podoba in sličnost« Svete Trojice (prim. 1 Mz
1,26), skrivnost, iz katere izvira vsaka prava ljubezen. Zakon in družina prejemata od Kristusa – po
Cerkvi – milost Svetega Duha, da bi pričevala o evangeliju Božje ljubezni. [63]
72. Zakrament zakona ni družbena pogodba, nepomemben obred ali golo zunanje znamenje
določene zaveze. Zakrament je dar za posvečenje in odrešenje zakoncev, kajti »njuna
medsebojna pripadnost je na temelju zakramentalnega znamenja stvarno ponavzočenje odnosa
med Kristusom in Cerkvijo. »Zakonca torej spominjata Cerkev stalno na to, kar se je zgodilo na
križu; drug za drugega in za otroke sta priči odrešenja, ki sta ga deležna po zakramentu«. [64]
Zakon je poklicanost, je odgovor na poseben klic živeti zakonsko ljubezen kot nepopolno
znamenje ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Zato mora biti odločitev za poroko in za družino sad
zavestne poklicanosti.
73. »Medsebojni dar, ki se izraža v zakramentalnem zakonu, ima svoj izvir v krstni milosti, ki
utemeljuje zavezo s Kristusom in njegovo Cerkvijo. V medsebojnem sprejemanju in s Kristusovo
milostjo si zakonci obljubijo popolno predanost, zvestobo in odprtost za življenje. Darove, ki jim jih
Bog naklanja, priznavajo kot sestavne prvine zakona in v njegovem imenu resno jemljejo svojo
medsebojno zavezo pred Cerkvijo. V veri se lahko sprejema darove zakona kot nalogo, ki jo je z
milostjo zakramentov mogoče bolje izpolniti. (...) Zato Cerkev gleda na zakonce kot na srce
celotne družine, ta pa usmerja svoj pogled k Jezusu«. [65] Zakrament ni »stvar« ali »moč«, kajti v
resnici sam Kristus »prihaja krščanskim zakoncem naproti z zakramentom zakona« (prim.
Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 48). In ostane z njimi ter jim daje moč, da bi
hodili za njim in sprejemali svoj križ nase, da bi po svojih padcih vstajali, si medsebojno odpuščali,
nosili bremena drug drugega«. [66] Krščanski zakon je znamenje, ki ne kaže samo tega, kako zelo
je Kristus – v zavezi potrjeni na križu – ljubil svojo Cerkev, temveč ponavzočuje to ljubezen v
zakonski skupnosti. S tem, ko se zakonca združita in postaneta eno meso, predstavljata zaroko
Božjega Sina s človeško naravo. Zato »daje zakoncem v radostih njihove ljubezni in družinskega
življenja že tu na zemlji predokus gostije Jagnjetove svatbe«. [67] Čeprav »gre pri analogiji med
parom mož-žena in Kristus-Cerkev za nepopolno analogijo«, [68] nas ta vabi, da kličemo
Gospoda, da izlije svojo ljubezen v zakonske odnose.
74. Spolna združitev, ki se jo živi na človeški način in je posvečena z zakramentom, je za zakonce
sama po sebi pot rasti v življenju milosti, saj gre za »poročno skrivnost«. [69] Vrednost telesne

3.2 Page 22

▲back to top
22
združitve se izraža v besedah privolitve, v kateri sta sprejela drug drugega in se drug drugemu
predala, da bi si delila vse svoje življenje. Te besede spolnost ovrednotijo in jo osvobajajo vsake
dvoumnosti. Zakramentalna milost, ki izvira iz skrivnosti učlovečenja in velike noči, v kateri je Bog
izrazil vso svojo ljubezen do človeštva in se z njim najtesneje združil, dejansko oblikuje in krepi
celotno življenje zakoncev, celotno mrežo odnosov, ki jo pleteta med seboj, s svojimi otroki in
svetom. Ko se soočata z izzivi, nista zakonca nikoli prepuščena le svojim lastnim močem.
Poklicana sta, da na Božji dar odgovorita s svojim trudom, ustvarjalnostjo, vztrajnostjo in s svojim
vsakodnevnim prizadevanjem; toda vedno bosta lahko klicala Svetega Duha, ki je posvetil njuno
zvezo, da bi se prejeta milost pokazala v vsaki novi situaciji.
75. Po izročilu zahodne Cerkve sta mož in žena, ki se poročita, podeljevalca zakramenta zakona.
[70] Ko si izkažeta privolitev in jo izrazita v telesni podaritvi, prejmeta velik dar. Njuna privolitev in
združitev njunih teles sta sredstvo Božjega delovanja, ki ju naredi za eno meso. Pri krstu je bila
njuna sposobnost, da se kot Gospodova služabnika združita v zakonu, posvečena, da bi
odgovorila na Božji klic. Zato za nekrščanska zakonca ni nujno, da obnovita poročne obljube, ko
se dasta krstiti, dovolj je, da jih ne zavrneta, saj postane ta zveza po krstu, ki sta ga prejela, sama
po sebi zakramentalna. Cerkveno pravo priznava tudi veljavnost nekaterih porok, ki se obhajajo
brez posvečenega nosilca službe. [71] Kajti naravni red je sprejet v odrešenje Jezusa Kristusa,
tako da »med krščenimi ne more biti veljavne zakonske pogodbe, ne da bi bila ta hkrati
zakrament«. [72] Cerkev lahko zahteva, da je dejanje javno, storjeno v navzočnosti prič, in
postavlja druge pogoje, ki so se skozi zgodovino spreminjali, toda to osebama, ki se poročita, ne
odvzame značaja podeljevalcev zakramenta niti ne oslabi središčne vloge, ki jo ima privolitev
moža in žene; ta privolitev sama po sebi utemeljuje zakramentalno zvezo. Vsekakor moramo več
razmišljati o Božjem delovanju v poročnem obredu: to pride jasno do izraza v vzhodnih Cerkvah,
ko poudarjajo pomen blagoslova nad poročencema kot znamenje daru Svetega Duha.
Semena Besede in nepopolni primeri
76. »Evangelij družine goji tudi tista semena, ki še niso dozorela, in mora negovati tista drevesa, ki
so se posušila, in jih ne smemo zanemarjati«, [73] tako da, izhajajoč iz Kristusovega daru v
zakramentu, »pridejo do bogatejšega spoznanja in do polnejše vključitve te skrivnosti v svoje
življenje«. [74]
77. Sinodalni očetje so, sklicujoč se na svetopisemski nauk, po katerem je bilo vse ustvarjeno po
Kristusu in zanj (prim. Kol 1,16), spomnili, da »odrešenjski red osvetljuje in dovršuje stvariteljski
red. Zato naravni zakon v polnosti razumemo v luči njegove zakramentalne dovršitve: samo s
pogledom, uprtim v Kristusa, lahko resnično spoznamo človeške odnose v njihovi globini. »V
resnici samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zasije skrivnost človeka. (...) Kristus,
novi Adam, ravno z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva
človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost« (Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem
svetu, 22). Izkaže se kot zelo primerno, da dobrino zakona ( bonum coniugum) [75] razumemo

3.3 Page 23

▲back to top
23
kristocentrično«. Ta dobrina zakona vključuje edinost, odprtost za življenje, zvestobo in
nerazvezljivost ter v krščanskem zakonu tudi medsebojno pomoč na poti do popolnega
prijateljstva z Gospodom. »Razločevanje navzočnosti semen Besede (Semina Verbi) v drugih
kulturah (prim. Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve, 1965, 11) je mogoče prenesti tudi na zakon
in družino. Poleg pravega naravnega zakona obstajajo dragocene prvine v zakonskih oblikah
drugih verskih izročil«, [76] čeprav ne manjka tudi senčnih strani. Lahko rečemo, da »bo vsak
človek, ki bi si rad ustvaril družino, ki bo naučila otroke veseliti se dejanj, katerih namen je
premagati zlo (taka družina kaže, da v njej živi in deluje Sveti Duh) deležen hvaležnosti in
spoštovanja, ne glede na to, kateremu ljudstvu, kateri veri ali deželi pripada«. [77]
78. »Kristusov pogled, čigar luč razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn 1,9; Pastoralna konstitucija
Cerkev v seda­njem svetu, 22), navdihuje pastoralni odnos Cerkve do tistih vernikov, ki živijo
skupaj brez poroke ali so se poročili samo civilno ali so se ločili in ponovno poročili. Cerkev se z
vidika Božje pedagogike ljubeče obrača na tiste, ki so na nepopoln način deležni njenega življenja:
skupaj z njimi prosi za milost spreobrnjenja; spodbuja jih, naj delajo dobro, ljubeče skrbijo drug za
drugega in se dajo na razpolago za skupnost, v kateri živijo in delajo. (...) Kadar kak par v taki
zvezi doseže opazno trdnost in jo zaznamujejo globoka medsebojna naklonjenost, odgovornost do
otrok, sposobnost za premagovanje preizkušenj, to lahko vidimo kot priložnost, da par (kjer je to
mogoče) spremljamo k zakramentu zakona«. [78]
79. »Spričo težkih okoliščin in ranjenih družin si moramo vedno priklicati v spomin splošno načelo:
»Pastirji naj se zavedajo, da so iz ljubezni do resnice dolžni dobro razlikovati med različnimi
primeri« (Apostolska spodbuda O družini, 84). Stopnja odgovornosti ni v vseh primerih enaka in
obstajajo dejavniki, ki omejujejo sposobnost odločanja. Zato se je treba – medtem ko je nauk
jasno izražen – izogibati sodb, ki ne upoštevajo zapletenosti različnih situacij. Treba je upoštevati
to, kako ljudje živijo in zaradi svojega stanja trpijo«. [79]
Posredovanje človeškega življenja in vzgoja otrok
80. Zakon je najprej »globoka skupnost življenja in lju­bezni«, [80] ki predstavlja dobrino za sama
zakonca; [81] spolnost »je naravnana na zakonsko ljubezen moškega in ženske«. [82] Zato imajo
lahko tudi zakonci, »ki jim Bog ni dal, da bi imeli otroke, zakonsko življenje, ki je v človeškem in
krščanskem smislu polno«. [83] Zakonska zveza pa je vendarle »po svoji naravi« naravnana na
posredovanje človeškega življenja. [84] »Otrok ni od zunaj dodan medsebojni ljubezni zakoncev;
otrok vznikne v samem srcu medsebojne podaritve, katere sad in izpolnitev je«. [85] Otrok se ne
pojavi kot zaključek procesa, temveč je od začetka ljubezni navzoč kot bistvena značilnost, ki je ni
mogoče zatajiti, ne da bi popačili sámo ljubezen. Ljubezen od samega začetka zavrača vsako
pobudo, da bi se zaprla sama vase, in se odpira rodovitnosti, ki jo podaljšuje onstran svojega
lastnega bivanja. Noben spolni odnos torej ne more zanikati tega pomena, [86] čeprav iz različnih
razlogov vedno ni mogoče dejansko spočeti novega življenja.

3.4 Page 24

▲back to top
24
81. Otrok ima pravico, da se rodi iz te ljubezni, in ne na kakršen koli način, saj »ni nekakšna
pravica, ampak dar«; [87] je »sad posebnega dejanja zakonske podaritve njegovih star­šev«. [88]
Kajti po »stvariteljskem redu sta zakonska ljubezen med možem in ženo in posredovanje življenja
naravnana drug na drugega (prim. 1 Mz 1,27-28). Na ta način je Stvarnik možu in ženi dal delež
pri svojem stvariteljskem delu in ju hkrati naredil za orodje svoje ljubezni, tako da je po
posredovanju življenja prihodnost človeštva zaupal njuni odgovornosti«. [89]
82. Sinodalni očetje so zapisali: »Zlahka je mogoče ugotoviti širjenje miselnost, ki posredovanje
življenja zožuje na varia­bilnost v načrtovanju posameznika ali para«. [90] Nauk Cerkve »pomaga
harmonično in zavestno živeti občestvenost med zakoncema v vseh razsežnostih, skupaj z
odgovornim posredovanjem življenja. Vnovič je treba odkriti sporočilo okrožnice Posredovanje
človeškega življenja bl. papeža Pavla VI., ki poudarja, da je treba pri moralnem vrednotenju metod
uravnavanja spočetij spoštovati dostojanstvo osebe. (...) Posvojitev ali rejništvo na poseben način
izraža izkušnjo rodovitnosti zakonske ljubezni«. [91] S posebno hvaležnostjo »Cerkev podpira
družine, ki z ljubeznijo sprejmejo, vzgajajo in stojijo ob strani različno obdarovanim otrokom«. [92]
83. V tej zvezi moram povedati: družina je svetišče življenja, kraj, kjer se življenje spočne in
varuje, zato govorimo o hudem in bolečem protislovju, če se spremeni v kraj, kjer se življenje
zavrne in uniči. Vrednost človeškega življenja je tako velika in pravica do življenja nedolžnega
otroka, ki raste v materinem telesu, tako neodtujljiva, da nimamo pravice sprejemati odločitve o
tem življenju, ki je vrednota samo po sebi in ne sme biti nikoli predmet v oblasti drugega človeka, z
izgovorom, da ima pravico razpolagati s svojim lastnim telesom. Družina ščiti življenje na vseh
njegovih stopnjah in tudi v njegovem izteku. Zato »tiste, ki delajo v zdravstvu, (...) spominjamo na
moralno dolžnost ugovora vesti. Za Cerkev na enak način ni samo nujno, da zagovarja pravico do
naravne smrti, tako da ne pristane na nasilno zdravljenje in evtanazijo, temveč tudi izrecno
zavrača smrtno kazen«. [93]
84. Sinodalni očetje so želeli tudi poudariti: »Eden glavnih izzivov za današnje družine je gotovo
vzgoja, ki postaja čedalje zahtevnejša in težja zaradi sedanje kulturne stvarnosti in velikega vpliva
družbenih občil«. [94] »Cerkev opravlja dragoceno nalogo, ko podpira družine s sprejemanjem v
odprte skupnosti (za vse), začenši z uvajanjem v vero«. [95] Toda zdi se mi zelo pomembno
spomniti, da je celostna vzgoja otrok »zelo resna dolžnost« in hkrati »prvenstvena pravica«
staršev. [96] Ne samo jarem ali breme, temveč bistvena in nenadomestljiva pravica, ki so jo
poklicani braniti in ki jim je nihče ne sme vzeti. Država ponuja izobraževanje po načelu
subsidiarnosti, ki spremlja vzgojo staršev, ki je neprenosljiva naloga. Starši imajo pravico
svobodno izbrati vrsto – dostopnega in kakovostnega – izobraževanja, ki ga želijo dati svojim
otrokom, skladno s svojim nazorom. Šola ne nadomešča staršev, temveč jih dopolnjuje. To je
temeljno načelo: »Vsak drug udeleženec pri vzgojnem procesu lahko dela le v imenu staršev, z
njihovim soglasjem in v določeni meri celo po njihovem naročilu«. [97] Toda »med družino in
družbo, med družino in šolo je nastal prepad; vzgojni dogovor je dandanes prelomljen in tako je
vzgojna zaveza med družbo in družino prišla v krizo«. [98]

3.5 Page 25

▲back to top
25
85. Cerkev je poklicana, da z ustreznim pastoralnim delovanjem sodeluje pri tem, da lahko starši
izpolnijo svojo vzgojno nalogo. To mora vedno delati tako, da jim pomaga ovrednotiti njihovo
lastno nalogo in prepoznati, da tisti, ki so prejeli zakrament zakona, postanejo resnični vzgojni
pooblaščenci, kajti ko vzgajajo svoje otroke, gradijo Cerkev [99] in s tem sprejmejo Božjo
poklicanost. [100]
Družina in Cerkev
86. »Cerkev z notranjim veseljem in globoko tolažbo gleda na družine, ki ostajajo zveste
evangeljskemu nauku. Zahvaljuje se jim za njihovo pričevanje in jih pri tem spodbuja. Te družine
namreč izpričujejo verodostojno lepoto nerazvezljivega in za vedno zvestega zakona. V družini, ki
bi jo lahko poimenovali »domača Cerkev« ( Dogmatična konstitucija o Cerkvi, 11), dozoreva prvo
izkustvo občestva med ljudmi, v katerem se po milosti zrcali skrivnost Presvete Trojice. „Tu se
človek nauči vztrajnosti in veselja do dela, bratske ljubezni in velikodušnega odpuščanja, tudi
večkratnega, in zlasti češčenja Boga z molitvijo in darovanjem svojega življenja ( Katekizem
katoliške Cerkve, 1657).« [101]
87. Cerkev je družina družin, ki jo življenje vseh domačnih »Cerkva« stalno bogati. Zato »zaradi
zakramenta zakona (...) vsaka družina dejansko postane dobrina za Cerkev. V tem pogledu je
danes za Cerkev dragocen dar gledati medsebojno povezanost med družino in Cerkvijo: Cerkev je
dobrina za družino, družina je dobrina za Cerkev. Ohraniti ta od Gospoda prejeti zakramentalni
dar ne vključuje samo posamezne družine, temveč tudi krščansko občestvo v celoti«. [102]
88. Ljubezen, ki jo živijo družine, je nenehna moč za življenje Cerkve. »Združitveni namen zakona
je stalen klic k razraščanju in poglabljanju te ljubezni. Zakonci v svoji zavezi ljubezni izkušajo
lepoto očetovstva in materinstva; delijo si načrte in prizadevanja, želje in skrbi; učijo se skrbeti
drug za drugega in si medsebojno odpuščati. V tej ljubezni obhajajo trenutke skupne sreče in se
podpirajo v težkih obdobjih svoje življenjske zgodbe. (...) Lepota medsebojnega in nezasluženega
daru, veselje nad življenjem, ki se rodi, in ljubeča skrb vseh članov, od otrok do starejših, so
nekateri sadovi, ki naredijo odgovor na poklicanost družine za edinstven in nenadomestljiv«, [103]
tako za Cerkev kot tudi za celotno družbo.
Četrto poglavje
LJUBEZEN V ZAKONU
89. Če posebej ne spregovorimo o ljubezni, ne bomo mogli dovolj dobro predstaviti evangelija
zakona in družine. Zvestobo in medsebojno podaritev lahko pospešujemo, če spodbujamo k rasti,
utrjevanju in poglabljanju zakonske in družinske ljubezni. Milost zakramenta zakona »je

3.6 Page 26

▲back to top
26
namenjena izpopolnjevanju ljubezni med zakonci«. [104] Tudi tu drži: »In ko bi imel preroštvo in bi
vedel vse skrivnosti ter imel vso vednost in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni
pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal v živež vse svoje imetje in ko bi dal svoje telo, da bi zgorel,
ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi« (1 Kor 13,2-3). Toda zdi, da je »ljubezen«, ena od
najpogosteje rabljenih besed, pogosto zlorabljena. [105]
Naša vsakdanja ljubezen
90. V tako imenovani hvalnici ljubezni sv. Pavla vidimo nekaj značilnosti resnične ljubezni:
»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen; ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne
napihuje; ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se
krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4-7).
Vse to živimo in gojimo sredi življenja, ki ga zakonci dan za dnem delijo med seboj in s svojimi
otroki. Zato se obrestuje, če se zadržimo pri tem, da natančneje opredelimo pomen izrazov tega
besedila, da bi ga prenesli na konkretno življenje vsake družine.
Potrpežljivost
91. Najprej je v besedilu uporabljen izraz makrothymeî. To ne pomeni preprosto tega, da ljubezen
»vse prenaša«, kajti ta misel je izražena na koncu, v sedmi vrstici. Pomen izhaja iz grškega
prevoda Stare zaveze, kjer pravi, da je Bog »počasen v jezi« (2 Mz 34,6; 4 Mz 14,18).
Potrpežljivost se pokaže, ko se človek ne da voditi svojim nagonom in se izogiba polaščanju. Gre
za lastnost Boga zaveze, ki kliče k posnemanju tudi v družinskem življenju. Za razumevanje
besedil, v katerih Pavel uporablja ta izraz, moramo upoštevati Knjigo modrosti (prim. Mdr 11,23;
12,2.15-18). Sočasno s tem, ko se slavi Božja prizanesljivost, ki daje čas za kesanje, se poudarja
njegova moč, ki se kaže v njegovem usmiljenem delovanju. Božja potrpežljivost je vaja v
usmiljenju z grešnikom in razodeva pravo moč.
92. Biti potrpežljiv ne pomeni, da dovolimo, da z nami stalno slabo ravnajo, ali da trpimo fizično
nasilje, ali da dopustimo, da nas obravnavajo kot objekt. Do težav pride, ko zahtevamo, da bodo
odnosi med ljudmi nebeški ali da so osebe popolne ali ko se postavimo v središče in pričakujemo,
da se bo vse zgodilo po naši volji. Tedaj smo nepotrpežljivi in vse nas napeljuje k temu, da se
odzovemo napadalno. Če ne gojimo potrpežljivosti, bomo vedno imeli izgovore za odzivanje iz
jeze; in na koncu se bomo spremenili v ljudi, ki ne znajo sobivati, ki so nesocialni in nesposobni
brzdati svojih nagonov; tako bo postala družina bojno polje. Zato nas Božja beseda opominja:
»Vsaka zagrenjenost in srditost in jeza in vpitje in zmerjanje naj izmed vas izgine z vso hudobijo
vred« (Ef 4,31). Ta potrpežljivost se utrdi, ko priznam, da ima drugi prav tako pravico živeti skupaj
z mano na tej zemlji, in sicer takšen, kakršen je. Ni pomembno, če je drugi zame moteč ali če mi
prekriža načrte ali mi je s svojim značajem ali s svojimi pogledi nadležen, če ni popolnoma tak,
kakršnega sem pričakoval. Ljubezen vedno vključuje globoko sočutje, ki vodi k temu, da drugega

3.7 Page 27

▲back to top
27
sprejmem kot del tega sveta, čeprav bo ravnal drugače, kot bi si jaz želel.
Drža služenja
93. Gre za besedo chrēsteúetai, ki se v celotnem Svetem pismu uporabi samo enkrat; izhaja iz
chrēstós (dobrohoten človek, ki kaže svojo dobroto v svojih delih). Za njeno razumevanje je treba
upoštevati mesto, kjer je zapisana in v tesni povezavi s prejšnjo besedo, pomeni njeno dopolnitev.
Tako hoče sv. Pavel pojasniti, da potrpežljivost, omenjena na prvem mestu, ni povsem nedejavna
drža, temveč da gre z roko v roki z dejavnostjo, z dinamičnim in ustvarjalnim odzivanjem v odnosu
do drugih. Pomeni namreč, da je ljubezen drugim v korist in jim pomaga. Zato se v nekaterih
prevodih uporablja beseda »ustrežljiv« (pripravljen na služenje).
94. V celotnem besedilu vidimo, da hoče Pavel poudariti, da ljubezen ni samo občutje, ampak
nekaj več. Besedo moramo razumeti v tistem pomenu, ki ga ima hebrejski glagol »ljubiti« in
pomeni»delati dobro«. Kot je rekel sv. Ignacij Lojolski: »Ljubezen se mora uveljaviti bolj v dejanjih
kot pa v besedah«. [106] Tako lahko ljubezen pokaže vso svojo rodovitnost in nam omogoča
izkusiti srečo, ki je v dajanju; plemenitost in veličino samopodaritve, ne da bi tehtali in pričakovali
plačilo, izključno samo zaradi dajanja in služenja.
Zdraviti nevoščljivost
95. Kot nasprotje ljubezni omenja držo, ki jo označujemo kot zēlos (nevoščljivost oziroma zavist).
To pomeni, da v ljubezni ni prostora za občutja nezadovoljstva, kar zadeva dobro drugega (prim.
Apd 7,9; 17,5). Pri nevoščljivosti gre za žalost zaradi tujega dobrega, ki kaže, da nas sreča drugih
ne zanima, ker smo osredotočeni izključno na lasten blagor. Medtem ko nas ljubezen spodbuja,
da izstopimo iz sebe, nas nevoščljivost zapira v lastni jaz. Resnična ljubezen ceni tuje uspehe, ne
občuti jih kot grožnjo in se osvobaja grenkega okusa nevoščljivosti. Sprejema dejstvo, da ima vsak
drugačne darove in različne poti v življenju. Skuša torej odkriti lastno pot do sreče, drugim pa
pustiti, da najdejo svojo.
96. Končno gre za to, da izpolnimo, kar sta zahtevali zadnji dve zapovedi Božje postave: »Ne želi
hiše svojega bližnjega; ne želi žene svojega bližnjega ne hlapca ne dekle ne vola ne osla in
ničesar, kar je tvojega bližnjega!« (2 Mz 20,17). Ljubezen nas vodi k iskrenemu sprejemanju
vsakega človeka, tako da priznamo njegovo pravico do sreče. Tega človeka ljubim, ga gledam z
očmi Boga Očeta, ki nam daje »vsega obilo za uživanje« (1 Tim 6,17), in tako v svoji notranjosti
sprejemam, da se lahko veseli lepega trenutka. Prav ta lastnost ljubezni me vodi k temu, da
zavrnem krivico in se ne sprijaznim, da nekateri živijo v preobilju, medtem ko drugi nimajo ničesar;
ali ki me spodbuja k prizadevanju, da morejo tudi izločeni iz družbe doživeti vsaj malo veselja.
Toda to ni zavist, temveč zahteva po pravičnosti.
Ljubezen se ne baha in ne napihuje

3.8 Page 28

▲back to top
28
97. Gre za besedo perpereúetai, ki označuje nečimrnost, željo po tem, da se človek dela
vzvišenega, da bi na druge naredil vtis s pikolovsko in celo napadalno držo. Kdor ljubi, ne le da se
izogiba prekomernemu govorjenju o sebi, temveč zna poleg tega – ker se osredotoča na druge –
ostati na svojem mestu, ne da bi hotel biti v središču. Naslednja beseda – physiou´`tai – je zelo
podobna, saj kaže na to, da ljubezen ni domišljava. V dobesednem pomenu izraža držo, da se
pred drugimi ne »poveličuje«, in označuje nekaj bolj subtilnega. Ne gre samo za obsesijo, da bi
pokazali svoje pozitivne lastnosti, temveč da poleg tega izgubimo občutek za stvarnost. Imamo se
za večje, kot smo v resnici, ker se imamo za »bolj duhovne« ali »modrejše«. Pavel uporablja ta
glagol še ob drugih priložnostih: »Spoznanje napihuje, ljubezen pa zida« (1 Kor 8,1b). To pomeni,
da se imajo nekateri za pomembne, ker več vedo kot drugi, in se posvečajo temu, da druge
priganjajo in nadzorujejo, medtem ko je to, kar nas dela velike, ljubezen, ki šibkega razume, zanj
skrbi in ga podpira. To besedo uporabi apostol Pavel tudi v neki drugi vrstici, da bi kritiziral tiste, ki
»se napihujejo« (1 Kor 4,18), a ki bolj besedičijo, kot pa da bi imeli resnično »moč« Duha (prim. 1
Kor 4,19).
98. Pomembno je, da kristjani to živijo tako, kakor obravnavajo domače, ki so manj poučeni v veri,
krhki ali manj trdni v svojem prepričanju. Včasih se dogaja prav nasprotno: tisti, ki naj bi bili v
svojih družinah najbolj zgledni, so najbolj domišljavi in neznosni. Drža ponižnosti se tu zdi nekaj,
kar je del ljubezni, kajti da bi druge lahko iz srca razumeli, jim oprostili in jim služili, je neizogibno
premagati ošabnost in gojiti ponižnost. Jezus je spomnil svoje učence, da si v svetu moči vsak
prizadeva za to, da bi drugega nadvladal, in zato jim pravi: »Med vami pa naj ne bo tako« (Mt
20,26). Logika krščanske ljubezni ni značilna za tistega, ki se čuti večjega od drugih, in jim mora
dati čutiti svojo moč, temveč »kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik« (Mt 20,27). V
družinskem življenju ne sme vladati logika prevlade enega nad drugim ali tekmovalnost, da bi
videli, kdo je najpametnejši ali najmočnejši, kajti ta logika naredi konec ljubezni. Tudi za družino
velja ta nasvet: »V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira,
ponižnim pa daje milost« (1 Pt 5,5).
Ljubeznivost
99. Ljubiti pomeni tudi biti ljubezniv, in tu dobi beseda aschemoneî svoj smisel. Hoče pokazati, da
ljubezen ne ravna surovo, se ne obnaša nevljudno in v odnosih ni osorna. Njeni načini, njene
besede, njene kretnje so prijetne, ne trde in toge. Drugim noče povzročati trpljenja. Vljudnost »je
šola rahločutnosti in nesebičnosti«, ki od človeka zahteva, »da razvija svoje mišljenje in čutenje,
se uči poslušati, govoriti in v določenih trenutkih molčati«. [107] Biti ljubezniv ni slog, ki ga kristjan
lahko izbere ali zavrne. To, da »je vsak človek dolžan biti prijazen do tistih, ki ga obkrožajo«, je
nujni sestavni del ljubezni. [108] Dan za dnem »vstopati v življenje drugega, čeprav je del našega
življenja, zahteva taktnost nevsiljive drže, ki obnavlja zaupanje in spoštovanje. (...) Kolikor
srčnejša in globlja je ljubezen, toliko več spoštovanja svobode in sposobnosti za čakanje zahteva,
da drugi odpre vrata svojega srca«. [109]

3.9 Page 29

▲back to top
29
100. Da bi se pripravili na resnično srečanje z drugim, moramo nanj gledati z ljubeznivim
pogledom. To ni mogoče, če vlada pesimizem, ki izpostavlja tuje šibkosti in napake, morda zato,
da bi kompenzirali lastne komplekse. Ljubezniv pogled omogoči, da ne gledamo toliko na slabosti
drugega in ga tako, čeprav smo drugačni od njega, lahko prenašamo in se z njim zedinimo pri
skupnem načrtu. Prijazna ljubezen ustvarja povezave, neguje vezi, plete nove mreže vključevanja
in gradi trdno družbeno celoto. Tako ščiti sámo sebe, kajti brez občutka pripadnosti ni mogoča
podaritev drugemu; vsak končno začne iskati samo svojo korist in sobivanje postane nemogoče.
Asocialen človek misli, da so drugi tu za to, da zadovoljijo njegove potrebe, in ko to naredijo, samo
izpolnijo svojo dolžnost. Tedaj ni prostora za prijaznost ljubezni in njeno govorico. Kdor ljubi, je
sposoben reči opogumljajoče besede, ki vračajo moč, krepijo, tolažijo in spodbujajo. Poglejmo na
primer nekaj besed, ki jih je Jezus rekel ljudem: »Bodi pogumen, otrok!« (Mt 9,2). »Velika je tvoja
vera!« (Mt 15,28). »Rečem ti, vstani! (Mr 5,41). »Pojdi v miru!« (Lk 7,50). »Ne bojte se!« (Mt
14,27). To niso besede, ki ponižujejo, žalostijo, razburjajo, zaničujejo. V družini se je treba naučiti
te prijazne Jezusove govorice.
Velikodušna odpoved
101. Večkrat smo rekli, da moramo za to, da bi ljubili druge, najprej ljubiti sebe. Kljub temu ta
hvalnica ljubezni zatrjuje, da ljubezen »ne išče svoje koristi« oziroma »ne išče svojega«. Ta izraz
je uporabljen tudi v drugem besedilu: »Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge«
(Fil 2,4). Zaradi tako jasne trditve Svetega pisma se moramo izogniti temu, da bi dali prednost
samoljubju, kakor da bi bilo to plemenitejše kot predanost sebe drugim. Določeno prednost
samoljubja smemo razumeti samo kot psihološko predpostavko, kolikor ima tisti, ki ni sposoben
ljubiti sebe, težave s tem, da bi ljubil druge: »Kdor je sam sebi sovražen, komu bo potem dober?
(...) Ni ga hujšega, kakor je ta, ki sam sebi nič ne privošči« (Sir 14,5-6).
102. Vendar je sv. Tomaž Akvinski pojasnil, da »je ljubezni bolj lastno, da hoče ljubiti, kakor da bi
bila ljubljena«; [110] in da »si matere, ki dejansko najbolj ljubijo, bolj prizadevajo za to, da bi ljubile,
kakor da bi bile ljubljene«. [111] Zato lahko ljubezen sega onkraj pravičnosti in se zastonjsko
razdaja, »ne da bi za to kaj pričakovala« (Lk 6,35), dokler ne pride do največje ljubezni, da lastno
»življenje da za druge« (prim. Jn 15,13). Toda, ali je ta velikodušna odpoved, ki dopušča, da
dajemo zastonj in do konca, mogoča? Gotovo je mogoča, saj je to tisto, kar zahteva evangelij:
»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8).
Brez nasilnih misli
103. Če nas je prvi izraz hvalnice ljubezni povabil k potrpežljivosti, ki se izogiba osornega odziva
na šibkosti ali napake drugih, se zdaj pojavi naslednja beseda – paroxýnetai, ki se nanaša na
notranji vzgib ogorčenosti, ki ga je povzročilo nekaj zunanjega. Gre za nasilne misli, za prikrito
ogorčenost, ki nas v odnosu do drugih sili, da zavzamemo obrambno držo, kot da bi bili drugi
nadležni sovražniki, ki se jih moramo izogibati. Gojiti to notranjo nasilnost ne služi ničemur. Naredi

3.10 Page 30

▲back to top
30
nas samo bolne in nas končno osami. Ogorčenost je zdrava, ko nas pripravi do tega, da se
odzovemo na hudo krivico; škodljiva pa je, ko si prizadeva prepojiti vse naše vedenjske drže do
drugih.
104. Evangelij nas vabi k temu, da gledamo »bruno« v lastnem očesu (prim. Mt 7,5); in kristjani ne
moremo prezreti stalnega vabila Božje besede, da bi ne gojili jeze: »Ne daj se premagati hudemu«
(Rim 12,21). »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro« (Gal 6,9). Eno je čutiti porajajočo moč
nasilnosti, nekaj drugega pa je, da vanjo privolimo in dopustimo, da postane trajna drža: »Jezite
se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo« (Ef 4,26). Zato naj se dan nikoli ne
konča, ne da bi v družini dosegli mir. »In kako naj dosežem mir? Ali moram poklekniti? Ne! Stôri
samo majhno dejanje, nekaj malega, in spet bo v družini sloga. Dovolj je nežna kretnja brez
besed. Toda dan v družini se ne sme nikoli končati, ne da bi dosegli mir«. [112] Notranji odziv na
jezo, ki nam jo povzročajo drugi, bi moral biti predvsem ta, da v srcu drugega blagoslavljamo, mu
želimo dobro in Boga prosimo, da ga reši in ozdravi: »Blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da
bi bili deležni blagoslova« (1 Pt 3,9). Če se moramo bojevati proti nadlogi, storímo to, vendar
vedno recímo »ne« notranjemu nasilju.
Odpuščanje
105. Če dovolimo, da hudobno občutje prodre v našo notranjost, damo prostor zameri, ki se
ugnezdi v našem srcu. Stavek logízetai to` kakón pomeni »jemati slábo v račun«, »ga zabeležiti«,
se pravi, »biti zamerljiv«. Temu nasprotno je odpuščanje; in sicer odpuščanje, ki temelji na
pozitivni drži, ki skuša razumeti šibkost drugega, in si prizadeva iskati opravičila za drugega
človeka, kakor Jezus, ki je rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Toda
običajno težimo k temu, da vedno bolj iščemo krivdo, da si predstavljamo vedno večjo hudobijo,
da predpostavljamo hudobne namene vseh vrst – in tako zamera raste in se zakorenini. Na ta
način lahko vsaka napaka ali padec sozakonca škoduje ljubezenski zvezi in trdnosti v družini.
Težava je v tem, da včasih pripisujemo vsemu isto težo, pri čemer tvegamo, da se bomo za vsako
napako drugega izkazali za neizprosne. Pravično uveljavljanje lastnih pravic se tako bolj spremeni
v vztrajno in stalno žejo po maščevanju kot pa v zdravo obrambo lastnega dostojanstva.
106. Ko smo užaljeni ali razočarani, je odpuščanje mogoče in zaželeno, a nihče ne pravi, da se bo
to zgodilo zlahka. Drži namreč, da »je mogoče družinsko občestvo ohranjati in živeti le z velikim
duhom pripravljenosti za požrtvovalnost. Dejansko se za takšno občestvo zahteva od vseh in od
vsakega velikodušna pripravljenost za razumevanje, odpuščanje, spravljivost. Vsaka družina ve,
kako sebičnost, razprtija, napetosti in navzkrižja hudo prizadenejo in včasih tudi smrtno ranijo
njeno skupnost: od tod številne in raznolike oblike razklanosti v družinskem življenju«. [113]
107. Danes vemo, da moramo za to, da bi mogli odpustiti, doživeti osvobajajočo izkušnjo:
razumeti sami sebe in odpustiti samim sebi. Naše napake ali kritični pogledi ljudi, ki jih ljubimo, so
nas pogosto privedli do tega, da smo izgubili naklonjenost do nas samih. To povzroči, da se

4 Pages 31-40

▲back to top

4.1 Page 31

▲back to top
31
končno varujemo pred drugimi, bežimo pred naklonjenostjo in tako se v medsebojnih odnosih v
nas množijo strahovi. Tedaj postane obtoževanje drugih lažno olajšanje. Svojo osebno zgodovino
je treba vključiti v molitev, sprejeti sebe, znati shajati s svojimi omejitvami in celo odpustiti samim
sebi, da bi enako držo imeli tudi v odnosu do drugih.
108. Toda to predpostavlja izkušnjo, da je Bog nam odpustil, da smo bili nezasluženo – in ne
zaradi naših zaslug – deležni opravičenja. Dosegla nas je ljubezen, ki je bila pred vsakim našim
delom in ki vedno dá novo priložnost, jo podpira in spodbuja. Če sprejmemo, da je Božja ljubezen
brezpogojna, da Očetove prijaznosti ne smemo ne kupiti ne plačati, tedaj bomo lahko ljubili ne
glede na vse in odpuščali drugim, tudi ko so do nas krivični. V nasprotnem primeru naše življenje v
družini ne bo več kraj razumevanja, spremljanja in spodbujanja, temveč bo postalo prostor stalnih
napetosti in medsebojnega kaznovanja.
Veseliti se z drugimi
109. Izraz chaírei epi` te´` adikía označuje nekaj negativnega, kar biva v skritosti človeškega srca.
Gre za strupeno držo tistega, ki se veseli, ko vidi, da se komu godi krivica. Ta stavek dopolnjuje
naslednji, ki izraža pozitivno plat: synchaírei te´` alētheía – »veseli pa se resnice«. To pomeni
veseliti se zaradi blagra drugega, ko priznamo njegovo dostojanstvo, ko cenimo njegove
sposobnosti in njegova dobra dela. Tega ni zmožen tisti, ki se mora vedno primerjati in tekmovati,
celo z lastnim sozakoncem, celo tako zelo, da se skrivaj veseli njegovega neuspeha.
110. Ko človek, ki ljubi, lahko stori drugemu kaj dobrega ali ko vidi, da gre drugemu dobro v
življenju, ob tem doživlja veselje in tako slavi Boga, kajti »Bog ljubi veselega darovalca« (2 Kor
9,7). Naš Gospod posebno ceni tistega, ki se veseli sreče drugega. Če ne gojimo lastne
sposobnosti veseliti se nad dobrobitjo drugega in se osredotočamo predvsem na svoje lastne
potrebe, se obsojamo na življenje z manj veselja, kajti – kot je rekel Jezus – »večja sreča je dajati
kakor prejemati« (Apd 20,35). Družina mora biti kraj, kjer tisti, ki je dosegel nekaj dobrega v
življenju, ve, da se bodo zaradi tega tudi drugi z njim veselili.
Ljubezen vse prenaša in opraviči
111. Naštevanje se konča s štirimi izrazi, ki govorijo o celoti: »vse«. »Vse prenaša, vse veruje, vse
upa, vse prestane« (1 Kor 13,7). Na ta način se izrecno poudari dinamika ljubezni, ki je nasprotna
prevladujoči kulturi in se je sposobna postaviti po robu vsemu, kar bi jo lahko ogrožalo.
112. Najprej je rečeno, da »vse prenaša in opraviči« (pánta stégei). To se razlikuje od »jemati
slábo v račun«, kajti ta izraz ima opraviti z rabo jezika; pomeni lahko »molčati« o slabem, ki je
morda prisotno v drugem. To vključuje, da zadržimo sodbo in brzdamo nagnjenje, da bi izustili trdo
in neizprosno obsodbo: »Ne obsojajte in ne boste obsojeni« (Lk 6,37b). Čeprav bi to nasprotovalo
naši običajni rabi jezika, Božja beseda od nas zahteva: »Bratje, ne govorite drug proti drugemu!«

4.2 Page 32

▲back to top
32
(Jak 4,11). Namerno škodovati podobi drugega pomeni, da uveljavljamo lastno podobo, se
znebimo zamer in zavisti, ne da bi nas skrbela škoda, ki jo povzročamo. Pogosto pozabljamo, da
je obrekovanje lahko velik greh, resna žalitev Boga, ko hudo prizadene dobro ime drugih in jim
povzroči škodo, ki jo je zelo težko popraviti. Zato je Božja beseda tako stroga do jezika in pravi, da
je »jezik vesolje krivice, ki omadežuje vse telo« (Jak 3,6); »nestanovitno zlo je in poln
smrtonosnega strupa« (Jak 3,8). Če »z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti«
(Jak 3,9), ljubezen varuje podobo drugih z rahločut­nostjo, ki obvaruje celo dobro ime sovražnikov.
V obrambi Božje postave ne smemo nikoli pozabiti te zahteve ljubezni.
113. Zakonca, ki se ljubita in si pripadata, dobro govorita drug o drugem in skušata pokazati dobre
strani sozakonca onkraj njegovih šibkosti in napak. Vsekakor molčita, da bi ne škodovala njegovi
podobi. Toda to ni samo zunanje dejanje, temveč izvira iz notranje drže. Prav tako ne gre za
prostodušnost nekoga, ki noče videti težav in šibkih točk drugega, temveč za širši pogled tistega,
ki te šibkosti in napake postavi v njihov kontekst. Ve, da te pomanjkljivosti tvorijo samo del in ne
celote bistva drugega. Neprijetno dejstvo v odnosu ne tvori celote tega odnosa. Torej lahko
sprejmemo, da smo vsi zapleten sestav svetlih in temnih plati. Drugi ni samo to, kar me na njem
moti. Je veliko več kot to. Iz istega razloga ne smem zahtevati, da mora biti njegova ljubezen
popolna, da bi ga cenil. Ljubi me takšen, kot on sam je, in kakor more – s svojimi omejitvami; toda
dejstvo, da je njegova ljubezen nepopolna, še ne pomeni, da je hlinjena ali da ni resnična.
Njegova ljubezen je resnična, a je omejena in zemeljska. Zato mi bo, če preveč zahtevam od
njega, to tako ali drugače dal vedeti: da ne bo zmožen niti ne bo sprejel, da bi igral vlogo
božanskega bitja ali mi ustregel v vseh mojih potrebah. Ljubezen sobiva tudi v nepopolnosti, jo
opraviči in prenaša ter zna spričo omejitev ljubljenega bitja molčati.
Vse véruje
114. Pánta pisteúei – »vse véruje«. Glede na kontekst te »vere« ne smemo razumeti v teološkem
smislu, temveč v običajnem pomenu »zaupanja«. Ne gre samo za to, da sumničimo, da drugi laže
ali vara. To temeljno zaupanje prepozna luč, ki jo je prižgal Bog in je skrita zadaj za senco ali
žerjavico, ki še tli pod pepelom.
115. Prav to zaupanje omogoča odnos v svobodi. Drugega ni treba nadzorovati, natančno slediti
njegovim korakom, da bi preprečili, da se nam izmuzne iz našega objema. Ljubezen zaupa, pušča
svobodo, se odpoveduje temu, da bi vse nadzorovala, posedovala, obvladovala. Ta svoboda, ki
omogoča prostorje samostojnosti, odprtost za svet in nove izkušnje, dopušča, da se odnos bogati
in se ne spremeni v »endogamijo« (zaprto skupnost) brez obzorij. Tako lahko zakonca, ki se
ponovno srečata, doživita veselje, ko drug z drugim delita to, kar sta prejela in se naučila zunaj
družinskega kroga. Ljubezen hkrati omogoča iskrenost in prosojnost; kajti ko kdo ve, da mu drugi
zaupajo in cenijo temeljno dôbrost njegovega bistva, tedaj se pokaže tak, kakršen je – brez
prikrivanja. Tisti, ki ve, da ga vedno sumničijo, neusmiljeno sodijo in ga ne ljubijo brezpogojno, bo
rajši varoval svoje skrivnosti, skrival svoje padce in šibkosti in se pretvarjal, da je to, kar ni.

4.3 Page 33

▲back to top
33
Nasprotno družina, kjer vlada temeljno in srčno zaupanje in kjer se kljub vsemu zvestoba vedno
znova obnavlja, to omogoča, da se pokaže prava identiteta njenih članov, in povzroči, da se
prevara, hinavščina in laž samodejno zavrne.
Vse upa
116. Pánta elpízei – »ne obupa pred prihodnostjo«. V povezavi s prejšnjo besedo označuje
pričakovanje tistega, ki ve, da se drugi lahko spremeni. Nenehno upa, da je mogoče zorenje,
presenetljiv razcvet lepote, da bodo nekega dne vzklili najbolj skriti potenciali njegovega bistva. To
ne pomeni, da se bo vse v tem življenju spremenilo. Gre za to, da sprejmemo, da se nekatere
stvari ne zgodijo, kot bi želeli, temveč da Bog po krivih črtah drugega človeka piše naravnost in
more potegniti nekaj dobrega iz pomanjkljivosti, ki mu jih ne uspe premagati na tej zemlji.
117. Upanje se pokaže v svojem polnem pomenu, ker vključuje gotovost o življenju onstran smrti.
Ta človek je z vsemi svojimi šibkostmi poklican k polnosti nebes. Tam – ko se bo po Kristusovem
vstajenju popolnoma preobrazil – njegovih šibkosti, temnih plati in bolezni ne bo več. Tam bo sijalo
resnično bistvo tega človeka z vso njegovo sposobnostjo za dobro in lépo. To nam tudi omogoča,
da sredi zemeljskih nadlog gledamo tega človek z nadnaravnim pogledom – v luči upanja – in
pričakujemo to polnost, ki jo bo nekega dne deležen v nebeškem kraljestvu, čeprav je zdaj
nevidna.
Vse prestane
118. Pánta hypoménei pomeni, da ljubezen s pozitivno duhovno naravnanostjo prenese vsa
nasprotovanja. Gre za to, da sredi sovražnega okolja ostanemo trdni. Ne gre samo za to, da
sprejmemo nekaj nadležnih stvari, temveč za nekaj širšega: za dinamično in stalno vzdržljivost, ki
je sposobna biti kos vsakemu izzivu. Za ljubezen gre ne glede na vse, tudi ko vse okoliščine
spodbujajo k nečemu drugemu. Za ljubezen je značilno nekakšno trdovratno junaštvo, moč za boj
proti vsakemu negativnemu toku, za odločitev za dobro, ki je nič ne more omajati. To me spominja
na besede Martina Luthra Kinga, ko se je celo v času najhujšega preganjanja in ponižanj znova
odločil za bratsko ljubezen: »Človek, ki te najbolj sovraži, ima v sebi nekaj dobrega. Celo narod, ki
te najbolj sovraži, ima v sebi nekaj dobrega. Celo rasa, ki te najbolj sovraži, ima v sebi nekaj
dobrega. In ko prideš do točke, ko gledaš obraz vsakega človeka in globoko v njegovi notranjosti
vidiš to, kar vera imenuje Božja podoba, tedaj ga boš začel ljubiti, ne glede na vse. Ni pomembno,
kaj počne, ti vidiš v njem Božjo podobo. V njem je nekaj dobrega, česar se ne bo mogel nikoli
znebiti. (...) Drug način, kako ljubiti svoje sovražnike, je ta: ko se ponudi priložnost, da poraziš
svojega sovražnika, je to trenutek, ko tega ne smeš storiti. (...) Ko se dvigneš na raven ljubezni,
njene velike lepote in moči, si prizadevaš premagati samo še škodljive sisteme. Ljubiš ljudi, ki so
ujeti v ta sistem, a si prizadevaš premagati sistem. (...) Sovraštvo proti sovraštvu samo stopnjuje
obstoj sovraštva in zla v vesolju. Če te udarim in me udariš, in ti vrnem udarec in mi ti vrneš
udarec in tako naprej, je jasno, da bo šlo tako v neskončno. Nikoli ne bo konca. Nekje mora biti

4.4 Page 34

▲back to top
34
nekdo, ki ima malo zdrave pameti, in to je močan človek. Močan človek je tisti, ki lahko prekine
verigo sovraštva, verigo zla. (...) Nekdo mora biti dovolj veren in moralen, da jo prekine in v sam
ustroj vesolja vbrizga to močno in silno prvino ljubezni«. [114]
119. V družinskem življenju moramo negovati to moč ljubezni, ki omogoča, da premagamo zlo, ki
jo ogroža. Ljubezen ne dovoli, da jo prevlada zamera, prezir do ljudi, želja po žaljenju ali
maščevanju. Krščanski ideal je – posebno v družini – ljubezen, ne glede na vse. Včasih na primer
občudujem držo ljudi, ki so se morali ločiti od svojega sozakonca, da so se zaščitili pred fizičnim
nasiljem, in ki so bili – zaradi zakonske ljubezni, ki zmore iti prek občutkov – vseeno sposobni,
čeprav po drugih ljudeh, poskrbeti zanj v trenutkih bolezni, trpljenja ali težave.
Rast v zakonski ljubezni
120. Hvalnica ljubezni sv. Pavla, skozi katero smo se sprehodili, nam omogoča, da se posvetimo
zakonski ljubezni. Gre za ljubezen, ki – posvečena, obogatena in razsvetljena po milosti
zakramenta zakona – zakonce združuje. [115] Gre za »čustveno zvezo«, [116] ki je duhovna in
darujoča se, ki obsega tudi nežnost, prijateljstvo in erotične strasti, vendar je sposobna obstajati
tudi potem, ko čustva in strasti oslabijo. Papež Pij XI. je učil, da ta ljubezen preveva vse dolžnosti
zakonskega življenja in da »zavzema v plemenitosti prvo mesto«. [117] Kajti ta močna ljubezen,
razlita po Svetem Duhu, je odsev neomajne zaveze med Kristusom in človeštvom, ki je dosegla
svoj vrhunec v predanosti do konca na križu: »Duh, ki ga izliva Gospod, podeljuje novo srce ter
usposablja moža in ženo, da ljubita drug drugega, kakor nas je ljubil Kristus. Zakonska ljubezen
dosega s tem tisto polnost, na katero je notranje usmerjena, se pravi nadnaravno ljubezen«. [118]
121. Zakon je dragoceno znamenje, kajti »ko mož in žena praznujeta zakrament zakona, se v njiju
tako rekoč zrcali Bog ter vtisne vanju svoje lastne poteze in neizbrisen značaj svoje ljubezni.
Zakon je podoba Božje ljubezni do nas. Kajti tudi Bog je občestvo: tri osebe, Oče, Sin in Sveti
Duh, ki živijo od vekomaj in na veke v popolni enosti. In prav to je skrivnost zakona: Bog naredi iz
dveh zakoncev eno samo bivanje«. [119] To ima zelo konkretne in vsakdanje posledice, kajti »po
zakramentu je zakoncema podeljeno resnično poslanstvo, da bi mogla – izhajajoč iz preprostih,
vsakdanjih stvari – narediti vidno ljubezen, s katero Kristus ljubi svojo Cerkev, za katero še vedno
daje svoje življenje«. [120]
122. Kljub temu ne smemo pomešati različnih ravni: dvema omejenima človekoma ne smemo
naložiti silnega bremena, da morata na popoln način posnemati zvezo, ki obstaja med Kristusom
in njegovo Cerkvijo, kajti zakon kot znamenje vključuje »dinamičen proces od stopnje do stopnje, v
skladu z napredujočim sprejemanjem Božjih darov«. [121]
Vse življenje vse skupno
123. Za ljubeznijo, ki nas združuje z Bogom, je zakonska ljubezen »največje prijateljstvo«. [122]

4.5 Page 35

▲back to top
35
Gre za zvezo, ki ima vse lastnosti dobrega prijateljstva: poleg tega, da išče dobro drugega,
vključuje še medsebojno povezanost, zaupljivost, nežnost, stanovitnost in podobnost med
prijateljema, ki se gradi v teku življenja, ki ga delita. Toda zakon k vsemu temu dodaja
nerazvezljivo izključnost, ki se izraža v trdni nameri med seboj deliti in graditi celotno življenje.
Bodimo iskreni in uvídimo, kakšna so znamenja realnega življenja: kdor je zaljubljen, ne razmišlja
o tem, da bo ta odnos trajal samo nekaj časa; kdor močno doživlja veselje ob poroki, ne misli na
nekaj prehodnega; tisti, ki prisostvujejo praznovanju zveze polne ljubezni, čeprav krhke, upajo, da
bo obstala skozi čas; otroci nočejo samo, da njihovi starši drug drugega ljubijo, temveč tudi, da
bodo zvesti in bodo vedno ostali skupaj. Ta in druga znamenja kažejo, da je v bistvu zakonske
ljubezni same odprtost za dokončnost. Zveza, ki se odraža v poročni obljubi »za vedno«, je več
kot družbena formalnost ali izročilo, ker korenini v spontanih človeških nagnjenih. Za vernike pa je
zaveza pred Bogom, ki zahteva zvestobo: »Ker je bil Gospod priča med teboj in ženo tvoje
mladosti, proti kateri si nezvesto ravnal, čeprav je tvoja družica in žena tvoje zaveze. (...) Nihče naj
proti ženi svoje mladosti ne ravna nezvesto! Sovražim namreč ločitev« (Mal 2,14.15-16).
124. Šibka ali bolna ljubezen, ki je nesposobna sprejeti zakon kot izziv, za katerega se je treba
boriti do smrti, ga prenavljati, znova odkrivati in začeti vedno znova, ne more ohraniti visoke ravni
zavezanosti. Taka ljubezen popusti pred kulturo začasnega, ki preprečuje nenehen proces rasti.
Toda »obljubiti ljubezen, ki velja za vedno, je mogoče, če odkrijemo načrt, ki je večji kakor lastni
načrti. Tisti načrt nas nosi in nam dovoli, da ljubljeni osebi podarimo vso prihodnost«. [123] Da bi
ta ljubezen mogla prestati vse preizkušnje in kljub vsemu ostati zvesta, predpostavlja dar milosti,
ki jo krepi in dviga. Sv. Robert Belarmin je rekel: »Dejstvo, da se en moški združi z eno žensko v
nerazvezljivi zvezi, tako da se ne moreta več ločiti, naj bodo težave še tako velike, in celo, ko je
izgubljeno upanje na potomstvo – to se ne more uresničiti brez velike skrivnosti«. [124]
125. Zakon je tudi prijateljstvo, ki vključuje določena znamenja strasti, in je usmerjeno na vedno
trdnejšo in močnejšo zvezo. Kajti zakon »ni določen samo za posredovanje človeškega življenja«,
temveč za to, da se medsebojna ljubezen »zakoncev na ustrezen način izražajo, da napredujejo in
zorijo«. [125] To posebno prijateljstvo med enim moškim in eno žensko dobi vseobsežen, celosten
značaj, ki obstaja samo v zakonski zvezi. In prav zato, ker je ta zveza celostna, je tudi izključna,
zvesta in odprta za posredovanje človeškega živ­ljenja. Med seboj si delita vse, tudi spolnost –
vedno v medsebojnem spoštovanju. Drugi vatikanski koncil je to tako izrazil: »Takšna ljubezen,
združujoča človeško in božje, vodi zakonca k prostovoljnemu podarjanju drug drugemu, kar se
razodeva v čustveni nežnosti in v dejanju ter prežema vse njuno življenje«. [126]
Veselje in lepota
126. V zakonu je treba negovati veselje ljubezni. Ko smo obsedeni z iskanjem užitka, nas to omeji
in onesposobi, da bi odkrili druge vrste zadovoljstev. Veselje pa razširja sposobnost uživanja in
nam omogoča najti zadovoljstvo v različnih resničnostih, tudi v življenjskih obdobjih, v katerih
užitek zbledi. Zato je rekel sv. Tomaž Akvinski, da se beseda »veselje« nanaša na to, da se nam

4.6 Page 36

▲back to top
36
širi srce. [127] Zakonsko veselje, ki ga je mogoče doživeti tudi v bolečini, vključuje, da sprejmemo,
da je zakon sožitje radosti in prizadevanj, napetosti in počitka, trpljenja in olajšanja, zadovoljstva in
iskanja, neprijetnosti in užitkov – vedno na poti prijateljstva, ki zakonca spodbuja k temu, da
skrbita drug za drugega: »si medsebojno pomagata in drug drugega podpirata«. [128]
127. Prijateljska ljubezen se imenuje caritas, ko dojamemo in spoštujemo »veliko vrednost«
drugega. [129] Lepota – »velika vrednost« drugega, ki ne sovpada z njegovo fizično ali psihološko
privlačnostjo – nam dopušča, da izkusimo nedotakljivost njegove osebe brez oblastne želje, da bi
jo posedovali. Potrošniška družba osiromaši smisel za lépo in tako veselje ugasne. Vse obstaja
zato, da bi kupili, posedovali in potrošili, tudi ljudje. Nežnost pa je izraz tiste ljubezni, ki se
osvobodi želje sebičnega posedovanja. Privede nas do tega, da pred človekom tako rekoč drhtimo
z neizmernim spoštovanjem in določenim strahom, da ga ne bi prizadeli ali mu vzeli njegovo
svobodo. Ljubezen do drugega vključuje zadovoljstvo, da gledam in cenim lépo in nedotakljivo
njegovega osebnega bistva, ki biva onstran mojih potreb. To mi dopušča, da iščem v njem dobro,
tudi ko vem, da ne more biti moj ali ko je fizično neprijeten, nasilen ali nadležen. Zato velja: »Iz
ljubezni, po kateri ima kdo koga rad, izhaja, da mu ta dá nekaj zastonj«. [130]
128. Estetsko se v ljubezni izraža v tem, da drugega gledamo kot cilj v sebi, čeprav je bolan, star
ali oropan zunanje privlačnosti. Pogled, ki drugega ceni, ima velik pomen in skopariti z njim
običajno škodi. Kaj vse počnejo včasih zakonci in otroci, da bi bili opaženi in upoštevani! Mnoge
rane in krize­ nastanejo, ko se prenehamo gledati. To izražajo tudi nekate­re pritožbe in ugovori:
»Moj mož me ne pogleda, zdi se, da sem zanj nevidna«. – »Glej me, ko govorim s teboj!« – »Moja
žena me ne pogleda več, zdaj ima oči samo za svoje otroke«. – »Doma se nihče ne zmeni zame;
sploh me ne opazijo, kot da ne bi obstajal«. Ljubezen odpira oči in omogoča videti onstran in
razodeva človekovo resnično vrednost.
129. Treba je negovati veselje te kontemplativne ljubezni. Ker smo ustvarjeni za to, da ljubimo,
vemo, da ni večjega veselja, kot je skupno dobro: »Dajaj in prejemaj. In razveseli svojo dušo,
zakaj v podzemlju boš zaman iskal veselje« (Sir 14,16). Največje radosti življenja se porajajo, ko
lahko osreči­mo druge, v predokusu nebes. Spomnimo se na posrečen prizor iz filma Babettino
kosilo (Il pranzo di Babette),kjer velikodušna kuharica prejme hvaležen objem in pohvalo: »Kako
zelo boš razveselila angele!« Dobrodejno in poživljajoče veselje­ je v drugih vzbuditi zadovoljstvo
in jih gledati, kako uživajo. Ta radost, ki je učinek bratske ljubezni, ni ugodje nečimrnosti nekoga,
ki gleda samo nase, temveč je radost tistega, ki ljubi, ki se veseli sreče ljubljene osebe – radost, ki
se izliva v drugega človeka in postane v njem rodovitna.
130. Po drugi strani se veselje obnavlja v bolečini. Sv. Avguštin pravi: »Kolikor večja je bila
nevarnost v bitki, toliko večje je veselje nad zmago«. [131] Potem ko sta skupaj trpela in se borila,
lahko zakonca izkusita, da je bilo vredno, saj sta dosegla nekaj dobrega, se skupaj nekaj
naučila,in znata to, kar imata, bolj ceniti. Malo človeških radosti je tako globokih in prazničnih, kot
so tiste, ko sta dva človeka, ki se ljubita, skupaj izbojevala nekaj, kar ju je stalo veliko skupnega

4.7 Page 37

▲back to top
37
napora.
Poroka iz ljubezni
131. Mladim bi rad povedal, da se nič od vsega tega v zakonu kot ustanovi ne zmanjša. Pri
ustanovi gre za to, kako zveza med dvema dosega stabilnost ter dejansko in konkretno raste. Drži,
da je ljubezen veliko več kot zunanja privolitev ali nekakšna poročna pogodba. Toda res je tudi, da
ima odločitev, s katero damo zakonu vidno obliko v družbi (z določenimi obveznostmi vred) svoj
pomen: kaže resnost poistovetenja z drugim, nakazuje preseganje mladostniškega individualizma
in izraža trdno odločitev za pripadnost drug drugemu. Poroka je način, s katerim izrazimo, da smo
zares zapustili materino gnezdo, da bi spletli druge močnejše vezi in prevzeli novo odgovornost v
odnosu do drugega človeka. To je vredno veliko več kot golo spontano partnerstvo v
obojestransko korist, kar bi bila privatizacija zakona. Zakon kot družbena ustanova ščiti in oblikuje
medsebojno zavezanost in zorenje v ljubezni, da bi se odločitev za drugega razvijala v trdnosti,
konkretnosti in globini – tako tudi izpolni svojo nalogo v družbi. Zato zakon presega vsako
prehodno modo in se ohranja kozi vso zgodovino. Njegovo bistvo je zakoreninjeno v sami naravi
človeka in v njegovem družbenem značaju. Zakon vključuje vrsto obveznosti, ki pa izhajajo iz
ljubezni same, iz tako odločne in velikodušne ljubezni, da je sposobna tvegati prihodnost.
132. Izbrati zakon na ta način izraža resnično in dejansko odločitev, da dve poti naredimo za eno
samo – naj se zgodi, kar hoče, in ne glede na vse. Zaradi resnosti, ki jo ima ta javna ljubezenska
zaveza, odločitev ne sme biti prenagljena, toda iz istega razloga je prav tako ne smemo prelagati v
nedogled. Izključna in dokončna zaveza z drugim vedno predpostavlja določeno mero tveganja in
drzno stavo. Zavrnitev, da bi to zavezo sprejeli, je sebična, preračunljiva in stiskaška; ne uspe
priznati pravic drugega in ga končno ne predstavi družbi kot vrednega, da bi bil brezpogojno
ljubljen. Nasprotno, tisti, ki so zares zaljubljeni, težijo k temu, da drugim pokažejo svojo ljubezen.
Ljubezen, ki dobi konkretno obliko v zakonu, sklenjenem pred drugimi – z vsemi obveznostmi, ki
izhajajo iz te institucionalizacije – je izraz in dokaz za »da«, ki se dá brez pridržkov in omejitev. Ta
»da« pomeni drugemu zagotoviti, da se bo lahko vedno na to zanesel, da ne bo zapuščen, ko bo
izgubil svojo privlačnost, ko bo imel težave ali ko se bodo ponudile nove možnosti užitka ali
sebičnih interesov.
Ljubezen, ki se razodeva in raste
133. Prijateljska ljubezen združuje vse vidike zakonskega življenja in družinskim članom pomaga,
da v vseh življenjskih obdobjih napredujejo. Zato je treba kretnje, ki izražajo to ljubezen, stalno
negovati, brez ozkosrčnosti in z mnogimi velikodušnimi besedami. V družini »je treba uporabljati tri
besede: »prosim«, »hvala«, »oprosti«. Tri ključne besede!« [132] »Ko v družini nismo vsiljivi in
vprašamo »Ali smem?«, ko nismo sebični in se naučimo reči »hvala«, in ko kdo spozna, da je
naredil kaj slabega, in zna reči »oprosti«, v taki družini vladata mir in veselje«. [133] Ne bodimo
skopi v rabi teh besed; bodimo velikodušni in jih ponavljajmo dan za dnem, kajti »so trenutki tišine,

4.8 Page 38

▲back to top
38
ki nas težijo, včasih tudi v družini, med možem in ženo, med starši in otroki, med brati in
sestrami«. [134] Nasprotno pa prave besede, izrečene v pravem trenutku, ljubezen varujejo in
spodbujajo.
134. Vse to se dogaja kot stalna rast. Zakonska ljubezen je poklicana k stalnemu zorenju, kajti pri
njej se je treba vedno sklicevati na to, kar je sv. Tomaž Akvinski povedal o ljubezni kot caritas:
»Ljubezni ( caritas) zaradi njene svojevrstne narave nič ne omejuje v rasti, saj pomeni deleženje
pri neskončni ljubezni, ki je sam Sveti Duh. (...) Kar zadeva nosilca ljubezni, tudi tej rasti ni
mogoče postaviti meje, kajti ko ljubezen raste, raste vedno tudi sposobnost za nadaljnjo rast«.
[135] Sv. Pavel je zelo spodbujal: »Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero
ljubite drug drugega« (1 Tes 3,12). In dodaja: »Pač pa vas spodbujamo, bratje, da še bolj
napredujete« (1 Tes 4,10). Še bolj! Zakonske ljubezni ne negujemo predvsem s tem, da govorimo
o nerazvezljivosti kot dolžnosti ali ponavljamo nauk, temveč da jo utrjujemo s stalno rastjo na
pobudo milosti. Ljubezen, ki ne raste, je v nevarnosti; rastemo pa lahko samo, če odgovorimo na
Božjo milost z več dejanji ljubezni, s pogostejšimi, bolj poudarjenimi, velikodušnejšimi, nežnejšimi
in bolj veselimi kretnjami naklonjenosti. Mož in žena »na izkustveni način doživljata smisel svoje
enosti in ga dosegata v vedno večji polnosti«. [136] Dar Božje ljubezni, ki se izliva v zakonca, je
hkrati klic k stalnemu razvijanju tega milostnega daru.
135. Domišljijske predstave o idilični in popolni ljubezni, ki ne upoštevajo spodbud za njeno rast,
so brez vrednosti. Nebeška predstava o zemeljski ljubezni pozablja, da je najboljše tisto, kar še ni
bilo doseženo, vino, ki zori s časom. Tako so poudarili škofje iz Čila: »Popolne družine, ki nam jih
predstavlja varljiva in potrošniška propaganda, ne obstajajo. V teh družinah leta ne minevajo in v
njih ni ne bolezni ne bolečine in ne smrti. (...) Potrošniška propaganda kaže sanjsko podobo
družine, ki nima nič opraviti z resničnostjo, s katero se morajo dan za dnem soočati možje in žene
v družini.« [137] Bolj zdravo je z realizmom sprejeti meje, izzive ali nepopolnosti in poslušati klic k
skupni rasti; ljubezen spodbujati k zorenju in skrbeti za trdnost zveze, ne glede na vse, kar se
lahko zgodi.
Dialog
136. Dialog je najboljša in nujno potrebna oblika za to, da ljubezen v zakonskem in družinskem
življenju živi, se izraža in zori. Toda predpostavlja dolg in zahteven proces učenja. Moški in
ženske, stari in mladi imajo različne načine komuni­kacije, uporabljajo različno govorico in delujejo
po različnih vedenjskih vzorcih. Komunikacijo lahko določa način, kako vprašam; oblika, kako
odgovorim; ton, ki ga uporabim; trenutek in še drugi dejavniki. Poleg tega je vedno potrebno
razvijati tiste drže, ki so izraz ljubezni in omogočajo pristen dialog.
137. Pomembno je, da si vzamemo čas, dragocen čas, ki je v tem, da potrpežljivo in pozorno
poslušamo, dokler drugi ni izrazil vsega, kar je želel izraziti. To zahteva askezo, da ne začnemo
govoriti, preden je napočil pravi trenutek. Preden začnemo izražati svoje mnenje ali dajati nasvete,

4.9 Page 39

▲back to top
39
se moramo prepričati, ali smo slišali vse, kar je imel drugi povedati. To vključuje tišino, ki smo jo
ustvarili v svoji notranjosti, da bi v srcu ali umu poslušali brez hrupa: znebiti se moramo vsake
naglice, pustiti ob strani lastne potrebe in nujnosti ter dati prostor drugemu. Pogosto eden od
zakoncev ne potrebuje rešitve za svoje probleme, temveč samo to, da ga drugi posluša. Čutiti
mora, da je drugi zaznal njegovo trpljenje, razočaranje, strah, njegovo jezo, upanje, sanje ... Zelo
pogoste so naslednje pritožbe: »Ne posluša me. Ko se zdi, da me posluša, misli pravzaprav na
nekaj drugega«. »Govorim in čutim, da upa, da bom čim prej končal(a)«. »Ko govorim, skuša
zamenjati témo ali mi na kratko odgovarja, da bi zaključil(a) pogovor«.
138. Prav tako je pomembno, da se navadimo drugemu priznavati pravo vrednost. Gre za to, da
cenimo njegovo osebnost, da priznamo, da ima pravico bivati, samostojno misliti in biti srečen.
Nikoli ne smemo podcenjevati pomena tistega, kar pove ali zahteva, čeprav je prav, da izrazimo
tudi svoje lastno stališče. Osnova takega odnosa je načelo, da vsi ljudje nekaj prispevajo, ker
imajo drugo življenjsko izkušnjo, ker gledajo z drugega vidika, ker so razvili druge skrbi in ker
imajo druge spretnosti in uvide. Mogoče je spoznati resnico drugega, vrednost njegovih najglobljih
skrbi in ozadje tistega, kar pove, celo tistega, kar je za agresivnimi besedami. Zato si moramo
prizadevati, da se postavimo na njegovo mesto in razumemo globino njegovega srca; ugotoviti
moramo, kaj ga navdušuje, in sprejeti to njegovo željo kot izhodišče za poglobitev dialoga.
139. Potrebna je duhovna širina, da nismo obsedeni z določenimi idejami, in prožnost, da lahko
spreminjamo ali dopolnjujemo lastno mnenje. Iz naših misli in iz misli drugega lahko nastane
sinteza, ki oba obogati. Edinost, h kateri moramo stremeti, ni enoličnost, temveč »edinost v
različnosti« ali »različnost v spravi«. V tem slogu, ki bogati bratsko občestvo, se razlike srečajo, se
medsebojno spoštujejo in cenijo, ohranijo pa različne odtenke in poudarke, ki koristijo skupnemu
dobremu. Treba se je rešiti potrebe po tem, da bi bili enaki. Prav tako je treba biti iznajdljiv, da
pravočasno opazimo motnje, ki se lahko pojavijo, da ne bi uničili dialoga. Prepoznati moramo na
primer slabe občutke in jim odvzeti absolutno vrednost, da ne bi škodovali komunikaciji.
Pomembna je sposobnost, da izrazimo to, kar čutimo, ne da bi drugega užalili; pomembno je
uporabljati govorico in način govora, ki ga more drugi lažje sprejeti in prenesti, čeprav je vsebina
zahtevna; izreči kritiko, toda ne v izbruhu jeze kot obliki maščevanja; izogibati se moraliziranju, ki
si prizadeva samo napadati, ironizirati, obtoževati in prizadeti. Veliko prepirov med zakonci ne
nastane zaradi usodnih stvari. Včasih gre za stvari neznatnega pomena, vznemiri pa način, kako
jih izrazimo, ali drža, ki jo v dialogu zavzamemo.
140. Potrebne so kretnje pozornosti do drugega in znamenja naklonjenosti. Ljubezen premaguje
najhujše prepreke. Ko koga ljubimo ali ko čutimo, da nas on ljubi, nam uspe bolje razumeti, kaj želi
drugi izraziti in nam sporočiti. Gre za to, da presežemo šibkost, ki nas privede do tega, da se
drugega bojimo, kakor da bi bil naš tekmec. Zelo pomembno je, da naša varnost temelji na
globokih odločitvah, pogledih ali vrednotah in ne na tem, da zmagamo v diskusiji ali da nam dajo
drugi prav.

4.10 Page 40

▲back to top
40
141. Končno moramo priznati, da je za uspešen dialog pomembno, da ima človek kaj povedati; to
pa predpostavlja notranje bogastvo, ki se hrani z branjem, v osebnem premišljevanju, v molitvi in
odprtosti do družbe. V nasprotnem primeru postanejo pogovori dolgočasni in neprepričljivi. Ko se
nobeden od zakoncev ne izobražuje in ni raznolikosti odnosov z drugimi osebami, postane
družinsko življenje »endogamno« (zaprto v ozek krog) in dialog siromašen.
Strastna ljubezen
142. Drugi vatikanski koncil uči, da zakonska ljubezen »zajema blagor celotne osebe; zato lahko
obogati izraze telesa in duše s posebnim dostojanstvom in jih oplemeniti kot prvine in svojevrstna
znamenja zakonskega prijateljstva«. [138] Utemeljeno je mnenje, da šele strastna ljubezen, polna
slasti, lahko simbolizira združitev človeškega srca z Bogom: »Vsi mistiki so potrdili, da se
nadnaravna in nebeška ljubezen bolj izrazi s podobami zakonske ljubezni kot s podobami
prijateljstva, naklonjenosti do otroka ali predanosti neki stvari. In razlog za to je prav v njeni
celovitosti«. [139] Zakaj se torej ne bi zadržali in spregovorili o čustvih in spolnosti v zakonu?
Svet čustev
143. Želje, občutki, čustva – to, kar so klasiki imenovali »strasti« – zavzemajo v zakonu
pomembno mesto. Porajajo se, ko »drugi« postane navzoč v našem življenju. Vsakemu živemu
bitju je lastno, da teži k drugemu, in to nagnjenje se vedno pokaže v temeljnih čustvih: užitek ali
bolečina, veselje ali trpljenje, nežnost ali strah. Gre za predpostavke najosnovnejšega
psihološkega delovanja. Človek je bitje te zemlje in vse, kar dela in išče, je nabito s strastmi.
144. Jezus je kot pravi človek doživljal svet s čustvenim nabojem. Zato ga je bolela zavrnitev
Jeruzalema (prim. 23,37), kar mu je izvabilo solze iz oči (prim. Lk 19,41). Bil je tudi sočuten spričo
trpljenja ljudi (prim. Mr 6,34). Ko je videl druge jokati, ga je to ganilo in vznemirilo (prim. Jn 11,33);
in on sam je objokoval prijateljevo smrt (prim. Jn 11,35). Ti izrazi njegove občutljivosti kažejo, kako
zelo je bilo njegovo človeško srce odprto za druge.
145. Doživeti neko čustvo sámo po sebi ni nekaj moralno dobrega ali slabega. [140] To, da si
človek česa zaželi ali da ima do česa odpor, ni grešno ne graje vredno. Dobro ali slabo je dejanje,
ki ga kdo uresniči, ko ga strast k temu spodbuja ali pri tem spremlja. Toda če čustva pospešujemo
in iščemo ter zaradi njih zagrešimo slaba dejanja, je slábo v odločitvi, da jih gojimo, in v slabih
dejanjih, ki jim sledimo. Tako tudi to, da mi je kdo všeč, ni sámo po sebi nekaj dobrega. Če s tem
težim k temu, da ta oseba postane moj suženj, je to moje čustvo v službi sebičnosti. Misliti, da
smo dobri samo zato, ker to »čutimo«, je huda prevara. Obstajajo ljudje, ki se čutijo sposobne
velike ljubezni samo zato, ker imajo močno željo po naklonjenosti, a se ne znajo boriti za srečo
drugih in živijo zaprti v svoje lastne želje. V tem primeru čustva odvračajo od velikih vrednot in
skrivajo egocentrizem, ki onemogoča negovati zdravo in srečno življenje v družini.

5 Pages 41-50

▲back to top

5.1 Page 41

▲back to top
41
146. Če po drugi strani svobodno dejanje spremlja določena strast, lahko ta izrazi globino izbire.
Zakonska ljubezen vodi k temu, da si prizadevamo, da se celotno čustveno življenje preobrazi v
nekaj dobrega za družino in je v službi občestvenega življenja. Družina postane zrela, ko se
čustveno življenje njenih članov preoblikuje v občutljivost, ki ne prevlada nad temeljnimi
odločitvami in vrednotami in jih ne zatemni, temveč v dobro vseh sledi njihovi svobodi, [141] izvira
iz nje, jo bogati, jo dela lépo in bolj ubrano.
Bog ljubi radost svojih otrok
147. To zahteva vzgojno pot, proces, ki vključuje odrekanje. Gre za prepričanje Cerkve, ki je bilo
pogosto zavrnjeno, kakor da bi bila sovražnica človeške sreče. Benedikt XVI. se je te razprave lotil
z veliko jasnostjo: »Ali nam Cerkev s svojimi zapovedmi in prepovedmi ne zagreni tega, kar je
najlepše v življenju? Ali ne postavlja prepovedi prav tam, kjer nam od Boga namenjeno veselje
ponuja srečo, ki nam daje predokus nečesa božanskega?« [142] Na ta vprašanja je odgovoril, da
– čeprav v krščanstvu ni manjkalo pretiravanj ali napačne askeze – uradni nauk Cerkve, zvest
Svetemu pismu, ni zavrnil » erosa kot takega, ampak je nasprotoval njegovi kvarni popačenosti.
Kajti napačno pobožanstvenje erosa, do katerega je prihajalo, ga je oropalo njegovega
dostojanstva in ga razčlovečilo«. [143]
148. Človek mora svoje čustvovanje in določene nagone vzgajati. V ta namen je neizogibno, da si
postaviti meje. Skrajnost, pomanjkanje nadzora, obsedenost s samo eno vrsto užitkov končno
oslabi in prizadene užitek sam [144] in škoduje družinskemu življenju. Dejansko je mogoče s
strastmi lepo shajati, kar pomeni, da jih usmerjamo vedno bolj v podaritev sebe in polno
uresničenje samega sebe, kar bogati medsebojne odnose v družini. To ne pomeni, da se moramo
odpovedati trenutkom velikega veselja, [145] temveč da te trenutke sprejmemo kot prepletene s
trenutki velikodušnega podarjanja, potrpežljivega pričakovanja, neizogibne utrujenosti in
prizadevanja za plemenit cilj. Življenje v družini je vse to in vredno ga je živeti v celoti.
149. Nekateri duhovni tokovi vztrajajo pri tem, da se je treba znebiti želje, da bi se rešili bolečine.
Toda mi verujemo, da Bog ljubi veselega človeka, da je ustvaril vse, »da bi to uživali« (prim. 1 Tim
6,17). Bodimo spričo njegove nežnosti veseli, ko nam predlaga: »Otrok, če že kaj imaš, si stori
dobro. (...) Ne zamujaj prijetnega dneva« (Sir 14,11.14). Tudi zakonski par odgovarja na Božjo
voljo, ko sledi temu svetopisemskemu vabilu: »Ob dnevu sreče bodi dobre volje« (Prd 7,14). Gre
za to, da v svobodi sprejmemo, da užitek najde različne izrazne oblike v različnih življenjskih
obdobjih, skladno s potrebami medsebojne ljubezni. V tem smislu lahko sprejmemo predlog
nekaterih vzhodnih duhovnih mojstrov, ki vztrajajo pri tem, da razširimo zavest, da ne bi ostali ujeti
v zelo omejenem izkustvu, ki nam zapira pogled. Ta razširitev zavesti ne pomeni zanikanja ali
uničenja želje, temveč njeno širjenje in izpopolnjenje.
Erotična razsežnost ljubezni

5.2 Page 42

▲back to top
42
150. Vse to nas vodi k temu, da spregovorimo o spolnem življenju v zakonu. Bog sam je ustvaril
spolnost, ki je čudovit dar za njegova ustvarjena bitja. Ko jo negujemo in nočemo izgubiti nadzora
nad njo, je to zato, da preprečimo, da bi prišlo do »osiromašenja prave vrednote«. [146] Sv. Janez
Pavel II. je zavrnil, da naj bi nauk Cerkve privedel »do zanikanja vrednosti človeške spolnosti« ali
da naj bi jo preprosto dopuščal »zaradi nujnosti posredovanja življenja«. [147] Spolna potreba
zakoncev ni predmet prezira in »nikakor ne gre za to, da bi to potrebo postavljali pod vprašaj«.
[148]
151. Tistim, ki se bojijo, da bi s kultiviranjem strasti in spolnosti škodili spontanosti spolne ljubezni,
je sv. Janez Pavel II. odgovoril, da je človek »poklican k polni in zreli spontanosti odnosov«, ki je
»postopen sad razločevanja vzgibov lastnega srca«. [149] Gre za nekaj, kar si je treba izboriti,
kajti vsak človek »se mora z vztrajnostjo in doslednostjo učiti, kakšna je vrednost telesa«. [150]
Spolnost ni sredstvo zadovoljevanja ali zabave, saj gre za medčloveško govorico, pri kateri
drugega jemljemo resno v njegovi sveti in nedotakljivi vrednosti. Tako »je človeško srce tako rekoč
deležno druge spontanosti«. [151] V tem kontekstu se erotika kaže kot tipično človeški izraz
spolnosti. V njej je mogoče najti »zaročniški pomen telesa in pravo dostojanstvo podarjanja«. [152]
V svojih katehezah o teologiji človeškega telesa je učil, da spolna telesnost »ni samo izvir
rodovitnosti in posredovanja življenja«, temveč da ima »sposobnost izraziti ljubezen: prav to
ljubezen, v kateri človek kot oseba postane dar«. [153] Čeprav je zdrava erotika povezana z
iskanjem zadovoljstva, predpostavlja občudovanje, in zato lahko počloveči nagone.
152. Erotične razsežnosti ljubezni torej nikakor ne smemo razumeti kot dovoljeno zlo ali kot
breme, ki ga je treba prenašati za blagor družine, temveč kot Božji dar, ki polepša srečanje
zakoncev. Gre za strast, oplemeniteno z ljubeznijo, ki občuduje dostojanstvo drugega, saj postane
»polna in najčistejša potrditev ljubezni«, ki nam kaže, kakšnih čudežev je sposobno človeško srce
in kako »je človeška eksistenca za trenutek deležna izpolnitve«. [154]
Nasilje in manipulacija
153. V kontekstu tega pozitivnega pogleda na spolnost je primerno načeti témo v njeni celovitosti
in z zdravim realizmom. Kajti ne moremo se izogniti temu, da spolnost pogosto razosebljamo in da
je tudi polna številnih patologij, tako da »postaja vedno bolj priložnost in sredstvo za potrditev
lastnega jaza in sebičnega zadovoljevanja lastnih želja in nagonov«. [155] V tem času je zelo
nevarno, da tudi spolnost obvladuje uničujoč duh »uporabi in odvrzi«. Telo drugega pogosto
uporabljamo kot predmet, ki ga obdržimo, dokler nam nudi zadovoljstvo, in ga zavržemo, ko izgubi
privlačnost. Ali lahko spregledamo ali prikrijemo stalne oblike prevlade, oblastnosti, zlorabe,
sprevrženosti in spolnega nasilja, ki so posledica izkrivljanja pomena spolnosti in ki pozabljajo na
dostojanstvo drugih ter klic k ljubezni pod pretvezo iskanja samega sebe?
154. Ni odveč poudariti, da se spolnost tudi v zakonu lahko spremeni v vir trpljenja in manipulacije.
Zato moramo jasno poudariti, da »zakonsko dejanje, ki ga zahteva zakonec od sozakonca ne

5.3 Page 43

▲back to top
43
glede na njegovo stanje in upravičene želje, ni resnično dejanje ljubezni, ker nasprotuje pravilnim
odnosom, ki jih med zakonci upravičeno zahteva nravni red«. [156] Prava dejanja spolne združitve
zakoncev odgovarjajo naravi spolnosti, ki jo hoče Bog, če so »izvršena na res človeka vreden
način«. [157] Zato sv. Pavel opominja: »Naj v tej stvari nihče ne goljufa in ne vara svojega brata«
(1 Tes 4,6). Čeprav je pisal v času, v katerem je vladala patriarhalna kultura, kjer so žensko
obravnavali kot bitje, popolnoma podrejeno moškemu, je učil, da mora biti spolnost stvar pogovora
med zakoncema: govoril je o možnosti, da zakonca odložita spolne odnose za nekaj časa, toda
»sporazumno« (1 Kor 7,5).
155. Sv. Janez Pavel II. je zelo bistroumno opozoril, ko je rekel, da možu in ženi »grozi
nenasitnost«. [158] To pomeni, da sta poklicana k vse tesnejši združitvi, toda nevarnost je v tem,
da hočeta zabrisati razlike in tisto neizogibno razdaljo, ki je med njima. Kajti vsak ima lastno in
neodtujljivo dostojanstvo. Ko se čudovita medsebojna pripadnost spremeni v prevlado (…), »se
bistveno spremeni občestvena struktura medosebnih odnosov«. [159] V miselnosti prevlade tudi
gospodovalec končno zanika svoje lastno dostojanstvo [160] in se dokončno preneha »subjektivno
istovetiti s svojim telesom«, [161] saj mu vzame vsak pomen. Spolnost živi kot beg pred samim
seboj in kot odpoved lepoti združitve.
156. Pomembno je, da jasno zavrnemo sleherno obliko spolne podrejenosti. Zato se je treba
izogniti vsaki ne­ustrezni razlagi besedila iz Pisma Efežanom, kjer se zahteva: »Žene naj bodo
podrejene svojim možem kakor Gospodu« (Ef 5,22). Sv. Pavel se tu izraža v kategorijah, ki so bile
lastne kulturi tedanje dobe, mi pa ne smemo prevzeti te kulturne preobleke, temveč razodeto
sporočilo, ki obvladuje celoten svetopisemski odlomek. Znova se navežímo na modro razlago sv.
Janeza Pavla II.: »Ljubezen izključuje vsako vrsto podrejenosti, zaradi katere bi žena postala
moževa služabnica ali sužnja. (...) Skupnost ali edinost, ki jo morata tvoriti glede na njun zakon, se
uresničuje po medsebojnem podarjanju, ki je tudi obojestransko podrejanje«. [162] Zato je tudi
rečeno: »Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa« (Ef 5,28).
Svetopisemsko besedilo pravzaprav vabi k temu, da presežemo udoben individualizem, da bi
živeli povezani z drugimi: »Podrejajte [se] drug drugemu« (Ef 5,21). Ta obojestranska
»podrejenost« dobi v zakonu poseben pomen in jo razumemo kot medsebojno pripadnost, ki smo
jo svobodno izbrali, skupaj s celoto značilnosti, kot so zvestoba, spoštovanje in skrb. Spolnost je
na neločljiv način v službi tega prijateljstva med zakoncema, ker je usmerjena k temu, da drugi živi
v polnosti.
157. Kljub temu nas zavrnitev zablod na področju spolnosti in erotike ne sme nikoli voditi k
njunemu omalovaževanju ali zanemarjanju. Ideal zakona se ne more oblikovati samo kot
velikodušno in požrtvovalno podarjanje sebe, kjer se vsak odpoveduje sleherni osebni potrebi in
skrbi samo zato, da ustreže drugemu. Spomnimo se, da zna prava ljubezen od drugega tudi
prejemati; sposobna je, da se sprejme kot ranljiva in potrebna in si z iskreno in veselo
hvaležnostjo dovoli sprejeti telesne izraze ljubezni z ljubkovanjem, objemom, poljubom ali spolno
združitvijo. Benedikt XVI. je bil v zvezi s tem jasen: »Če hoče biti človek le duh in bi rad tako rekoč

5.4 Page 44

▲back to top
44
zavrgel telo kot zgolj živalsko dediščino, zgubita duh in telo svoje dostojanstvo«. [163] Zaradi tega
»je človeku [prav tako] nemogoče živeti samo v darujoči se ljubezni. Ne more vedno samo dajati,
ampak mora tudi prejemati. Kdor hoče darovati ljubezen, jo mora tudi sam prejemati kot dar«.
[164] To vsekakor predpostavlja, da se spomnimo, da je človeško ravnovesje krhko, da vedno
ostaja nekaj, kar se upira temu, da bi se počlovečilo, in da lahko v vsakem trenutku znova
izbruhne in spet privzame najbolj prvinske in sebične težnje.
Zakon in devištvo
158. »Veliko ljudi, ki živijo neporočeno, ne samo da se posvečajo svoji primarni družini, temveč
pogosto opravljajo mnoga opravila v krogu svojih prijateljev, v cerkveni skupnosti in v poklicnem
življenju. (...) Mnogi dajo svoje sposobnosti tudi v službo krščanske skupnosti v obliki
dobrodelnosti in prostovoljnega dela. Potem so še tisti, ki se ne poročijo, ker posvetijo svoje
življenje ljubezni do Kristusa in bratov. Njihova predanost na poseben način bogati družino v
Cerkvi in družbi.« [165]
159. Devištvo je oblika ljubezni. Kot znamenje nas spominja na prednosten pomen Božjega
kraljestva, na nujnost, da se brez pridržka posvetimo službi oznanjevanja (prim. 1 Kor 7,32), in je
odsev nebeške polnosti, kjer »[se] ne bodo ne ženili ne možile« (Mt 22,30). Sv. Pavel je devištvo
priporočal, ker je pričakoval skorajšnji Kristusov prihod, in je hotel, da bi se vsi osredotočili samo
na oznanjevanje evangelija: »Odmerjeni čas [je] kratek« (1 Kor 7,29). Kljub temu je dal jasno
vedeti, da gre za osebno mnenje ali njegovo željo (prim. 1 Kor 7,6-8), in ne za Kristusovo naročilo:
»Glede deviških nimam Gospodovega naročila« (1 Kor 7,25). Hkrati je priznaval vrednost različnih
poklicanosti: »Vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako« (1 Kor 7,7). V tem
smislu je sv. Janez Pavel II. rekel, da, kar zadeva spolno zdržnost, svetopisemska besedila »ne
dajejo razloga za to, da bi zagovarjali „manjvrednost“ zakona, niti ne dajejo razloga za to, da bi
zagovarjali „večvrednost“ devištva ali celibata«. [166] Namesto da bi govorili o večvrednosti
devištva v vseh ozirih, se zdi bolj primerno pokazati, da se različni življenjski stanovi dopolnjujejo,
tako da je lahko eden popolnejši z enega vidika, drugi pa z drugega. Aleksander Halški je rekel, da
je mogoče zakon v določenem pogledu obravnavati kot večvreden glede na druge zakramente, saj
simbolizira nekaj tako velikega, kot je »zedinjenje Kristusa s Cerkvijo ali zedinjenje Božje narave s
človeško«. [167]
160. Torej »ne gre za to, da bi zmanjšali vrednost zakona v korist zdržnosti« [168] in »ni nobene
osnove za domnevno nasprotno stališče. (...) Če skladno z določenim teološkim izročilom
govorimo o stanu popolnosti ( status perfectionis), tega ne počnemo zaradi same zdržnosti,
temveč glede na celovitost življenja, utemeljenega na evangeljskih svetih«. [169] Vendar lahko
poročen človek živi ljubezen do bližnjega na zelo visoki stopnji. Potemtakem »pride do te
popolnosti, ki izvira iz ljubezni, po zvestobi duhu teh svetov. Ta popolnost je mogoča in dostopna
vsakemu človeku«. [170]

5.5 Page 45

▲back to top
45
161. Devištvo ima simbolno vrednost ljubezni, kateri drugega ni treba posedovati, in tako odseva
svobodo nebeškega kraljestva. Gre za vabilo zakoncem, da bi živeli svojo zakonsko ljubezen
glede na dokončno ljubezen do Kristusa, kot skupno pot proti Božjemu kraljestvu. Ljubezen
zakoncev ima sama po sebi druge simbolne vrednote: na eni strani gre za poseben odsev Svete
Trojice. Trojica je polna edinost, toda v njej obstaja tudi različnost. Družina je poleg tega
kristološko znamenje, ker razodeva bližino Boga, ki je deležen človekovega življenja, ko se z njim
združi v učlovečenju, na križu in v vstajenju: vsak zakonec postane »eno meso« z drugim in se
preda, da bi vse delil z njim do konca. Medtem ko je devištvo »eshatološko« znamenje vstalega
Kristusa, je zakon »zgodovinsko« znamenje za tiste, ki hodimo po zemlji, znamenje zemeljskega
Kristusa, ki je sprejel, da se združi z nami, in se je izročil celo do prelitja krvi. Devištvo in zakon sta
– in morata biti – različni obliki ljubezni, ker »človek ne more živeti brez ljubezni. Sam sebi ostane
nerazumljiv; njegovo živ­ljenje je brez smisla, če se mu ljubezen ne razodene.« [171]
162. Celibat je v nevarnosti, da postane udobna samota, ki daje svobodo za neodvisno gibanje, za
menjavanje krajev, nalog in odločitev, za razpolaganje z lastnim denarjem, za navezovanje stikov
z različnimi ljudmi glede na trenutno privlačnost. V tem primeru zasijejo poročeni kot pričevalci.
Tisti, ki so bili poklicani k devištvu, lahko najdejo v nekaterih zakonskih parih jasno znamenje
velikodušne in neomajne zvestobe Boga svoji zavezi, ki bo spodbudila njihova srca k bolj
konkretni in predani razpoložljivosti. Kajti so poročeni ljudje, ki ohranijo svojo zvestobo, ko je
njihov sozakonec postal fizično slaboten ali ko ne zadovoljuje potreb sozakonca, kljub temu da jih
veliko skušnjav vabi k nezvestobi in k temu, da bi ga zapustili. Žena lahko skrbi za svojega
bolnega moža in pod križem znova izgovori »da« svoji ljubezni do smrti. V tej ljubezni se na
presunljiv način kaže dostojanstvo osebe, ki ljubi – dostojanstvo kot odsev darujoče se ljubezni –
kajti tej ljubezni gre bolj za to, da ljubi, kakor da bi bila ljubljena. [172] V mnogih družinah lahko
opazimo tudi sposobnost predanega in nežnega služenja problematičnim in celo nehvaležnim
otrokom. To naredi te starše za znamenje svobodne in nesebične Jezusove ljubezni. Vse to je
zgled osebam v celibatu, kako živeti svojo predanost Božjemu kraljestvu z večjo velikodušnostjo in
razpoložljivostjo. Dandanes je sekularizacija zabrisala vrednost zveze za vse življenje in oslabila
bogastvo zakonske predanosti. Zato »je potrebno poglobiti pozitivne vidike zakonske ljubezni«.
[173]
Preobrazba ljubezni
163. Podaljševanje življenja prinaša pojav, ki v preteklih časih ni bil običajen: zaupen odnos in
medsebojna pripadnost se morata ohranjati štiri, pet ali šest desetletij. Zato je nujno, da zakonca
drug drugega vedno znova izbereta. Morda zakonec ni več tako strasten zaradi manjše spolne
želje, ki bi ga gnala k sozakoncu, vendar čuti zadoščenje, da mu pripada in on pripada njemu, da
ve, da ni sam, da ima »družico«, ki pozna vse njegovo življenje in vso njegovo zgodovino in s
katero deli vse. To je prijatelj oziroma prijateljica na poti življenja, s katerim se je mogoče
zoperstaviti težavam in užiti lepe stvari. Tudi to ustvarja zadovoljstvo, ki spremlja poželenje
zakonske ljubezni. Ne moreva si obljubiti, da bova imela vse življenje enake občutke. Namesto

5.6 Page 46

▲back to top
46
tega pa imava lahko skupen in trden načrt, se zaveževa, da bova drug drugega ljubila in živela
združena, dokler naju smrt ne loči, in bova živela v vedno bogatejši zaupljivosti. Ljubezen, ki si jo
obljubiva, presega vsako čustvo, občutek ali razpoloženje, čeprav jih lahko vključuje. Gre za
globlje hotenje z odločitvijo srca, ki zaobjema celotno življenje. Tako se sredi nerešenega spora –
in čeprav v srcu krožijo mnogi nejasni občutki – ohranja živa odločitev o tem, da se bova ljubila,
drug drugemu pripadala, si delila vse življenje, se vztrajno ljubila in si odpuščala. Vsak od nas gre
po poti osebne rasti in spremembe. Sredi te poti ljubezen praznuje vsak korak in vsako novo
obdobje.
164. V zgodovini zakona se fizična podoba spreminja, toda to ni razlog za to, da ljubezenska
privlačnost oslabi. Nekdo se zaljubi v celotno osebo, v njeno identiteto, ne samo v telo, čeprav to
telo – ne glede na časovno obrabo – nikoli ne neha na določen način izražati te osebne identitete,
ki je osvojila srce. Ko drugi ne morejo več prepoznati lepote te identitete, jo je ljubeči sozakonec z
intuicijo ljubezni še vedno sposoben zaznati, in naklonjenost ne izgine. Ta znova potrdi svojo
odločitev o tem, da pripada ljubljeni osebi, jo znova izvoli ter to izvolitev izrazi z zvesto bližino,
polno nežnosti. Plemenitost njegove – izrazite in globoke – odločitve zanjo vzbuja novo obliko
čustev v izpolnjevanju tega zakonskega poslanstva. Kajti »čustva, ki jih izzove drug človek kot
oseba, [...] ne težijo sama po sebi k zakonskemu dejanju«. [174] Čustva privzamejo druge
zaznavne izraze, kajti ljubezen je »edina resničnost, toda ta ima različne oblike; vsakokrat lahko
močneje izstopa druga oblika«. [175] Zakonska vez najde nove načine in terja odločitev, da se
vedno znova obnavlja. In ne samo zato, da se ohranja, temveč zato, da se razvija. To je pot
vsakodnevnega medsebojnega izgrajevanja. Toda nič od tega ni mogoče, če ne kličemo Svetega
Duha, če vsak dan ne prosimo za njegovo milost, če ne iščemo njegove nadnaravne moči, če od
njega željno ne prosimo, naj razlije svoj ogenj na našo ljubezen, da bi jo v vsaki novi situaciji
okrepil, usmeril in preobrazil.
Prevod (1–164): dr. Robert Kralj
Peto poglavje
LJUBEZEN, KI POSTANE RODOVITNA
165. Ljubezen vedno podarja življenje. Zato se »[zakonska ljubezen] ne izčrpa v občestvu dveh
(…). Ko se zakonca podarita drug drugemu, podarita poleg samih sebe tudi resničnost otroka: živ
odsvit njune ljubezni, trajno znamenje njune zakonske skupnosti, živo in nerazdružljivo enoto
njunega očetovstva in materinstva.« [176]
Sprejemanje novega življenja

5.7 Page 47

▲back to top
47
166. Družina ni samo prostor rojevanja, temveč tudi sprejemanja življenja, ki prihaja vanjo kot
Božji dar. Vsako novo življenje nam omogoči, da »odkrijemo neprecenljivo razsežnost ljubezni, ki
nas nikoli ne neha presenečati. Najprej je lepota že to, da smo ljubljeni; »otroci so ljubljeni še
preden pridejo na svet.« [177] Za nas je to odsev ljubezni Boga, ki je vedno pobudnik, kajti otroci
»so ljubljeni, preden naredijo kar koli, da bi si to zaslužili«. [178] Kljub temu pa »so številni otroci
(…) od vsega začetka zavrženi, zapuščeni, oropani njihovega otroštva in prihodnosti. Nekateri
ljudje si celo drznejo reči, opravičujoč svoje početje, da se je zgodila napaka, ker so dopustili
otrokom, da so prišli na svet. To je sramotno! (…) Kaj pomagajo slovesne izjave o človekovih in
otrokovih pravicah, če potem otroke kaznujemo kot napake odraslih?« [179] Kadar pride na svet
otrok nepričakovano, morajo starši in drugi člani družine narediti vse, kar morejo, da bi ga potrdili
kot Božji dar, in ga sprejeti z odprtostjo in dobrohotnostjo ter tako prevzeti odgovornost zanj. Kajti
»kadar gre za otroke, ki pridejo na svet, potem ni nobena žrtve odraslih prevelika, če se s tem
ognemo temu, da bi otrok sam o sebi mislil, da je napaka, da ni nič vreden in da je prepuščen
ranam življenja in prevzetnosti ljudi«. [180] Dar novega otroka, ki ga Gospod zaupa očetu in
materi, se začne s sprejetjem, se nadaljuje s skrbjo zanj v času zemeljskega življenja in ima za
zadnji smoter veselje večnega življenja. Neskaljen pogled na poslednjo dopolnitev človeka
staršem še močneje prikliče v zavest, kako dragocen dar jim je zaupan; njim Bog daje, da izberejo
ime, s katerim je vsak njegov otrok poimenovan za večno. [181]
167. Družine z veliko otroki so veselje za Cerkev. V njih ljubezen izraža svojo velikodušno
rodovitnost. To ne pomeni, naj pozabimo na potrebno opozorilo sv. Janeza Pavla II., ko je razložil,
da odgovorno starševstvo »ne pomeni neomejenega spočenjanja ali nepoznavanja tega, kaj
pomeni vzgoja otrok, temveč je bolj pravica zakoncev, da ob upoštevanju družbenih in
demografskih danosti kakor tudi svojega lastnega položaja in upravičenih želja (…) svojo
neodtujljivo svobodo uporabljajo modro in z zavestjo odgovornosti.« [182]
Ljubezen v posebnem pričakovanju v času nosečnosti
168. Nosečnost je težavno obdobje, a je tudi čudovit čas. Mati sodeluje z Bogom, da bi se dogodil
čudež novega življenja. Materinstvo izhaja iz »posebne zmožnosti ženskega organizma, ki s svojo
stvariteljsko svojskostjo (…) služi spočetju in rojstvu človeškega bitja«. [183] Vsaka ženska je
deležna »stvariteljske skrivnosti, ki se obnavlja v rojevanju človeških bitij«. [184] Je tako, kakor
pravi psalm: »Ti si (…) me stkal v telesu moje matere« (139,13). Vsak otrok, ki nastaja v
notranjosti svoje matere, je v večnem načrtu Boga Očeta in njegove večne ljubezni: »Preden sem
te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega krila, sem te
posvetil« (Jer 1,5). Vsak otrok je od vekomaj Bogu pri srcu in v trenutku, ko je spočet, se izpolni
Stvarnikov večni sen. Pomislimo, koliko je ta zametek vreden od prvega trenutka spočetja!
Pogledati ga moramo s tistim ljubeznivim pogledom nebeškega Očeta, ki vidi tisto, kar je onkraj
vsakega zunanjega videza.
169. Nosečnica se lahko udeleži tega Božjega načrta in sanja o svojem otroku: »Vsaka mati in

5.8 Page 48

▲back to top
48
vsak oče devet mesecev sanjata o svojem otroku (…). Družina brez sanj sploh ni možna. Ko se v
družini izgubi zmožnost sanjanja, ne rastejo otroci in ne raste ljubezen, življenje oslabi in ugasne.«
[185] V teh sanjah, če je to krščanski zakon, se rojstvu nujno pridruži tudi krst. Starši ga
pripravljajo s svojo molitvijo in otroka izročajo Jezusu, še preden se rodi.
170. Zaradi napredovanja znanosti lahko danes vnaprej izvemo, kakšne barve las bo imel otrok in
zaradi katerih bolezni bo predvidoma trpel v svojem življenju, kajti vse telesne značilnosti tega
človeka so že v njegovem embrionalnem stanju navzoče v njegovem genskem zapisu. Vendar
samo njegov nebeški Oče, ki ga je ustvaril, ga pozna popolnoma. Samo on pozna tisto, kar je
največ vredno, najpomembnejše, saj ve, kdo je ta otrok, kaj je njemu najbolj lastno. Mati, ki ga
nosi v svojem telesu, mora Boga prositi za svetlobo, da bi otroka kar najgloblje spoznala in ga
pričakovala kot tistega, kar v resnici je. Nekateri starši imajo občutek, da njihov otrok ne prihaja v
ravno najbolj ugodnem trenutku. Gospoda morajo prositi, da jih ozdravi in okrepi, da bi tega otroka
v polnosti sprejeli, da bi ga mogli pričakovati z vsem srcem. Pomembno je, da otrok občuti, da je
pričakovan. Otrok ni neka naša dopolnitev ali izpolnitev osebnih želja. Gre za človeško bitje, ki ima
neizmerno vrednost in ga ne sme nihče uporabljati v lastno korist. Ni torej pomembno, ali je to
novo življenje za koga koristno ali ne, ali ima lastnosti, ki ugajajo ali ne, ali ustreza načrtom ali
sanjam ali ne. Kajti »otroci so dar. Vsak otrok je edinstven in neponovljiv (…) Otroka je treba
ljubiti, ker je otrok: ne zato, ker je lep, ali zato, ker je tak in tak. Ne zato, ker tako misli, kot jaz ali
ker uteleša moje želje. Otrok je otrok.« [186] Ljubezen staršev je orodje ljubezni Boga Očeta, ki z
nežnostjo pričakujejo rojstvo vsakega otroka, ga brezpogojno sprejmejo in velikodušno objamejo.
171. Vsako nosečnico bi rad prisrčno prosil: Ohrani veselje, nič naj ti ne vzame notranjega veselja
ob materinstvu! Prihajajoči otrok zasluži tvoje veselje. Ne dopusti, da bi bojazni, skrbi, govorjenje
drugih ali težave zadušile to srečo, da si Božje orodje za to, da pride na svet novo življenje.
Ukvarjaj se s tem, kar moraš narediti in pripraviti, a ne pusti, da te to moreče prevzame, in
prepevaj hvalo kot Marija: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem
Zveličarju. Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle« (Lk 1,46-48). Živi to vedro navdušenje sredi
nevšečnosti in prosi Gospoda, naj varuje tvoje veselje, da ga boš lahko prenesla na svojega
otroka.
Materinska in očetovska ljubezen
172. »Kakor hitro so otroci rojeni, začenjajo skupaj s hrano in nego sprejemati kot dar tudi
ljubezen, ki jih potrjuje kot duhovna bitja. Dejanja ljubezni so podaritev osebnega imena,
posredovanje jezika, sporazumevanje s pogledi, svetloba smehljajev. Tako se učijo, da lepota vezi
med ljudmi objema našo dušo, išče našo svobodo, sprejema drugačnost drugega, ga priznava in
spoštuje kot sogovornika (…) In to je ljubezen, ki prinaša iskro Božje ljubezni!« [187] Vsak otrok
ima pravico biti deležen materine in očetove ljubezni; oba sta potrebna, da lahko otrok celovito in
skladno zori. Kot so rekli avstralski škofje, »mati in oče – vsak na svoj način – prispevata k
otrokovemu zorenju. Upoštevati otrokovo dostojanstvo pomeni, krepiti njegovo potrebo in naravno

5.9 Page 49

▲back to top
49
pravico do matere in očeta.« [188] Pri tem ne gre za med seboj ločeno očetovo in materino
ljubezen, temveč tudi za ljubezen med njima, ki jo otrok doživlja kot vir lastnega bivanja, kot
zavetno gnezdo in kot temelj družine. Sicer se zdi, kakor da bi bil otrok ponižan samovolji kot
prepuščena lastnina. Oba, mož in žena, oče in mati sta »sodelavca ljubezni Boga Stvarnika in (…)
njena razlagalca.« [189] Svojim otrokom kažeta Gospodov materinski in očetovski obraz. Poleg
tega skupaj dajeta zgled vzajemnosti in srečevanja različnih ljudi, pri čemer vsak prinaša svojo
lastno identiteto in se zaveda, da sprejema tudi od drugega. Če iz katerega koli razloga, ki se mu
ne dá izogniti, eden od obeh staršev manjka, je pomembno, da ga poskušamo nadomestiti, da bi
pripomogli k primernemu otrokovemu zorenju.
173. Občutek, da je sirota, ki ga imajo danes številni otroci in mladostniki, sega veliko globlje, kot
mislimo. Danes priznavamo kot zelo pravično in celo zaželeno, da želijo ženske študirati, biti
zaposlene, razvijati svoje sposobnosti in imeti svoje osebne cilje. Pri tem pa ne smemo pozabiti na
to, da imajo otroci potrebo po tem, da so matere prisotne, posebno v prvih mesecih življenja.
Stvarnost je taka, da je »žena kot mati pred možem kot nosilka novega človeškega življenja, ki je
bilo v njej spočeto in se razvija in ga ona rodi na svet.« [190] Slabitev materine navzočnosti z
njenimi ženskimi lastnostmi v družini je resna nevarnost za našo zemljo. Cenim feminizem, kolikor
ne stremi po uniformnosti in ne zanika materinstva. Kajti veličina žene vključuje vse pravice, ki
izhajajo iz njenega neodtujljivega človeškega dostojanstva, a tudi iz posebnosti njene ženskosti, ki
se ji družba ne more odpovedati. Njihove čisto ženske zmožnosti – posebno materinstvo – jim
hkrati nalagajo dolžnosti, ker njihova ženskost vključuje tudi posebno nalogo, ki jo mora družba v
dobro vseh varovati in ohranjati. [191]
174. Dejansko so »matere (…) najmočnejše sredstvo proti širjenju sebičnega individualizma (…)
So tiste, ki pričujejo za lepoto življenja.« [192] Ni dvoma, da bi bila družba brez mater (…)
nečloveška družba, kajti matere ves čas znajo, tudi v najhujših trenutkih, pričevati za nežnost,
predanost in moralno moč. Pogosto matere posredujejo najglobljo versko vzgojo: v prvih molitvah,
prvih pobožnih kretnjah, ki se jih otrok nauči (…) Brez mater »ne samo da ne bi bilo novih
vernikov, ampak bi vera izgubila velik del svoje preproste in globoke topline (…) Drage matere,
hvala, hvala za to, kar ste v družini, in za to, kar podarjate Cerkvi in svetu.« [193]
175. Mati, ki otroka obdaja z nežnostjo in sočutjem, mu pomaga vzpostaviti zaupanje in okusiti, da
je svet prostor, ki ga sprejema kot dobrodošlega. To omogoča razvijanje občutka lastne vrednosti,
ki pospešuje zmožnost za prijateljski odnos in usposablja za vživljanje v drugega. Očetov lik pa z
druge strani pomaga zaznavati meje resničnosti. Močneje ga zaznamuje zmožnost za orientiranje,
s spodbujanjem k sprejemanju naporov in angažiranju, ko je treba oditi v širni in zahtevni svet.
Oče z jasno moško identiteto, ki v odnosu do žene izkazuje naklonjenost in podporo, je prav tako
potreben kot materina skrb. Obstajajo spremenljive vloge in naloge, ki se v vsaki družini prilagodijo
konkretnim okoliščinam, vendar pa jasna in točno določena prisotnost obeh likov – ženskega in
moškega – ustvarja prostor, ki je najbolj primeren za otrokov razvoj.

5.10 Page 50

▲back to top
50
176. Govori se, da živimo v »družbi brez očetov«. V zahodni kulturi naj bi bil očetov lik simbolično
odsoten, izmaličen, medel. Zdi se, da je pod vprašaj postavljena sama moškost. Prišlo je do
razumljive zmede, kajti »na prvi pogled smo to doživeli kot osvoboditev: osvoboditev od očeta kot
gospodarja, od očeta kot zastopnika od zgoraj predpisanega zakona, od očeta, ki strogo bdi nad
srečo svojih otrok in je ovira za dosego enakopravnosti in neodvisnosti mladega človeka. V
preteklosti je v nekaterih hišah vladal avtoritarizem, včasih celo zatiranje.« [194] A »kot se pogosto
dogaja, ljudje padamo iz ene skrajnosti v drugo. Zdi se, da težava naših dni ni več toliko
zaščitniška prisotnost očetov, ampak bolj njihova odsotnost, oziroma izginotje. Marsikdaj so očetje
tako zelo osredotočeni nase in na svoje delo, včasih na samouresničevanje, da na družino kar
pozabijo. In tako puščajo otroke in mlade same.« [195] Očetovo navzočnost in njegovo avtoriteto
krni tudi to, da se vse več časa posveča družbenim občilom in tehnologiji zabave. Poleg tega je
danes avtoriteta sama po sebi nekaj spornega in odrasli so pogosto tarča ostrega preverjanja
mladih. Očetje se pogosto sami odpovedujejo temu, kar jim je dajalo gotovost, s tem pa otrokom
ne dajejo nikakršne zanesljive in dobro utemeljene usmeritve. Ni zdravo, če starši in otroci
zamenjajo vloge. To je škodljivo za zdrav proces zorenja, skozi katerega morajo otroci iti, in jim
odreka ljubezen, ki jih usmerja in jim pomaga rasti. [196]
177. Bog postavlja očeta v družino zato, da bi ta z dragocenimi značilnostmi svoje moškosti »bil
blizu svoji ženi in z njo delil vse: veselje in bolečine, napore in upanja. Pa tudi zato, da bi bil blizu
svojim otrokom pri njihovi rasti: kadar se igrajo in kadar resno delajo, ko so sproščeni in ko so
zaskrbljeni, ko se izražajo in ko ostajajo tiho, ko si upajo in ko se bojijo, ko naredijo kak napačen
korak in ko spet najdejo pravo pot – je oče vedno navzoč. Ko rečemo, da je 'navzoč', to ne
pomeni, da nadzira! Kajti očetje, ki otroke premočno nadzorujejo, jih zatirajo.« [197] Nekateri
očetje se počutijo nekoristne, nepotrebne, vendar je resnica, da »otroci (…) potrebujejo očeta, ki
čaka nanje, ko se po svojih neuspehih vračajo nazaj. Sicer otroci naredijo vse, da tega ne bi
priznali in pokazali, vendar vseeno očeta potrebujejo.« [198] Ni dobro, da otroci rastejo brez očeta
in tako prehitro nehajo biti otroci.
Razširjena rodovitnost
178. Številni zakonski pari ne morejo imeti otrok. Vemo, koliko trpljenja izvira iz tega. Z druge
strani pa tudi vemo, da »zakon ni postavljen samo za posredovanje življenja. (…) Zato pa tudi če
ni otrok, zelo pogosto tako zaželenih, zakon kot celo življenje neločljiva skupnost obstaja še naprej
ter ohranja svojo vrednost in nerazvezljivost.« [199] Poleg tega »materinstvo nikakor ni izključno
biološka danost, temveč se izraža na različne načine«. [200]
179. Posvojitev je ena od možnosti, kako velikodušno uresničiti očetovstvo in materinstvo, in rad bi
tiste, ki ne morejo dobiti svojih otrok, opogumil, naj bodo širokosrčni in naj svojo zakonsko
ljubezen tako odprejo, da bodo mogli sprejeti tiste, ki nimajo pravega družinskega okolja. Nikoli ne
bodo obžalovali svoje velikodušnosti. Posvojitev je dejanje ljubezni, s katerim podarimo družino
nekomu, ki je nima. Vztrajati bi morali pri zahtevah, da mora zakonodaja olajšati formalnosti za

6 Pages 51-60

▲back to top

6.1 Page 51

▲back to top
51
posvojitev, predvsem v primerih neželenih otrok, da se prepreči splav ali izpostavitev. Tisti, ki
odgovorijo na izziv, da brezpogojno sprejmejo človeka in ga posvojijo, postanejo posredniki Božje
ljubezni, ki pravi: »In ko bi tudi telesna mati pozabila svojega otroka: jaz te ne pozabim!« (prim. Iz
49,15).
180. »Odločitev za posvojitev ali rejništvo izraža posebno rodovitnost zakonskega para kot
odgovor na neplodnost. (…) Spričo tega, da razumejo nekateri otroka kot pravico in sredstvo
samoizpolnitve, pravilno razumljena posvojitev in rejništvo pomagata osvetliti pomemben vidik
starševstva in otroštva, saj pomagata razumeti, da so otroci, naj bodo zakonski, posvojeni ali v
reji, nekaj dragocenega sami po sebi in da jih je treba sprejemati in ljubiti, zanje skrbeti in jih ne le
‹spraviti na svet›. Korist otroka mora pri odločanju za posvojitev in rejništvo vedno imeti prednost.«
[201] Z druge strani pa je treba »preprečiti trgovino z otroki med deželami in celinami (…) z
zakonodajnimi ukrepi in državnim nadzorom.« [202]
181. Dobro je tudi spomniti na to, da rojevanje ali posvojitev nista edini poti, kako živeti rodovitnost
ljubezni. Tudi družina s številnimi otroki je poklicana, da zapusti sledove v družbi, v kateri živi, da
bi razvila še druge oblike rodovitnosti, ki so nekakšno nadaljevanje ljubezni, ki jih druži. Krščanske
družine naj ne pozabijo, da »nas vera (…) ne oddaljuje [od sveta], ampak nas globoko vanj
vključuje (…) Vsak od nas ima namreč posebno vlogo v pripravi na prihod Božjega kraljestva v
naš svet.« [203] Družina sebe ne sme razumeti kot trdno ograjeno območje, ki naj se varuje
družbe. Ne sme vztrajati v drži čakanja, temveč v solidarnostnem iskanju zapušča svoje gnezdo.
Tako postaja vezni člen, ki posameznika vključuje v družbo, in točka povezovanja, v kateri
postajata javno in zasebno eno. Zakonci naj si oblikujejo jasno in trdno prepričanje o svojih
družbenih dolžnostih. Zaradi tega se naklonjenost, ki združuje zakonce, ne zmanjša, temveč se
napolni s svetlobo, kakor to izražajo naslednje vrstice:
»Tvoje roke so moje ljubkovanje,
moja vsakdanja sozvočja;
ljubim te, kajti tvoje roke
delajo za pravičnost.
Če te ljubim, je to zato, ker si
moja ljubezen, moja sopotnica in vse,
in na poti z ramo ob rami
naju je veliko več kot dva.« [204]
182. Družina, ki se ima za preveč drugačno od drugih in se drži »vzvišeno«, ne more biti
rodovitna. Da bi se izognili tej nevarnosti, se moramo spomniti na to, da Jezusova družina, ki je
bila napolnjena z milostjo in modrostjo, ni vzbujala vtisa, da je »nenavadna«, čudežna, dvignjena
nad ljudstvo. Ravno zato so ljudje težko priznali Jezusovo modrost in so govorili: »Od kod ima ta
vse to? (…) »Ali ni to tesar, sin Marije …?« (Mr 6,2-3). »Ali ni to tesarjev sin?« (Mt 13,55). To

6.2 Page 52

▲back to top
52
potrjuje, da je to bila preprosta družina, blizu vsem in čisto normalno vključena v skupnost. Prav
tako tudi Jezus ni odraščal v zaprtem krogu z Marijo in Jožefom in ga nista omejevala samo nase,
ampak se je rad gibal v širšem družinskem krogu, kjer je imel sorodnike in prijatelje. To pojasni,
zakaj so njegovi starši, ko so se vračali iz Jeruzalema, dovolili, da je dvanajstletni deček ves dan
hodil z drugimi v karavani, poslušal pripovedovanje in z vsemi delil skrbi: »Misleč, da je pri
druščini, so šli dan hoda …« (Lk 2,44). Kljub temu zgledu se včasih dogaja, da krščanske družine
zaradi načina, kako se izražajo, zaradi svojega sloga v občevanju, zaradi stalnega ponavljanja
istih tem, delajo vtis tujosti, kot da so ločene od družbe, in imajo celo njihovi sorodniki občutek, da
jih prezirajo ali obsojajo.
183. Zakonski par, ki izkusi moč ljubezni, ve, da je ta ljubezen poklicana, da zdravi rane
zapuščenih, goji kulturo srečanj in se bori za pravico. Bog je družini zaupal projekt, da naredi svet
»domač«. [205] Tako da bi vsi uspeli vsakega človeka doživljati kot brata ali sestro: »Pozoren
pogled na vsakdanje življenje današnjih mož in žena neposredno kaže na potrebo­ po krepki
injekciji družinskega duha, ki je povsod navzoč (…) Organiziranje skupnega življenja ne postaja
samo vedno bolj žrtev birokracije, ki so ji osnovne človeške povezave čisto tuje, ampak tudi
družbeno in politično občevanje pogosto kaže znamenja propadanja.« [206] Nasproti temu pa
odprte in solidarne družine dajejo ubogim prostor in so sposobne vzpostaviti prijateljstvo s tistimi,
ki jim gre slabše kot njim. Če dejansko jemljejo evangelij zares, ne morejo pozabiti, kaj pravi
Jezus: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25.40). Te
družine živijo to, kar Jezus od nas zahteva s tako zgovornimi besedami: »Kadar napravljaš kosilo
ali večerjo, ne vabi svojih prijateljev ne svojih bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te
morda tudi oni ne povabijo in ti to povrnejo. Marveč, kadar napravljaš gostijo, vabi uboge,
pohabljene, kruljave, slepe. In srečen boš …« (Lk 14,12-14). Srečen boš! V tem je skrivnost
srečne družine.
184. Družine pričujejo z življenjem pa tudi z besedami govorijo drugim o Jezusu, posredujejo vero,
prebujajo hrepenenje po Bogu in kažejo, kako lep je evangelij in način življenja, ki nam ga
predlaga. Tako krščanski zakoni barvajo sivino javnega prostora, ko ga napolnjujejo z barvo
bratstva, družbene občutljivosti, varovanja šibkih, z žarečo vero in dejavnim upanjem. Njihova
rodovitnost se širi, se izraža na tisoč načinov in s tem dela Božjo ljubezen prisotno v družbi.
Spoznavanje telesa
185. V tej zvezi je primerno, da resno vzamemo v pretres svetopisemsko besedilo, ki ga navadno
razlagajo ločeno od sobesedila ali zelo na splošno. Tako lahko spregledamo njegov najbolj
neposreden smisel, ki ima poudarjeno družbeni značaj. Gre za Prvo pismo Korinčanom 11,17-34,
kjer sv. Pavel obravnava sramoten položaj v občestvu. Nekateri premožni ljudje so tam radi
diskriminirali uboge in to se je dogajalo celo pri agape, ki so jo imeli skupaj z evharističnim
slavjem. Medtem ko so bogati uživali svoje jedi, so ubogi gledali in trpeli lakoto: »… in eden
gladuje, drug pa se opija. Ali mar hočete zaničevati božjo cerkev in sramotiti one, ki nimajo?« (v.

6.3 Page 53

▲back to top
53
21-22).
186. Evharistija zahteva včlenitev v eno samo telo Cerkve. Kdor pristopa h Kristusovemu telesu in
krvi, ne more istočasno žaliti tega istega telesa s tem, da med njegovimi udi vzpostavlja sramotno
ločitev in diskriminacijo. Dejansko gre za to, da »razlikujemo« Gospodovo telo, ga priznavamo z
vero in ljubeznijo tako v zakramentalnih znamenjih kot tudi v občestvu; sicer si s tem, ko jemo in
pijemo, nakopavamo sodbo (prim. v. 29). To svetopisemsko besedilo je resno svarilo družinam, ki
se umikajo v udobje in se zapirajo vase, še prav posebno pa za tiste, ki spričo trpljenja ubogih in
najbolj pomoči potrebnih ostajajo ravnodušne. Tako evharistija postaja za vsakega stalen klic, da
»vsak sebe presodi« (v. 28) glede tega, kako bi stene svoje družine naredil propustne za širšo
skupnost in delil s tistimi, ki so izključeni iz družbe, potem pa v resnici prejemal zakrament
evharistične ljubezni, ki nas spreminja v eno telo. Ne smemo pozabiti, da »[ima] ‚mistika‘
zakramenta družbeni značaj«. [207] Kadar tisti, ki hodijo k obhajilu, zavračajo spodbudo k
zavzemanju za uboge in trpeče, ali odobravajo različne oblike ločevanja, zaničevanja in krivice,
nevredno prejemajo evharistijo. Nasprotno pa družine, ki se hranijo z evharistijo s primernim
razpoloženjem, krepijo svojo željo po bratstvu, svojo družbeno občutljivost in svoje zavzemanje za
ljudi v stiski.
Življenje v veliki družini
187. Mala jedrna družina se ne sme zapirati proti razširjeni družini, h kateri pripadajo starši, strici
in tete, bratranci in sestrične in celo sosedje. V tej veliki družini lahko kdo potrebuje pomoč ali vsaj
družbo ali znamenje naklonjenosti ali prenaša hudo bolečino, ki kliče po tolažbi. [208] Današnji
individualizem včasih pelje k temu, da se ljudje umikamo v varno manjše gnezdo in doživljamo
druge kot nadležno nevarnost. Ta osamitev pa ne povečuje miru in sreče, ampak zaklepa srce
družine in ji jemlje življenjsko širino.
Biti sinovi in hčere
188. Na prvem mestu mislimo na svoje starše. Jezus je farizeje spomnil na to, da je zanemarjanje
staršev kršitev Božjega zakona (prim. Mr 7,8-13). Nikomur ne koristi, če se neha zavedati, da je
sam otrok. V vsakem človeku – »četudi je odrasel ali se je postaral, čeprav je tudi sam postal
roditelj, ali če zaseda odgovoren položaj – ostaja kljub vsemu temu trajna istovetnost sina ali
hčere. Vsi smo sinovi in hčere. In to nas vedno spomni na dejstvo, da si življenja nismo podarili
sami, ampak smo ga prejeli. Veliki dar življenja je prvo darilo, ki smo ga prejeli.« [209]
189. Zato zahteva »četrta zapoved, da otroci (…) spoštujejo očeta in mater (prim. 2 Mz 20,12). Ta
zapoved pride takoj za tistimi, ki zadevajo neposredno Boga. Saj vsebuje nekaj svetega, nekaj
Božjega, nekaj, kar je v korenini vsake druge oblike spoštovanja med ljudmi. In v svetopisemski
ubeseditvi četrte zapovedi je dodano: ‘da boš dolgo živel v deželi, ki ti jo dá Gospod, tvoj Bog’.
Ljubeča povezava med generacijami zagotavlja prihodnost, ta pa zagotavlja resnično človeško

6.4 Page 54

▲back to top
54
zgodovino. Družba otrok, ki ne častijo svojih staršev, je družba brez časti (…) Takšna družba je
obsojena na to, da se spremeni v družbo brezčutnih in pohlepnih mladih ljudi.« [210]
190. Vendar ima medalja še drugo plat: »Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater« (1 Mz 2,24),
pravi Božja beseda. Včasih se ljudje tega ne držijo in končno ne pride do zakona, ker niso
uresničili te zapustitve in te podaritve. Staršev ne smemo niti prepustiti njim samim niti jih ne
smemo zanemariti, vendar se mora človek, da bi se združil v zakonski zvezi, od njih ločiti, da tako
nova družina postane dom, zavetje, skupni prostor in življenjski projekt, in je tako mogoče, da dva
postaneta »eno telo« (prav tam). V nekaterih zakonih se zgodi, da kdo zakonskemu drugu
marsikaj prikriva, medtem ko je o tem govori z lastnimi starši; in to gre tako daleč, da postane
mnenje staršev važnejše kot čustva in mnenje zakonca. Takih razmer daljši čas ne moremo
vzdrževati in to je lahko samo nekaj začasnega. Med tem pa je treba ustvariti pogoje, da bi rasli v
zaupanju in dialogu. Zakonska zveza ljudi izziva, da bi našli novo obliko, kako biti sinovi in hčere.
Starejši ljudje
191. »Ne zavrzi me na stare dni, ko mi pešajo moči, me ne zapusti!« (Ps 71,9). To je klic starega
človeka, ki se boji, da bi ga zapustili in zaničevali. Prav tako, kakor nas Bog spodbuja, naj bomo
njegovo orodje in prisluhnemo joku ubožcev, od nas tudi pričakuje, da slišimo krik starejših ljudi.
[211] S tem apelira na družine in skupnosti, kajti »Cerkev se ne more in ne sme sprijazniti z
nepotrpežljivostjo in še posebno ne z ravnodušnostjo in preziranjem v odnosu do starih. Na novo
moramo prebuditi kolektivno zavest hvaležnosti, priznavanja in sprejemanja, da bi se starejši
človek počutil kot živ del svoje skupnosti. Starejši ljudje so moški in ženske, očetje in matere, ki so
bili pred nami na naši poti, v naši hiši, v našem vsakdanjem boju za dostojno življenje.« [212]
»Kako zelo bi [zato] rad imel Cerkev, ki nasproti kulture odrivanja starih kot nekoristen odpadek
vzpostavlja kulturo, polno veselja, spričo objema med mladimi in starimi ljudmi!« [213]
192. Sv. Janez Pavel II. nas je spodbudil, naj posvetimo pozornost mestu starejših v družini, kajti v
nekaterih okoljih so »zaradi neurejenega industrijskega in gradbenega razvoja na nesprejemljiv
način odrinile starejše ljudi na rob« [214] in to še vedno počnejo. Starejši ljudje nam pomagajo, da
se s tem ko pomagajo zapolniti prazne prostore v vzgoji« zavemo »povezanosti generacij«. [215]
Pogosto so stari starši tisti, ki zagotavljajo predajanje velikih vrednost na vnuke in veliko ljudi lahko
ugotavlja, da se morajo prav starim staršem zahvaliti za svojo odločitev za krščansko življenje«.
[216] Njihove besede, njihova nežnost ali že sama njihova prisotnost pomagajo otrokom spoznati,
da se zgodovina ne začenja z njimi, da so dediči dolge poti in da morajo nujno spoštovati preteklo.
Kdor pretrga povezave z zgodovino, bo imel težave, ko bo želel vzpostaviti trajne odnose in bo
moral priznati, da on sam ni gospodar resničnosti. Zaradi tega je »skrb za starejše ljudi (…)
znamenje, po katerem se razlikujejo civilizacije. Civilizacija, ki skrbi za stare ljudi in je v njej mesto
za starejše ter spoštuje bistrino duha in modrost starih, bo napredovala.« [217]
193. Odsotnost zgodovinskega spomina je huda pomanjkljivost naše družbe. To je nezrelo

6.5 Page 55

▲back to top
55
mišljenje, ki ostaja pri »nekoč je bilo«. Poznati dogodke preteklosti in biti sposoben, da zavzameš
stališče do njih, je edina možnost za to, da lahko smiselno gradiš prihodnost. Brez spominjanja ni
mogoče vzgajati: »Spominjajte pa se prejšnjih dni« (Heb 10,32). Pripovedi starejših ljudi zelo
koristijo otrokom in mladostnikom, ker jih povezujejo z živo zgodovino družine kakor tudi mestne
četrti in dežele. Družina, ki svojih starih staršev, ki so vendar njen živi spomin, ne spoštuje in ne
skrbi zanje, razpada; družina, ki ima spomin, ima tudi prihodnost. Zato velja: »Civilizacija, v kateri
ni mesta za starejše, ali kjer jih izločijo, ker prinašajo težave – ta družba v sebi nosi virus smrti«,
[218] ker »se trga od lastnih korenin«. [219] Pojav današnje osirotelosti v smislu preloma s
preteklostjo, izkoreninjenja in rušenja gotovosti, ki življenju dajejo obliko, nas izzivajo, da naredimo
iz naših družin kraj, v katerem imajo otroci možnost, da se zakoreninijo v tleh skupne zgodovine.
Biti bratje in sestre
194. Odnosi med brati in sestrami se v teku časa poglabljajo in »vezi bratstva, ki nastajajo v
družini med otroki so, če se to dogaja v ozračju vzgajanja za odprtost do drugih, velika šola
svobode in miru. V družini se med brati in sestrami človek nauči, kako živeti skupaj (…) Morda se
tega ne zavedamo vedno, a ravno družina prinaša v svet bratstvo! To prvo izkustvo bratstva, ki se
hrani z naklonjenostjo in vzgojo v družini, ta slog bratstva se širi kakor obet bratskih odnosov na
celotno družbo«. [220]
195. Odraščanje med brati in sestrami daje človeku čudovito izkušnjo, kako skrbeti drug za
drugega, pomagati in pomoč sprejemati. Zato žarí »bratstvo v družini s posebnim sijajem, če
vidimo skrb, potrpljenje in ljubezen, ki se jo posveča bratcu ali sestrici, ki je slaboten, bolan ali
invaliden.« [221] Treba je priznati: »Imeti brata ali sestro, ki te ima rad, rada, je močno izkustvo, ki
ga ni mogoče ne plačati ne nadomestiti«. [222] Vendar je treba otroke potrpežljivo vzgajati k temu,
da drug z drugim ravnajo kot bratje in sestre. Ta proces, ki je včasih težaven, je prava šola za
socialno obnašanje. V nekaterih deželah prevladuje močno nagnjenje k temu, da bi imeli samo
enega otroka, zaradi česar je izkustvo odnosov med brati in sestrami vse bolj redko. V primerih, ko
ni mogoče imeti več kot enega otroka, bi morali poiskati načine, da otrok ne bi rasel sam ali
osamljen.
Široko srce
196. Poleg malega kroga, ki ga tvorijo zakonca in njuni otroci, je razširjena družina, ki je ne
smemo zanemarjati. Saj »ljubezen med možem in ženo v zakonu ter iz nje izvirajoča ljubezen med
družinskimi člani – med starši in otroki, brati in sestrami, sorodniki in domačimi – oživlja in podpira
v njenem poletu stalna notranja dinamika, ki družino vodi k vedno globljemu in močnemu
občestvu, ki je temelj in duša zakonske in družinske skupnosti«. [223] V ta krog se vključujejo tudi
prijatelji in prijateljske družine ter celo družinska občestva, ki se v svojih težavah, družbenih
obveznostih in svoji veri med seboj podpirajo.

6.6 Page 56

▲back to top
56
197. Ta velika družina bi morala dajati zavetje mladim neporočenim materam in otrokom brez
staršev kakor tudi materam samohranilkam, ki morajo same vzgajati svoje otroke; prizadetim, ki
potrebujejo veliko naklonjenosti in bližine; mladostnikom, ki se spopadajo z zasvojenostjo;
neporočenim, ločenim in ovdovelim ljudem, ki trpijo zaradi osamljenosti; starim in bolnim, ki niso
deležni podpore svojih otrok. In v naročje te družine spadajo »celo tisti, ki živijo v skrajno slabih
razmerah«. [224] Velika družina je v pomoč, lahko nevtralizira slabosti staršev ali pravočasno
prepozna ter opozori v primerih, ko so otroci žrtve nasilja ali celo zlorabe, ter tem otrokom nudijo
zdravo ljubezen in družinsko varnost, če tega ne morejo zagotoviti starši.
198. Končno ne smemo pozabiti, da pripadajo k tej veliki družini tudi tast in tašča ter vsi sorodniki
sozakonca. Pri tem moramo biti posebno pozorni na to, da jih ne bi imeli za tekmece in nevarne
vsiljivce. Zakonska zveza zahteva, da spoštujemo njihova izročila in običaje, se potrudimo, da bi
razumeli njihov jezik, se vzdržimo kritiziranja, zanje skrbimo in jih na neki način sprejemamo v
svoje srce, čeprav moramo tudi ohraniti primerno neodvisnost in zaupnost para. Odnos do
sorodnikov je tudi odlična priložnost, da se izrazi velikodušnost ljubeče podaritve sozakoncu.
Šesto poglavje
NEKAJ PASTORALNIH PERSPEKTIV
199. Sinodalne razprave so nas pripeljale k razvijanju novih pastoralnih metod. Poskusil jih bom
zdaj orisati na splošno. Naloga različnih občestev je, da izdelajo predloge, ki bodo učinkovitejši in
močneje usmerjeni v prakso. Morali bodo upoštevati tako cerkveni nauk kakor tudi krajevne
potrebe in izzive. Nimam namena predložiti celotne družinske pastorale, rad pa bi načel vprašanje,
kako se odzvati na nekatere velike pastoralne izzive.
Kako danes oznanjati evangelij o družini
200. Sinodalni očetje so posebej poudarili, da so krščanske družine po milosti zakramenta zakona
glavni subjekti družinske pastorale, predvsem zato, ker nudijo »veselo pričevanje zakoncev in
družin kot domače cerkve«. [225] Zato podčrtujejo: »Potrebno je, da ljudje doživljajo, da je
evangelij družine tisto veselje, ki ‘napolnjuje srce in celotno življenje ljudi’, ker smo v Kristusu
odrešeni ‘greha, žalosti, notranje praznine in osam­ljenosti›’ ( Veselje evangelija, 1). V luči prilike o
sejalcu (prim. Mt 13,3-9) je naša naloga sodelovati pri setvi; drugo je Božje delo. Ne smemo
pozabiti, da je Cerkev, ki pridiga o družini, znamenje nasprotovanja.« [226] Vendar so zakonci
hvaležni, če jih pastirji spodbujajo k pogumnemu zavzemanju za močno, rodovitno, vzdržljivo
ljubezen, ki se je sposobna postaviti po robu vsemu, kar jim prekriža pot. Cerkev bi rada k družini
pristopala s ponižnim razumevanjem in njena želja je, da bi »spremljala vsako družino posebej in
vse skupaj, da bi mogle odkriti najboljšo pot za premagovanje težav, s katerimi se srečujejo«.

6.7 Page 57

▲back to top
57
[227] Ni dovolj, da v velike pastoralne načrte sprejmemo neko splošno skrb za družino. Da bi
mogle biti družine vedno bolj dejavni subjekti družinske pastorale, je potrebno »oznanjevalno in
katehetsko prizadevanje, ki je usmerjeno v notranjost družine« [228] in jim v tem smislu nudi
orientacijo.
201. »Zato se od vse Cerkve zahteva misijonarsko spreobrnjenje. Ne smemo obtičati pri
oznanjevanju, ki ni povezano z stvarnimi problemi ljudi.« [229] Družinska pastorala »mora
omogočiti izkušnjo, da je evangelij družine odgovor na najgloblja pričakovanja človekove osebe:
na človekovo dostojanstvo in njegovo polno uresničenje v medsebojnih odnosih, v občestvu in
rodovitnosti. Ne gre le za to, da predstavimo navodila, ampak da ponudimo vrednote in tako
odgovorimo na potrebo po njih, ki se danes kaže tudi v najbolj sekulariziranih deželah«. [230] Prav
tako »so poudarjali nujnost evangelizacije, ki jasno graja kulturne, družbene, politične n
gospodarske dejavnike, kakor je nebrzdana logika (prostega) trga, ki ovira pristno družinsko
življenje in vodi do diskriminacije, revščine, izključevanja in nasilja. Zato je treba razvijati pogovor
in sodelovanje z družbenimi strukturami. Potrebno je spodbujati in podpirati tiste laike, ki se kot
kristjani udejstvujejo na kulturnem in družbeno-političnem področju.« [231]
202. »Najpomembnejšo vlogo v družinski pastorali ima župnija, ki je družina družin, v kateri se
prispevki malih občestev, gibanj in cerkvenih združenj medsebojno usklajujejo.« [232] Poleg
posebne pastorale, ki je usmerjena na družine, se nam kaže nujna potreba po »primernem
izobraževanju duhovnikov, diakonov, katehistov, katehistinj in drugih sodelavcev v dušnem
pastirstvu«. [233] V odgovorih na vprašanja, ki so bila poslana po vsem svetu, je bilo poudarjeno,
da posvečenim nosilcem služb navadno manjka ustrezna priprava, da bi znali ustrezno odgovoriti
na najrazličnejše težave današnjih družin. V tem smislu je lahko koristna tudi izkušnja dolgega
vzhodnega izročila poročenih duhovnikov.
203. Bogoslovci naj imajo dostop do vsestranskega interdisciplinarnega šolanja o času zaroke in
zakonskega živ­ljenja, in to ne samo v zvezi s cerkvenim naukom. Njihova formacija jim vedno ne
omogoča, da bi razvili svoj osebni duševno-čustveni svet. Nekateri so obteženi z izkušnjo lastne
ranjene družine, v kateri ni bilo staršev in ne čustvene uravnovešenosti. V času njihove vzgoje je
treba zagotavljati zorenje, da bi bili kot bodoči duhovniki duševno uravnovešeni, kakor zahteva
njihova naloga. Družinske vezi so temeljnega pomena za to, da se v bogoslovcih okrepi zdravo
samozaupanje. Zato je pomembno, da družine spremljajo celotno pot kandidata skozi semenišče
in duhovništvo in mu tako pomagajo oblikovati stvaren pogled na življenje. V tem smislu je za
bogoslovca koristno kombinirati življenje v semenišču z življenjem v župniji. To mu omogoča, da
ima več stika z dejanskim življenjem v družinah. Dejansko se duhovnik v teku svojega
pastoralnega življenja srečuje predvsem z družinami. »Prisotnost laikov in družin ter predvsem
žensk v pripravi na duhovništvo omogoča, da se kandidat nauči ceniti raznolikost in medsebojno
dopolnjevanje različnih poklicev v Cerkvi.« [234]
204. V odgovorih na vprašanja je močno poudarjena potreba, da bi s pomočjo psihopedagogov,

6.8 Page 58

▲back to top
58
družinskih zdravnikov, zdravnikov splošne medicine, socialnih delavcev, zagovornikov otrok,
mladine in družin izobrazili laiške sodelavce za družinsko pastoralo in bi bili pri tem odprti za
prispevke iz psihologije, sociologije, seksologije in tudi svetovanja. Strokovnjaki, posebno tisti, ki
imajo izkušnje na področju spremljanja, pomagajo udejanjiti pastoralne predloge v praksi, pri
konkretnih težavah družin. »Programi (itinerariji) in tečaji, ki so namenjeni posebej sodelavcem v
dušnem pastirstvu, lahko usposobijo za to, da bi proces priprave na zakon uskladili s širšo
dejavnostjo v cerkvenem življenju.« [235] Dobro pastoralno usposabljanje je pomembno »tudi z
ozirom na posebne izredne primere, ki nastajajo zaradi nasilja v družini in spolnih zlorab«. [236]
Vse to nikakor ne jemlje pomena temeljni vrednosti duhovnega spremljanja, neprecenljivim
duhovnim sredstvom Cerkve in zakramentalni spravi, temveč jih dopolnjuje.
Voditi zaročence na poti priprave na zakon
205. Sinodalni očetje so na razne načine opozorili, da moramo mladim ljudem pomagati pri
odkrivanju vrednot in bogastva zakona. [237] Da bodo zakon razumeli in sprejeli kot privlačno
popolno zvezo, ki povzdiguje in uresničuje družbeno razsežnost človekove eksistence, daje
spolnosti vzvišen pomen in hkrati pospešuje to, kar je dobro za otroke, ter jim nudi najboljše okolje
za njihovo zorenje in vzgojo.
206. »Večplastna družbena stvarnost in izzivi, s katerimi se morajo družine danes soočati,
zahtevajo večjo zavzetost celotne krščanske skupnosti, da bi zaročence pripravili na zakon. V ta
namen je treba spomniti na pomen kreposti. Med njimi je na prvem mestu čistost kot dragoceni
pogoj za pristno rast v medosebni ljubezni. Z ozirom na to nujnost sinodalni očetje soglašajo v
zahtevi, da se v pripravo na zakon močneje vključi celotna skupnost in zlasti podpre pričevanje
družin samih. Nadalje naj bi bila priprava na zakon zakoreninjena v krščanskem uvajanju, pri
katerem poudarjamo povezavo med zakonom in krstom ter drugimi zakramenti. Hkrati so
poudarjali nujnost posebnih tečajev za neposredno pripravo na sklenitev zakona, ki naj omogoči
pristno izkušnjo sodelovanja pri cerkvenem življenju in poglablja razne vidike družinskega
življenja.« [238]
207. Prosim krščanska občestva, da priznajo, kako njim samim koristi, če spremljajo pot ljubezni
zaročencev. Italijanski škofje so to dobro povedali: Tisti, ki se poročijo, so za krščansko občestvo
»dragocen vir moči. Če se namreč resno trudijo, da bi rasli v ljubezni in medsebojni podaritvi,
lahko prispevajo k temu, da se obnavlja celotna zgradba cerkvenega življenja. Posebna oblika
prijateljstva, ki ga živijo, lahko postane nalezljiva in lahko krščanskemu občestvu, kateremu
pripadajo, pomaga rasti v prijateljstvu in bratstvu.« [239] Za oblikovanje neposredne priprave na
zakon je več zakonitih načinov in vsaka krajevna Cerkev mora ugotoviti, kateri način ji najbolj
ustreza. Pri tem mora skrbeti za primerno izobraževanje in vzgojo, ki pa hkrati mladim ljudem ne
odklanja zakramenta. Ni jih treba učiti vsega krščanskega nauka ali jih obremeniti s preveč
temami. Kajti tudi tu velja: »Ne nasiti in zadovolji duše veliko vednosti, marveč notranje
zaznavanje in okušanje stvari.« [240] Kakovost bolj privlači kot količina in skupaj z obnovljenim

6.9 Page 59

▲back to top
59
oznanjevanjem kerigme je treba dati prednost tistim vsebinam, ki jim, če so jim posredovane v
privlačni in prisrčni obliki, pomagajo, da se »velikodušno in darežljivo« [241] zavežejo za
vseživljenjsko pot. To je neke vrste uvajanje v zakrament zakona, ki jim posreduje potrebne
prvine, da bi ga lahko sprejeli z najboljšo notranjo pripravljenostjo in tako začnejo družinsko
življenje z neko trdnostjo.
208. Povrhu je treba najti oblike, da bi s pomočjo misijonarsko dejavnih družin in družin
zaročencev samih ter z raznimi pastoralnimi sredstvi ponudili dosti zgodnjo pripravo, ki bo
omogočila, da bo par rastel v ljubezni. Poleg tega je potrebno spremljanje, ki jim je v oporo z
bližino in pričevanjem. V veliko pomoč so običajno skupine za zaročence in dodatne ponudbe za
pogovor o številnih temah, ki mlade ljudi zares zanimajo. Vendar je nujno potreben tudi čas za
osebne pogovore, saj je glavni cilj pomagati vsakemu posebej, da bi se naučil ljubiti konkretno
osebo, s katero želi deliti vse svoje življenje. Naučiti se koga ljubiti ni nekaj, kar se da improvizirati,
in to tudi ni moč narediti v kratkem tečaju pred poročnim slavjem. Dejansko se vsak človek
pripravlja na zakon od rojstva dalje. Že to, kar mu je dala njegova družina, mu omogoča, da se uči
iz lastne zgodovine, in ga usposablja, da se lahko popolnoma in dokončno zaveže. Verjetno so
bolje pripravljeni na poroko tisti, ki so se od svojih staršev naučili, kaj je krščanski zakon, v
katerem sta oba drug drugega brezpogojno izbrala in to odločitev vedno znova obnavljata. V tem
smislu so vse pastoralne dejavnosti, ki pomagajo zakoncem, da rastejo v ljubezni in v družini živijo
evangelij, neprecenljiva pomoč za to, da se tudi njihovi otroci lahko pripravijo na zakonsko
življenje. Prav tako ne smemo pozabliti na dragocena sredstva ljudske pastorale. Naj navedem
preprost zgled in spomnim na Valentinov dan, ki najde v nekaterih deželah večji odmev pri
trgovcih kakor v ustvarjalnosti dušnih pastirjev.
209. Če župniji uspe, da že zaročene pare začne spremljati zadosti zgodaj, potem mora ta
priprava ustvariti tudi možnosti, da zaročenca spoznata neskladja in tveganja. Tako lahko
ugotovita, da ni smiselno, da bi se dokončno odločila za to zvezo in se tako izpostavila
predvidljivemu neuspehu, kar je lahko zelo boleče. Težava je v tem, da začetno navdušenje mlade
pelje k temu, da poskušata marsikaj prikriti ali imeti za manj pomembno; ko se skušata izogniti
nesoglasjem, težave samo odrivata. Zaročencema je treba nuditi spodbudo in pomoč, da bi mogla
govoriti o tem, kaj vsak od njiju pričakuje od prihodnje zakonske zveze, kaj eden in drugi razume
pod ljubeznijo in dolžnostjo, kaj si kdo želi od drugega, kakšen način skupnega življenja bi želela
načrtovati. Ti pogovori lahko odprejo oči zaročencev za to, da je v resnici le malo stičnih točk in da
zgolj medsebojna privlačnost ni dovolj trdna osnova za zvezo. Nič ni bolj minljivega, negotovega in
nepreračunljivega, kot je (zgolj) želja, in nikoli ne smemo opogumljati k odločitvi za sklenitev
zakona, če nismo ugotovili drugih motivov, ki tej zvezi dajejo resnične možnosti za trajen obstoj.
210. Kadar kdo jasno prepozna šibke točke drugega, mora v vsakem primeru realistično presoditi
možnost, da lahko pomaga, da se v drugem razvije, kar je najboljšega, in tako zmanjša težo
njegovih šibkih točk; to pa s trdnim namenom, da drugemu pomaga rasti kot človeku. To pomeni z
močno voljo sprejeti možnost, da se bo treba pripraviti na žrtve, se soočiti s težkimi trenutki in

6.10 Page 60

▲back to top
60
spopadi. Človek mora biti sposoben odkriti znake nevarnosti, ki se lahko skriva v odnosu, da bi
pred poroko našel sredstva, ki omogočajo, da se tej nevarnosti uspešno postavi po robu. Na
žalost pridejo številni do dneva poroke, ne da bi se poznali. Preživijo skupaj samo nekaj časa, si
skupaj naberejo nekaj izkušenj, ne pridejo pa do tega, da bi se sami odkrili drugemu, in ugotovili,
kdo ta drugi v resnici je.
211. Tako neposredna priprava kot tudi spremljanje, ki traja dalj časa, mora privesti do jasnosti, da
zaročenca ne gledata na poroko kot na konec neke poti, ampak sprejemata zakon kot poklicanost,
ki ju pelje naprej, s trdno in realistično odločenostjo, da bosta vse preizkušnje in težke trenutke
preživela skupaj. Tako predzakonska kot zakonska pastorala morata biti predvsem dušno
pastirstvo povezovanja, pri čemer posredujeta točke, ki pomagajo ljubezni, da more zoreti, a tudi
premagati težka obdobja. Te točke niso samo doktrinalna načela, niti ni treba, da so omejena le na
sicer dragocene cerkvene duhovne vire, ki jih sicer Cerkev vedno nudi, temveč morajo biti tudi
praktični napotki, življenjski nasveti, kako ravnati, in naj izvirajo iz izkušnje in psihološke vede. Vse
to predstavlja pedagogiko ljubezni, ki mora upoštevati občutljivost današnjih mladih ljudi, da bi jih
lahko notranje pripravila. Hkrati mora biti pri pripravi zaročencev dana mož­nost, da jih opozori na
ustanove in ljudi, posvetovalnice ali za to usposobljene družine, na katere se lahko obrnejo za
pomoč, če se pojavijo težave. Vendar ne smemo nikoli pozabiti na to, da jim priporočimo
zakramentalno spravo, ki omogoča, da po usmiljenem Božjem odpuščanju in njegovi ozdravljajoči
moči odložijo grehe in napake preteklega življenja in njunega medsebojnega odnosa.
Priprava na poročno slavje
212. Bližnja priprava na poroko se navadno osredotoči na vabila, obleke, slovesnost in neštete
podrobnosti, ki požirajo denar in energije kot tudi veselje. Ženin in nevesta prideta na poroko
izčrpana in utrujena, namesto da bi svoje najboljše moči uporabila za to, da bi se kot par pripravila
na veliki korak, ki ga bosta naredila skupaj. Ta miselnost vpliva tudi na pare, ki jim nikoli ne uspe,
da bi se poročili, ker mislijo na previsoke stroške praznovanja, namesto da bi dali prednost
medsebojni ljubezni in temu, kako bi jo uradno potrdila pred drugimi. Dragi zaročenci, bodite
pogumni in drugačni, ne pustite, da vas pogoltne družba potrošnje in videza. Zares pomembna je
ljubezen, ki vaju združuje, ljubezen, ki jo milost krepi in posvečuje. Sposobni ste se odločiti za
trezno in preprosto slavje, da boste nad vse postavili ljubezen. Pastoralni delavci in celotno
občestvo lahko prispevajo k temu, da taka hierarhija vrednot ne bo ostala izjema, ampak bo vedno
bolj nekaj normalnega.
213. Pri neposredni pripravi je pomembno, da zaročencema tako pojasnimo obred, da bosta čim
globlje doživela bogoslužno slavje, in jima pomagamo razumeti in podoživeti smisel vsake kretnje.
Spomnimo se: kadar gre za dva krščena človeka, lahko tako pomembno obljubo, kot je ta, ki
izraža privolitev v zakon in združitev dveh teles, ki zakon dopolni, razumemo le kot znamenje
ljubezni Božjega Sina, ki je postal človek in se je z zavezo ljubezni združil s svojo Cerkvijo. Pri
krščenih se besede in dejanja spreminjajo v zgovorno govorico vere. Telo postane s pomeni, ki jih

7 Pages 61-70

▲back to top

7.1 Page 61

▲back to top
61
je Bog vanj položil pri stvarjenju, »jezik oskrbnikov zakramenta, ki vedo, da se v zakonski zvezi
izraža ta skrivnost«. [242]
214. Včasih ženin in nevesta ne razumeta teološke in duhovne teže pritrditve, ki osvetljuje pomen
vseh poznejših­ dejanj. Poudariti je treba, da teh besed ne gre razumeti, kot da so omejene na
sedanjost; zajemajo celoto, ki vključuje­ prihod­nost, »dokler vaju smrt ne loči«. Smisel pritrditve
kaže, da »si svoboda in zvestoba ne nasprotujeta, temveč se nasprotno medsebojno podpirata,
tako v medčloveških kakor tudi v družbenih odnosih. Pomislimo na škodo, ki jo v kulturi globalne
komunikacije povzroča inflacija neizpolnjenih obljub (…). Spoštovanja dane besede, zvestobe
obljubi ni mogoče ne kupiti ne prodati. Tega ni mogoče doseči s silo, a tudi ne obvarovati brez
žrtve«. [243]
215. Škofje iz Kenije so opozorili: »Ker so bodoči zakonci pretirano osredotočeni na dan poroke,
pozabljajo na to, da bi se pripravili na obveznosti, ki trajajo vse življenje.« [244] Moramo jim
pomagati, da bi razumeli, kako zakrament ni samo trenutek, ki potem postane del preteklosti in
spominjanja, saj trajno vpliva na celotno zakonsko življenje. [245] Pomen spolnosti, ki je
naravnana na roditev otrok, govorica telesa in izrazi ljubezni, živeti v zgodovini zakonske zveze se
spremi­njajo v »bogoslužno govorico« in tako »postaja zakonsko živ­ljenje v nekem smislu
bogoslužje«. [246]
216. Lahko premišljujemo o svetopisemskih berilih in tako pridemo do globljega razumevanja
izmenjave prstanov ali drugih znamenj, ki sestavljajo del obreda. Vendar ne bi bilo prav, če bi
prišla k poroki, ne da bi skupaj molila drug za drugega. Pri tem naj ženin in nevesta prosita za
Božjo pomoč, da bi bila zvesta in velikodušna. Skupaj naj Boga sprašujeta, kaj pričakuje od njiju;
svojo ljubezen lahko posvetita tudi pred Marijino podobo. Tisti, ki ju spremljajo v pripravi na zakon,
bi ju morali tako usmeriti, da bi pred poroko res molila, kar bi jima lahko zelo dobro delo. »Poročno
bogoslužje je edinstven dogodek, ki ga je treba obhajati v okviru družinskega in družbenega
praznovanja. Prvi Jezusov čudež se je zgodil na svatbi v Kani; dobro vino čudeža, ki ga je naredil
Gospod, vino, ki polepša začetek nove družine, je novo vino Kristusove zaveze z možmi in ženami
vseh časov (…) Duhovnik, ki vodi bogoslužje, ima pogosto priložnost, da se obrne na zbrane ljudi,
ki se redko udeležujejo cerkvenega življenja, ali pripadajo drugim krščanskim veroizpovedim ali
verskim skupnostim. To je dragocena priložnost za oznanilo Kristusovega evangelija.« [247]
Spremljanje v prvih letih zakonskega življenja
217. Spoznati moramo, kako pomembno je, da se zakon razume kot vprašanje ljubezni, da se
lahko poročijo samo tisti, ki svobodno izberejo drug drugega in se ljubijo. Vendar če ljubezen
postane zgolj obojestranska privlačnost ali nedoločena naklonjenost, to vodi k veliki krhkosti
zakonske skupnosti, ko naklonjenost zaide v krizo ali ko popusti telesna privlačnost. Ker je to
pogost pojav, se spremljanje v prvih letih zakona kaže kot nujno potrebno, da bi lahko zavestno in
svobodno odločitev za medsebojno dokončno pripadnost in ljubezen poživili in poglobili. Pogosto

7.2 Page 62

▲back to top
62
je zaročni čas kratek in se za poroko iz različnih vzrokov odločijo prehitro. To je danes še posebej
velik problem, ker se je psihološko zorenje mladih ljudi zakasnilo. Zato morajo pogosto
novoporočenci nadoknaditi tisto, kar bi morali uresničiti v zaročnem času.
218. Z druge strani bi želel poudariti, da zakonska pastorala stoji pred nalogo, kako pomagati
dojeti, da zakona ne kaže razumeti kot nekaj končnega. Združitev je resnična, nepreklicna; potrdil
in posvetil jo je zakrament zakona. Vendar ko se zakonca povežeta, postaneta glavna igralca, ki
imata sama v rokah svojo zgodbo, in sta ustvarjalca projekta, ki ga morata skupaj peljati naprej.
Pogled se usmerja v prihodnost, ki jo je treba graditi dan za dnem, in ravno zaradi tega se od
zakoncev ne zahteva, da sta popolna. Treba se je posloviti od iluzij in drugega sprejemati
takšnega, kakršen je: nedovršen, poklican k rasti in razvoju. Če kdo na sozakonca stalno gleda
kritično, to kaže, da zakona ni sprejel kot projekt, ki ga je treba skupaj uresničevati s potrpljenjem,
razumevanjem, strpnostjo in velikodušnostjo. To pelje k temu, da na mesto ljubezni stopi
preiskujoč in neizprosen pogled, ki nadzoruje in meri zasluge in pravice enega in drugega,
pritožbe, tekmovalnost in samoobramba. Tako partnerja v zakonu postaneta nesposobna, da bi
skrbela drug za drugega in bi skupaj zorela ter rasla v edinosti. Novoporočencem je treba to od
vsega začetka prikazati z realistično jasnostjo, da se zavesta, da sta komaj začela. Svoj »da«, ki
sta si ga dala, je začetek poti, katere cilj ima v sebi možnost, da premagata okoliščine in ovire, ki
se jima postavljajo na pot. Sprejeti blagoslov je milost in pobuda za to stalno odprto pot. Spodbuja
ju, da sta pripravljena na pogovor, delata konkretne načrte, si zastavljata cilje in izbirata sredstva
in podrobnosti.
219. Spominjam se pregovora, ki pravi, da se stoječa voda začne kvariti in smrdeti. To se zgodi,
če ljubezensko življenje v prvih letih zakona obstane, če se neha gibati, če izgubi tisti nemir, ki ga
pelje naprej. Ples v tej mladi ljubezni, korak za korakom naprej, ples v smeri upanja, z očmi, ki so
polne čudenja – ta ples se ne sme ustaviti. Upanje je v zaročnem času in v prvih letih zakona
pogonska sila, kvas, ki omogoča videti preko navzkrižji, spopadov, težkega gospodarskega
položaja in vedno znova podarja boljši pogled v prihodnost. To je tista sila, ki poganja tisti nemir, ki
omogoča ostati na poti rasti. Isto upanje nas vabi, da polno in v celoti živimo sedanjost in smo s
srcem navezani na družinsko življenje, kajti najboljši način, kako pripraviti in utrditi prihodnost, je v
tem, da lepo živimo sedanjost.
220. Na tej poti je treba prehoditi različna obdobja, ki vabijo, da se velikodušno razdajamo. Od
prvega vtisa, za katerega je značilna močna čustvena privlačnost, pridemo do tega, da drugega
potrebujemo in to občutimo kot del svojega življenja. Od tod pride človek do zavedanja, da mu
medsebojna pripad­nost ugaja, potem do razumevanja celotnega življenja kot načrta, ki ga imata
oba, do zmožnosti, da postavimo srečo drugega nad lastne potrebe, in k veselju nad tem, da
vidimo lastni zakon kot nekaj dobrega za širšo družbeno skupnost. Zorenje v ljubezni vključuje tudi
to, da se naučimo »pogajati«. To ni kaka sebična drža ali trgovska igra, ampak vaja vzajemne
ljubezni, kajti to »trgovanje« je prepletenost obojestranskih daril in odpovedi v dobro družine. V
vsakem novem obdobju zakonskega življenja se je treba usesti skupaj, da bi se ponovno pogodila

7.3 Page 63

▲back to top
63
in prišla do sporazumov, pri katerih ni ne zmagovalcev ne poražencev, temveč v njih oba
zmagata. Pri zadevah domače hiše odločitve ne smejo biti sprejete enostransko in oba zakonca si
delita odgovornost za družino. Vendar je vsaka domača skupnost enkratna in vsak dogovor v
zakonu je drugačen.
221. Eden od vzrokov, ki vodijo k polomu v zakonu, so pretirano visoko pričakovanje od
zakonskega življenja. Ko kdo odkrije stvarnost, ki je bolj nepopolna in zahtevna kot tisto, o čemer
je sanjal, rešitev ni v tem, da hitro in neodgovorno pomisli na ločitev, ampak v tem, da sprejme
zakon kot pot zorenja, na kateri je vsak od partnerjev Božje orodje za to, da drugemu pomaga
rasti. Možno je spreminjanje, rast in razvijanje dobrih lastnosti, ki jih vsak nosi v sebi. Vsak zakon
je nekakšna »odrešenjska zgodovina«. To pa pomeni, da je treba predpostavljati dovzetnost, ki
zaradi Božjega daru in ustvarjalnega in velikodušnega odgovora daje prostor vedno trdnejši in
dragocenejši resničnosti. Morda je največja naloga moškega in ženske v ljubezni, da drug
drugemu omogočita, da on postane bolj moški, ona bolj ženska. Pustiti rasti pomeni drugemu
pomagati, da se oblikuje v svoji lastni istovetnosti. Zato je ljubezen neke vrste rokodelstvo. Če
beremo svetopisemski odlomek o stvarjenju človeka, najprej vidimo, kako Bog »izoblikuje« moža
(prim. 1 Mz 2,7), in kako kmalu potem opazi, da manjka nekaj bistvenega (prim. 1 Mz 2,18) in
»oblikuje« še ženo, potem pa vidi moževo osuplost: »O, ta je zdaj prava!« (prim. 1 Mz 2,22-23). In
potem se nam zazdi, da slišimo tisti čudoviti dvogovor, v katerem mož in žena začenjata odkrivati
drug drugega. Kajti tudi v težavnih trenutkih drugi spet preseneti in se odprejo nova vrata za
ponovno srečanje, kot bi bilo prvič. In v vsakem novem obdobju je treba znova »oblikovati« drug
drugega. Ljubezen deluje tako, da eden čaka na drugega in to dela s potrpežljivostjo, ki je lastna
rokodelcu in smo jo podedovali od Boga.
222. Spremljanje mora zakonca opogumljati, da bosta velikodušna v posredovanju življenja. »V
skladu z osebnim in človeško vsestranskim značajem zakonske ljubezni je prava pot za
načrtovanje družine pot sporazumnega dialoga med zakoncema, upoštevanja časov in
spoštovanja dostojanstva sozakonca. V tem smislu je treba na novo odkriti okrožnico O
posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae, 1968; prim. 10-14) in apostolsko pismo O
družini (Familiaris consortio, 1981; prim. 14, 28-35), da bi delovali proti miselnosti, ki je pogosto
sovražna do življenja«. »Odgovorno odločanje za starševstvo predpostavlja oblikovanje vesti, ki je
‘človekovo najbolj skrito jedro in svetišče, kjer je čisto sam z Bogom, čigar glas zveni v človekovi
notranjosti’ ( Cerkev v sedanjem svetu, 1965, 16). Kolikor bolj zakonca poskušata v svoji vesti
poslušati Boga in njegove zapovedi (prim. Rim 2,15) in sprejemata duhovno spremljanje, toliko
bolj postaja njuna odločitev notranje prosta vsake samovolje in prilagajanja načinom obnašanja v
okolju.« [248] Jasna izjava 2. vatikanskega koncila ostaja v veljavi: Zakonci naj bi si »s skupnim
preudarkom in prizadevnostjo ustvarili pravo sodbo: pri tem bodo upoštevali tako lastni blagor
kakor tudi blagor otrok, naj bodo že rojeni ali pa šele pričakovani; upoštevali bodo tako gmotne
kakor tudi duhovne razmere svoje dobe in svojega življenjskega položaja; končno bodo upoštevali
blagor družinske skupnosti, svetne družbe in Cerkve same. To sodbo si morajo pred Bogom
ustvariti navsezadnje zakonci sami.« [249] Z druge strani naj bi spodbujali »k uporabi metod, ki

7.4 Page 64

▲back to top
64
temeljijo na ‚naravnih zakonih in času rodovitnosti‘ (Okrožnica O posredovanju človeškega
življenja, 11). Pri tem je treba podčrtati tole: »Te metode spoštujejo telo zakoncev, spodbujajo
nežnost med njima in podpirajo vzgojo k pristni svobodi› ( Katekizem katoliške Cerkve, 2370).
Vedno je treba poudarjati, da so otroci čudovit Božji dar, veselje za starše in za Cerkev. Po njih
Gospod obnavlja svet.« [250]
Nekaj pripomočkov
223. Sinodalni očetje so opozorili, da so »prva leta zakonskega življenja vitalno in občutljivo
obdobje, ko zakonci rastejo v zavesti zahtevnosti in pomembnosti zakona. Iz tega izhaja zahteva
po pastoralnem spremljanju, ki naj se nadaljuje po poroki (prim. Apostolsko pismo O družini, III.
del). Pri tej pastoralni nalogi je zelo pomembna navzočnost izkušenih zakonskih parov. Župnija je
tisti prostor, kjer so izkušeni pari na voljo mlajšim, po možnosti s pomočjo združenj, cerkvenih
gibanj in novih občestev. Mladoporočence je treba spodbujati k bistveni nalogi, da sprejemajo
otroke kot velik dar. Pri tem je pomembno poudarjati pomen družinske duhovnosti, molitve in
udeležbe pri nedeljski evharistiji. Zakonske pare naj bi spodbujali k rednim srečanjem, da bi tako
pospeševali rast duhovnega življenja in solidarnosti v konkretnih življenjskih zahtevah. Bogoslužje,
molitveno življenje in evharistija za družine, zlasti obletnice poroke, se omenja kot pomembne
dogodke pri evangelizacije družin.« [251]
224. Ta pot je odvisna tudi od časa. Ljubezen potrebuje čas, ki je na voljo, podarjen čas, ki druge
stvari postavi na drugo mesto. Za to, da bi se pogovorila, se brez naglice objela, da bi skupaj
naredila načrte, da bi prisluhnila drug drugemu, se gledala, dala drug drugemu priznanje, da bi
okrepila medsebojni odnos. Včasih je težava v vročičnem življenjskem ritmu ali v danih rokih
delovnih obveznosti. Drugič je težava v tem, da tisti čas, ki ga preživita skupaj, ni posebno
kakovosten. Skupen nam je le fizični prostor, nismo pa pozorni drug na drugega. Pastoralni
delavci in zakonske skupine bi morali mladim ali krhkim zakonskim parom pomagati, da bi se
naučili, kako se v teh trenutkih med seboj srečati, se ustaviti drug pred drugim in si med seboj
deliti tudi trenutke molka, kar vse naj bi ju privedlo do tega, da bi začutila prisotnost sozakonca.
225. Zakonski pari, ki imajo dobro izkušnjo tovrstnega »učenja«, lahko drugim posredujejo
praktične pripomočke, ki so njim samim pomagali: načrtovanje trenutkov neprisiljenega
preživljanja skupnih trenutkov, časi razvedrila z otroki, različni načini, kako praznovati, prostori
odprtosti za skupna duhovna doživetja. Lahko poučujejo druge pare tudi o sredstvih in načinih, ki
pomagajo, kako trenutke bližine napolniti z vsebino in pomenom, da bi se naučili bolje komunicirati
med seboj. To znanje je izredno pomembno, ko obledi svežina zaročnega časa. Kadar namreč
nimata kaj početi skupaj, se kdo od njiju kaj hitro zateče k tehnologiji, se spomni na druge
obveznosti ali poišče druge roke za objemanje ali pa pobegne pred neudobno zaupljivostjo.
226. Mlade zakonske pare je treba spodbujati, da si ustvarijo svojo navade, ki dajejo zdrav
občutek stalnosti in varnosti; to se gradi z vrsto skupnih vsakdanjih obredov. Dobro je vedno začeti

7.5 Page 65

▲back to top
65
jutro s poljubom in vsak večer blagosloviti drug drugega, čakati na drugega in ga sprejeti, ko pride
domov, včasih iti skupaj ven in skupaj opravljati hišne naloge. Hkrati pa je tudi prav, da prekinemo
vsakdanjo rutino s kakim praznovanjem, da ne bi izgubili zmožnosti praznovanja v družini, se
veseliti prazničnega obhajanja lepih doživetij. Skupaj se morata čuditi Božjim darovom in skupaj
gojiti navdušenje nad življenjem. Če znamo praznovati, ta sposobnost obnavlja energijo ljubezni,
jo osvobaja enoličnosti in vsakdanje navade napolnjuje z barvo in upanjem.
227. Mi kot pastirji moramo družinam vlivati pogum, da bi rasle v veri. Zato je prav, da jih
spodbujamo k pogosti spovedi, duhovnemu spremljanju in udeležbi na duhovnih obnovah. Treba
jih je navajati tudi k temu, da bi si organizirali tedenske priložnosti za molitev v družini, kajti
»družina, ki skupaj moli, ostane skupaj«. Včasih bi morali pri obiskovanju družin za trenutek
sklicati vse družinske člane, da bi molili drug za drugega in družino zaupali Gospodovim rokam.
Hkrati je prav, da vsakega od zakoncev spodbudimo, da si vzameta čas za osebno molitev, da je
vsak sam pred Bogom, saj mora vsak nositi svoje skrite križe. Zakaj ne bi Bogu povedali, kaj nam
vznemirja srce, ali ga prosili, naj nam da moči, da ozdravimo svoje rane, se mu priporočili za luč,
ki jo potrebujemo, za to, da bi mogli držati svojo obljubo? Sinodalni očetje so poudarili tudi tole:
»Božja beseda je vir življenja in družinske duhovnosti. Celotna družinska pastorala se bo morala
notranje preoblikovati in člani domače Cerkve se morajo oblikovati z molitvenim in skupnim
branjem Svetega pisma. Božja beseda ni veselo oznanilo samo za človekovo zasebno življenje,
ampak tudi merilo za presojo in luč za razločevanje raznih izzivov, s katerimi se spopadajo
zakonci in družine.« [252]
228. Zgodi se, da eden od zakoncev ni krščen ali ne želi živeti verskih obveznosti. Ta
ravnodušnost drugega je za drugega zakonca, ki bi rad živel in rastel kot kristjan, gotovo nekaj
bolečega. Kljub temu je mogoče najti nekaj skupnih vrednot, ki jih lahko delita med seboj in jih z
navdušenjem negujeta. Ljubiti neverujočega zakonskega druga, ga osrečevati, lajšati njegovo
trpljenje in z njim deliti življenje je v vsakem primeru pot posvečevanja. Z druge strani je ljubezen
Božji dar in tam, kjer se razliva, daje čutiti svojo spreminjevalno moč, večkrat na skrivnosten način
in prav do tega, da je »posvečen neverni mož po ženi posvečen, in posvečena je neverna žena po
možu« (1 Kor 7,14).
229. Župnije, gibanja, šole in druge cerkvene ustanove lahko opravljajo razne vrste pomoči za
zdravljenje in poživljanje družin. Na primer s pomočjo zbiranja zakonskih parov iz soseščine ali po
prijateljstvih, kratkih duhovnih obnov, s predavanji strokovnjakov o čisto konkretnih težavah
družinskega življenja, z zakonskimi svetovalnicami, z misijonarskimi delavci, ki so posebej
pripravljeni za to, da se pogovarjajo z zakonci o njihovih težavah in željah, s posvetovalnicami za
različne družinske težave (odvisnost, nezvestoba, nasilje v družini), s prostori za duhovno
zbranost, z delavnicami za pomoč staršem s težavnimi otroki in s srečanji družin. Župnijsko
tajništvo mora biti pripravljeno, da ljubeznivo sprejema družine v stiskah in skrbi zanje ali jih napoti
k tistim, ki so jim sposobni pomagati. Tudi zakonske skupine predstavljajo pastoralno oporo, tako s
pomočjo v času misijona, z molitvijo, izobraževanjem ali z vzajemno pomočjo. Te skupine nudijo

7.6 Page 66

▲back to top
66
priložnost za dajanje, za družinsko življenje, ki je odprto do drugih, za skupno življenje iz vere; so
pa tudi sredstvo, ki lahko dela zakon trden in mu omogoča rast.
230. Res je, da veliko zakoncev po poroki izgine iz krščanskega občestva, vendar pogosto
zamudimo nekatere priložnosti, v katerih se spet pojavijo in bi jim lahko ponovno na privlačen
način približali ideal krščanskega zakona ter jih povezali z različnimi oblikami spremljanja. Mislim
na primer na krst otroka, na prvo obhajilo ali kadar se udeležijo pogrebne svečanosti ali svatbe
kakega sorodnika ali prijatelja. Skoraj vsi zakonski pari se spet pojavijo ob takih priložnostih, ki bi
jih lahko bolje uporabili. Drug način zbližanja je blagoslov hiše (stanovanja) ali obisk Marijine
podobe, kar daje priložnost, da razvijemo pogovor o stanju v družini. Koristno je lahko tudi, če
zrelejšim zakonskim parom zaupamo nalogo, da spremljajo mlade poročene zakonce v svoji
soseski tako, da jih obiskujejo, jih spremljajo v njihovih začetkih in jim predlagajo način, kako rasti.
Pri sedanjem živ­ljenjskem ritmu večina zakonskih parov ne bo pripravljena za pogosto
srečevanje, ne smemo pa se omejiti na pastoralo malih elit. Družinska pastorala mora biti danes v
bistvu misijonarska; treba je iti ven, biti ljudem blizu, namesto da bi se omejili na to, da smo
ustanova s tečaji za tisto peščico, ki jih obiskuje.
Prinašati luč v krize, bojazni in težave
231. Naj bo nekaj besed namenjeno tistim, ki so v svoji ljubezni že prišli do zrelosti novega vina
zaročne dobe. Ko postane vino zaradi te izkušnje poti zrelejše, potem se pojavi in se v vsej
polnosti razcvete zvestoba v drobnih življenjskih dogodkih. To je zvestoba pričakovanja in
potrpljenja. Ta zvestoba, ki je polna žrtvovanja in veselja, se razcveta v obdobju življenja, v
katerem vse dosega zrelost starosti in začnejo oči žareti ob opazovanju otrok svojih otrok. Ta
ljubezen je bila zvesta že od vsega začetka, vendar je zdaj postala bolj zavest­na, ustalila se je in
dozorela v vsakdanjem presenečenju odkrivanja – dan za dnem, leto za letom. Kot je učil sv.
Janez od Križa: »Stari zaljubljenci, ki so že privajeni in izkušeni (…), so podobni staremu vinu (…),
ki ne kaže več čutnega kipenja niti divjega zunanjega nemira in ognja. Že okušajo sladkost
ljubezenskega vina, ki (…) se jim pretaka v notranjosti duše …« [253] To predpostavlja, da so bili
sposobni skupaj prestati krize in obdobja strahu, ne da bi bežali pred izzivi in brez prikrivanja
težav.
Izzivi kriz
232. V družinskih zgodbah se pojavljajo vse vrste kriz, ki so tudi del njene dramatične lepote.
Treba je krizo odkriti, da premagana kriza ne bi oslabila odnosa, ampak vodila k temu, da vino
povezave postane bolj kakovostno, se ustali in dozori. Ne živimo skupaj zato, da bi bili vedno manj
srečni, temveč zato, da bi se naučili biti srečni na drugačen način; začeti je treba z možnostmi, ki
jih odpira vsako novo obdobje. Vsaka kriza pomeni čas učenja, ki daje možnost, da poglobimo
moč skupnega življenja ali vsaj najdemo nov smisel v zakonu. V nobenem primeru se ne smemo
zadovoljiti z nazadovanjem, s komaj znosno povprečnostjo. Nasprotno, če vzamemo zakon kot

7.7 Page 67

▲back to top
67
nalogo, ki pomeni tudi premagovanje ovir, bomo v vsaki krizi videli priložnost, da pridemo do tega,
da bomo skupaj pili boljše vino. Dobro je spremljati zakonce, da bi lahko krize, v katere zaidejo,
presegli, in bodo sposobni soočiti se z izzivom in krizam odmeriti pravi prostor v življenju družine.
Zakonski pari, ki imajo že bogate izkušnje, morajo biti pripravljeni, da druge tako spremljajo pri tem
odkrivanju, da jih krize ne prestrašijo in jih tudi ne pripravijo do tega, da bi delali prehitre odločitve.
Vsaka kriza v sebi skriva dobro novico; kako jo slišati, se naučimo tako, da bolj natančno
nastavimo sluh srca.
233. Neposredni odziv na krizo je, da se upiramo in se postavimo v obrambno držo, ker čutimo, da
izgubljamo nadzor, kajti kriza pokaže, kako naš način življenja ni dovolj dober in to nam ni prijetno.
Potem poskušamo težave zanikati, jih prikriti, relativizirati njihov pomen, zanašati se na to, da bo
kriza s časom prešla. Toda to le zavlačuje rešitev in vodi k temu, da porabimo veliko energije za
nekoristno odrivanje, kar še bolj zapleta zadeve. Vezi slabijo, krepi pa se zapiranje, ki škoduje
zaupanju. V krizi, ki je ne priznamo, je najbolj prizadeto sporazumevanje. Tako postane tisti, ki je
bil »človek, ki ga ljubim«, vedno bolj »od nekdaj moj partner«, potem le še »oče ali mati mojih
otrok« in končno tujec oziroma tujka.
234. Če se hočemo spoprijeti s krizo, moramo biti prisotni. To ni lahko, kajti včasih se ljudje
osamijo, da ne bi pokazali, kaj občutijo; umaknejo se v malenkostno in varljivo molčanje. V tem
trenutku je nujno treba poiskati možnosti, da se pogovorimo od srca k srcu. Težava je v tem, da je
v trenutku krize zelo težko priti do takega pogovora, če se pogovora nismo nikoli naučili. To je
prava umetnost, ki se je človek nauči v mirnih časih in jo potem lahko s pridom uporabi v težavnih
obdobjih. Treba je pomagati tako, da v srcih zakoncev zaznamo najbolj skrite vzroke in se z njimi
spopademo, kot je treba sprejeti porod, ki bo minil in bo za seboj pustil nov zaklad. Vendar so
odgovori na opravljene ankete pokazali, da se večina v težavnih ali kritičnih položajih ne obrača na
pastoralne spremljevalce, ker jih ne doživlja kot razumevajoče, kot tiste, ki so ljudem blizu, kot
stvarne in življenjske. Zato se bomo zdaj poskusili bolj približati zakonskim krizam s pogledom, ki
ne spregleda bremena njihove bolečine in tesnob.
235. So splošne krize, ki se navadno pojavijo v vsakem zakonu, kot je začetna kriza, ko se morata
zakonca naučiti, kako uskladiti razlike in se osamosvojiti od staršev; ali kriza ob prihodu otroka z
novimi čustvenimi izzivi; kriza otrokovega odraščanja, ki spreminja navade zakonskega para; kriza
otrokove pubertete, ki zahteva veliko moči, starše vrže iz ravnotežja in ju včasih razdvoji; kriza
»izpraznjenega gnezda«, ki zakonca prisili k temu, da se spet posvetita samim sebi; kriza, ki
izhaja iz starostne oslabelosti staršev zakonskega druga, ki zahteva več prisotnosti, več nege in
težke odločitve. To so težke situacije, ki povzročajo tesnobo, občutke krivde, depresije ali stanja
izčrpanosti, ki lahko zvezo hudo prizadenejo.
236. Tem je treba prišteti osebne krize, ki so povezane z gospodarskimi, delovnimi, čustveni in
družbenimi težavami, ter vplivajo na zakonski par. In pridružijo se še nepričakovane okoliščine, ki
lahko spreminjajo družinsko življenje in zahtevajo pot odpuščanja in sprave. Hkrati ko poskuša

7.8 Page 68

▲back to top
68
napraviti korak k spravi, se mora vsakdo z vedro ponižnostjo vprašati, če ni sam ustvaril pogojev,
ki drugega izpostavljajo nevarnosti, da naredi določene napake. Nekatere družine propadejo, če
se zakonca začneta medsebojno obtoževati, vendar »izkušnja kaže, da se velik odstotek
zakonskih kriz zadovoljivo premaga z ustrezno pomočjo in spravno močjo milosti. Temeljna
izkušnja v družinskem življenju je, da znamo odpuščati in smo deležni odpuščanja.« [254]
»Težavna umetnost sprave, ki potrebuje podporo milosti, zahteva velikodušno sodelovanje
sorodnikov in prijateljev in včasih tudi zunanjo strokovno pomoč«. [255]
237. Vedno pogosteje se dogaja, da človek, ki ima občutek, da ni dobil tistega, kar si želi, ali da se
ni izpolnilo tisto, o čemer je sanjal, to jemlje kot dovolj velik razlog, da prekine zakonsko zvezo.
Tako nikoli ne bo imel trajnega zakona. Včasih je dovolj za odločitev, da je vsega konec, kako
nezadovoljstvo, kaka odsotnost v trenutku, v katerem bi kdo potreboval drugega, ranjen ponos ali
kaka nedoločena bojazen. Nekateri primeri so posledica neizogibnih človeških slabosti, ki se jim
pripisuje prevelika teža. Na primer občutek, da kdo ni dobil popolnega odgovora; ljubosumnost;
razlike, ki se pojavijo med obema; privlačnost drugega človeka; novi interesi, ki začenjajo osvajati
srce; telesne spremembe soproga oziroma soproge in veliko drugih stvari, ki so prej kot napadi na
ljubezen priložnosti, ki vabijo k temu, da bi jo spet enkrat na novo obudili v življenje.
238. Nekateri imajo v teh pogojih potrebno zrelost, da drugega – ne glede na omejitev odnosa –
na novo izberejo in z realizmom sprejmejo dejstvo, da ta ne more zadovoljiti vseh sanj, ki smo jih
gojili v sebi. Izognejo se temu, da bi videli sebe le kot žrtev, uporabijo male in omejene možnosti,
ki jim jih nudi družinsko življenje, in stavijo na to, da bodo zvezo z vztrajnim delom in trudom
okrepili. Kajti navsezadnje spoznajo, da je vsaka kriza kot nova pritrditev, ki omogoči, da se
ljubezen znova rodi, okrepljena, spremenjena, zrelejša in bolj razsvetljena. Na osnovi doživete
krize dobi človek pogum, da poišče globoke korenine tega, kar se dogaja, si upa spet pogajati in
sklepati temeljne sporazume o tem, kako najti novo ravnovesje in skupaj zakorakati v novo
obdobje. S tako držo stalne odprtosti se dá premagati veliko težkih situacij. Zaradi spoznanja, da
je sprava možna, se vsaj danes zdi »služba, ki se posveča tistim, katerih zakonski odnos je
porušen, posebno nujna«. [256]
Stare rane
239. Razumljivo je, da pride do kriz v družinah takrat, ko eden njenih članov ni v polnosti razvil
načina, kako vstopiti v odnos, ker še ni pozdravil ran iz tega ali onega obdobja svojega življenja.
Slabo preživeto otroštvo ali mladostništvo je rodovitna prst za osebne krize, ki lahko prizadenejo
zakon. Ko bi bili vsi ljudje normalno dozoreli, bi bile krize manj pogoste in manj boleče. Je pa
dejstvo, da se morajo včasih štiridesetletniki potruditi, da pridejo do zrelosti, ki bi jo morali doseči
že ob koncu odraščanja. Včasih kdo ljubi s sebično, za otroka značilno ljubeznijo, ki je ostala na
stopnji, v kateri je resničnost popačena in si človek v svoji muhavosti predstavlja, da se vse vrti
okoli njegovega jaza. To je nenasitna ljubezen, ki kriči ali joka, če ne dobi, kar si želi. V drugih
primerih kdo ljubi z ljubeznijo, ki je obtičala na pubertetniški stopnji in jo zaznamujejo prepirljivost,

7.9 Page 69

▲back to top
69
zajedljiva kritika, navada obtoževanja drugih ter logika čustva in domišljije; drugi naj bi polnili
njegovo praznino ali bi se morali ravnati po njegovih muhah.
240. Številni ljudje preživijo otroštvo, ne da bi kdaj začutili, da so brezpogojno ljubljeni, in to
poškoduje zmožnost, da bi zaupali in se prepustiti drugemu. Slab odnos z lastnimi starši ter brati
in sestrami, ki ni bil nikoli ozdravljen, se kasneje spet pojavi in škoduje zakonskemu življenju.
Potem je treba iti skozi proces osvobajanja, s katerim se niso še nikoli soočili. Če odnos med
zakoncema ni dober, bi morali, preden sprejmemo važne odločitve, zagotoviti, da vsak zakonec
gre po tej poti zdravljenja svoje zgodovine. To zahteva, da človek uvidi, kako zelo nujno je, da si
izprosi milost, da bi mogel odpustiti in prositi za odpuščanje. Sprejemati pomoč, iskati pozitivne
nagibe in to poskušati vedno znova. Vsakdo mora biti zelo pošten sam s seboj, sicer ne more
spoznati, da so v njegovem načinu, kako živi ljubezen, prisotne te oblike nezrelosti. Če se zdi, da
je še tako očitno, da je vsa krivda na strani drugega, vendar nikoli ni mogoče premagati krize, če
pričakujemo, da se samo drugi spremeni. Treba se je vprašati tudi o tem, kako bi mogel še
dozoreti ali se ozdraviti, da bi pospešil premagovanje spora.
Spremljanje po razpadih in ločitvah
241. V nekaterih primerih zahteva uveljavljanje lastnega dostojanstva in koristi otrok to, da
postavimo jasno mejo pretiranim zahtevam drugega, veliki krivici, nasilju ali pomanjkanju
spoštovanja, ki je postalo že stalnica. Treba je priznati, »da so primeri, v katerih je ločitev
neizogibna. Včasih lahko postane moralno nujna, če gre za to, da slabotnejšega zakonca ali
majhne otroke zavarujemo pred hujšimi poškodbami, ki jih povzroča nadutost in nasilje,
poniževanje in izkoriščanje, zanemarjanje in ravnodušnost«. [257] Vendar je treba na ločitev
»gledati kot na skrajno sredstvo, potem ko se je ponesrečil vsak razumen poskus sprave«. [258]
242. Sinodalni očetje opozarjajo: »Posebno sposobnost razlikovanja je treba posvetiti
pastoralnemu spremljanju ločenih, razvezanih in zapuščenih. Predvsem je treba sprejeti in
spoštovati trpljenje tistih, ki so po krivici utrpeli ločitev ali razvezo ali zapuščenost, ali pa so bili
zaradi nasilja sozakonca prisiljeni prekiniti skupno življenje. Ni preprosto odpustiti prizadejano
krivico, vendar milost omogoča tudi to. Iz tega sledi nujnost dušnega pastirstva sprave in
posredovanja (mediacije), tudi v posebnih ustanovah za pogovor, ki naj jih ustanovijo škofije.«
[259] Hkrati morajo spodbujati »ločene, ki niso vnovič poročeni in pogosto pričujejo za zakonsko
zvestobo, da v evharistiji najdejo hrano, ki jih podpira v njihovem položaju. Krajevno občestvo in
duhovniki morajo te ljudi skrbno spremljati, predvsem kadar so tu otroci ali trpijo zaradi hude
revščine«. [260] Propad družine je še veliko bolj travmatičen in boleč, kadar vlada revščina, kajti
potem je na voljo veliko manj sredstev za to, da bi si na novo uredili življenje. Reven človek, ki
izgubi varovalni prostor družine, je dvojno izpostavljen zanemarjanju in vsem vrstam nevarnosti za
njegovo integriteto.
243. Kar zadeva ločene, ki živijo v novi zvezi, je pomembno, da jim damo čutiti, da so del Cerkve,

7.10 Page 70

▲back to top
70
da »nikakor niso izobčeni« in se jih ne obravnava kot izobčene, ker so vedno del cerkvenega
občestva (communio). [261] Ti primeri »terjajo pozorno razlikovanje in spremljanje z velikim
spoštovanjem. Pri tem se je treba izogibati takega načina govorjenja in ravnanja, ki bi ga prizadeti
utegnili občutiti kot obtožujočega (diskriminatornega). Takšna skrb zanje ne pomeni oslabitve vere
v krščanskem občestvu ali njegovega pričevanja glede nerazvezljivosti zakona. Nasprotno, ravno
v takšni skrbi se izraža ljubezen do bližnjega.« [262]
244. Z druge strani so številni sinodalni očetje »poudarjali, naj bodo postopki za ugotavljanje
ničnosti zakona dostopnejši in bolj prilagodljivi ter po možnosti povsem brezplačni«. [263] Počasni
postopki spravljajo ljudi v slabo voljo in jih utrujajo. Oba moja najnovejša dokumenta v zvezi s to
temo sta uvedla poenostavitev postopka za možno razglasitev ničnosti zakona. [264] Z njima sem
hotel tudi z vso jasnostjo potrditi, »da je škof sam v svoji Cerkvi, kateri je postavljen za pastirja in
glavo, sodnik njemu zaupanih vernikov«. [265] »Uveljavitev teh dokumentov posledično
predstavlja veliko odgovornost škofov ordinarijev, ki so poklicani, da sami presodijo nekatere
postopke in v vsakem primeru vernikom zagotovijo enostavnejši dostop do pravice. To
predpostavlja izobraževanje dovolj velikega števila strokovnega osebja – sestavljenega iz
duhovnikov in laikov –, ki se prednostno posveča tej cerkveni službi. Zato bo potrebno, da ljudem,
ki živijo ločeno, ali parom, ki doživljajo krizo, dati na voljo službo za informiranje, povezano dušnim
pastirstvom družine, za svetovanje in poravnave, ki bo na voljo tudi v zvezi s predhodno preiskavo
(prim. Motu proprio Gospod Jezus, usmiljeni sodnik, čl. 2–3).« [266]
245. Sinodalni očetje so poudarili tudi »posledice ločitve ali razveze pri otrocih, ki so v vsakem
primeru nedolžne žrtve«. [267] Oni so prva skrb – nad vsemi premisleki, ki jih lahko opravimo –, ki
jih ne sme zamegliti noben drug interes ali namen. Prosim ločene starše: »Nikoli, nikoli, nikoli ne
smete jemati otroka za talca! Zaradi številnih težav in različnih razlogov ste šli narazen. Življenje
vam je naložilo to preizkušnjo, toda otroci ne smejo nositi bremena te ločitve, ne sme se zgoditi,
da bi bili kot talci uporabljeni proti drugemu zakoncu. Ko odraščajo, morajo slišati mater, kako lepo
govori o njihovem očetu, čeprav nista skupaj, in da oče lepo govori o materi.« [268] Neodgovorno
je, če kdo z namenom, da bi si zagotovil otrokovo naklonjenost, da bi se maščeval ali branil sebe,
kvari podobo očeta ali matere, kajti to škoduje otrokovemu notranjemu življenju in povzroča rane,
ki jih je težko ozdraviti.
246. Čeprav ima Cerkev razumevanje za trenutke nesoglasja, skozi katre morajo iti zakonske
zveze, ne sme nehati biti glas najšibkejših: otrok, ki trpijo, pogosto molče. »Kljub naši domnevno
visoko razviti občutljivosti in vsem našim pretanjenim psihološkim analizam se sprašujem, ali smo
dovolj občutljivi za duševne rane otrok (…) Ali zaznavamo težo gore, ki pritiska na otrokovo dušo v
družinah, kjer slabo ravnajo drug z drugim in si med seboj povzročajo bolečine, dokler ne pride
tako daleč, da je pretrgana vez zakonske zvestobe?« [269] Te slabe izkušnje ne prispevajo k
temu, da bi ti otroci dozorevali k temu, da bi bili sposobni za resnične in dokončne zaveze. Zato
krščanske skupnosti ne smejo zapustiti ločenih staršev in teh, ki živijo v novi zvezi. Nasprotno,
morajo jih vključiti in jih spremljati pri njihovi vzgojni nalogi. Kajti »kako bi sicer mogli tem staršem

8 Pages 71-80

▲back to top

8.1 Page 71

▲back to top
71
svetovati, naj naredijo vse, da bodo otroke vzgojili za krščansko življenje in jim bodo zgled
prepričane in dejavne vere, če jih držimo stran od življenja skupnosti, kakor da so izobčeni?
Skrbeti je treba za to, da se jim ne nalagajo nobena druga bremena poleg tistih, ki jih morajo otroci
v tem položaju že sicer nositi !« [270] Če staršem pomagamo zdraviti rane, in jim stojimo duhovno
ob strani, stori to dobro tudi otrokom; potrebujejo družinsko obličje Cerkve, ki jim v tej boleči
izkušnji daje oporo. Ločitev je zlo in to, da število ločitev raste, je zelo zaskrbljujoče. Zato ni
dvoma, da je naša najvažnejša pastoralna naloga glede družin ta, da krepimo ljubezen in
prispevamo k zdravljenju ran. Tako lahko preprečujemo stopnjevanje te drame našega časa.
Nekateri zapleteni primeri
247. »Težave, ki nastanejo v zakonih različnih krščanskih veroizpovedi, terjajo posebno
pozornost: ‚Zakoni med katoličani in drugimi krščenimi pa vsebujejo, čeprav na svoj način, številne
prvine, ki jih velja ceniti in razvijati, bodisi zaradi njihove notranje vrednosti bodisi zaradi prispevka,
ki ga lahko dajo ekumenskemu gibanju. Zato si je treba prizadevati za odkritosrčno sodelovanje
med katoliškim in nekatoliškim duhovnikom in to že pri pripravi na zakon in poroko› (Apostolsko
pismo O družini, 78). Kar zadeva skupno udeležbo pri evharistiji, spominjamo, da ‚je treba
odločitev o tem, ali se nekatoliškemu poročencu oziroma poročenki dovoli evharistično obhajilo,
sprejeti v soglasju s splošnimi določbami v tej zadevi, ki obstajajo tako glede vzhodnih kristjanov
kakor glede drugih kristjanov, in ob upoštevanju posebne okoliščine, ko zakrament krščanskega
zakona prejemata kr­ščena kristjana. Čeprav sta zakoncema v mešanem zakonu skupna
zakramenta krsta in zakona, lahko velja skupna udeležba pri evharistiji za izjemo. V vsakem
primeru se je tre­ba držati zgoraj naštetih določb‘ (Papeški svet za pospeševanje edinosti
kristjanov, Ekumenski pravilnik. Pravilnik za uporabo načel in določb o ekumenizmu, 25. marca
1993, 159. 160).« [271]
248. »Zakoni med pripadniki različnih ver predstavljajo prednosten prostor za medverski
pogovor«. »S seboj prinašajo nekatere posebne težave, tako glede krščanske istovetnosti družine
kot tudi glede verske vzgoje otrok (…) Dejstvo, da se tako na misijonskih območjih kot v deželah z
dolgim krščanskim izročilom povečuje število družin, v katerih sta zakonca različne vere, nazorno
kaže, kako nujno potrebno je poskrbeti za diferencirano dušno pastirstvo, ki bo ustrezalo različnim
družbenim in kulturnim okoljem. V nekaterih deželah, kjer ni verske svobode, je krščanski partner
prisiljen prestopiti v drugo vero, da bi se lahko poročil in ne more niti s spregledom obhajati
cerkvene poroke niti ne more dati krstiti otrok. Zato moramo podpirati prizadevanje, da bi se
spoštovala verska svoboda vsakega človeka.« [272] »Potrebno je ljudem, ki se povežejo v takem
zakonu, namenjati posebno pozornost, in to ne samo v času pred sklenitvijo zakona. S posebnimi
nalogami se srečujejo zakonski pari in družine, v katerih je eden od zakoncev katoličan, drugi pa
brez vere. V takih primerih se je potrebno prepričati, da se lahko evangelij živi tudi v takem
primeru in se omogoči vzgoja otrok v krščanski veri.« [273]
249. »Posebne težave nastajajo v zvezi z dostopom do krsta ljudem, ki se znajdejo v zapletenem

8.2 Page 72

▲back to top
72
zakonskem odnosu. Gre za ljudi, ki so vstopili v trajno zakonsko zvezo v času, ko vsaj eden od
partnerjev še ni poznal krščanske vere. Škofje so poklicani, da se v teh primerih sami odločijo in
pri tem na prvem mestu upoštevajo duhovno korist zakoncev.« [274]
250. Cerkev svojo držo naravnava po Jezusu, Gospodu, ki se je daroval za vsakega človeka, brez
izjeme, v ljubezni brez omejitev. [275] S sinodalnimi očeti sem premišljeval o položaju družin, ki v
njihovi sredi živijo ljudje z istospolno usmerjenostjo, o izkušnji, ki ni lahka ne za starše in ne za
otroke. Zato bi radi predvsem poudarili, da moramo spoštovati dostojanstvo vsakega človeka in ga
sprejemati, ne glede na njegovo spolno usmerjenost, ter se skrbno izogibati »slehernemu
zapostavljanju« [276] ali celo temu, da bi bili do njega napadalni in nasilni. Nasprotno, pomembno
je, da omogočimo spoštljivo spremljanje tistih, ki kažejo istospolne težnje, da bi lahko dobili
potrebno pomoč, da bi razumeli Božjo voljo in jo v živ­ljenju v celoti izpolnili. [277]
251. Med razpravo o dostojanstvu in poslanstvu družine so sinodalni očetje opozorili: »Glede
prizadevanj, da bi zveze med istospolnimi osebami izenačili z zakonom, je treba povedati, da ni
nikakršne osnove za analogijo med istospolnimi življenjskimi skupnostmi in Božjim načrtom o
zakonu in družini. Nesprejemljivo je, »da glede tega vprašanja izvajajo pritisk na krajevne Cerkve
in da mednarodne organizacije pogojujejo denarno pomoč za revne dežele z uvedbo 'zakona' med
osebami istega spola v zakonodajo«. [278]
252. Enostarševske družine so nastale pogosto zato, ker se »telesne matere ali očetje niso hoteli
vključiti v družinsko življenje; zaradi nasilja, iz katerega je moral pobegniti eden od staršev z otroki;
zaradi smrti enega od staršev; tako da je eden od staršev družino zapustil ali podobnih primerov.
Kakršen koli je že razlog, mora tisti od staršev, ki živi skupaj z otrokom, najti podporo in tolažbo pri
drugih družinah, ki tvorijo krščansko skupnost, kakor tudi pri pastoralnih ustanovah župnije. Te
družine pogosto dodatno težijo hudi gospodarski problemi, negotova zaposlitev, težave v zvezi z
vzdrževanjem otrok ali stanovanjski problem.« [279]
Ko družino prizadene smrt
253. Včasih družino prizadene smrt ljubljene osebe. Tedaj moramo ponuditi luč vere in spremljati
družine, ki v teh trenutkih trpijo. [280] Ko bi zapustili družino takrat, ko jo je prizadela smrt, bi to
bilo veliko pomanjkanje usmiljenja in bi pomenilo, da smo zamudili veliko pastoralno priložnost.
Taka drža nam lahko zapre vrata za vsako drugo možnost evangelizacije.
254. Razumem tesnobo tistega, ki je izgubil zelo ljubljenega človeka, soproga oziroma soprogo, s
katerim oziroma s katero je delil toliko stvari. Sam Jezus je bil globoko pretresen in je jokal ob
žalovanju za prijateljem (prim. Jn 11,33.35). In kako ne bi mogel razumeti tožbe tistih, ki so izgubili
otroka? Kajti to »je tako, kot da se je ustavil čas: Odpre se brezno, ki požre preteklost in tudi
prihodnost (…) In včasih ljudje celo Bogu pripišejo krivdo. Koliko ljudi – razumem jih – je jeznih na
Boga.« [281] »Ovdovelost [predstavlja] posebno težko izkušnjo (…) V trenutku, ko morajo

8.3 Page 73

▲back to top
73
prestajati to izkušnjo, nekateri pokažejo, da je mogoče s še večjo predanostjo podariti lastne moči
otrokom in vnukom, in v tej izkušnji ljubezni najdejo novo vzgojno poslanstvo (…) Tiste, ki ne
morejo računati na sorodnike, od katerih bi lahko prejemali ljubezen in bližino, mora krščanska
skupnost podpreti s posebno pozornostjo in jim pomagati, posebno če so v pomanjkanju.« [282]
255. Na splošno terja žalovanje za umrlimi precej časa in če hoče dušni pastir spremljati ta
proces, se mora prilagoditi potrebam vsake stopnje žalovanja posebej. Skozi celoten proces se
zastavljajo vprašanja o vzrokih smrti; o tem, kaj bi bil človek lahko storil; o tem, kaj doživlja človek
v trenutkih pred smrtjo. Notranji mir se lahko doseže z iskreno in potrpežljivo molitvijo. V nekem
trenutku žalovanja moramo žalujočim pomagati priti do uvida, da morajo, čeprav so izgubili
ljubljenega človeka, izpolniti svojo nalogo in da ni dobro, če se podaljšuje žalovanje, misleč da se
s tem rajnemu izkazuje spoštovanje. Ljubljeni človek ne potrebuje ne našega trpljenja niti mu ni do
tega, da si uničujemo življenje. Prav tako ni najboljši izraz ljubezni, da se ga vsak trenutek
spominjamo in ga omenjamo, kajti to pomeni, da smo odvisni od neke preteklosti, ki je ni več,
namesto da bi ljubili pokojnika, ki se sedaj nahaja v onstranstvu. Telesno ne more biti več navzoč,
vendar: »… močna kakor smrt je ljubezen« (Vp 8,6). Ljubezen v sebi nosi zmožnost posebnega
zaznavanja, kar ji omogoča, da sliši tisto, kar nima glasu, in vidi, kar je nevidno. To ne pomeni, da
bi si ljubljenega človeka predstavljali takega, kakršen je bil, ampak naj bi ga sprejemali
spremenjenega, kakršen je zdaj. Ko je prijateljica Marija hotela Jezusa po vstajenju močno objeti,
jo je prosil, naj se ga ne dotika (prim. Jn 20,17), da bi jo uvedel v drugačen način srečevanja.
256. Tolaži nas spoznanje, da za tiste, ki umrejo, ni popolnega uničenja, in vera nam zagotavlja,
da nas Vstali ne bo nikoli zapustil. Tako lahko preprečujemo, da bi smrt »zastrupila naše življenje,
razdrla naše zveze in nas pustila pasti v praznino«. [283] Sveto pismo govori o Bogu, ki nas je
ustvaril iz ljubezni in nas naredil tako, da se naše življenje s smrtjo ne konča (prim. Mdr 3,2-3). Sv.
Pavel nam govori o srečanju s Kristusom neposredno po smrti: »… željo imam, biti razvezan in biti
s Kristusom« (Flp 1,23). Z njim nas po smrti pričakuje to, »kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo« (1
Kor 2,9). Hvalospev bogoslužja za umrle to zelo lepo ubesedi: »Res nas žalosti usoda smrti, toda
tolaži nas obljuba prihodnje nesmrtnosti. Tvojim vernim, Gospod, se življenje spremeni, ne pa
uniči.« Kajti naši sorodniki niso izginili v temo niča; upanje nam zagotavlja, da so v dobrih in
močnih Božjih rokah«. [284]
257. Eden od načinov, kako lahko vzdržujemo stik z našimi ljubljenimi umrlimi, je ta, da zanje
molimo. [285] Sveto pismo pravi, da je »za rajnke moliti sveta in pobožna misel« (2 Mkb 12,44-
45). »Naša molitev zanje jim lahko ne le pomaga, marveč tudi napravi njihovo priprošnjo za nas
učinkovito.« [286] Janezovo Razodetje prikazuje mučence, kako prosijo za tiste, ki na zemlji trpijo
zaradi krivice (prim. 6,9-11), v solidarnosti s tem svetom, ki je na poti. Nekateri svetniki so pred
svojo smrtjo tolažili svoje ljubljene bližnje s tem, da so jim obljubili, da jim bodo blizu s svojo
pomočjo. Sv. Terezija iz Lisieuxa je čutila, da bo iz nebes še naprej delala dobro. [287] Sv.
Dominik je zatrdil, da bo »po smrti bolj koristen (…), bolj mogočen za dobivanje milosti«. [288] To
so vezi ljubezni, [289] kajti »zedinjenje potnikov z brati, ki so zaspali v Kristusovem miru, se

8.4 Page 74

▲back to top
74
nikakor ne pretrga, temveč se (…) s skupno deležnostjo pri duhovnih dobrinah še okrepi«. [290]
258. Če smrt sprejmemo, se nanjo lahko pripravimo. Naša naloga pa je, da v ljubezni do teh, ki so
z nami na poti, rastemo vse do dne, ko »smrti ne bo več (…) ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne
bolečine« (Raz 21,4). Tako se pripravljamo tudi na to, da se bomo spet srečali z ljubljenimi ljudmi,
ki so že umrli. Jezus, ki je sina, ki je bil umrl, »dal (…) njegovi materi« (Lk 7,15), bo podobno
ravnal z nami. Nikar ne tratimo svojih moči s tem, da bi se leta in leta zadrževali v preteklosti. Čim
bolje živimo na tem svetu, toliko več sreče bomo lahko v nebesih delili s svojimi ljubljenimi. Kolikor
bolje nam uspe zoreti in rasti, toliko več lepih stvari bomo lahko njim prinesli za nebeško gostijo.
Sedmo poglavje
KREPITI VZGOJO OTROK
259. Starši imajo vedno vpliv na moralni razvoj svojih otrok – k dobremu ali k slabemu. Zato je
najbolje, da sprejmejo to neizogibno nalogo in jo zavestno, navdušeno, preudarno in stvarno
izpolnijo. Ker je naloga družinske vzgoje zelo pomembna in je postala zelo zapletena, bi rad to
točko obravnaval posebej in bolj obširno.
Kje so otroci?
260. Družina ne sme nehati biti prostor varstva, spremljanja, vodstva, čeprav mora vedno znova
iznajdevati nove metode in sredstva. Treba je premisliti, čemu hočemo izpostaviti otroke. Zato ni
mogoče iti mimo vprašanj, kdo skrbi za njihovo zabavo in razvedrilo, kdo preko zaslonov vdira v
stanovanje, kakšnemu vodstvu prepuščamo otroke v prostem času. Samo tisti trenutki, ki jih mi
preživimo z njimi, ko se z njimi preprosto ljubeče pogovarjamo o pomembnih stvareh, in ugodne
možnosti, ki jih ustvarjamo, da bi svoj čas dobro uporabili, bodo pripomogli k temu, da omejimo
škodljive vplive. Potreben je stalen nadzor. Nikoli ni zdravo, prepuščati otrok samim sebi. Starši
morajo svoje otroke in mladostnike usmerjati in pripravljati, da bodo znali obvladati situacije, v
katerih se lahko pojavi na primer nevarnost nasilja, zlorabe ali uživanja mamil.
261. Vendar pa pretirana skrb ni vzgojna in ni mogoče imeti pod nadzorom vseh možnih situacij, v
katere otrok lahko zaide. Tu velja načelo: »čas je pomembnejši kakor prostor«. [291] Se pravi, da
gre bolj za to, da sprožamo procese, kot da obvladujemo prostore. Če je oče obseden s tem, da
mora vedeti, kje je njegov sin, in hoče nadzorovati njegovo gibanje, se trudi samo za to, da bi
obvladoval prostor. Tako ga ne bo vzgajal, ne bo ga krepil in ga ne bo pripravil na to, da bi se
postavil po robu nevarnostim. Bistveno je predvsem, da v sinu z veliko ljubezni sproži procese
zorenja njegove svobode, usposabljanja, celostne rasti in gojenja pristne samostojnosti. Le tako
se bo sin znal braniti in v težkih okoliščinah ravnati preudarno in inteligentno. Véliko vprašanje

8.5 Page 75

▲back to top
75
torej ni, kje se otrok fizično nahaja, s kom je v tem trenutku skupaj, ampak kje se nahaja v
eksistencialnem smislu, kje stoji v smislu svojih pogledov, svojih ciljev, svojih želja in svojih
življenjskih načrtov. Zato postavljam staršem naslednja vprašanja: »Ali poskušamo razumeti, ‘kje’
se v resnici nahajajo otroci na njihovi poti? Ali vemo, kje je v resnici njihova duša? In predvsem: Ali
hočemo to vedeti?« [292]
262. Ko bi bilo zorenje le razvijanje nečesa, kar je že vsebovano v genetskem zapisu, ne bi bilo
treba veliko storiti. Preudarnost, zmožnost dobrega presojanja in razumnost niso odvisne zgolj od
količinskih dejavnikov rasti, temveč od celotne verige elementov, ki tvorijo sintezo v notranjosti
osebe, natančneje rečeno: v središču njene svobode. Ni se mogoče izogniti temu, da nas vsak
otrok preseneča z načrti, ki klijejo iz te svobode, in ki se križajo z našimi predstavami. In prav je,
da se to dogaja. Vzgoja vključuje nalogo, da spodbujamo odgovorno svobodo, ki v odločilnih
trenutkih izbira s smislom in razumno; ljudi, ki brez pridržkov razumejo, da je njihovo življenje in
življenje njihove skupnosti v njihovih rokah in da je ta svoboda neprecenljiv dar.
Etična vzgoja otrok
263. Da bi svojim otrokom zagotovili osnovno izobrazbo, starši pošljejo otroke v šolo, nikoli pa ne
morejo v celoti spustiti iz rok moralne vzgoje otrok. Da bi se človek mogel čustveno in etično
razvijati, potrebuje osnovno izkušnjo, ki mu omogoči verjeti, da so njegovi starši vredni zaupanja.
To je odgovornost na področju vzgoje: z naklonjenostjo in z lastnim zgledom zbuditi zaupanje v
otrocih, jim vliti ljubeče spoštovanje. Če otrok ne čuti, da je svojim staršem dragocen, čeprav je
nepopoln, ali če ne zaznava, da so starši iskreno v skrbeh zanj, to poraja globoke rane, ki
povzročajo veliko težav v njegovem zorenju. Ta odsotnost, ta čustvena zapuščenost sproža
globljo bolečino kot morebitna graja zaradi slabega dejanja.
264. Starševska vloga zajema vzgojo volje in razvijanje dobrih navad ter čustvenih nagnjenj k
dobremu. To pomeni, da obnašanje, ki se ga je treba naučiti, in nagnjenja, ki jih je treba razviti,
prikažemo kot nekaj zaželenega. Vendar gre vedno za proces, ki napreduje od nepopolnega proti
popolnejšemu. Želja, da bi se prilagodili družbi, ali navada, da se odpovemo takojšnji zadovoljitvi,
da se podredimo nekemu pravilu ter si zagotovimo dobro skupno življenje, je že sama v sebi
vrednota, ki poraja notranjo pripravljenost, da bi potem prišli do višjih vrednot. Moralno vzgojo
moramo uresničevati vedno z dejavnimi metodami in vzgojnim dialogom, ki upošteva rahločutnost
in govorico, ki sta lastna otrokom. Poleg tega je potrebno, da se ta vzgoja odvija induktivno, to je
tako, da otrok lahko sam odkrije pomen določenih vrednot, načel in pravil, namesto da mu jih
starši vsilijo kot resnice, na katere ni ugovora.
265. Za pravilno ravnanje ni dovolj, da »ustrezno presojamo«, ali da čisto jasno vemo, kaj moramo
narediti, čeprav je to prvenstveno. Pogosto smo v svojih dejanjih nedosledni, četudi imamo zelo
trdna načela. Naj nam naša vest daje še tako gotovo moralno sodbo, imajo pogosto druge stvari
večjo privlačno moč, če ne pridemo do tega, da se dobro, ki ga dojemamo z razumom, v nas ne

8.6 Page 76

▲back to top
76
ukorenini kot globoko čustveno nagnjenje. Če se to zgodi, ima v nas veselje nad dobrim večjo težo
kot druge privlačnosti, in nas to vodi k spoznanju, da je to, kar dojemamo kot dobro, tudi za nas tu
in zdaj dobro. Učinkovita etična vzgoja pomeni, pokazati človeku, kako zelo je zanj samega
koristno, da dela dobro. Navadno je danes brez učinka, če zahtevamo kaj, kar zahteva napor in
odpoved, če jasno ne pokažemo koristi, ki jo imamo od tega.
266. Nujno je potrebno razvijati dobre navade. Kajti tudi navade, ki smo jih osvojili v otroštvu,
imajo pozitivno vlogo, ker pripomorejo k temu, da se pomembne notranje vrednote prenesejo v
zunanje zdravo in stabilno vedenje. Lahko ima kdo v svoji notranjosti do drugih čisto lepo mišljenje
in dober odnos, če pa se v mladosti ni navadil na to, da bi znal reči »prosim«, »smem« in »hvala«,
bo njegova dobra notranja drža težko prišla do izraza. Krepitev volje in ponavljanje določenih
opravil tvorijo osnovno moralno držo in brez zavestnega, svobodnega in priznanega ponavljanja
določenih dobrih navad ni mogoče priti do cilja. Razumsko spoznanje o pomenu določene
vrednote in navdušenje nad njo še ni dovolj, da postane krepost, za to so potrebna ustrezno
motivirana dejanja.
267. Svoboda je nekaj čudovitega, vendar jo lahko izgubimo. Moralno vzgajati pomeni gojiti
svobodo s predlogi, motivacijami, praktičnimi napotki, spodbudami, nagradami, zgledi, vzori,
simboli, premisleki, opomini, preizkusi ravnanja in pogovori, ki človeku pomagajo pri razvijanju
trdnih notranjih načel, ki ga usmerjajo k temu, da spontano dela dobro. Krepost je prepričanje,
spremenjeno v trdno notranje načelo, ki nas vodi pri ravnanju. Zato krepostno življenje izgrajuje
svobodo; krepi in vzgaja jo in tako preprečuje, da bi človek postal suženj prisilnih razčlovečenih in
nesocialnih nagnjenj. Kajti sámo človeško dostojanstvo terja, da se vsak »pri svojih dejanjih ravna
po zavestnem in svobodnem odločanju, to se pravi kot oseba, iz notranje pobude in iz notranjega
nagiba«. [293]
Pomen kazni kot spodbude
268. Prav tako je nujno potrebno, da otroka ali doraščajočega pripravimo do spoznanja, da imajo
slaba dejanja posledice. V človeku je treba prebuditi zmožnost, da se prestavi v položaj drugega in
boleče začuti njegovo trpljenje, če mu je kdo povzročil bolečino. Nekatere kazni za nesocialno,
napadalno ravnanje imajo prav ta namen. Pomembno je, da otroka dosledno vzgajamo za to, da
prosi za odpuščanje in popravi škodo, ki jo je povzročil drugemu. Če bo vzgoja pomagala v
zorenju osebne svobode, bo otrok kasneje, ko bo odrasel, uvidel, da je bilo zanj dobro, da je
zrasel v družini in tudi sam prenašal zahteve, ki jih terja vsak vzgojni proces.
269. Opominjanje je spodbuda, če hkrati cenimo in dajemo priznanje prizadevanju in če otrok
odkrije, da njegovi starši ohranjajo potrpežljivo zaupanje. Otrok, ki je bil deležen ljubeče graje, čuti,
da ga upoštevajo, zaznava, da je nekdo, da njegovi starši priznavajo njegove zmožnosti. To ne
zahteva, da bi bili starši brez napake, temveč da znajo ponižno priznati svoje omejitve in pokažejo
svoje prizadevanje, da bi se poboljšali. Vendar eno od pričevanj, ki jih otroci potrebujejo od

8.7 Page 77

▲back to top
77
staršev, je to, da ne dopuščajo, da bi jih premagala jeza. Otroka, ki je naredil kaj slabega, je treba
opomniti, a nikoli kot nasprotnika ali kot koga, na katerega stresemo svojo jezo. Poleg tega mora
odrasli vedeti, da so nekatera slaba dejanja povezana s slabostmi in omejitvami, ki so tipične za
določeno starost. Zato bi bilo nenehno kaznovanje, pri katerem ne bi upoštevali različne teže
dejanj, škodljivo in bi sprožilo malodušnost in slabo voljo: »In vi, očetje, ne jezite svojih otrok« (Ef
6,4; prim. Kol 3,21).
270. Temeljnega pomena je, da z disciplino ne pohabimo otrokovih želja, ampak da z njo
prebudimo željo po stalnem izpopolnjevanju. Kako je mogoče povezati disciplino z notranjim
nemirom? Kako doseči, da bo disciplina otroka spodbujala, da ubere pravo pot, in da je ne bo
doživljal kot zid, kot zanikanje, ali razsežnost vzgoje, ki ga dela zavrtega? Treba je najti
ravnovesje med skrajnostma, ki sta obe enako škodljivi: ena je, če bi hoteli zgraditi svet po
otrokovi meri in njegovih željah, kar potem zraste v občutek, da ima pravice, ne pa odgovornosti;
druga skrajnost pa je, ko bi otroka pripeljali do tega, da bi živel brez zavesti o svojem
dostojanstvu, svoji enkratni istovetnosti in svojih pravicah, da bi ga mučile dolžnosti in bi bil
odvisen od izvrševanja želja drugih.
Potrpežljivi realizem
271. K moralni vzgoji spada, da od otroka ali mladostnika zahtevamo samo to, kar zanj ne
predstavlja nesorazmerno velike žrtve; od njega je treba terjati samo tako mero napora, ki v njem
ne sproži nejevolje ali povzroči zgolj izsiljeno ravnanje. Običajna pot je ta, da predlagamo majhne
korake, ki jih lahko razumejo, sprejmejo in cenijo, ter vključujejo zmerno odpovedovanje.
Nasprotno pa s prekomerno zahtevnostjo ne dosežemo ničesar; kakor hitro se človek lahko reši
avtoritete, bo verjetno prenehal delati dobro.
272. Včasih etična vzgoja vzbudi prezir, ki je posledica izkušenj zapuščenosti, razočaranja,
pomanjkanja naklonjenosti ali slabe podobe staršev. Na etične vrednote projicirajo popačene
podobe očeta ali matere ali šibkosti odraslih. Zato je treba odraščajočim pomagati, da izpeljejo
analogijo: vrednote so posebno uresničene v kakem zelo vzornem človeku, so pa tudi nepopolno
udejanjene in v različnih stopnjah. Ker so odpori mladostnikov zelo povezani s slabimi izkušnjami,
je hkrati nujno, da jim pomagamo stopiti na pot ozdravljanja ranjenega notranjega sveta, da bi
lahko napravili korak k razumevanju in k spravi z ljudmi in z družbo.
273. Če predlagamo vrednote, moramo delati majhne korake, iti naprej na razne načine, uglašeno
z željami in konkretnimi zmožnostmi človeka, pri tem pa ne uporabljati togih, nespremenljivih
metod. Dragoceni prispevki psihologije in pedagogike kažejo nujnost procesa v stopnjah, da bi
dosegli spremembe v ravnanju, vendar tudi svoboda potrebuje »kolesnice« in spodbude, kajti to,
da ostane človek prepuščen sam sebi, ne zagotavlja nikakršnega zorenja. Konkretna, realna
svoboda je omejena in pogojena. Ne obstaja čista sposobnost, da bi z absolutno spontanostjo
izbirali dobro. Vedno ne razlikujemo dobro med »prostovoljnim« in »svobodnim« ravnanjem.

8.8 Page 78

▲back to top
78
Lahko kdo zelo močno stremi po čem, kar je zlo, kar pa ima svoj izvor v neustavljivi strasti ali v
slabi vzgoji. V tem primeru je njegova odločitev čisto prostovoljna, ne nasprotuje njegovi volji,
vendar ni svobodna, kajti v tem primeru skoraj ni mogoče, da se ne bi odločil za zlo. Tako se
dogaja z zasvojencem z mamili. Ko hlepi po mamilu, to dela z vsem poželenjem, vendar je tako
odvisen, da v tem trenutku ni zmožen sprejeti druge odločitve. Njegova odločitev je torej
prostovoljna, a ni svobodna. Nobenega smisla nima, da bi »mu pustili prosto izbiro«, saj dejansko
ne more izbirati in če ga izpostavimo mamilu, samo stopnjujemo njegovo odvisnost. Potrebuje
pomoč drugih in prevzgojo.
Družinsko življenje kot vzgojno okolje
274. Družina je prva šola človeških vrednot, kjer se učimo, kako pravilno uporabljati svobodo. So
nagnjenja, ki so dozorevala v otroštvu, ki prevzamejo globine osebe in ostanejo za vse življenje
kot čustvo naklonjenosti do neke vrednote ali kot spontano zavračanje določenih drž. Številni vse
življenje ravnajo na enak način zato, ker menijo, da je veljaven tisti način, ki so ga prevzeli v
otroštvu: »Tako so me naučili«; »To je tisto, kar so mi vbili v glavo«. V okviru družine se človek
lahko tudi nauči, kako kritično razlikovati sporočila raznih družbenih občil. Na žalost nekateri
televizijski programi ali nekatere oblike reklame vplivajo negativno in slabijo vrednote, ki jih je kdo
sprejel v družini.
275. V tem času, ko vladata tehnološki nemir in naglica, imajo družine pomembno nalogo v tem,
da vzgajajo k sposobnosti za čakanje. Ne gre za to, da bi otrokom prepovedali igrati se z
elektronskimi napravami, ampak za to, da bi našli obliko, kako bi jih naučili razlikovati različne
načine mišljenja, da ne bi prenašali digitalne hitrosti na vsa področja življenja. Če nekaj odložimo,
ne pomeni, da smo zavrnili željo, temveč to, da smo odložili čas njene zadovoljitve. Če otroci ali
mladostniki niso vzgojeni za to, da bi znali na nekatere stvari počakati, bodo postali brezobzirni
ljudje, ki vse podrejajo neposrednemu zadovoljevanju svojih potreb. Tako dorastejo z razvado
»vse in takoj«. To je huda zabloda, ki ne pospešuje svobode, temveč jo slabi. Če pa nasprotno
vzgajamo za to, da se otrok nauči nekatere stvari odložiti in počakati na primeren trenutek, potem
ga učimo, kaj pomeni obvladati se, biti samostojen tudi v odnosu do lastnih nagonov. Ko otrok
tako izkusi, da je zmožen vzeti samega sebe v roke, se krepi njegova samozavest. Hkrati pa ga to
nauči, da spoštuje svobodo drugih. Seveda to ne pomeni, da bi od otrok zahtevali, da se obnašajo
kakor odrasli, vendar je enako narobe, če podcenjujemo njihove zmožnosti, da rastejo v zorenju
za odgovorno svobodo. V zdravi družini poteka ta pouk čisto spontano, kot to narekujejo potrebe
skupnega življenja.
276. Družina je prostor primarne družbene vzgoje, saj je prvi kraj, kjer se učimo, kako živeti v
odnosu do drugega, kako ga poslušati, čutiti z njim, ga prenašati, spoštovati, mu pomagati in
skupaj živeti. Naloga vzgoje je, prebuditi občutenje sveta in družbe kot družine; to je vzgoja, ki
usposablja za to, da »stanujemo« tudi onstran mej domače hiše. V družinskem okolju se učimo,
kako si pridobiti smisel za sosedstvo, skrb za druge, pozdravljanje. Tu se predre prvi krog

8.9 Page 79

▲back to top
79
smrtonosne sebičnosti in tu spoznamo, da živimo skupaj z drugimi, ki zaslužijo našo pozornost,
prijaznost in simpatijo. Brez te prve vsakdanje mikroskopske razsežnosti ne more biti nobene
družbene povezave. Gre za to, da smo skupaj v sosedstvu, kjer se dan za dnem križajo naše poti,
skrbimo za stvari, ki zadevajo vse, in si v malih vsakdanjih stvareh med seboj pomagamo. Družina
mora vsak dan najti nove oblike, kako pospeševati medsebojno priznavanje.
277. V krogu družine je mogoče na novo oblikovati navade v zvezi s porabo, da bi vzajemno
skrbeli za skupni dom: »Družina je najvažnejši subjekt celovite ekologije, ker je prvovrsten
družbeni subjekt, ki v svoji notranjosti vsebuje obe osnovni načeli človeške civilizacije: načelo
skupnosti in načelo rodovitnosti.« [294] Tudi težki in zahtevni trenutki lahko delujejo zelo vzgojno.
To se na primer zgodi, če se v družini pojavi bolezen, kajti »spričo bolezni zaradi človeške slabosti
nastanejo tudi v družini težave. Toda v splošnem čas bolezni krepi družinske vezi (…) Vzgoja, ki
otroke odvrača od občutljivosti za človeško bolezen, otrdi srce, in pelje k temu, da postanejo
neobčutljivi, nezmožni, da bi se soočili s trpljenjem in pridobili izkušnjo človeške ranljivosti.« [295]
278. Sodobna vedno bolj izpopolnjena komunikacijska in zabavna tehnologija vzgojno srečevanje
staršev z otroki lahko lajša ali tudi ovira. Če jo uporabljamo pametno, je lahko koristna, ker med
seboj kljub krajevni oddaljenosti povezuje družinske člane. Stiki so lahko pogosti in pomagajo
reševati težave. [296] Mora pa biti jasno, da tehnologija ne more ne nadomestiti ne odpraviti
nujnosti osebnega in globljega pogovora, ki terja telesni stik ali vsaj glas drugega človeka. Vemo,
da ta sredstva včasih ljudi celo oddaljujejo drugega od drugega, namesto da bi jih zbliževala, kot
se na primer dogaja, če se v času obeda vsak poigrava s svojim mobilnim telefonom ali če eden
od zakoncev zaspi, medtem ko čaka na drugega, ki cele ure zapravlja čas s kako elektronsko
napravo. Tudi to mora v družini biti povod za pogovore in dogovore, ki omogočajo, da dajemo
prednost srečevanju družinskih članov in se ne zatekamo k nerazumnim prepovedim. Vsekakor ne
smemo zanemariti nevarnosti novih oblik komunikacije za otroke in mladostnike, ki včasih
postanejo brezvoljna bitja, izolirana od realnega sveta. Ta »tehnični avtizem« je lahko razlog, da
so bolj izpostavljeni manipulacijam tistih, ki skušajo iz sebičnih interesov vdreti v njihov notranji
svet.
279. Prav tako ni dobro, če starši postanejo svojim otrokom vsemogočna bitja, ki jim edinim lahko
zaupajo, kajti tako preprečijo njihovo primerno socializacijo in čustveno zorenje. Da bi lahko
starševsko vzgojno vlogo razširili in uveljavili tudi v širšem družbenem prostoru, so »krščanske
skupnosti (…) poklicane, da podpirajo vzgojno nalogo družin«, [297] posebno s katehezami
uvajanja. Da bi pospeševali celovito vzgojo, moramo »na novo (…) poživiti povezavo med družino
in krščansko skupnostjo«. [298] Sinoda je hotela potrditi pomen katoliških šol. Te šole »izvršujejo
pomembno funkcijo, ko gre za to, da podpirajo starše pri vzgoji otrok (…) Katoliške šole je treba v
njihovem poslanstvu spodbujati, naj pomagajo učencem, da bodo rasli v zrele odrasle, ki morejo
na svet gledati s pogledom Jezusove ljubezni in razumejo življenje kot poklicanost, da služijo
Bogu.« [299] V ta namen »je treba odločno vztrajati pri svobodi Cerkve, da posreduje svoj nauk,
kakor tudi pri pravici vzgojiteljev do ugovora vesti.« [300]

8.10 Page 80

▲back to top
80
»Da« spolni vzgoji
280. Drugi vatikanski cerkveni zbor je govoril o nujnosti, da morajo otroci in mladostniki »dobivati
pozitiven in moder spolni pouk«, ki naj se odvija »vzporedno z doraščanjem« in naj bo »v skladu z
napredkom psihološke, pedagoške in didaktične znanosti«. [301] Morali bi se vprašati, če so naše
vzgojne ustanove sprejele ta izziv. V času, ko so navzoče težnje, da bi spolnost zbanalizirali in
osiromašili, je načrtovanje spolne vzgoje težka naloga. Razumeti jo je mogoče samo v okviru
vzgoje za ljubezen, za medsebojno podarjanje sebe. Tako govorica spolnosti ne bo izpostavljena
žalostnemu obubožanju, ampak bo obogatena. Spolni nagon je mogoče kultivirati s spoznavanjem
sebe in razvijanjem sposobnosti samoobvladovanja, ki lahko pomagata odkriti dragocene
sposobnosti za veselje in ljubeče srečevanje.
281. Spolna vzgoja daje informacijo, vendar ne smemo pozabiti, da otroci in mladostniki še niso
dosegli polne zrelosti. Informacija mora priti v primernem trenutku in na način, ki je prilagojen
obdobju njihovega življenja. Ni prav, če jih hočemo napolniti s podatki, ne da bi razvijali njihovo
kritično občutljivost do poplave ponudb, do pornografije brez nadzora in do množice dražljajev, ki
lahko vodijo v sprevrženo spolnost. Mladostniki se morajo zavedati, kako jih bombardirajo s
sporočili, ki ne stremijo po njihovem blagru in zorenju. Treba jim je pomagati, da bi prepoznali in
iskali pozitivne vplive, hkrati pa naj bi se oddaljili od tega, kar kazi njihovo sposobnost za ljubezen.
Prav tako moramo vedeti, da se »predvsem, kadar želimo otroke in mladostnike uvajati v témo
spolnosti, pokaže, kako je nujno najti novo, primernejšo govorico«. [302]
282. Spolna vzgoja, ki varuje določen čut za sramežljivost, je neprecenljive vrednosti, četudi
danes nekateri menijo, da je to stvar preteklosti. Sramežljivost je naravna drža človeka, ki varuje
svojo notranjost in se izogiba temu, da bi postal zgolj predmet. Brez sramežljivosti lahko čutno
ljubezen in spolnost razvrednotimo v obsedenost, ki nas usmerja samó na spolno dejanje, na
bolestne oblike spolnosti, ki pačijo našo sposobnost za ljubezen, in na razne vrste spolnega
nasilja, pri katerem se človek predstavlja na nečloveški način ali usmerja v to, da škoduje drugim.
283. Pogosto se spolna vzgoja osredotoča na vabilo k »zaščiti« in skrbi za »varen seks«. Ti izrazi
sporočajo negativno držo do naravnega namena spolnosti, ki je rojevanje, kot da bi bil otrok
sovražnik, pred katerim se je treba zavarovati. Tako se namesto sprejemanja pospešuje
narcisistična napadalnost. Neodgovorno je, vabiti mladostnike, naj se igrajo s svojim telesom in
svojimi poželenji, kakor da bi bili zreli ljudje, ki imajo svoje vrednote, medsebojne obveznosti in
cilje, ki so lastni zakonu. Tako jih lahkomiselno spodbujajo, naj drugega uporabljajo kot predmet,
ob katerem naj poskušajo kompenzirati lastne pomanjkljivosti in omejitve. Pomembno pa je nekaj
drugega: naučiti jih različnih oblik izražanja ljubezni, skrbi drug za drugega, spoštljive nežnosti,
komunikacije, ki je napolnjena s smislom. Kajti vse to pripravlja celovito in velikodušno darovanje
sebe drugemu, kar po javnem sprejemu obveznosti s poroko dobi izraz v telesni podaritvi. Tako se
bo telesna združitev pokazala kot znamenje vseobsegajoče zavezanosti, ki jo je obogatila doslej
prehojena pot.

9 Pages 81-90

▲back to top

9.1 Page 81

▲back to top
81
284. Ne smemo varati mladih ljudi s tem, da jih usmerjamo v to, da zamenjajo ravni: seksualna
privlačnost sicer »ustvari za hip iluzijo združitve, vendar ostaneta ljubimca brez ljubezni kljub tej
'združitvi' tujca, prav tako daleč vsaksebi, kot sta bila prej«. [303] Telesna govorica zahteva
potrpežljiv čas učenja, ki omogoči, da človek razume in vzgoji svoje želje, šele potem se bo lahko
resnično daroval drugemu. Če hoče kdo vse dati naenkrat, se lahko zgodi, da ne bo dal ničesar.
Imeti razumevanje za šibkosti ali zmedenosti odraščajočih ljudi je nekaj drugega kot pa spodbujati
jih, naj podaljšujejo čas nezrele ljubezni. Vendar kdo še danes govori o teh stvareh? Kdo je
sposoben resno jemati mlade ljudi? Kdo jim pomaga, da bi se resno pripravili na veliko in
velikodušno ljubezen? S spolno vzgojo se ravna zelo lahkomiselno.
285. Spolna vzgoja mora vključevati tudi pozornost in spoštovanje različnosti, ki vsakemu kaže
možnost, kako preseči zapiranje v lastne meje, da bi se odprl sprejemanju drugega. Če odmislimo
razumljive težave, ki jih lahko doživlja vsak, moramo pomagati, da bi sprejemali lastno telo, kot je
bilo ustvarjeno, saj »se misel, da gospodujemo nad lastnim telesom, spreminja – pogosto
prefinjeno – v miselnost, da lahko popolnoma gospodujemo nad stvarstvom. Ustrezno
sprejemanje lastnega telesa ter skrbno in spoštljivo upoštevanje njegovega pomena sta bistveni
postavki za pristno humano ekologijo. Tudi spoštovanje svojega telesa v njegovi ženskosti ali
moškosti je nujno za spoznavanje samega sebe v razmerju do drugega. Tako je mogoče z
veseljem sprejeti drugega ali drugo kot poseben dar, ki je delo Boga Stvarnika, in se vzajemno
bogatiti.« [304] Samo če se znebimo strahu pred različnostjo, se lahko rešimo ujetosti v svoj jaz in
zaljubljenosti vase. Spolna vzgoja mora prispevati k temu, da človek sprejme lastno telo, tako da
se ne bo ukvarjal z mislijo, kako bi »izbrisal razliko med spoloma, ker se ne zna več z njo
spoprijeti«. [305]
286. Prav tako ne smemo spregledati, da pri oblikovanju ženskega ali moškega načina bivanja
niso pomembni samo biološki ali genetski, temveč tudi raznovrstni drugi dejavniki, kot so: značaj,
družinska zgodovina, kultura, življenjske izkušnje, izobrazba, vplivi prijateljev, svojcev in vplivnih
oseb kakor tudi druge okoliščine, ki se jim je treba prilagajati. Res je, da tega, kar je moško in
žensko, ne moremo ločiti od Božjega stvariteljskega dela, ki obstaja pred vsemi našimi odločitvami
in izkušnjami. V tem so tudi biološke prvine, ki jih ne moremo spregledati. Vendar je tudi res, da
moško in žensko med seboj nista strogo ločena. Zato je možno, da moški lahko prevzame delo, ki
ga običajno opravlja ženska. Če moški prevzame gospodinjske naloge ali več skrbi za otroke, ga
to ne naredi manj moškega, niti ne pomeni neuspeha, problematičnega vedenja ali sramote.
Otrokom je treba pomagati, da bi te zdrave oblike »izmenjave«, ki očetovskemu liku nikakor ne
jemljejo dostojanstva, sprejeli čisto normalno. Togo poudarjanje moškosti ali ženskosti ne vzgaja
otrok in mladostnikov k vzajemnosti, ki je del življenja v realnih pogojih zakona. Ta togost lahko
ovira razvoj sposobnosti vsakega do te mere, da ima kdo za manj moško, če se kdo posveča
umetnosti ali plesu, in za manj žensko, če ima ženska kakršno koli vodstveno funkcijo. To se je,
hvala Bogu, spremenilo. Vendar določene nestvarne predstave marsikje še vedno ožijo legitimno
svobodo in ovirajo pristen razvoj otrok in njihovih sposobnosti.

9.2 Page 82

▲back to top
82
Posredovanje vere
287. Bistveni del vzgoje otrok mora biti tudi posredovanje vere. To pa otežuje sedanji slog življenja
z razporeditvijo delovnega časa in zapletenostjo današnjega sveta, v katerem mnogi živijo v
mrzličnem ritmu, v boju za preživetje. [306] Kljub temu mora biti domača hiša še naprej kraj, kjer
se učimo, kako spoznavati osnove in lepoto vere, kako moliti in služiti bližnjemu. To se začne s
krstom, kjer – kakor je rekel sv. Avguštin – matere, ki prinesejo svoje otroke, »sodelujejo pri
svetem rojstvu«. [307] Potem se začenja rast novega življenja. Vera je Božji dar, ki ga prejmemo
pri krstu, in ne dosežek človeškega dela, vendar so starši Božje orodje za to, da vera zori in se
razvija. »Lepo je, kadar matere navajajo svoje otročiče, naj Jezusu ali Božji Materi pošljejo poljub.
Koliko nežnosti je skrito v tem! V tistem trenutku postane otroško srce kraj molitve.« [308]
Posredovanje vere otrokom predpostavlja, da starši resnično izkusijo, da je treba v Boga zaupati,
ga iskati in potrebovati. Kajti samo tako en rod oznanja drugemu rodu slavo njegovih del,
pripoveduje o silovitih Božjih delih (prim. Ps 145,4), samo tako lahko oče pripoveduje otrokom o
Božji zvestobi (prim. Iz 38,19). To zahteva, da izprosimo Božje delovanje v srcih, kamor sami ne
moremo priti. Gorčično zrno, tako drobno seme, postane veliko drevo (prim. Mt 13,31-32), in tako
spoznamo nesorazmernost med delovanjem in njegovim učinkom. Potem vemo, da ne
gospodujemo nad darom, temveč smo le njegovi skrbni upravitelji. Naše ustvarjalno prizadevanje
je vendar prispevek, ki nam odpira možnost sodelovati z Božjo pobudo. Zaradi tega je treba ceniti
»zakonske pare, matere in očete kot dejavne subjekte kateheze. (…) Družinska kateheza je
učinkovita metoda in v veliko pomoč mladim staršem, da se zavejo svojega poslanstva
oznanjevalcev evangelija v lastni družini.« [309]
288. Vzgoja v veri se mora prilagoditi vsakemu otroku, kajti nekdaj uporabljena sredstva ali
»recepti« pogosto ne delujejo več. Otroci potrebujejo simbole, kretnje, pripovedi. Odraščajoči
običajno zapadejo v krizo, ko težko sprejemajo avtoritete in zahteve, zato je treba v njih spodbujati
lastna verska doživetja in jim ponuditi svetle zglede, ki so prepričljivi že zaradi svoje lepote. Starši,
ki želijo spremljati vero svojih otrok, bi morali pozorno paziti na njihove spremembe, kajti vedeti
morajo, da v duhovno izkustvo ne smemo nikogar siliti, temveč mora biti to prepuščeno njihovi
svobodi. Temeljnega pomena je, da otroci čisto konkretno vidijo, da je staršem molitev zares
pomembna. Zato imajo lahko trenutki molitve v družini in izrazne oblike ljudske pobožnosti večjo
evangelizacijsko moč kot vse kateheze in vsi govori. Rad bi posebej izrekel svojo zahvalo vsem
materam, ki tako kot sv. Monika molijo za svoje otroke, ki so se oddaljili od Kristusa.
289. Če tako posredujemo vero otrokom, da jo laže izražajo in lahko v njej rastejo, to prispeva, da
družina postane oznanjevalka in začne sama od sebe vero dajati vsem, ki pridejo z njo v stik, tudi
zunaj lastnega družinskega kroga. Otroci, ki doraščajo v misijonarskih družinah, pogosto sami
postanejo misijonarji, če znajo starši živeti to nalogo tako, da jih drugi občutijo kot ljudi, ki so jim
blizu in prijateljski, in tako, da otroci odraščajo v takem odnosu do sveta, da se ne odpovedo svoji
veri in prepričanju. Spomnimo se, da je sam Jezus jedel in pil z grešniki (prim. Mr 2,16; Mt 11,19),
da se je hotel pomuditi v pogovoru s Samarijanko (prim. Jn 4,7-26) in je ponoči sprejel Nikodema

9.3 Page 83

▲back to top
83
(prim. Jn 3,1-21), da je prostitutki dovolil, da mu je mazilila noge, in ni okleval dotikati se bolnikov
(prim. Mr 1,40-45; 7,33). Isto so delali njegovi apostoli, ki nikakor niso zaničevali drugih, se niso
umaknili v majhne skupine izvoljenih in se izločili iz življenja svojega ljudstva. Ko so jih oblastniki
preganjali, »so bili pri vsem ljudstvu priljubljeni« (Apd 2,47; prim. 4,21.33; 5,13).
290. »Družina se postavlja kot subjekt pastoralnega delovanja po izrecnem oznanjanju evangelija
in dediščini različnih oblik pričevanja: solidarnosti do ubogih, odprtosti za različnost oseb,
ohranjanja stvarstva, moralne in materialne solidarnosti do drugih družin, predvsem najbolj
potrebnih, zavzemanja za pospeševanje skupnega blagra, tudi s spreminjanjem (krivičnih)
družbenih struktur. Izhajati je treba iz okolja, v katerem družina živi, ko izvršuje dela telesnega in
duhovnega usmiljenja.« [310] To mora biti umeščeno v okvir najdragocenejšega prepričanja
kristjanov: prepričanja o Očetovi ljubezni, ki nas podpira in spodbuja, ki je bila razodeta v popolni
izročitvi Jezusa Kristusa, ki živi med nami in nas usposablja, da se skupaj spoprijemamo z vsemi
težavami in vsemi fazami življenja. Tudi v srcu vsake družine je treba prebuditi zven kerygme –
prilično ali neprilično –, da ta razsvetli pot. Vsi bi morali zaradi živega izkustva v naših družinah biti
sposobni reči: »In mi smo spoznali ter se prepričali o ljubezni, ki jo ima Bog do nas« (1 Jn 4,16).
Samo iz te izkušnje bo družinska pastorala omogočila, da postanejo družine hkrati domače cerkve
in kvas, ki evangelizira družbo.
Osmo poglavje
SPREMLJANJE, RAZLIKOVANJE IN VKLJUČEVANJE KRHKOSTI
291. Sinodalni očetje so potrdili, da je Cerkev prepričana, da vsak prelom zakonske vezi
»nasprotuje Božji volji«, da pa vendar »ve tudi za slabotnost mnogih svojih otrok«. [311]
Razsvetljena po zgledu Jezusa Kristusa »se Cerkev ljubeče obrača k tistim, ki se na nepopoln
način udeležujejo njenega življenja, saj priznava, da Božja milost deluje tudi v njihovem življenju.
Spodbuja jih, naj delajo dobro, naj ljubeče skrbijo drug za drugega, naj bodo v službi občestva, v
katerem živijo in delajo.« [312] Povrhu je ta dimenzija še poudarjena v kontekstu jubilejnega leta,
posvečenega usmiljenju. Čeprav stalno postavlja pred oči popolnost in vabi k vedno polnejšemu
odgovoru Bogu, »mora Cerkev pozorno in skrbno spremljati svoje najslabotnejše otroke, ki trpijo
zaradi ranjene in izgubljene ljubezni, in jim vlivati zaupanje in upanje – kakor luč svetilnika v
pristanišču ali luč bakle, ki jo prinesemo ljudem, da bi razsvetljevala tiste, ki so izgubili smer ali so
sredi viharja.« [313] Ne pozabimo, da je naloga Cerkve pogosto podobna nalogi vojne bolnice.
292. Krščanski zakon, odsvit zedinjenja Kristusa in njegove Cerkve, je v polnosti uresničen v
zedinjenju moža in žene, ki se v izključni ljubezni in svobodni zvestobi podarite drug drugemu,
drug drugemu pripadata do smrti, se odpirata za posredovanje življenja in ju posvečuje zakrament.
Ta zakrament jima podari milost, da gradita domačo Cerkev in sta kvas novega življenja za

9.4 Page 84

▲back to top
84
družbo. Druge oblike zedinjenja korenito nasprotujejo temu idealu, vendar nekatere le delno in
analogno. Sinodalni očetje so poudarili, da Cerkev ne pozablja ceniti konstruktivnih prvin v tistih
primerih, ki še niso ali niso več v soglasju z njenim naukom o zakonu. [314]
Zakon postopnosti v dušnem pastirstvu
293. Sinodalni očetje so prav tako razmišljali o posebnih primerih samó civilnega zakona ali – ob
vsem ustreznem razlikovanju – zgolj skupnega življenja: »Ko neka zveza očitno doseže trajnost z
javno vidno zvezo in jo zaznamuje globoka ljubezen, odgovornost do otrok, zmožnost za
premagovanje preizkušenj, je to lahko razlog, da jo spremljamo na njeni poti k zakramentu
zakona.« [315] Z druge strani vzbuja skrb to, da danes mnogi mladi ljudje nimajo zaupanja v
zakon in živijo skupaj, sklenitev zakona pa odlagajo za nedoločen čas, medtem ko drugi prekinejo
sklenjeno zvezo in neposredno potem začnejo novo. Tisti, »ki so člani Cerkve, potrebujejo
usmiljeno in spodbudno pastoralno pozornost«. [316] Kajti pastirji so dolžni ne le pospeševati
krščanski zakon, ampak so spodbujeni tudi »k pastoralnemu razločevanju življenjskih okoliščin
mnogih ljudi, ki ne živijo več te resničnosti«. Treba je »stopiti v pastoralni pogovor s temi ljudmi, da
bi v njihovem življenju prepoznali prvine, ki lahko vodijo k večji odprtosti do evangelija zakona v
njegovi polnosti«. [317] V pastoralnem razločevanju moramo »prepoznati tiste prvine, ki lahko
pospešujejo evangelizacijo ter človeško in duhovno rast.« [318]
294. »Odločitev za civilni zakon ali za preprosto skupno življenje pogosto nima razloga v
predsodkih ali odporih proti zakramentalni zvezi, ampak v kulturnih ali drugih okoliščinah.« [319] V
teh primerih je mogoče ovrednotiti tista znamenja ljubezni, ki na kakršen koli način zrcalijo Božjo
ljubezen. [320] Znano je, da »narašča število tistih, ki po daljšem skupnem življenju zaprosijo za
cerkveno poroko. Pogosto živijo skupaj zaradi splošne miselnosti, ki nasprotuje institucijam in
dokončnim odločitvam, pa tudi v pričakovanju življenjske gotovosti (trajna zaposlitev in zanesljiv
zaslužek). Končno so zunajzakonske zveze v nekaterih deželah zelo številne ne le zato, ker
zavračajo vrednote družine in zakona, ampak predvsem zato, ker menijo, da je praznovanje
poroke neko razkošje, tako da gmotna stiska sili ljudi k takšnim zvezam.« [321] Vendar »zahtevajo
vsi ti primeri konstruktiven odgovor z nalogo, kako jih v luči evangelija spremeniti v priložnost za
pot k polnosti zakona in družine. Gre za to, da jih sprejemamo in spremljamo potrpežljivo in
obzirno.« [322] To je naredil Jezus pri Samarijanki (prim. Jn 4,1-26); nagovoril je njeno hrepenenje
po pravi ljubezni, da bi jo rešil vsega, kar je zatemnjevalo njeno življenje, in jo vodil k polnemu
evangeljskemu veselju.
295. Glede tega je sv. Janez Pavel II. predlagal premislek o tako imenovanem »zakonu
postopnosti« (lex gradualitatis; zakon v tem kontekstu označuje zapoved; op. ur.), kajti vedel je, da
človek »spoznava, ljubi in izpolnjuje naravno dobro v postopni rasti«. [323] Ne gre za »postopnost
zakona« (gradualitas legis, op. ur.), temveč postopnost v ustreznem izvrševanju svobodnega
ravnanja ljudi, ki niso sposobni razumeti, ceniti ali v celoti izpolnjevati objektivne zahteve zakona.
Kajti zakon je tudi Božji dar, ki kaže pot, dar za vse brez izjeme, ki ga moremo živeti z močjo

9.5 Page 85

▲back to top
85
milosti, čeprav vsak človek napreduje »od stopnje do stopnje, v skladu z napredujočim
sprejemanjem Božjih darov in zahtev njegove nepreklicne in absolutne ljubezni v celotnem
osebnem in družbenem življenju«. [324]
Razločevanje tako imenovanih »nepravilnih primerov«[325][25]
296. Sinoda je spregovorila o različnih primerih slabotnostih in nepopolnostih. V zvezi s tem bi tu
rad spomnil na nekaj, kar sem hotel z vso jasnostjo predočiti vsej Cerkvi, da ne bi zgrešili poti:
»Dve vrsti logike se vlečeta skozi celotno zgodovino Cerkve: izključiti in ponovno vključiti (…) Pot
Cerkve je od jeruzalemskega koncila dalje vedno Jezusova pot; to je pot usmiljenja in vključevanja
(…) Pot Cerkve je ta, da nikogar ne obsodi za zmeraj, da izliva Božje usmiljenje na vse ljudi, ki
zanj prosijo z iskrenim srcem (…) Kajti resnična ljubezen je vedno nezaslužena, brezpogojna in
brez zahteve po povračilu.« [326] »Zaradi tega se je treba izogibati sodbam, ki ne upoštevajo
zapletenosti različnih primerov (situacij). Treba je biti pozoren na to, kako ljudje zaradi svojega
stanja živijo in trpijo.« [327]
297. Gre za to, da bi vključili vse ljudi; treba je pomagati vsakemu posamezniku, da najde svoj
način, kako bo sodeloval v cerkveni skupnosti, da bi se čutil kot prejemnik »nezasluženega,
brezpogojnega in zastonjskega« usmiljenja. Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika
evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo
v takem ali drugačnem položaju. Samo po sebi se razume, da tak človek, ki zagovarja objektiven
greh, kot da bi bil del krščanske biti, ali ki hoče uveljaviti kaj, kar se razlikuje od nauka Cerkve, ne
more pričakovati, da bo katehet ali da bo pridigal; v tem smislu obstaja nekaj, kar ga ločuje od
skupnosti (prim. Mt 18,17). Ponovno mora prisluhniti oznanilu evangelija in povabilu k spreobrnitvi.
Vendar mora biti tudi zanj kakšen način, po katerem je lahko udeležen v življenju občestva, bodisi
na socialnem področju, pri molitvenih srečanjih ali na način, ki izvira iz njegove osebne pobude,
usklajen z župnikovo presojo. Glede načina, kako ravnati z različnimi tako imenovanimi
»nepravilnimi primeri«, so sinodalni očetje dosegli splošno soglasje, ki ga tu podpiram: »V skladu
s svojim pastoralnim pristopom ima Cerkev nalogo, da tistim, ki so poročeni samo civilno ali so
ločeni in ponovno poročeni ali preprosto živijo skupaj, pokaže Božjo pedagogiko milosti v njihovem
življenju in jim pomaga doseči polnost Božjega načrta«, [328] kar je z močjo Svetega Duha vedno
mogoče.
298. Ločeni, ki živijo v novi zvezi, se lahko nahajajo v zelo različnih položajih; ne smemo jih
katalogizirati ali jih zapreti v preveč toge okvirje, ne da bi presodili vsak primer posebej. Ena stvar
je druga zveza, ki se je s časom utrdila z novimi otroki, preizkušeno zvestobo, velikodušno
naklonjenostjo, krščansko zavzetostjo, ob zavedanju, da je to stanje nepravilno, in hkrati z
zavestjo, kako težko bi bilo vrniti se nazaj, ne da bi človek v vesti čutil, da si tako nakoplje novo
krivdo. Cerkev priznava primere, v katerih »mož in žena iz resnih razlogov – na primer zaradi
vzgoje otrok – ne moreta izpolniti dolžnosti ločitve«. [329] Na drugi strani imamo primere tistih, ki
so si zelo prizadevali, da bi rešili prvi zakon in so zaradi tega trpeli, ker so bili krivično zapuščeni,

9.6 Page 86

▲back to top
86
ali tistih, ki »so sklenili novo zvezo zaradi vzgoje otrok in so včasih subjektivno v vesti prepričani,
da prejšnji zakon, ki je razdrt in se ga ne da več ozdraviti, nikakor ni bil veljaven«. [330] Nekaj
drugega pa je nova zveza, ki jo je kdo sklenil kmalu po ločitvi, z vsemi posledicami trpljenja in
zmede, ki prizadenejo otroke in celotne družine, ali primer človeka, ki je vedno znova odpovedal
pri svojih družinskih obveznostih. Mora nam biti jasno, da to ni ideal, kakršnega pred nas postavlja
evangelij glede zakona in družine. Sinodalni očetje so povedali, da morajo škofje pri oblikovanju
svoje sodbe vedno »ustrezno razločevati«, [331] kar »zahteva jasno razlikovanje položajev«. [332]
Vemo, da »idealnih receptov« ni. [333]
299. Sprejemam pomisleke mnogih sinodalnih očetov, ki so hoteli opozoriti, da [moramo]
»krščene, ki so ločeni in civilno ponovno poročeni na različne možne načine močneje vključiti v
skupnost, pri čemer je treba preprečiti vzbujanje vsakega pohujšanja. Logika vključevanja je ključ
za njihovo pastoralno spremljanje, tako da ne samo vedo, da pripadajo Kristusovemu telesu, ki je
Cerkev, ampak to lahko doživljajo kot veselo in rodovitno izkustvo. Krščeni so, so bratje in sestre,
Sveti Duh nanje izliva darove in karizme v blagor vseh. Angažirajo se lahko v različnih cerkvenih
službah. Zato je treba razlikovati, katere od različnih oblik izključenosti, ki so ta čas v veljavi na
bogoslužnem, pastoralnem, vzgojnem in institucionalnem področju, je mogoče odpraviti. Ni dovolj,
da se počutijo kot neizobčeni, temveč da morejo živeti in zoreti kot živi udje Cerkve, ko jo občutijo
kot mater, ki jih vedno sprejema, zanje ljubeče skrbi in jih spodbuja na poti življenja in evangelija.
To vključevanje je tudi potrebno za skrb in krščansko vzgojo njihovih otrok, na katere je treba
gledati kot na najpomembnejše.« [334]
300. Če upoštevamo neštete razlike med konkretnimi primeri – kot so ti, ki smo jih že omenili –, je
mogoče razumeti, da od sinode ali od tega pisma ne bi smeli pričakovati take splošne zakonske
ureditve v kanoničnem (pravnem) smislu, ki bi bila uporabna v vseh primerih. Možno je le izraziti
novo spodbudo k odgovornemu osebnemu in pastoralnemu razločevanju različnih primerov. In ker
»stopnja odgovornosti (…) ni v vseh primerih enaka«, [335] bi moralo to razločevanje priznati, da
ni nujno, da bi bile posledice ali učinki kake norme vedno isti. [336] Duhovniki imajo nalogo, da
»prizadete ljudi na poti razločevanja spremljajo v skladu z naukom Cerkve in po škofovih
smernicah. V tem procesu bo koristno v trenutkih premisleka in kesanja opraviti spraševanje vesti.
Ponovno poročeni ločenci bi se morali vprašati, kako so ravnali v odnosu do svojih otrok, odkar je
njihova zakonska zveza zašla v krizo; ali so se lotili kakega poskusa sprave; kakšen je položaj
zapuščenega partnerja; kakšne posledice ima novi odnos za ostalo družino in skupnost vernikov;
kakšen zgled daje mladim ljudem, ki se pripravljajo na zakon. Resen premislek lahko krepi
zaupanje v Božje usmiljenje, ki se nikomur ne odreka.« [337] Gre za pot spremljanja in
razločevanja, ki »te vernike naravnava k temu, da se zavedo svojega položaja pred Bogom.
Pogovor z duhovnikom in foro interno (npr. pri spovedi, op. ur.) prispeva k oblikovanju prave
presoje o tem, kaj ovira možnost polnejše udeležbe v življenju Cerkve, in lahko pomaga pri iskanju
načina, kako te možnosti podpreti in pospešiti rast. Ker v samem zakonu (kot zapovedi, op. ur.) ni
nobene postopnosti (prim. Apostolsko pismo O družini, 34), to razločevanje ne bo nikoli mogoče
brez upoštevanja zahtev evangeljske resnice in ljubezni, ki jih predlaga Cerkev. Da bi se to

9.7 Page 87

▲back to top
87
zgodilo, morajo pri iskrenem iskanju Božje volje in v hrepenenju po tem, da bi temu ustrezali na
popolnejši način, zagotoviti nujne predpogoje ponižnosti, obzirnosti, ljubezni do Cerkve in njenega
nauka.« [338] Te drže so temeljnega pomena, da bi preprečili veliko nevarnost napačne
informacije, kakor je mnenje, da lahko vsak duhovnik hitro naredi »izjemo« ali da so ljudje, ki lahko
v zameno za usluge dobijo zakramentalne privilegije. Če človek, ki se zaveda svoje odgovornosti
in trezno razmišlja, ki ne namerava postavljati svojih želja nad splošni blagor Cerkve, naleti na
pastirja, ki zna prepoznati resnost zadeve, s katero se ukvarja, ne bo tveganja, da bi kako
razločevanje podpiralo prepričanje, da Cerkev zagovarja dvojno moralo.
Olajševalne okoliščine pri pastoralnem razločevanju
301. Da bi pravilno razumeli, zakaj je v nekaterih tako imenovanih »nepravilnih primerih« možno in
potrebno razlikovanje, imamo neko točko, ki jo moramo vedno upoštevati, da se nikoli ne bi
pojavila misel, da nameravamo obiti zahteve evangelija. Cerkev poseduje trden premislek o
olajševalnih pogojih in okoliščinah. Zato ni več mogoče trditi, da se vsi, ki živijo v kakršnem koli
»nepravilnem primeru«, nahajajo v stanju smrtnega greha in so izgubili posvečujočo milost.
Omejitve niso enostavno odvisne od nepoznavanja norme. Človek ima lahko, kljub temu da
natančno pozna normo, velike težave »v razumevanju vrednot, za katere gre pri teh nravnih
normah«, [339] ali se lahko nahaja v konkretnem položaju, ki mu ne dopušča, da bi ravnal drugače
in se drugače odločal, ne da bi si nakopal novo krivdo. Kakor so se sinodalni očetje pravilno
izjasnili, »lahko obstajajo dejavniki, ki omejujejo sposobnost odločanja«. [340] Že sv. Tomaž
Akvinski je priznaval, da ima kdo lahko milost in ljubezen, pa vendar ni sposoben, da bi dobro
izvrševal katero koli krepost, [341] tako da celo v primeru, ko poseduje vse moralne kreposti, ne
razodeva jasno, da je v njem prisotna katera od njih, ker je praktično izvrševanje te kreposti
oteženo: »Rečeno je, da nekateri svetniki določenih kreposti nimajo, ker občutijo težave pri
njihovem udejanjanju, čeprav imajo navade vseh kreposti.« [342]
302. Katekizem katoliške Cerkve v zvezi s temi pogojenostmi prepričljivo izjavlja: »Prištevnost in
odgovornost za kako dejanje morejo zmanjšati ali celo odpraviti nevednost, nepazljivost, nasilje,
strah, navade, čezmerna čustva in drugi psihični ali družbeni dejavniki.« [343] Drug odlomek se
znova nanaša na okoliščine, ki zmanjšujejo moralno odgovornost, in zelo izčrpno omenja
»čustveno nezrelost, moč navad, stanje tesnobe ali drugih psihičnih in socialnih dejavnikov«. [344]
Iz tega razloga negativna sodba o objektivnem položaju ne vsebuje sodbe o prištevnosti ali krivdi
prizadete osebe. [345] V kontekstu teh načel imam za zelo primerno, kar so hoteli ohraniti mnogi
sinodalni očetje: »V določenih okoliščinah lahko za ljudi predstavlja veliko težavo, da bi ravnali
drugače (…) Pastoralno prizadevanje za razločevanje duhov se mora tudi ob upoštevanju pravilno
oblikovane človekove vesti, zavzeti za te primere. Tudi posledice izvršenih dejanj, niso v vseh
primerih nujno iste.« [346]
303. Zaradi spoznanja, kakšno težo imajo konkretne pogojenosti, lahko dodamo, da mora Cerkev
bolj upoštevati človekovo vest pri obravnavi nekaterih primerov (položajev), ki objektivno ne

9.8 Page 88

▲back to top
88
ustrezajo našemu pojmovanju zakona. Samo po sebi se razume, da je potrebno opogumljati k
zorenju razsvetljene, oblikovane vesti, kar naj spremlja odgovorno in resno razločevanje škofa, ter
spodbujati k vedno večjemu zaupanju v milost. Vendar ta vest ne more spoznati samo tega, da
neki položaj objektivno ne ustreza splošnim zahtevam evangelija, ampak lahko tudi iskreno in
pošteno spozna, kako je možno v tej situaciji velikodušno odgovoriti Bogu, in z določeno moralno
gotovostjo odkrije, da je to tista predanost, ki jo Bog zahteva celo sredi konkretne večplastnosti
omejitev, četudi v polnosti še ne ustreza idealu. V vsakem primeru se moramo spomniti na to, da
je to razločevanje dinamično in mora ostati vedno odprto za nove stopnje rasti in za nove
odločitve, ki omogočajo uresničevanje ideala na popolnejši način.
Norme razločevanja
304. Malenkostno je ustaviti se pri tehtanju tega, ali ravnanje kakega človeka ustreza moralnemu
zakonu (zapovedi) ali splošni normi ali ne, kajti to ni dovolj, da bi v človekovem konkretnem
življenju spoznali njegovo polno zvestobo v odnosu do Boga. Zavzeto prosim, da se spomnimo
nečesa, kar uči sv. Tomaž Akvinski, in da se učimo to vključevati v pastoralno razločevanje:
»Čeprav na področju splošnega obstaja določena potreba, se toliko prej prikrade napaka, kolikor
bolj se kdo spušča na področje posebnega (…) Na praktičnem področju glede posebnega ne
obstaja za vse ista praktična resnica ali pravilnost, ampak samo glede splošnega; in pri tistih, za
katere glede posebnega obstaja ista pravilnost, ta ni vsem na enak način znana (…) Prihaja torej
tem pogosteje do napak, kolikor bolj se kdo spušča v posameznosti.« [347] Res je, da splošne
norme predstavljajo dobrino, na katero ne smemo nikoli pozabiti ali jo zanemariti, vendar v tem,
kako so ubesedene, nikakor ne morejo zajeti vseh posebnih položajev. Obenem pa je treba reči,
da prav iz tega razloga to, kar je spričo kakega posebnega položaja del praktičnega razločevanja,
ne more biti povzdignjeno na stopnjo norme. To ne bi dalo samo povoda za neznosno kazuistiko,
temveč bi spravilo v nevarnost vrednote, ki jih moramo posebno skrbno varovati. [348]
305. Zaradi tega se škof ne sme zadovoljiti s tem, da bi v odnosu do tistih, ki živijo v »nepravilnih
položajih«, uporabljal samo nravne norme, kakor da so kamni, ki naj jih vržejo na življenje ljudi. To
je primer zaprtih src ljudi, ki se radi skrivajo za naukom Cerkve, »da bi se usedli na Mojzesovo
stolico ter – včasih zviška in površno – sodili o težavnih primerih in ranjenih družinah.« [349] O tem
se je izjasnila tudi Mednarodna teološka komisija: »Naravnega zakona torej ni mogoče predstaviti
kot že izdelan sklop pravil, ki se a priori postavljajo pred moralni subjekt, ampak je vir objektivnega
navdiha za njegov proces odločanja, ki je eminentno oseben.« [350] Zaradi pogojenosti ali
olajševalnih dejavnikov je mogoče, da lahko kdo sredi objektivnega položaja greha – ki ni
subjektivno prišteven ali vsaj ne v polnosti – živi v Božji milosti, da lahko ljubi, da lahko tudi raste v
življenju milosti in ljubezni, če mu pri tem Cerkev pomaga. [351] Razločevanje mora pomagati k
temu, da se sredi omejitev najdejo možne poti za odgovor Bogu in za rast sredi omejitev. V
prepričanju, da je vse belo ali črno, včasih zapiramo pot milosti in rasti ter vzamemo pogum in
oviramo ljudi na poti k posvečevanju, ki poveličuje Boga. Spomnimo se na to, da »je majhen korak
sredi velikih človeških omejenosti Bogu bolj všeč kakor na zunaj pravilno življenje človeka, ki

9.9 Page 89

▲back to top
89
preživlja svoje dni, ne da bi naletel na omembe vredne težave«. [352] Konkretno dušno pastirstvo
nosilcev služb in občestev mora to dejstvo upoštevati.
306. V vsakem primeru morajo tisti, ki imajo težave, kako v celoti udejanjiti Božjo zapoved, slišati
povabilo, da je treba stopati po poti ljubezni ( via caritatis). Ljubezen do bližnjega je prva zapoved
(zakon) za kristjane (prim. Jn 15,12; Gal 5,14). Ne pozabimo, kaj obljublja Sveto pismo:
»Predvsem imejte močno ljubezen med seboj, ker ljubezen pokrije množico grehov« (1 Pt 4,8).
»Zbriši svoje grehe s pravičnostjo in svoje krivice z usmiljenjem do bednih« (Dan 4,24). »Voda
gasi plameneč ogenj in miloščina odpravlja grehe« (Sir 3,30). To uči tudi sv. Avguštin: »Kakor bi
mi ob nevarnosti požara hiteli iskat vodo za gašenje (…), tako je tudi, kadar bi se iz naše slame
vzdignil plamen greha in bi bili zaradi tega zmedeni. Če nam je potem dana priložnost, da
opravimo delo usmiljenja, se veselimo tega dela, kot da je to izvir, ki nam je ponujen, da bi mogli
pogasiti požar.« [353]
Logika pastoralnega usmiljenja
307. Da bi preprečil vsakršno zgrešeno razlago, spominjam na to, da se Cerkev nikakor ne sme
odpovedati temu, da postavlja pred nas ideal popolnega zakona kot Božji načrt v vsej njegovi
veličini: »Mlade kristjane je treba spodbujati, naj ne oklevajo sprejeti bogastva, ki ga v njihove
ljubezenske načrte prinaša zakrament zakona. Naj jih krepi pomoč Kristusove milosti in možnost,
da se v celoti udeležujejo življenja Cerkve.« [354] Mlačnost, vsaka oblika relativizma ali pretirano
sklicevanje na čas predložitve (ideala), bi pomenilo pomanjkanje zvestobe evangeliju in tudi
pomanjkanje ljubezni Cerkve do samih mladih ljudi. Razumeti izredne okoliščine nikoli ne pomeni
zastirati luči popolnejšega ideala in tudi ne pomeni, da s tem priporočamo manj kot to, kar Jezus
ponuja človeku. Danes je važnejše kot dušno pastirstvo neuspelih zakonov, prizadevanje, da bi
utrjevali zakone in tako preprečevali njihov razpad.
308. Vendar iz našega zavedanja o teži olajševalnih okoliščin – psihološke, zgodovinske in celo
biološke narave – sledi, da moramo, »ne da bi zmanjševali vrednost evangeljskega ideala, z
usmiljenjem in potrpežljivostjo spremljati možne stopnje rasti ljudi, ki se gradijo dan za dnem«, in
tako ustvariti »prostor Gospodove milosrčnosti, ki nas spodbuja, da storimo vse, kar moremo«.
[355] Razumem tiste, ki imajo raje strožjo pastoralo, ki ne daje nobenega povoda za kakršno koli
zmedo. Vendar iskreno mislim, da si je Jezus Kristus želel Cerkev, ki je pozorna na dobro, ki ga
Sveti Duh razširja sredi slabosti in bolehnosti, mater, ki z jasnostjo izraža svoj objektivni nauk in se
hkrati »ne odpove (…) možnemu dobremu, čeprav tvega, da se umaže s cestnim blatom«. [356]
Pastirji, ki svojim vernikom polagajo na srce celoten ideal evangelija in nauka Cerkve, jim morajo
tudi pomagati, da bi sprejeli logiko sočutja s slabotnimi in se izogibali preganjanjem ali pretrdim in
nestrpnim sodbam. Sam evangelij od nas zahteva, naj niti ne sodimo niti obsojamo (prim. Mt 7,1;
Lk 6,37). Jezus »pričakuje, da se odpovemo temu, da bi se kot posamezniki ali kot skupnost
zatekali v zavetja, ki nam omogočajo obdržati varno razdaljo do jedra človeškega trpljenja; naj
vstopimo v stik s stvarnim življenjem drugih in spoznamo moč nežnosti. Če storimo to, bo pot

9.10 Page 90

▲back to top
90
našega življenja res čudovita.« [357]
309. Primerno je, da o tem razmišljamo v kontekstu svetega leta, ki je posvečeno usmiljenju, kajti
spričo najrazličnejših položajev, ki prizadenejo družino, ima Cerkev »nalogo, da oznanja Božje
usmiljenje, utripajoče srce evangelija, ki naj skozi srce doseže razum vsakega človeka. Kristusova
nevesta sprejema držo Božjega Sina, ki gre naproti vsem in nikogar ne izključuje«. [358] Zelo
dobro ve, da se Jezus predstavlja kot pastir stotih ovac in ne devetindevetdesetih. Vse hoče imeti.
Zaradi te zavesti bo mogoče, da »vse, verne in oddaljene, doseže balzam usmiljenja kot znamenje
Božjega kraljestva, ki je že navzoče med nami.« [359]
310. Ne smemo pozabiti, »da usmiljenje ni samo v Očetovem delovanju, ampak postaja merilo za
to, kdo so resnično njegovi otroci. Skratka, poklicani smo, da živimo od usmiljenja, ker je bilo nam
najprej izkazano usmiljenje.« [360] To ni kak romantičen predlog ali šibek odgovor spričo Božje
ljubezni, ki hoče vedno spodbujati človeka. Kajti usmiljenje je »nosilni steber, ki drži pokonci
življenje Cerkve. Vse njeno pastoralno delovanje bi moralo biti ovito v nežnost, s katero naj se
obrača na vernike; nič od njenega oznanila in njenega pričevanja svetu ne sme biti brez
usmiljenja.« [361] Res, včasih se »obnašamo kakor nadzorniki milosti in ne kot njeni podeljevalci.
Vendar Cerkev ni carinska postaja. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega, še
posebej za tistega s težkim življenjem.« [362]
311. Učenje moralne teologije ne bi smelo prenehati iti v tej smeri, kajti čeprav drži, da je treba
paziti na neokrnjeno celovitost moralnega nauka Cerkve, je treba posebno pozornost posvetiti
poudarjanju in spodbujanju k najvišjim in najbolj središčnim vrednotam evangelija, [363] posebno k
prvenstvu ljubezni kot odgovoru na zastonjsko pobudo Božje ljubezni. Včasih nam je v dušnem
pastirstvu težko dati prostor brezpogojni Božji ljubezni. [364] Usmiljenju postavljamo toliko
pogojev, da ga s tem izvotlimo in mu odvzamemo njegov konkreten smisel in njegov realen
pomen. In to je najslabši način, tako zvodenimo evangelij. Res je na primer, da usmiljenje ne
izključuje pravičnosti in resnice, predvsem pa moramo povedati, da je usmiljenje polnost
pravičnosti in najsijajnejši izraz Božje resnice. Zato je treba vedno pomisliti, »da so neustrezni vsi
teološki pojmi, ki postavljajo pod vprašaj sámo Božjo vsemogočnost in še posebej njegovo
usmiljenje«. [365]
312. To nam daje okvir in ozračje, ki nam branita, da bi pri govorjenju o najkočljivejših temah
razvijali hladno pisarniško moralo, in nas nasprotno postavljata v kontekst pastoralnega
razločevanja, polnega usmiljene ljubezni, ki se vedno nagiba k temu, da bi razumela, odpuščala,
spremljala, upala in predvsem vključevala. To je logika, ki mora v Cerkvi prevladovati, da bomo
»izkusili tudi, kako je mogoče odpreti srce tistim, ki živijo na najbolj obupnih obrobjih življenja«.
[366] Vabim vernike, ki živijo v zapletenih položajih, da z zaupanjem pristopijo k pogovoru s svojim
pastirjem ali z drugimi laiki, ki so življenje podarili Gospodu. Pri njih ne bodo vedno našli potrditve
svojih lastnih predstav in želja, vendar bodo zanesljivo prejeli luč, ki jim bo pomagala, da bodo
bolje razumeli svoj položaj in odkrili pot osebnega zorenja. In vabim pastirje, naj ljubeče in

10 Pages 91-100

▲back to top

10.1 Page 91

▲back to top
91
sproščeno prisluhnejo, z iskreno željo, da bi vstopili v središče drame ljudi in razumeli njihovo
stališče, jim pomagali bolje živeti in spoznati, kakšno je njihovo mesto v Cerkvi.
Deveto poglavje
DUHOVNOST V ZAKONU IN DRUŽINI
313. Ljubezen prevzema različne oblike, skladno z življenjskim stanom, h kateremu je poklican
vsak posameznik. Že pred nekaj desetletji, ko je 2. vatikanski koncil spregovoril o apostolatu
laikov, je podčrtal duhovnost, ki izhaja iz družinskega življenja. Poudaril je, da »[mora] laiška
duhovnost dobiti posebno značilnost v zakonskem stanu in v družini« [367] in da družinske skrbi
ne smejo biti »zunaj okvira duhovnega življenja«. [368] Vredno si je torej vzeti nekaj časa za to, da
opišemo temeljne poteze te posebne duhovnosti, ki se razvija v družinskem življenju.
Duhovnost nadnaravnega občestva
314. Vedno smo govorili o tem, da Bog prebiva v srcu človeka, ki živi v milosti. Danes lahko
rečemo tudi, da je v svetišču zakonske skupnosti navzoča Sveta Trojica. Kakor prebiva nad
hvalnicami ljudstva (prim. Ps 22,4), živi globoko v zakonski ljubezni, ki ji poje slavo.
315. Gospodova navzočnost prebiva v resnični, konkretni družini, z vsem njenim trpljenjem, boji,
radostmi in njenimi vsakdanjimi zadevami. Ko človek živi v družini, se je težko pretvarjati in lagati;
ne moremo si nadevati maske. Kadar to pristnost poživlja ljubezen, tedaj tam vlada Gospod s
svojim veseljem in svojim mirom. Duhovnost družinskega življenja je sestavljena iz tisoč
vsakdanjih in konkretnih dejanj. V tej raznolikosti darov in srečanj, po katerih zori notranja
povezanost, ima Bog svoje bivališče. Ta predanost »združuje človeško in božje«, [369] kajti
napolnjena je z Božjo ljubeznijo. Končno je zakonska duhovnost duhovnost prisrčne povezanosti,
v kateri prebiva Božja ljubezen.
316. Skupnost, ki jo uresničujemo v družini, je pristna pot posvetitve v običajnem življenju kakor
tudi pot mistične rasti, sredstvo za prisrčno zedinjenje z Bogom. Kajti zahteve življenja med brati in
sestrami in v družinski skupnosti so priložnost, da vedno bolj odpiramo srce, in to omogoča vedno
popolnejše srečevanje z Gospodom. Božja beseda pravi: »Kdor pa svojega brata sovraži, je v
temi« (1 Jn 2,11), »ostaja v smrti« (1 Jn 3,14) in »Boga ni spoznal« (1 Jn 4,8). Moj predhodnik
Benedikt XVI. je poudaril, da »nas zapiranje oči pred bližnjim napravi slepe tudi za Boga« [370] in
da je ljubezen končno edina luč, »ki vedno znova osvetljuje temni svet«. [371] Samo »če se med
seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna« (1 Jn 4,12). Ker
»[ima] človeška oseba vrojeno in po strukturi družbeno razsežnost« [372] in »družbena razsežnost
osebe najde svoj prvi in izvorni izraz v zakonu in v družini«, [373] je duhovnost meso in kri

10.2 Page 92

▲back to top
92
družinskega sožitja. Kdor ima torej globoko hrepenenje po duhovnosti, naj ne misli, da ga družina
ovira pri rasti življenja v Duhu; marveč je to pot, ki jo Bog uporablja, da bi ga vodil k vrhuncu
mističnega zedinjenja.
Združeni v molitvi v luči velikonočne skrivnosti
317. Če družini uspe, da se osredotoči na Kristusa, on povezuje in razsvetljuje celotno družinsko
življenje. Bolečine in bojazni doživlja družina v povezanosti z Gospodovim križem in njegov objem
omogoča, prenašati najhujše trenutke. V grenkih dnevih se poveže z zapuščenim Jezusom, kar
lahko prepreči zlom družine. Tako družine postopno »z milostjo Svetega Duha preko zakonskega
življenja uresničujejo svojo svetost, tudi s tem, da se udeležujejo skrivnosti Kristusovega križa, ki
težave in trpljenje spreminja v daritev ljubezni«. [374] Z druge strani družina doživlja trenutke
veselja, počitka ali praznovanja in tudi spolnost kot deležnost pri polnosti živ­ljenja v njegovem
vstajenju. Zakonca z različnimi dnevnimi opravili oblikujeta tisti duhovni prostor, v katerem je
mogoče izkusiti mistično navzočnost vstalega Gospoda«. [375]
318. Molitev v družini je prednostno sredstvo za to, da to velikonočno vero izrazimo in okrepimo.
[376] Vsak dan lahko najdejo nekaj minut, da skupaj stojijo pred živim Gospodom, mu povejo
stvari, ki jim povzročajo skrbi, ga prosijo za tisto, kar družina potrebuje, molijo za koga, ki preživlja
težke trenutke, si od Boga izprosijo pomoč, da bi mogli ljubiti, se mu zahvalijo za življenje in dobre
stvari ter od Device Marije izprosijo varstvo pod njenim materinskim plaščem. Tako lahko trenutki
molitve s preprostimi besedami naredijo veliko dobrega za družino. Različne oblike izražanja
ljudske pobožnosti so za mnoge družine zaklad duhovnosti. Skupna pot molitve doseže svoj
vrhunec v skupni udeležbi pri evharistiji, zlasti sredi nedeljskega miru. Jezus trka na vrata družine,
da bi z njo obhajal evharistični obed (prim. Raz 3,20). Pri njem lahko zakonca vedno znova
zapečatita velikonočno zavezo, ki ju je zedinila, in v kateri se zrcali tista zaveza, ki jo je Bog s
človeštvom zapečatil na križu. [377] Evharistija je zakrament nove zaveze, kjer se ponavzočuje
Kristusovo odrešilno dejanje (prim. Lk 22,20). Tako ohranjamo globoke povezave, ki obstajajo
med zakonskim življenjem in evharistijo. [378] Hranjenje z evharistijo je moč in spodbuda, da bi
zakonsko zavezo vsak dan živeli kot »domačo Cerkev«. [379]
Duhovnost izključne, a ne posesivne ljubezni
319. V zakonu se živi tudi smisel tega, kaj se pravi v celoti pripadati samo enemu človeku.
Zakonca sprejmeta izziv in srčno želita, da bi se skupaj postarala in porabila svoje moči. Tako
odsevata Božjo zvestobo. Ta trdna odločitev, ki zaznamuje življenjski slog, je »notranja zahteva
zakonske ljubezenske zaveze«, [380] kajti »kdor se ne odloči, da bo ljubil za zmeraj, za tistega je
težko, da bi mogel iskreno ljubiti en sam dan«. [381] Vendar bi ne imelo nobenega duhovnega
smisla, ko bi šlo samo za zapoved, po kateri kdo brezvoljno živi. To je pripadnost srca, v katerega
vidi samo Bog (prim. Mt 5,28). Vsako jutro, ko človek vstane, se pred Bogom na novo odloči za
zvestobo, naj se čez dan zgodi karkoli. In ko gre k počitku, upa, da ko, ko se bo prebudil,

10.3 Page 93

▲back to top
93
nadaljeval to pustolovščino v zaupanju v Gospodovo pomoč. Tako je vsak sozakonec za drugega
znamenje in orodje bližine Gospoda, ki nas ne pušča samih: »Jaz sem z vami vse dni do konca
sveta« (Mt 28,20).
320. V nekem trenutku doživita zakonca svojo ljubezen kot resnično osvoboditev, kot zdravilno
avtonomijo: ko vsak odkrije, da drugi ni njegova lastnina, temveč ima veliko pomembnejšega
gospodarja, namreč svojega edinega Gospoda. Nihče drug ne more terjati pravice, da bi si lastil
najbolj notranje in skrivnostno osebno področje ljubljenega človeka, in samo on more zavzeti
središče njegovega življenja. Hkrati načelo duhovnega realizma stori, da zakonec ne postavlja več
zahteve, naj drugi v polnosti zadovolji njegove potrebe. Potrebno je, da duhovna pot vsakega
posameznika temu pomaga – kot je to dobro povedal Dietrich Bonhoeffer (1906–1945), da doživi
neko »razočaranje« nad drugim, [382] da neha pričakovati od tega človeka to, kar je lastno samo
Božji ljubezni. To zahteva notranjo odpoved. Izključni prostor, ki ga vsak od zakoncev pridrži za
svoje samotno druženje z Bogom, ne daje le možnosti za zdravljenje ran skupnega življenja,
ampak omogoča tudi to, da v Božji ljubezni najdemo smisel lastnega življenja. Vsak dan si
moramo izprositi delovanje Svetega Duha, da bo ta notranja svoboda možna.
Duhovnost skrbi za druge, tolažbe in spodbude
321. »Krščanski zakonci so drug drugemu, svojim otrokom in ostalim domačim sodelavci za milost
in pričevalci za vero.« [383] Bog jih kliče za posredovanje življenja in zato, da bi skrbeli drug za
drugega. Ravno zaradi tega je bila družina »od nekdaj najbližja ‚bolnišnica‘«. [384] Negujmo drug
drugega, podpirajmo drug drugega, spodbujajmo se med seboj in vse to živimo kot del naše
družinske duhovnosti. Življenje zakonskega para je deležnost pri rodovitnem Božjem delu in vsak
je za drugega stalen izziv Svetega Duha. Božja ljubezen se izraža tudi »z besedami, s katerimi si
mož in žena izražata svojo zakonsko ljubezen«. [385] Tako sta oba drug za drugega odsev Božje
ljubezni, ki tolaži z besedo, pogledom, pomočjo, ljubkovanjem in objemanjem. Zato je »želja, da bi
osnovala družino (…), odločitev, da bosta del Božjih sanj, odločitev, da bosta sanjala z njim,
odločitev, da bosta z njim gradila, da se bosta skupaj z njim vrgla v to pustolovščino in gradila
svet, kjer se nihče ne počuti samega«. [386]
322. Celotno življenje družine je usmiljena »paša in varovanje«. Vsak skrbno slika in piše v
življenje drugega: »Naše pismo ste vi, zapisano v naših srcih, (…) pisano ne s črnilom, ampak z
Duhom živega Boga« (2 Kor 3,2-3). Vsak je »ribič ljudi« (prim. Lk 5,10), ki v Jezusovem imenu
»meče mreže« (prim. Lk 5,5) na druge, ali je kmet, ki obdeluje svežo prst svojih ljubih in iz njih
spravlja, kar je najboljše. Zakonska rodovitnost pomeni tudi podpirati druge, kajti »koga ljubiti
pomeni, od njega pričakovati nekaj nedoločljivega in nepredvidljivega; in hkrati pomeni, da mu na
kakršen koli način pomagamo do sredstva, da bo mogel ustrezati temu pričakovanju«. [387] To je
Božja služba, kajti Bog je v nas položil veliko dobrih stvari, v upanju, da jim bomo dali rasti.
323. Globoko duhovno doživetje je, da na ljubljenega človeka gledamo z Božjimi očmi in v njem

10.4 Page 94

▲back to top
94
prepoznavamo Kristusa. To zahteva pripravljenost, ki ne pričakuje povračila, kar omogoča, da
znamo ceniti njegovo dostojanstvo. Pred drugim smo lahko popolnoma prisotni, če se mu »kar
tako« posvetimo in pozabimo na vse drugo okrog sebe. Ljubljeni človek si zasluži vso pozornost.
Jezus je bil zgled za to, kajti kadar je kdo prišel k njemu, da bi z njim govoril, ga je pogledal in z
ljubeznijo zrl vanj (prim. Mr 10,21). V njegovi navzočnosti nihče ni imel občutka, da je ostal prezrt,
ker so njegove besede in njegova dejanja izražala vprašanje: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« (Mr
10,51). To se živi tudi sredi vsakdanjega družinskega življenja. Ko se spomnimo, da človek, ki živi
z nami, zasluži vse to, kajti v njem je neskončno dostojanstvo, saj je predmet brezmejne ljubezni
nebeškega Očeta. Tako se poraja nežnost, ki je sposobna, da »v drugem prikliče na dan veselje,
ker se čuti ljubljenega. Na poseben način se ta nežnost izrazi v tem, da se z največjo pozornostjo
posvetimo mejam drugega, posebno takrat, ko te omejitve očitno izstopajo.« [388]
324. Po nagibu Svetega Duha družina ne le sprejema življenje, ko ga spočne v svojem naročju,
temveč tudi tako, da se odpre, gre iz sebe, da bi svoje dobro širila med druge, da bi zanje skrbela
in iskala njihovo srečo. To odpiranje se izraža posebno z gostoljubjem, [389] h kateremu vabi in
spodbuja Božja beseda: »Gostoljubnosti ne pozabite. V tej so namreč nekateri, ne da bi vedeli,
pogostili angele« (Heb 13,2). Če družina sprejme druge in gre ven k njim, zlasti k ubogim in
zapuščenim, potem je »simbol in priča tistega materinstva Cerkve, pri katerem je dejavno
udeležena«. [390] Družbena razsežnost ljubezni, odsvit Trojice, je v resnici to, kar združuje
duhovni smisel družine in njeno poslanstvo zunaj nje, kajti ta ljubezen naredi družinsko kerygmo v
javnosti navzočo z vsemi njenimi zahtevami glede skupnosti. Družina živi svojo posebno
duhovnost tako, da je hkrati domača Cerkev in živa celica za preobrazbo sveta. [391]
***
325. Učiteljeve besede (prim. Mt 22,30) in tiste sv. Pavla (prim. 1 Kor 7,29-31) o zakonu so – ne
naključno – vključene v zadnjo in dokončno razsežnost našega življenja, ki jo moramo znova
ovrednotiti. Tako bodo zakonci lahko spoznali smisel poti, po kateri hodijo. Kajti, kakor smo v tej
spodbudi večkrat spomnili, nobena družina ni nebeška resničnost in izdelana enkrat za vselej,
temveč zahteva postopno zorenje svoje sposobnosti za ljubezen. Obstaja pa neki stalni poziv k
popolnosti, ki izhaja iz popolnega občestva Svete Trojice, iz dragocenega zedinjenja med
Kristusom in njegovo Cerkvijo, iz tiste tako lepe skupnosti nazareške družine in iz brezmadežnega
bratstva in sestrstva med nebeškimi svetniki. Kljub temu nam razmišljanje o še ne doseženi
polnosti tudi dovoljuje, da zgodovinsko pot, ki jo hodimo kot družine, vidimo v pravi perspektivi.
Tako bomo nehali od medčloveških odnosov zahtevati popolnost, čistost namenov in povezanost,
do katere bomo lahko dospeli šele v dokončnem kraljestvu. Ta pogled nam preprečuje, da bi
strogo sodili tiste, ki živijo v okoliščinah velike slabosti. Vsi smo poklicani, da v sebi vzdržujemo
živo stremljenje po nečem, kar presega nas same in naše omejitve; vsaka družina mora živeti s to
stalno spodbudo. Pojdimo kot družina naprej, ostanimo na poti! Obljubljene so nam še večje
stvari. Ne obupujmo zaradi svojih omejitev, a se tudi ne odpovejmo prizadevanju za polnost
ljubezni in communio, ki nam je obljubljena.

10.5 Page 95

▲back to top
95
MOLITEV K SVETI DRUŽINI
Jezus, Marija in Jožef,
v vas zremo
sijaj prave ljubezni,
na vas se obračamo polni zaupanja.
Sveta nazareška Družina,
naredi tudi naše družine,
za kraje prisrčnega sožitja,
za skupnosti molitve;
naj bodo pristne šole evangelija
in male domače Cerkve.
Sveta nazareška Družina,
Naj v naših družinah nikoli več ne bo
nasilja, trdovratnosti in razdora;
naj vsak, ki je bil ranjen ali pohujšan,
kmalu najde tolažbo in ozdravitev.
Sveta nazareška Družina,
daj, da se bomo vsi zavedali,
kako sveta in nedotakljiva je družina
in kakšno lepoto ji določa Božji načrt.
Jezus, Marija in Jožef,
poslušajte in uslišite našo prošnjo! Amen.
Dano v Rimu, pri Svetem Petru, v izrednem svetem letu usmiljenja, 19. marca, na praznik svetega
Jožefa, leta 2016, v četrtem mojega pontifikata.
Papež Frančišek

10.6 Page 96

▲back to top
96
Prevod (165-325): dr. Marijan Peklaj
1. KONCILSKI, POKONCILSKI
IN DRUGI CERKVENI DOKUMENTI
Drugi vatikanski koncil (1962–1965)
AA – L
Odlok Apostolicam actuositatem – O krščanskih laikih (1965).
GE – KV
Odlok Gravissimum educationis – O krščanski vzgoji (1965).
GS – CS
Pastoralna konstitucija Gaudium et spes – Veselje in upanje (1965).
LG – C
Dogmatična konstitucija Lumen gentium – Luč narodov (1964).
Drugi dokumenti
CC – ČZ
Pij XI., Okrožnica Casti connubii – Zakonska čistost (1930).
CCC – KKC Catechismo della Chiesa Cattolica – Katekizem katoliške Cerkve, Ljubljana 1993.
ChL – KL Janez Pavel II., Christifideles laici – Posinodalna apostolska spodbuda o krščanskih
laikih (1988), Cerkveni dokumenti 41, Ljubljana 1989.
CIC – ZCP Codex Iuris Canonici – Zakonik cerkvenega prava, Ljubljana 1984.
CCEO – KZVC
Codex Canonum Ecclesiarum Orientalium – Zakonik kanonov Vzhodnih
Cerkva (ni preveden v slovenščino).
DCE – BJL Benedikt XVI:, Okrožnica Deus caritas est – Bog je ljubezen, Cerkveni dokumenti
112, Ljubljana 2006.
DM – BU Janez Pavel II., Okrožnica Dives in misericordia – O Božjem usmiljenju, Cerkveni
dokumenti 10, Ljubljana 1981.
DV – DŽ
Kongregacija za verski nauk, Navodilo Donum vitae – Dar življenja (1987), Cerkveni
dokumenti 36, Ljubljana 1987.
CiV – LR Benedikt XVI., Okrožnica Caritas in veritate – Ljubezen v resnici, Cerkveni
dokumenti 127, Ljubljana 2009.
EG – VE
Papež Frančišek, Apostolska spodbuda Evangelii gaudium – Veselje evangelija

10.7 Page 97

▲back to top
97
(2013), Cerkveni dokumenti 140, Ljubljana 2014.
EV – EŽ
Janez Pavel II., Okrožnica Evangelium vitae – Evangelij življenja (1995), Cerkveni
dokumenti 60, Ljubljana 1995.
FC – OD
Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Familiaris consortio – O družini (1981),
Cerkveni dokumenti 16, Ljubljana 1982.
FC
Pontificia Commissione Biblica, Fede e cultura alla luce della Bibbia. Atti della
Sessione plenaria 1979 della Pontificia Commissione Biblica, Torino 1981.
HV – PČŽ Pavel VI., Okrožnica Humae vitae – Posredovanju človeškega življenja, Cerkveni
dokumenti 144, Ljubljana 2014 (2. izdaja).
LF – LV
Frančišek, Okrožnica Lumen fidei – Luč vere (2013), Cerkveni dokumenti 138,
Ljubljana 2013.
LS – HMG Frančišek, Okrožnica Laudato si – Hvaljen, moj Gospod (2014), Cerkveni
dokumenti 149, Ljubljana 2015.
MCC – KST Pij XII., Okrožnica Mystici Corporis Christi – O Kristusovem skrivnostnem telesu
(1943).
MD – DŽ Janez Pavel II., Apostolsko pismo Mulieris dignitatem – O dostojanstvu žene
(1988), Cerkveni dokumenti 40, Ljubljana 1989.
MIDI – GJUS Papež Frančišek, Motu proprio Mitis Iudex Dominus Iesus – Gospod Jezus, usmiljeni
sodnik, Cerkveni dokumenti 151, Ljubljana 2016.
MV – OU Papež Frančišek, Bula Misericordiae vultus – Obličje usmiljenja, CD – NS 23,
Ljubljana 2015.
RF – SP
Tretje redno zasedanje Škofovske sinode, Relatio fnalis – Sklepno poročilo (2015;
ni prevedeno v slovenščino).
RH – OČ
Janez Pavel II., Okrožnica Redemptor hominis – Odrešenik človeka (1979),
Cerkveni dokumenti 2, Ljubljana 1979.
RM – OP
Janez Pavel II., Okrožnica Redemptoris missio – Odrešenikovo poslanstvo (1990),
Cerkveni dokumenti 46, Ljubljana 1991.

10.8 Page 98

▲back to top
98
RP – PS
Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Reconciliatio et poenitentia – O spravi in
pokori, Cerkveni dokumenti 25, Ljubljana 1985.
RS – SiP
Tretje izredno zasedanje Škofovske sinode, Relatio Synodi – Sinodalno poročilo,
Cerkveni dokumenti 145, Ljubljana 2015.
SUVS – ČSRP
Papeški svet za družino Navodilo Sessualita umana: verita e significato –
Človeška spolnost: resnica in pomen, Cerkveni dokumenti 66, Ljubljana 1996.
UF – ZDZS Papeški svet za družino, Unioni di fatto – Zakon, družina in zunajzakonske
skupnosti (2000), Cerkveni dokumenti 93, Ljubljana 2001.
VC – PŽ
Janez Pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda Vita consacrata – Posvečeno
življenje (1996), Cerkveni dokumenti 65, Ljubljana 1996.
[1] Tretje izredno splošne zasedanje škofovske sinode Sinodalno poročilo (Relatio
Synodi), Cerkveni dokumenti 145, Družina, Ljubljana 2015, 2.
[2] Štirinajsto splošno redno zasedanje škofovske sinode, Relatio finalis (Sklepno poročilo), 24.
oktobra 2015, 3. ( Relatio finalis ni prevedeno v slovenščino; op. ur.).
[3] Govor ob sklepu 14. splošnega rednega zasedanja škofovske sinode, v: L' Osservatore
Romano, 26.–27. oktobra 2015, 13; prim. Pontificia Commissione Biblica, Fede e cultura alla luce
della Bibbia. Atti della Sesssione plenaria 1979 della Pontificia Commissione Biblica, Torino 1981;
Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor, Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu ( CS –
Gaudium et spes), 1965, 44; Janez Pavel II., Okrožnica Odrešenikovo poslanstvo (Redemptoris
missio, 1990), Cerkveni dokumenti 46, Ljubljana 1991, 52, v: AAS 83 (1991), 300; Papež
Frančišek, Apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelii gaudium, 2013), Cerkveni
dokumenti 145, Ljubljana 2013, 69, 117; v: AAS 105 (2013), 1049. 1068–1069.
[4] Papež Frančišek, Govor na srečanju družin, Santiago na Kubi (22. septembra 2015), v: L'
Osservatore Romano, 24. septembra 2015, 7.
[5] Jorge Luis Borges, » Calle desconocida«, en Fervor de Buenos Aires, Buenos Aires 2011, 23.
[6] Janez Pavel II., Homilija pri maši v Puebla de los Angeles (28. januarja 1979), 2; v: AAS 71

10.9 Page 99

▲back to top
99
(1979), 184.
[7] Prim. prav tam.
[8] Janez Pavel II., Apostolska spodbuda O družini (Familiaris consortio, 1981), Cerkveni
dokumenti 16, Ljubljana 1981, 4; v: AAS 74 (1982), 84.
[9] Sinodalno poročilo (Relatio Synodi,1914), 5.
[10] Španska škofovska konferenca, Matrimonio y familia (6. julija 1979), 3.16.23.
[11] Relatio finalis (Sklepno poročilo, 2015), 5.
[12] Sinodalno poročilo (2014), 5.
[13] Relatio finalis (2015), 8.
[14] Govor v Kongresu Združenih držav Amerike (24. septembra 2015), v: L' Osservatore
Romano, 26. septembra 2015, 7.
[15] Relatio finalis (2015), 29.
[16] Sinodalno poročilo (2014), 10.
[17] Tretje splošno izredno zasedanje škofovske sinode, Poslanica, 18. oktobra 2014.
[18] Sinodalno poročilo (2014), 10.
[19] Relatio finalis (2015), 7.
[20] Prav tam, 63.
[21] Konferenca katoliških korejskih škofov, Towards a culture of life (15. marca 2007).
[22] Sinodalno poročilo (2014), 6.
[23] Pontificio consiglio per la famiglia, Carta dei diritti della famiglia (22. oktobra 1983), 11.
[24] Prim. Relatio finalis (2015) 11–12.
[25] Pontificio consiglio per la famiglia, Carta dei diritti della famiglia (22. oktobra 1983), Uvod.

10.10 Page 100

▲back to top
100
[26] Prav tam, 9.
[27] Relatio finalis (2015), 14.
[28] Sinodalno poročilo (2014), 8.
[29] Prim. Relatio finalis (2015), 78.
[30] Sinodalno poročilo (2014), 8.
[31] Relatio finalis (2015), 23; prim, Papež Frančišek, Poslanica za svetovni dan migrantov in
izseljencev 2016 (12. septembra 2015), v: L' Osservatore Romano, 2. oktobra 2015, 8.
[32] Relatio finalis(2015), 24.
[33] Prav tam, 21.
[34] Prav tam, 17.
[35] Prav tam, 20.
[36] Prim. prav tam 15.
[37] Govor ob sklepu 14. splošnega rednega zasedanja škofovske sinode (24. oktobra 2015), v: L'
Osservatore Romano, 26.–27. oktobra 2015, 13.
[38] Argentinska škofovska konferenca, Navega mar adentro (31. maja 2003), 42.
[39] Mehiška škofovska konferenca, Que en Crist o Nuestra Paz Mexico tenga vida digna (15.
februarja 2009), 67.
[40] Relatio finalis (Sklepno poročilo, 2015), 25.
[41] Prav tam, 1o.
[42] Frančišek, Kateheza (22. aprila 2015), v: L' Osservatore Romano, 23. aprila 2015, 7.
[43] Frančišek, Kateheza (29. aprila 2015), v: L' Osservatore Romano, 30. aprila 2016, 8.
[44] Relatio finalis (2015), 28.
[45] Prav tam, 8.

11 Pages 101-110

▲back to top

11.1 Page 101

▲back to top
101
[46] Prav tam, 58.
[47] Prav tam, 33.
[48] Sinodalno poročilo (2014), 11.
[49] Škofovska konferenca Kolumbije , A tiempos dificiles, colombianos nuevos (13. februarja
2003), 3.
[50] Papež Frančišek, Posinodalno apostolsko pismo Veselje evangelija, 35; v: AAS 105 (2013),
1034.
[51] Prav tam, 164; v: AAS 105 (2013), 1088.
[52] Prav tam.
[53] Prav tam, 165; v: AAS 105 (2013), 1089.
[54] Sinodalno poročilo (2014), 12.
[55] Prav tam, 14.
[56] Prav tam, 16.
[57] Relatio finalis (2015), 41.
[58] Prav tam, 38. Prim. Bogoslužno branje 1, Ljubljana 1976 – Sveta Družina, str. 82–83.
[59] Sinodalno sporočilo (2014), 17.
[60] Relatio finalis (2015), 43.
[61] Sinodalno sporočilo (2014), 18.
[62] Prav tam, 19.
[63] Relatio finalis (2015), 38.
[64] Janez Pavel II., Apostols ka spodbuda O družini, 13; v: AAS 74 (1982), 94.
[65] Sinodalno poročilo (2014), 21.

11.2 Page 102

▲back to top
102
[66] Katekizem katoliške Cerkve, Ljubljana 1993, 1642.
[67] Prav tam.
[68] Frančišek, Kateheza (6. maja 2015), v: L‘ Osservatore Romano, 7. maja 2015, 8.
[69] Leon Veliki, Epistola Rusticonarbonensiepiscopo, inquis. IV: PL 54, 1205A; prim. Incmaro di
Reims, Epist. 22: PL 126, 142.
[70] Prim. Pij XII., Okrožnica O Kristusovem skrivnostnem telesu (Mystici Corporis Christi, 29.
junija 1943), v: AAS 35 (1943), 202: » S poroko sta zakonca drug drugemu služabnika milosti.«
[71] Prim. Zakonik cerkvenega prava, kann. 1116; 1161–1165; Zakonik kanonov vzhodnih Cerkva,
kann. 832; 848–852.
[72] Prim. Zakonik cerkvenega prava, kan. 1055, § 2.
[73] Sinodalno poročilo (2014), 23.
[74] Janez Pavel II., Apostols ka spodbuda O družini, 9; v: AAS 74 (1982), 90.
[75] Relatio finalis 2015, 47.
[76] Prav tam.
[77] Frančišek, Homilija pri maši ob sklepu VIII. svetovnega srečanja družin, Filadelfija, 27. 9.
2015; v : L' Osservatore Romano, 28.–29. 9– 2015, 7.
[78] Relatio finalis (2015), 53–54.
[79] Prav tam, 51.
[80] Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu (1965), 48.
[81] Prim. Zakonik cerkvenega prava, kan. 1055, § 1; »Ad bonum coniugum atque ad prolis
generationem et educationem ordinatum.«
[82] Katekizem katoliške Cerkve, 2360.
[83] Prav tam, 1654.
[84] Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 48.

11.3 Page 103

▲back to top
103
[85] Katekizem katoliške Cerkve, 2366.
[86] Pavel VI., Okrožnica O posredovanju človeškega življenja, 11–12.; v : AAS 60 (1968),
488.489; nova izdaja: Cerkveni dokumenti 144, Ljubljana 2014.
[87] Katekizem katoliške Cerkve, 2378.
[88] Kongregacija za verski nauk, Navodilo o daru življenja, II, 8, Cerkveni dokumenti 36, Ljubljana
1987; v: AAS 80 (1988), 97.
[89] Relatio finalis 2015, 63.
[90] Sinodalno poročilo (2014), 57.
[91] Prav tam, 58.
[92] Prav tam, 57.
[93] Relatio finalis (2015), 64.
[94] Sinodalno poročilo(2014), 60.
[95] Prav tam, 61.
[96] Zakonik cerkvenega prava, kan. 1136; prim. Zakonik kanonov Vzhodnih Cerkva, kan. 627.
[97] Papeški svet za družino, Človeška spolnost: resnica in pomen, Cerkveni dokumenti 66,
Ljubljana 1996, 23.
[98] Frančišek , Kateheza (20. maja 2015), v: L' Osservatore Romano, 21. maja 2015, 8.
[99] Prim. Janez Pavel II., Apostolsko pismo O družini, 38; v: AAS 74 (1982), 129.
[100] Prim. Govor Rimski škofijski skupnosti (14. junija 2015), v: L' Osservatore Romano, 15. –16.
junija 2015, 8.
[101] Sinodalno poročilo (2014), 23.
[102] Relatio finalis (2015), 52.
[103] Prav tam, 49–50.

11.4 Page 104

▲back to top
104
[104] Katekizem katoliške Cerkve, 1641.
[105] Prim. Benedikt XVI., Okrožnica Bog je ljubezen, Cerkveni dokumenti 112, Ljub­ljana 2006, 2;
v: AAS 98 (2006), 218.
[106] Ignacij Lojolski, Duhovne vaje. Kontemplacija za doseganje ljubezni, 230.
[107] Octavio Oaz, La llama doble, Barcelona 1993, 35.
[108] Tomaž Akvinski, Summa Theologiae II–II, q. 114, a. 2, ad 1.
[109] Frančišek, Kateheza (13. maja 2015), v: L' Osservatore Romano, 14. maja 2015, 8.
[110] Tomaž Akvinski, Summa Theologiae II–II, q. 27, a.1, ad 2.
[111] Prav tam, a. 1.
[112] Frančišek, Kateheza (13. maja 2015), v: L' Osservatore Romano, 14. maja 2015, 8.
[113] Janez Pavel II., Apostolsko pismo O družini, 21; v: AAS 74 (1982), 106.
[114] Martin Luther King , Govor v baptistični cerkvi na Dexter Avenue, Montgomery, Alabama, 17.
novembra 1957.
[115] Tomaž Akvinski opredeljuje ljubezen kot » združevalno moč« (vis unitiva) ( Summa
Theologiae I, q. 20, a.1, ad 3. Pri tem se sklicuje na Donizija Areopagita, De divinis nominibus, IV,
12: PG 3, 709.
[116] Tomaž Akvinski, Summa Theologiae II–II, q. 27, a. 2.
[117] Pij XI., Okrožnica Casti connubii (31. decembra 1930), v: AAS 22 (1930), 547–548.
[118] Janez Pavel II., Apostolska spodbuda O družini, 13; v: AAS 74 (1982), 94.
[119] Frančišek, Kateheza, 2. aprila 2014, v: L' Osservatore Romano, 3. aprila 2014, 8.
[120] Prav tam.
[121] Janez Pavel II; Apostolska spodbuda O družini, 9; v: AAS 74 (1982), 9o.
[122] Tomaž Akvinski, Summa contra Gentiles, III, 123; prim. Aristotel, Etica Nic., 8, 12 (Ed.
Bywater, Oxford 1984, 174).

11.5 Page 105

▲back to top
105
[123] Frančišek, Okrožnica Luč vere (Lumen fidei), Cerkveni dokumenti 138, Ljub­ljana 2013, 52;
v: AAS 105 (2013), 590.
[124] Robert Belarmin, De sacramento matrimonii, I, 2, v: Disputationes, III, 5, 3 (Ed. Giuliano,
Napoli 1858, 778.
[125] Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 50.
[126] Prav tam.
[127] Prim. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae I–II, q. 31, a. 3, ad 3.
[128] Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 48.
[129] Tomaž Akvinski, Summa Theologiae I–II, q. 26, a. 3.
[130] Prav tam, q. 110, a. 1.
[131] Sv. Avguštin, Izpovedi, VIII, III: PL 32, 752.
[132] Govor družinam vsega sveta ob romanju v Rim ob letu vere, 26. oktobra 2013; v: AAS 105
(2013), 98o.
[133] A ngelus, 29. decembra 2013; v: L' Osservatore Romano, 30.–31. decembra 2013, 7.
[134] Govor družinam vsega sveta ob romanju v Rim…; v: AAS 105 (2013), 978.
[135] Tomaž Akvinski, Summa Theologiae II–II, q. 24, a. 7.
[136] Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 48.
[137] Čilska škofovska konferenca, La vida y la familia: regalos de Dios para cada uno de
nosotros, Santiago de Chile, 21. julija 2014.
[138] Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 49.
[139] A. Sertillanges, L' amour chrétien, Paris 1920, 174.
[140] Prim. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae I–II, q. 24, a. 1.
[141] Prim. prav tam, q. 59, a. 5.

11.6 Page 106

▲back to top
106
[142] Benedikt XVI., Okrožnica. Bog je ljubezen, 3, v: AAS 98 (2006), 219–220.
[143] Prav tam, 4; v: AAS 98 (2006), 220.
[144] Prim. Tomaž Akvinski, Summa TheologiaeI.II, q. 32, a. 7.
[145] Prim. prav tam, I–II, q. 153, a. 2: »Abundantia delectationis quae est in actu venereos
ecundum rationem ordinato, non contrariatur medio virtutis« – »Obilje užitka, ki je v razumno
izvršenem spolnem dejanju, ni v nasprotju s krepostjo«.
[146] Janez Pavel II., Kateheza, 22. oktobra 1980, 5, v: Insegnamenti III, 2 (1980), 951.
[147] Prav tam, 7.
[148] Janez Pavel II., Kateheza, 24. septembra 1980, 4, v: Insegnamenti III, 2 (1980), 719.
[149] Janez Pavel II., Kateheza, 12. novembra 1980, 2; v: Insegnamenti III, 2 (1980), 1133.
[150] Prav tam, 4.
[151] Prav tam, 5.
[152] Prav tam, 1; v: Insegnamenti III, 2 (1980), 1132.
[153] Janez Pavel II., Kateheza, 16. januarja 1980, 1; v: I nsegnamenti III, I (1980), 151.
[154] Josef Pieper, Über die Liebe, München 2014, 174.
[155] Janez Pavel II., Okrožnica Evangelij življenja (Evangelium vitae), Cerkveni dokumenti 60,
Ljubljana 1995, 23; v: AAS 87 (1995), 427.
[156] Pavel VI., Okrožnica O posredovanju človeškega življenja (Humanae vitae), Ljubljana 2014,
13; v: AAS 60 (1968), 489.
[157] Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 49.
[158] Janez Pavel II., Kateheza, 18. junija 1980, 1; v: Insegnamenti III, 1 (1980), 1778.
[159] Prav tam, 6.
[160] Prim. Janez Pavel II., Kateheza, 30. julija 1980, 1; v: Insegnamenti III, 2 (1980), 311.

11.7 Page 107

▲back to top
107
[161] Janez Pavel II., Kateheza, 8. aprila 1981, 3; v: Insegnamenti IV, I (1981), 904.
[162] Janez Pavel II., Kateheza, 11. avgusta 1982, 4; v: Insegnamenti V, 3 (1982), 205–206.
[163] Benedikt XVI., Okrožnica Bog je ljubezen, 5; v: AAS 98 (2006), 221.
[164] Prav tam, 7.
[165] Relatio finalis (2015), 22.
[166] Janez Pavel II., Kateheza, 14. aprila 1982, 1; v: Insegnamenti V, I (1982), 1176.
[167] Aleksander Haleški, Glossa in quatuor libros sententiarum Petri Lombardi, IV, XXVI, 2
(Quaracchi 1957, 446).
[168] Janez Pavel II., Kateheza, 7. aprila 1982, 2 ; v: Insegnamenti V, 1 (1982), 1127
[169] Janez Pavel II., Kateheza, 14. aprila 1982, 3; v: Insegnamenti V, 1 (1982), 1177.
[170] Prav tam.
[171] Janez Pavel II., Okrožnica Odrešenik človeka, 10; v: AAS 71 (1979, 274.
[172] Prim. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae II–II, q. 27, a. 1.
[173] Papeški svet za družino, Družina, zakon in zunajzakonske zveze, Cerkveni dokumenti 93,
Ljubljana 2001, 40.
[174] Janez Pavel II., Kateheza, 31. oktobra 1984, 6; v: Insegnamenti VII, 2 (1984), 1072.
[175] Benedikt XVI., Okrožnica Bog je ljubezen, 8; v: AAS 98 (2006), 224.
[176] Janez Pavel II., Apostolska spodbuda O družini, 14; v: AAS 74 (1982), 96
[177] Frančišek, Kateheza, 11. februarja 2015, v: L' Osservatore Romano, 12. februarja 2015, 8.
[178] Prav tam.
[179] Frančišek, Kateheza, 8. aprila 2015, v: L' Osservatore Romano, 9. aprila 2015, 8.
[180] Prav tam.

11.8 Page 108

▲back to top
108
[181] Prim. Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 51: »Vsi pa naj dobro vedo, da
človeškega življenja in naloge, posredovati to življenje, ni mogoče omejevati le na tostranstvo in ju
presojati ter razumevati njen smisel le z vidika tega sveta; vedno se je marveč treba ozirati na
večni namen ljudi«.
[182] Janez Pavel II., Pismo Generalnemu tajništvu mednarodne konference organizacije
Združenih narodov o prebivalstvu in razvoju (18. marca 1994), v: Insegnamenti XVII, I (1994),
750–751.
[183] Janez Pavel I, Kateheza, 12. marca 1980, 3; v: Insegnamenti III, I (1980), 543.
[184] Prav tam.
[185] Papež Frančišek, Govor na srečanju družin v Manili (16. januarja 2015), v: AAS 107 (2015),
176.
[186] Papež Frančišek, Kateheza (11. februarja 2015), v: L' Osservatore Romano, 12. februarja
2015, 8.
[187] Frančišek , Kateheza (14. oktobra 2015), v: L' Osservatore Romano, 15. oktobra 2015, 8.
[188] Konferenca avstralskih katoliških škofov; Pastoralno pismo Don't mess with marriage, 11
(24. novembra 2015).
[189] Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 50
[190] Janez Pavel II., Kateheza (12. marca 1980), 2 : Insegnamenti III, 1 (1980), 542.
[191] Prim. Janez Pavel II., Apostolsko pismo O dostojanstvu žene, Cerkveni dokumenti 40,
Ljubljana 1989, 30–31, v: AAS 80 (1988), 1727–1729.
[192] Frančišek, Kateheza (7. januarja 2015), v: L' Osservatore Romano, 7.–8. januar­ja 2015, 8.
[193] Prav tam.
[194] Frančišek, Kateheza (28. januarja 2015), v: L' Osservatore Romano, 29. januar­ja 2015, 8.
[195] Prav tam.
[196] Prim. Relatio finalis (2015), 28.
[197] Frančišek, Kateheza (4. februarja 2015), v: L' Osservatore Romano, 5. februarja 2015, 8.

11.9 Page 109

▲back to top
109
[198] Prav tam.
[199] Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 50.
[200] Peta generalna konferenca škofov Latinske Amerike in Karibov, Documento di
Aparecida (16. januarja 2015), v: AAS 107 (2015), 178.
[201] Relatio finalis (2015), 65.
[202] Prav tam.
[203] Govor družinam na srečanju v Manili (16. januarja 2015), v: AAS 107 (2015), 178.
[204] Mario Benedetti, » Te quiero« in Poemas de otros, Buenos Aires 1993, 316.
[205] Prim. Frančišek, Kateheza (16. septembra 2015), v: L' Osservatore Romano, 17. septembra
2015, 8.
[206] Frančišek, Kateheza (7. oktobra 2015), v: L' Osservatore Romano, 8. oktobra 2015, 8.
[207] Benedikt XVI., Okrožnica Bog je ljubezen, 14, v: AAS 98 (2006), 228
[208] Prim. Relatio finalis (2015), 11.
[209] Frančišek, Kateheza (18. marca 2015), v: L' Osservatore Romano, 19. marca 2015, 8.
[210] Frančišek, Kateheza (11. februarja 2015), v: L' Osservatore Romano, 12. februar­ja 2016, 8.
[211] Prim. Relatio finalis (2015), 17–18.
[212] Frančišek, Kateheza (4. marca 2015), v: L' Osservatore Romano, 5. marca 2015, 8.
[213] Frančišek, Kateheza (11. marca 2015), v: L‘ Osservatore Romano, 12. marca 2015, 8.
[214] Janez Pavel II., Apostolsko pismo O družini, 27, v: AAS 74 (1982), 113.
[215] Janez Pavel II., Govor udeležencem mednarodnega foruma o dejavnem staranju (5.
septembra 1980) 5, v: Insegnamenti III, 2 (1980), 539.
[216] Relatio finalis (2015), 18.
[217] Frančišek, Kateheza (4. marca 2015), v: L' Osservatore Romano, 5. marca 2015, 8.

11.10 Page 110

▲back to top
110
[218] Prav tam.
[219] Frančišek, Govor na srečanju ostarelih (28. septembra 2014), v: L' Osservatore Romano,
29.–30. septembra 2014, 7.
[220] Frančišek, Kateheza (18. februarja 2015), v: L' Osservatore Romano, 19. februar­ja 2015, 8.
[221] Prav tam.
[222] Prav tam.
[223] Janez Pavel II., Apostolsko pismo O družini, 18; v: AAS 74 (1982), 101.
[224] Frančišek, Kateheza (7. oktobra 2015), v: L' Osservatore Romano, 8. oktobra 2015, 8.
[225] Sinodalno poročilo (2014), 30.
[226] Prav tam, 31.
[227] Relatio finalis (2015), 56.
[228] Prav tam, 89.
[229] Sinodalno poročilo (2014), 32.
[230] Prav tam, 33.
[231] Prav tam, 38.
[232] Relatio finalis (2015), 71.
[233] Prav tam, 61.
[234] Prav tam.
[235] Prav tam.
[236] Prav tam.
[237] Prim. Sinodalno poročilo (2014), opomba 5.
[238] Prav tam, 39.

12 Pages 111-120

▲back to top

12.1 Page 111

▲back to top
111
[239] Italijanska škofovska konferenca – Škofovska komisija za družino in življenje; Orientamenti
pastorali sulla preparazione al matrimonio e alla famiglia (22. oktobra 2012), 1.
[240] Ignacij Lojolski, Duhovne vaje, opomba 2.
[241] Prav tam, opomba 5.
[242] Janez Pavel II., Kateheza (27. junija 1984), 4; v: Insegnamenti VII, 1 (1984), 1941.
[243] Frančišek, Kateheza (21. oktobra 2015), v: L‘Osservatore Romano, 22. oktobra 2015, 12.
[244] Škofovska konferenca Kenije, Messaggio di Quaresima, 18. februarja 2015.
[245] Prim. Pij XI., Okrožnica Casti connubii (31. decembra 1930), v: AAS 22 (1930), 583.
[246] Janez Pavel II., Kateheza (4. julija 1984), 3.6; v: Insegnamenti VII, 2 (1984), 9.10.
[247] Relatio finalis (2015), 59.
[248] Prav tam, 63.
[249] Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 50.
[250] Relatio finalis (2015), 63.
[251] Sinodalno poročilo (2014), 40.
[252] Prav tam. 34.
[253] Sv. Janez od Križa, Duhovna pesem, Družina, Ljubljana 1991, 167 (izvirnik: Cantico
spirituale B, XXV, 11.
[254] Sinodalno poročilo (2014) 44 .
[255] Relatio finalis (2015), 81.
[256] Prav tam. 78.
[257] Frančišek, Kateheza (24. junija 2015), v: L' Osservatore Romano, 25. junija 2015, 8.
[258] Janez Pavel II., Apostolsko pismo O družini, 83; v: AAS 74 (1982), 184.

12.2 Page 112

▲back to top
112
[259] Sinodalno poročilo (2014), 47.
[260] Prav tam, 50.
[261] Prim. Frančišek, Kateheza (5. avgusta 2015), v: L' Osservatore Romano, 6. avgusta 2015, 7.
[262] Sinodalno poročilo (2014), 51; prim. Relatio finalis (2015), 84.
[263] Sinodalno poročilo (2014), 48.
[264] Prim. Frančišek, Motu proprio Gospod Jezus, usmiljeni sodnik (Mitis iudex Dominus Iesus,
2015, Cerkveni dokumenti 151, Družina, Ljubljana 2016; Blagi in usmiljeni Jezus (Motu proprio
Mitis et Misericors Iesus; 2015; za vzhodne Cerkve, op. red.). Prim . L' Osservatore Romano, 9.
septembra 2015, str. 3–4 in 5–6.
[265] Prim. Frančišek, Motu proprio Gospod Jezus, usmiljeni sodnik (Mitis iudex Dominus Iesus),
Preambula III. 2015; za vzhodne Cerkve, op. ur.).
[266] Relatio finalis (2015) 82.
[267] Sinodalno poročilo (2014), 47.
[268] Frančišek, Kateheza (20. maja 2015), v: L' Osservatore Romano, 21. maja 2015, 8.
[269] Frančišek, Kateheza (24. junija 2015), v: L‘ Osservatore Romano, 25. junija 2015, 8.
[270] Frančišek, Kateheza (5. avgusta 2015), v: L' Osservatore Romano, 6. avgusta 2015, 7.
[271] Relatio finalis (2015), 72.
[272] Prav tam, 73.
[273] Prav tam, 74.
[274] Prav tam, 75.
[275] Prim. Frančišek, Bula Obličje usmiljenja, 12.
[276] Katekizem katoliške Cerkve, 2358; prim. Relatio finalis, 76.
[277] Prim. prav tam,

12.3 Page 113

▲back to top
113
[278] Relatio finalis (2015), 76; prim Kongregacija za verski nauk, Premislek o priznanju zvez med
istosplolnimi osebami, Cerkveni dokumenti – Nova serija 2, Ljubljana 2003, 4.
[279] Relatio finalis (2015), 80.
[280] Prim. prav tam, 20.
[281] Frančišek, Kateheza (17. junija 2015), v: L' Osservatore Romano, 18. junija 2015.
[282] Relatio finalis (2015), 19.
[283] Frančišek, Kateheza (17. junija 2015), v: L' Osservatore Romano, 18. junija 2015, 8.
[284] Prav tam.
[285] Prim. Katekizem katoliške Cerkve, 958.
[286] Prav tam.
[287] Prim. Ultimi colloqui, »Quaderno giallo« di Madre Agnese, 17. julija 1897. Opere complete,
Citta del Vaticano 1997, 1082.
[288] Giordano di Sassonia, Libellus de principiis Ordinis praedicatorum, 93.
[289] Prim. Katekizem katoliške Cerkve, 957.
[290] Dogmatična konstitucija O Cerkvi, 49.
[291] Frančišek, Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 222; v: AAS 105 (2013), 1111.
[292] Frančišek, Kateheza (20. maja 2015, v: L‘ Osservatore Romano, 21. maja 2015, 8.
[293] Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 17.
[294] Frančišek , Kateheza (30. septembra 2015), v: L' Osservatore Romani, 1. oktobra 2015, 8.
[295] Frančišek, Kateheza (10. junija 2015), v: L' Osservatore Romano, 11. junija 2015, 8.
[296] Prim. Relatio finalis (2015), 67.
[297] Frančišek, Kateheza (20. maja 2015), v: L' Osservatore Romano, 21. maja 2015, 8.

12.4 Page 114

▲back to top
114
[298] Frančišek, Kateheza (9. septembra 2015), v: L' Osservatore Romano, 10. septembra 2015,
8.
[299] Relatio finalis (2015), 68.
[300] Prav tam, 58.
[301] Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor, Izjava o krščanski vzgoji (Gravissimum educationis,
1965), 1.
[302] Relatio finalis (2015), 56.
[303] Erich Fromm, The Art of Loving, New York 1956, 54 (slov. prevod: Umetnost ljubezni,
Mladinska knjiga, Ljubljana 2012, 75–76.)
[304] Papež Frančišek, Okrožnica Hvaljen, moj Gospod, Cerkveni dokumenti 149, Ljubljana 2015,
155.
[305] Frančišek, Kateheza (15. april 2015), v: L' Osservatore Romano, 16. aprila 2015, 8.
[306] Prim. Relatio finalis (2015), 13–14.
[307] Sv. Avguštin, De sancta virginitate, 7, 7: PL, 40, 400.
[308] Frančišek, Kateheza (26. avgusta 2015), v: L' Osservatore Romano, 27. avgusta 2015, 8.
[309] Relatio finalis (2015) 89.
[310] Prav tam, 93.
[311] Sinodalno poročilo (2014), 24.
[312] Prav tam, 25.
[313] Prav tam, 28.
[314] Prim. prav tam, 41.43; Relatio finalis (2015), 70.
[315] Sinodalno poročilo (2014), 27.
[316] Prav tam, 26.

12.5 Page 115

▲back to top
115
[317] Prav tam..41.
[318] Prav tam.
[319] Relato finalis (2015), 71.
[320] Prim. prav tam.
[321] Sinodalno poročilo (2014), 42.
[322] Prav tam, 43.
[323] Janez Pavel II., Apostolsko pismo O družini, 34; v: AAS 74 (1982), 123.
[324] Prav tam, 9: 90.
[325] Prim. Frančišek, Kateheza (24. junija 2015), v: L' Osservatore Romano, 25. junija 2015, 8.
[326] Frančišek, Homilija pri maši z novimi kardinali (15. februarja 2015), v: AAS 107 (2015) 257.
[327] Relatio finalis (2015), 51.
[328] Sinodalno poročilo (2014), 25.
[329] Janez Pavel II., Apostolsko pismo O družini, 84; v: AAS 74 (1982) 186. V teh situacijah
mnogi, ki sicer poznajo in sprejemajo možnost živeti kot »brat in sestra«, ki jo predlaga Cerkev,
priznavajo: če med zakoncema ni intimnih odnosov, »ni tako redko, da je v nevarnosti zvestoba in
blagor otrok« (Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 51.
[330] Prav tam, 84; v: AAS 71 (1982) 186.
[331] Sinodalno poročilo (2014), 26.
[332] Prim. prav tam, 45.
[333] Benedikt XVI., Gov or na 7. svetovnem srečanju družin, Milano (2. junija 2012), odgovor 5, v:
Insegnamenti VIII, 1 (2012), 691.
[334] Relatio finalis (2015), 84.
[335] Prav tam, 51.

12.6 Page 116

▲back to top
116
[336] To velja tudi za zakramentalno disciplino, ki v določenem primeru razpoznavanja spozna, da
ne gre za zelo veliko krivdo. V tem pogledu se je treba ravnati, kakor sem potrdil v drugem
dokumentu; prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 44.47; v: AAS 105 (2013), 1038–1040.
[337] Ratio finalis (2015), 85
[338] Prav tam, 86.
[339] Janez Pavel II., Apostolsko pismo O družini, 33; v: AAS 74 (1982), 121.
[340] Relatio finalis (2015), 51.
[341] Prim. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae I–II, q. 65, a. 3, ad 2; De malo, q. 2, a. 2.
[342] Prav tam, ad 3.
[343] Katekizem katoliške Cerkve, 1735.
[344] Prim. Katekizem katoliške Cerkve, 2352; Kongregacija za verski nauk: Izjava o evtanaziji
Iura et bona (5. maja 1980), II, v: AAS 72 (1980), 546. Janez Pavel II. je v kritiki teorije »temeljne
usmeritve« (optio fundamentalis) priznal: »Pod psihološkim vidikom so vsekakor možni zelo
zapleteni in temni primeri, ki vplivajo na grešnikovo subjektivno odgovornost in prištevnost«
(Apostolska spodbuda O spravi in pokori, Cerkveni dokumenti 25, Ljubljana 1985, 17).
[345] Prim. Papeški svet za razlago zakonskih besedil, Izjava o dopustitvi k obhajilu ločenih in
ponovno poročenih (24. junija 2000), 2.
[346] Relatio finalis (2015), 85.
[347] Tomaž Akvinski, Summa Theologiae I–II, q. 94, art. 4.
[348] Glede splošnega spoznanja norme in partikularnega spoznanja praktičnega razpoznavanja
sv. Tomaž pravi, »če obstaja samo eno izmed dveh spoznanj, je zaželeno, da je to spoznanje
partikularne stvarnosti, ki se bolj približuje dejanju«: Sententia libri Ethicorum, VI, 6 (ed. Leoniana,
t. XLVII, 354).
[349] Frančišek, Govor ob sklepu XIV. splošnega rednega zasedanja škofovske sinode (24.
oktobra 2015), v: L' Osservatore Romano, 26.–27. oktobra 2015, 13.
[350] Mednarodna teološka komisija, V iskanju univerzalne etike – Nov pogled na moralni zakon,
Cerkveni dokumenti 130, Ljubljana 2010, 59.

12.7 Page 117

▲back to top
117
[351] V nekaterih primerih so lahko v pomoč zakramenti. Zato »spominjam duhovnike, da spoved
ne sme biti mučilnica, ampak kraj Gospodovega usmiljenja« (Apostolska spodbuda Veselje
evangelija, 44; v: AAS 105 (2013), 1038. Podobna primerjava velja za evharistijo, ki ni nagrada
popolnim, ampak velikodušno zdravilo in hrana nemočnim« (prav tam, 47: 1039).
[352] Frančišek, Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 44; v: AAS 105 (2013), 1038–1039.
[353] Sv. Avguštin, De catechizandis rudibus, I, 14, 22: PL 40, 327; prim. Papež Frančišek,
Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 193; v: AAS 105 (2013) 1101.
[354] Sinodalno poročilo (2014), 26.
[355] Frančišek, Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 44; AAS 195 (2013), 1038.
[356] Prav tam 45; v: AAS (2013(, 1039.
[357] Prav tam, 270; v: AAS (2013), 1128.
[358] Frančišek, Bula Obličje usmiljenja, 12; L' Osservatore Romano, 12, aprila 2015, 5.
[359] Prav tam, 5.
[360] Prav tam, 9.
[361] Prav tam, 10.
[362] Papež Frančišek, Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 47; v: AAS 105 (2013), 6.
[363] Prim. prav tam, 36–37; v: AAS 105 (2013), 1035.
[364] Pismokardinalu Williamu W. Baum na konferenzi o vprašanjih in foro interno Apostolske
Penitenciarije (22. marca 1996), 5; v: Insegnamenti XIX, 1 (1996), 589.
[365] Mednarodna teološka komisija, Upanje za odrešenje otrok, ki so umrli brez krsta (19. aprila
2007), 2.
[366] Papež Frančišek, Bula Obličje usmiljenja, 15.
[367] Odlok O laiškem apostolatu, 4.
[368] Prim. prav tam.

12.8 Page 118

▲back to top
118
[369] Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, 49.
[370] Benedikt XVI., Okrožnica Bog je ljubezen, 16; v: AAS (2006), 230.
[371] Prav tam, 39; v: AAS 98 (2006), 250.
[372] Janez Pavel II., Posinodalna apostolska spodbuda O krščanskih laikih, Cerkveni dokumenti
41, Ljubljana 1989. 468.
[373] Prav tam.
[374] Relatio finalis (2015), 87.
[375] Janez Pavel II., Posinodalno apostolska spodbuda Posvečeno življenje, Cerkveni dokumenti
65, Ljubljana 1996.
[376] Prim. Relatio finalis (2015), 87.
[377] Prim. Janez Pavel II., Apostolsko pismo O družini, 57; v: AAS 74 (1982), 150.
[378] Ne smemo prezreti, da je Božja zaveza s svojim ljudstvom predstavljena kot zaroka (prim.
Ez 16,8.69; Iz 62,5; Oz 2,21–22), in nova zaveza je predstavljena kot poroka (prim. Apk 19,7;
21,2; Ef 5,25).
[379] Dogmatična konstitucija O Cerkvi, 11.
[380] Janez Pavel II., Apostolsko pismo O družini, 11; v: AAS 74 (1982), 93.
[381] Janez Pavel II., Homilijapri maše za družine v Kordobi, Argentina 8. aprila 1987), 4; v:
Insegnamenti X, 1 (1978), 1161–1162.
[382] Prim. Dietrich Bonhoeffer, Gemeinsames Leben, München 1963, 18.
[383] Odlok O laiškem apostolatu, 11.
[384] Frančišek, Kateheza (10. junija 2015), v: L' Osservatore Romano, 11. junija 2015, 8.
[385] Janez Pavel II., Apostolsko pismo O družini, 12; v: AAS 74 (1982), 93.
[386] Govor družinam na praznovanju in bedenju, Filadelfija, 26. septembra 2015; v: L'
Osservatore Romano, 28.–29. Septembra 2015, 6.

12.9 Page 119

▲back to top
119
[387] Gabriel Marcel, Homo viator. Prolégomenes a une métaphisique de l' espérance, Paris 1944,
63.
[388] Relatio finalis (2015), 88.
[389] Prim. Janez Pavel II, Apostolsko pismo O družini, 44; v: AAS 74 (1982), 136.
[390] Prav tam, 49; v: AAS 74 (1982), 141.
[391] O družbenih vidikih družine prim. Papeški svet Iustitia et pax; Kompendij družbenega nauka
Cerkve, Družina, Ljubljana 2007, 248–254.
Copyright © Dicastero per la Comunicazione - Libreria Editrice Vaticana