Biografski_spomini_sv._Janeza_Boska-06


Biografski_spomini_sv._Janeza_Boska-06



1 Pages 1-10

▲back to top


1.1 Page 1

▲back to top


Biografski spomini sv. Janeza Boska
54. zvezek
Izdaja v slovenskem jeziku
Memorie Biografiche di San Giovanni Bosco
Biografski
Editio Slovenica
spomini
sv. Janeza Boska
zbral
Janez Krstnik Lemoyne
BiS 6
izdaja v slovenščini
editio slovenica

1.2 Page 2

▲back to top


1.3 Page 3

▲back to top


Biografski spomini
sv. Janeza Boska
zbral
Janez Krstnik Lemoyne
6. zvezek
Ljubljana 2015

1.4 Page 4

▲back to top


Biografski spomini sv. Janeza Boska
zbral Janez Krstnik Lemoyne
6. zvezek
V slovenskem jeziku - Editio Slovenica
BiS 6
Naslov izvirnika
Memorie biografiche del venerabile don Giovanni Bosco
raccolte dal Sac. salesiano Giovanni Battista Lemoyne
Volume 6
S. Benigno Canavese, Scuola tipografica e libreria salesiana, 1907
Prevedel:Valter Dermota
Uredil:
Stanislav Duh
Lektorski pregled:
Karmen Furlan, Stanislav Duh
Oblikoval in pripr. za tisk: Marjan Lamovšek
Izdal:
Salezijanski inšpektorat
Ljubljana 2015
Tisk in založba:
Salve d.o.o. Ljubljana
Naklada:
50 izvodov
Spletna izdaja:
www.donbosko.si/bis
Izdaja "ad experimentum".
Za tekstnokritično sklicevanje je merilo besedilo v izvirniku.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
27-36:929Bosco G.
272(450)"18"
LEMOYNE, Giovanni Battista, 1839-1916
Biografski spomini sv. Janeza Boska, ki jih je zbral Janez Krstnik
Lemoyne / [prevedel Valter Dermota]. - Ljubljana : Salve, 2012-<2015>
Prevod dela: Memorie biografiche di Don Giovanni Bosco. - Od 2. zv. dalje:
Biografski spomini sv. Janeza Boska / zbral Janez Krstnik Lemoyne
Zv. 6. - 2015
ISBN 978-961-211-798-6 (zv. 6)
261096704

1.5 Page 5

▲back to top


sv. Janez Bosko
duhovnik

1.6 Page 6

▲back to top


1.7 Page 7

▲back to top


1.
poglavje
1858 – Kdo je bil don Bosko; njegova ljubeznivost; kako so mu to vračali
gojenci – Sam revež ima najraje najrevnejše – Kreposti Mihca Magoneja:
njegovo zaupanje v Marijo; njegova ljubezen – Njegovo pismo don Bosku –
Petero spominov fantov za ohranitev čednosti čistosti – Beli robec – Pridiga
o čednosti pokorščine – Tri podobe Božje matere Marije – Katoliško branje
Neki starejši duhovnik, ki je bil najprej gojenec in potem klerik, ki je dol-
ga leta živel v oratoriju in s svojo gorečnostjo obvaroval veliko dečkov pred
nevarnostmi njihove neizkušene starosti, je leta 1889 opisal svoje vtise ob sni-
denju z don Boskom.
»Kdo je bil don Bosko? Don Bosko je bil duhovnik, ki je z zgledom in besedo
kazal, kako naj vsak z ljubeznijo v svojem stanu zvesto služi Gospodu: 'Kdor
bo delal in učil, ta bo velik v Božjem kraljestvu' (Mt 5,19). Zaradi tega moramo
imeti don Boska za eno izmed največjih osebnosti ne samo 19. stoletja, tem-
več celotne krščanske dobe. Četudi ni imel ničesar, je postavil tako veličastno
zgradbo, da napolnjuje z občudovanjem današnje in vse prihodnje rodove. Bil
je orodje v Božjih rokah za to veličastno delo, s katerim je Bog izpolnjeval svoje
nedoumljive načrte in jih bo izpolnjeval tudi v prihodnje. Čeprav je bilo to orod-
je slabotno, je Bog iz svojega dopolnjeval, kar je bilo tam pomanjkljivo.
Don Bosko je bil človek, ki ga je poslal Bog, da pokaže, česa je zmožen člo-
vek, ki vanj zaupa. Globok poznavalec ljudi svojega časa, odločnega značaja,
vztrajen v svojih odločitvah, široko razgledan, dober presojevalec položaja, z
izredno pretanjenim čutom v ravnanju z ljudmi in opravki, z brezmejnim zau-
panjem v Božjo previdnost, je znal uresničiti, kar je njegov duh zamislil, četudi
se je ljudem zdelo nemogoče, in s čudovito lahkotnostjo, čemur so se vsi čudili,
z zaupanjem v besede: Bog bo poskrbel.

1.8 Page 8

▲back to top


8
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Zdi se, da tudi zanj, kot za velikega Napoleona, ni bilo besedice nemogoče,
čeprav je ta razpolagal z drugačnimi sredstvi in je delal za drugačne cilje.
Težave, ki jih je moral don Bosko premagati pri uresničitvi svojega dela,
pozna samo Bog.
Za opravljanje takih nalog ga je Božja previdnost obdarovala z močno
nravjo, krepkim telesom, čeprav z malo sklonjenimi rameni, s srednje veliko
postavo in z zelo močno in odporno naravo. Njegova preudarna, pa skromna
hoja, ki je razodevala preudarnega in razmišljajočega človeka, a srčno dobrega
in mirnega, ni kazala, kdo bi mogel biti. Še več, naj povem, če mi je dovoljeno
izraziti svoje mnenje, da je bila njegova hoja malo zibajoča se, kakor so pač ho-
dili in hodijo njegovi prijatelji kmetje, kot vol, pri katerem si je izposodil milino
značaja, pa tudi moč in vztrajnost v potegu, z vedno enakim ciljem na drugem
koncu njive, ne da bi se menil za skrite korenine pod zemljo, ki mu zapirajo pot,
pa tudi za kakršne koli ovire na površju.
Toda tisto, kar je pri don Bosku prihajalo posebno do izraza, je bil njegov
pogled, sicer zelo mil, a prodiren do globine srca, pogled, ki se mu ni bilo mogo-
če upirati. Lahko rečemo, da je njegov pogled privlačil, presunjal in premagoval,
tako da pri svojem dolgoletnem potovanju po svetu nisem poznal človeka, ki bi
bolj kot on s pogledom obvladoval ljudi. Slike po navadi ne prikazujejo te po-
sebnosti, zato se zdi docela povprečen človek.
Sredi toliko zmešnjav in sprememb življenja, ki so ovirale njegovo delova-
nje, je don Bosko vedno ostal gospodar nad samim seboj. Znal je ohranjati svojo
umirjeno veselo in igrivo nrav in zelo redko (mogoče nikdar) sem ga videl, da
bi prekoračil meje občutljivosti, čeprav je bil zelo nežen po duhu in srcu. Vse te
tako prikupne lastnosti, združene v eni osebi, so kazale simpatičnega in čudo-
vitega človeka, ki si ga moral občudovati. V resnici so ga občudovali vsi, ki so
imeli srečo, da so prišli z njim v stik in postali ne samo služabniki, temveč sužnji
njegove ljubezni.
Njegovo veselo in šegavo obnašanje med njegovimi sinovi mu je omogočalo
dostop k ljudem v najbolj zamotanih nalogah. Zato so ga pogosto videli, kako se
je otresal nevidnega bremena in izgovarjal naslednje besede: 'Ah, naj gre, kakor
hoče, samo da gre!'
Drugič je pod težo obrekovanja in nasprotovanja proti sebi in svojim usta-
novam vzkliknil fantu, ki je bil blizu njega: 'Kaj še! Pa tisti! Veseli se in delaj
dobro in pusti, naj vrabci čivkajo! Vi ste moji dragi navihanci; vsekakor se tistim
v bogatih hišah dobro godi, ker jim nič ne manjka. Toda tam ni prostora za vas.'

1.9 Page 9

▲back to top


BiS 6 — 1. poglavje
9
Don Bosko je našel veliko zadovoljstvo med svojimi sinovi, ki so ga zares
ljubili, ki so mu, ne da bi se tega zavedali, pulili trnje iz ran življenja ter je bila
njihova velika zasluga, da so podpirali in ohranjevali pri življenju tako dragoce-
nega človeka, ki bi brez njihove velikodušne pomoči toliko trpel, da bi verjetno
prezgodaj podlegel težavam.
On pa je pazil, da svojim dragim ni pokazal stisk in trpljenja svoje duše za-
radi toliko nasprotovanj v teku svojega težkega poslanstva.
Za svojo spodbudo je zložil in uglasbil veselo pesmico, ki jo še sedaj prepe-
vajo v oratoriju, in se začenja: 'Andiamo, compagni' (Dajmo, tovariši). Zdi se mi,
da vidim don Boska med nami, kako kliče: 'Kje je Chiapale?'
'Da, gospod.'
'Odlično! Zapojmo torej našo pesem. Začni!' Zapeli smo in on nas je sprem-
ljal s svojim prijetnim in milim glasom vse do konca pesmi, kakor da bi užival v
osvežujoči oazi sredi ožgane puščave.
'Služite Gospodu v veselju' je bil njegov moto, ki ga je vpletal v pogovor s
svojimi ljubljenimi fanti. To njegovo sveto veselje je bilo izhodišče za njegovo
družbeno zgradbo za vzgojo mladine. Sovražnik molčečnosti in skrivališč je ho-
tel, da bi se fantje v odmoru vadili v telesnih vajah in glasbi, česar se je on sam z
veseljem udeleževal tudi zato, da bi odprl oči tistim, ki so bili polni predsodkov
in so se držali ob strani.
'Želim, da moji fantje na odmoru,' tako je ponavljal, 'skačejo in tekajo, ker
tako vem, pri čem sem.'
Zato je tistim, ki so bili najspretnejši v teh stvareh, izročal v varstvo bolj jo-
kave in uporne, da so jih počasi prepričali, da so se igrali z drugimi in bili veseli.
Ker je bil zelo navdušen za petje in glasbo, je ustanovil pevski zbor in god-
bo, ki sta imela vaje po večerji. On sam je priredil več pesmi in zložil preprost
V Zakramentu vse sladkosti za glavne praznike oratorija. Tega sem imel tudi jaz
srečo prepevati s svojimi tovariši, ki se jih spominjam iz tistih časov (1858).
Upam, da ga še hranijo v glasbenem arhivu oratorija.
Med don Boskom in gojenci oratorija je vladala velika medsebojna ljube-
zen, ki ni prihajala samo iz zgleda toliko čednosti in hvaležnosti, temveč tudi iz
spoznanja, da je njihov predstojnik in oče hotel ostati ubog in je bil zato eden
izmed njih. Ubog v posnemanju Jezusa Kristusa, je don Bosko ljubil predvsem
uboge dečke iz preprostega ljudstva in si med njimi izbiral svoje učence. Po-
memben je razlog, zaradi katerega ni hotel sprejeti nekega dečka, ki mu ga je
priporočil baron Feliciano Ricci.

1.10 Page 10

▲back to top


10
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Velezaslužni in predragi gospod baron!
Prihod sina Rossoja in njegov odhod nazaj domov mi je povzročil veliko žalost.
V tem trenutku zares nimamo zanj prostora.
Pri vsem pa se je njegova mati predstavila tako oblečena, da bi jaz njo prosil za mi-
loščino. Ne morem sprejemati fantov, katerih starši so razkošno oblečeni, in jih družiti z
našimi, ki so popolnoma zapuščeni. Drugi razlog za to, da ga nismo sprejeli, je v tem, da
nimamo prostora.
Upam, da mi boste v svoji dobroti oprostili, da nisem takoj izpolnil vaše želje. Bodite
tako dobri in molite zame in jaz bom prosil Gospoda milosti za vas, za vašo družino. Vaše
zaslužne osebe
vdani služabnik duhovnik JANEZ BOSKO
Turin, 4. maja 1858
Don Bosko je s posebno ljubeznijo obdajal najbolj revne in najbolj zapuš-
čene, med katerimi je imel prave zaklade kreposti. Naj omenimo samo enega.
Mihec Magone, ki je bil ob vstopu v oratorij podoben podivjanemu žrebič-
ku, je s prejemom zakramentov postal tako potrpežljiv, da se je pripravljal za
spoved pri don Bosku nepremičen, kleče na golih tleh tudi štiri do pet ur in puš-
čal, da so se drugi spovedali pred njim. Po spovedi, obhajilu in svetih obredih je
dolgo molil pri oltarju presvetega Zakramenta in pri Marijinem oltarju. Včasih
so ga tovariši, ki so trumoma odhajali iz cerkve, suvali, ga brcali z nogami ali mu
hodili po njih, on pa je nadaljeval svoje molitve, kot da se ga to ne bi tikalo. V
času odmora pa je bil na vseh koncih dvorišča in ni bilo igre in zabave, v kateri
on ne bi vodil, vendar je bil ob prvem znamenju zvonca tam, kamor ga je klicala
dolžnost. Tega leta se je tako zelo posvetil učenju, da je naredil prvi in drugi
razred latinščine in bil ob končnem izpitu pripuščen v tretji razred. Njegova
goreča ljubezen do Božje matere Marije je bila vzrok njegovega napredka. Ko
so ga vprašali, kako more rešiti določene težave v dnevnih vajah, je odgovoril:
»Zatečem se k svoji nebeški učiteljici in ona mi pove vse in me pouči o stvareh,
ki jih sicer ne bi znal.« Na Marijino podobico, ki jo je hranil v knjigi, je napisal
in vedno, preden se je začel učiti, vzkliknil: Virgo parens, studiis semper adesto
meis (Devica porodnica, vedno me spremljaj pri mojem učenju). Na vse svoje
zvezke, liste, knjige in celo na mizo je s svinčnikom in peresom napisal: Sedes
sapientiae, ora pro me (Sedež modrosti, prosi zame). Da bi počastil njo in njene-
ga Božjega otroka, se je naučil pesmi in jih s svojim srebrnim glasom prepeval
na javnih in slovesnih prireditvah. Ko je don Bosko bil v Rimu, je opravil duhov-
ne vaje z zunanjimi gojenci oratorija in jih končal z življenjsko spovedjo. Don

2 Pages 11-20

▲back to top


2.1 Page 11

▲back to top


BiS 6 — 1. poglavje
11
Bosku je pisal, da mu je blažena Devica dala slišati svoj glas, ga spodbujala k
pridnosti in ga naučila, kako naj se boji Boga, ga ljubi in mu služi.
Ko se je don Bosko vrnil v Turin, ga je prosil, da bi smel narediti zaobljubo,
da ne bo izgubil niti trenutka časa. Vendar mu tega ni dovolil, temveč mu pripo-
ročil, naj naredi preprosto obljubo. Božja milost je v tem fantu budila živo željo
po popolnosti.
V mesecu maju tega leta (1858) je sklenil, da bo storil vse, kar je v njegovi
moči, da bo častil Marijo. Dovršeno je zatajeval oči, jezik in vsa druga čutila.
Hotel se je tudi odpovedati delu odmora in se postiti, prečuti del noči v molitvi.
Toda vsega tega mu niso dovolili, ker ni bilo v skladu z njegovo starostjo.
Ob koncu meseca je prišel k don Bosku in mu rekel: »Če mi dovolite, bom
naredil nekaj lepega za Marijo. Vem, da je sv. Alojzij Gonzaga naredil veliko ve-
selje Božji materi Mariji, ker je že v mladosti njej posvetil svojo čistost. Tudi jaz
bi ji rad podaril ta dar in zato bi se rad zaobljubil, da bom postal duhovnik in
ohranil večno čistost.«
Don Bosko mu je odgovoril, da še ni zadosti star, da bi mogel storiti zaob-
ljubo v tako pomembni stvari.
»Pa vendar. Čutim veliko željo, da bi se popolnoma posvetil Mariji. In če se
ji bom posvetil, mi bo ona gotovo pomagala držati obljubo.«
»Naredi to,« je menil don Bosko. »Namesto zaobljube samo preprosto oblju-
bi, da boš postal duhovnik, ko se bo ob koncu gimnazije pokazalo jasno zname-
nje poklicanosti za ta stan. Namesto zaobljube čistosti preprosto obljubi Gos-
podu, da boš skrajno pozoren, da ne boš nikdar – niti v šali izrekel besede, ki bi
mogla žaliti to čednost. Vsak dan zmoli k Mariji prošnjo, da boš mogel držati to
obljubo.«
Mihec je bil zadovoljen s tem nasvetom in nekaj dni pozneje mu je don
Bosko dal listek in mu rekel: »Preberi in izpolnjuj.« Magone ga je odprl in tam
je bilo zapisano: Pet nasvetov, ki jih je sv. Filip Neri dajal fantom, da bi mogli
ohraniti čednost čistosti. Beg pred slabimi tovarišijami. Ne bodi nežen s svojim te-
lesom. Beg pred brezdeljem. Pogosta molitev. Pogost prejem zakramentov, zlasti
spovedi. To, kar je tukaj povedano na kratko, je drugje razvil bolj obširno. Takole
mu je povedal:
1. Postavi se s sinovskim zaupanjem pod Marijino varstvo. Zaupaj vanjo, upaj
v njeno pomoč. Nikdar še ni bilo slišati, da bi se kdo z zaupanjem zatekel k
Mariji in ne bi bil uslišan. Ona bo tvoja obramba pri hudičevih napadih.
2. Kakor hitro se boš znašel v skušnjavi, takoj začni kaj delati. Brezdelje in

2.2 Page 12

▲back to top


12
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
čistost ne moreta živeti skupaj. Zato boš z odpravo brezdelja premagal tudi
skušnjave proti tej čednosti.
3. Pogosto poljubi svetinjico ali križ, pokrižaj se z živo vero in vzdihni: Jezus,
Marija in Jožef, pomagajte mi, da bom rešil svojo dušo. To so tri imena, ki se
jih hudič najbolj boji in beži pred njimi.
4. Če skušnjava še traja, se zateci k Mariji z molitvijo, ki nam jo priporoča Cer-
kev, to je: Sveta Marija, mati Božja, prosi zame grešnika.
5. Poleg tega, da ne boš nežen s svojim telesom, poleg čuječnosti nad čutili,
zlasti očmi, se ogibaj slabega branja. Še več, kakor hitro bi moglo tudi bra-
nje popolnoma vsakdanjih stvari postati nevarno, ga takoj opusti. Naspro-
tno pa rad prebiraj dobre knjige, zlasti take, ki govorijo o Marijini slavi in o
presvetem Zakramentu.
6. Izogibaj se slabih tovarišev. Nasprotno pa si izberi dobre, se pravi take, ki
jih zaradi njihovega zglednega vedenja hvalijo vsi predstojniki. S temi se
rad pogovarjaj, igraj, skušaj jih posnemati v govorjenju, izpolnjevanju dolž-
nosti in zlasti še pri pobožnih vajah.
7. Prejemaj zakramente, kot ti svetuje tvoj spovednik. In če ti opravki dovolju-
jejo, obišči pogosto Jezusa v presvetem zakramentu.
Te nasvete je don Bosko stalno dajal tako z govorjeno kot napisano besedo
in dodajal: »Mogoče bo kdo dejal, da so take pobožne vaje preveč vsakdanje.
Jaz pa pravim, da se čednost, o kateri govorimo, lahko izgubi tudi z najmanjšim
dihom skušnjave, zato je tudi katera koli majhna stvar, ki nam pomaga, da jo
ohranimo, koristna in jo moramo zelo ceniti. Zato toplo priporočam, da bi sve-
tovali in se lotevali lahkih vaj, ki nikogar ne strašijo in nikogar ne utrujajo, zlasti
ne mladine. Posti in dolge molitve in podobne strogosti se navadno opuščajo
ali jih neradi opravljamo, ker povzročajo naveličanost. Držimo se lahkih stvari,
toda opravljajmo jih vztrajno.
To je bila pot, ki je našega Mihca pripeljala do čudovite stopnje svetosti. Po
tem nasvetu se je tudi odlikoval v ljubezni do bližnjega. Bil je vedno pripravljen
pisati pisma tistim, ki so to potrebovali, storiti tovarišem kakršno koli uslugo v
spalnici in drugje, kot npr. pometati, postiljati, čistiti obleko, pomagati v šolskih
težavah, tolažiti žalostne s pripovedovanjem veselih zgodb, s posredovanjem
pri predstojnikih, s poučevanjem katekizma zunanjih fantov, s strežbo bolni-
kom, ob katerih je bilo treba bedeti tudi ponoči, in odpustiti kakršno koli žali-
tev. Na tak način si je pridobil srca vseh in don Bosko je uporabljal njegov vpliv,
da je delal dobro s svojimi nasveti, navodili, povabili, prošnjami, obljubami, da-

2.3 Page 13

▲back to top


BiS 6 — 1. poglavje
13
rili, listki, smešnimi domislicami in previdnimi opomini. Samo Bog ve, koliko
hudega je s tem preprečeval in koliko dobrega je storil. Ne bomo se ustavljali
pri opisovanju nadrobnosti, vendar pa ne bomo obšli neizdanega dokumenta,
ker želimo, da bi se ohranil.
Iz pisma, ki ga je Magonejev sošolec Matej Galleano pisal don Bosku, pov-
zemamo naslednja dva spodbudna dogodka. Nekega dne me je Magone s sve-
čo, dolgo kake štiri prste, ljubeznivo povabil, da bi šel z njim v cerkev molit za
spreobrnjenje grešnikov. Prevzet od njegove ljubeznivosti, sem ustregel njego-
vi prošnji. Ko sva stopila v cerkev, sva se odpravila k Marijinemu oltarju; on je
prižgal svečo in odmolila sva rožni venec. Ko sem se naveličal molitve, sem se
hotel odpraviti ven. On pa me je znal zadržati na tako ljubezniv način, da sem
vztrajal, dokler ni sveča dogorela.
Ob neki drugi priložnosti, bilo je v soboto zvečer, so bili obrtniki zbrani v
govorilnici in je že zvonilo za spoved, oni pa so se še naprej zabavali. Tedaj je
prišel Magone, vljudno pozdravil enega in drugega in jih spodbudil, da bi se
spravili z Jezusom Kristusom, a brez uspeha. Potem se je z njimi kake četrt ure
igral in jim nato dejal: »Pridite z menoj na drugo mesto.« Vsi so šli za njim, ker
so menili, da bodo tam nadaljevali igro. Toda ko so bili pred vrati don Boskove
sobe, jih je tako dolgo pregovarjal, da so se šli spovedat.
Čudovita dobrota Magoneja in nekaterih njegovih tovarišev je cvetela in pri-
našala sadove ne samo pokorščine don Boskovim ukazom, temveč tudi izpolnje-
vanja njegovih nasvetov. Nekega večera je bil don Bosko že dolgo časa med svoji-
mi gojenci na odmoru in se je čutil utrujenega. Potem ko je z njimi naredil nekaj
korakov gor in dol, je vse, ki so bili zbrani okoli njega, popeljal ven iz stebrišča. Tu
jih je povabil, da bi sedli po tleh, kakor jim je on sam dal zgled. Fantom je bilo ne-
udobno, vendar se nobeden ni upal premakniti. Bili so tako radovedni, kaj jim bo
don Bosko še povedal, in niso hoteli izgubiti priložnosti, da bi bili z njim. Ko jim je
don Bosko povedal, koliko dobrega je mogoče narediti na svetu za zveličanje duš,
kako se mudi, da bi to storili čim prej, in kako Bog želi, da bi pri tem pomagali tudi
sinovi iz oratorija, je še dodal: »O, koliko dobrega bi lahko storil, če bi imel deset
ali dvanajst duhovnikov, ki bi jih lahko poslal v svet!«
»Mene, mene pošljite,« so vsi enoglasno odgovorili. Ta navdušeni odgovor je
prisilil don Boska k smehu in je nadaljeval: »Toda če hočete priti z menoj, potem
morate biti tako kot ta robec, ki ga imam v roki, da z vami naredim, kar hočem.«
Ko je to rekel, je potegnil iz žepa bel robec in ga začel pregibati na desno in levo,
kot smo to že povedali na nekem drugem mestu: polagal ga je sedaj v levo pa zo-
pet v desno roko, ga pregibal in zopet raztegoval, nato je naredil vozel, ga vrgel v

2.4 Page 14

▲back to top


14
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
zrak in zopet ujel z roko, pa zopet razvezal in dal, da je padel. Fantje so začudeni
opazovali to čudno don Boskovo početje. Mnogi niso razumeli, za kaj gre. On pa je
nadaljeval razlago: »Vse bo mogoče, če boste dali, da z vami naredim vse, kar ste
videli, da sem naredil s tem robcem. Če me boste ubogali, če boste storili, kar vam
naročam, če boste izpolnili mojo, to je Božjo voljo, boste videli, da bo Bog s fanti iz
oratorija delal čudeže.« Mnogi izmed teh fantov so sledili don Bosku z namenom,
da bi sodelovali pri njegovem velikem poslanstvu.
Sicer pa je don Bosko svojim gojencem kar naprej zabičeval čednost po-
korščine. Tako je o pokorščini pridigal neke nedelje popoldne, ko je moral na-
domestiti teologa Borela. Njegove besede je po smislu zapisal eden izmed nje-
govih klerikov, Janez Bonetti:
Vsi, ki se hočejo naučiti kake obrti, se je morajo učiti tri leta. Neki star pregovor
pravi: »Nihče se ne rodi mojster.« Če se torej kdo hoče izučiti za zidarja, se mora vdati in
prinašati opeko, malto, kamenje in opravljati druga podobna dejanja, da bo potem znal
uporabljati zidarsko žlico in graditi hiše tako, da ne bo nevarnosti, da bi se zrušile na
tiste, ki bi se vanje naselili. Isto velja za fanta, ki bi se rad izučil mizarske obrti. Če bi se
tak, ki bi se rad izučil za mizarja, spravil takoj, da naredi garderobno omaro, pisalno mizo
ali kako drugo pohištvo, bi se mučil in izgubljal čas, kvaril bi les in orodje, tako da bi se
namesto za mizarja izučil za uničevalca lesa. Sedaj pa to, kar smo povedali o učenju kake
obrti, prenesimo nase. Da, tudi mi kristjani se moramo naučiti naše obrti, to je krščanske-
ga življenja. Nikdar se ga ne bomo naučili, če se prej ne bomo učili. Ker pa mora za to, da
se bo naučil te svoje naloge, ubogati Boga, papeža in služabnike Cerkve in vsak po svojem
stanu, vam bom govoril o čednosti pokorščine.
Kaj je torej pokorščina? Beseda pokorščina (obbedienza) prihaja iz latinskega ab audi-
entia, kar pomeni nekaj, kar smo slišali, kar smo zvedeli iz ust koga drugega, kar pomeni, da
takrat, ko slišimo ukaz kakega predstojnika in to tudi izpolnimo, izpolnjujemo pokorščino.
Kaj je potem čednost pokorščine? Sv. Tomaž Akvinski, največji med vsemi poznavalci Božjih
stvari, nadvse učen mož, ki je napisal toliko lepega, pravi, da je pokorščina čednost, v moči
katere je človek pripravljen, da izpolni predstojnikovo voljo: Pokorščina je krepost, ki člove-
ka pripravi, da izpolni predstojnikov ukaz ali voljo. Ali nam je mogoče ta čednost vlita pri sv.
krstu? To ni teološka krepost, ki bi imela za predmet samo Boga, temveč je moralna krepost,
ki jo s pomočjo Božje milosti lahko dosežemo z nenehnimi dejanji pokorščine.
Koliko vrst pokorščine poznamo? Petero: pokorščino Bogu, pokorščino Cerkvi, po-
korščino državi, pokorščino v domači hiši in versko pokorščino. S prvo pokorščino se po-
koravamo Bogu. Primerno je, da se Bogu, ki je stvarnik nebes in zemlje, kralj kraljev,
gospodar vseh ljudi in vseh stvari, v vsem pokoravamo. Bog nam ukazuje, da častimo
samo njega kot Boga, in v tem ga moramo ubogati. On nam ukazuje, da ne izrekamo po
nemarnem njegovega imena, da ga ne preklinjamo, in mi moramo izpolniti njegovo voljo.

2.5 Page 15

▲back to top


BiS 6 — 1. poglavje
15
Bog nam ukazuje, da posvečujemo praznike, in mi se mu moramo pokoravati. Ubogati ga
moramo s tem, da izpolnjujemo deset Božjih zapovedi, v katerih je zaobseženo vse, kar
nam Bog ukazuje.
Vendar ni zadosti, da se pokoravamo Bogu. Pokoravati se moramo tudi Cerkvi, ker je
Bog rekel Petru: »Ti si, Peter, skala, in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.« Isti Gospod
Jezus Kristus, ki je dal Petru oblast zavezovati in odvezovati, mu je dal tudi oblast izdajati
zakone, ki pospešujejo večjo Božjo slavo in zveličanje duš. Zato je tudi naša dolžnost, da
se po Bogu pokoravamo tudi papežu, ki je naslednik sv. Petra, poslušati moramo sveto
Cerkev in zato izpolnjevati vse njene zapovedi. To so: biti ob nedeljah in praznikih pri sveti
maši, ne jesti mesa v petek in soboto, se spovedati vsaj enkrat na leto, prejeti velikonočno
sveto obhajilo in izpolnjevati še druge cerkvene odredbe.
V pokorščini državi se pokoravamo vladarju, vendar samo v časnih zadevah in nik-
dar v stvareh, ki imajo opraviti z vero. Vladarja moramo ubogati v tem, kar se tiče davkov,
plačevanja taks in tako naprej in vseh drugih državnih predpisov. Če pa nam posvetna
oblast ukazuje stvari, ki se tičejo vere, in te niso odobrene od Cerkve, se jim ne smemo po-
koravati. V tem primeru moramo dati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.
Nikdar se ne smemo pokoravati državi in se s tem ne pokoravati Bogu, če na ta način sto-
rimo kako dejanje proti Božjim zapovedim ali zapovedim Cerkve, ki je Jezusova nevesta in
Božja namestnica tukaj na zemlji.
Zatem pride pokorščina v domači hiši. Ta se nanaša na očeta, mater, gospodarja, pred-
stojnike in tako naprej. Zato se je otrok dolžan pokoravati svojim staršem, ki so prvi pred-
stojniki za Bogom. Služabnik, hlapec se mora pokoravati svojemu gospodarju, ki zastopa
očeta in mater. In tako mora vsak ubogati svoje predstojnike, ki imajo dolžnost, da bedijo
nad njim. Toda v vsem, kar se tiče pokorščine, se moramo podvreči samo v stvareh, ki niso
nasprotne Božjim in cerkvenim zapovedim. Če bi vam oče, mati ali gospodar zapovedovali
kaj slabega, niste več dolžni ubogati, da, celo grešili bi, če bi jih ubogali. Gorje očetu, materi
ali gospodarju, če bi jih hudič tako premotil, da bi hoteli zapeljati v slabo svojega otroka!
Gorje pa tudi otroku, ki bi ubogal svoje starše, vedoč, da je tisto, kar mu ukazujejo, slabo!
Kar se tiče redovne pokorščine, vam ni treba o tem govoriti, ker niste ne trapisti ne
frančiškani.
Ko govorimo o pokorščini, moramo razlikovati med predmetom in osebkom. Ne
ustrašite se teh besed: predmet in osebek. Če ju ne razumete, vam ju bom razložil. Kot
predmet pokorščine štejem snov ali tisto, kar se nam zapoveduje, da moramo storiti. Vsa-
kokrat ko nam zapovedujejo slabo, pa naj bi prišel tudi angel iz nebes, kar je seveda ne-
mogoče, ne smemo ubogati. Pred nekaj dnevi je neki mojster rekel svojemu vajencu: »Ne
veš, kako se pride do denarja? Če hočeš, te bom naučil. Jaz ti moram dati osem soldov na
dan, kaj ne? Prav, dal ti bom za plačo samo šest soldov, dva pa sta moj dar tebi. Če te bo
gospod don Bosko vprašal, mu boš odgovoril: mojster mi je dal samo šest soldov.« No,
sedaj mi pa povejte, ali je vajenec v tem primeru dolžan ubogati svojega gospodarja? Ne,
ker gre za nedovoljeno stvar. Dejansko tisti fant ni ubogal in tako dal lep nauk tistemu

2.6 Page 16

▲back to top


16
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
lahkomiselnemu mojstru. Kot subjekt pokorščine pa razumemo tistega, ki nam ukazuje.
Ta, ki ukazuje, pa mora biti višji kot tisti, ki naj bi ubogal. V vseh primerih je tisti, ki uka-
zuje, višji od tistega, ki uboga, in vsakokrat, ko je kdo višji od nas, ga moramo ubogati. Kak
podložnik ali nam enak nam ne more ukazovati.
Vprašali me boste: je čednost pokorščine velika čednost? Da, čednost pokorščine vse-
buje in obsega vse druge čednosti, kakor trdi sv. Gregor Veliki: To je čednost, ki vsebuje vse
kreposti in jih ščiti. Ščiti jih, da se ne izgubijo. Čednost pokorščine je najljubše dejanje Bogu.
Med vsemi darovi, ki smo jih prejeli od Boga, je največji dar svoboda, se pravi, da nas je
ustvaril svobodne ali proste. Kadar se pokoravamo, naredimo dar te naše svobodne volje in
jo podredimo komu drugemu. Ker pa je svobodna volja najdragocenejše, kar ima človek, je
torej to največji dar, ki ga lahko podarimo Bogu. Da pa bo ta pokorščina prijetna Bogu, jo
moramo svobodno hoteti. Pokorščina, ko kdo nerad uboga ali uboga iz strahu pred kaznijo
predstojnikov, Bogu ne ugaja, ker Bog ne ljubi stvari, ki jih delamo zato, ker smo prisiljeni.
Ker je on Bog ljubezni, želi, da storimo vse iz ljubezni. Zato vsakokrat, ko se nam kaj ukazuje,
pomirimo svoje srce in ubogajmo voljno in Bog bo z nami. Kralj Savel se je moral bojevati
s Filistejci. Prerok Samuel mu je sporočil: »Pojdi na bojišče in počakaj, da pridem tja in
opravim daritev. Glej, da ne boš sovražnika napadel prej.« Šel je in čakal, toda Samuela ni
bilo. Sovražnik se je bližal in Savlovi bojevniki so se začeli umikati, ker niso smeli uporabiti
orožja, dokler ne bi opravili daritve. Ko je Savel videl, da se je njegova vojska začela umi-
kati in Samuela še vedno ni bilo, je dal pripraviti daritev in si nepostavno prisvojil pravico
duhovnika ter sam daroval daritev. Toda kakor hitro jo je opravil, je prispel Samuel, in ko je
videl, da jo je Savel proti ukazu, da bi počakal, sam opravil, je ves jezen dejal: »Kaj si vendar
storil, Savel!« »Storil sem to zato, ker te ni bilo,« je odgovoril Savel. »Sovražnik se je vedno
bolj bližal in naši so se začeli umikati. Samo zaradi tega sem opravil daritev.« »Nisi prav sto-
ril, nisi prav storil!« »Toda bili smo v stiski in blizu poraza. Ni bilo časa, da bi ga izgubljali.«
»Nisi prav storil, nisi prav storil! Ukazal sem ti počakati, pa nisi ubogal. Nisi prav storil!«
Zato ubogajmo, naj nam ukazujejo iz katerega koli razloga. Da vam pokažem, kako Gos-
pod nagradi tistega, ki uboga že na tem svetu, vam bom povedal primer, ki ga prinaša sam sv.
Gregor Veliki. Pripovedujejo, da je sv. Benedikt enemu izmed svojih učencev, ki jih je učil poti v
nebesa, ukazal, naj gre z vedrom po vodo k reki, ki je tekla nedaleč od kraja, kjer so prebivali.
Placid je morda napačno postavil nogo ali ga je golida s svojo težo potegnila za seboj, padel je
v vodo in zdelo se je, da ga bo tok vode odnesel. Sv. Benedikt, ki je s svojega okna vse opazoval,
je takoj poklical drugega učenca, po imenu Mavra. »Pojdi,« mu je dejal, »in potegni iz vode
Placida, ki je v nevarnosti, da ga odnese s seboj.« Maver, ki je bil navajen ubogati, se ni oziral
na nevarnost, temveč je tekel k reki in začel hoditi po vodi, kakor da bi bila suha zemlja, šel tja,
kjer je bil Placid, ga prijel za lase, potegnil iz vode in se vrnil na obrežje, ne da bi si zmočil noge.
Sv. Gregor pravi, da se Maver niti ni zavedal, da je hodil po vodi, niti se ni zavedel nevarnosti,
da bi mogel utoniti. Tako je Bog poplačal pripravljenost na pokorščino.

2.7 Page 17

▲back to top


BiS 6 — 1. poglavje
17
Ob koncu meseca maja je don Bosko, ne ve se iz kakega razloga, obesil na
steno svoje sobe lepenko, na kateri je bila zgoraj litografija smodnišnice nekaj
trenutkov potem, ko je 1852 eksplodirala, gledane s Trga Emanuela Filiberta,
in prihod vojaškega oddelka s kraljem. V spodnjem delu pa je bila slika Pavla
Sacchija, ob katero je don Bosko pritrdil dve Marijini sliki z detetom Jezusom
v naročju. Na eni je bilo napisano: Spomin na Marijin mesec v cerkvi presvete
Trojice v Turinu leta 1858, zraven pa še: Tebe, mati lepe ljubezni, ljubim, to
dobro veš. Stori, da te bom še bolj ljubil, da te bom ljubil, kot si zaslužiš.
Na drugi podobici je bilo zgoraj napisano: Spomin na Marijin mesec, ki smo
ga opravili v cerkvi Častilk leta 1858. In spodaj: Devica Marija, Jezusova mati,
naredi nas svete.
Z lepenke je visela še tretja podobica Marije Brezmadežne s sklenjenimi roka-
mi, ki je nosila tale napis: Brezmadežna Devica, ki si sama premagala vse krive vere,
prihiti nam na pomoč. Mi vsi se iz srca zatekamo k tebi. Marija Pomoč kristjanov,
prosi za nas. Don Bosko je s svinčnikom pripisal: Strašna si kot urejena vojska.
Ta lepenka naj bi verjetno nadomestila tisto, ki jo je don Giacomelli skrivaj
izmaknil in hranil kot spomin na don Boska. Ta druga lepenka pa je iz istega
razloga in po isti roki zopet izginila iz sobe in so jo vrnili oratoriju nekaj let
po don Boskovi smrti. Don Giacomelli je dobro poznal ljubezen, ki jo je njegov
dobri prijatelj don Bosko gojil do Marije.
Don Bosko je neutrudno nadaljeval delo za Katoliško branje. Za mesec ju-
nij je pripravil prijetno pripoved: Jožef in Izidor ali nevarnost slabih tovarišev;
napisal p. Marcello. Izidor prevara in izda mladega Jožefa, ki zbeži od doma,
oba pa padeta v roke nekemu piratu. Najprej se znajdeta v nevarnosti boja in
morskih napadov, nato pa sta prisiljena delati v podzemeljski jami s ponareje-
valci denarja. Jožef se vda v Božjo voljo, z velikim potrpljenjem prenaša muke
suženjstva in se končno po čudnem razpletu okoliščin vrne v domači kraj.
Izidor pa, zakrknjen v svoji neveri, konča žalostne smrti.
Medtem ko so razpečevali to številko Katoliškega branja, je don Bosko 2.
junija pisal don Karlu Vaschettiju, kaplanu v Beinascu. »Nikar ne nehajte moliti
našega Gospoda Boga, da bi nas blagoslovil v duhovnih in časnih stvareh, in
naredili bomo velike reči. Pridobite milijon naročnikov Katoliškega branja.«

2.8 Page 18

▲back to top


2.
poglavje
Don Bosko pripoveduje fantom o Piju IX. – Praznik sv. Janeza Krstnika in
pojedina, ki jo je don Bosko pripravil trem oratorijem z darom Pija IX. –
Praznik sv. Alojzija in članek grofa di Camburzana v Armonii – Razodetje
skrivnosti neke vesti – Katoliško branje: Nosi s seboj, o kristjan – Don Bosko
razmišlja o ponovnem potovanju v Rim: pismo grofa De Maistra
Med svojim bivanjem v Rimu si je don Bosko točno zapisoval vse, kar je
zvedel o delovanju papeža Pija IX., zlasti tiste dogodke, ki so prikazovali njegov
veseli, dobrohotni in ljubeznivi značaj. Od časa do časa je te dogodke pripove-
doval svojim dečkom, ki so ga poslušali z velikim veseljem. Dvoje teh pripovedi
nam je ohranil zapisane don Mihael Rua.
Don Bosko je nekega večera tako govoril:
Medtem ko sem bil v Rimu, se je svetemu očetu zgodilo nekaj zanimivega.
Neki Rimljan, po imenu grof Spalla, je šel obiskat svetega očeta. Potem ko je
govoril o raznih pomembnih stvareh, mu je ob slovesu rekel naslednje:
»Rad bi dobil kak spomin od vaše svetosti.«
Papež mu je želel ustreči in mu je rekel:
»Želite si, kar koli hočete, in jaz vam bom skušal ustreči.«
»Nekaj izrednega.«
»Kar povejte.«
»Rad bi vašo tobačnico.«
»Toda polna je tobaka najslabše vrste.«
»Nič zato. Bila bi mi zelo dragocen spomin.«
»Vzemite jo, dam vam jo rade volje.«
Grof Spada je odšel ves vesel zaradi tobačnice, ki mu je bila dražja kot še
tako velik zaklad. Tobačnica je čisto preprosta, narejena iz bivolovega roga,

2.9 Page 19

▲back to top


BiS 6 — 2. poglavje
19
sklenjena z dvema bakrenima sponkama, vredna približno štiri solde, vendar
pa nadvse dragocena zaradi svojega izvora. Grof Spada jo je kazal svojim pri-
jateljem kot nekaj, kar je vredno največjega spoštovanja. Tobak pa je bil zares
najslabše vrste.
Spoštovanemu svetemu očetu pa se je zgodilo še nekaj drugega. Ko je lan-
sko leto potoval po svoji državi, je prišel v bližino Viterba. Neka uboga deklica,
ki je nabrala butaro suhljadi, je videla stati kočijo in je menila, da so ti gospodje
pripravljeni kupiti njeno butaro. Stopila je k njim in rekla najbližjemu: »Gos-
pod, kupite jo, les je dobro posušen.« Ta gospod je bil papež. Odgovoril je: »Ne
potrebujemo je.« »Kupite jo, pustim vam jo za tri bajoke,« je dejala deklica. »Tu
imaš tri bajoke in obdrži svojo butaro.« Sveti oče ji je dal tri skude in zopet
vstopil v kočijo. Dobra deklica je na vsak način hotela, da bi sveti oče vzel njeno
butaro s seboj v kočijo. Rekla je: »Vzemite jo. Zadovoljni boste, v kočiji ima-
te še veliko prostora.« Ko so se sveti oče in njegovo spremstvo smejali zaradi
dekličine vztrajnosti, je prihitela dekletova mati, ki je delala na bližnji njivi, in
vzkliknila: »Sveti oče, sveti oče, oprostite! Ta deklica je moja hčerka. Ona vas ne
pozna. Usmilite se nas, ker smo veliki reveži.« Papež je dodal še šest skudov in
nato nadaljeval svoje potovanje. Ko se je v mestu zvedelo o tem dogodku, so vsi
zahvaljevali Božjo previdnost, ki jim je dala tako dobrodelnega vladarja.
Don Bosko je določil, da so 24. junija obhajali praznik na čast Piju IX. v treh
oratorijih sv. Frančiška Saleškega, sv. Alojzija Gonzage in Angela varuha. Na ta
dan, ki je bil v turinski nadškofiji zapovedan praznik, je don Bosko hotel, da bi
bili vsi dečki vseh treh oratorijev deležni dobrote svetega očeta. Poročali smo
še o dveh darovih, ki jih je Kristusov namestnik na zemlji dodelil dečkom, ko je
bil don Bosko v Rimu. Ko jim je podelil svoj apostolski blagoslov, jim je podelil
tudi popolni odpustek na dan, ko bi opravili sv. spoved in sv. obhajilo. To je bil
dar za dušo. Temu je dodal še precejšnjo vsoto denarja, da bi dobili vsi mali-
co. Vsoto so velikodušno povečali nekateri gospodje v Turinu, ki so prosili don
Boska, da bi jim dal skude, ki jih je prejel od papeža, in plačali zanje vsoto, ki je
bila sorazmerna z njihovo željo, da bi ohranili kak spomin na Pija IX., ki je tako
zelo odlikoval piemontske fante. Don Bosko je imel na voljo 500 lir.
Prejšnjo nedeljo so ravnatelji oratorijev obvestili dečke o obdaritvi nasle-
dnjo nedeljo. Don Bosko jih je spodbujal tako, da jim je pripovedoval, kako je
papež z veliko ljubeznijo govoril o njih, kako jim je priskrbel že naznanjene
darove z namenom, da bi jih spodbudil, da bi še z večjo predanostjo in vztraj-
nostjo hodili po poti Božjih zapovedi. Na praznik sv. Janeza Krstnika se je zbralo

2.10 Page 20

▲back to top


20
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
v oratorijih veliko število dečkov in prejeli so svete zakramente, da bi bili tako
deležni duhovnih darov, ki jim jih je podelil papež. Potem so dobili zajtrk ali
bolje rečeno obilno malico kot izreden papežev dar. Praznik ni mogel biti ne
bolj vesel in ne lepši.
V oratoriju v Valdoccu pa je ta praznik dobil še poseben značaj. Don Bosko
je dal vklesati v kamen križanega Jezusa in natisniti pri litografu Cattaneu 550
podobic kot dar dobrotnikom. Dvorišče je bilo poleg običajnega prazničnega
okrasja vse v zelenju. Na večer 23. junija so gojenci obhajali don Boskov god z
akademijo, na kateri so deklamirali pesmi, ki so jih sami zložili. Himno je prvič
uglasbil klerik Janez Cagliero in godbi je dirigiral gospod Massa. Don Bosko se
je vsem ljubeznivo zahvalil in želel, da bi naslednjega dne njegovo ime popolno-
ma izginilo in bi vsi počastili papeža Pija IX.
Notranji in zunanji gojenci, kakih 1000 po številu, so zjutraj opravili svoje
verske dolžnosti in se zbrali zunaj pred cerkvijo. Godbeniki so bili pripravljeni.
Kot prvo točko so izvedli kantato, ki jo je zložil klerik Janez Francesia, z reci-
tacijami, s katerimi so izrazili papežu Piju IX. hvaležnost za njegovo ljubezen,
blagoslov in darove, ki so jih prejeli. V prvi kitici je bilo rečeno:
Iz ustnic, iz gibov, iz žarečega lica
naj, dragi tovariši, radost odseva.
Lepšega, večjega, slovesnejšega dne
svet nikdar ni videl še do sedaj.
Nato sta dva dečka v živahnem dvogovoru in bistrih verzih pripovedovala
razlog za tako lep praznik. Sklenila pa sta takole:
Naj živi papež!
Naj živi Pij IX.!
Kdo naj mu bo hvaležen,
če ne prav mi?
Jaz bom sredi srca
z neizbrisnimi črkami
zapisal vaš
velikodušni dar.
Odgovarjal jima je zbor:
Polni veselja,
polni gotovosti
poljubljamo

3 Pages 21-30

▲back to top


3.1 Page 21

▲back to top


BiS 6 — 2. poglavje
21
vdani vašo nogo.
In dvigamo gorečo
zjutraj in zvečer
za vas, svetost,
iz srca našo molitev.
In tedaj je jasen sopran ob spremljavi zbora dvignil k Bogu molitev, da bi vsi
ljudje spoštovali njegovega namestnika na zemlji in se mu pokoravali; da bi bila
na zemlji kmalu ena čreda in en pastir in da bi mogli vsi dečki oratorija nekoč v
nebesih sestavljati krono Piju IX.
Nato so na don Boskov znak dečki prejeli bogat prigrizek. Vsi so tisto uro
hvaležni izražali svoje priznanje papežu. Veselo so si sledile napitnice, živel kli-
ci in glasno ploskanje za vsakim vzklikom.
Ko so končali bratsko pojedino, so vsi zapeli himno Piju IX. Glasila se je
takole:
Sredi tegob življenja
ob napadih trpljenja
naj iz te gostije
kot balzam na rane
blaži tvoje življenje
hvaležna želja tvojih otrok.
Tvoja misel se bo vračala
na nas zapuščene in revne,
zbrane v zavetišču
usmiljenja vrednem; in blagoslovljene
od dobrega Pija, cvetočega upanja,
nas usmerja na pot.
Blagoslovljeni od dobrega Pija
dvigamo pogled v nebo.
Naša so nebesa, saj je Bog
sam rekel, da bodo revni
posedli nebo.
Sprejmi pozdrav od nas, povezanih
v ljubezni.

3.2 Page 22

▲back to top


22
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Bil je navzoč tudi dopisnik Armonie in je svoje poročilo takole sklenil:
Težko je z besedami opisati topla čustva, ki so se budila ob pogledu na tako
množico dečkov v cerkvi in zunaj nje, ko so s petjem in glasbo v prosti in vezani be-
sedi izražali živo veselje, ki more prihajati samo iz vesti, ki lahko reče: nisem kriva.
Na vseh koncih in krajih je bilo slišati klice Naj živi papež, naj živi njegova
velika dobrota! Višek je slavje doseglo zvečer, ko so se te trume fantov odprav-
ljale domov. Gnani od neke vrste navdušenja, so se zbrali okoli svojega ravna-
telja in enoglasno vzklikali: »Hvala, sveti oče, hvala! Bog vam povrni! Kdo se bo
mogel zadosti zahvaliti papežu za to, kar nam je dal? Gospod ravnatelj, sporo-
čite svetemu očetu, kako smo mu hvaležni in da ga imamo radi iz vsega srca; da
v njem vidimo namestnika Jezusa Kristusa in da mi vsi želimo in hočemo živeti
in umreti v tisti veri, ki ima za poglavarja namestnika večnega Boga in ki ima v
Piju IX. očetovsko nežnega in dobrega predstavnika na zemlji.«
Tako se je končal dan, ki je zapustil neizbrisen spomin na očetovsko lju-
bezen svetega očeta. Ti revčki, ki niso bili navajeni na človeško ljubeznivost,
ki živijo življenje, polno odpovedi in pomanjkanja, so čutili živo hvaležnost do
poglavarja Cerkve, ki se je s svojega visokega položaja tem najbolj revnim in
preprostim pokazal očeta, tako kakor je oče velikih in knezov te zemlje. Tako je
pisala Armonia dne 29. junija 1858.
Prazniku sv. Janeza je sledil praznik sv. Alojzija, ki so ga navadno obhajali
na dan sv. Petra in Pavla. Ljubezen do tega angelskega mladeniča je don Boska
gnala k širjenju pobožnosti do njega: njemu v čast je ustanovil posebno Družbo
in tudi zunaj zavoda ter v drugih krajih navdušeno širil njegovo čast in slavo.
Med temi kraji je bil Poirino, kamor ga je povabil teolog don Štefan Giorda, žu-
pnik v Santa Maria Maggiore. Don Bosko je obiskal ta kraj oktobra 1855 in tam
v zelo občuteni slovesnosti vpisal med člane Družbe sv. Alojzija dečke tistega
kraja. V mnogih krajih še danes delujejo združenja, ki jih je on ustanovil. Leta
1905 je Družba sv. Alojzija obhajala 50-letnico ustanovitve.
Iz tega lahko sklepamo, s kakšno zavzetostjo se je don Bosko trudil, da bi
gojil v oratoriju ta sveti ogenj zlasti ob takih priložnostih.
V prejšnjih letih smo se komaj dotaknili tega dogodka, razen če se je zgodi-
lo kaj izrednega. Vendar pa, če stvari dobro premislimo, lahko rečemo, da je bilo
izredno v oratoriju nekaj vsakdanjega. Leta 1858 pa je bil praznik tako izreden,
da ne moremo iti mimo, ne da bi ga natančneje opisali, zlasti še zato, ker je raz-
mišljanje zapisal ugleden turinski patricij in ga je objavila Armonia. Zdi se nam
umestno, da ga priobčimo v celoti.

3.3 Page 23

▲back to top


BiS 6 — 2. poglavje
23
29. junij v oratoriju v Valdoccu
V človeškem življenju včasih nastopajo vedri in mirni dnevi, ki dajo človeku veliko
utehe za bridkosti, ki jih je prestal, in mu v zameno za trud in težave dajo občutiti nadze-
meljske radosti, polne velikih upov. Res je, da take ure izginejo kot blisk, a v duši puščajo
trajen spomin v misli, ob kateri se človek vzradosti, se ob njej naslaja in napaja kakor ob
nektarju, četudi je resničnost že zdavnaj izginila.
Prišel je praznik dveh velikih apostolov, Petra in Pavla. V oratoriju v Valdoccu pa
so obenem slavili angelskega sv. Alojzija Gonzago. V Turinu, kakor v vsakem bolj gosto
naseljenem kraju, kjer živi tesno skupaj človeška družina, vzajemno korakajo tako, da
se med seboj prerivajo po skritih pa vendar občudovanja vrednih Božjih načrtih veselje
in žalost, bogastvo in revščina, čednost in grdobija. Resnična ljubezen, ki se ne kaže v
besedah in lepem govorjenju, temveč v preproščini in pristnosti vere in obstaja predvsem
v žrtvovanju v korist tistega, ki trpi, in združuje v medsebojni duhovni in telesni pomoči.
K temu pa gotovo ne pripomorejo še tako modro izmišljeni ukrepi človeške modrosti, če
jih ne preveva ogenj, ki gori v srcih tistih, ki jim je bila ob vznožju križa razodeta vzviše-
na zapoved ljubezni. Zato ne morem verjeti, ko v naših časih vidim, kako iz ne vem kake
hudobije predsodkov ali prekanjenega sektaštva napadajo katoliški kler, ki je v vseh ča-
sih in na vseh delih zemlje storil toliko neverjetnih čudežev krščanske ljubezni. In da ne
bom govoril o drugem, pomislimo samo na naše turinsko mesto, kjer skromen duhovnik,
zaupajoč samo v Božjo previdnost, zbira okoli sebe vse dečke, ki jih vidi tavati po cestah
predane brezdelju, brez vseh sredstev, nevedne v poznanju svojega Božjega izvora in viso-
kih ciljev, za katere so bili ustvarjeni. Ta duhovnik se ne boji ovir, ki se mu na vsak korak
postavijo na pot, žrtvuje vse svoje imetje in z zavzetostjo, ki ne pozna utrujenosti, vidi
deloma uresničene svoje namene kot povračilo za svoje napore. Tistemu glasu apostola,
tisti ljubeznivi zgovornosti, ki prihaja iz srca, se v pokorščini uklanja nemirna mladina, se
zbira okoli njega in se vdano ravna po njegovih nasvetih.
Tisto prvotno zapuščeno podeželsko poslopje, ki so se pozimi vanj zaganjali mrzli
vetrovi in ga je poleti žgalo vroče sonce, je kakor gorčično seme iz evangelija začelo rasti,
se večalo in postalo veličastno. Majhna družinica je narasla na dvesto fantov, ki jih kakor
ptice pod nebom hrani Bog in jim pošilja vse potrebno za življenje. Ob zavetišču stoji cer-
kev, kjer uboga sirota brez očeta in matere ob Marijinih nogah toči solze in izreka svoje
molitve, ki se dragocenejše kot dragi kamni in vonjave kadila dvigajo v nebo, od koder
pada dež nebeških milosti na dobrotnike te zapuščene mladine.
Tu stojijo šole vzvišenih obrti in leposlovne umetnosti, kjer se v klasičnem študiju
vadijo v vsem lepem in dobrem, da se bo mogla domovina ponašati in bodo revne družine
deležne najvišjih dobrin. In ta zbirka tako dragocenih sadov in uspehov v trenutku, ko smo
komaj mogli misliti in želeti tako žetev, je za neutrudnega ravnatelja vnaprejšnje plačilo
za njegove kreposti. Mogoče je kateri izmed tistih fantov moral životariti sredi domačih
sten, kjer ni okusil dobrote staršev, ljubezni matere in ljubeznivosti sorodnikov, temveč
poslušati zmerjanje, trpeti lakoto in pomanjkanje, ki so grenili njegovo mladost. Ko je to

3.4 Page 24

▲back to top


24
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
videl naš apostol, je te nesrečneže pritisnil na svoje prsi in jih sprejel v svoj oratorij, kjer z
vso nežnostjo in ljubeznijo v molitvi, delu in veselju vzgajajo te mlade ljudi, jih vodijo po
pravi poti in učijo nositi sladki jarem našega Gospoda. O tem priča toliko fantov, ki so izšli
od tod kot goreči duhovniki, misijonarji daljnih dežel, junaški vojaki na bojiščih, pošteni
in delavni strokovnjaki, družinski očetje, zgled naši mladini in polni krščanskih čednosti.
Sedaj je nadvse zaželen, pričakovan in pozdravljen z vsemi znamenji veselja od val-
doških šolarjev dan sv. Alojzija Gonzage, zavetnika mladine.
V ta namen so dolgo pripravljali glasbila, kot brenkala, cimbale in violončela, ter
uglaševali svoje melodije, navdihnjeni z genijem svojih pesnikov v čast svojemu svetemu
zavetniku. Potem so za prve večernice praznika okrasili cerkev z zavesami, preprogami,
obesili zastave, napolnili oltar s šopki in cvetlicami in vse obdali s premnogimi, ubrano
utripajočimi lučmi.
Že zgodaj zjutraj naslednjega dne se je darovala nekrvava daritev. Pred oltarjem so
stale trume levitov in v obilici se je delil angelski kruh, medtem ko so zadržanim in slo-
vesnim tonom odgovarjali srebrni glasovi dečkov v zboru in polnili duše z nadčloveškim
veseljem. Tako so se ure molitve in ure odmora menjavale z zabavami. Nato je sledila
slovesna maša ter večernice in slavnostni govor v čast svetniku. Zelo slovesna procesija je
sklenila vse te pobožne vaje. V njej so ti preprosti dečki, razvrščeni v dveh vrstah, zbrano
in skromno korakali, medtem ko so drugi igrali v godbi, zopet drugi prepevali pesmi in
končno nekateri nosili kip svetnika, svojega svetega zaščitnika in vzornika. Končno so vsej
tej številni množici podelili blagoslov z Najsvetejšim.
Ko so tako darovali prvine dneva in dobršen del svojega veselja Bogu, je prišel čas
zabave in veselja. Vsi so se zbrali na obširnem dvorišču, kjer so z visokega odra med tisoči
veselih vzklikov razglašali številke loterije, za katero so jim bile prej zastonj razdeljene
srečke. Kdor je bil izžreban, si je med tisoči predmetov lahko izbral tistega, ki mu je bil
najbolj všeč. Vsem je v pričakovanju močno utripalo srce in z bistrim očesom so izbirali
predmete, ki bi jim najbolj ugajali.
Medtem so se v drugi dvorani že zbirali gledalci. Prižgali so bakle, godba je zaigrala
in dvignil se je zastor. Sedaj so se don Boskovi dečki spremenili v igralce ter brezhibno in
brez vsakršnega strahu predstavljali svoje vloge. Ognjevito, z zanosom, živahno v besedi
in kretnjah obvladajo svoje like. Tu nastopa stari plemenitaš, njegov prav tako stari slu-
žabnik, potem veseljak, ki prepeva in žvrgoli, da je čudo. Gledalci navdušeno ploskajo in
bi najraje ustavili čas. Toda predstava ima svoj konec, kakor nobena umrljiva stvar ne
traja večno.
Že je začela noč razgrinjati svoj plašč in sence so se podvojile, ko se je nenadoma
začul ropot, žvižg raket, ki so žarko razsvetlile nebo. Njihovi čudoviti krogi so zaznamo-
vali svetle sledi in se na koncu razleteli v dež bliskajočih se isker. Prerezali so vrv, ki je
zadrževala velik balon, in velikanska krogla se je dvignila navzgor. Oči vseh navzočih so ji
sledile in zdelo se je, kot da so jo hotele s svojimi pogledi privezati na zemljo. Medtem pa
so vsi veselo ploskali.

3.5 Page 25

▲back to top


BiS 6 — 2. poglavje
25
Težko delo bi bilo, če bi hoteli z besedami izraziti veselje, ki se je kazalo na vsakem
obrazu, zadovoljstvo staršev in sorodnikov, ki so prišli v velikem številu, red, ki je povsod
vladal, preudarne skrbi don Boska in njegovih sotrudnikov kako narediti družinski pra-
znik kar najbolj sijajen in ljub.
Gotovo so tem preprostim in nedolžnim zadovoljstvom lahko nevoščljivi odrasli, po-
tegnjeni v vrtince sveta, kjer smeh prihaja skozi stisnjene zobe, ko je srce raztrgano, kjer
praznim užitkom neredko s hitrimi koraki sledijo dolgočasnost in vztrajni očitki vesti.
V valdoškem oratoriju, kot čudoviti šoli kreposti, bi si želel videti vse, ki s praznimi
besedami, ki jih največkrat dejstva postavljajo na laž, gradijo šolo namišljene demokra-
cije, popularne lahkovernosti, ko si postavljajo podnožje (pručko) svojemu pohlepu. Tam
bi razumeli, kako in s kakšno koristjo za posameznike in skupnost, poučeni o veri, se ple-
menitijo duše, kako se jih dviga, če uporabimo ta izraz, nad njihove navade in postanejo
odprti za velike stvari. V valdoškem oratoriju ima svoj dom sveto in delovno bratstvo,
ki vse povezuje v prijeten objem, ker so vsi sinovi istega odrešenja, in vse na enak način
varuje, tolaži in poučuje.
Apostolu turinske mladeži, ponižnemu duhovniku, ki je med nami pomnožil lepe
zglede Filipa Nerija in Vincencija Pavelskega, kot uglednemu dobrotniku človeštva dol-
gujemo večno hvaležnost in njegova slava je naša dediščina in državljanska dolžnost, da
jo ohranjamo in razširjamo.
Grof Viktor di Camburzano, poslanec v parlamentu
Grof di Camburzano, imenovan italijanski Montalembert, zvest in veliko-
dušen dobrotnik oratorija, je bil to leto priča, kako je don Bosko tudi na daleč
razodeval skrivnosti src. Ko je bil v kraju Nizza Marittima, je nekega dne imel
priložnost, da je govoril o njem v nekem pogovoru, kjer so bili ljudje visokega
plemstva, katerih vera je bila precej pomanjkljiva in bleda. Čudovite stvari, ki
jih je pripovedoval grof, so povzročile nemalo posmeha na ustnicah pričujočih
in neka dama ga je prekinila z besedami: »Rada bi videla, ali bi mi ta velečastiti
gospod mogel razkriti stanje moje vesti. Če bo uganil, bom verjela vse, kar mi
o njem pripovedujete.« Vsi navzoči so zaploskali. Sklenili so, da bodo preizku-
sili in da bo gospa sama napisala pismo don Bosku. Grof je pismo zapečateno
vtaknil v ovojnico, kjer je bil list s prošnjo, da bi don Bosko tej gospe napisal
kaj spodbudnih besed. Njo so od časa do časa napadali močni dvomi in težave.
Don Bosko je s svojo znano točnostjo odgovoril grofu: »Povejte tisti gospe, da če
hoče doseči notranji mir, naj se vrne k svojemu možu, ki ga je zapustila.« In na
listku, ki je bil namenjen gospe, je dodal: »Vaša spoštovana oseba bo dobila mir,
ko boste spravili v red svoje spovedi, ki ste jih nevredno opravljali celih dvajset
let, in ko boste popravili pohujšanje, ki ste ga dali v preteklosti.« Novica, da se je

3.6 Page 26

▲back to top


26
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
imenovana gospa ločila od svojega moža, je bila za grofa Camburzana čisto pre-
senečenje, kajti on in mnogi drugi so jo imeli za vdovo. Toda ko je stvar raziskal,
je ugotovil, da je bil don Bosko resnično razsvetljen od Boga, saj je gospa sama
potrdila, da živi ločena od svojega soproga. In presenečena zaradi sporočila na
njej namenjenem listku, je brez težave priznala, da je bilo tisto, kar ji je Božji
služabnik napisal, res.
Grof je nekaj let pozneje zagotovil vitezu Frideriku Oregli di Santo Stefano,
da don Bosko imenovane osebe ni nikdar poznal.
Ena izmed občudovanja vrednih don Boskovih lastnosti je bila tudi njegova
vztrajnost v širjenju Katoliškega branja. Naslov julijske knjižice se glasi: Nosi
s seboj, kristjan, ali pomembni opomini o dolžnostih kristjana, da bo vsak lahko
dosegel večno zveličanje v stanu, v katerem živi. Turin, Paravia 1858.
BRALCU
Ta knjižica nosi naslov Nosi s seboj, kristjan, ker je lahko zvest spremljevalec vsa-
kemu, ki se želi zveličati v stanu, v katerem živi. Snov, ki jo obravnava, ni sistematična
razprava, temveč zbirka raznih nasvetov v korist ljudem vseh slojev. Nasveti so vzeti iz
Svetega pisma, iz cerkvenih očetov in zlasti še iz del sv. Karla Boromejskega, sv. Vincencija
Pavelskega, sv. Frančiška Saleškega, sv. Filipa Nerija in blaženega Sebastijana Valfrèja. Če
so ti nasveti obrodili toliko dobrega v tistih, ki so jih slišali iz ust teh svetnikov, bodo mogli
obroditi obilne sadove tudi pri tistih, ki jih bodo brali natisnjene v knjigi. Priporočam
družinskim očetom, materam, župnikom in vsem tistim, ki jim je pri srcu zveličanje duše,
da bi jih prebirali ne samo oni, temveč jih dali v branje tudi tistim, ki so od njih odvisni.
Če bodo ti nasveti našli pot v naše družine, bo to gotovo v nemajhno duhovno in telesno
korist vsem bralcem. Rečem celo lahko, da se bodo mogle imeti za srečne tiste družine, v
katerih bodo te nasvete brali in izpolnjevali. Naj Bog potrdi te moje želje in pošlje svoj bla-
goslov na vse tiste, ki jih bodo brali, da bodo dobri sadovi v tistih, ki jih bodo izpolnjevali,
zares čim bolj obilni.
V Jezusu Kristusu vdani duhovnik JANEZ BOSKO
Nekateri od teh nasvetov so bili splošne narave za vse vernike, drugi pa
posebni za družinske očete in matere, za mlade, za dekleta in za služinčad.
Kjer je doma nravnost, tam mlačnost v veri in zmaga krive vere nimata
prostora.
Don Bosko je nameraval ta mesec ponovno potovati v Rim, vendar je potem
spremenil načrt. Ne vemo za vzroke te namere: ali je bila to služba Svetemu
sedežu ali pa zaradi Katoliškega branja. Mogoče pa je drugim zaupal nalogo, da

3.7 Page 27

▲back to top


BiS 6 — 2. poglavje
27
so namesto njega opravili določene storitve. Njegov načrt je mogoče razbrati iz
pisma, ki ga je pisal nekemu rimskemu kanoniku.
Velečastiti gospod kanonik!
Don Janez Bosko, ki ste ga spoznali pri nas v naši hiši, namerava ponovno iti v Rim,
da uredi nekatere stvari, ki jih zaradi svojega naglega odhoda zadnjič ni mogel dokonča-
ti. Mislil sem, da ne bi bilo vsiljivo, če bi se obrnil na vašo znano naklonjenost in vas vpra-
šal, ali je še mogoče prosta soba v hiši vašega brata, ki je bil tako dober, da je sprejel ba-
rona Di Morgana. V nasprotnem primeru bi vas prosil, da bi mi poiskali drugo primerno
sobo, v kateri bi don Bosko mogel stanovati dva ali tri tedne med svojim bivanjem v Rimu.
Prosil bi tudi za prehrano. Razume se, da bom vse pošteno poravnal. Vi, prečastiti gospod
kanonik, poznate don Boska in veste, da je zelo nezahteven gost, ki ga je lahko zadovoljiti,
prijetnega obnašanja in spreten v pogovoru, obenem pa vaš vdani prijatelj. Ker upam, da
ste tudi vi naš dragi prijatelj, vam ne bo neljubo, če boste sprejeli prošnjo za to uslugo.
Odhajam v Francijo. Prosim vas, da bi v primeru pozitivnega odgovora obvestili
Frančiško ali mojo ženo (biva v Chieriju v pokrajini Turin). Upam, da je vaša gospa mati
zdrava in je poletna vročina ni preveč utrudila. Izročite ji, prosim, moje prisrčne pozdrave
in dovolite, prečastiti gospod, da vam tudi jaz izrečem svoje spoštovanje.
Ponižni in vdani sluga grof DE MAISTRE
Turin, 2. julija 1858

3.8 Page 28

▲back to top


3.
poglavje
Spreobrnjenja v zadnji uri
Velik uspeh Katoliškega branja je don Bosku prinesel slavo svetniške
čednosti in znanja. To dobro ime je napotilo tiste pobožne duše, ki so skrbele za
spreobrnjenje grešnikov v zadnji uri, da so se obračale nanj. K dejstvom, ki smo
jih opisali že drugje, naj dodamo še naslednje.
Neki vladni uradnik v Turinu, ki je aktivno sodeloval pri izvajanju zakonov
proti Cerkvi, je težko zbolel. Že dolgo časa ni več prejemal svetih zakramentov
tudi zato, ker mu je branje slabih časopisov zadušilo v srcu vsa verska čustva.
Lekarnar, kateremu je zdravnik, ki je tega bolnika zdravil, povedal, da mož ne
bo več doživel večera naslednjega dne, je novico sporočil svojemu župniku. Ker
je župnik zagotovo vedel, da ta človek noče nič vedeti o duhovnikih, in prepri-
čan, da ga bo zavrnil, je poslal glas don Bosku, da bi on poskušal rešiti tisto
ubogo dušo.
Don Bosko je privolil, in ko je vstopil v tisto hišo, mu je prihitel naproti neki
živahen deček in ga na njegovo veliko začudenje nadvse veselo sprejel.
Bil je eden najbolj zvestih in rednih obiskovalcev prazničnega oratorija v
Valdoccu, sin našega bolnika, ki ga je oče imel neizmerno rad. Zanj je bil ta otrok
vse njegovo bogastvo in vsa njegova sreča na tem svetu in kljub vsej brezver-
nosti ga je popolnoma obvladovala ljubezen do tega dečka. Fantek je pogosto
vzel križ in mu ga dal poljubiti in oče, da ne bi užalil otroka, je storil, kakor mu je
on rekel. Včasih mu je prigovarjal: »Očka, ali hočeš, da grem poklicat don Boska,
da te bo blagoslovil? Blagoslov vedno pomaga in te bo ozdravil.« Oče je vedno
zavračal ponudbo, vendar tako, da otroka ni užalil. Sam zase pa je godrnjal in
ponavljal: »Koliko praznoverja stlačijo duhovniki v glave teh malih otrok!«

3.9 Page 29

▲back to top


BiS 6 — 3. poglavje
29
Ko je sedaj fantek zagledal don Boska, se ga je oklenil in vzkliknil: »Pridite,
don Bosko, pridite! Očka je tako bolan! Pridite!«
»Ali res? Pojdi in ga vprašaj, ali dovoli, da ga obiščem.«
»Da, da! Očka je zadovoljen!« In je vstopil v sobo. »Očka, očka! Don Bosko je
prišel! Si zadovoljen, da te je prišel obiskat, kajne?« In ne da bi čakal na odgovor,
je prijel don Boska za roko in ga vlekel noter: »Pridite, pridite! Očka vas čaka, da
mu podelite blagoslov.«
Don Bosko pa se je obotavljal in hotel, da deček na ustreznejši način naz-
nani njegov prihod. Hotel ga je vprašati, kaj mu je oče dejal, toda deček mu ni
dal govoriti in ga je samo potiskal v sobo. Ko je možakar zagledal don Boska,
ga je ošvrknil z ostrim pogledom. Vendar se don Bosko ni ustrašil, temveč ga je
zaskrbljeno vprašal: »Kako vam je?«
»Kakor vidite,« je bolnik suho, zelo suho odgovoril.
»Pogum! Albert bo molil za vas in jaz se bom pridružil njegovim prošnjam.«
»Don Bosko, jaz ne verjamem v te reči in vas prosim, da mi ne govorite o njih.«
Ko je sinko slišal neprijazno govorjenje, s katerim je oče sprejel don Boska,
je zapustil sobo. Božji služabnik je izrabil priliko, ko sta bila sama, in je nada-
ljeval: »Vaša uglednost ne verjame v molitev nedolžnega otroka. Sicer pa nisem
prišel sem zato, da bi vas nadlegoval. Po naključju sem bil v tem delu mesta
in sem izrabil priložnost, da sem vas prišel obiskat, ker vas cenim.« In na svoj
način mu je povedal nekaj duhovitih in veselih zgodb iz vsakdanjega življenja.
Začela sta pogovor, ki je bolnika razvedril in storil, da se je njegovo nagubano
čelo pomirilo.
Ko je don Bosko videl, da je pogovor bolnika sprostil, mu je dejal: »Pozno
je, nočem vas več nadlegovati. Toda preden odidem, mi dovolite, da vam dam
blagoslov?«
Gospod mu je prav hladno odgovoril: »Storite, kar vam drago.« Don Bosko
je poklical dečka: »Albert!«
In oče: »Zakaj kličete mojega sina?«
»Rad bi, da bi skupaj z mano zmolil eno zdravamarijo za svojega dobrega
očeta.«
»Saj ni treba. Nikar se ne trudite.«
Toda don Bosko je ponovno poklical: »Albert!«
Deček je prišel in don Bosko mu je dejal: »Poslušaj, Albert! Zmoliva eno
zdravamarijo za tvojega očeta. Vidiš, slabo mu gre, zelo slabo in potrebno je,
da ti ga Gospod ohrani. Kaj bi bilo s teboj, če bi te zapustil. Ostal bi sam samcat,
brez svojega prvega in resničnega prijatelja, brez opore in brez svojega zves-
tega svetovalca. Koliko nevarnih priložnosti, koliko hudobnih tovarišev, koliko

3.10 Page 30

▲back to top


30
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
zlih ljudi, koliko nevarnosti za svojo nedolžnost bi srečal v svetu. Nihče te ne bi
posvaril, nihče ti ne bi ponudil roke v pomoč. Tvoja neizkušenost bi te zapeljala
na kriva pota. O, ubogi Albert! In koliko žalosti potem na smrtni postelji, ker ne
bi imel nikogar, ki bi v tisti težki uri stal ob strani kot angel varuh. In v večnosti!
Kdo ve, ali ne bi imel nesreče, da bi bil za večno ločen od svojega očeta.«
Te in podobne misli je don Bosko izrekel v jasnih, previdnih pa zavzetih be-
sedah. Govoril je sicer otroku, toda slišal naj bi jih oče. Pripovedoval je zgodbo
njega, ubogega bolnika, ki je kot otrok ostal brez staršev, in na kratko povzel
njegovo življenje. Albert je jokal, oče se je hotel še ustavljati, vendar je bilo jas-
no, da ga je vse globoko pretreslo. Tedaj je don Bosko sklenil: »Naredite zname-
nje križa.« Bolnik se je brezbrižno pokrižal in don Bosko mu je dal blagoslov.
Potem ga je spretno začel vpraševati o njegovem študiju, o službah, ki jih je v
teku življenja opravljal, in o njegovih otroških, fantovskih in odraslih letih. Bol-
nik je povedal to in ono zaupno okoliščino in don Bosko je spretno zavil svoja
vprašanja v šalo in se smejal na račun človeških slabosti. Na tak način je pote-
gnil iz njega toliko, kolikor je bilo potrebno, da je mogel oceniti stanje njegove
duše. Ko ga je potem videl močno utrujenega, je dejal: »In sedaj, če želite, vam
dam odvezo.«
»Odvezo? Toda pred odvezo se je treba spovedati. Jaz pa se nočem.«
»Toda vi ste se že spovedali in jaz sem vse razumel.«
»Je to zadosti?«
»Zadosti. Samo kesanje še obudite.«
»Zares?«
»Da. Bog vse odpušča. On je tako dober, tako usmiljen s tistimi, ki se iz srca
kesajo.«
Tedaj je bolnik bruhnil v jok in vzkliknil: »Bog je zares dober!« Potem je
utrujen obležal. Ker je uvidel, da bo čez kako uro umrl, kar je tudi zdravnik
napovedal, se je don Bosko podvizal. Postavil mu je še nekaj vprašanj, in ko je
videl, da izpolnjuje pogoje, ki jih Cerkev postavlja za spoved, mu je dal odvezo.
Ko mu je še obljubil, da bo poskrbel za Alberta, je dal hitro poklicati župnika pri
sv. Avguštinu, da mu je prinesel sveto popotnico.
Župnik ni dolgo odlašal. Prinesel je tudi sveto olje, vendar mu ga je podelil
z enim samim maziljenjem, ker je revež že umiral.
Nekoč so don Boska poklicali k nekemu bolnemu notarju iz župnije Karmel-
ske Matere Božje. Brez uspeha so se razni duhovniki trudili, da bi ga spravili z
Bogom. Don Bosko, ki je v preteklosti imel stike z njim, se je vdal prošnjam in ga
obiskal. Sprejeli so ga zelo vljudno, pa vendar hladno. Kakor vedno ga je vprašal

4 Pages 31-40

▲back to top


4.1 Page 31

▲back to top


BiS 6 — 3. poglavje
31
za novice o njegovi bolezni, bil je ljubeznivo prijazen, bolnika je spodbujal in ga
razveselil s svojim govorjenjem. Notar je bil ves iz sebe od don Boskove očarlji-
vosti. Tedaj je don Bosko začel govoriti o duši in poslednjih rečeh, toda gospod
mu je segel v besedo: »Govoriva o čem drugem. Saj poznate moja načela. Nikdar
se ne bom spovedal.«
»In zakaj ne?«
»Ker ne verjamem v te reči. Oglejte si malo knjige, ki so tam na mizi.«
Don Bosko je stopil k mizi in vzel v roko eno izmed knjig. Bila so Voltairjeva
dela. Rekel je:
»In kaj hočete s tem reči?«
»Saj boste razumeli. Človeka, ki je prepričan o stvareh, ki jih uči ta pisatelj,
ne bo nikdar obšla slabost, da bi se spovedal.«
»Vi pravite, da je slabost, če se hoče kdo spovedati? Pa ne veste, da se je ta
človek, o katerem pravite, da ste njegovega prepričanja, hotel v zadnji uri spo-
vedati?«
»O, to potem …«
»Pa le drži. In bi se spovedal, če mu tega njegovi prijatelji ne bi barbarsko
preprečili.« Sedaj mu je don Bosko pripovedoval, kako je Voltaire umrl.
Gospod je z vedno večjim zanimanjem in napetostjo poslušal don Boska, ki
je sklenil takole:
»Sedaj naj vam povem, kako si jaz razlagam, da se je Voltaire le zveličal.«
»Je to mogoče?« je vzkliknil bolnik in se stresel po vsem telesu.
»Zelo mogoče. V Svetem pismu je samo o enem človeku jasno rečeno, da se
je pogubil, o Judu Iškarjotu. Za druge Gospod ni hotel, da bi vedeli za njihovo
usodo v večnosti, ker želi, da bi ohranili upanje na njihovo zveličanje.
»Da bi se zveličal Voltaire po vsem tem, kar je napisal, govoril in storil?«
»Bog je, dragi moj gospod, tako usmiljen, dober in prizanesljiv. Eno dejanje
ljubezni zadostuje, da izbriše kakršno koli krivdo.«
»Da bi se Voltaire zveličal!«
»Jaz imam lahko svoje mnenje. Zato sem prepričan, da se je zveličal. Kaj pa
mu je navsezadnje manjkalo? Željo, da bi se spovedal, je imel. Njegova žalost je
bila očitna. Imel je samo nesrečo, da se ni mogel spovedati, ker ni bilo duhovni-
ka. Toda v trenutku pred smrtjo, ko je videl nevarnost, da bi se pogubil, in po-
tem ko je izginil strah pred pogubljenjem, je verjetno obudil dejanje ljubezni do
Boga, to je resnično obžalovanje. Zato je versko zagotovljeno, da se je zveličal.«
Bolnik je nekaj časa razmišljal, potem pa odločno vzkliknil: »Hočem se
spovedati. Vzemite tiste knjige, nočem jih več v svoji hiši. Naredite z njimi, kar

4.2 Page 32

▲back to top


32
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
hočete!« Spovedal se je, ob osmih je prejel sveto popotnico, ob desetih so mu
podelili maziljenje bolnikov in papeški blagoslov in še pred polnočjo je umrl z
vidnim obžalovanjem, trdno vero in zaupanjem v Božjo dobroto ter tako zapus-
til v vseh upanje na večno zveličanje.
Don Bosko se je vrnil v oratorij, otovorjen s knjigami na indeksu, ki jih je
takoj vrgel v ogenj, in dejal fantom: »Za vse se zahvalimo Gospodu.«
Tudi drugim, ki bi sicer umrli nespokorjeni v zadnji uri, je don Bosko odprl
nebeška vrata, kakor lahko utemeljeno verjamemo. Janez Bisio, ki je od leta 1864
do 1871 zaradi svoje službe stanoval v don Boskovi predsobi, je zagotavljal: »Lah-
ko povem, da so don Boska velikokrat klicali spovedovat bolne in trdovratne
grešnike. Ko so ga ob vrnitvi vpraševali, kako je opravil, je odgovarjal:
»Ta in ta se je spovedal.«

4.3 Page 33

▲back to top


4.
poglavje
Število gojencev v oratoriju – Don Boskovo pismo kleriku Rui iz sv. Ignacija
– Komet in predvidevanje nesreč v Italiji – Dva zvezka Katoliškega branja
– Izkopavanje pod cerkvijo za novo obednico – Najemnina in popravilo
oratorija v Vanchigli – Don Bosko gre pridigat v Palasazzo pri Cuneu
– Poročilo o okrožnici kardinala vikarja, ki priporoča Katoliško branje –
Kardinalova okrožnica – Praznik in romanje k Madonni di Campagna – Don
Bosko je napovedal nekemu učencu državnih šol, da bo postal duhovnik –
Svojevrsten sprejem Frančiška Provera v oratorij.
Šolsko leto 1857/58 se je končalo. Oratorij je sprejel, kakor piše don
Bosko v zapisniku, 199 gojencev, 121 dijakov in 78 obrtnikov. Z don Cafassom
sta se odpravila na duhovne vaje k sv. Ignaciju. Iz tega romarskega svetišča je
odgovoril na razna pisma gojencev v latinskem pismu kleriku Mihaelu Rui:
Dragi sin!
Radost in milost Gospoda našega Jezusa Kristusa naj bo vedno v naših srcih. Vprašal
si me za nekaj nasvetov. Rad ti v kratkih besedah odgovarjam.
Vedi in zapomni si, da niso nevšečnosti sedanjega življenja nič primerjavi s slavo, ki
se bo razodela v nas. Zato skušajmo to slavo iskati z nenehnim prizadevanjem.
Človekovo življenje na tem svetu je dim in malo vredno, sled oblaka na nebu, senca, ki
se je pojavila in je ni več, val, ki teče in izgine. Dobrine tega življenja moramo malo ceniti,
zavzemati pa se za nebeške.
Raduj se v Gospodu, bodisi da ješ ali piješ ali kar koli delaš, vse stori za večjo Božjo slavo.
Pozdravljen, sin moj, in prosi zame Gospoda, našega Boga.
Tvoj tovariš duhovnik BOSKO
Sv. Ignacij nad Lanzem, 26. julija 1858

4.4 Page 34

▲back to top


34
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Ko se je vrnil v Turin in bil sredi velike skupine fantov, mu je Jožef Reano
poročal, da se je na nebu pojavil komet izredne velikosti. »To je napoved nesreč
ali pa ne,« mu je odgovoril don Bosko. »Na žalost mora na Italijo priti kaka ne-
sreča, kar bo naši domovini prizadelo veliko zlo.«
Za mesec avgust je knjižica Katoliškega branja prinesla pretresljivo zgodbo
Anton ali sirota iz Firenc. To je zgodba dečka, ki so ga prodali skupini komedi-
jantov na konjih, ki je sredi najhujših preizkušenj ohranil čednosti, se vrnil v
domači kraj in doživel neverjetne dogodivščine.
Materialne zaposlitve so se prepletale z umskim delom. Pod cerkvijo sv.
Frančiška Saleškega so izkopavali podzemeljski prostor in ga podzidali z mo-
gočnim obokom. Tja naj bi preselili obednico za fante. Staro obednico so spre-
menili v kuhinjo.
Tudi oratorij Angela varuha v Vanchigli je zahteval velike izdatke. Don Bosko
je enemu izmed posestnikov, gospodu Aleksandru Bronzini Zapelloni, takole pi-
sal:
Spoštovani gospod odvetnik!
Kakor hitro sem prejel vaše cenjeno pismo, sem takoj stopil v stik z gospodom T. Murial-
dom in ga obvestil o vsebini pisma. Ko sva vse preudarila, sva prišla do naslednjega sklepa:
Tudi midva sva se odločila za zmanjšanje stroškov, vendar ne bo šlo brez izvedbe
načrtovanih del. Midva bova prispevala štiristo frankov za poravnavo stroškov. Lahko
pa opraviva imenovana dela v lastni režiji, če nama vi plačate 1500 frankov. To ne bi bilo
tako težko, ker imava pri teologu Murialdu že shranjenih osemsto frankov.
Naj povem, da odstopava od zavarovanja strehe z deskami, če bi le bila zagotovljena
varnost cerkve pred vodo. Iz del, ki jih misliva opraviti, je izvzeto popravilo strehe, kar
mora narediti lastnik poslopja, ne glede na stanje oratorija.
Prav tako vam sporočam, da so se najemnine močno zmanjšale, kar je vam gotovo
bolje znano kot meni. Jaz sam sem do sedaj plačeval 950 frankov, sedaj pa le še 500. Isto
velja tudi za oratorij v Porta Nuovi in za druga poslopja.
Kar lahko predlagamo, je naslednje: nam je nemogoče prevzemati višje izdatke. Zdi
se mi, da moramo ta oratorij šteti za ustanovo javne dobrodelnosti in jo morajo zato vsi
vzdrževati. Mi sodelujemo že s tem, da dajemo na voljo naše delo in tudi veliko premože-
nja. Tudi vi in gospod odvetnik Daziani morata kaj žrtvovati. Prepričani smo, da bo Bog
zelo visoko cenil vsako žrtev in gotovo bogato poplačal vse napore z blagoslovom vaših
del in vaših družin.
Z vsem spoštovanjem si štejem v čast, da se lahko imenujem vaše ugledne osebnosti
vdani služabnik duhovnik JANEZ BOSKO
Turin, iz doma, dne 1. avgusta 1858

4.5 Page 35

▲back to top


BiS 6 — 4. poglavje
35
Zaposlen z vsemi temi zadevami in z mnogimi drugimi deli, je don Bosko
ob tem sprejemal še pridiganje zunaj oratorija v javnih cerkvah in zasebnih
oratorijih. Tako je pisal gospodu grofu Piju Galleani d'Agliano:
Spoštovani gospod grof!
V izpolnjevanju svoje obljube obveščam vaše zaslužno gospostvo, da se bom v kratkem
napotil k vam zaradi pogovora o sv. Filomeni. Odpotoval bom v nedeljo s prvim vlakom zgo-
daj popoldne. Ko pridem v Cuneo, bom šel v škofijski dvorec, od tam pa v Palasazzo.
Vendar vam na žalost ne morem v vsem ugoditi. V torek ob pol dveh bom moral s
parnikom odpotovati v Turin, kar pomeni, da ne bom mogel imeti govora na praznik
Marijinega rojstva. Veliko pomanjkanje duhovnikov v mestu in mnogi drugi posli mi one-
mogočajo, da bi mogel, kakor sem si želel, v veselju pri vas preživeti cel teden.
Bog naj blagoslovi vas, gospo grofico in vso družino. Sprejmite zagotovilo hvaležnosti od
Turin, 1. septembra 1858
vdanega služabnika duhovnika JANEZA BOSKA.
Verjetno se je don Bosku tudi mudilo zaradi odpošiljatve Katoliškega bra-
nja z naslovom: Vodič mladine na poti zveličanja, napisal CLAUDIO ARVISENET,
izšlo v Bruslju, izdala Narodna zveza za širjenje dobrih knjig. Bil je prevod iz
francoščine. Po dobrohotno ljubeznivem uvodu predstavi pisec bralcem pre-
mišljevanje o večnih resnicah; potrebo, da pravočasno stopimo na pot službe
Bogu, ki nas tako zelo ljubi; o kaznih, tudi časnih, s katerimi so kaznovani fantje,
ki živijo v grehu; o pokorščini, ki smo jo dolžni staršem in predstojnikom; o po-
božnosti do Marije; o čednostih, ki naj bi jih izpolnjevali; o nevarnostih, ki naj
bi se jih izogibali; o pogostem vrednem prejemanju zakramentov; o poslušnosti
papežu, Cerkvi in svojim dušnim pastirjem; o pobožnosti do svetega angela va-
ruha in do svetega zaščitnika, katerega ime nosimo.
Ta zvezek je prinašal za uvod pomembno listino kot jasen dokaz naklonje-
nosti Pija IX. in velikega upoštevanja Katoliškega branja. Don Bosko je dobil
visoko priznanje s tem, da je papež naročil kardinalu vikarju Patriziju, naj v
posebni okrožnici priporoči nadškofom in škofom papeških dežel, da Katoliško
branje uvedejo v svoje škofije. Okrožnica je nosila datum 22. maja 1858.
Don Bosko jo je dal natisniti s svojim nagovorom.
Nadvse zaslužnim poverjenikom
in dobrohotnim bralcem Katoliškega branja
Pred nekaj meseci je to uredništvo z veseljem naznanilo, da je njegova svetost vla-
dajoči papež Pij IX. v svoji veliki dobroti podelil apostolski blagoslov vsem tistim, ki sode-

4.6 Page 36

▲back to top


36
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
lujejo pri širjenju Katoliškega branja. Z nič manjšim zadovoljstvom vam sedaj sporočam,
da je njegova svetost papež še na mnoge druge načine blagovolil podpreti razširjanje
teh knjižic. To se je zgodilo tako, da je naročil kardinalu vikarju, da je izdal okrožnico,
naslovljeno na nadškofe in škofe papeških pokrajin, da bi v svoji pastoralni skrbi vpeljali
Katoliško branje v svoje škofije. V ta namen je prosil za oprostitev poštnine in davka po-
šiljke in tudi posameznih zvezkov Katoliškega branja. Želja vrhovnega poglavarja Cerkve
je dosegla zaželeni uspeh. Nadškofje, škofje, generalni vikarji in župniki ter druge vplivne
osebnosti so se zavzeli za širjenje Branja, tako da število naročnikov v papeških deželah
sedaj presega dvanajst tisoč.
Vse to je tako nam kakor vam v veliko zadoščenje. Naši skromni in vaši stalni napori,
ki jih blagoslavlja Kristusov namestnik na zemlji, bodo gotovo obrodili potrebam ustre-
zne sadove.
Vodstvo Katoliškega branja upa, da bo glas očeta vseh vernikov poverjenikom in
bralcem v veliko uteho, da bodo vztrajali v svetem prizadevanju za širjenje tega ljudskega
branja tudi v kraje, kjer ga do sedaj še niso poznali.
Prav tako boste prejeli en izvod okrožnice kardinala vikarja v spodbudo za širjenje
Katoliškega branja.
Blagoslov vrhovnega poglavarja svete Cerkve naj vas napolni z obilico nebeških da-
rov, kar vam vsi iz vsega srca želimo.
Za vodstvo duhovnik JANEZ BOSKO
Turin, 15. septembra 1858
Okrožnica pa se glasi takole:
Ugledni in spoštovani gospod!
Nihče ne more zanikati dejstva, da skušajo hudobni ljudje z vsemi sredstvi pokva-
riti druge, da bi ti tako bili pripravljeni izpolnjevati njihove nadvse slabe namene in bi
na tak način zaželeno bilo doseženo. Da bi dosegli ta cilj, uporabljajo različna sredstva,
med drugim širjenje slabih knjig in časopisov, ki so velikokrat v nasprotju z naukom naše
svete vere. Škode ni videti na zunaj, temveč je vse le skrita senca prefinjene hinavščine,
prikazane v prikupnem in izbranem slogu, ki obravnava zelo zanimivo in prijetno snov,
po kateri hlastajo neprevidni in neizkušeni ljudje, in ne da bi se zavedali, pijejo strup, ki
jih bo mogoče za vedno uničil.
To se ne dogaja samo v obljudenih mestih, temveč tudi v majhnih in oddaljenih va-
seh, kjer so staro navado, da bi zlasti pozimi nekaj časa prebirali zgodbe Svetega pisma
ali kako drugo dobro versko knjigo, nadomestili z branjem takih nemoralnih in opolzkih
knjižur.
Toda še nikdar se ni zgodilo, da se dobri katoličani ne bi bojevali in zoperstavljali
naporom hudobije. Zato so se za boj proti omenjenemu zlu zbrali pobožni in učeni ljudje
tako iz cerkvenih kakor laiških vrst, ki so si postavili za cilj, da se bodo uprli vsemu neredu.

4.7 Page 37

▲back to top


BiS 6 — 4. poglavje
37
Vsak mesec izdajo en zvezek z naslovom Katoliško branje, ki s pestro obravnavano snovjo
in privlačnim slogom vabijo bralce in jih na njim primeren način ozaveščajo. Edini cilj
tega Branja je ohranjevanje čistosti vere, neoporečnosti morale ter vdanosti in spošto-
vanja do svetega očeta kot univerzalnega očeta vseh vernikov in povezovalca z njihovimi
škofi.
Njegova svetost Pij IX. je vedno zavzet za blagor vseh in poučen o izredni koristi Ka-
toliškega branja v krajih, kjer je že razširjeno. Pohvalil je sveto delovanje in se odločil, da
ga uvede tudi v pokrajine papeške države. V ta namen mi je naročil, naj povabim nadškofe
in škofe papeške države, da podprejo tako odlično ustanovo in jo skušajo razširiti v vseh
mestih in krajih, ki spadajo pod njihovo duhovno oblast.
Zato imam čast, da vaši ugledni osebi sporočim željo njegove svetosti, in vas prosim,
da sprejmete izraze mojega najvišjega spoštovanja. V potrditev moje vdanosti vam spošt-
ljivo poljubljam roko.
Vaše ugledne osebe vdani služabnik CONSTANTINO, kardinal vikar
Rim, 22. maja 1858
Okrožnica je dosegla zaželeni uspeh. Od tega dne se je Katoliško branje za-
čelo širiti ne samo po pokrajinah papeške države, temveč po skoraj vseh ita-
lijanskih škofijah, ker so ga mnogi škofje po zgledu svetega očeta priporočili
svojim župnikom in ti svojim vernikom. Iz tega je prišlo dvojno dobro: duhovna
korist velikega števila duš, ki so se poučile o veri in dobile spodbudo za kre-
postno življenje, in velik pritok podpore za naš oratorij, kajti z ene strani je bilo
mogoče zaposliti večje število mladih obrtnikov, z druge pa z večjimi dohodki
povečati število dečkov, ki jih je don Bosko sprejemal v svoje zavetišče in jim
priskrbel hrano, stanovanje in dobro vzgojo.
Zaradi te in mnogih drugih milosti, ki jih je Božja mati Marija naklonila don
Bosku s tem, da mu je navdihnila potovanje v Rim, je cel oratorij čutil potrebo,
da se za vse to javno zahvali. Bilo bi več kot naravno, da bi ponovno poromali k
Madonni di Campagna. Saj so prav v tem svetišču 1846 izprosili stalno bivališče
v Pinardijevi hiši in to leto je bil po papeževi privolitvi zagotovljen trajen obstoj
don Boskove ustanove. Povabilo tamkajšnjega župnika je določilo čas romanja.
V Armonii z dne 21. septembra 1858 beremo:
V župniji Madonna di Campagna pri Turinu so 12. septembra Marijini si-
novi in hčere obhajali praznik presvetega imena Marijinega. Svečanosti, bodisi
dopoldne pri skupnem obhajilu kakor tudi pri popoldanskih pobožnostih, se je

4.8 Page 38

▲back to top


38
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
udeležilo veliko ljudi. Toda četudi so ta praznik v tem malem kraju vsako leto
obhajali z izrazi globoke pobožnosti in gorečnosti, so letos s svojimi ubranimi
deškimi glasovi in izbrano glasbo praznovanje povzdignili sinovi Oratorija sv.
Frančiška Saleškega, ki jih vodi neutrudni in goreči gospod don Bosko, tako da
so mnogi župljani prelivali solze veselja, vsi pa so občudovali njihovo dovrše-
nost.
Naslednjega četrtka pa so mogli biti še pri drugi prireditvi. Že imenovani
gospod don Bosko je prišel v to župnijo maševat v spremstvu kakih osemde-
setih svojih gojencev, ki so vsi prijeli sv. obhajilo v veliko spodbudo celo sa-
mih redovnikov, ki upravljajo to svetišče, in ki so občudovali resno pobožnost
teh fantov. Ko so se potem po obhajilu pobožno zahvalili, jim je pater gvardijan
postregel s skromno malico.
Med udeleženci tega romanja je bil tudi fant, ki mu je don Bosko napovedal
prihodnost. Naj povemo, kako se je to zgodilo.
Nekaj dijakov z gimnazije Naše ljube Gospe Karmelske je prišlo k spovedi
k don Bosku. Med temi je bil tudi neki Coccone, ki mu je Božji služabnik napo-
vedal: »Ti boš nekega dne duhovnik.« Fantu, ki je imel odpor do duhovniškega
stanu, je bila ta napoved neprijetna. Govoril je o tem s svojimi tovariši, ki so mu
zaradi tega od časa do časa ponagajali. Don Bosko si ga je skušal pridobiti. Z
nekaj njegovimi tovariši in s fanti iz oratorija ga je popeljal na izlet k Madonni
di Campagna. Toda čez kakšno leto Cocconeja ni bilo več v oratorij. Don Albera
ga je potem že kot svojega sošolca - klerika srečal leta 1861 pri filozofiji.
Od dneva, ko je prvič govoril z don Boskom, je preteklo 15 let. Ko je bil že
duhovnik, ga je nekega dne dohitel na hribu, ko se je napotil k sv. Vidu. Pozdra-
vil ga je, se mu pridružil, govoril z njim o raznih stvareh, vendar mu ni odkril,
kdo je. Tedaj se je don Bosko za hip ustavil, ga pogledal in mu rekel: »Ali niste vi
tisti fant, ki sem mu pred petnajstimi leti rekel, da bo postal duhovnik?«
»Sem,« je odgovoril Coccone ves začuden.
Tega fanta je Bog določil, da bo storil veliko dobrega v ječah. Isti človek je
septembra 1858 pripeljal v oratorij nekega drugega fanta, ki naj bi postal velika
pomoč don Bosku. Gospod Angel Gambara iz Mirabella nam je takole poročal:
»Moj krajan Frančišek Provera je bil sin poštene trgovske in globoko verne
družine. Ker je bil zelo sposoben za trgovanje, ga je oče hotel imeti za trgovca,
toda on je želel postati duhovnik. Don Jožef Ricaldone mu je svetoval, naj ne
nasprotuje očetu in naj počaka na izid vojaškega nabora in medtem moli. Žreb

4.9 Page 39

▲back to top


BiS 6 — 4. poglavje
39
ga je oprostil služenja vojaščine. Tedaj je don Ricaldone, ki je samo po govori-
cah poznal Cottolengovo ustanovo in je vedel, da Cottolengo zbira fante, ki bi
radi postali duhovniki, poklical mladega Provera in ga z dobrim priporočilnim
pismom poslal v Turin in prosil, da bi ga sprejeli v Malo hišo Božje previdnosti.
Finančne plati ni omenil, ker je bil prepričan, da bi to mogel veliko bolje storiti
Frančišek sam. Naj povemo, da se v tistih časih v Mirabellu o don Bosku ni ve-
delo skoraj nič ali zelo malo. Frančišek Provera se je napotil v Turin in se čez
nekaj dni vrnil domov. Šel je k don Ricaldoneju, ki je ves vesel zaklical, ko ga je
zagledal:
»So te torej sprejeli v Cottolengo?«
»Ne, nikakor ne, rekli so mi, da ni prostora,« je odgovoril Provera.
»Da ni prostora? Pa si povedal, da lahko kaj plačaš?«
»Ne, nič. Niso me vprašali, jaz jim pa tudi nisem nič povedal.«
»No, potem pa se takoj spet vrni v Turin. Dal ti bom drugo pismo, kjer bom
bolj jasno povedal, kako je z vsem tem. Gotovo te bodo takoj sprejeli.«
»Ni treba,« je odgovoril Provera. »Sem že našel drugo rešitev.«
»Kje?«
»Ko sem zapustil Cottolengo in se napotil proti železnici, sem zagledal du-
hovnika, ki se je zabaval z nekaj fanti. Ustavil sem se in jih gledal. Ko me je tisti
duhovnik zagledal, me je poklical k sebi in mi postavil več vprašanj. Povedal
sem mu, zakaj sem prišel v Turin. Tedaj me je povabil, da bi prišel k njemu, in
jaz sem mu obljubil.« Nekaj dni pozneje je Frančišek Provera odšel v Turin in
postal tisti veliki salezijanec, ki ga vsi poznamo.
Ta dogodek sta mi večkrat pripovedovala don Ricaldone, člani Proverove
družine in sam don Frančišek.

4.10 Page 40

▲back to top


5.
poglavje
Katoliško branje – Življenje papeža sv. Kaliksta I. – Spoštovanje don
Boskovih gojencev do mons. Fransonija – Mihael Magone in nevarnosti,
katerim se izpostavljajo tisti, ki gredo na počitnice domov – Jesenski izlet
– Prisrčen sprejem v Chieriju – Magonejeva hvaležnost dobrotnikom in
don Bosku – Božji ukrepi – Magonejeve ponižne molitve k Bogu in njegove
solze – Praznik rožnega venca – Izleti v razne kraje v okolici Murialda –
Obisk groba Dominika Savia in kosilo pri teologu Cinzanu – Vrnitev v Turin
– Prošnja obrambnemu ministrstvu za izločeno obleko iz vojaških skladišč
– Prošnja Ustanovi sv. Pavla za poravnavo stroškov za prostore pod cerkvijo
– Pridiga o čednosti čistosti.
Medtem ko se je bližal čas izleta v Becche, so končevali natis Katoliškega
branja za mesec oktober in november. Za mesec oktober so natisnili Luč v sve-
tišču kardinala Wisemana, prevod iz angleščine. To je ena najbolj naivnih, a pret-
resljivih pripovedi. Plamenček luči pred Marijinim oltarjem je ponoči osvetlje-
val gorsko pot, na njenem ovinku je drl strm hudournik. Neka devičica, ki se je
posvetila Mariji, ker jo je ta čudežno ozdravila, se je neke noči napotila k sve-
tišču. Medtem je njen sprijeni oče ugasnil lučko z namenom, da bi ga okradel.
Ko je dekle prišla na nevarno mesto in ni razločevala poti, ker lučka ni svetila, se
je spotaknila, padla v prepad in se ubila. Njena smrt je spreobrnila očeta.
Za mesec november je bilo pripravljeno Življenje papeža sv. Kalista I., ki ga
je napisal duhovnik Janez Bosko (G). V njem opisuje cerkev S. Maria in Traste-
vere, mučeništvo sv. Kalista in spodbuja kristjane, da bi junaško izpovedovali
svojo vero, premagovali skušnjave, laskanje sveta in ozire na druge.
Ti zvezki o življenju papežev, ki jih je don Bosko najprej razlagal na priž-
nici, so v mladih poslušalcih vzbujali veliko spoštovanje in vdanost ne samo

5 Pages 41-50

▲back to top


5.1 Page 41

▲back to top


BiS 6 — 5. poglavje
41
papeževim, temveč tudi škofovskim predpisom, zlasti še turinskemu nadškofu.
Ravnanje mons. Fransonija je del duhovščine imel za manj pravilno. Toda od
don Boska vzgojeni fantje so ostali zvesti in spoštljivi do njega. Tega leta je eden
izmed njegovih klerikov bil v župnišču v Airasci sredi mnogih duhovnikov, ki so
prišli na žegnanje. Neki duhovnik učitelj iz Turina je začel govoriti proti mons.
Fransoniju in trdil, da je popolnoma prav, da je moral v izgnanstvo, ker je v
svoji trdoglavosti odrekel sv. popotnico ministru Santa Rosi, ker ni prej prosil
za odvezo od cerkvenih kazni, ki jim je zapadel. Ker nihče ni branil nadškofovo
ravnanje, ki je bilo po cerkvenih predpisih, se je dvignil neki klerik in se postavil
njemu v bran s toliko zavzetostjo, da je duhovnik učitelj ves presenečen vpra-
šal, kdo naj bi bil ta njegov mladi nasprotnik. Ko je zvedel, da je eden izmed don
Boskovih klerikov, je dejal: »O, teh don Boskovih ljudi se je treba varovati, zlasti
v določenih stvareh.«
Ta klerik je bil Janez Cagliero.
Začela se je tudi devetdnevnica sv. rožnega venca. Mihec Magone se je za
veliko noč vrnil k svoji materi, ki jo je imel neznansko rad. Toda na jesenske po-
čitnice tudi zaradi don Boskovega nasveta ni hotel več iti. Večkrat so ga vprašali,
zakaj ne gre, toda on se je vedno znal izmuzniti neposrednemu odgovoru.
Končno je nekega dne razodel skrivnost nekemu svojemu zaupniku. »Ne-
koč sem šel domov,« je dejal, »za nekaj dni na počitnice, toda v prihodnje ne
bom več šel, če ne bom v to prisiljen.
»Zakaj?« ga je vprašal tovariš.
»Doma je toliko resnih nevarnosti. Kraji, razvedrilo, tovariši te silijo, da ži-
viš kot nekoč, in jaz tega nočem.«
»Treba je iti z dobro voljo in se ravnati po nasvetih, ki nam jih dajo naši
predstojniki za počitnice.«
»Dobra volja je kakor megla, ki izginja, ko sem zunaj oratorija. Nasveti ve-
ljajo za nekaj dni, potem pa tovarišija stori, da vse pozabimo.«
»Po tvojem mnenju torej nihče ne bi smel iti domov na počitnice in nobe-
den ne bi smel obiskati svojih staršev?«
»Po mojem mnenju naj gre na počitnice domov tisti, ki meni, da bo zadosti
močan, da premaga nevarnosti. Jaz se ne čutim zadosti močnega. Kar za gotovo
vem, pa je tole: če bi moji tovariši mogli videti sebe znotraj, bi ugotovili, da jih
je veliko šlo domov kot angeli, ko pa so se vračali, so nosili rogove kakor mali
hudički.«
Toda don Bosko ni dovolil, da bi Magone ostal brez potrebnega oddiha, zato
ga je za nagrado vzel s seboj kot spremljevalca in ga s prvo skupino z nekaj dru-
gimi, med katerimi je bil tudi don Janez Garino, ki je bil priča vsega, kar tukaj

5.2 Page 42

▲back to top


42
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
poročamo, popeljal v Becche. Na pot so se odpravili na dan sv. Hieronima, dne
30. septembra. Med potjo je imel don Bosko priložnost za pogovor z Magone-
jem in je v njem našel veliko višjo stopnjo čednosti, kot je pričakoval.
Na poti jih je ujel dež in vsi premočeni so prišli v Chieri. Odpravili so se k
vitezu Marku Gonelli, ki je bil tako dober, da je vedno vzel pod streho fante iz
oratorija, ko so šli ali se vračali iz Castalnuova d'Asti. Don Bosku in njegovim
fantom je dal potrebno obleko in jim potem pripravil obilno večerjo.
Čez nekaj ur počitka so se spet odpravili na pot. Po nekaj kilometrih je Ma-
gone zaostal in eden izmed tovarišev, ki je menil, da je utrujen, je pristopil k
njemu in ugotovil, da govori nekaj sam s seboj.
»Si utrujen?« ga je vprašal. »So ti noge otrpnile od tolike hoje?«
»Kaj še! Prav nič nisem utrujen. Šel bi celo do Milana.«
»Kaj si govoril, ko si po tiho šepetal sam s seboj?«
»Molil sem rožni venec za gospoda, ki nas je tako lepo sprejel. Jaz mu ne
morem drugače izkazati hvaležnosti in zato prosim Gospoda in blaženo Devico,
da onadva pošljeta obilico blagoslova na to hišo in stokrat povrneta vse, kar je
za nas storil.«
Težko je povedati, kako zelo je bil Magone hvaležen za vsako uslugo, ki jo
je prejel. Neredko je stiskal don Bosku roko in ga gledal z očmi, polnimi solz, in
ponavljal: »Ne vem, kako bi vam izrazil svojo hvaležnost za veliko dobroto, da
ste me sprejeli v oratorij. Skušal se bom oddolžiti z lepim vedenjem in prosil
bom Gospoda, da obilo blagoslovi vaše napore.«
Potem so šli skozi Buttigliero, kjer jim je grofica Miglino pripravila obilno
malico. Proti večeru so prispeli v Becche, kjer je don Chiatellino pridigal de-
vetdnevnico v čast Rožnovenske matere Božje Marije.
Don Bosko je v tistih dneh šel v bližnji kraj, kjer sta s prijateljem župnikom
obravnavala neko pomembno zadevo.
Župnik je imel staro služkinjo, ki je bila tako zelo zavzeta za gospodarja,
da ni samo s svojim jeznim obrazom in majhnimi količinami slabo pripravljene
hrane odvračala vse njegove prijatelje, temveč je tudi gospoda župnika drža-
la veliko bolj na kratko, kot je bilo zares treba. Dobri duhovnik, ki je poznal
njeno zvestobo, zadržanost v govorjenju in njeno zares krščansko življenje, je
dopustil, da je delala po svoje. Večkrat jo je sicer opozoril na neprijetnosti, ki jih
povzroča tak način ravnanja, toda bilo je vse zaman, kot v veter sejane besede.
Don Bosko, ki je vedel, s kom ima opravka, je potrkal na vrata župnišča.
Dekla se je pojavila na vratih in odurno vprašala: »Koga iščete?«
»Gospoda župnika, če je mogoče doma.«
»Ni ga. Odšel je z doma.«

5.3 Page 43

▲back to top


BiS 6 — 5. poglavje
43
»In ga dolgo ne bo nazaj?«
»Ne vem. Mogoče nekaj ur.«
»Če mi dovolite, bi ga počakal. Čast mi je, da vas pozdravim. Že tolikokrat
sem slišal pripovedovati tako lepe stvari o vas.«
»O meni?« je dekla radovedno vprašala in se malo umirila.
»Seveda, o vas. Da, o vas. Ali niste vi gospa Dominika?«
»Sem. Kako ste zvedeli za moje ime? Kdo vam je povedal?«
»Kdo mi je to povedal? Slišal sem toliko pohvale na vaš račun in zato vem,
da je gospa Dominika odlična kuharica, zavzeta gospodinja, spretna upravnica
in ženska nadvse dobrega srca.«
»In kdo ste vi?«
»Jaz sem don Bosko.«
»Ah, don Bosko? Don Bosko iz Becchov?«
»Tako je.«
»Don Bosko, don Bosko, stopite naprej!«
»Ne bi vas rad motil.«
»Kaj še, to ni nikakršna nevšečnost. To mi je v pravo veselje. Stopite noter,
don Bosko!« In pospremila ga je v hišo, medtem ko ji je don Bosko še naprej
prepeval slavospeve.
»Bi se mogoče ustavili pri nas na kosilu?«
»Če mi bo gospa Dominika dobrohotno dala krožnik juhe.«
»Lahko si mislite, da z veseljem. Če bi odšli pred kosilom, bi nam bilo zelo žal.«
Medtem je prišel župnik. Kakor hitro je položil nogo na prag, je župnijska
kuharica veselo naznanila njegov prihod in potem izginila v kuhinji. Dobri žu-
pnik je svojega znanca prijateljsko sprejel, vendar je bil v skrbeh zaradi skro-
mnega kosila, ki bi ga pripravila Dominika. To ga je še bolj skrbelo, ker je bilo že
poldne, kosila pa še od nikoder.
Toda tedaj je vsa vesela vstopila Dominika v sobo in naznanila, da je juha že
na mizi. Župnik se je začudil, ko je videl pred seboj vse vrste predjedi in potem
krožnik za krožnikom, ki jih ni hotelo biti konec.
»Bravo, gospa Dominika,« je ponavljal don Bosko od časa do časa, »odlično
kuhate.«
»Če bi vedela, da boste danes prišli! Pa je bilo vse tako nenadoma, saj nisem
imela časa, da bi vse pripravila,« je vzklikala Dominika. Pri vsem tem pa je žu-
pniku prigovarjala, naj prinese iz kleti to in ono vrsto vina.
»Toda kako si zmogel ukrotiti in udomačiti to žensko?« je župnik po tiho
vpraševal don Boska, ko se je Dominika vračala v kuhinjo. »Razedeni mi to
skrivnost.«

5.4 Page 44

▲back to top


44
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
»Ti bom povedal pozneje. Sedaj jej in bodi dobre volje.«
»Da, da! Zelo sem vesel tvojega obiska in te celo prosim, pridi me obiskat
vsaj enkrat na teden.«
»In zakaj?«
»Da bom od časa do časa lahko prekinil svoj večni štiridesetdnevni post.«
Ta čudež se je zgodil zaradi naslova gospa Dominika in pohvale, ki jo je slišala.
Tako je don Bosko dosegel svoj cilj, da je pripravil duha te sicer dobre služ-
kinje za prihod njegovih fantov, ko bi prišli sem na izlet. In za ves njen trud ji je
dal še obilno napitnino.
Zvečer se je don Bosko vrnil med svoje fante, ki so imeli priložnost ob-
čudovati zgledno krepostno dejanje Mihca Magoneja. Šli so se igrat v bližnji
gozdiček. Nekateri so nabirali gobe, drugi klatili kostanje, tretji pa si dali op-
raviti z lešniki. Nekateri so grabili listje, kar jim je bilo v veliko zabavo. Vsi so
bili veselo razpoloženi in zaposleni vsak s svojim opravkom, ko se je Magone
oddaljil od skupine in odšel domov. Eden izmed njih je to opazil, in ker je
menil, da mu je postalo slabo, je šel za njim. Prepričan, da ga nihče ni opazil,
je Mihec stopil v hišo, in ne da bi komu kaj povedal, šel naravnost v kapelico.
Ko je zasledovalec prišel za njim, ga je našel vsega zatopljenega v molitev ob
oltarju z Najsvetejšim.
Ko so ga potem vprašali, zakaj je zapustil svoje tovariše in šel na obisk Najsve-
tejšemu, je preprosto odgovoril: »Zelo se bojim, da bi padel v kak greh, in zato
grem prosit Jezusa v najsvetejšem Zakramentu, da mi pomaga s svojo milostjo.«
Podobno zanimiv dogodek se je pripetil prav tako v tistih dneh. Neke noči je
don Bosko slišal, kako je eden izmed fantov jokal, medtem ko so vsi drugi spali.
Po tiho je stopil k oknu in videl Magoneja, kako je stal v kotu gumna in strmel v
nebo, vzdihoval in jokal. Rekel mu je: »Kaj ti je, Magone, se slabo počutiš?«
On pa, ki si je mislil, da je sam in ga nihče ne vidi, je bil presenečen in ni znal
odgovoriti. Ko je don Bosko ponovil svoje vprašanje, je odgovoril:
»Jokam zato, ker opazujem mesec in zvezde, ki že toliko stoletij vzhajajo in
ponoči razsvetljujejo zemljo in niso nikdar nepokorni svojemu Stvarniku, med-
tem ko jaz, ki sem še tako mlad, jaz, ki sem pametno bitje in bi moral zvesto
izpolnjevati zakone svojega Boga, tolikokrat prekršim njegove zapovedi in ga
na toliko načinov žalim.« In spet je začel jokati. Don Bosko ga je potolažil, ga
pomiril in pripravil, da je šel počivat.
Na predvečer rožnovenske nedelje je prišlo še šestdeset drugih fantov, med
njim godbeniki, po isti poti kot prvi. Začetek praznika je bil zares spodbuden,
ker je vsa ta množica fantov prejela sveto obhajilo skupaj z mnogimi verniki iz

5.5 Page 45

▲back to top


BiS 6 — 5. poglavje
45
bližnjih krajev. Glasba in petje velike maše in blagoslova z Najsvetejšim nista
bila nič manj pobožna kot veličastna. Pridigal je don Bosko.
Tudi pred praznikom Rožnovenske Matere Božje so fantje obiskovali razne
kraje v bližini Becchov, vendar to niso bili izleti, kajti izletom je bil namenjen
čas po prazniku. Tudi tega leta so izleti trajali pol dneva ali cel dan in so se iz-
letniki zvečer vračali v Becche, kjer je bilo izhodiščno taborišče. Fantje so pod
don Boskovim vodstvom obiskali kraje Montiglio, Passerano, Primeglio, Mar-
morito, Piea, Moncucco, Albugnano, Montafia, Cortazzone, Pino d'Asti; ljudje so
jih na teh jesenskih izletih sprejemali z velikim veseljem.
Večkrat so obiskali svetišče v Vezolanu, kjer je Božji služabnik pripovedo-
val zgodovino te božje poti. Ti izleti so trajali po več dni ali manj, kakor je pač
don Bosku dopuščal čas.
Zadnji izlet je bil v Mondonio na grob Dominika Savia, kjer je več fantov na
njegovo priprošnjo prejelo pomembna uslišanja. Preden so zapustili Castelnuo-
vo, so obiskali don Cinzana, ki jih je povabil na veselo pojedino v svoji hiši. Ko
so zvečer tistega dne prišli nazaj v oratorij, je Mihec Magone dejal don Bosku:
»Če mi dovolite, bom jutri prejel sveto obhajilo za gospoda župnika, ki nam je
pripravil tako veselje.« Don Bosko mu je dovolil in spodbudil k temu tudi druge
ter jim priporočil, da bi molili za vse svoje dobrotnike.
Ko se je vrnil v Turin, je takoj začel skrbeti za to, da bi obvaroval svoje va-
rovance mraza in dobil denar za poravnavo stroškov za novo obednico, ki so jo
v začetku decembra začeli uporabljati tudi za gledališče. V ta namen je odposlal
dvoje pisem, prvo markizu Lamarmoru, obrambnemu ministru.
Velespoštovani in velezaslužni gospod minister!
Bliža se zima in mene skrbi, kako bom poskrbel za obleko za svoje uboge dečke. Števi-
lo varovancev v zavetišču je letos naraslo na dvesto. Največ je takih, ki prihajajo v dnevne
in večerne šole, še več pa takih, ki prihajajo ob prazničnih dneh k cerkvenim opravilom,
zaradi zabave ali zaradi prostega časa, ki ga imajo pri svojih delodajalcih. Toda vsi ti
dečki, eni bolj, drugi manj, so revni.
V imenu teh dečkov prihajam k vaši ugledni osebi in vas prosim, če bi jim mogli podariti
kaj obleke: odeje, rjuhe, čevlje, spodnje hlače, srajce, telovnike, suknje, hlače itn. katere koli
velikosti ali barve, pa naj bodo še tako obnošeni ali raztrgani. Dali bi jih popraviti in bi tako
obvarovali kakega dečka mraza in mu omogočili, da bi šel na delo k svojemu mojstru.
V upanju, da mi boste tudi letos pomagali, in poln hvaležnosti za že prejete usluge
vam želim iz nebes vse dobro in vas poln spoštovanja pozdravljam.
Vaše visoke osebnosti vdani služabnik duhovnik JANEZ BOSKO

5.6 Page 46

▲back to top


46
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Turin, 14. oktobra 1858
P. S. Dva dečka, Berardi in Litardi, ki jih je priporočila vaša dobrota, sta še vedno v
naši hiši in sta že zelo napredovala vsak v svoji obrti.
Drugo pismo je don Bosko naslovil na ravnatelja Dobrodelne ustanove sv.
Pavla.
Veleugledni gospod!
Vsakokrat, ko sem bil v veliki stiski in sem se zatekel k Dobrodelni ustanovi sv. Pavla
s prošnjo za podporo Oratoriju sv. Frančiška Saleškega, sem bil uslišan. Izredne okoliščine
me tudi letos silijo, da se obrnem na vas, k vašemu viru dobrodelnosti.
Vlaga v cerkvi, o kateri sem vam že poročal, je postala za uboge dečke, ki se v njej zbi-
rajo, tako nezdrava, da smo morali misliti na odločilen poseg. Tudi predmeti, namenjeni
božji službi in svetim obredom, so se kvarili. Zato smo se odločili za izkop podzemlja, kar
se je sprva zdelo zelo poceni, potem pa je naraslo do vsote, ki zdaleč presega moje plačilne
sposobnosti in darove nekaterih dobrotnikov. Celoten izdatek znaša šest tisoč frankov. Za
štiri tisoč nam je Božja previdnost že odprla pot. Manjka še dva tisoč frankov, ki so mi pa
nujno potrebni in brez katerih bi moral v veliko škodo prekiniti delo.
Prav za to vsoto se ponižno zatekam k vam in prosim vašo uglednost, da bi mi tudi
tokrat priskočili na pomoč, da bi izvedel delo, katerega edini cilj je pospeševanje bogoča-
stja med ljudstvom in zlasti še med mladino, ki ji preti toliko nevarnosti.
Poln zaupanja v vašo že preizkušeno naklonjenost vam želim vse dobro z neba in
imam čast, da vam izrekam svoje visoko spoštovanje.
Vaš vdani prosilec duhovnik JANEZ BOSKO
Turin, 15. oktobra 1858
Naj omenimo, da don Bosko tudi sredi vseh materialnih skrbi ni nikdar iz-
gubil združenja z Bogom, kar je to mogoče razbrati iz vsakega opravila njegove
svete službe. Don Janez Bonetti nam je zapustil urejeno vsebino, ki jo je don
Bosko izrazil v eni izmed svojih pridig o čednosti čistosti. Kdor jo premišljuje,
odkrije učinkovitost, ki je skrita pod temi odstavki, čeprav ne zaznava zvoka
njegovega prepričevalnega glasu in živahnih pogledov pri njegovih opisih. Don
Bosko je takole govoril svojim dečkom:
Sveta Cerkev je velik del meseca oktobra posvetila presveti Devici Mariji. Prva nede-
lja je posvečena Rožnovenski materi Božji kot spomin na mnoge milosti, ki smo jih prejeli
po njej, in na čudežne dogodke, ki jih je izprosila: vse milosti in naklonjenosti, ki jih je
podelila svojim častilcem. Drugo nedeljo obhajamo praznik Marijinega materinstva, ki
spominja vse kristjane, da je ona velika mati vseh njenih dragih sinov. Na tretjo nedeljo,
ki jo obhajamo danes, pa častimo njeno čistost, to je krepost, ki jo je naredila tako veliko
pred Bogom in najlepšo izmed vseh stvari. Ker me že dve nedelji poslušate, ko vam govo-
rim o Marijini slavi, vam bom danes popoldne govoril o preblaženi Devici, ki se je v njej na

5.7 Page 47

▲back to top


BiS 6 — 5. poglavje
47
poseben način odlikovala. Pokazati vam želim, kako zelo je to čednost cenil sam Bog. Kako
silno bi bil zadovoljen, če bi na današnji dan mogel vcepiti v vaša nežna srca ljubezen do
te angelske čednosti. Pozorno me poslušajte!
V čem je čednost čistosti? Učeni teologi pravijo, da je čistost odpor in sovraštvo do
vsega ter zavračanje vsega, kar je proti šesti Božji zapovedi. Zato to čednost lahko vsak
človek, v katerem koli položaju in stanu, ohrani nedotaknjeno. Čistost je Bogu tako draga,
da je s čudovitimi nagradami v vsakem času nagradil tiste, ki so jo izpolnjevali, in kazno-
val tiste, ki so se omadeževali z nasprotnim grehom. Vse od prvih dni sveta so se ljudje,
čeprav se niso zelo namnožili, že postavili na pot nereda, Henoh pa je svoje srce ohranil za
Boga čisto. Zato Bog ni hotel, da bi ostal med pokvarjenimi ljudmi, in ga je dal prenesti na
skrivnosten kraj, od koder je bil po svoji smrti prenesen k Jezusu Kristusu v nebo.
Pojdimo naprej. Ljudje na zemlji so se obilno namnožili. Ko so pozabili na svojega
Stvarnika, so se potopili v najbolj graje vredne pregrehe: vse meso je pokvarilo svojo pot.
Bog se je tako razžalil, da je sklenil uničiti človeški rod z vesoljnim potopom. Rešil pa je
Noeta, njegovo ženo in tri sinove z njihovimi soprogami. In zakaj je izvzel prav nje? Ker so
ohranili lepo in neprecenljivo čednost čistosti.
Pojdimo še naprej. Po vesoljnem potopu so se prebivalci Sodome in Gomore prepus-
tili vsem vrstam pokvarjenosti. Bog je spet sklenil, da jih bo pokončal, ne z vodo, temveč z
ognjem. Toda kaj je še prej storil? S svojim pogledom se je ozrl na ti dve nesrečni mesti in
videl je Lota in njegovo družino, da so se ohranili krepostne. Takoj je poslal svojega angela
k Lotu z ukazom, da naj odide z vsemi svojimi iz teh dveh mest. Lot je ubogal, in ko so bili
zunaj, je morje ognja sredi silnega trušča, bliskov in groma zasulo vse druge prebivalce. Lot
in njegova družina so se rešili, toda njegovo ženo je zaradi radovednosti kaznovala Božja
jeza. Angel je prepovedal ubežnikom, da bi se ozirali nazaj, ko bi zaslišali razdejanje Božje
kazni. Tedaj se je Lotova žena ob peklenskem trušču, ki se je dvignil nad tisto dolino, obrnila
nazaj. Toda ko je to storila, se je v trenutku spremenila v kip iz soli. Tako jo je Bog sicer rešil
zaradi čistosti, pogubil pa jo je zaradi neskromnosti njenih oči. S tem nam je hotel pokazati,
da moramo ohraniti naše oči skromne in se ne prepuščati radovednosti, kajti sicer bomo
postali kakor Lotova žena žrtve ne samo v našem telesu, temveč tudi v naši duši.
Pojdimo naprej! Preselite se v mislih v Egipt. Tam boste videli mladega fanta, ki ni
privolil v slabo dejanje, pretrpel je veliko preganjanj, obrekovanje in ječo. Toda ali je Bog
dopustil, da bi Jožef podlegel? Nikakor. Počakajte malo in ga boste videli sedeti na egip-
tovskem prestolu, kjer je rešil gotove smrti ne samo Egipčane, temveč tudi Palestince,
Sirce, Mezopotamce in veliko drugih ljudstev. Od kod mu taka slava in moč? Od Boga, ki
ga je nagradil za njegovo junaško čednost čistosti.
Ne bi prišel do konca, če bi vam hotel pripovedovati vse zgodbe čistih duš. O Juditi,
ki je rešila Betulijo pred sovražnimi vojskami; o Suzani, ki je bila zaradi svoje junaške
čednosti poveličana do neba; O Esteri, ki je rešila svoje ljudstvo; o treh dečkih, ki so nepo-
škodovani prišli iz ognjene peči; o Danielu, ki se je rešil iz levje jame. Zakaj je Bog storil
toliko čudežev zanje? Zaradi njihove čistosti. Da, zaradi njihove čistosti. Čednost čistosti

5.8 Page 48

▲back to top


48
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
je tako lepa, tako ljuba Bogu, da je v vseh časih in vseh okoliščinah zastavil svojo moč za
tiste, ki so jo ohranili.
Pojdimo še naprej, ker povedano še ni dovolj. Prišel je čas, ko bi se moral roditi Od-
rešenik sveta. Toda katera bo tista, ki bo imela čast biti njegova mati? Devica Marija! Iz
nje se je rodil Jezus Kristus po delovanju Svetega Duha. Bog je gledal in iskal med vsemi
sionskimi hčerami in samo eno je našel vredno tolikega dostojanstva. Devico Marijo! Toda
zakaj taka odlika in čudež? Za plačilo Marijini čistosti, ki je bila med vsemi najbolj čista
in neomadeževana. Zakaj mislite, da se je Jezus Kristus tako rad zadrževal med otroki,
jih božal in objemal, če ne zato, ker še niso izgubili čednosti čistosti? Apostoli so jih hoteli
odgnati, ko so slišali njihov krik in vik, toda Božji Odrešenik jih je pokaral in jim ukazal,
da so prišli k njemu. Pustite otroke … priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo, in
dodal, da oni, apostoli, ne bodo prišli v nebeško kraljestvo, če ne bodo postali preprosti,
čisti in nedolžni kakor tisti otročički. Božji Odrešenik je obudil od mrtvih dečka in deklico.
Toda zakaj? Zato, tako pravijo cerkveni očetje, ker nista izgubila nedolžnosti. Zakaj je Je-
zus Kristus izkazal sv. Janezu tako ljubezen? Zakaj kliče za pričo sv. Janeza? Zakaj je hotel
iti lovit ribe z apostoli? Zakaj je raje vstopil v Janezov čoln? Pri zadnji večerji je dal, da je
Janez počival na njegovih prsih, hotel ga je imeti za spremljevalca na vrtu Getsemani in
za pričo na gori Kalvariji. Ko je visel na križu, se je obrnil k Janezu in mu rekel: »Sin, glej,
tvoja mati. Žena, glej, tvoj sin.« Jezus je izročil Janezu svojo mater, najpopolnejšo stvar, ki
je kdaj izšla iz Božjih rok in ki ji nikdar ne bo podobne. Zakaj vse to dajanje prednosti pred
drugimi? Zakaj? Zakaj, o dragi fantje? Sv. Janez je imel pred Jezusom poseben razlog, ker
je bil deviško čist. In ta prednostna ljubezen do sv. Janeza je bila tako velika, da je budila
ljubosumje pri drugih apostolih, tako da so celo mislili, da ne bo umrl, ker je Jezus rekel
Petru: »In če bi jaz hotel, da bi on živel, dokler ne pridem, kaj to tebi mar?« Dejansko je sv.
Janez daleč preživel druge apostole in njemu je Jezus dal gledati nebeško slavo tistih, ki
so na tem svetu ohranili nedotaknjeno to lepo čednost čistosti. On sam piše v Apokalipsi,
kako je stopil v zadnje nebo, kjer je videl veliko množico duš, oblečenih v belo, prepasanih
z zlatim pasom in so nosile v rokah palmove veje. Te duše so bile nenehno z Božjim Jagnje-
tom in so mu sledile, kamor koli je šel. Prepevale so tako nežno, tako milo himno, da Janez
ni mogel več prenesti take lepote in se je zato obrnil k tistemu, ki ga je spremljal, in mu
rekel: »Kdo so ti, ki spremljajo Jagnje in pojejo slavospev, ki ga drugi svetniki ne morejo
peti?« Angel mu je odgovoril: »To so duše, ki so ohranile čednost čistosti, to so namreč
device.«
Srečne duše, ki še niste izgubile prelepe čednosti čistosti, podvojite svoje napore, da
jo boste ohranile. Bedite nad svojimi čuti, pogosto kličite Marijo in Jezusa, obiskujte ga v
presvetem Zakramentu, prejemajte pogosto sveto obhajilo, bodite pokorni, molite. Imate
tako velik in lep zaklad, ki vam ga zavidajo celo angeli. Vi ste, kakor pravi sam naš Odre-
šenik Jezus Kristus, podobni angelom: Bodo kakor angeli v nebesih.
In vi, ki ste to čednost v svojo nesrečo že izgubili, nikar ne izgubite poguma. Pobožni
vzdihljaji, pogoste dobre spovedi, beg pred priložnostmi, obiski Jezusa v Najsvetejšem

5.9 Page 49

▲back to top


BiS 6 — 5. poglavje
49
vam bodo pomagali, da si jo boste zopet pridobili. Storite vse, kar morete, nikar se ne
bojte. Zmagali boste, kajti Božja milost vam nikdar ne bo manjkala. Res je, da ne boste
imeli več sreče, da bi pripadali tisti množici svetnikov, ki imajo v nebesih posebej njim
namenjeno mesto, ločeno od drugih, in ne boste mogli z njimi peti himne, ki jo morejo
peti samo device. Vendar to ne bo zmanjševalo vaše prihodnje sreče. V nebesih vas čaka
vzvišeno, prelepo, veličastno mesto, v primerjavi s katerim so zemeljski prestoli najmo-
gočnejših vladarjev kakor blato. Obdajala vas bo slava, ki je niti človeški niti angelski jezik
ne more opisati. Poleg tega se boste veselili navzočnosti Marije in Jezusa, ki vas radostno
pričakujeta. In potem druščina vseh angelov in svetnikov, ki so sedaj in vedno pripravljeni,
da nam pomagajo, če se bomo le trudili, da bi ohranili čednost čistosti.

5.10 Page 50

▲back to top


6.
poglavje
Don Bosko pošlje nekaj dijakov v Cottolengo – Prvi trije razredi gimnazije
v oratoriju – Opozorila učiteljem in asistentom – Konferenca za vse klerike
– Nenehna in modra asistenca gojencev – Fantje obdajajo don Boska med
kosilom – Šola filozofije in majhna neprijetnost – Don Bosko spominja
gojence na verske resnice – Življenje papežev s prižnice – Pridiga za praznik
sv. Cecilije – Smrt opata Aportija
Šolsko leto 1858/59 se je začelo. Don Bosko je sklenil končni seznam gojen-
cev, sprejel Pavla Albero iz Noneja, ki ga je Božja previdnost izbrala za enega prvih
predstojnikov salezijanske družbe, izbral fante, ki naj bi hodili v šolo v Cottolengo,
in vsakega priporočil s posebnim listkom. En tak listek, namenjen kleriku Frattini-
ju, asistentu Tommasinov v Mali hiši Božje previdnosti, je prišel do nas.
Dragi Frattini!
Mladi Anton Meotti je prišel, da bi videl, ali je kako upanje zanj v Hiši Božje previd-
nosti. Videl ga boš in ga predstavil dobroti vašega spoštovanega gospoda očeta, potem pa
odločil, kaj se bo gospodu očetu in tebi zdelo najbolj primerno v Gospodu.
Fantov oče je pripravljen plačati 10 frankov na mesec.
Bog naj blagoslovi tebe in tvoje napore. Moli zame, ki ti želim vse dobro.
Vdani duhovnik JANEZ BOSKO
Doma, 22. oktobra 1858
V oratoriju so dijaki humanistike in retorike še naprej hodili v šolo k don
Piccu. Doma je bil profesor prvega gimnazijskega razreda klerik Sekund Petti-
va, drugega klerik Janez Turchi in tretjega klerik Janez Francesia.

6 Pages 51-60

▲back to top


6.1 Page 51

▲back to top


BiS 6 — 6. poglavje
51
Tako na začetku kakor tudi v teku šolskega leta je don Bosko navadno imel
konferenco za asistente, učitelje šol in mojstre delavnic in jim zabičeval skrb
za duše njihovih gojencev. Rekel je: »Naši gojenci prihajajo v oratorij. Njihovi
starši in dobrotniki nam jih zaupajo, prepričani, da jih bomo poučevali lepo-
slovje, znanost in obrt. Toda Gospod nam jih pošilja zato, da skrbimo za njihove
duše in jih napotimo k večnemu zveličanju. Zato moramo vse drugo šteti le kot
sredstvo za naš glavni cilj, da jih naredimo dobre kristjane in poskrbimo za
njihovo večno zveličanje.
O eni taki konferenci klerikom s konca leta 1858 se nam je ohranil zapis.
Od časa do časa imam priložnost, da govorim vsem sinovom oratorija, včasih samo
prebivalcem hiše, pogosto samo dijakom ali samo obrtnikom in tokrat na poseben način
klerikom. Lahko rečemo, da se je šolsko leto že začelo in zato si zelo želim, da bi se kakor
lani lahko vsaj enkrat na teden sešel z vami. Najprimernejši trenutek je čas po molitvah.
Nikakor vam nočem pridigati. Rad bi vam povedal to, kar si iz vsega srca želim in vam z
vso dušo priporočam. To je, da udejanjite to, kar je sv. Pavel, še več, kar je Bog sam pri-
poročal Mojzesu, ko je stopal z gore Sinaj. Bodite dober zgled, bodite pravi zgled vsem
sinovom v oratoriju. Biti morate kakor črtalnik, po katerega sledi morajo korakati vsi
drugi sinovi. Zato se morate obnašati tako, da se bodo mogli vsi drugi zgledovati po vas
in pri vas dobiti spodbudo za dobro. Ni zadosti, da pomagate drugim z nasveti, temveč
jih morate podpreti z dejanji, z zgledom. Kaj pomaga, če drugim priporočate, naj pogosto
prejemajo svete zakramente, vi pa jih prejemate le redko? Če vas vidijo, kako pobožno
pristopate k svetim zakramentom, če vas vidijo zbrane in skromne v cerkvi, potem bodo
iz vašega zgleda mogli črpati pomoč za svoje duše. Če bi na nesrečo slišali iz ust kakega
klerika ne zadosti sramežljive pogovore, če bi vam ušla kaka beseda, ki bi lahko žalila
lepo čednost čistosti, oh, oh, kaka škoda, kako pohujšanje! Sv. Janez Krizolog pravi, da
je Gospodov služabnik podoben drevesu. O, kako lepo je videti, pravi ta svetnik, drevo v
vrtu, obdanem z ograjo, kako širi svoje z obilnimi sadeži obložene veje. Kdorkoli se mu
približa in ga vidi, se veseli in občuduje tako lepe sadove. In sedaj si zamislite spet prelep
vrt, v katerem raste sicer ponosno drevo, ki pa nima nikakršnih sadov. Tedaj se bodo vsi
mimoidoči zgražali in preklinjali to drevo, češ da brez sadu zavzema tako odličen prostor
na vrtu. Tako je tudi z nami. Ljudje obračajo oči k nam in pričakujejo prelepe sadeže, in
če ne najdejo ničesar, kako razočaranje, kako pohujšanje! Sv. Ambrož nas primerja z luno.
Pravi, da moramo biti kakor mesec. Mesec ne sveti z lastno svetlobo, temveč jo prejema
od sonca; nekaj je ohrani zase, drugo pa odda zemlji. Tako naj bi bili tudi mi. Mi iz našega
nimamo ničesar, temveč moramo vse prejemati od Boga, sonca pravičnosti; zlasti Božjo
besedo, ki razsvetljuje duhove. Ko smo sami z njo pridobili naše posvečenje, jo moramo ši-
riti in razsvetljevati ljudi, ki pričakujejo, da jih bomo vodili po pravi poti, ki vodi v nebesa.
Sv. Avguštin je še dodal: Ali veste, kaj pomeni toga, s katero se ogrinjajo mladi Rimljani?

6.2 Page 52

▲back to top


52
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Nikar ne mislite, da pomeni samo, da so že vstopili v sedemnajsto leto starosti, temveč po-
meni predvsem, da je pod to togo znanje, čednost, vse dobre lastnosti, ki jih morajo imeti
tisti, ki togo nosijo. Isto velja za nas. Pod to obleko moramo nositi čednosti, ki jih zasluži
božanska obleka. Jozue je moral prekoračiti Jordan. Bog mu je ukazal: Pošlji naprej du-
hovnike s skrinjo zaveze. S skrinjo na ramah naj vstopijo v reko in vode Jordana se bodo
razdelile in tvoja vojska bo po suhem prekoračila reko. Duhovniki so tako storili in vode
Jordana so se razdelile: zgornje so se postavile kakor zid, spodnje pa so odtekle in pustile
strugo suho, tako da je mogla cela vojska prekoračiti Jordan. Mi moramo s skrinjo zaveze,
to je z našo sveto vero, z našimi zveličavnimi načeli, z našimi prepričevalnimi besedami, z
našimi svetimi zgledi storiti, da bodo ljudje zdravi in odrešeni prešli s tega sveta v večnost.
Storimo torej vse, kar moremo, da bomo pomagali dušam. Okoli vas je toliko fantov, ki vas
stalno opazujejo, storite vse, kar morete, da jih boste dobro navajali z besedami in zgledi,
z nasveti in dobrohotnimi opozorili. Če boste ravnali tako, bom, kljub temu da število
klerikov letos ni večje kot lani, zelo zadovoljen. In Gospod Bog bo gotovo blagoslavljal vas,
mene in celo hišo in nam bo, kakor je to že storil do sedaj, nadalje pomagal ter blagoslav-
ljal vse naše napore. Amen. Tako bodi.
Na konferencah ni nikdar nehal priporočati vestno asistenco dečkov, kajti
misliti, da človeške slabosti ne bodo prestopile praga oratorija, bi bilo isto kot ne
poznati sveta. In on jim je dajal zgled. Kot buden stražar je nenehno pa pametno
pazil, da je preprečil zlo in ga iztrebil, če je že mogoče pognalo korenine v hiši. V
prvih letih oratorija se je pojavljal povsod, tudi tam, kjer bi ga najmanj pričakova-
li: v spalnicah, delavnicah, šolah, obednicah, v najbolj skritih kotih. Zanimal se je
tudi za čisto nepomembne stvari. Želel je vse vedeti in videti na lastne oči.
Dva fanta sta se po kosilu zadržala v obednici in prelistavala knjigo, ki so jo
brali. Vsi so ju imeli za dobra fanta. Toda že se je zaslišal ljubeznivi don Boskov
glas, ki ju je klical k sebi.
Drugi so se oddaljili od skupine in govorili o svojem načrtu, pripravljali
kako malico ali igro za denar. Že se je nepričakovano pojavil don Bosko in vpra-
šal: »Kaj delate tukaj? Pojdite na odmor z drugimi svojimi tovariši.«
Kak gojenec se je sprehajal in držal svojega tovariša za roko ali mu položil
roko na ramo. Don Bosko se je približal in ga kot za šalo udaril po prstih z bese-
dami: »Ali ne poznaš pravila, ki pravi, da naj ne polagaš rok na drugega? Igra z
rokami kaže malo dostojanstva.«
Nekega dne je videl na dvorišču dečka, ki je zapletel svoje roke z rokami
asistenta, ki je to dopustil. Počakal je, da je bil klerik sam, in ga poklical k sebi:
»Danes,« mu je dejal, »sem imel veliko skušnjavo, da bi ti javno dal dve zaušnici.
Si razumel?«

6.3 Page 53

▲back to top


BiS 6 — 6. poglavje
53
»Da, gospod.«
»To naj bo zadosti: bodi pozoren.«
V teh stvareh je bil don Bosko izredno natančen.
V mnogih primerih je bila njegova pozornost nerazumljiva in zdi se, da je
imel posebne vidne sposobnosti, o katerih bomo povedali nekaj besed. Ko je bil
dostikrat ves zbran v molitvi ali pisanju, ali se je pogovarjal s fanti, pa tudi med
jedjo v obednici, je kar na lepem poklical k sebi enega izmed svojih starejših so-
delavcev in mu šepetaje dejal: »Pojdi v to in to spalnico, tam so trije (in je pove-
dal imena), ki pri zaprtih vratih berejo neki slab časopis. Naj takoj pridejo ven.«
Drugič je dejal kakemu pametnemu gojencu: »Teci in povej asistentu, da se
zadaj za stebriščem skriva nekaj fantov. Naj jih takoj pokliče k sebi.«
Drugikrat je naročil kakemu kleriku: »Pojdi po stopnicah navzgor, kjer boš
našel tega in tega. Reci jima, da don Bosko vse ve.«
To se je pogosto ponavljalo in ugotovili so, da je vedno uganil prostor in
ljudi. Čeprav je posnemal vlogo angela varuha, je bil pri tem zelo previden in
umerjen. Zaradi zelo razumljivih sodb o njegovih videnjih, zaradi njegove dob-
rote in preprostosti, zaradi njegove neokrnjene ljubezni do vseh in zaradi nje-
govega resničnega upoštevanja vsakega posameznika, zaradi lahkote, s katero
je pozabljal in odpuščal vse prestopke, zaradi vsega tega pri fantih ni naletel na
nikakršno nezaupanje. Kajti zadosti je bilo, da se je prikazal kjer koli v hiši, in
že jih je bilo polno okoli njega.
Ganljiv prizor se je odigral vsak dan od začetka oratorija do približno leta
1870 po kosilu in zlasti še po večerji, ko ni bilo v obednici kakega uglednega
gosta. Obednica predstojnikov je bila v podzemlju. Bila je to podolgovata nizka
sobana z eno samo vrsto miz v sredini. Ko so gojenci zapustili svojo obednico,
so se vsipali v preddverje obednice predstojnikov in čakali, da so kleriki končali
svojo molitev. Ko so zaslišali Gospod nam daj svoj mir, amen, so vdrli v obednico
predstojnikov. Tu je prišlo do zanimivega prerivanja, si licet parva componere
magnis (če nam je dovoljeno, da majhne stvari primerjamo z velikimi), kakor
ob srečanju veletoka Orinoko z Atlantskim oceanom. Dečki so hoteli vstopiti,
kleriki pa iti ven, toda čez nekaj trenutkov so prevladali fantje, ki so tekmovali,
kateri bo prvi prišel do don Boska, ki je sedel pri mizi na koncu dvorane. Kle-
riki so se morali nasloniti na zidove, da jih fantje niso potegnili za seboj. Tu so
nastali nepopisni prizori. Najbolj srečni so se stiskali k don Bosku in najbližji
naslanjali svoje glave na njegova ramena. Za vsem tem si lahko videl obroč sme-
jočih se obrazov, ki so sestavljali nekak naslanjač. Istočasno so z naskokom zav-
zeli mizo, ki so jo hitro pospravili, in dečki so pred don Boskom s prekrižanimi

6.4 Page 54

▲back to top


54
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
nogami posedli na tla. Za temi je druga vrsta klečala in za njimi so drugi stali.
Za vsemi pa so na klopeh in mizah sedeli ali stali še drugi. Kdor je prišel zadnji,
se je naslonil na zid in tam sklenil skupino poslušalcev in gledalcev. Vsi so z
živahnimi očmi radovedno gledali don Boska. Prostori so zasedeni do zadnjega
in videti je, da nihče več ne more priti v don Boskovo bližino. Kljub vsemu pa
nekaj najmanjših poskusi srečo. Po štirih se plazijo pod mizami in že se njihove
glavice pojavijo ob don Bosku, ki jih ljubeznivo boža.
Ker je don Bosko dostikrat tudi v času obrokov delal v svoji sobi, je komaj
tedaj prišel v obednico in kaj malega pojedel. Tudi ob takih priložnostih jih je ve-
selo sprejemal sredi njihovih krikov in petja, ki so glušili ušesa. V sobi je bilo tako
zatohlo, da so luči komaj še gorele. Sredi takega direndaja je končal svoje skro-
mno okrepčilo, z vsemi veselo kramljal, vse objemal s svojim toplim pogledom,
pomignil z roko temu ali onemu in kazal, kako ljuba mu je njihova druščina. Nik-
dar ni bil nejevoljen zaradi nadležnosti njegovih sinov. Nasprotno, bilo mu je zelo
hudo, ko ga je kak nepotreben gost oropal prijetnosti tega družinskega srečanja.
Včasih je naredil znamenje, da hoče govoriti vsem. V trenutku je vse utihni-
lo in v popolni tišini je pripovedoval kako kratko zgodbo, postavil kako vpraša-
nje, dokler ni zvonec, ki je vabil v šolo ali k pevski vaji, končal zborovanja.
Zaupanje fantov ni prav nič trpelo zaradi nenehnega predstojnikovega nad-
zora. Bil jim je celo ljubši kot nadzor asistentov.
Tudi kleriki so začeli obiskovati predavanja v semenišču, v katerem so bili še
vedno vojaki. Semeniščniki so imeli na voljo samo eno sicer veliko dvorano, ki so
jo pregradili. Zato so profesorji filozofije predavali na svojih stanovanjih, in to ob
zelo zgodnjih in neprimernih urah. Zato se je don Bosko v zelo spoštljivem pismu
obrnil na kanonika Vogliottija, škofijskega provikarja in rektorja semenišča.
Veleugledni gospod!
Obračam se na vašo znano dobrohotnost v zadevi naših klerikov filozofov. Sedanji
urnik predavanj jim onemogoča, da bi bili doma pri sveti maši, in tudi sicer to močno moti
dnevni red.
Če bi profesorja T. Mottura in C. Farina hotela prenesti predavanja na deveto uro, bi
bilo vse v redu.
Če bi taka uredba močno motila opravke imenovanih profesorjev, bi skušal hišni ur-
nik prilagoditi taki zahtevi.
Vedno poln spoštovanja in hvaležnosti se imenujem vaš
vdani služabnik duhovnik JANEZ BOSKO.
Iz hiše, 16. novembra 1858

6.5 Page 55

▲back to top


BiS 6 — 6. poglavje
55
Toda take in podobne neprijetnosti, ki bi lahko zmanjšale nadzor, je don
Bosko premagoval z učinkovitostjo svoje besede. Kar je predvsem ponavljal svo-
jim gojencem, so bile večne resnice. Nekega večera v mesecu novembru 1858 je
Jožef Reano slišal iz don Boskovih ust in zapisal njegov nagovor: »Bojim se dveh
stvari: smrtnega greha in smrti duše ter telesne smrti človeka, ki preseneti tiste-
ga, ki ni v Božji milosti.« Tukaj se je ustavil, ker ga je ta misel tako silno prevzela,
da ni mogel govoriti naprej. Nato je nadaljeval: »Bojim se, da bo kateri izmed
mojih sinov žrtev svoje brezbrižnosti glede duše. In smrt ne prizanaša nikomur.
Koliko patriarhov, vladarjev, kraljev, zavojevalcev (nekatere je imenoval) je od
začetka sveta do današnjih dni prišlo na svet in potem izginilo v grobu z nešteti-
mi njihovimi sodobniki. Milijarde ljudi, od katerih je ostal samo pepel. Dajmo se
prepričati, dragi fantje, da bo tudi za nas prišel dan smrti. Kot tat. Ko se človek
najmanj nadeja, se prikrade v hišo in s koso preseka nit našega življenja. Zato
skušajmo z dobro spovedjo urediti svoje račune z Bogom. Smrt ne čaka v predso-
bi nikogar, tudi papežev ne. Bodite pozorni! Smrt ne zamuja. In potem? Večnost.«
Sveti božji strah, ki ga je don Bosko znal vzbuditi s svojimi besedami, je bil
vodič in uzda za vedenje njegovih fantov, usposabljal jih je za klene čednosti in
jih delal vredne Marijinega varstva.
Prav tako je don Bosko budil živo ljubezen do Cerkve in papeštva s pripo-
vedovanjem o življenju papežev ob nedeljah dopoldne. Ko je opisoval življenje
Urbana I., je tri zaporedne nedelje opisoval junaštvo sv. Cecilije. Ker je dobro
poznal topografijo cesarskega Rima, patricijske palače, njihova preddverja, ste-
brišča, dvorane, fontane, navade starih Rimljanov, je mogel svojim poslušalcem
vse živo predstaviti. Klerik Janez Bonetti je skušal enega od teh govorov zapisa-
ti in ga je po tridesetih letih dal nam na voljo. Pisal je po spominu, vendar je to,
kar imamo, zadosti, da spoznamo don Boskov pripovedovalni slog z dialogi, ki
ga je uporabljal na prižnici, pri čemer je znal izrabiti še tako neznatne okolišči-
ne za poživitev svoje razlage.
Naj si bralec sam ustvari svoje mnenje.
Za časa vladanja cesarja Aleksandra Severa je morala Cerkev prestati hudo prega-
njanje. Da bi se obvaroval pred vsemi nevarnostmi, se je papež Urban I. umaknil v kata-
kombe, na kraj, ki je bil tri milje oddaljen od Rima. Te katakombe so podzemeljski hodniki,
kjer so pokopavali telesa svetih mučencev in kjer so se v času preganjanj skrivali kristjani.
V tistem času je živelo dekle, ki je pripadalo eni najuglednejših rimskih družin tistega
časa. Ime ji je bilo Cecilija in je skrivaj izpovedovala krščansko vero, kajti njeni starši so
bili pogani. Zelo je imela rada glasbo in je igrala na glasbilo, ki so mu pravili organon,

6.6 Page 56

▲back to top


56
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
različen od naših orgel. Ob zvokih organona je Cecilija prepevala slavo Bogu. Prepevala
je slavo Bogu in si ničesar ni bolj želela, kot da bi bila s svojim Bogom in mu ponavljala:
»Naj bo moje srce vedno brez madeža, da ne bom osramočena.« Z zaobljubo se je posveti-
la Jezusu Kristusu, da bo ostala za celo življenje devica. Njeni starši so hoteli, da bi se po-
ročila z mladeničem visokega rodu po imenu Valerian. Kakor hitro je Cecilija zvedela, da
so jo njeni starši namenili nekemu zemeljskemu ženinu, se je močno vznemirila in iskala
način, kako bi se rešila iz tega položaja. Vedno je ostajala v svojih sobanah, izogibala se je
posvetnih zabav in stalno nosila pri sebi svete evangelije, ki so bili njena uteha. Nenehno
je molila in prosila Gospoda, da bi jo rešil iz te stiske. Tedaj se je vsa predana in polna
poguma izročila svojemu ljubljenemu ženinu Jezusu ter vzkliknila: »Srečna sem in gotovo
vem, kaj moram storiti!« Dan poroke se je bližal. Tudi Valerijan je prišel, da jo obišče, in
ona ga je poklicala k sebi in mu rekla:
»Valerijan, moram ti zaupati svojo skrivnost!«
Valerijan ji je prizadevno odgovoril: »Povej, Cecilija, kaj ti teži srce. Jaz ti bom vedno
zvest tovariš.«
»Povedala ti bom, toda ti mi obljubi, da ne boš tega nikomur povedal.«
»Zaupaj mi vse in bodi prepričana, da tvoje skrivnosti od mene ne bo nihče zvedel.«
Tedaj mu je Cecilija rekla: »O, Valerijan! Jaz sem se posvetila drugemu ženinu, nebeš-
kemu ženinu. Če bi mi ti hotel storiti kaj žalega, je pri meni angel, ki me varuje in ki bi te
v trenutku uničil z bliskom.«
»Ti imaš angela, ki ti je vedno ob strani? Toda jaz ga ne vidim.«
»Ga hočeš videti?«
»Silno hrepenim, da bi ga videl.«
»Če hočeš videti mojega angela, moraš najprej verovati v Jezusa Kristusa, Božjega
Sina, ki je zato, da bi odrešil ljudi, prišel iz nebes na zemljo in je prelil vso svojo kri za nas.
Verovati moraš, da je samo en Bog stvarnik nebes in zemlje in vsega, kar je v nebesih in
na zemlji, in da ta Bog dobro plačuje in hudo kaznuje. Potem se moraš oprati z očiščujočo
vodo in šele nato boš mogel videti mojega angela.«
Valerijan, ki še ni nikdar slišal govoriti o Jezusu Kristusu, je poln želje, da bi videl
angela, dejal: »H komu moram iti, da se bom očistil?«
In Cecilija: »Če zares želiš biti očiščen, pojdi po Vii Appii tri milje daleč od Rima, do
tretjega obcestnega kamna od mesta. Tam boš naletel na reveže, ki te bodo prosili vbo-
gajme. Ti jih vprašaj: »Kje je častitljivi starček?« Oni ti bodo takoj pokazali, kje je, in te
popeljali k njemu. Ko te bo on očistil, se vrni in videl boš mojega angela.«
Tako je tudi storil. Beseda častitljivi starček je bilo geslo, ki je pomenilo papeža,
da pogani ne bi odkrili skrivališča Urbana I. Valerijan je prispel do tretjega obcestnega
kamna in naletel na skupino revežev, ki pa niso bili reveži, temveč v berače preoblečeni
kristjani. »Kje je častitljivi starček?« jih je vprašal. »Pridi z menoj,« mu je dejal eden izmed
njih. »Hodi za menoj!« Nedaleč od tod je bil skrit za drevesi in zaraščen z bršljanom vhod

6.7 Page 57

▲back to top


BiS 6 — 6. poglavje
57
v podzemeljski rov. Odgrnili so vejevje in Valerijan je sledil vodiču v temo. Vodič je vzel
svetilko, jo prižgal in odpravila sta se na pot po dolgem ozkem hodniku, naredila nekaj
ovinkov, se spustila po stopnicah in se znašla v spodnjem predelu. Od tu sta šla v kata-
kombe ali v kraj, kjer so pokopavali mučence in jih je na tisoče. Valerijan je hodil po tistih
hodnikih, ki so jih prečkali mnogi drugi hodniki. Lučka je skromno razsvetljevala vse to
podzemlje. Na desni in levi so v grobnih votlinah drug nad drugim bili grobovi mučencev,
ki so imeli na kamnitih ploščah vklesano orodje njihovega mučenja. »Temu tukaj,« je dejal
vodič, »je rabelj odsekal glavo; tega tukaj so raztrgale divje živali v amfiteatru. Onega so
počasi pekli na ognju, ta je umrl, ker so mu v usta vlili stopljen svinec.« Tako mu je raz-
lagal različne načine mučenja, kot bičanje, ognjene ražnje, križe, streljanje s puščicami,
s katerimi so pričevali vsi, ki so umrli za Kristusa. Sredi teh grobov so se kristjani zbirali,
obhajali svoje obrede in dostikrat tam tudi jedli in spali. Ko je Valerijan videl tista zma-
goslavna znamenja in je drhtel od groze, si je mislil: »O, jaz nesrečnež, kam sem se vendar
spravil!« Kljub tem grozotam je junaško nadaljeval svojo pot. Končno sta prišla do nekega
obširnejšega prostora, kamor se je stekalo več hodnikov in je imel videz templja. Tam je
bil oltar, veliko prižganih luči in velika množica kristjanov, ki so bili pri svetih obredih.
Vodič je Valerijana takoj popeljal k papežu Urbanu I., ki je sedel na prestolu, obdan od
duhovnikov. Papežev videz, dobrohoten nasmeh, miren pogled in ljubezniv izraz so spod-
budili Valerijana. Ko je papež zagledal neznanca, ki si še ni opomogel od osuplosti, ga je
z mirnimi in ljubeznivimi besedami vprašal, zakaj bi hotel z njim govoriti. Valerijan mu
je odgovoril: »Jaz sem Cecilijin ženin. Ona mi je rekla, kako stoji ob njej neviden angel, ki
čuva njeno dostojanstvo. Ko sem ji rekel, da bi rad videl tega nebeškega odposlanca, mi je
odvrnila, da moram iti k tebi in se dati očistiti.«
Ko je Urban slišal ime Cecilije in da je ona poslala k njemu Valerijana, je ves ganjen
padel na kolena in molil. Vsi kristjani so storili prav tako. Kar se je nenadoma pojavil veli-
časten starček, dostojanstvenega obličja, nebeškega pogleda in mogočnega sijaja. Valeri-
janu se je zdel nadnaravna podoba, presunil ga je strah in padel je na tla. Kdo je bil to? Bil
je apostol Pavel, ki se je prikazal Urbanu, ga spodbujal v težavah in dal pogum Valerijanu.
»Vstani, Valerijan, in bodi pogumen!« je dejal sv. Pavel. Četudi je bil Valerijan hraber
vojščak in nadvse junaški, je v tistem trenutku vendar trepetal kot majhen otrok. Ko je
zaslišal svoje ime, je počasi dvignil glavo, pogledal to skrivnostno osebo in se postavil na
noge. Tedaj je sv. Pavel položil predenj knjigo in mu dejal: »Beri!« Valerijan je odprl knjigo
in bral naslednje besede: Ena sama zapoved, ena sama vera, en sam krst, en sam vsemo-
gočni Bog, stvarnik nebes in zemlje. En sam Odrešenik in Gospod Jezus Kristus.
»Ali veruješ vse to?« ga je vprašal sv. Pavel.
»Da, verujem z vso močjo svoje duše,« je odgovoril Valerijan.
»Če vse to veruješ, smeš prejeti sveti krst in se potem vrniti k Ceciliji, da boš videl
njenega angela.« Ko je to povedal, je sv. Pavel izginil.
Tedaj je papež Urban podelil spreobrnjencu sveti krst, ga oblekel v belo obleko, in
kakor hitro se je zdanilo, ga je tako oblečenega napotil k Ceciliji.

6.8 Page 58

▲back to top


58
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Ko je Valerijan prišel do vrat palače, kjer je stanovala Cecilija, je bilo tam veliko ljudi,
ki so prišli gospodarju voščit dobro jutro in dobili sodne listine. Ker med vratarji ni naletel
na nikakršno oviro, se je takoj odpravil v Cecilijino stanovanje. Ustavil se je na pragu in
malo dvignil zaveso, ki je zakrivala vhod. Kakšen prizor se je nudil njegovim očem! Ceci-
lija je klečala in molila, ob njej pa je pokonci stal njen angel. Ta angel je blestel kot sonce,
ves svetel je polnil stanovanje z lučjo. Lepota njegovega obraza, bogastvo njegove obleke,
čudovito prelivanje barv njegovih kril, vse je bilo tako čudovito, da tega ne more opisati
človeški jezik. Peruti so se ob ramah čudovito prepletale v pravo božansko tkanino in se
podaljševale do konca v barvah mavrice. Ob tem prizoru je Valerijan pomišljal, ali naj
vstopi, toda ker je bil že nekako navajen na prikazovanje nebeških videnj, saj je malo prej
videl apostola sv. Pavla, se je opogumil, vstopil in pokleknil ob angelu, tako da je bil ta med
njim in Cecilijo. Čeprav je Valerijan prekipeval od prevzetosti, je oslepljen od take bleščeče
luči le s težavo molil; njegovo zbranost je motila nebeška prikazen. Ko se je vendarle malo
zbral v molitvi, je angel potegnil dve prekrasni kroni iz vrtnic in položil eno na glavo Ce-
ciliji, drugo pa Valerijanu. Nato je dejal: »Ohranita, mladenič in mladenka, ti dve kroni,
ki sem ju prinesel iz nebeškega vrta, v čistosti srca in svetosti življenja. Gospod je uslišal
vajine prošnje. Prosita, kar vama drago, in vama bo ugodeno.« Tedaj je rekel Valerijan:
»Prosim te za spreobrnjenje svojega brata Tiburcija.«
»Če si želiš samo to, ti je že dodeljeno,« je dejal angel in izginil.
V tem trenutku je bilo slišati Tiburcijeve korake. Približal se je vratom in vstopil:
»Kako čudovita vonjava je v tej sobani! Od katerih cvetlic in od katerih dišav se širi ta
vonj? V svojem življenju še nisem nikdar duhal kaj podobnega.«
Tedaj je rekel Valerijan: »Midva dobro veva, od kod prihaja ta vonj. Vedeti moraš, da
je pred trenutkom prišel angel iz nebes in je položil dve kroni na najini glavi.«
»Toda kje sta, saj ju nikjer ne vidim?« je vzkliknil Tiburcij, se oziral sem in tja, pa ni
nič videl. »Kje so vendar te vrtnice, o katerih govorita? Čutim vonj, toda kron, ki bi ju tako
rad videl, ne vidim nikjer.« Ni se mogel pomiriti.
Tedaj je povzela besedo Cecilija: »Če hočeš videti ti kroni, ki bi si ju tako rad ogledal,
moraš verovati, da je en sam stvarnik nebes in zemlje, da je ta Bog poslal na zemljo svoje-
ga Božjega Sina Jezusa, ki je ustanovil sveto vero, čisto in božansko. Potem se moraš umiti
v vodi, ki bo očistila tvojo dušo vseh madežev.«
»Kako? Je še kak Bog mogočnejši od rimskih bogov?«
Tedaj mu je odgovoril Valerijan: »O, Tiburcij! Čudim se, da ti z vsem svojim znanjem
veruješ, da so naši maliki mogočni. Saj so jih vendar naredile človeške roke.«
»Res je, kar praviš. Toda kdo mi bo dal tisto vodo?«
»Častitljiv starček po imenu Urban.«
»Kako? Urban? Je to tisti, ki ga kristjani imenujejo papeža?«
»Tako je.«
»Res nisem tako neumen, da bi šel k njemu. Če bi me odkrili pretorijanci, bi bil takoj

6.9 Page 59

▲back to top


BiS 6 — 6. poglavje
59
obsojen na smrt. Razen tega kroži o kristjanih tako sovražno mnenje.«
»To je obrekovanje nesrečnežev, dragi moj. Urban je pravi angel. Ni bolj ljubeznivega,
dobrohotnega in preprostega človeka, pa tudi bolj učenega še nisem našel vse svoje življe-
nje. Pojdi, govori z njim in boš zadovoljen.«
»Iz vsega, kar slišim, lahko marsikaj povzamem. Toda to ni mogoče. Jaz sem mlad,
želim uživati življenje. Ali ne veš, da je razpisana smrt na glavo vsakega kristjana? Ne,
nikakor ne! Jaz nikdar ne bom šel k Urbanu.«
»Počasi, Tiburcij! Ta tvoj strah bi bil utemeljen, če bi mi živeli samo na tem svetu in če
bi se s smrtjo vse končalo. Toda vedeti moraš, da je naša duša nesmrtna, da je tisti vsemo-
gočni Bog, ki je naredil nebo in zemljo, naredil tudi nebesa, kjer se večno uživa nepopisna
blaženost tistih, ki so mu služili na tem svetu. Vedeti pa moraš tudi, da je še en kraj, kjer
tisti, ki niso hoteli poznati tega Boga, ga moliti in mu služiti, trpijo neizmerne bolečine za
vso večnost.«
»Kdo nam lahko zagotovi, da je še drugo življenje?«
Tedaj je Cecilija, ki je bila zelo izobražena, navedla dokaze na osnovi človeškega ra-
zuma, razodetja in samih poganskih pisateljev ter dokazala obstoj večnega življenja, ne-
skončne sreče, ki čaka pravične, in neskončne nesreče, ki bo zadela hudobne. Tiburcij, ki
je bil zelo bistre glave in dobrega srca, je s pomočjo Božje milosti dojel težo teh razlogov,
se dal prepričati in prezirajoč smrt, dejal: »Če je tako, potem mi povejte, kje je Urban. Šel
bom takoj k njemu, da si bom tudi jaz zaslužil večno blaženost in se izognil večni smrti.«
Valerijan mu je rekel: »Pridi, jaz te bom popeljal tja. Videl boš, da boš po tisti zveli-
čavni kopeli začutil srečo, ki si je ne more predstavljati noben človeški duh.«
Šla sta. Tiburcij je prejel sveti krst in tudi on je videl angela.
Do sem don Bonetti.
Dne 24. novembra, bila je nedelja, so vsi glasbeniki obhajali praznik sv.
Cecilije. Slavnostni govor je imel diakon Jožef Re, danes kanonik prestolnične
cerkve v Turinu.
Nekaj dni pozneje, 29. novembra 1858, je zadet od kapi nepričakovano
umrl opat Ferrante Aporti, ki je, kakor smo že povedali, v Piemontu uvedel nove
učne metode na učiteljiščih. Bil je senator zgornjega doma, od države predlagan
za nadškofa v Genovi, česar pa papež ni sprejel, bil je predsednik Kraljeve uni-
verze v Turinu do zakona 22. junija 1857. Kljub nekaterim svojim naukom in ci-
vilni obleki, ki jo je nosil, je treba njemu v čast reči, da ni sodeloval pri nobenem
zakonu proti Cerkvi in mu liberalni časopisi tega niso odpustili.

6.10 Page 60

▲back to top


7.
poglavje
Katoliško branje – Sveta devetdnevnica kot priprava na božič, ki jo je
pripravil blaženi Sebastijan Valfrè – Pomembni napotki za uspešno
obhajanje te devetdnevnice – Okrožnice škofa v Saluzzu in nadškofa v
Vercelliju za spodbudo Katoliškega branja – Prikazovanje Božje Matere v
Lurdu – Devetdnevnica k Brezmadežni v oratoriju
Ob koncu decembra 1858 je Jožef Buzzetti z zbornikom Il Galantuomo
razpošiljal zadnje zvezke Katoliškega branja z naslovom Sveta devetdnevnica
kot priprava na božič, ki jo je pripravil bl. Sebastijan Valfrè iz Kongregacije ora-
torija v Turinu. Paravia.
Ta devetdnevnica, v kateri so še premišljevanja za vsak dan, je polna svete-
ga pomaziljenja, ki dviga dušo k Bogu in jo navdaja z najslajšimi upi. Zvezku so
dodane prerokbe, himna, velike antifone, psalmi kakor v Preskrbljenem mlade-
niču in nekaj pesmi o Detetu Jezusu.
Don Bosko je dodal pomembno opozorilo.
Da bo devetdnevnica v Božjo čast in v duhovno korist ter veselje tistega, ki jo bo
opravljal, jo je treba začeti v milosti našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato bi bilo zelo pri-
merno, da bi devetdnevnico začeli z zakramentom spovedi ali vsaj z obžalovanjem grehov
ter s sklepom, da se bomo čim prej spovedali.
Zelo primerno je, če vsak dan zmolimo devetkrat očenaš, zdravamarijo, slavaočetu
in angel Božji. S tem bi se spomnili devetih mesecev, ko je Marija Devica nosila našega
ljubega in sladkega Jezusa v svojem telesu, in zato, da bi povabili devet zborov angelov, da
bi z nami počastili to veliko skrivnost učlovečenja, da bi obnovili tiste pobožne vzdihe, ki
so jih toliko stoletij očaki in preroki pošiljali v nebo v želji, da bi videli rojenega Jezusa, in
da bi prosili presveto Devico Marijo, da bi svoji Božji ljubezni pridružila naša revna srca z
namenom, da bi naša devetdnevnica ugajala Detetu Jezusu.

7 Pages 61-70

▲back to top


7.1 Page 61

▲back to top


BiS 6 — 7. poglavje
61
K vsemu temu naj bi dodali še tri dejanja kesanja, ker smo razžalili Boga, tri dejanja
ljubezni do Boga in tri dejanja darovanja samega sebe Bogu, da bi se bolje pripravili, da
bi mogli vstopiti v betlehemski hlevček z namenom, da bi bila naša devetdnevnica bolj
prijetna Bogu. Kdor bi se zavzel in bi med kristjani širil izpolnjevanje omenjenih in še dru-
gih podobnih dejanj, naj tudi opozori vse, ki bi se za to odločili, da naj skušajo ta dejanja
spraviti v sklad s svojim položajem in poklicem, v katerega jih je postavil Bog.
Kdor bi se potem odločil, da bi vsak dan izpolnjeval kako krepost ali se izogibal kake
napake še poleg želje, da bi si pridobil vse kreposti in bežal pred vsemi napakami, bi lahko
upal iz nebes veliko milosti. Da bi pa olajšali izpolnjevanje tega sklepa, naj se vsak dan
razglasi čednost, ki jo hočemo izpolnjevati, in napaka, ki se je bomo izogibali.
Da bi devetdnevnica, ki smo jo začeli s tako obetavnim navdušenjem, imela tudi temu
primeren sklep, mora vsak pobožno in skromno biti pri svetih obredih v cerkvi, zlasti pri
prevzvišeni Božji daritvi sv. maše. Tisti, ki bodo bedeli na božično noč, da bi se pripravili
na tako nežno, sveto in vzvišeno skrivnost, naj se izogibajo šal, kričanja, iger – z eno bese-
do kakršnega koli greha. Zaposlijo naj se z branjem pobožnih spisov, z molitvijo in svetimi
pesmimi.
Kdor ne bi bil tako zelo pobožen, da bi bedel na božično noč, ali pa mu ne bi dovolili,
če bi hotel to storiti, ali sploh zaradi kake ovire tega ne bi mogel narediti, naj naslednje
jutro vsaj hitro vstane iz postelje, da bo mogel čim bolje opraviti vse tisto, kar mu bo po-
božnost narekovala za tisti dan.
Ni pa mogoče, da bi vsi čakali na božični večer, da bi se takrat spovedali in šli k sv.
obhajilu, temveč naj vsak vse to opravi že prej. Prav tako naj tudi služabniki imajo prilož-
nost, da opravijo božično devetdnevnico.
V tem zvezku je podanih devetero zgledov ljubezni do predobrega Jezusa in je dobro,
da vsak dan preberemo enega. Devetdnevnico bomo končali s pobožno molitvijo. Med de-
vetdnevnico bomo Bogu priporočili zadeve, ki imajo za predmet Božjo slavo, javno dobro
in skrb za duše.
Temu zvezku sta bili priloženi dve okrožnici v korist Katoliškega branja.
Na prvem mestu je bil izvleček iz pastoralnega pisma mons. Janeza Antona Gia-
nottija, nadškofa in škofa v Saluzzu, njegovim velečastitim župnikom.
Preden sklenemo to pismo, si ne moremo kaj, da ne bi priporočili vaši gorečnosti
mesečnika, katerega branje je glede na okoliščine v nadvse veliko korist krščanskim dru-
žinam.
Dobro vam je znano, častitti bratje, da smo pred leti v posebnem pismu vernikom
naše škofije nakazali veliko škodo, ki jo povzročajo verskemu življenju in moralnemu ob-
našanju slabe knjige in predrzne nemoralne publikacije, ki se širijo po naših krajih. Ko
sedaj vidimo, da moramo še vedno obžalovati vse te škodljive pojave, vas spodbujamo, da

7.2 Page 62

▲back to top


62
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
bi pridružili našim naporom še vaše prizadevanje in bi skušali preprečiti, da bi sovražnik
duš sejal ljuljko v evangeljsko polje, in se trudili v iznajdljivi ljubezni, da bi povsod širili
dobro seme Božje besede in zdrav katoliški nauk. To boste mogli doseči ne samo s toza-
devno razlago v cerkvi, temveč s širjenjem Katoliškega branja po družinah, ki smo vam
jih že kdaj priporočili. Tako zaradi izbire vsebine kakor zaradi jasnosti obravnavanja in
sloga in ne nazadnje zaradi nizke cene se nam ta vrsta branja zdi kot nalašč za umevanje
našega ljudstva. To si toliko bolj upam priporočati, ker je sam poglavar Cerkve papež Pij
IX. priporočil sodelavcem tako prizadevanje in še več, po okrožnici svojega vikarja kar-
dinala nadškofom in škofom papeške države nasvetoval, naj v vseh mestih in krajih širijo
Katoliško branje.
Prosimo, častiti bratje, Boga usmiljenja, da bi z milostljivim očesom gledal na tegobe
svoje Cerkve in storil, da bodo nad našo domovino zasijali bolj mirni dnevi za našo sveto
katoliško vero. Medtem naj nam podeli potrpežljivost, pogum in gorečnost, s katerimi bi
mogli kot njegovi zvesti služabniki bojevati njegove svete bitke in zmagovati nad sovraž-
niki, popeljati nam izročene duše v tako zaželeno pristanišče večne sreče.
Saluzzo, 9. oktobra 1858
+ GIOVANNI, nadškof; G. GARNERI, tajnik
Kanonik prošt naše stolne cerkve je odgovoren za mesečno razpečevanje zvezkov Ka-
toliškega branja.
Podobno okrožnico je naslovil na velečastite župnike svoje škofije tudi nje-
gova ekscelenca nadškof v Vercelliju.
Velečastiti in ugledni gospod!
Ni dvoma, da je v času, ko se brezbožnost z vso močjo trudi, da bi širila uničujoče spi-
se, naša sveta in zveličavna dolžnost, da širimo dobre knjige, ki skušajo v dušah katoliških
vernikov ohraniti čistost vere in svetost življenja.
To pa toliko bolj, ko skušamo obvarovati nevarnosti pohujšanja tisti del izbranega
ljudstva, ki je po preprosti veri in čistem življenju Bogu najbolj drag in zato tudi najbolj
izpostavljen nevarnosti pogubnih načel, ki jih nevera in razuzdanost povsod širita.
Zato zaslužijo posebno hvalo tisti pravi prijatelji ljudstva, ki strupu, ki jih širijo sla-
be knjige, zoperstavljajo učinkovito sredstvo dobrega branja, ki po razumljivem obravna-
vanju, privlačnem pripovedovanju in dostopni ceni z lahkoto pride med manj premožne
plasti ljudstva, da jih lahko berejo z veliko duhovno koristjo.
Potrebo, da bi uničujoči poplavi naši sveti veri nasprotnih knjižur postavil trden jez,
je začutil pobožen, goreč in učen duhovnik, ki je pred šestimi leti v Turinu ustanovil tako
zelo koristno društvo branja, ki si zaradi cilja, da bi v duhovih in srcih ohranili pravo in
zdravo nravnost, zares zasluži naslov katoliško, kakor ga nosi v svojem naslovu.

7.3 Page 63

▲back to top


BiS 6 — 7. poglavje
63
Zvezki, ki so doslej izšli, nikakor niso zgrešili cilja, ki si ga je postavilo vodstvo, temveč
so ga v zadovoljstvo vseh popolnoma dosegli. Naj povemo, da preprost slog, v katerem so
pisani, privlačna snov, ki jo obravnavajo, oblika dvogovora, v kateri so sestavljeni, življe-
nja svetnikov, ki se menjajo s poučnimi in večkrat tudi apologetskimi spisi, odlično služijo
vzbujanju ljubezni do čednosti in sovraštva do greha in pregrehe. Končno tudi letna na-
ročnina 1,80 lir vabi, da se verniki naročajo na Katoliško branje.
O tem tako odličnem društvu sem vaši ugledni osebi govoril preteklo leto v pastoral-
nem pismu Katoliška vera v Božji zakrament in vam priporočil, da bi ga širili med svojimi
župljani. Sedaj pa, ko vidim, da se napori brezbožnosti ne manjšajo, temveč postajajo iz
dneva v dan nasilnejši in še bolj množijo število slabih in brezbožnih spisov tudi v majhnih
krajih, se mi zdi, da ne bi opravljal svoje dolžnosti, če ne bi obnovil poziva svojemu ljudstvu.
Prepričan sem, da se vedno, zlasti pa še v tem zimskem času, ki se mu bližamo in bo delo
na polju počivalo, lahko pobirajo obilni dragoceni sadovi Branja, ki jih to prinaša v srce
človeka, ki se mu posveti.
In to povabilo vam toliko raje ponovim, ker sem v 7. zvezku Katoliškega branja tega
leta videl po naročilu vladajočega papeža objavljeno okrožnico njegove eminence kardi-
nala vikarja, kjer med drugim berem tudi te besede, ki jih navajam dobesedno: »Njegova
svetost vladajoči papež Pij IX., ki je vedno zavzet za resnično korist vseh, je dobro poučen
o izredni koristi Katoliškega branja v krajih, kjer je razširjeno. Pohvalil ga je in priporočil
njegovo uvedbo tudi v pokrajine papeške države. Zato ga je pooblastil, da v njegovem imenu
povabi nadškofe in škofe, da podprejo to prizadevanje tako, da Branje uvedejo v vsa mesta
in kraje pod papeško oblastjo.«
Po teh besedah, ki jasno kažejo, kako visoko sveti oče ceni Katoliško branje in kako
zelo si želi, da bi se čim bolj razširilo, se mi zdi, da je brez koristi, če bi vam hotel še z do-
datnimi razlogi podpreti svoje priporočilo za to združenje.
Toda če ta visoka ocena svetega očeta zadostuje za priporočilo Katoliškega branja,
da ga bo vaša uglednost razširila v svoji župniji, pa si ne morem kaj, da vam ne bi toplo
priporočil največje pazljivosti, da se ne bodo v vašo župnijo vtihotapili spisi, ki širijo ne-
vero in razuzdanost. Obenem vas prosim, da bi si z vso silo prizadevali za izkoreninjenje
vseh krivih ver in za širjenje prave katoliške vere.
V trdnem zaupanju, da bo Katoliško branje našlo med vašimi župljani veliko število
naročnikov, vam izražam svoje visoko spoštovanje in mi je v čast, da se imenujem vaš
Vercelli, 18. oktobra 1858
vdani služabnik
+ ALEKSANDER, nadškof; D. MOMO tajnik.
Vesel zaradi teh spodbud je don Bosko praznoval praznik brezmadežnega
spočetja preblažene Device Marije. To pa toliko bolj, ker je prav to leto izreden
dogodek dvignil slavo in čast nebeške matere Marije, o čemer je večkrat govoril
svojim fantom in je pozneje ta izvajanja tudi natisnil.

7.4 Page 64

▲back to top


64
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Dne 11. februarja 1858 je deviška pastirica, 14-letna Bernardka Soubirous, šla
z doma v Lurdu, majhnem kraju pod Pireneji, nabirat v gozd suhljad. Ni znala ne
brati ne pisati. Vse njeno znanje se je končalo pri očenašu, zdravamariji, slavaočetu
in veri. Ni bila še pri prvem obhajilu. Ko je prispela do vhoda v votlino, ki so ji rekli
Massabielle, in je hotela prekoračiti skoraj posušeno strugo reke ob nekem mlinu,
je zaslišala šum, pisk vetra, čeprav je bilo sicer vse mirno. Bernardka se je začudena
obrnila k votlini in se vsa v strahu in trepetu vrgla na kolena. Zgoraj nad votlino, v
majhni vdolbini, h kateri so se vile veje divje vrtnice, v sijaju čudovite luči je stala
pokončno čudovita Gospa, tako lepa in vzvišena, da ni mogoče opisati.
Srednje postave, okroglega lica, s čudovito oblikovanim obrazom, modri-
mi očmi, ki so milo in neizrekljivo dobrohotno gledale navzdol, je imela videz
dvajsetletnega dekleta. Z njenega obraza je sevala čudovita lepota, milina, veli-
častvo in dostojanstvo, ki presega vso domišljijo. Njena obleka je bila bela kot
sneg, bila je opasana s svetlo modrim trakom s pentljo, ki ji je spredaj dvojno
segala do tal. Glava je bila zakrita z belo tančico, ki ji je padala čez ramena vse
do tal. Njene noge so se rahlo dotikale veje divje vrtnice, ne da bi jo upogibale,
in ob vsaki nogi je bila prelepa vrtnica. Njene pobožno sklenjene roke so držale
rožni venec, katerega bele jagode so se zdele nanizane na zlati verižici. Zdelo se
je, da moli, kajti jagode so drsele med njenimi prsti, čeprav se njene ustnice niso
premikale. Oči je imela obrnjene v Bernardko.
Bernardka je najprej vsa prestrašena potegnila svoj rožni venec, vendar ni
imela moči, da bi se pokrižala. Tedaj se je Gospa – kakor za spodbudo – sama
pokrižala.
V tistem hipu je deklico zapustil ves strah in veselo je začela moliti rožni ve-
nec. Ko je končala molitev, je prikazen izginila. Vedno na istem mestu in samo ona
je Bernardka od 11. februarja do 16. julija 1858 videla osemnajst prikazni. Dne
18. februarja ji je Gospa prvič dala slišati svoj glas: »Bodi tako dobra in mi naredi
uslugo, da boš štirinajst dni zaporedoma prihajala na ta kraj.« Od maloštevilnih
besed, ki jih je sedaj smehljaje se pa zopet otožno izgovorila, so pomembne zlasti
naslednje: »Jaz ti ne obljubljam, da te bom naredila srečno na tem svetu, temveč
na drugem.« »Želim, da bi ljudje prihajali sem.« »Molite za grešnike.« »Pokora, po-
kora, pokora.« »Hčerka, povej duhovnikom, da želim, da bi tukaj postavili kapelo.«
Dne 25. februarja je Bernardka na Gospejin ukaz v suhem, temnem kotu votline
z rokami izkopala majhno jamo, iz katere je začela teči voda in od koder še danes
privre okoli pet tisoč litrov na uro. Dne 25. marca je na trikratno Bernardkino pro-
šnjo, naj ji pove svoje ime, izgovorila z neskončno milino: »Jaz sem brezmadežno
spočetje.«

7.5 Page 65

▲back to top


BiS 6 — 7. poglavje
65
Vse od prvega prikazovanja so ljudje, kakor hitro so zvedeli za to dogajanje,
v deset tisočih prihajali k studencu, kjer se je dogajalo brez števila bolj kot son-
ce jasnih čudežev in kjer ni bilo nikdar zadosti spovednikov, ki bi mogli ljudem
izpolniti željo po spovedi in spravi z Bogom. Tako se je začela veriga čudežnih
dogodkov, ki so iz Lurda naredili nenehno pričevanje Marijine moči.
Fantje oratorija, ki so jih pripovedi in poročila iz Lurda vnela v ljubezni do
Božje matere Marije, so devetdnevnico opravili s čisto posebno gorečnostjo in ve-
liko se jih odločilo za pobožne vaje, ki naj bi jih opravljali vsak dan. Tako jim je sve-
toval don Bosko. Tudi Mihec Magone je zapisal svoje sklepe, ki so se glasili takole:
»Jaz, Mihec Magone, želim dobro opraviti to devetdnevnico in zato obljubljam:
1. Odtrgati svoje srce od vseh posvetnih stvari in ga darovati Mariji.
2. Opraviti življenjsko spoved, da bom imel mirno vest v trenutku smrti.
3. Za pokoro za svoje grehe se vsako jutro odpovedati zajtrku in vsak dan zmo-
liti sedem radosti blažene Device Marije z namenom, da bi si zagotovil njeno
varstvo v smrtnem boju.
4. Po spovednikovem nasvetu bom prejel vsak dan sveto obhajilo.
5. V čast Mariji bom svojim tovarišem vsak dan pripovedoval kak spodbuden
zgled.
6. Ta listek bom položil k nogam Marijinega kipa in se s tem dejanjem zavezal,
da se bom posvetil popolnoma njej; odslej hočem biti ves njen vse do zad-
njega diha svojega življenja.
Vse to, razen življenjske spovedi, ki jo je opravil ne dolgo tega, je sklenil v
soglasju z don Boskom. In namesto da bi opustil zajtrk, mu je priporočil, da bi
vsak dan zmolil Iz globočine za verne duše v vicah.

7.6 Page 66

▲back to top


8.
poglavje
Večerni govor – Don Bosko na prižnici – Njegova zgovornost – Prizadevanje,
da bi zaposlil domišljijo fantov – Govori v mesecu decembru – Napoleon:
katekizem in prvo sveto obhajilo – Gregor Nazianški, Bazilij in Julijan –
Odpadnik pri študiju v Atenah – Popravljanje majhnih napak in prekrškov –
Ne se napihniti ob pohvalah in ostati miren pri karanju – Nagrajena zmaga
nad ozirom na ljudi – Ne se sramovati, če smo pokorni Bogu – Po večernem
govoru – Sobana, namenjena za gledališke predstave –
Pravilnik za gledališče
Moralna zgradba oratorija je bila trdna in odlična, vzdrževal pa jo je ve-
černi govor po molitvah. Don Bosko tega ni prepuščal nikomur drugemu in je to
štel za eno svojih glavnih dolžnosti, razen če ga je kaj oviralo. Nikakor ni hotel,
da bi njegov namestnik govoril več kot tri ali pet minut, pač glede na okoliščine.
Svetoval je: malo besed. Samo ena misel, vendar pa zelo pomembna in povedana
tako, da gredo dečki spat pod vtisom prikazane resnice.
Toda fantje so želeli dolgo poslušati don Boska, ki jih je imel tako zelo rad.
Teolog Ballesio piše v svoji knjigi Notranje življenje don Janeza Boska: »Po
končanih pevskih vajah in vaji godbenikov v večerni šoli na eni strani ter slov-
nice in računstva na drugi in po kratkem klicu srebrnega glasu zvončka so se vsi
zbrali k večerni molitvi. Drag in vzvišen trenutek, moje srce hitreje utriplje že
samo ob spominu na to dogajanje. Zapojejo pesem, ki doni iz tristo grl, tako da
se razlega daleč naokoli. Vsi skupaj z don Boskom, ki je sredi med nami, glasno
molimo, kleče na kolenih na kamnitih tleh ali v govorilnici ali pod stebriščem.
Kako je bil don Bosko lep in sveto zbran v tistem trenutku! Po končani molitvi
smo mu pomagali stopiti na majhno prižnico. Ko so ga dečki zagledali, kako je s

7.7 Page 67

▲back to top


BiS 6 — 8. poglavje
67
svojim očetovskim in smehljajočim se pogledom gledal zbrane poslušalce, se je
v vsej tej veliki družini začulo lahno šepetanje, dolgi vzdihi in tiho zadovoljstvo.
Potem smrtna tišina in pogledi vseh obrnjeni v njega.«
V tistem trenutku je nekaj fantov prineslo najdene predmete. Naznanili so
jih in potem vrnili njihovim gospodarjem. Nato je začel govoriti. Že sam njegov
videz je bil zadosti zgovoren: Vse, kar delam, ni drugo kot prizadevanje, da bi
vas večno zveličal. Vse težave in bridkosti, ki jih moram pretrpeti, so za rešitev
vaših duš. O sinovi, poslušajte zapovedi očeta in tako se boste zveličali (prim.
Prd 3). Don Bosko je zatem napovedal dnevni red naslednjega dne, priporočil
kako pobožno vajo, se spomnil kakega dobrotnika in na kratko razložil kako
vprašanje iz katekizma. Ob vsaki priložnosti je gojencem priporočal svete zak-
ramente, ne da bi jih k temu hotel siliti. Vabil jih je milo, skušal vneti njihovo
gorečnost. Z neznanskim navdušenjem je priporočal obisk Najsvetejšega, na-
polnjeval z navdušenjem, ko je govoril ob Božji dobroti, o Božji previdnosti in
Božjem usmiljenju. Omenil je trpljenje Jezusa Kristusa, in to na tako ganljiv na-
čin, da mu je včasih zamrla beseda na ustih.
Znal je tako izvirno govoriti, da se nikdar ni ponavljal, temveč vedno vzbujal
zanimanje. Iz celotnega Svetega pisma, iz cerkvene zgodovine in mnogih zgodb
starejše in novejše zgodovine, iz življenjepisov svetnikov, od filozofov, slavnih
umetnikov, iz del Giovannija Gersoneja (imenovanega Magister sententiarum –
Učitelj znamenitih rekov), slavnega kanclerja pariške univerze, iz bolandistov
in mnogih drugih pisateljev je imel zbrano neizčrpno snov, ki jo je uporabljal za
razlago svojih misli.
Pripovedoval je tudi o sodobnih javnih dogajanjih in jih dopolnjeval z raz-
mišljanji v spodbudo in pouk dečkov.
Toda don Bosko pri svojih nagovorih ni imel za neposreden cilj samo nravne-
ga reda in duhovnega napredka, temveč si je z mnogimi pripomočki skušal prido-
biti fante, da bi premagovali svojo nestalnost. Naj za zdaj prikažemo samo en do-
godek, ki nam nakazuje veliko drugih, ki jih bomo opisali v naslednjih izvajanjih.
Ko se je don Bosko odločil, da bo fantom pripravil kak izlet ali kako drugo
razvedrilo, se je dogovoril s kakim duhovnikom, da mu je ta sredi večernega
govora segel v besedo in ga vprašal, ali se mu ne zdi primerno, da bi fantom dal
to razvedrilo. Don Bosko je najprej ugovarjal in se delal, da se obotavlja. Toda
drugi je vztrajal pri svojem. Fantje so seveda pozorno spremljali pogovor in
upali, da se bo končal v njihovo korist, in končno je don Bosko privolil. Ti pogo-
vori so bili spodbuda, prispevek k boljšemu obnašanju, nakazovali so nerede,
ki jih je bilo treba odpraviti, karali določene pomanjkljivosti itn. proti pravil-

7.8 Page 68

▲back to top


68
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
niku, vendar tako, da niso nikogar žalili, na lep način in z gotovostjo, da bodo
prinesli zaželeno izboljšanje. Na tak način je zaposloval misli fantov. Včasih so
cele tedne govorili o tem, kar jim je predložil, pisali o tem domov pisma, sami
delali načrte. Tako je zaposloval njihovo domišljijo in jih reševal nevarnosti za
njihove duše. Iz istega razloga je napovedoval in živo opisoval prihodnje cerkve-
ne prireditve, akademije, gledališke predstave ali loterije. Včasih je pripovedoval
o izrednih velikih dogodkih, na neprekosljiv način opisoval sanje in razmišljal
o svojih velikih načrtih.
Fantje in kleriki so bili tako prevzeti od teh don Boskovih nagovorov, da so jih
naslednji dan nekateri zapisovali v svoje zvezke, tudi zato, da so si zapomnili po-
dane nasvete, jih znova in znova prebirali in jih potem izpolnjevali. Dobili smo ne-
malo takih spisov od uglednih duhovnikov naše salezijanske družbe, škofijskih
duhovnikov in naših bivših gojencev, kot drage spomine na njihovo mladost, da
bi jih uporabili za našo pripoved. To so preprosti osnutki, včasih tudi dolgove-
zni, vendar nikdar brez duhovnega pomaziljenja, ki jim ga je znal vtisniti don
Bosko. Moč njegove besede popušča, vendar je v njej veliko njegovega duha in
nas vodi nazaj v tiste blagoslovljene stare čase, ko smo imeli neizmerno srečo,
da smo mogli živeti z njim skupaj pod isto streho.
In prav zato bomo od časa do časa prinesli nekaj dragocenih povzetkov na-
govorov našega dragega očeta. Začnimo z večernimi nagovori, ki jih je imel več
večerov v decembru. Ker v rokopisih niso podani datumi, jih bomo zaznamovali
z rimskimi številkami.
I.
Čeprav je bil Napoleon velik papežev sovražnik, neizmerno ošaben in neskončno čas-
tihlepen, je bil vendar veren. Ko je bil izgnan na otok Sv. Helene, je veliko govoril o Bogu,
in to na tak način, da so vsi strmeli.
Nekoč mu je eden izmed njegovih generalov dejal: »Toda vi govorite o Bogu, kakor da
bi ga videli. Jaz pa se ne morem prepričati, da Bog je.«
Napoleon je na te besede takole odgovoril: »Vzemite v roke kompas in potem preme-
rite nebo.«
»To vendar ni mogoče.«
»Prav,« je odvrnil Napoleon, »ali boste potem rekli, da neba ni?«
Ko je ob neki drugi priložnosti videl, da je neki njegov general slabo poučen o veri, mu
je on sam začel razlagati verska vprašanja. Nato je sklenil: »Ste razumeli?«
»Bolj malo,« je odgovoril ta.
»Da niste razumeli? Kako malo ste pametni. Ni bilo prav, da sem vas naredil za ge-
nerala.«

7.9 Page 69

▲back to top


BiS 6 — 8. poglavje
69
Napoleon je bil izredno nadarjen in marsikatera stran, ki jo je on napisal, bi bila
lahko vključena v spise cerkvenih očetov. Na koncu življenja se je spreobrnil in umrl kot
dober kristjan. Veste, zakaj? Ker se je kot otrok pridno učil katekizma in je lepo opravil
prvo sveto obhajilo.
II.
V Atenah sta študirala dva mlada fanta: Gregor iz Naziansa in Bazilij. Ker sta bila
sošolca, sta se dobro razumela, se imela rada. Želela sta, da bi jima prijateljstvo pomagalo
rasti v čednosti in kreposti. Bilo je pravo veselje, ko si ju videl v cerkvi, kako sta prepevala
slavo Bogu, kako pobožno sta molila in očitno napredovala v znanosti. Imela sta še tretje-
ga tovariša, po imenu Julijana. Njegov obraz je razodeval hudobijo, njegov pogled je kazal
zgodnje hudodelstvo in na ustnicah mu je vedno igral zvijačen nasmeh. Oba prijatelja sta
se zavedala, da imata opravka s hudobnim tovarišem, in sta se mu skušala povsod izogni-
ti, čeprav je on iskal njuno družbo. Julijan se je vsakokrat, ko sta šla k spovedi ali opra-
vljala druge pobožne vaje, norčeval iz njiju. Nekega dne je Gregor rekel Baziliju: »Gorje,
gorje Cerkvi, če bi ta kdaj postal cesar. To bi bil najhujši preganjalec kristjanov.« Julijan
je bil vnuk cesarja Konstanca. Napoved se je uresničila. Julijan je postal cesar, imenovali
so ga Odpadnik in postal je velik nasprotnik Jezusa Kristusa. Vendar ni ušel Božji kazni.
Po nekaj letih vladanja je padel v neki bitki, preklinjajoč ime Njega, ki ga ni hotel priznati
za Boga. Gregor in Bazilij pa, ki sta z leti vedno bolj rasla v kreposti, sta postala velika
svetilnika Cerkve. Oba sta danes češčena na oltarjih in oba sta bila razglašena za učitelja
Cerkve. Glejte, dragi fantje, kako morajo tisti, ki hočejo zares postati veliki, že od malega
hoditi po poti kreposti. Kdor kot mlad človek dobro začne, lahko upravičeno upa, da mu
bo Gospod pomagal v vseh okoliščinah življenja, če pa se v svoji mladosti malo ali nič ne
zanima za vero, temveč se norčuje iz drugih, ki skušajo živeti po njenih naukih, ta se mora
zelo bati, ker ga bo prej ali slej zadela Božja kazen.
III.
Sv. Filip Neri je v času, ko je še živel v Firencah, obiskoval samostan očetov domini-
kancev in eden izmed tistih redovnikov mu je več kot enkrat pripovedoval naslednjo zgod-
bo. Dva redovnika sta imela navado, da sta vsako jutro, preden sta šla molit jutranjice,
drug pri drugem opravila spoved. Neke noči se je hotel hudič ponorčevati iz njiju. Zato
je ob določeni uri šel trkat na vrata enega izmed njiju in ga povabil, da bi šel v cerkev.
Prepričan, da ga je poklical njegov tovariš, je frater vstal, šel v cerkev in tam zagledal ne-
koga, ki je bil po obleki in hoji podoben njegovemu tovarišu, ki se je napotil k spovednici.
Pristopil je k mreži in se kot po navadi hotel spovedati. Ko je izpovedoval nekatere svoje
nepopolnosti, mu je spovednik odgovarjal: 'Oh, to ni nič, to ni nič!' Toda frater je kljub
temu nadaljeval svojo spoved. A ko je povedal večji pregrešek in je izza rešetke prav tako
slišal 'Oh, to ni nič, to ni nič', je, zavedajoč se, da gre za prevaro, naredil znamenje sv. križa
in že je utihnil spovednikov glas. Postavil je vprašanje, a ni dobil odgovora. Ogledal si je

7.10 Page 70

▲back to top


70
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
spovednico in ugotovil, da je spovednik, oziroma hudič, izginil. Dragi sinovi, vedite, da je
običajna beseda, ki jo hudi duh prišepetava človeku, ki ga hoče zapeljati v greh, 'Oh, to ni
nič, to ni nič'. Za določena prijateljstva, ki gredo predaleč in ki jih predstojniki ne gledajo
radi, pravi hudič: 'Oh, to ni nič.' O določenem obrekovanju tovarišev ali nasprotovanju
pravilom: 'Oh, to ni nič;' o kaki priložnosti, ko kdo izmakne svojemu tovarišu malo sadja:
'Oh, to ni nič;' o nepokorščini določenim ukazom, o določenih pojedinah zunaj določenega
časa: 'Oh, to ni nič;' ob raznih dvomih ali slabi misli o določenih stvareh in tistih, ki se jih
sramujemo spovedati: »Oh, to ni nič.'
Nikakor vam nočem reči, da morate šteti za velike prekrške male prestopke, želim
pa vas opozoriti, da ne boste poslušali hudiča, ko vam zatrjuje, da ni nič. Napaka ostane
vedno napaka in jo je treba popraviti. In potem nikar ne pozabite, da qui spernit modica,
paulatim decidet (Kdor prezira majhne reči, počasi pade).
IV.
Neki fant se je nekega dne predstavil sv. Makariju, da bi ga sprejel za svojega učenca.
Sv. Makarij ga je ljubeznivo sprejel in mu dejal: »Ali vidiš tisto pokopališče?«
»Da, vidim ga.«
»Pojdi tja med tiste grobove in izgovarjaj vse zmerljivke, žaljivke in vse najbolj
posmehljive besede, ki si jih moreš izmisliti.«
»Takoj,« je odgovoril fant in je šel ter storil, kakor mu je naročil sv. Makarij. Nekako
čez eno uro se je vrnil in sv. Makarij ga je vprašal: »Si storil, kakor sem ti naročil?«
»Da, kakor ste zapovedali,« se je glasil odgovor.
»Vrni se sedaj med tiste grobove in začni mrtve hvaliti, jim izrekati vse časti, slavo-
speve, laskanje, ki si jih moreš izmisliti.«
Fant se je vrnil na pokopališče in začel glasno poveličevati tiste mrtvece, kakor če bi
bili velikani znanosti, junaštva, čednosti in svetosti. Nato se je vrnil k sv. Makariju.
Sv. Makarij ga je znova vprašal: »Si storil, kakor sem ti naročil?«
»Da, gospod.«
»Kaj so odgovorili tisti grobovi na tvoje psovke in tvoje slavospeve?«
»Nič.«
»Prav. Če hočeš postati moj učenec, se moraš obnašati kakor tisti grobovi: nepriza-
det, mrtev za vse pohvalne besede in vse zaničevanje, ki bi ti jih mogel kdo izreči.«
Velika je krepost neprizadetosti, o dragi moji, v vsem, kar se ti more zgoditi dobrega
ali slabega, in vse to iz ljubezni do Boga. Nikakor nočem od vas zahtevati popolnosti v tej
kreposti, želim pa, da bi bili manj dostopni za pohvale in za karanja. In to tako pred Bož-
jim obličjem kakor pred ljudmi. Včasih vidiš kakega fanta, ki ima poseben dar od Boga, ki
mu je dobro uspelo v njegovi nalogi, ki ima prvo mesto med sošolci v razredu in lepo oceno
pri izpitu, kako se baha, se ponaša zaradi častnega mesta in si domišlja, da je nekaj več,
hodi od enega do drugega in si dá ponavljati slavospeve sebi na čast, ima svoje tovariše za
manj vredne in se čuti užaljenega, če mu ne izkazujejo časti, kakor si misli, da si jo zasluži.

8 Pages 71-80

▲back to top


8.1 Page 71

▲back to top


BiS 6 — 8. poglavje
71
To je oholost, ki je v škodo, saj vzbujamo za hrbtom posmeh, žalimo občutljivost drugih in
Bog nas bo slej ko prej ponižal.
Tako naletimo na fante, ki ne morejo prenesti najmanjše besedice ali nedolžne šale,
preproste potegavščine pa tudi žal besede. Takoj zardijo kot petelinov greben, govorijo,
ostro odgovarjajo, mahajo z rokami in gorje tistemu, ki jih opazuje. To je ošabnost, ki nam
jemlje ljubezen, ki pozablja odpuščati, odtujuje duše tovarišev in nas dela vsem odvratne,
dokler ne naletimo na koga močnejšega, ki nam vrne milo za drago. Potem pa spet jeza,
očitki in osramotitev.
Če nas torej hvalijo, če imamo uspehe, zahvalimo Gospoda, vendar pa bodimo poniž-
ni in vedimo, da vse dobro prihaja od Boga in da nam Bog lahko v trenutku vse vzame. Če
nas karajo, pomislimo, ali je karanje upravičeno, in če je treba, se popravimo. Če karanje
ni upravičeno, pa bodimo potrpežljivi in prenašajmo ponižanje iz ljubezni do Jezusa, ki
je bil ponižan za nas. Naučite se obvladovati sami sebe in vedite, da je to način, da si pri-
dobimo veliko prijateljev in nobenega sovražnika. Če je potem kak nadlegovalec, ki vam
ne da miru, imamo za to predstojnike, da oni naredijo red. Vendar pa vedite, da bodo
ponižnega in potrpežljivega človeka imeli vsi radi, tako Bog kakor ljudje. Blagor krotkim,
kajti zemljo bodo posedli.
V.
O nekem vojaku pripovedujejo, kako je ves navdušen opravljal svoje pobožne vaje,
čeprav njegovi tovariši niso bili cerkveni, on pa je neustrašno hodil v cerkev. Ko so ga prvi
večer njegovi tovariši videli, kako je pokleknil ob svoji postelji in opravil večerno molitev, so
se začeli krohotati, kričati, žvižgati in ga imenovati pobožnjaka, jezuita, hinavca. Toda on
se ni dal motiti in je mirno nadaljeval svoje molitve. Ko so videli, da je kljub vsemu hrušču
ostal miren in zbran, so se počasi umirili in utihnili. Naslednjega večera so se spet norčevali
iz njega, vendar ne tako glasno kot prejšnji večer. Iz dneva v dan so se manj zanimali zanj
in na koncu meseca so ga pustili pri miru. Ker je bil vsem na voljo in je vsakomur pomagal,
kakor je mogel in znal, pisal pisma, stregel bolnikom, nadomeščal tovariše v njihovi službi,
so ga začeli vsi hvaliti in vsi vojaki so želeli biti njegovi prijatelji. Zato je bilo pravično, da mu
je Gospod Bog zato, ker ni zardeval, ko je izpovedoval svojo vero, hodil k obhajilu, bi pri sveti
maši, povrnil njegovo zvestobo in ga vzel pod svoje varstvo. Začela se je vojna in Belsoggio-
rno, tako je bilo ime našemu vojaku, je šel s svojim polkom na fronto. Zgodila se je odločilna
bitka. Vsi oddelki so zasedli vnaprej določene položaje. Sovražnik je prihajal od daleč kot
veliko črnih lis, ki so bile osvetljene od blišča bajonetov. Na določenem mestu se je Belsoggio-
rnova četa na glas trobente ustavila. Sovražnikove vrste so se bližale, vendar so bile še daleč.
Belsoggiorno se je tedaj spomnil, da še ni zmolil očenaša, zdravamarije in slavaočetu, kot je
imel navado vsako jutro v čast sedmerih žalosti blažene Device Marije. Izrabil je trenutek
postanka, pokleknil na mestu, kjer je stal, in molil. Ko so njegovi tovariši videli to dejanje, so
bili ogorčeni, češ da je strahopeten: »Glejte tu našega bojevnika,« so menili, »sedaj ko je čas
za boj, moli.« In so uganjali vsakovrstne surovosti iz svoje bogate zaloge. Toda on je nada-

8.2 Page 72

▲back to top


72
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ljeval svoje očenaše. Nenadoma je bilo slišati silno eksplozijo in nad glavo Belsoggiorna je
padala toča šrapnelov. Sovražnik je potisnil naprej maskirano baterijo topov. Zaslišali so se
strašni kriki groze, bolečine, hropenje umirajočih vojakov. Tedaj je naš vojak, ki je bil sprva
popolnoma iz sebe, dvignil glavo, ki jo je med molitvijo sklonil do tal, in videl, da je ostal
nepoškodovan, vsi drugi pa na tleh ubiti ali pa umirajoči.
Glejte, dragi moji sinovi, kako Gospod poplačuje tistim, ki se ne ozirajo na človeške
govorice in se ne sramujejo priznavati se za prave kristjane.
VI.
Ko sem imel zadnjič priložnost, da sem vam govoril, sem vam pripovedoval zgodbo o
vojaku, ki ga je Gospod Bog bogato poplačal zato, ker se ni sramoval izpovedati svojo vero.
Koliko kristjanov ne bi imelo poguma, da bi na tak način pričevali za svojo vero in s tem po-
častili Boga! Ljudje se dostikrat ne bojijo topovskih krogel ali bridkega orožja, divjih živali,
pretečih morskih valov v viharju, niti potovanja po divjih pragozdovih in brezmejnih pušča-
vah, ne zmorejo pa premagati bednega ozira na ljudi, grenke zbadljivke. Bojijo se posmeh-
ljive opazke, prezirljivega nasmeha. In vendar gre za to, da se pokoravamo Bogu in njegovi
sveti Cerkvi v pomembnih stvareh, kot so obisk svete maše ob prazničnih dneh, zdržek ob
petkih in postnih dneh, prejemanje svetih zakramentov za veliko noč, neodobravanje grde-
ga javnega govorjenja itn. In če ravnajo drugače, je v nevarnosti njihovo večno zveličanje.
Ali ni to prava neumnost? Izgubiti svojo dušo zaradi neumnih besed kakega nepridiprava,
ki se bo potem smejal na račun vaše strahopetnosti. Spomnite se tega, kar je povedal Jezus
Kristus: »Kdor se bo sramoval mene in mojih besed, se bo tudi njega sramoval sin človekov,
ko bo prišel v slavo svojega Očeta in angelov. In kdor koli me bo zatajil pred ljudmi, ga bo
zatajil tudi moj oče, ki je v nebesih.«
Glejte sv. Pavla in ga posnemajte. Ko je vstopil v mesto Damask in obiskal sinagogo, je
sam oznanil svoje spreobrnjenje in pred vsemi izjavil: »Jaz sem tisti, ki je preganjal kristjane.
Toda sedaj sem jaz sam postal kristjan. Jezus je obljubljeni mesija. Resnični Božji Sin.«
Vsi so obstrmeli ob tej izpovedi, zlasti še potem ko so videli njegove čudeže. Bolniki
so ozdravljali samo ob dotiku njegovih rok, njegovega potnega prta ali kakega drugega
predmeta, ki je pripadal njemu. Tako je Bog poplačal velikodušnost, s katero je sledil nje-
govemu ukazu. In on, ki je izdeloval šotore za vojake, je postal velik apostol narodov. In v
njem se je uresničila beseda Božjega Odrešenika: »Kdorkoli me bo priznal pred ljudmi, ga
bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«
Tako je don Bosko govoril svojim fantom prve dni meseca decembra in vsa-
kokrat je kakor dober oče svojim otrokom končal z željo 'lahko noč' in fantje so
se mu zahvalili z gromovitim 'hvala'.
Ko je stopil s prižnice, so se fantje zgrnili okrog njega in vsak si je želel, da mu
bi povedal kako zaupno besedo. In on je z veliko dobroto in mirnostjo ustregel nji-

8.3 Page 73

▲back to top


BiS 6 — 8. poglavje
73
hovim željam. »Meni kot fantu,« je znal povedati kanonik Anfossi, »se je večkrat
zgodilo, da mi je dal kak dobrohoten opomin ali opozorilo s pogledom ali pa tako,
da mi je na poseben način stisnil roko. Ko sem bil potrt in žalosten, me je znal, ne
da bi mu jaz kaj povedal, potolažiti in spodbuditi s kakim moralnim rekom. In to,
kar je naredil meni, je delal vsem drugim z isto ljubeznivostjo, tako da so dečki vsi
zamišljeni, zatopljeni v pravkar dani nasvet v tišini odhajali v spalnico.«
Don Boskova želja jih je povsod spremljala in držali so se njegovih nasve-
tov. Kakor hitro so dečki prišli v spalnico, je eden izmed njih kakih deset minut
bral kako duhovno knjigo in branje končal s 'Ti pa, Gospod, usmili se nas', nakar
so tisti, ki še niso spali, odgovorili 'Bogu hvala'. Nato so ugasnili luči. Zjutraj je
glas zvonca in ploskanje asistenta z besedami 'Hvalimo Gospoda' zbudil gojen-
ce, na kar so odgovorili 'Bogu hvala', ker jim je Gospod dal preživeti noč.
Medtem so končevali prostorno obednico pod cerkvijo, ki so jo namenili tudi
za gledališko dvorano. Oder so postavljali za vsako prireditev posebej. Na njem
so z velikim uspehom nastopali Dominik Bongiovanni, zares pravi gianduia (pi-
emontski pavliha), Gastini, Tomatis, Cora in mnogi drugi. Uprizarjali so ganljive
drame, pripravljali veličastne prireditve, prizore iz domačega življenja, duho-
vite farse, smešna dela, izbrano glasbo, speve iz znanih oper, kantate klerika
Janeza Cagliera in zabavne pesmi v piemontskem narečju Jožefa Bongiovanni-
ja. Z veseljem so prihajale množice gledalcev in povabljenci iz najimenitnejših
turinskih družin. Te predstave so prirejali v jedilnici vse do leta 1866, ko so se
preselili v učilnico.
Don Bosko je kmalu pripravil poseben pravilnik za igralce v gledališču.
PRAVILNIK ZA GLEDALIŠČE
1. Namen gledališča je razveseljevati, vzgajati in poučevati fante o moralnosti.
2. Gledališke predstave vodi vodja, ki redno obvešča o njih ravnatelja, se z njim domeni
za dan predstave, izbere igralce, določi igre in druge nadrobnosti.
3. Za igralce vlog naj se izberejo najbolj zgledni. Vendar pa naj te zaradi skupne spod-
bude nadomestijo tudi drugi gojenci.
4. Kdor že sodeluje pri godbi ali petju, naj ne bo še obremenjen z igranjem v gledališču.
Lahko pa med odmori deklamirajo kako pesem.
5. Če je mogoče, naj ne nastopajo mojstri iz delavnic.
6. Treba je poskrbeti, da bodo igre prirejene sposobnostim in razumevanju dečkov, da
bodo razveseljevale in poučevale ter da bodo neoporečne in kratke. Predolge igre
ne samo da povzročajo nerede pri vajah, temveč tudi utrujajo gledalce in izgubljajo
učinkovitost.

8.4 Page 74

▲back to top


74
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
7. Izključiti je treba igre, ki predstavljajo nasilna dejanja. Lahko se dopusti kak bolj resen
prizor, vendar je treba opustiti nekrščanske izraze ali besede, ki bi jih šteli za nespo-
dobne, če bi jih izrekli na drugem mestu.
8. Vodja naj bo vedno navzoč pri vajah. Če so vaje zvečer, naj ne trajajo čez deseto uro.
Po končanih vajah naj poskrbi, da bo vsak šel naravnost k počitku in se ne bo zadrže-
val pri klepetu, ki je navadno škodljiv in moti tiste, ki že počivajo.
9. Vodja naj poskrbi, da bodo oder pripravili že dan pred predstavo, tako da priprava
ne bo motila poteka praznika.
10. Naj odločno poskrbi, da bodo obleke spodobne in poceni.
11. Pri vsaki predstavi naj se dogovori s pevovodjem in dirigentom o pesmih in glasbi, ki
jih bodo izvajali med odmorom.
12. Naj brez resnega razloga nikomur ne dovoli pristopa na oder, še manj pa v sobo za
igralce. Poskrbi naj, da se med izvajanjem ne bodo zadrževali v zasebnih pogovorih.
Poskrbi naj tudi, da bo povsod vladala največja skromnost.
13. Prireditve naj ne motijo normalnega poteka dnevnega reda. Če je treba spremeniti
urnik, naj prej govori s predstojnikom zavoda.
14. Naj se ne prirejajo posebne pogostitve. Nikogar naj za to, ker je nastopil na odru, igral
kak instrument ali pel, ne hvalijo ali kakor koli odlikujejo, saj je to dar, ki ga je prejel
od Boga in ga je dolžan uporabiti za splošno korist. Nagrado so dobili že s tem, da so
se mogli posvetiti tej dejavnosti in se v njej usposobiti.
15. Pri pripravljanju in pospravljanju odra naj, če je le mogoče, prepreči škodo na pred-
metih in obleki.
16. Skrbno naj ohranja v knjižnici gledališke igre, primerne za naše ustanove.
17. Če vodja ne bi mogel sam izpolnjevati nalog, ki jih predpisuje ta pravilnik, naj si pris-
krbi pomočnika, ki naj bo tako imenovani šepetalec.
18. Vodja naj igralce nauči jasne, naravne izgovarjave ter odločnega in neprisiljenega ge-
stikuliranja. To bo dosegel zlasti tako, če se bodo igralci dobro naučili vloge.
19. Zapomnimo si, da je privlačnost našega gledališča zgrajena na kratkosti odmorov med
dejanji in na dobro pripravljenem nastopu, kar lahko dosežemo z dobrimi igralci.
Duhovnik JANEZ BOSKO, rektor
N. B. Če je potrebno, lahko vodja gledališča zaupa vaje za nastop v gledališču kakemu
učitelju pri dijakih ali kakemu asistentu pri obrtnikih; ta naj z igralci vadi deklamiranje
in nastopanje v gledališču.

8.5 Page 75

▲back to top


9.
poglavje
Nepremišljen vzklik neke matere – Duhovniško posvečenje don Rocchiettija
– Velikodušna don Boskova ljubezen – Božič: don Bosko naznani, da bo umrl
pri 50 letih, če dečki ne bodo zanj molili – Don Boskov odgovor na voščila
klerika Ruffina – Don Boskovi spomini in napotki fantom na silvestrovo:
naznani, da bo eden izmed njih umrl pred pustom – Nekrolog
Gorečnost, s katero je don Bosko skrbel za duhovniške poklice, je skoraj
popolnoma zaposlovala vse njegove moči: misli, besede in dejanja so bila v ne-
nehnem prizadevanju, da bi dosegel ta cilj. Težko si predstavljamo izredno spo-
štovanje, ki ga je imel do tega stanu. V teh letih se je zgodilo nekaj, kar je v jasni
luči pokazalo, kako zelo je don Bosko cenil duhovniški stan, in obenem na nedvo-
umen način pokazalo, kako je predvideval prihodnost mnogih fantov, ki so priha-
jali k njemu, da bi prejeli njegov blagoslov.
Nekega dne ga je obiskala grofica D. L. v spremstvu svojih štirih sinov in ga
prosila, da bi jih blagoslovil. Vprašala ga je: »Recite mi, kaj bo iz njih.«
»Postavljate mi zelo čudno vprašanje,« je odgovoril don Bosko. »Prihodnost
je znana samo Bogu.«
»To mi je znano,« je odgovorila grofica, »toda za vsak primer mi recite kaj,
vsaj kot dobro voščilo.«
»Tedaj je don Bosko kakor za šalo nagovoril vsakega izmed fantov in jim dejal:
»Ta bo nekoč slaven general. Iz tega drugega bomo naredili velikega politi-
ka. Henrik bo velik zdravnik, o katerem bodo vsi govorili.«
Mati, ki se je zibala v krasnih predvidevanjih za svoje otroke, jih je navduše-
vala in govorila: »Dragi otroci, niste vi edini, ki boste iz našega rodu zavzemali
visoke položaje v družbi.«
Pred don Boskom je stal še četrti sin in čakal na don Boskovo napoved. Mati

8.6 Page 76

▲back to top


76
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
je v pričakovanju vsa drhtela. Don Bosko mu je položil na glavo svojo desnico,
ga pozorno gledal in nadvse ljubeznivo pobožal:
»In kaj bo iz tega zadnjega?« je vprašala gospa.
»S prihodnostjo tega dečka pa ne vem, če bo gospa zadovoljna.«
»Kar povejte, kar mislite. Saj to, kar govorimo, ni zares.«
»Prav. Iz tega bomo naredili odličnega duhovnika.«
Plemenita gospa bi skoraj omedlela. Čeprav je bila dobra kristjanka, je zara-
di predsodkov ljudi, ki imajo tako velik vpliv tudi na odličnike tega sveta, imela
skoraj za nečast, da bi prišel iz njene družine duhovnik. Stisnila je dečka k sebi,
kakor da bi ga hotela ubraniti pred veliko nesrečo, in vsa iz sebe zaklicala: »Moj
sin duhovnik? Raje ga vidim mrtvega in prosim Boga, da mi ga vzame, kakor da
bi vstopil v ta stan.«
Ko je don Bosko slišal te besede, je vstal in hotel oditi, tako veliko je bilo
njegovo žalostno začudenje. Gospa v trenutku zanosa niti ni pomislila, kako sil-
no je užalila duhovniško dostojanstvo vseh, ki so pripadali temu stanu.
»Toda zakaj hočete oditi?« je zmedeno vprašala don Boska.
»Jaz,« je odgovoril don Bosko, »mislim, da nimam več kaj opraviti z osebo,
ki ima tako slabo mnenje o najlepšem, najvzišenejšem, najplemenitejšem sta-
nu, ki je sploh mogoč na zemlji. Prepričan sem, da bo Bog uslišal vašo predrzno
željo.« Grofica je ob tem odločnem odgovoru in ob grožnji, ki jo je don Bosko
izrekel, še nekaj jecljala in skušala opravičiti svojo izjavo. Toda pogovora je bilo
kmalu konec. Naslednjega dne je plemenita gospa, potem ko je dobro premislila
neumnost, ki jo je izrekla, spet prišla k don Bosku.
»Oprostite mi,« je dejala, »mojo nepremišljeno izjavo. Bodite tako dobri in
se vživite v moj položaj. Res je, da bi, če bi moj sin postal duhovnik, to pomenilo
zame in za mojo družino veliko nevšečnost. Vendar se jaz nikakor nočem ustav-
ljati Božji volji: pripravljena sem se vdati Božji odločitvi.«
»Gospa grofica,« je odgovoril don Bosko, »vi prezirate največji dar, ki ga Bog
more dati vaši družini in ki je v tem tako vzvišenem poklicu. Ali je res nečast, da
nas Bog izbere za svojo službo?«
»Znova vas prosim odpuščanja. Molite zame.«
»Molil bom za vas. Toda Bog si je zapomnil besedo, ki ste jo izrekli.« Uboga
gospa je odšla na svoj dom veliko bolj nemirna, kot je prišla. Nekaj mesecev po-
zneje se je don Bosku predstavil neki sorodnik imenovane gospe s prošnjo, da
bi prišel v njeno palačo in blagoslovil sina, ki je zbolel. Don Bosko ni hotel iti.
Toda naslednjega dne je prišlo še več sorodnikov, med njimi nekaj don Bosko-
vih prijateljev, nato še mati sama.

8.7 Page 77

▲back to top


BiS 6 — 9. poglavje
77
Povedala mu je, da je otroku iz ure v uro slabše. Zdravniki, ki so se zbrali
ob postelji mladega bolnika, so izjavili, da sta jim bolezen in njen vzrok popol-
noma neznana. Četudi zelo nerad je don Bosko končno privolil in stopil v sobo
umirajočega. Deček je prijel don Boskovo roko in jo poljubil. Nato je z otožnim
očesom gledal sedaj don Boska, sedaj mater in molčal. To je bil prizor, ki je trgal
srce. Po dolgem molku je sin zbral vse svoje moči, dvignil svojo izmučeno roko
proti materi in vzkliknil: »Mamica, se spominjaš, tam pri don Bosku? Ti si to
hotela. Gospod me bo vzel k sebi.«
Ko je mati slišala to tožbo, je kriknila in začela neutolažljivo jokati. Ponavljala
je: »Ne, sinko. Moja ljubezen do tebe me je nagnila, da sem tako govorila. Živi,
otrok moj, živi od ljubezni in za ljubezen svoje matere. Prosi, prosi don Boska,
da te bo ozdravil.«
Don Bosko, ves iz sebe, ni mogel odgovoriti. Nazadnje je izrekel nekaj be-
sed v tolažbo in spodbudo materi, blagoslovil otroka in odšel. Toda Božji sklep
se je izpolnil.
Dragocena Gospodova dediščina, ki je šla v izgubo s sinom plemenite go-
spe, je prešla na ubogega revčka iz oratorija. Klerik Jožef Rocchietti je bil v neiz-
merno don Boskovo veselje v adventnih kvatrah tega leta posvečen v duhovni-
ka. To je bil drugi duhovnik, ki si ga je Bog izbral med gojenci v Valdoccu.
Don Rocchietti je bil vedno deležen velike don Boskove ljubezni. Nekega
dne je nujno potreboval talar. Šel je k don Bosku v njegovo sobo in ga prosil, da
bi mu ga priskrbel. Bil je sirota brez staršev in brez vsega. Prav tisto jutro pa so
don Bosku prinesli nov talar, ki ga je bil tudi on zelo potreben. No, prav. Na pro-
šnjo klerika Rocchiettija se je don Bosko kot po navadi ljubeznivo nasmehnil
in mu dejal: »Tukaj je talar, ki so ga prav prinesli zate. Poglej, ali ti pristaja.« In
mu ga je izročil. Klerik Anfossi je naletel na Rochiettija, ko se je ves zadovoljen
vračal v svojo celico, in mu pripovedoval o ljubeznivem don Boskovem dejanju.
Ta novomašnik je imel nadvse rad don Boska in je kljub slabemu zdravju že-
lel ostati pri njem. Po zunanjosti je bil zelo podoben sv. Alfonzu Mariji Ligvoriju.
Težko je opisati, kako zelo je bil pobožen, goreč v pridiganju in poln dobrih del.
Novomašna slovesnost je služila dečkom za pripravo na božič, saj so jo obha-
jali 19. decembra in je bila nekako predokus polnočnice. Zato jih je don Bosko s
svojo besedo še posebno dobro pripravil. Rekel je namreč, da po naravnih dano-
stih on ne bi mogel živeti več kot 50 let. Vsak podaljšek pa bi bil odvisen edinole
od molitev njegovih fantov.
Od tega dne dalje je don Rocchietti imel mašo ob desetih, pred pridigo. Do te-
daj je to mašo daroval don Bosko, sedaj pa je začel maševati ob petih zjutraj, ven-
dar vedno pripravljen, da bi vskočil ob 10. uri, če bi bil don Rocchietti zadržan. Ob

8.8 Page 78

▲back to top


78
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
sedmih je daroval sv. mašo don Alasonatti in veliko število notranjih in zunanjih
gojencev je prejemalo sv. obhajilo. Pred to mašo je bila prepovedana vsaka igra.
V teh dneh je don Boska trla težka skrb: moral je napisati ogromno število
voščilnic za božič dobrotnikom oratorija in odgovarjati na voščila, ki jih je dobi-
val od vseh strani. Pri tem pa nikakor ni pozabil na svoje mlade prijatelje.
Gospodu kleriku Ruffinu v semenišču v Braju
Dragi Ruffino!
Zahvaljujem se ti za voščila, ki si mi jih izrekel. Naj Bog postoteri, kar si me prosil..
Stori vse, da boš rastel v zrelosti in božjem strahu. Teološka znanost in sveti božji strah
naj bosta predmet tvojega prizadevanja.
Bodi pogumen! Z zmago bo okronan le tisti, ki se je krepko boril. Toda vsak boj na
zemlji je krona, ki nam jo Gospod pripravlja v nebesih. Moli zame.
28. 10. 1858
Tvoj duhovnik BOSKO
Mesec december se je iztekel in na silvestrovo 1858 po večernih molitvah
je don Bosko v novi obednici svoje gojence v hiši spomnil na naslednje.
»Pretekla bodo še in še stoletja pred koncem sveta, druga ljudstva in drugi
narodi bodo poselili zemljo, toda leto 1858 se ne bo nikdar več vrnilo. Čas in ljud-
je bodo izginili v večnosti. To je prva misel. Druga misel pa hiti k letu 1859, ki se
začenja. In kakor je navada v teh dneh, tudi jaz vam želim dolgo življenje. Toda
pri tem vam ne želim v prvi vrsti dolgega življenja. Svetniki so imeli navado, da
so si ob tej priložnosti izražali želje in čestitke, vendar so te bile precej drugačne,
kot jih slišimo v svetu. Imeli so navado reči: Milost našega Gospoda naj bo to leto
vedno z vami. O, da bi mogli vedno izpolnjevati Božjo voljo! Naj vas vedno varuje
presveta Devica Marija. O, da bi mogli vedno rasti v zasluženju vaših dobrih del.
Tudi jaz vam hočem nocoj zapustiti nekaj spominov v korist vaših duš. Za klerike:
dober zgled vedno in povsod z zavestjo, da so Kristusova luč. Dijakom: čim po-
gostejše prejemanje sv. obhajila. Obrtnikom: ker ne morejo med tednom pogos-
to prejemati svetih zakramentov, naj jih goreče prejemajo ob nedeljah. Vsem pa:
dobre spovedi, odkrijte prostodušno svojo vest spovedniku, kajti hudič stori vse,
da bi pripravil koga, da bi zamolčal kak greh pri spovedi. Zato je tak v neizreklji-
vo nesrečnem stanju zaradi božjih ropov, ki ga pehajo na rob prepada večnega
pogubljenja. Zatorej se vedno dobro spovedujte, bodite odkritosrčni, povejte vse
grehe, obudite resnično kesanje in napravite trden sklep. Kajti sicer bi bilo ne-
koristno, celo škodljivo hoditi k spovedi, ker bi si namesto blagoslova klicali na

8.9 Page 79

▲back to top


BiS 6 — 9. poglavje
79
glavo prekletstvo. Stvar pa, ki je med nami zelo navzoča in jo dobro poznamo, je
varstvo naše nebeške matere Marije, naše skrbne zaščitnice. Ponavljajte zato in
prisvojite si tiste lepe besede, ki jih je angel rekel Mariji: Veseli se, Marija, Gospod
je s teboj; in potem one, ki jih ponavlja sveta Cerkev: Sveta Marija, mati Božja,
prosi za nas. Ko greste zvečer spat, recite vedno: Sveta Marija, mati Božja, prosi za
nas. Ko se zjutraj zbudite, recite Zdrava, Marija in občutili boste čudovite sadove
te prošnje. Vsak izmed vas naj stori, kar sem vam priporočil, in Gospod Bog naj
vam podeli vso srečo v letu, ki ga začenjamo. Nikar se ne pozabite zahvaliti Božji
dobroti za vse dobrote, ki ste jih prejeli v preteklem letu.«
Ko je to izrekel, se je za trenutek ustavil, ljubeznivo pogledal množico deč-
kov in nato nadaljeval: »Storite v svetem navdušenju, kar vam je mogoče, da
boste novo leto preživeli v Božji milosti, kajti zelo mogoče je, da bo to leto za
katerega izmed nas zadnje leto življenja. Naj vam povem, da je tukaj med nami
fant, ki bo moral oditi v večnost pred pustom.«
Ko je tako govoril, je držal svojo roko na glavi enega izmed dečkov. Bil je to
Mihec Magone. Ta je pogledal don Boska v oči, ki so bile polne angelske čistosti,
in ga vprašal: »Povejte mi, sem to jaz?« Don Bosko ni odgovoril.
»Razumel sem,« je dejal Magone. »Jaz sem tisti, ki moram pobrati šila in
kopita in oditi v večnost. Prav. Pripravil se bom.« Te besede so tovariši sprejeli
s smehom, vendar jih niso pozabili. Tudi Magone jih ni pozabil, a se zaradi tega
njegova vesela narava ni prav nič spremenila. Bil je vedno enako ljubezniv in je
pridno opravljal svoje dolžnosti. Tako je don Bosko sklenil leto 1858.
Tega leta v oratoriju ni bilo nobenega pogreba. Umrl je samo en gojenec,
Jožef Morgano iz Turina, in sicer 24. novembra, v Cottolengovi bolnišnici, star
17 let.

8.10 Page 80

▲back to top


10.
poglavje
1859 – Uresničitev don Boskove napovedi – Bolezen, sveta smrt in pogreb
Mihca Magoneja – Nove župnikove določbe za pogrebe fantov iz oratorija
– Praznik sv. Frančiška Saleškega – Smrt Konstanca Berardija – Zapoznela
pohvala don Boska – Don Boskov napis na grobu očeta don Chiatellina.
Učinek besed, ki jih je don Bosko izrekel na silvestrovo zvečer leta 1858,
je bil sorazmeren s spoštovanjem, ki ga je užival med gojenci. Kanonik Ballesio,
ki je bil takrat dijak v oratoriju in je na lastna ušesa slišal don Boskov nagovor,
nam je sporočil:
»Čeprav je don Bosko med nami gojenci slovel kot človek izrednih naravnih
darov telesa in duše, kar se tiče nadarjenosti, silnega spomina, velike dobrote,
izredne telesne spretnosti in moči, čeprav smo ga imeli za izredno izobraženega
in razgledanega človeka, je vendar tisto, kar je na nas delalo poseben vtis, bilo
prepričanje, da mu je Bog podelil veliko naravnih in nadnaravnih darov. Znano je,
in to na osnovi krepkih razlogov in smo vsi trdno prepričani, da je bil don Bosko
v mnogih primerih obdarjen z darom prerokovanja.
»Več kot enkrat je javno naznanil, da bo v kratkem času, recimo enem me-
secu, eden izmed članov njegove številne družine umrl, čeprav so bili v času
napovedi vsi popolnoma zdravi. To svojo očetovsko napoved je izgovoril tako
resno in previdno in ji dodal toliko zveličavnih nasvetov, da smo bili vsi resno
opozorjeni in je vsak skušal urediti svoje dušne zadeve. Ne da bi naša kričava
radost kakorkoli trpela, smo postali bolj pridni, se bolj zavzeto učili in pridno
delali. Edini, ki je zaradi napovedi največ trpel, je bil napovedovalec ali prerok
sam, ker je moral veliko več spovedovati in odgovarjati na številna vprašanja, ki
so mu jih vsi zastavljali.

9 Pages 81-90

▲back to top


9.1 Page 81

▲back to top


BiS 6 — 10. poglavje
81
Slišal sem, da je don Bosko, ne da bi dal komu kaj slutiti, ob pravem času in
na najustreznejši način previdno pripravljal tistega fanta. Uresničitev je vedno
potrjevala njegovo napoved in prav zato smo mu verjeli.
In sedaj se vrnimo k prerokbi. Na silvestrovo 1858 je eden izmed fantov, ki
je stal blizu don Boska, slišal Magonejevo vprašanje. Bil je to Konstanc Berardi iz
Chiusa di Cureo, star 16 let. Ko je don Bosko izrekel napoved, je bil trdno prepri-
čan, da je on tisti, o katerem je govoril. Začel je ponavljati sam pri sebi: »Sedaj je
vrsta na meni?« Opravil je dobro spoved in nemudoma pisal pismo staršem, jih
prosil za odpuščanje vseh prekrškov, ki jih je storil, ko je bil še doma, se od njih
poslovil in zagotovil, da mora oditi v drugo življenje. Dobil je dovoljenje, da je šel
v Cottolengo, kjer je preživel dve leti, da bi zadnjikrat pozdravil kanonika Angle-
sia in svoje nekdanje sošolce. Jasno je govoril o velikem potovanju in trdil, da je na
koncu svojih dni. Vsi njegovi znanci v oratoriju in zunaj oratorija so mislili, da se
mu je zmešalo. Nekaj fantov je o Berardijevih fiksnih idejah poročalo don Bosku,
toda on se ni prav nič začudil in z enim samim hm je pustil stvar neodgovorjeno.
Zaradi tega so v zavodu začeli domnevati, da je zares Berardi tisti, ki bo mo-
ral umreti. On pa je brez strahu ponavljal: »Sedaj sem jaz na vrsti, da umrem.«
»En teden pozneje,« nam je pripovedoval don Janez Garino, »smo jaz in ne-
kateri moji tovariši prišli zgodaj zjutraj v obednico, kjer je don Bosko zajtrkoval
svojo kavo. Kakor po navadi smo se mu pridružili, se šalili, dražili in želeli slišati
od Božjega služabnika kako besedo. Ne vem, kako je naneslo, da smo ga začeli
vpraševati, koliko let bo še kateri živel. Tudi jaz sem ga vprašal. Don Bosko me
je prijel za roko, pozorno opazoval mojo dlan, kakor se dela, ko kdo napoveduje
prihodnost, in mi v šali povedal neko številko. Kakor meni je tudi drugim napo-
vedal, kako dolgo bodo živeli. Z izjemo enega samega. Ta je bil moj sveti sošolec
Mihec Magone, ki ni vedel kaj početi s to izjemo.«
Tudi vsi drugi dečki, ki so pozorno opazovali vsako don Boskovo kretnjo in
prisluhnili vsaki njegovi besedi, so opazili, da se ni zmenil za Magoneja, čeprav
mu je tudi on ponujal svojo roko. Zato so se množile razlage don Boskove na-
povedi.
V nedeljo 16. januarja 1859 so se zbrali člani Družbe sv. Rešnjega telesa,
kakor so to delali vsak praznični dan. Po običajni molitvi, branju in opominih, ki
so se zdeli najbolj primerni, je eden izmed članov vzel škatlo z duhovnimi cvet-
kami ali listi, na katerih so bili zapisani nasveti, ki naj bi jih izpolnjevali v teku
tedna. Škatla je krožila okoli in vsak fant je potegnil svoj listek. Tudi Magone ga
je potegnil; na njem so bile napisane te pomembne besede: Pri sodbi bom sam
s svojim Bogom. Prebral ga je in ga z začudenjem dal svojim tovarišem: »Zdi

9.2 Page 82

▲back to top


82
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
se mi, da je to povabilo na sestanek, ki mi ga pošilja Gospod, da se pripravim.«
Nato je šel k don Bosku, mu ves v strahu pokazal svoj listek in ponovil, da šteje
to kot povabilo, da bi se pojavil pred Gospodom. Don Bosko ga je pomiril in
mu priporočil, naj bo miren, vendar pa pripravljen: ne zato, ker je potegnil tisti
listek, temveč zaradi ponovnega priporočila Jezusa Kristusa v sv. evangeliju, ko
pravi, da naj bomo vedno pripravljeni na dajanje obračuna za svoje življenje.
»Povejte mi torej,« je dejal Magone, »koliko časa bom še živel?«
»Živeli bomo tako dolgo, dokler nas bo Bog ohranil pri življenju.«
»Bom živel še vse to leto?« je vprašal Magone očitno ganjen.
»Nikar se ne vznemirjaj. Naše življenje je v rokah našega Gospoda, ki je dob-
rotljivi oče. On najbolje ve, kako dolgo nas bo pustil živeti na tej zemlji. Končno
ni treba vedeti za uro smrti, da vstopimo v nebesa. Pomembno je, da si z dobrimi
deli naberemo čim več zasluženj.«
Tedaj je Mihec žalostno dejal: »Če mi nočete povedati, je to znamenje, da je
konec blizu.«
»Ne verjamem,« je dodal don Bosko, »da bi bil tako zelo blizu. Toda četudi
bi bil, ali ti ne bi bilo drago, da bi obiskal blaženo Devico Marijo v nebesih?«
»Res je, res je,« je vzkliknil deček in veder kakor vedno odšel na odmor.
To je bilo edinkrat, da je don Bosko, opirajoč se na čednost in resnično veliko
ljubezen do Boga, ki je krasila dušo tega fanta, izgovoril besedo, četudi zelo nedo-
ločno, o bližnjem koncu življenja kakega svojega gojenca. Kajti nemir, ki se je za
kratek čas polastil Magoneja, je bil tako močan, da je sklenil, da dečkom, ki jih je
Gospod imel zrele za nebesa, ne bo nikdar nakazoval njihovega bližnjega konca.
Ta Magoneju povedana beseda se je razvedela in tako je Berardi spremenil
svoje mnenje in začel govoriti: »Torej nisem jaz tisti, ki bo moral umreti.«
V ponedeljek, torek in sredo dopoldne je bil Magone ves čas dobre volje
in tudi v njegovem zdravstvenem stanju ni bilo opaziti nikakršne spremembe.
Redno je opravljal vse svoje dolžnosti.
Šele v sredo popoldne po kosilu ga je don Bosko videl, kako je z balkona opa-
zoval svoje tovariše pri igri, ne da bi tudi sam šel na dvorišče in se je udeležil. To
je bilo nekaj izrednega in znamenje, da z njegovim zdravjem nekaj ni v redu.
Zvečer ga je don Bosko vprašal, kaj mu je, in on mu je odgovoril, da ima
težave z glistami, kar je bilo pri njem pogosto. Poklicali so zdravnika. Ta mu je
predpisal ustrezna zdravila, vendar ni našel nič resnega. Toda v petek zjutraj se
ni več mogel dvigniti iz postelje, ker se je počutil preveč slabo. Don Bosko ga je
ob dveh popoldne obiskal in ugotovil, da se je težavi z dihanjem pridružil še ka-
šelj in da so bili pljunki krvavi. Takoj so poklicali zdravnika. Prav v tem trenutku

9.3 Page 83

▲back to top


BiS 6 — 10. poglavje
83
je prišla tudi Magonejeva mati in mu rekla: »Mihec, ali se, medtem ko so šli po
zdravnika, ne bi hotel spovedati?«
»Da, draga mati, zelo rad. Sicer sem se včeraj spovedal in prejel sveto obha-
jilo, toda ker se je bolezen poslabšala, bi se rad spovedal.« V nekaj minutah se
je pripravil in poklicali so don Boska, da ga je spovedal. Nato je deček ves veder
rekel svoji materi in don Bosku: »Kdo ve, ali ta moja spoved ni za vajo za srečno
smrt. Ali pa je zares priprava na mojo smrt.«
»Kaj praviš?« mu je odgovoril don Bosko, »bi rad ozdravel ali bi raje šel v
nebesa?«
»Gospod Bog ve, kaj je bolje zame. Jaz ne želim drugega kot to, kar želi on.«
»Če bi ti Gospod dal na izbiro, da ozdraviš ali da greš v nebesa, kaj bi izbral?«
»Kdo bi bil tako neumen, da bi ne izbral nebes?«
»Si želiš iti v nebesa?«
»Seveda si želim. Iz vsega srca bi rad šel in prav to je tisto, za kar že dalj časa
prosim Boga.«
»In kdaj bi želel iti?«
»Takoj bi šel, če bi le bilo Gospodu prav.«
»Prav. Recimo vsi skupaj: v vseh stvareh, v življenju in smrti, naj se zgodi
Božja volja.«
V tistem trenutku je prišel zdravnik in ugotovil, da se je bolezen obrnila na
slabše.
»Slabo je. Kri je zalila trebušno votlino in ne vem, ali bo mogoče preprečiti
najhujše.«
Storili so vse, kar je mogoče storiti v takih primerih: puščali so mu kri, mu
dali obkladke in čaje; skratka, poskusili so vse, da bi spremenili tok krvi, ki je
grozila, da ga bo zadušila. Toda vse je bilo zaman.
Ob devetih tistega večera je Magone prosil za sveto popotnico. Preden jo je
prejel, je rekel don Bosku: »Priporočite me molitvam mojih tovarišev.« Kake če-
trt ure pozneje mu je nenadoma postalo slabo. Čez nekaj minut pa je z veselim
obrazom in skoraj v šali naredil znamenje, naj ga poslušajo, in dejal: »Na listku,
v nedeljo, je bila napaka. Tam je stalo zapisano: Pri sodbi bom sam s svojim Bo-
gom, kar pa ni res. Ne bom sam, z menoj bo tudi blažena Devica, ki mi bo stala
ob strani. Sedaj se ničesar več ne bojim. Pripravljen sem, da grem vsak trenutek.
Sama blažena Devica me hoče spremljati k sodbi.
Šlo je proti deseti in stanje se je od trenutka do trenutka slabšalo. Don Bosko
je v bojazni, da bi ga še tisto noč izgubili, odločil, da naj don Zattini, ki je vstopil v
oratorij 1858, en klerik in bolničar bedijo pri njem pol noči; drugo polovico noči
vse do jutra pa don Alasonatti, poznejši prefekt hiše, neki drug klerik in drug bol-

9.4 Page 84

▲back to top


84
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ničar. Don Bosko, ki ni predvideval posebne nevarnosti, je dejal: »Magone, skušaj
se malo odpočiti. Jaz grem za trenutek v svojo sobo, da odmolim brevir, potem pa
bom spet prišel.«
»Ne,« je dejal fant, »ne zapuščajte me sedaj.«
»Odmolil bom samo del brevirja in se vrnil.«
»Vrnite se, prosim, čim prej.«
Toda don Bosko je komaj prišel do svoje sobe, ko so ga spet poklicali, da naj
hitro pride, ker se verjetno bliža smrtni boj. Duhovnik Avguštin Zattini mu je po-
deljeval zakrament maziljenja bolnikov in umirajoči je po vsakem maziljenju iz-
rekel vzdihljaj. Nato so mu podelili papeški blagoslov in popolni odpustek. Zdelo
se je, kot da bi si hotel malo oddahniti, a se je zopet hitro zavedel. Čeprav mu je
srce močno utripalo in je vse kazalo, da je nastala notranja krvavitev, ki mu je
povzročala bolečine po celem telesu, je vendar njegov nasmeh, mirnost, ljube-
znivost in obvladovanje umskih sposobnosti kazalo na čisto normalno stanje. Od
časa do časa je pobožno izrekal duhovne vzdihljaje.
Ko je ura udarila deset in tri četrt, je glasno poklical don Boska in vzkliknil:
»Sedaj smo tako daleč. Pomagajte mi!«
»Bodi miren,« mu je odgovoril don Bosko, »ne bom te zapustil, dokler ne
boš z Gospodom v nebesih. Ker se že nameravaš posloviti od tega sveta, boš
mogoče še zadnjič pozdravil svojo mater?« Njegova mati, ki je bila prej ves čas
ob njegovi postelji, je šla v bližnjo sobo malo počivat.
»Ne, nočem ji povzročati bolečine. O, uboga moja mati, tako zelo me ima rada.«
»Pa mi boš zapustil vsaj kako sporočilo zanjo?«
»Da, povejte ji, da jo prosim odpuščanja za vse neprijetnosti, ki sem ji jih
povzročil v svojem življenju. Zelo se vsega kesam. Recite ji, da jo imam rad, da
naj bo pogumna in naj vztraja v dobrem. Da rad umrem, da odhajam s tega sve-
ta z Jezusom in Marijo in da bom v nebesih čakal nanjo.«
Te besede so globoko pretresle vse navzoče. Toda don Bosko se je opogu-
mil, in da bi napolnil te zadnje trenutke, mu je od časa do časa postavil kako vpra-
šanje.
»Kaj naj rečem tvojim tovarišem?«
»Da naj vedno dobro opravijo spoved.«
»Česa se, kar si storil v svojem življenju, v tem trenutku najbolj veseliš?«
»Najbolj me v tem trenutku tolaži to, da sem storil nekaj malega za Mariji-
no čast. Da, to mi je v največjo uteho. O Marija, Marija, kako zadovoljni so tvoji
častilci v trenutku smrti. Vendar pa,« je nadaljeval, »me moti ena stvar: ko se
bo moja duša ločila od telesa in bom vstopil v nebesa, na koga naj se obrnem in
kaj naj rečem?«

9.5 Page 85

▲back to top


BiS 6 — 10. poglavje
85
»Če te Marija sama hoče spremljati na sodbo, prepusti njej vso skrb. Toda
preden boš odšel v nebesa, bi ti rad dal naročilo.«
»Kar povejte. Storil bom, kar je v moji moči, da vas bom ubogal.«
»Ko boš v nebesih in boš imel srečo videti veliko Devico Marijo, ji najprej
izroči moje vdane pozdrave in pozdrave vseh, ki so v tej hiši. Prosi jo, da nas
vse skupaj blagoslovi, da nas vse sprejme pod svoje mogočno varstvo in da se
nobeden, ki ga bo Božja previdnost poslala v to hišo, ne bi izgubil.«
»Rade volje bom izpolnil to naročilo. Še kaj drugega?«
»Za sedaj nič. Odpočij si malo.«
Videti je bilo, kakor da bi bolnik želel malo zaspati. Čeprav je ohranil svoj
običajni mir in je svobodno govoril, so vendar nekatera znamenja naznanjala nje-
govo bližnjo smrt. Zato so začeli moliti proficiscere (odpotuj). Sredi te molitve
se je kakor predramil iz globokega sna in s svojo običajno veselostjo na obrazu
in s smehljajem na ustih dejal don Bosku: »Kmalu bo prišel trenutek, ko bom iz-
polnil vaše naročilo. Skušal ga bom natančno izpolniti. Povejte mojim tovarišem,
da jih vse pričakujem v nebesih.« Nato je z rokami stisnil križ, ga trikrat poljubil
in izgovoril svoje zadnje besede: »Jezus, Marija, Jožef, v vaše roke izročam svojo
dušo.« Potem je odprl usta, kakor da bi hotel globoko vdihniti, in mirno zaspal v
Gospodu.
Ta presrečna duša je zapustila svet in poletela, kakor trdno upamo, v Božje
naročje ob enajstih ponoči v petek 21. januarja 1859, v starosti komaj štirinajstih
let.
Ko je nastopila zora in se je razvedelo, da je Magone umrl, so vsi jokali in
zraven ponavljali: »V tem trenutku je Magone z Dominikom Saviem v nebesih.«
Zmolili so veliko rožnih vencev in opravil za pokojne, darovali veliko spovedi in
obhajil in vsak je hotel dobiti kak njegov predmet, pa četudi samo kak zvezek
ali list, da so jih hranili kot relikvije. Da bi potem tudi na zunaj pokazali, kako
zelo so ga vsi imeli radi, so mu pripravili slovesen pogreb, kakor je bil pač mo-
goč v njihovih skromnih razmerah.
S prižganimi svečami v rokah, s pogrebnimi pesmimi, z godbo na pihala in
s petjem so pospremili truplo do groba, kjer so mu zaželeli večni mir in pokoj in
ga še zadnjikrat pozdravili v vroči želji, da bi bili nekoč z njim združeni v bolj-
šem življenju, kot je to tukaj na zemlji. Bil je pokopan v zahodnem štirikotniku,
v 70. vrsti, 22. grobu, kakor je povedal podkaplan don Fissore.
S tem pa še ni bilo konec zunanjih počastitev. Zaradi njegovih izrednih kre-
posti so v oratoriju slovesno obhajali 30. dan in duhovnik Zattini, slaven govor-
nik, je v navdušenem in umetniško zloženem govoru prikazal življenje in čednosti

9.6 Page 86

▲back to top


86
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Mihca Magoneja. Da pa se ne bi z Magonejevim pogrebom v oratoriju uvedla na-
vada slovesnih pogrebov, ki niso v skladu z domom ubogih, je don Bosko v soglasju
z župnikom določil, da bi umrle v oratoriju pokopavali kot reveže 'more pauperum'
(po načinu revežev). Župnikova privolitev je bila takole zamišljena in napisana:
1. Truplo naj prenesejo do nastreška po ulici svetega Petra V vezeh. Spremljajo naj ga
duhovniki in ministranti, oblečeni v koretlje. Za njimi naj gredo svečarji.
2. Med spremstvom do tja naj se moli in ne poje.
3. Ko pridejo tja, naj ministranti takoj odidejo. Ostanejo naj samo laiki s svečami in sveč-
niki. Truplo naj spremijo v cerkev, nato pa odnesejo sveče domov.
4. Krsto naj nesejo, kakor bo najbolj primerno.
5. V župnijski cerkvi bo peta maša ob navzočnosti trupla.
Nedolgo zatem so dobili dovoljenje za opravljanje pogrebov v oratoriju in
so truplo brez spremstva duhovnikov odnesli naravnost na pokopališče.
Po dneh žalosti je prišel dan slovesnega praznika. Dne 30. januarja so v ora-
toriju obhajali praznik sv. Frančiška Saleškega. Praznovanju je načeloval gospod
Juvenal Delponte, ki mu je bil posvečen in natisnjen lep sonet na čast svetemu
zaščitniku. Sveto vabilo nam ohranja spomin in razpored te slovesnosti.1
Mogoče se bo komu zdelo odveč, da med številnimi skoraj enakimi progra-
mi za naše verske slovesnosti prinašamo prav tega. Vendar imamo za to izreden
in pomemben razlog. Naš dragi svetnik je po vseh predpisih dal svoje ime naši
dobrodelni ustanovi, ki se je prvič imenovala po njem Družba Svetega Frančiška
Saleškega, naslov, ki bo kot znamenje in program veljal za vsa prihodnja stoletja,
če bo tako prav Bogu in njegovi sveti Materi.
Medtem ko se je vse to dogajalo, Konstanc Berardi, ki je videl umreti Ma-
goneja, ni več mislil na svoje napovedi. Vendar je med fanti v oratoriju prevla-
dovalo prepričanje, da bo v kratkem umrl še kdo. Res je don Bosko 25. januarja
1 SVETO VABILO. V nedeljo, dne 30. januarja, bomo v Oratoriju v Valdoccu obhajali praznik sv. Fran-
čiška Saleškega. Vladajoči papež Pij IX. podeljuje popolni odpustek vsem, ki se bodo na ta dan spovedali
in prejeli sveto obhajilo ter molili za potrebe sv. Cerkve. Tako je bilo odločeno v Rimu 28. septembra 1850.
RAZPORED
Ves dopoldan svete maše in priložnost za sveto obhajilo.
Ob 8. uri skupno sveto obhajilo.
Ob 9. uri odmor.
Ob 10. uri slovesna peta maša, ki jo bodo izvajali gojenci Oratorija.
POPOLDNE
Ob 1. uri različne igre.
Ob 2 1/2. slovesne večernice, slavnostni govor, blagoslov z Najsvetejšim.
Ob 4. uri blagovna loterija.
Ob 5 1/2. razdelitev nagrad 14 najprizadevnejšim gojencem.
Ob 6. uri posebna predstava.

9.7 Page 87

▲back to top


BiS 6 — 10. poglavje
87
naznanil, da ni bil Magone tisti, ki mu je on napovedal smrt. Zato naj bodo vsi
pripravljeni, da ne bo nikogar mogoče presenetiti. Dodal je še: »To se bo zgodi-
lo še pred koncem meseca. Mogoče bom to jaz, mogoče bo kdo izmed vas? Vsi
bodimo pripravljeni.«
Tedaj je Berardi na začudenje vseh začel z vso gotovostjo ponavljati kakor prej:
»Torej sem jaz tisti, ki mora biti pripravljen.« Stopil je k don Bosku in ga vprašal:
»Sem jaz tisti, ki mora umreti?« Don Bosko mu ni odgovoril. Berardi je bil zdrav,
pridno se je udeleževal igre in vestno je izpolnjeval svoje dolžnosti, kakor vsi drugi.
Zdravje v oratoriju je bilo popolno in konec januarja ni bilo v hiši nobenega
bolnika, tako da so začeli šušljati med seboj: »Tokrat se bo pa don Bosko zmotil,
kajti v tem mesecu ne bo nihče umrl.« Vsi so bili v napetem pričakovanju.
Dne 7. februarja je bil Konstanc Berardi po kosilu na odmoru in potem je
z drugimi šel v šolo. Mladi Garino, ki je kakor drugi radovedno pričakoval izid
don Boskove napovedi, nam takole poroča: »V šoli (dvorana v prvem nadstro-
pju) sem na desni strani imel ob sebi sošolca, ki je bil precej večji od mene. Ime-
noval se je Berardi. Pisali smo šolsko nalogo, in sicer prevod. Bili smo zatopljeni
v svojo nalogo, kar se je nekje na polovici ure Berardi obrnil k meni in dejal:
Poglej malo, kaj imam tukaj – in mi pokazal s prstom na zgornjo ustnico, kjer
se je začel pojavljati majhen izpuščaj. Poslušaj, je nadaljeval, kaj če je to zače-
tek nevarne bolezni? Don Bosko je dejal, da mora ta mesec nekdo umreti. Po
Magoneju še ni nihče. Kaj, če sem jaz na vrsti? Ko je to govoril, je skoraj jokal,
medtem pa si je s prstom do krvi odrgnil izpuščaj.
Po pouku je bil po malici na odmoru, nato pa je šel v učilnico, kjer se je
potožil Pavlu Alberi zaradi izpuščaja na ustnici; le-ta je rastel in ga vedno bolj
bolel. Ponoči je dobil vročino in drugo jutro mu je Peter Enria, ker ni vstal iz
postelje, prinesel malo juhe. Zdelo se mu je, da stvar ni resna. Don Bosko pa je
nemudoma poklical zdravnika. Ta je ugotovil tvor v ustih in dal dečka takoj pre-
peljati v bolnišnico sv. Mavricija. Kljub vsemu prizadevanju je Berardi naslednji
dan, devetega februarja, umrl. Bilo je točno en mesec po Magonejevi smrti, pred
pustom, kakor je don Bosko napovedal zadnji dan prejšnjega leta (1858).
Don Mihael Rua je eden izmed dvesto prič uresničitve don Boskove napovedi.
Don Bosko je moral v tistih dneh preboleti še tretjo žalost. Večkrat je bil s
svojimi pevčki v Carignanu. Župnik teolog Jožef Capriolo, duhovščina in mešča-
ni so mu bili zelo naklonjeni. Prav tako so ga zelo spoštovali v družini senator-
ja grofa Mola di Larissé, ki je močno obžaloval, da don Bosko ni prevzel vloge
hišnega učitelja njegovega številnega naraščaja, ker ga je don Caffasso poslal v

9.8 Page 88

▲back to top


88
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
bolnišnico markize Barolo.2 V ta kraj ga je vleklo zlasti prijateljstvo z don Chi-
atellinom. Ko je sedaj umrl njegov priletni oče, so se sin in prijatelji obrnili na
don Boska, da bi jim sestavil napis, ki naj bi ga vklesali na nagrobni spomenik.
Don Bosko je privolil in ga napisal v želji, da bi marmor oznanjal veliko ljubezen
umrlega do katoliške Cerkve.
Dominik Chiatellino – vzor krščanskega življenja – redek zgled družinskega
očeta – zavzet zagovornik cerkvene glasbe – goreč za lepoto cerkvenih obredov
– velikodušen dobrotnik revežev – čeprav sam ni bil bogat – odločen katoličan –
velik ljubitelj svetega očeta papeža – ljubljen od vseh, ki so ga poznali – za katerim
žalujejo sorodniki in prijatelji – je umrl v zreli starosti 80 let – umrl 23. Januarja
1850 – molimo, da bo njegova duša našla počitek v srečni večnosti – hodimo po nje-
govih stopinjah
2 Spoštovani gospod grof! Rad bi z jasnimi besedami predstavil vaši ugledni osebi, kako mi je žal, da
ne morem biti ob strani svojemu dragemu Alojziju, še zlasti ob njegovem skorajšnjem izpitu. Misel
na to vedno bolj poslabšuje moje stanje, ki je postalo tako slabo, da skoraj nimam več nikakršnih
telesnih in duhovnih moči.
Če je vaša uglednost zadovoljna, bi vam poslal duhovnika, svojega prijatelja in domačina (piše se
don Bosko), ki mu ne manjka niti ena od lastnosti, ki morajo krasiti dobrega duhovnika. Krepost,
učenost in milina značaja tekmujejo med seboj in ga vsem znancem delajo priljubljenega.
Tak je človek, ki sem ga določil v odobritev vaši ugledni osebi z namenom, da bi ga sprejeli v svojo
hišo, kjer me bo lahko nadomeščal. Ni mi ga treba priporočati, ker boste takoj, ko ga boste spoznali,
prepoznali njegove sposobnosti, kar bo vredno več kot moje priporočilo.
Ko se bo vaša uglednost o tem posvetovala z gospo grofico, vas prosim, da me obvestite o izidu vajine
odločitve. Bodite tako dobri, da sprejmete moje vdane pozdrave in jih razširite čez vso vašo družino.
Končujem, ker mi moji možgani ne služijo in me vsak še tako majhen napor vodi skoraj v blodnje.
Štejem si v čast, da se imenujem vaše uglednosti
vdani in ponižni služabnik ILLUMINATO ALLAMANO
Z mojega doma, 29. julija 1844
Gospodu Le Comte Sénateur Mola de Larissé, Turin

9.9 Page 89

▲back to top


11.
poglavje
Piemont je pripravljen za vojno proti Avstriji – Zaradi pozabljivosti dva
klerika iz oratorija nista oproščena vojaške službe – Previdnosten nasvet
ministra za bogoslužje don Bosku – Pravica do izvzetosti prisojena dvema
klerikoma – Nabiralec prostovoljcev v oratoriju
Zadnje mesece leta 1858 in v začetku 1859 so dozorevali dogodki, ki so
morali spremeniti usodo Italijanov, istočasno pa so dajali priložnost, da je don
Bosko izvajal svojo previdnost in krščansko ljubezen. Povsod so govorili o voj-
ni, ki se je že dolgo časa pripravljala.
Piemontska vlada je oborožila vojsko, napolnila državno blagajno, navezala
diplomatske stike, zgradila železniške proge in ceste z namenom, da bi ponov-
no poskusili izgnati Avstrijce iz Lombardije in Benečije. Ko so Avstrijci zaplenili
premoženje Lombardov, ki so bili osumljeni sodelovanja pri krvavih spopadih
meseca februarja v Milanu, je subalpska vlada močno protestirala pri evropskih
velesilah. Parlament je takrat izglasoval zakon, na osnovi katerega bi prebegli
domoljubi dobili nadomestilo za izgubljeno premoženje. Posledica tega je bila
prekinitev diplomatskih odnosov med Avstrijo in Piemontom.
Ko so na Pariškem kongresu meseca februarja 1856 določali pogoje za mir z
Rusijo, je grof Cavour, zunanji minister Piemonta, ostro napadel vlado v Neaplju,
zahteval upravno ločitev papeških legacij Bologne, Ravene in Ferrare od Rima in
umik Avstrijcev iz Italije. V očeh sektašev je Avstrija nosila veliko krivdo: kadar-
koli je bila v nevarnosti papeževa posvetna oblast, jo je ona odločno branila.
Kongres o vsem tem ni prav nič odločil, toda Cavour je moral dobiti oblju-
bo pomoči od Anglije in Francije. Sektaši so rovarili v posameznih pokrajinah in
pripravljali ljudi na revolucijo. Več vlad je v naivni dobrodušnosti sprejelo tudi

9.10 Page 90

▲back to top


90
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
v najbolj pomembne in odločilne službe ljudi, ki so rovarili proti njim; bile so
prepričane, da jih ne bodo več izdali. S tem so pripravljali lastno pogubo. Vojak,
po imenu Agesilao Milano je skušal z bajonetom zabosti kralja Ferdinanda II.
Neapeljskega in več oboroženih trum se je izkrcalo v Neaplju z namenom, da bi
vrgli vlado, vendar so slabo naleteli.
Končno so Orsinijeve bombe prisilile Napoleona, da se je vdal zahtevam sek-
tašev. Poleti 1858 je povabil Kamila Cavourja v toplice Plombières, kjer sta se
dogovorila o združitvi Italije pod vodstvom savojske dinastije in o zaplembi pa-
peške posesti razen majhnega ozemlja v Rimu. Piemont bi odstopil Franciji Nico
in Savojo kot plačilo za pomoč cesarskih čet Italiji.
Vse te določbe so ostale strogo tajne, dokler ni Napoleon III. v svojem nago-
voru diplomatskemu zboru, ki se mu je prišel poklonit prvi dan leta 1859, obr-
njen k avstrijskemu poslaniku rekel: »Zelo mi je žal, da naši odnosi z vašo vlado
niso več tako dobri kot v preteklosti.« Navzoči so razumeli, da vojna ni več daleč.
Kot odmev na Napoleonovo izjavo je kralj Viktor Emanuel 10. januarja ob
odprtju parlamenta dejal: »Obzorje, v katerem se je znašlo novo leto, ni popol-
noma jasno in mi nismo brezčutni za krike bolečine, ki prihajajo do nas iz toliko
krajev Italije.«
Dne 18. januarja so Cavour in Lamarmora v kraljevem imenu ter princ Napo-
leon in general Niel v cesarjevem imenu podpisali v Turinu pogodbo o obrambni
zvezi med Francijo in Piemontom. Dne 17. februarja sta obe zbornici izglasovali
petdeset milijonov posojila za državno obrambo, istočasno pa so poklicali pod
orožje nove vojne obveznike.
Med temi sta se znašla tudi klerika Cagliero in Francesia, ki sta morala na
nabor 1858 in bi morala k vojakom, če don Bosko ne bi našel načina, da so ju
oprostili.
Zakon iz leta 1854 je dajal škofijskim pisarnam pravico, da so predložile vla-
di seznam tistih klerikov, ki naj bi bili izvzeti iz vojaške službe, in sicer v soraz-
merju en klerik na deset tisoč vernikov. Klerik Cagliero je šel v škofijsko pisarno v
Turinu in prijavil, da on in klerik Francesia ne bi šla k vojakom. Rektor semenišča
kanonik Vogliotti mu je zagotovil, da bo to poslal vojaškim oblastem. Ker je bil
klerik Cagliero zaposlen z množico stvari, je pozabil v določenem roku zahteva-
ti od škofije pisno potrdilo, da je bil predložen za oprostitev od vojaške službe.
Medtem pa je škofijska pisarna predložila vladi seznam izvzetih nabornikov, kjer
pa ni bilo Caglierovega in Francesijevega imena. Ta dva pa ali zaradi neizkuše-
nosti ali zaradi pozabljivosti nista dvignila potrdila o duhovniški preobleki leta

10 Pages 91-100

▲back to top


10.1 Page 91

▲back to top


BiS 6 — 11. poglavje
91
1855 in ju zato niso vpisali v seznam škofijske duhovščine in tudi ne v seznam za
oprostitev od vojaške službe.
In tako sta mesec dni pozneje dobila v oratoriju odlok, po katerem ju vo-
jaška oblast v teku desetih dni kliče na odsluženje vojaške službe v določenih
vojašnicah. Don Bosko, ki je poziv sprejel, ga je izročil obema klerikoma. Cag-
liero se je močno začudil in si ni mogel razložiti, zakaj je bil klican. Takoj se je
odpravil v škofijsko pisarno, da bi izvedel nadrobnosti, a tu so mu odgovorili, da
pač ni dvignil potrdila o duhovniški preobleki.
»Prišli ste prepozno,« mu je dejal uradnik.
»Kako?«
»Seznam nabornikov, za katere se prosi oprostitev, je bil že predložena vladi.«
»Pa ne bi mogli poslati še dodatne liste?«
»Število je že izpolnjeno.«
»Bi bili tako ljubeznivi in poizvedeli, ali v drugih škofijah, na primer Albi,
Susi, Astiju, niso izpolnjena vsa mesta?«
»Ni več časa.«
»To se pravi, da moram iti v vojno.«
»Zelo nam je žal, toda mi ne moremo storiti drugega.«
»Poslušajte,« je nadaljeval Cagliero, »vi ste vedeli, da sva midva klerika. Na-
jina starost vama je bila znana iz krstnega in rojstnega lista, ki sva vam jih pos-
lala. Duhovniško obleko sva prejela z vašim dovoljenjem. Obiskovala sva vaše
šole in z dobrim uspehom naredila vse izpite. Če nisva bila zadosti vestna, da
bi se še drugič predstavila za vlogo prošnje, je bilo zato, ker sva menila, da to ni
potrebno. Toliko bolj, ker sva se zanašala na besedo kanonika Vogliottija, ki je
zatrjeval, da je vse v redu. Zares čudno je, da ste pozabili na najini imeni, saj so
vendar zapisana v šolskih seznamih skupaj z drugimi. Pa naj bo. Prosila bova za
pomoč don Boska. Upajmo, da bo on uredil vso zadevo.«
»Kdor ima don Boska, nas več ne potrebuje. Bomo videli, kako se boste iz-
mazali.«
Če so eni imeli prav, tudi drugi niso bili popolnoma brez razlogov. Vendar
pa je Božja previdnost zato tako uredila, da bi se pokazalo, kako don Bosku tako
v velikih kakor majhnih zadevah ni manjkala Božja pomoč.
Klerik Cagliero se je vrnil v oratorij in o vsem natančno poročal don Bosku.
Ko je videl, da je ta postal zamišljen, je dejal: »Če je treba iti v vojno, bom šel;
Viktor bo imel vojaka več: ali bom tam pustil glavo ali pa se vrnil z našitki (čini),
nočem pa, da bi vi imeli sitnosti zaradi mene.«
»In vendar jih zaradi tebe hočem imeti,« je pristavil D. Bosko.

10.2 Page 92

▲back to top


92
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Svetoval je kleriku Francesiju, naj obišče kanonika Vogliottija in ga vpraša, kaj
naj stori. Kanonik pa mu je vljudno povedal, da škofijska pisarna ne more storiti
ničesar. Saj je bil prav tisti dan končan rok za prijavo. Sicer mu je zelo neprijetno
zaradi nesrečne pozabljivosti obeh članov oratorija, vendar naj si sama pomagata,
kakor vesta in znata.
Ko se je klerik Francesia vrnil v oratorij, se je don Bosko ravno odpravljal
od doma. »No, kako je bilo?« je vprašal Francesia.
»Nič,« je odgovoril klerik Francesia.
»Torej bom šel k obrambnemu ministru.«
Toda preden je šel, se je v molitvi obrnil h Gospodu. Poznal je velik vpliv mo-
litve na duhove mogočnežev vsakokrat, ko je v preteklosti imel z njimi opravka.
In po tem se je ravnal v podobnih okoliščinah celo življenje. »Na ta način,« je imel
navado reči, »dosegamo vse, kar si želimo, tudi pri ljudeh, ki nas niti nimajo radi
niti nas ne upoštevajo. Kajti Bog sam se bo v tistem trenutku dotaknil srca tistega
človeka in bo ustregel naši prošnji.« Nehemija pripoveduje, kako je izrazil pro-
šnjo Artakserksu: Obrnil sem se k Bogu nebes in nato dejal kralju in kralj mi je v
vsem ugodil, kajti z menoj je bila mogočna roka mojega Boga (prim. Ezra).
Generalmajor topništva Valfrè di Bonzo vitez Leopold, eden najvišjih uradni-
kov obrambnega ministrstva, je nadvse ljubeznivo sprejel don Boska. Božji slu-
žabnik mu je razložil svoj primer in ga prosil za nasvet, kako bi ta dva klerika rešil
iz nerodnega položaja ali vsaj dosegel, da jima ne bi bilo treba zapustiti Turin.
»Če bi živeli v mirnih časih,« je blagohotno odgovoril general, bi preprosto
črtal oba klerika s seznama. Toda ker nam grozi vojna, tega ne morem storiti.
Lahko pa vam zagotovim, da vaša klerika ne bosta poslana v bojni metež, tem-
več ju bom zadržal v Turinu, kjer bosta delala kot pisarja v kakem skladišču
orožja pri generalnem štabu. Vsekakor se mi zdi pametno, da govorite o stvari
tudi z ministrom za verske zadeve in pravosodnim ministrom, ki bi vam mogla
bolje kot jaz dati potrebna navodila, ker je to njuno področje.
Don Bosko se je takoj odpravil na pravosodno ministrstvo. Tu je bil čuvar dr-
žavnega pečata odvetnik grof Janez De Foresta, senator kraljestva, ki je že večkrat
povzročil pritožbe škofov in papeža. Don Bosko je bil pri ministru skoraj takoj
sprejet. Ta je bil prijazen in se razveselil, da ga je lahko osebno spoznal, saj je
občudoval njegovo delo za zapuščeno mladino. »V čem sem vam lahko na uslu-
go?« je vprašal.
Don Bosko, ki je pričakoval čisto drugačen sprejem, je prosto zadihal in de-
jal: »Ekscelenca, znašel sem se v veliki stiski in bi potreboval prav vas. Imam dva
klerika, ki sem si ju vzgojil zato, da bi mi pomagala pri mojem delu. Šest odnosno

10.3 Page 93

▲back to top


BiS 6 — 11. poglavje
93
osem let že sodelujeta z menoj. Škofijska pisarna ju ni uvrstila na seznam tistih, ki
so izvzeti od vojaškega nabora. In ta seznam je že na ministrstvu. Če bosta morala
ta dva klerika iti na vojno, ostanem brez njunega sodelovanja in stotine fantov
brez asistence. Rekli so mi, da je zelo težko doseči izvzetje od vojaške dolžnosti,
vendar prosim vašo ekscelenco, da bi mi pomagali v tej tako nerodni okoliščini.«
»Prav rad bi ju rešil vojaške službe. Poglejmo, kaj je mogoče storiti.« Pozvo-
nil je in že je prišel vratar, kateremu je naročil: »Prosite grofa Mihaela di Castel-
lamonte, da pride za trenutek k meni.« Ta je prišel in poročal, da so seznami iz
škofovskih pisarn že prišli in da je seznam turinske škofije popoln.
Minister je za trenutek pomislil in se nato obrnil k don Bosku: »Rekli so
vam, da vaša dva klerika ne moreta biti oproščena vojaške službe. Vendar se mi
zdi, da je taka oprostitev najlažja stvar na svetu in da se s tem ne bi pregrešili
proti zakonom. Poslušajte moj nasvet. Prepričajte škofijsko pisarno, da naj še
enkrat pregleda seznam imen, ki jih je predložila vladi, ali ni mogoče med kleri-
ki kateri, ki bi bil iz drugih vzrokov izvzet od vojaške službe, npr. iz družinskih
razlogov, zaradi slabega zdravja ali telesne napake, in videli boste, da boste naš-
li prostor tudi za vaša dva klerika.«
Don Bosko se je takoj napotil v škofijsko pisarno. Toda kancler se je opra-
vičil, da se zaradi obilice opravkov nima časa ukvarjati s to zadevo. Tedaj se je
don Bosko ponudil, da bo on to storil. Kancler mu je izročil seznam in don Bosko
se je takoj lotil dela. Izmed enaindvajsetih, kolikor je bilo prijavljenih, dvema ni
bilo treba služiti vojaškega roka, ker sta bila edina sinova matere vdove. Tedaj je
don Bosko spet odšel k ministru De Forestu in ta je poskrbel, da so namesto onih
dveh napisali imeni Cagliera in Francesia. Ubogi don Bosko je moral cele tri dni
tekati sem in tja. Toda ta dva klerika sta mu bila pri srcu, ker je bilo v oratoriju
ogromno dela in prav ona dva sta ga opravila največ. Klerik Cagliero, ki je s terase
oratorija opazoval tisoče fantov, ki so se zbirali v vojašnicah, je moral tiste dni iti
v škofijsko pisarno overovit neke listine. Tam je rekel uradniku: »Zadovoljen sem,
da se je tako izteklo. Tako dolgujem vse samo don Bosku.« Cagliera je vedno moč-
no prizadevalo poniževanje in nasprotovanje, ki ju je bil deležen don Bosko. Don
Bosko pa, ki ga je zaradi tega videl žalostnega in pobitega, mu je smeje se povedal
kakšno šalo in dodal: »Glej ga, sladkosnedca! Bi vedno rad samo slaščice? Naučiti
se moraš delati tudi ob nasprotovanju. Ta ti krepi prsi.«
Vlada je v razne italijanske države poslala odposlance, ki naj bi nabirali pro-
stovoljce za pomoč piemontski vojski. Zbralo se jih je na tisoče, zvečine Lombar-
dov, ki so jih poslali v Cuneo. Tam se je oblikovala brigada, ki naj bi ji poveljeval
general Garibaldi. Drugi prostovoljci so prihajali iz Piemonta. Bili so to po veči-

10.4 Page 94

▲back to top


94
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ni fantje, ki še niso bili podvrženi rednemu naboru, a so upali, da bodo z lahkoto
dosegli vojaške čine in se okrasili s slavo in častjo. Tako se je tudi v oratoriju
pojavila nevarnost, značilna za tiste motne čase.
V oratorij je prišel mlad fant, lepe zunanjosti in prikupnega obnašanja, češ
da bi rad obiskal svojega krajana. Ugotovili pa so, da je odposlanec za nabor
prostovoljcev. Posrečilo se mu je govoriti z večjim številom fantov; vabil jih je,
naj bi se prijavili za prostovoljno vojaško službo. Nekaj se jih je že odločilo, ko je
don Bosko zvedel za celo zadevo. S svojo običajno mirnostjo je najprej premis-
lil, kaj bi bilo mogoče storiti. Potem pa je zato, da bi odvrnil nevarnost od sebe,
od oratorija in od fantov, takole ravnal:
Poklical je v svojo sobo tistega odposlanca, ki se je kmalu zavedel, da je don
Bosku vse znano. Bil je izreden govorec in je takoj začel govoriti o ljubezni do
domovine, o vojni, o potrebi, da bi bilo čim več mladih, odločnih in pogumnih
fantov, da je v oratoriju veliko takšnih in da jih je pet že vpisal med prostovoljce.
Dejal je, da dobro ve, kako zelo ljubi don Bosko svojo domovino, govoril je in
govoril in navajal sto in sto razlogov in še več lepih fraz. Don Bosko mu je dal
govoriti kake pol ure, da bi čim več zvedel od njega. Odposlanec je še in še go-
voril in končno predlagal don Bosku naslednje: »Jaz nikogar ne silim, vendar bi,
če bi mi don Bosko dovolil, spregovoril vsem zbranim fantom o tem, da imajo
priložnost, da lahko vstopijo v vojaško službo.«
Tukaj mu je don Bosko segel v besedo: »Zares zelo ljubim svojo domovino
in se ne zoperstavljam ničemur, kar bi ji moglo biti v korist. Vendar je tukaj
ena sama težava, namreč, da jaz nisem gospodar teh fantov in ne razpolagam
z njimi. Sem samo njihov vzgojitelj. Oni imajo svoje starše in tiste, ki nadome-
ščajo njihove starše. Ti so mi fante izročili v vzgojo in moja dolžnost je, da jim
jih vrnem. Stvar lahko zelo hitro uredimo. Fante, ki so se prijavili, bom poslal
domov k njihovim staršem. S svojih domov bodo lahko z vami vzpostavili stik
in bodo lahko šli tudi v vojno, če bodo njihovi starši za to.«
»Ne tako, don Bosko! Gotovo bodo njihovi očetje in matere proti in bodo
delali težave. Imena peterih vaših fantov sem že poslal naborni komisiji in se-
daj čakam, da mi pošljejo njihovo vpisno številko. Ne ostaja nič drugega, kot da
še enkrat govorim z njimi in vsakemu izročim njegovo številko. S tem je stvar
končana.«
»Prav. Naredimo tako: povejte mi svoje ime in priimek in vaš turinski naslov.
Jaz bom takoj poslal fante domov in sporočil staršem, da stopijo z vami v stik. Tako
ste od tega trenutka svobodni, ker ni več razloga, da bi se zadrževali v tej hiši.«
»In ne smem še enkrat govoriti s temi fanti?«

10.5 Page 95

▲back to top


BiS 6 — 11. poglavje
95
»Nikakor. Sedaj bom ukazal, da fante pokličejo iz šole in iz delavnic. Kakor
hitro bodo zunaj, boste lahko šli svojo pot.«
»Toda vedeti morate, da so ti fantje Garibaldijevi prijatelji in bi radi ...«
»Tudi jaz sem Garibaldijev prijatelj in prosim Gospoda, da bi mirno bil v
Božji milosti sedaj in v trenutku svoje smrti.«
Medtem so dečki zapustili dvorišče. Don Bosko je pospremil vsiljenca do
vratarnice, se ljubeznivo poslovil in naročil vratarju, naj mu nikdar več ne do-
voli vstopiti oziroma govoriti s komer koli.
Ker pa se je v oratoriju začelo širiti napeto ozračje in se je veliko govorilo
o ljubezni do domovine, o prostovoljcih in o vojni, je don Bosko dal tiste fante
poklicati k sebi. Nič jim ni očital, temveč jim je mirno rekel: »Vi si ne želite več
ostati v oratoriju, ker hočete iti za prostovoljce. Ker pa so vas meni izročili vaši
starši, pojdite domov k njim. Nikakor ne nasprotujem vaši odločitvi. Pojdite k
svojim staršem, povejte jim svoje načrte in storite, kar vam bodo oni svetovali.«
Izrazil je željo, da bi čim prej odšli.
»Toda to pomeni, da ste nas vrgli iz oratorija,« so rekli fantje.
»Nikogar ne mečem iz oratorija. Želim samo, da se pogovorite s svojimi
starši. Če boste hoteli potem zopet priti v oratorij, mi boste pisali in bomo vide-
li, kaj naj storimo z vami. Toda dobro si zapomnite: nikar ne prihajajte sem, če
niste dobili pisnega sporočila, da ste sprejeti. Kajti za ponoven vstop je potre-
ben nov dogovor o sprejemu.«
In fantje so morali odpotovati.
Če don Bosko ne bi bil vljuden z odposlancem za nabor prostovoljcev in če
fantov ne bi poslal domov k staršem, bi lahko imel velike sitnosti. Še istega dne
bi se pred oratorijem lahko začeli zbirati hujskači in lahko bi nastali neredi.
Drugi gojenci niso več o tem govorili in nemir se je polegel.

10.6 Page 96

▲back to top


12.
poglavje
Katoliško branje: Življenje Dominika Savia – Don Boskov nasvet kako
prejemati sveto obhajilo – Gojenci oratorija brez predsodkov opazujejo
don Boskova dejanja – Učinkovit odgovor na nasprotovanje njegovemu
življenjepisu Dominika Savia – Življenjepis papeža Urbana I. – Turinski
generalni vikar priporoča v okrožnici župnikom Katoliško branje – Pismo
kardinala nadškofa iz Bologne don Bosku – Don Boskova
razlaga evangelija v pridigi
Medtem ko so bili na začetku 1858 še vsi pod vtisom zgledne smrti Mih-
ca Magoneja, je januarska številka Katoliškega branja prinesla Življenje fanta
Dominika Savia, gojenca oratorija sv. Frančiška Saleškega, ki ga je napisal du-
hovnik Janez Bosko. V uvodu ga je posvetil svojim sinovom.
Predragi fantje
Večkrat ste me prosili, da bi za vas napisal kaj podatkov o vašem tovarišu Dominiku
Saviu. Storil sem, kar sem mogel, da bi ustregel tej vaši želji. Tukaj imate njegov življenje-
pis, napisan poljudno in na kratko, kakor vem, da si vsi želite.
Pri izdaji te knjige sem naletel na dve težavi. Prva je kritika, ki se ji izpostavlja tisti,
ki piše o ljudeh, katerih mnoge priče še živijo. To težavo sem premagal tako, da sem pisal
samo o stvareh, ki smo jih vi in jaz sami videli in ste jih vi zapisali ter jih hranim pri sebi.
Druga težava je v tem, da moram na več mestih govoriti o sebi samem, kot tistem, ki
je bil vpleten v dogodke. To težavo sem, menim, tudi premagal, in sicer tako, da sem kot
zgodovinar opisoval resnične dogodke, ne da bi se pri tem oziral na osebe. Vendar pa, če
boste naleteli na kak poseben zapis, kjer se zdi, da sem tudi jaz prizadet, mi to odpustite
zaradi velike ljubezni, ki me je vezala na tega mojega umrlega prijatelja in ki bi jo rad de-
lil tudi z vami. Ta ljubezen je povzročila, da vam odpiram svoje srce, kot bi to storil ljubeči
oče do svojih ljubljenih sinov.

10.7 Page 97

▲back to top


BiS 6 — 12.poglavje
97
Mogoče me bo kdo vprašal, zakaj sem napisal življenjepis prav Dominika Savia in
ne življenjepisov drugih fantov, ki so prav tako živeli z nami in se odlikovali po posebnih
krepostih, kot Gabrijel Fascio, Alojz Rua, Kamil Gavio, Janez Massaglia in drugi. Vendar
dejanja teh fantov niso bila tako odlična in znana kakor Savieva, ki so ga vsi javno obču-
dovali. Sicer pa, če mi bo Bog dal moči in pomoč, imam v načrtu zbrati dejanja teh vaših
tovarišev in bom tako ustregel vašim željam, da bi brali in posnemali vse tisto, kar je
primerno vašemu stanu.
Spodbujam vas, da bi vam čim bolj koristilo, kar vam opisujem. Recite v svojem srcu,
kar je rekel samemu sebi sveti Avguštin: Si ille, cur non ego? (Če ta, zakaj potem ne bi
jaz?). Če je moj tovariš iste starosti, v istem kraju, izpostavljen istim in mogoče celo še
večjim nevarnostim našel čas in način, da je bil zvest posnemovalec Jezusa Kristusa, zakaj
potem tudi jaz ne bi mogel storiti prav tako? Vendar si dobro zapomnite, da prava vera
ni samo v besedah in da je treba preiti k dejanjem. Zato se, ko boste naleteli na kaj take-
ga, kar je vredno občudovanja, ne zadovoljite in recite: kako čudovito, to mi zares ugaja,
temveč recite raje: prizadeval si bom, da bom tisto, kar sem videl in občudoval pri drugih,
tudi sam izpolnil.
Bog naj vam in vsem bralcem te knjižice podeli zdravje in milost, da boste imeli čim
večjo korist od prebranega. Blažena Devica, ki jo je Dominik Savio tako vneto častil, naj
nam pomaga, da bi postali eno samo srce in ena sama duša, da bi ljubili našega Stvarnika,
ki je edini vreden, da ga nadvse ljubimo in mu zvesto služimo vse dni svojega življenja.
Ni tukaj mesto, da bi hvalili to delce, saj je bilo natiskano v številnih izvodih
v najrazličnejših jezikih in je obšlo pol sveta ter naredilo neizmerno dobrega
med mladino. Vendar pa ne bi radi opustili ene stvari: kako je don Bosko ra-
zumeval pogosto sveto obhajilo. To je mogoče razbrati iz načina, kako je vodil
Dominika Savia. V štirinajstem poglavju beremo:
Izkušnja nam pravi, da sta glavni opori mladine zakramenta spovedi in obhajila.
Dajte mi fanta, ki prejema ta dva zakramenta, in videli boste, kako raste v mladosti, pride
v odraslo dobo in vse do pozne starosti kaže obnašanje, ki je za zgled vsem, ki ga poznajo.
To načelo naj bi poznali mladi zato, da bi ga izpolnjevali in ga razumeli vsi, ki se ukvarjajo
z vzgojo mladine, in ji ga priporočali. Preden je Savio prišel v oratorij, je prejemal ta dva
zakramenta enkrat na mesec, kakor je bila takrat navada v šolah. Potem ju je prejemal
bolj pogosto. Nekega dne je s prižnice slišal naslednje priporočilo: »Fantje, če želite z go-
tovostjo iti po poti, ki vodi v nebesa, potem vam priporočam troje: pojdite pogosto k spo-
vedi, prejemajte pogosto sveto obhajilo in si izberite stalnega spovednika, ki ga ne boste
zamenjali po nepotrebnem.« Dominik je razumel pomen teh priporočil.
Izbral si je spovednika, h kateremu je hodil k spovedi redno ves čas, ki ga je preživel
pri nas. Ker je želel, da bi si mogel spovednik narediti jasno sliko o stanju njegove duše,
je opravil pri njem življenjsko spoved. Začel se je spovedovati vsakih štirinajst dni, potem
vsak teden. Prav tako je prejemal sveto obhajilo. Ker je spovednik videl, kako močno je

10.8 Page 98

▲back to top


98
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
napredoval v duhovnem življenju, mu je svetoval, da je šel k obhajilu trikrat na teden in
po enem letu vsak dan.
Ta življenjepis, ki je nosil na naslovni strani sliko svetega dečka, ki jo je nas-
likal Karel Tomatis in natisnil litograf Hummel, je dokazoval izkušnjo tolažilne
resnice. Dominik Savio je pomenil za oratorij dogodek, kajti če lepota in vonj
kake cvetlice dokazujeta ustreznost tal, na katerih raste, če lepota in prijetnost
sadu dokazujeta plemenitost drevesa, ki ga je rodilo, je tako svetost Dominika
Savia nedvomen dokaz za kakovost ustanove oratorija, ki mu je služil kot sto-
pnice k svetosti.
Prav zato je skušal hudobni duh spraviti na slab glas čudovite strani te knjige.
Knjižico so razdelili med notranje gojence, ki so jo že nepotrpežljivo pričako-
vali. Tokrat pa v tako številnem zavetišču ni manjkalo kritikov, zlasti še zato, ker
je don Bosko pametno dopuščal, da je lahko vsak svobodno izrazil svoje mnenje.
Njegovi fantje, četudi zelo spoštljivi, so bili v smislu vzgoje, ki so je bili deležni
in ki ni poznala strahu, prilizovanja in pretvarjanja, odkritosrčni in odprti. To je
treba posebej poudariti, kajti iz tega bo sledila velika resnica. Fantje niso bili te-
lebanasto zagledani v don Boska in niso slepo verjeli, kar jim je pripovedoval; oni
so ga resnično ljubili zaradi njegovih kreposti, ki so jih lahko sami ugotavljali in
jih tudi preverili. Nihče ni dvomil o napovedih, ki so se izpolnjevale prav v tistih
dneh, kajti zgolj s človeškim znanjem nikakor ni mogel poznati prihodnosti. Kljub
vsemu temu pa so se pojavili ugovori zoper verodostojnost nekaterih dogodkov
v don Boskovi knjigi. Vsi so bili prepričani, da je bil Dominik Savio fant izrednih
kreposti, vendar pa nekateri niso hoteli videti v nekaterih njegovih dejanjih nič
nadnaravnega, ker pač niso poznali okoliščin, ki jih zaradi ponižnosti in previd-
nosti niso razodeli. Drugi so spet trdili, da je don Bosko iz svojega dodal določe-
ne spodbudne dogodke, da bi krščanskemu ljudstvu predstavil zgled popolnega
mladeniča. In ker je več kot tretjina fantov vstopila v oratorij po Savievi smrti, je
lahko to neutemeljeno mnenje nekaterih vzbudilo veliko dvomov. Med temi, ki
so si upali javno govoriti in nastopati proti don Boskovemu življenjepisu, je bil
tudi neki klerik. Med gojenci so vladala različna mnenja, veliko izmed njih se teh
razprav sploh ni udeleževalo in so se izogibali kritikov.
Tedaj je prišel na dan dogodek, ki bi skoraj dal prav don Boskovim kritikom.
Don Bosko je namreč pripovedoval o tem, kako je Dominika Savia neki tovariš
povabil, da bi se šel kopat. Pri tem pa je opustil okoliščino, da je Dominika povabil
že prej in da je on privolil na njegovo prigovarjanje. Sedaj je ta Dominikov tovariš
in sokrajan po imenu Z..., dijak v oratoriju, odločno trdil, da Dominik ni odklonil
povabila, ker ga je on sam povabil in je Dominik šel z njim. Nepremišljeni topogla-

10.9 Page 99

▲back to top


BiS 6 — 12.poglavje
99
vec se je s tem še hvalil. Nastalo je javno pohujšanje. Zgradba kreposti in čednosti,
ki jo je don Bosko tako spretno naredil, je bila v nevarnosti, da se podre. Če bi se
izkazalo, da je eden od navedenih dogodkov neresničen, bi tako sodbo lahko raz-
tegnili na vso knjigo. Toda don Bosko tudi na samem ni nikomur nič rekel v svojo
obrambo, čeprav je bil dobro poučen o vseh govoricah.
Končno je nekega večera po molitvah v obednici stopil na stol, in to s tako
resnim obrazom, kot so ga le redko videli. Treba je bilo braniti resnico in on je
brez obotavljanja začel govoriti s svojo običajno mirnostjo.
»Ko je Savio umrl, sem povabil njegove tovariše, da bi mi povedali, ali so v
treh letih, ki jih je preživel med nami, na njem opazili kako napako, ki bi jo moral
popraviti, ali če mu je manjkala kaka krepost, ki bi mu jo lahko priporočili. Vsi so
bili soglasni, da na njem ni bilo ničesar, kar bi bilo treba popraviti, in niso vedeli
za kako krepost, ki bi jo še moral imeti. Jaz pa sem vsega, kar sem napisal, bil ali
sam priča ali so mi povedali tukaj navzoči ali drugi, ki so vredni vsega zaupanja.«
Na začetku njegovega nagovora se jih je nekaj skušalo posmehovati, toda
ko so videli resno zadržanje tovarišev okoli sebe, so spremenili svoje vedenje.
Don Bosko je nadaljeval: »V teh dneh je bilo slišati nekaj opazk o življenjepisu
Dominika Savia od vašega tovariša, ki je med drugim tudi povedal, da sem se
jaz zlagal. Rečeno je bilo, da ni res, da se Dominik Savio ni hotel iti kopat. Da,
res je, da se je šel kopat. Toda v pripovedi je treba razlikovati dvoje okoliščin.
Povabili so ga dvakrat. Prvič se je dal pregovoriti in se je šel kopat. Ko pa je
prišel domov, je povedal materi, kaj se je zgodilo, in ona mu je zabičala, naj
tega ne počenja več. Ubogi Dominik se je bridko razjokal, ko je spoznal, da je
ravnal napak. Ko so ga potem še drugič povabili, se je odločno uprl. Jaz sem
opisal samo to, kar se je zgodilo drugič, ker je v oratoriju tisti tovariš, ki ga je
pregovoril prvič in ga je potem hotel pregovoriti še drugič. Jaz sem ga skušal
obvarovati pred sramoto. Upal sem, da bo ta tovariš uvidel svojo zmoto in mi bo
hvaležen za moj molk. On pa me je hotel postaviti na laž in osramotiti svojega
tovariša. Vedite torej, da sem zato, da bi živega tovariša obranil pred sramoto,
ki si jo je za večno zaslužil, ker je skušal zapeljati tovariša in izdati svojega
prijatelja, opisal samo drugi dogodek. Toda on se je hotel sam izdati. Če mora
zato od sramu zardevati, je to popolnoma samo njegova krivda. Hotel je izdati
svojega tovariša v življenju in nato še po smrti. Tedaj ga je skušal oropati čis-
tosti, sedaj mu hoče vzeti še čast.«
Fant, ki so mu bile namenjene te besede, je bil navzoč. Bil je do kraja osra-
močen, kajti oči vseh tovarišev so bile uprte vanj. Don Bosko je le poredko tako
govoril, toda vtisa, ki ga je ta večerni govor naredil na vse, ni mogoče opisati.

10.10 Page 100

▲back to top


100
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Ko je don Bosko nehal govoriti, se je po vsej obednici zaslišalo šepetanje
odobravanja. Od takrat so prenehale vse govorice. Don Bosko je naročil ponatis
življenjepisa, vendar z navedbo obeh dogodkov in s potrebnimi pojasnili.
Za mesec februar so naročniki Katoliškega branja prejeli Življenje papeža
svetega Urbana I. izpod peresa duhovnika Janeza Boska (H). V življenjepisu je
opisano mučeništvo sv. Cecilije in njenih tovarišev. V sklepu je proti protestan-
tom prikazano, kako je prvotna Cerkev častila relikvije svetnikov, se jim pripo-
ročala, kako jih Sveto pismo odobrava in kako Bog po njih dela čudeže. To novo
knjižico je naznanila tudi Armonia dne 26. februarja.
Z veseljem smo priče, da je Katoliško branje, ki ga izdaja duhovnik Janez Bosko, tako
zaslužen za krščansko mladino, lepo sprejeto in vedno bolj priljubljeno. Življenjepisi rim-
skih papežev, ki izhajajo izmenično z drugimi spisi izrednega pomena, so prišli do papeža
Urbana I., ki je zasedel Petrov prestol leta 226 našega štetja. Ne bomo dodajali pohval te
izjemne ljudske izdaje, ker vsi dobro poznajo njene prednosti in zasluge.
S tem zvezkom se je zaključilo VI. leto Katoliškega branja. Priobčili so tudi
izvleček iz postne okrožnice monsinjorja generalnega vikarja turinske škofije,
namenjene župnikom in kaplanom v korist Branja.
Medtem ko naštevam nerednosti našega časa in nakazujem sredstva, s katerimi naj
bi skušali omiliti hudobijo okoliščin, rade volje uporabim sredstva, ki jih je nakazal tudi
sveti oče papež in so mu zelo pri srcu. Dobro poznate in z vso močjo obžalujete dejstvo, da
zlasti tisk širi zelo veliko zmot in uči načela, ki kvarijo lepe navade. Brezbožneži ponujajo
ljudskim množicam in širijo brezverske knjige in časopise, ki so polni strupa in hudobije.
Ker so zelo poceni ali jih ponujajo celo zastonj, je pohujšanje še večje.
Dobri kristjani se trudijo za verski tisk, ki naj bi odkril zmoto in pokazal ljudem lepo-
to kreposti in verskega življenja. Med te publikacije sodi tudi Katoliško branje. Te knjižice
smo vam priporočili že ob drugi priložnosti, saj vsi vemo, da delajo veliko dobrega; poleg
tega pa jih je priporočil še sveti oče papež. Pred seboj imam okrožnico kardinala vikarja v
Rimu, ki po navodilu svetega očeta priporoča Katoliško branje vsem nadškofom in škofom
papeške države in jih spodbuja, da bi ga širili med svoje škofljane. Iz tega mi prihaja nova
pobuda, da ga ponovno priporočim zlasti tam, kjer ga še ne poznajo. Prepričan sem, da
tudi vi čutite kakor jaz in ga boste priporočili vašim vernikom. Snov, ki jo Branje obravna-
va, je zelo preprosta, podana v ljudskem slogu, poleg tega pa je knjiga nadvse poceni. Vse
to so razlogi, da to pobudo čim bolj podprete.
Naj Gospod Bog iz nebes blagoslovi vaše prizadevanje, vaše molitve in vašo goreč-
nost in milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo vedno z vami.
Gratia Domini nostri Jesu Christi vobiscum (Rim 16,20).
CELESTIN FISSORE, generalni vikar

11 Pages 101-110

▲back to top


11.1 Page 101

▲back to top


BiS 6 — 12.poglavje
101
Kakor je razvidno iz naslednjega pisma, pa je bil don Bosko zaposlen še z
neko drugo zadevo: v novi izdaji Zgodovine Italije naj bi izšli tudi življenjepisi
nekaterih uglednih ljudi.
Visoko spoštovani gospod!
Z veseljem skušam ustreči prošnji vaše ugledne osebe, zato vam pošiljam zaželene
podatke o kardinalu Mezzofantiju.
Izrabljam priliko, da vas seznanim z načrtom dela o življenju in spisih tega odličnega
moža, ki bo kmalu izšlo. Delo je bilo zaupano priznanim strokovnjakom in je zato vredno
zanimanja vseh izvedencev.
Računam na molitve, ki ste mi jih obljubili, ter potrjujem in obnavljam svoje globoko
spoštovanje.
Vaše ugledne osebe vdani v Gospodu OKT. kardinal VIALE, nadškof
Bologna, 12. februarja 1859
Toda nadvse so mu bili pri srcu življenjepisi papežev, ki jih je znal tako
predstaviti, da so povsod vzbujali največjo radovednost in zanimanje. V ta na-
men se je vsakokrat, ko je napisal en življenjepis in ga dal v tisk, in preden je
začel drugega, približno čez en mesec, ukvarjal z drugimi vprašanji in zlasti s
Svetim pismom. To pričakovanje je poživljalo željo fantov, ki so nepotrpežljivo
pričakovali nova veličastna dela Cerkve. Tako je po končanem pisanju življenje-
pisa sv. Urbana I. imel pridigo, ki jo je zapisal klerik Janez Bonetti.
To dopoldne bom pred nadaljevanjem cerkvene zgodovine o življenju papežev, po-
tem ko smo končali življenjepis sv. Urbana, razložil nedeljski evangelij, in sicer zelo pri-
merno vam, dragi fantje.
Poslušajte pripoved svetega evangelija. Naš Gospod Jezus Kristus je šel pridigat na zelo
visoko goro. Ker pa vsi niso mogli iti tja gor, je v želji, da nobeden ne bi bil prikrajšan za nje-
govo besedo o nebesih, stopil dol na planjavo. Tam v bližini je živel ubog gobav bolnik, zazna-
movan z eno najbolj odvratnih in nalezljivih bolezni, kakor je nalezljiva in ostudna bolezen,
ki ji po domače pravimo garje. Tega nesrečnega človeka so zavrgli sorodniki in prijatelji in
brez kakršnega koli premoženja je moral iz mesta. Bil je prisiljen živeti zunaj na odprtem
polju, se preživljati, kakor je mogel in znal, in vsi so se ga izogibali. Ko je slišal, da Jezus iz Na-
zareta dela čudeže na bližnji gori, se je tudi on želel odpraviti tja in prositi, da bi ozdravel od
tako hude bolezni. Tedaj so mu povedali, da naš Gospod prihaja z gore na planjavo. V veselem
pričakovanju ob pogledu na množice, ki so prihajale, je stopil bliže, se prerinil naprej, se vrgel
Jezusu pred noge in ga molil. Et veniens adorabat eum (Prihajajoč ga je molil).
Tu je treba poudariti, da je prihajal in ga molil. Iz tega vidimo, da je bil ta gobavec
prepričan, da je Jezus pravi Bog, kajti samo Boga častimo z molitvijo. Svetnikov, angelov,
presvete Device Marije ne molimo, temveč jih spoštujemo, častimo, jih prosimo za pripro-
šnjo pri Bogu. Molimo pa samo Boga.

11.2 Page 102

▲back to top


102
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Ko je Jezus videl pred seboj klečati tega ubogega človeka in ker je bil tako zelo usmi-
ljen, tako potrpežljiv z grešniki, ga je gotovo ljubeznivo vprašal o njegovem domu, starših,
bolečinah pa tudi o stanju njegove duše. Evangelij nam o vsem tem nič ne poroča, tem-
več navaja besede, ki jih je izrekel gobavi človek: »Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti.«
Samo če hočeš, me moreš ozdraviti. Gospod! Gobavi ga je takoj imenoval Gospoda, ga s
tem priznal za kralja kraljev, gospoda vseh gospodovalcev, gospodarja vseh gospodarjev.
Če hočeš, me moreš ozdraviti. Občudujte njegovo vero. Ne pravi: Če hočeš, prosi svojega
nebeškega Očeta, da me bo po zaslugi tvojih prošenj ozdravil. Temveč pravi: če hočeš ti,
me lahko ozdraviš.
Ko je Jezus videl, da ima tako dobro pripravljeno srce (kajti Jezus gleda predvsem na
srce), se je odločil, da mu bo ustregel in nagradil njegovo vero. Zato mu reče: »Hočem, bodi
ozdravljen.« Ni rekel: »Želim, da boš zdrav,« temveč najprej »hočem« in potem »bodi zdrav«,
se pravi velelnik. Komaj je Jezus izgovoril, so se rane, ki so sestavljale krasto po celem telesu,
odpadle in koža se je pokazala bela kot sneg. Lahko si predstavljate veselje, ki je prevzelo
tega človeka. Predstavite si, kako zelo se je zahvaljeval svojemu dragemu rešitelju.
Ko ga je Jezus odslovil, mu je rekel: »Pojdi, pokaži se duhovniku.« S tem je hotel reči:
Res je, da sem te jaz ozdravil, vendar s pogojem, da se predstaviš duhovniku, sicer boš
ostal kakor prej. Treba je vedeti, da so tisti, ki so v tistih časih bolehali za gobavostjo, bili
izobčeni od duhovnika, se pravi izgnani od ljudi v samoto, vse dokler ne bi ozdraveli. Če so
ozdraveli, so se morali, preden so zopet šli bivat s svojimi sorodniki, predstaviti duhovni-
ku, ki jim je, potem ko je ugotovil ozdravitev, dovolil vrnitev med ljudi.
Sedaj pa, dragi moji, poslušajte razlago tega dogodka. Gobavost je greh, ki tako one-
časti našo dušo, da je Gospod nima več za svojo, jo zavrže, jo loči od števila svojih sinov.
Duša v grehu je pred Božjim obličjem ostudna in hudo popačena. In kaj naj storimo, da se
bomo rešili te gobavosti? »Pokaži se duhovniku,« pravi Gospod. Če hočemo biti ozdravljeni
greha, se znebiti te ostudne bolezni, moramo iti k duhovniku, ki ima od Boga dano oblast,
da nas očisti greha. Jezus bi vsekakor lahko rekel tistemu človeku 'bodi ozdravljen', ne da
bi dodal, da naj se predstavi duhovniku. Brez dvoma. Pa ni hotel, da je lahko pokazal, da
on lahko ozdravi, ne da bi šli k duhovniku, da pa ne odpušča, če ne gremo k njemu in se
odkritosrčno ne spovemo svojih grehov, da nam da odvezo. Seveda bi nam lahko odpustil
brez vsega tega. Gospod bi lahko, in to velja za tiste med vami, ki bi o tem dvomili, storil,
da bi zrnje dozorelo in bi ga spravili v kašče brez truda ubogih kmetovalcev. Zakaj ne bi
Bog, ki je vsemogočen, ki je z eno samo besedo ustvaril toliko različnih in lepih stvari, ki
je iz niča ustvaril vse, kar je na nebu in na zemlji, tako obširne, veličastne in neskončne
svetove, kot jih vidimo v vesolju ob lepem vremenu ponoči, zakaj ne bi Bog, pravim, mogel
storiti, da bi zrnje šlo v kašče brez človekovega sodelovanja? In zakaj tega ni storil? Vpra-
šajte njega. On vam bo povedal.
Pravim vam pa, da če se hočete znebiti greha, nimate drugega sredstva kot spoved.
Bog vam je pripravljen odpustiti kakršen koli greh, če se le s spokorjenim srcem izpoveste
spovedniku, duhovniku, Božjemu služabniku.

11.3 Page 103

▲back to top


BiS 6 — 12.poglavje
103
Nazadnje je Jezus ozdravljenemu gobavcu naročil, naj tega nikomur ne pove. Obču-
dujte Jezusovo ponižnost. On ni hotel, da bi ljudje zvedeli o tako veličastnem čudežu. Kak-
šen nauk za nas, ki si tako zelo želimo, da bi za tisto malo dobrega, kar smo storili, takoj
vsi zvedeli in nas hvalili, in sami vsem pripovedujemo o svojih krepostih in dobrih delih, da
bi nas imeli za poštene in častitljive ljudi. Ne, Jezus ni ravno tako. V veselje mu je bilo, da je
samo njegov nebeški Oče vedel za to, kar je delal. Tudi mi moramo storiti tako: ne delajmo
dobro zato, da nas vidijo, da nas hvalijo, temveč samo zato, da ugodimo Bogu, potem pa
pred ljudmi skrijmo tisto malo dobrega, kar smo storili. Če tega ne moremo skriti, potem
naj ljudje to le vidijo. Vendar pazimo, da se ne bomo prevzeli, ker bi s tem uničili vse tisto,
kar smo zbrali pred Bogom.

11.4 Page 104

▲back to top


13.
poglavje
Postni čas – Oratorij sv. Alojzija: ugledni katehisti – Gorečnost in
velikodušnost teologa Murialda; dnevne šole; učitelji; najbolj nevedne fante
pripeljejo k spovedi k don Bosku; pravilnik in ustanovitev godbe, ki so jo
pozneje razpustili – Oratorij v Vanchigli: gledališče – Oratorij v Valdoccu:
don Bosko podari križ nekemu plemenitemu katehistu; kreposti učitelja v
dnevni šoli; krajši in redkejši izleti oratorijancev; vzrok upadanja števila teh
dečkov – Ustanovitev Oratorija sv. Jožefa – Škof iz Nizze Marittime poučuje
verouk v oratoriju v Valdoccu – Don Bosko išče fante, da bi jih spodbudil
k spovedi – Neki bolni deček, ki ga obišče don Bosko, prepriča starše,
da se spravijo z Bogom – Protestanti kar naprej zalezujejo katoličane –
Spreobrnitev nekega prodajalca krivoverskih knjig – Katoliško branje:
pismo poverjenikom – Don Bosko poravna svoj stari dolg pri rosminijancih
– Don Boskov odpor do prepira.
Leta 1859 je postni čas trajal od 2. marca do 24. aprila. Oratorij sv. Aloj-
zija je pod vodstvom teologa Murialda obiskovalo veliko dečkov. Ker so bili
prostori tesni, neprimerni in v zelo slabem stanju, je gospod teolog na svoje
stroške opravljal popravila in dal v kapelici napraviti tabernakelj in marmorna-
te stopnice. S prejemanjem zakramentov je med fanti gojil nravno življenje in
nekaj izmed njih se jih je odločilo za duhovniški poklic. Katehisti so prihajali iz
oratorija v Valdoccu, pošiljal jih je don Bosko. Zgledno so se podrejali teologu
Murialdu. Med njimi so bili bodisi skupaj bodisi posamično kleriki Mihael Rua,
pozneje Celestin Durando, Frančišek Dalmazzo, Pavel Albera in Angel Savio.
Med laiki so se odlikovali po izredni gorečnosti poleg že omenjenega odvetnika
Kajetana Bellingerija še grof Frančišek di Viancino, ki so ga pozneje po pravici
slavili kot začetnika katoliškega laikata v Piemontu, odvetnik Ernest Murialdo,
Leonardov brat, markiz Scarampi di Pruney, grof Pensa, nekaj časa tudi inženir

11.5 Page 105

▲back to top


BiS 6 — 13. poglavje
105
Janez Krstnik Ferrante, vsi možje polni duha zatajevanja in goreče krščanske
ljubezni do uboge mladine.
Trudi in napori teh gorečih kristjanov so postali še zlasti uspešni od trenut-
ka, ko so odprli dnevne šole.
Več kot sto dečkov te dnevne šole, zvečine takih, ki so jih vrgli iz drugih
šol, zlasti mestnih, je bilo nič manj potrebnih vzgoje kot kruha in obleke. Šola
je nadaljevala svoj blagodejni uspeh tudi potem, ko je moral teolog Murialdo
zapustiti Oratorij sv. Alojzija in prevzeti vodstvo Dobrodelne ustanove mladih
rokodelcev. Ves čas svojega vodstva se je trudil, da jo je dobro vzdrževal, in je
celo z denarjem pomagal mnogim družinam učencev, ki so bile v nevarnosti,
da bi jih zase pridobili krivoverci. Njegova krščanska ljubezen je rodila čudo-
vite sadove. Ta sveti duhovnik je, kakor don Bosko in z njim vsi drugi goreči
in velikodušni duhovniki, izpolnjeval nauk v skladu z učenjem sv. Pavla: Ni
najprej to, kar je duhovno, ampak kar je čutno, šele potem, kar je duhovno
(prim. 1 Kor 15,46).
Prav tako so bili odlični tudi učitelji, izmed katerih naj omenimo nekega
gospoda Formica. Ta odlični učitelj je krepko pomagal ob prazničnih dneh
klerikom in ravnatelju, asistiral dečke in jih učil katekizem. V skrbi za zveli-
čanje duš je nekega dne prosil don Boska za nasvet, kako bi čim bolj uspešno
pripravil fante, da bi se spovedovali, in jih istočasno prepričal, da je spoved
nekaj lahkega. Don Bosko mu je dal nekaj nasvetov in sklenil: »Večje fante
pripelji sem v Valdocco k meni k spovedi. Rekli bodo, da se ne znajo spovedo-
vati in da zato ne gredo k spovedi. Povej jim, da je opraviti dobro spoved zelo
preprosta in lahka stvar. Zadosti je, da mi odgovorijo s tremi besedami: da, ne,
ne vem, vse drugo bo naredil don Bosko. Nikakršne nevarnosti in težave ne
bo, da bi se zmotili.
Tako sta gorečnost in navdušenje učiteljev držala pokonci šole, ki so se zo-
perstavljale valdeškim šolam v Via dell'Arco in preprečile, da stotine ali celo
tisoči dečkov niso zapadli krivi veri.
Teolog Murialdo je hotel večje fante še bolj navezati na oratorij. V ta namen
je ustanovil pevsko šolo, ki je delala tudi med tednom. Vodstvo šole je zaupal
maestru Elzariu Scala. Fantje so tako napredovali, da so izvajali slovesne maše
v skromni kapeli sv. Alojzija.
Prav tako so se odločili, da bi ustanovili godbo na pihala. Po dogovoru z
don Boskom je don Murialdu predložil pravilnik, da bi povedal svoje mnenje.
Pravilnik se je glasil takole:

11.6 Page 106

▲back to top


106
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Namen pevske glasbene šole in godbe na pihala v Oratoriju sv. Alojzija je navdušiti
fante za oratorij, da bi ga obiskovali ob prazničnih dneh, se navadili opravljati verske
dolžnosti in si pridobiti lepe krščanske navade.
Zato so izključeni tisti, ki bi bili nemarni v izpolnjevanju verskih dolžnosti v oratori-
ju, ki bi se javno grdo obnašali ali bili vzrok prepirov med tovariši in se ne bi pokoravali
predpisom oratorija.
Da bi si izprosili Božje varstvo nad to ustanovo, se bodo vsak večer po šoli opravljale
večerne molitve.
Med poukom mora vladati strog molk. Dovoljeno je le postavljati vprašanja učitelju.
Vsak mora priti točno k pouku in ne sme brez dovoljenja zapuščati razreda pred koncem.
Nobeden ne sme igrati na instrument koga drugega brez njegovega dovoljenja. Prestopek
zoper to pravilo pomeni kazen od enega do štirih soldov.
Zato mora vsak položiti kavcijo dvajset soldov za morebitno kazen. Če je vloga izčr-
pana, ne bo mogel obiskovati šole, dokler ne obnovi kavcije.
Vsak, ki je prejel od ravnatelja instrument, mora mesec za mesecem plačevati dogovorje-
no vsoto, sicer se mu odvzame in ga ne bo dobil v uporabo, dokler ne poravna svoje obveznosti.
Ko je teolog, ki v svoji čudoviti ponižnosti nikdar ni ničesar storil brez don
Boskove odobritve, dobil njegovo privolitev, sta skupaj z odvetnikom Bellin-
gerijem kupila instrumente in vzela nase nemajhen izdatek. Da bi vse potekalo
v najlepšem redu, sta oba, on in odvetnik, bila pri vajah ter tako pomagala ka-
pelniku in spodbujala glasbenike. Toda to prizadevanje ni rodilo uspeha, ker je
bilo več razlogov za nered kot za spodbudo, in godbo je bilo treba razpustiti.
Don Bosko ni nikdar več dovolil ustanavljanja godbe na pihala v prazničnih ora-
torijih v Turinu, saj je po potrebi lahko nastopila godba iz zavetišča v Valdoccu.
Samo v zadnjih letih, ko je bil don Bosko že bolehen in so nanj pritiskali od vseh
strani, se je nerad vdal in dovolil, da so naredili po svoje.
Kakor oratorij v Porta Nuovi tako je bil tudi oratorij v Vanchigli poln deč-
kov. Don Bosko je dal narediti nekaj popravil in izboljšav sob v barakah. V eni
izmed njih so uredili gledališko dvorano, ki je pritegovala veliko število fantov
k cerkvenim opravilom in k verskemu pouku. Tudi sem so ravnatelji, učitelji,
asistenti in katehisti prihajali iz Valdocca. Med njimi tudi klerik Cagliero.
Toda Oratorij sv. Frančiška Saleškega je bil vedno prvi tako po številu kakor
po pobožnosti dečkov. Don Bosko je podporo plemenitih gospodov vračal s svo-
jo ljubeznijo, majhnimi darili in pismi, ki so jih vsi z veseljem sprejemali. Dne
2. marca 1859 je takole pisal vitezu Ksaverju Provana di Collegno: »Pošiljam
vam blagoslovljeni križ. Če me bo Bog uslišal, bo tistega, ki ga bo nosil, obsipal z
blagoslovi in božjim strahom. Želim vam, vašemu očetu in vsej družini zdravja
in milosti od Gospoda in imam čast, da vam izrazim itn.«

11.7 Page 107

▲back to top


BiS 6 — 13. poglavje
107
Dnevne osnovne šole so dobro delovale tudi v Valdoccu. Za pouk je skrbel
don Zattini iz Brescie. Četudi je bil profesor filozofije, se je s čudovito potrpež-
ljivostjo in ponižnostjo podvrgel težki nalogi, da je poučeval abecedo in malo
italijanske slovnice številne učence, ki so bili na pol divji in celo nesramni. Ker
ni znal piemontskega narečja, so se pogosto zgodili nesporazumi.
Ko se je potem pogovarjal s kleriki oratorija, je povedal, da je rekel pera
(hruška), otroci pa so razumeli pietra (kamen); rekel je bara (nosilnica), oni pa
so menili bastone (palica), kar so te besede pomenile v piemontskem narečju.
Don Bosko je poskrbel tudi za razvedrilo svojih fantov. Vendar so izleti postaja-
li vedno redkejši, zlasti celodnevni, in so polagoma popolnoma prenehali. Potem ko
so končno imeli stalno kapelo, je zahteval, da so vsi bili pri pobožnih vajah, ker so
sicer trpele redne pridige in reden pouk katekizma, zlasti pa prejem zakramentov.
In tako oratorija v Porta Nuovi in Vanchigli nista nikdar imela skupnih izletov.
V Valdoccu pa je bila navada, ki jo je bilo treba spoštovati, in tako je don Bosko
za nagrado zunanjim fantom vsako leto pripravil majhen izlet. To je bil poldnevni
praznični sprehod v kako cerkev nedaleč od mesta. Če so šli na pot zjutraj, so fan-
tje, urejeni v vrste, molili in prepevali nabožne pesmi. Ko so prišli na dogovorjeni
kraj, so opravili pobožne vaje, don Bosko jim je postregel z malico, ki so jo pritovo-
rili s seboj na osličkih, nato pa je vsak lahko šel, kamor koli je hotel.
Če so šli na sprehod popoldne, so se zbrali pri cerkvi na kakem turinskem
hribu. Tam so opravili pobožne vaje, razdelili malico, poslušali pridigo in dobili
blagoslov. Proti večeru so se vriskaje in prepevaje vračali. Ko so prišli v Turin,
so utihnili in v majhnih skupinah šli na svoje domove.
Don Bosko je to razvedrilo privoščil svojim oratorijancem dvakrat ali trik-
rat na leto, kakor nam je pripovedoval eden izmed fantov, ki se je v letih 1855
do 1861 sam udeleževal teh pohodov. Navadno se je zbralo okoli 300 fantov.
Tisti iz bolj premožnih družin so bili povabljeni, da bi sami prinesli s seboj kruh
in prigrizek, drugi pa so prispevali po dvajset soldov in oskrbeli tiste, ki niso
imeli nič. Fantje so se rade volje odzvali povabilu ob misli, da so tudi oni nare-
dili dobro dejanje in pripomogli k veselju, ki jim ga je prineslo tako razvedrilo
v don Boskovi družbi.
Don Bosko je skušal s temi sredstvi pritegniti v oratorij fante, ki so sicer še
vedno v velikem številu prihajali k njemu, vendar se je njihovo število vedno
bolj manjšalo, zlasti v letih 1859 do 1870. Vzrokov za ta upad ni bilo mogoče
odpraviti. Prvi vzrok so bili notranji gojenci zavetišča, ki jih je bilo vsako leto
več in so sčasoma zasedli celo cerkev sv. Frančiška Saleškega. Tudi zanje so pos-

11.8 Page 108

▲back to top


108
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
tajala dvorišča vedno bolj tesna. Drugi vzrok pa je bil, da so lastniki tovarn in
delavnic silili svoje vajence, da so delali tudi ob praznikih in nedeljah.
Kljub vsemu temu pa dobro, ki so ga mladi prejemali od don Boska, ni bilo
okrnjeno, ker je 1859 odprl v Turinu v predelu S. Salvario še četrti oratorij, posve-
čen sv. Jožefu. Vitez Karel Occelletti je v ta namen odstopil del svoje hiše z obšir-
nim dvoriščem ter lepo in veliko kapelo. Duhovniki iz župnije sv. Petra in Pavla so
prevzeli vodstvo nove ustanove. Ko je potem vitez prosil don Boska, ki je bil njegov
velik prijatelj, za duhovnike in klerike, da bi vodili oratorij, je don Bosko rad pri-
volil in od leta 1663 ob nedeljah pošiljal tja don Francesia in pozneje don Janeza
Tamiettija in druge duhovnike, da so maševali, pridigali in spovedovali. Kaplani sv.
Petra in Pavla so prihajali ob večerih in pomagali po svojih močeh. Vitez ni nikdar
prenehal denarno podpirati oratorij, v katerem je on sam neutrudno poučeval ka-
tekizem in asistiral dečke. Don Boskovi sinovi pa so vedno imeli duhovno vodstvo.
Rekli smo, da se je obisk zunanjih fantov ob nedeljah zmanjšal. Treba pa je
reči, da je njihovo število spet močno naraslo v času vsakdanjega krščanskega
nauka v postu, ker je bila cerkev s. Frančiška Saleškega zaradi odsotnosti not-
ranjih gojencev popolnoma njim na voljo. Ker so bili tako navajeni, so prišli
tudi v nedeljo vsi, ki so le mogli. Kakor pripovedujejo ugledni prelati, je bil to
občudovanja vreden prizor. Nekega dne je nenajavljen prišel mons. Sola, škof iz
Nizze Marittime in stopil v cerkev, kjer so imeli katekizem. Ves prevzet od tolike
množice dečkov je stopil naprej, vzel iz rok katehista Krščanski nauk in ga sam
začel razlagati. Podobno so ravnali ob drugih priložnostih tudi drugi škofje in
učili krščanski nauk te otroke preprostih staršev.
Prav otroke preprostih staršev je don Bosko iskal zlasti ob sobotah in red-
ko se je vrnil domov, ne da bi pripeljal nekaj novih učencev. Nalašč je hodil po
tistih predelih mesta, kjer je mogel z večjo gotovostjo računati na taka srečanja.
Sam je v okolici oratorija stopal na dvorišča hiš in celo v stanovanja ter vpraševal
»Imate kaj otrok na prodaj?« in prosil matere, da so jim dovolile iti z njim. Na tak
način je enkrat iz tega konca, potem zopet iz drugega pripeljal skupine fantov in
jih prepričeval, da so se spovedali. V oratoriju jih je najprej malo učil krščanski
nauk, jih spovedal, se pozanimal za njihovo življenje in potem z nasveti in dejanji
vsakemu pomagal, kakor je vedel in znal, v korist njihovih duš. Ta svoj duhovni
lov je nadaljeval do leta 1864, dokler mu povečano število notranjih gojencev ni
onemogočilo te vrste apostolata.
Nikdar pa ni pozabil mladih delavcev, ki so zapustili oratorij in prihajali na
obisk le od časa do časa. S temi in zlasti takimi, za katere je vedel, da so v ve-
liki nevarnosti in so bili bolj zanemarjeni v duhovnih stvareh, je bil izredno

11.9 Page 109

▲back to top


BiS 6 — 13. poglavje
109
ljubezniv – rekli bi do skrajnosti dober. Ko je srečal katerega izmed njih, se je
najprej pogovarjal o njegovem poklicnem delu, o zdravju, o njegovi družini in
na koncu je z dobroto, ki je prevzela srce, dejal: »Pridi k meni in me obišči.« Fant
je takoj razumel, za kaj gre, in je obljubil. Don Bosko je bil vedno pripravljen, da
jih je spovedal, kadar koli so prišli k njemu. Tudi sredi notranjih gojencev, ki so
polnili zakristijo, jim je dajal prednost.
Dobro, ki ga je don Bosko delal dečkom iz oratorija, se je kazalo tudi pri
njihovih starših, kakor smo to že na drugem mestu pokazali. On sam nam je pri-
povedoval o naslednjem dogodku, ki ga je po kosilu 14. decembra 1862 povedal
svojim gojencem.
»Pred nekako dvema letoma sem šel spovedat nečaka nekega kavarnarja, fan-
ta, ki je vzbujal najlepše upe in je obiskoval oratorij. Stric in teta sta ga imela zelo
rada. Ko se je deček spovedal in je videl, kako sta sorodnika žalostna in pretre-
sena zaradi njegove bolezni stala ob postelji in je bolezen postajala vedno bolj
grozeča, se je obrnil k njima in dejal: 'Ta vajina dobrohotnost in naklonjenost še
ni tisto, kar me tolaži. Če želita zadovoljiti moje srce, opravita dobro spoved. To
bi me zares močno potolažilo.' In sedaj si mislite: ta stric in ta teta, ki sta v tem
otroku videla edino tolažbo svojega življenja in sta ga tako silno ljubila, sta bila do
solz ganjena. 'Prav,' je dejal stric, 'če je to edino, kar te lahko zadovolji, ti hočem
dati to uteho.' In takoj se je spovedal on, žena in vsi služabniki. Naj povem, da so ti
ljudje, kot je mogoče pričakovati pri kavarniškem poklicu, bili kaj malo naklonje-
ni spovedi, oziroma se sploh niso spovedovali. Moški so se že vsi spovedali, sedaj
je ostala samo še ženska in ta je bila zame prava zmeda. Kako naj to storim? Da
bi ji rekel, naj se pride spovedat v oratorij, ne bi bilo pametno, ker bi jo mogoče
minilo navdušenje in ne bi izpolnila storjenega sklepa. Kaj sem storil? Vzel sem
posteljne zavese in jih razporedil tako, da so služile za rešetko. Ko me je ona vide-
la zaposlenega pri tem čudnem opravilu, je dejala: 'Kaj delate?'
'Tapetnik sem.'
'Pustite to,' je dejala. 'Spovedala se bom kakor drugi.'
'To ne gre.'
'Oh, kaj še! Čemu toliko ceremonij?'
'To niso ceremonije, to so predpisi. Za spoved žensk je potrebna mreža, in
ker je tukaj ni, si moramo pomagati drugače.'
'Ah, če je tako, potem pa le naredite po svoje.'
Ko sem vse kolikor mogoče primerno uredil za spoved, sem ji rekel: 'Pok-
leknite tamle, malo bolj vstran.'
Ubogala je in se spovedala.

11.10 Page 110

▲back to top


110
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Dragi moji! Zahvalimo se Gospodu. Zares se vidi, da on s svojo milostjo dela
prave čudeže. Blagor tistim, ki se ravnajo po navdihih Božje milosti. Nesrečni
pa so tisti, ki slišijo, da Gospod trka na njihovo srce, pa ga zaprejo. Izpostavljajo
se veliki nevarnosti, da se ne bo več vrnil, da bodo umrli v svojem grehu, kar
Bog sam v Svetem pismu napoveduje: Iskali me boste, pa ne našli. Umrli boste
v svojih grehih. Od takrat naprej so tako gospodar kakor njegovi pomočniki
redno opravljali spoved. Prihajali so k meni v oratorij, in če jim ni bilo mogoče
priti, so me obvestili in jaz sem jih hodil spovedovat na dom.«
Neki drug fant iz oratorija je bil povod za duhovno zveličanje svojega oče-
ta. Protestantska propaganda je v Piemontu nadaljevala svoje razdiralno delo
proti katoliški veri in je v ta namen ustanovila v Turinu Družbo religioznih spi-
sov za Italijo z evangeličansko založbo, ki je spravila v obtok 31.272 velikih in
majhnih krivoverskih knjig, od katerih jih je bilo 27.124 v italijanskem in 4.248
v francoskem jeziku. Knjige so pošiljali v Turin iz Pariza, Dublina in Londona
in z njimi velike vsote denarja. Ta družba je ustanovila v Turinu svojo tiskarno,
kjer so tiskali dnevnik La Buona novella (Veselo sporočilo); v osmih mesecih je
izdala nič manj kot dva in pol milijona laži in bogokletij. Veliko število poverje-
nikov je skrbelo za propagando. Ti so obiskovali mesta, vasi in sejme ter odpi-
rali stojnice in trgovine, kjer so razpečavali svoje strupeno blago.
Sin enega izmed teh razpečevalcev in poverjenikov, ki je iz pohlepa po de-
narju v Turinu prodajal te strupene knjige in časopise, je hodil v oratorij.
Zunanji fantje so kmalu odkrili celo zadevo, in ker jim je don Bosko večkrat
zabičal, da takšni razpečevalci naravnost sodelujejo pri širjenju hudobije, so mu o
vsem poročali. Don Bosko se je o stvari hotel natančneje poučiti in je zato najprej
povprašal sina. Da bi očeta pripravil k odpovedi takemu početju, je šel v njegovo tr-
govino. Na lep način ga je tako dolgo pregovarjal in storil vse mogoče, da mu je mož
prepustil vso tisto krivoversko robo in jo dal prepeljati v oratorij, kjer so iz knjig in
časopisov naredili grmado in jo v navzočnosti fantov slovesno zažgali in spreme-
nili v pepel. V zameno pa je poslal knjigotržcu prav tolikšno količino dobrih knjig,
kolikor jih je pač bilo mogoče naložiti na voziček. Med temi knjigami so bili Preskr-
bljeni mladenič, Katoličan, poučen v svoji veri in veliko zvezkov Katoliškega branja.
Prav Katoliško branje se mu je zdelo najprimernejše sredstvo za boj proti krivi
veri in se je zato še z večjim zagonom vrgel na delo. Zvezek za mesec maj z naslo-
vom Križ ob cesti so z navdušenjem sprejeli tako fantje kakor poverjeniki. Pripove-
duje o nekem tirolskem fantu, ki je zelo rad potoval po svetu in je zbežal od doma.
Toda skesan zaradi žalosti in trpljenja, ki ga je povzročil svojemu očetu in materi,
in ob spominu na križ v bližini domače hiše se je po številnih hudih pa tudi veselih

12 Pages 111-120

▲back to top


12.1 Page 111

▲back to top


BiS 6 — 13. poglavje
111
dogodivščinah, potem ko je obiskal v Ameriki katoliške misijone, s precejšnjim pre-
moženjem, ki so mu ga pa ukradli, vrnil domov, da bi potolažil svoje ostarele starše.
Don Bosko je z modrimi opombami pokazal, kako velike koristi je svetu prinesel
evangelij in kakšna je razlika med misijoni katoliške Cerkve v poganskih deželah, ki
jih vodi Bog, in protestantskimi misijoni, ki jih vodijo hudičevi poslanci.
Knjižica nosi naslednje posvetilo:
Velezaslužni dopisni člani in naročniki Katoliškega branja!
S pričujočim zvezkom vstopamo v sedmo leto našega ljudskega branja. V upanju na
pomoč, ki nam jo bodo dajali naši pogumni in velikodušni dopisni člani in naročniki, se
nadejamo prav takega sodelovanja kot v preteklih letih.
Vodstvo Katoliškega branja upa, da se ni oddaljilo od namena, ki si ga je postavilo, in
če ni moglo doseči še vsega velikega dobrega, kot si ga želi, je vendar zadovoljno zaradi
zlega, ki ga je preprečilo.
Časi so težki, morda še nikdar tako. Toda ker je naše zaupanje zasidrano v njem, ki vse
premore, in v vaših velezaslužnih sodelavcih, smo prepričani, da bomo premagali vse težave.
Zato bomo s toliko večjim zanosom nadaljevali naše delo, ker smo prepričani, da gre za
zelo dobro stvar, za kar imamo ne samo potrdilo, temveč celo odločno podporo in spodbudo
svetega očeta Pija IX., ki ni samo hotel, da bi Katoliško branje uvedli v papeško državo, tem-
več da bi v Rimu samem začelo izhajati v isti obliki, pod istim naslovom in z istim namenom.
Medtem ko se iz srca zahvaljujemo vsem, ki so na kakršen koli način podpirali Katoli-
ško branje, se prav tako vroče priporočamo, da bi nam ostali še zanaprej tako naklonjeni.
Od naše strani pa obljubljamo, da bomo uvedli vse mogoče izboljšave, da bomo obravna-
vali tista vprašanja, ki so najbolj nujna, in tako branje naredili čim bolj privlačno.
Vodstvo
Ko je don Bosko tako branil Božje kraljestvo in veliko duš privedel nazaj v
naročje svete vere, je Bog po don Cafassu vedno bolj utrjeval svoj oratorij. Pater
Pagani, predstojnik Družbe ljubezni, je zahteval povračilo 20.000 lir z ustrezni-
mi obrestmi, ki jih je don Bosku posodil opat Rosmini, pa jih še ni vrnil. Don
Bosko je bil pripravljen vrniti kapital, glede obresti pa je menil, da mu je opat
Rosmini malo pred smrtjo dal razumeti, da za to ni treba skrbeti. Povedal je še,
da tudi pokojni oče Gilardi nikdar ni terjal obresti, ker je vedel, da jih je njegov
predstojnik don Bosku odpustil. Tedaj je oče Pagani dal vedeti don Bosku za
veliko stisko, v kateri se je znašla Družba, in je bil pripravljen na poravnavo.
Dne 11. marca 1859 sta don Bosko in don Cafasso pred notarjem Turva-
nom plačala 15.000 lir teologu Bertetiju kot plačilo dolga Antonu Rosminiju, ki
je posodil denar za nakup hiše Pinardi. V potrdilu je zapisano, da je don Bosko
plačal ta dolg z denarjem, ki sta ga imela skupaj z don Cafassom. Malo prej je
bilo izplačanih že 5.000 lir. Toda polje sanj je ostalo še vedno last rosminijancev.

12.2 Page 112

▲back to top


112
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Z ekonomom Družbe ljubezni je bilo še nekaj manjših sporov, kot je mogo-
če razbrati iz don Boskovega pisma, iz katerega je tudi razvidno, kako zelo se je
izogibal kakršnemu koli pravdanju.
Spoštovanemu gospodu Jožefu Zaiottiju, pri velezaslužni
ustanovi Družbe ljubezni v Stresi.
Spoštovani gospod! Gospod Bog naj nas obdari s svetim darom potrpežljivosti. Vaše
pismo me je malo vznemirilo. Zlasti zaradi besed, s katerimi ste mi pretili, da boste uporabili
zakonita sredstva zaradi tistih sto frankov, za katere menite, da se je zgodila pomota. Moral
sem prekiniti veliko zelo nujnih opravkov in se posvetiti tej zadevi. Moram vam povedati,
da imam že osemnajst let opravka z Družbo ljubezni, pa še nikdar ni bilo nesporazumov
ali kakih sumničenj. Še več, gospod don Karel Gilardi blagoslovljenega spomina je služil za
tajnika tako meni kakor njemu in jaz sem se vedno držal računov, kakor jih je on predstavil,
ne da bi o čemer koli dvomil. Te račune smo uredili 10. julija 1857. Vi ste poiskali neko moje
pismo (z dne 10. februarja 1855), v katerem naj bi bila omenjena neka napaka. To bi pome-
nilo, da sva midva oba, jaz in don Karel, bila slepa. Poleg tega pa smo delali račune vedno
v navzočnosti obeh in sva vestno preštela vse solde in centezime, da ne bi koga oškodovala.
Naj povem še to, da sem vedno ob vsakem plačilu to pisno sporočil don Karlu. Bila pa
so to samo sporočila in ne uradni računi s prejemki in izdatki. Meni se zdi, da je tako iskanje
pomot v že poravnanih računih samo ustvarjanje nevšečnosti, kjer za to ni nikakršnega raz-
loga in ne potrebe. Kljub temu pa, četudi sem popolnoma prepričan, da smo teh sto frankov
že poravnali v zaključnih računih 1856/57, vas prosim, da poveste predstojniku, ki ima v ro-
kah to zadevo, da jaz nikakor nočem nikakršnih sodnih razprav in da bom samo na preprost
namig poslal nakaznico za sto frankov, če bo to zahteval vaš predstojnik.
Kar se tiče 1,60 franka, ki ga nisem poravnal pri pogodbi z vitezom notarjem Turva-
nom, se mi dozdeva, da sem vse natančno poravnal do zadnjega centezima, ko sem menjal
14.50 lir; zdi se mi, da sem vam dal tri kovance po osem soldov in enega za štiri in še dva
solda. Toda ker si nisem ničesar zapisal in ker sem se mogoče zmotil, kakor vi pravite, vam
bom po položnici poslal imenovano vsoto.
Da ne bomo stvari še bolj zapletali, vas prosim, da ne skrbite ne za moj prav ali neprav,
ne za moje razloge, temveč mi samo sporočite, ali vam moram poslati sto frankov. V na-
sprotnem primeru mi ni treba niti odgovarjati. Gospod Bog naj vas ohrani pri zdravju in v
milosti. Medtem ko vam želim vse blagoslove iz nebes, vas spoštljivo pozdravljam.
Turin, 4. aprila 1859
Vdani služabnik duhovnik JANEZ BOSKO
P. S. Prosim vas, da mi pošljete kupoprodajno listino, ki so jo podpisali teolog Murial-
do, Borel, Cafasso, Bosko. Iskal sem jo pri notarju Turvanu, a je nisem našel.

12.3 Page 113

▲back to top


14.
poglavje
Don Bosko je orodje v Božjih rokah – Njegovo zaupanje v Božjo previdnost
in predanost Božji volji – Don Bosko spodbuja dečke k molitvi, da bi izprosili
pomoč za materialne potrebe oratorija – Čudežni sadovi molitev
– Velikodušna pomoč in darovi bogatih ljudi – Darovi revežev –
Nekaj dogodkov
Izredna velikodušnost don Cafassa do oratorija ni prihajala samo iz go-
reče ljubezni do Boga in do bližnjega, temveč tudi iz prepričanja, da sodeluje pri
nečem, kar bo trajalo stoletja. Zato mu je bilo zelo drago, da je imel glavno zaslugo
pri nakupu Pinardijeve hiše in je s tem položil temeljni kamen za stavbo, ki je pos-
tala pomembna za ves svet. Dobro je poznal čiste namene in zvestobo načrtom
Božje previdnosti svojega učenca in je bil prepričan, da bo v celoti izpolnil priča-
kovanje njegovega poklica. Zlasti pa je občudoval v njem trdno prepričanje, da
mu bo Bog poslal vsa sredstva, ki jih potrebuje za izpolnitev velikih del ljubezni.
Dejansko ni don Bosko nikdar odnehal od del ljubezni, ki se jih je lotil, tudi
če ni razpolagal s sredstvi, ki jih zahteva človeška previdnost, niti se ni ustrašil
težav, ki so se sproti pojavljale, niti se ni zmenil za mnenje in sodbe nasprotni-
kov, hudobnost in spletke ljudi, niti nesreč in nepričakovanih ovir, ki so se poja-
vljale. On nikdar ni dvomil, da mu bo Bog pomagal. Tudi sredi največjih stisk je
vesel in miren imel navado reči: »Bog je dober oče, ki skrbi za ptice v zraku. On
gotovo ne bo dopustil, da bi naši ustanovi primanjkovalo najpotrebnejše.« Imel
je tudi navado, da je povedal razlog za tako zaupanje: »Jaz sem samo orodje, iz-
vajalec pa je Bog. Dolžnost izvajalca in ne orodja je poiskati sredstva in pripeljati
delo do konca. On bo to storil, kadar in kakor se mu bo zdelo najbolj primerno.
Moja naloga je, da sem poslušen in upogljiv v njegovih rokah.«

12.4 Page 114

▲back to top


114
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Zato ni bil nikdar v skrbeh za prihodnost. In če mu je kak dobrotnik zapus-
til kako imetje, je bil takoj pripravljen prodati stavbe in zemljišče in uporabiti
denar za najpotrebnejše dnevne izdatke ali nove ustanove. Iz dneva v dan je
porabil denar, ki ga je prejemal, in ga tudi za to ni nikdar hranil, ker so ga vedno
oblegali upniki. Pogosto so mu previdni možje svetovali, da naj ne izpostavlja
oratorija nevarnosti propada zaradi tolikih dolgov, on pa je prepričan o tem, kar
je delal, večkrat rekel: »Po moji smrti bo ta ustanova ne samo nadaljevala svoje
delo, temveč se bo mogočno razširila po vsem svetu.«
»Njegovo zaupanje v Boga in preblaženo Devico Marijo je bilo neskončno,«
je vzkliknil mons. Cagliero. »V 35 letih, ki sem jih preživel ob njegovi strani, ga
nisem videl niti enkrat zaskrbljenega, pobitega in nemirnega zaradi dolgov, ki
so ga težili, tudi zaradi vzdrževanja njegovih fantov.«
Don Bosko ni imel ničesar, zares ničesar, toda Bog je bil njegov blagajnik, ki
ima za svoje sodelavce dobre in velikodušne ljudi, ki vedo, da denar ni cilj, temveč
samo sredstvo, ki jim je dano v uporabo, da delajo dobro sebi in svojim soljudem.
Potem se je obrnil k Bogu, da bi mu poslal te dobre zemeljske angele, in je
v večernem nagovoru takole govoril svojim gojencem: »Molite in tisti, ki lahko
prejmete sveto obhajilo, ga opravite po mojem namenu. Zagotavljam vam, da
tudi jaz molim, da molim gotovo več kot vi. Sem še v velikih težavah. Potrebu-
jem posebno uslišanje. Pozneje vam bom povedal, za kaj gre.«
Kak večer pozneje jim je med drugim pripovedoval, kako mu je neki gospod
prinesel veliko vsoto denarja, ravno toliko, kolikor je potreboval, in dodal: »Pres-
veta Devica nam je danes, prav danes izkazala izredno milost. Zahvalimo se ji
iz vsega srca in prosimo še naprej Gospoda, da nas ne bo zapustil. Toda če bi se
v hišo vtihotapil greh, tedaj nam gorje! Gospod nam ne bi več pomagal. Zato se
odločno bojujte proti hudičevim skušnjavam in prejemajte svete zakramente.«
Zelo si je želel, da bi gojenci goreče molili.
Imel je navado, da je vsakokrat, ko je le mogel, prišel k večernim molitvam z
dijaki. Več kot enkrat je, če se je moral zadržati v obednici ali prenesti večerjo v
čas molitev, poslal tega ali onega nadzorovat ali dal poklicati določene gojence,
ki so namesto k večernim molitvam šli spat ali so kje klepetali.
Včasih se je hitro dvignil izza mize in on sam opravil to nalogo, ker mu je
bilo zelo pri srcu, da so vsi pobožno opravljali molitve. Nikakor ni hotel, da bi v
tem času sedeli na petah, ali, kakor se je on izražal, čepeli kot psički ali se nasla-
njali na stene.
Nekateri so mu izrazili svoje dvome:

12.5 Page 115

▲back to top


BiS 6 — 14. poglavje
115
»Ali ne bi bilo bolje, če bi fantje namesto skupnih glasnih molitev vsak zase
po tiho molili in se tako navadili na notranjo molitev?«
Don Bosko je odgovoril: »Dečki so pač ustvarjeni tako, da če ne bi molili na
glas z drugimi, prepuščeni samim sebi ne bi molili niti na glas niti v duhu. Zato
je, tudi če molijo neprizadeto in raztreseno, bolje, da molijo na glas in tako ne
morejo klepetati s tovariši. Besede, ki jih izgovarjajo samodejno, služijo temu,
da držijo daleč od sebe hudiča.«
Želel je tudi, da v času, ko so bili gojenci zbrani pri molitvi, nihče ni bil na
odmoru ter klepetal in se sprehajal po dvorišču ali pod stebriščem. Hotel je, da
so vsi kleriki in duhovniki opravljali molitve z gojenci ali pa se umaknili v cerkev
ali v sobo. Vsako drugo početje je imel za pohujšanje, ki ga je treba na vsak način
preprečiti. Odločno je zahteval popolno tišino od večernih molitev do drugega
jutra po maši. Ta tišina se mu je zdela nadvse pomembna, ker je menil, da samo
neraztreseni duhovi lahko prejmejo vse sadove molitve.
Ko je don Bosko nekega dne prihajal iz svoje sobe in šel spovedovat, je na-
letel na skupino dijakov, ki so šli v cerkev k sv. maši. Ko je videl, da so nekateri
glasno in celo izzivajoče govorili, jih je opozoril z besedo in znamenji. Eden iz-
med njih ni hotel razumeti opozorila. Don Bosko je stopil k njemu in ga kazno-
val. Pozneje je bil zelo nezadovoljen, ker asistenti niso zahtevali tišine, ki jo je
tolikokrat priporočil.
Zaradi vsega prizadevanja so se molitve skupnosti dvigale prijetne pred Bož-
ji prestol in so se v celoti uresničevale besede preroka Izaija: »Ne bodo se trudili
zaman … saj bodo potomstvo Gospodovih blagoslovljencev in njihovi potomci z
njimi. Preden bodo klicali, bom odgovarjal, ko bodo še govorili, bom usliševal«
(Iz 65,23–24).
Dne 20. januarja 1858 bi moral don Bosko poravnati velik dolg, pa ni imel
niti solda v žepu. Upnik je že dolgo čakal in sedaj je hotel priti do svojega. V tej
stiski je don Bosko zasebno zaupal nekaterim dečkom: »Danes nujno potrebu-
jem posebno uslišanje. Jaz bom šel v Turin, vi pa si medtem razdelite čas, da bo
vedno kdo v cerkvi.« Tako so storili. Don Bosko je šel v mesto, dečki pa so se
vrstili drug za drugim v cerkvi.
Medtem ko je don Bosko hodil po mestu, se mu je blizu cerkve lazaristov
približal neki gospod, ki ga don Bosko ni poznal, ga pozdravil in nagovoril:
»Don Bosko, je res, da potrebujete denar?«
»Še kaj več kot potreba; to je prava stiska.«
»Če je tako, potem vzemite to,« in mu je izročil ovojnico, v kateri so bili tiso-
čaki lir. Don Bosko je bil ves začuden zaradi daru in ni vedel, ali naj ga sprejme.

12.6 Page 116

▲back to top


116
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Menil je, da tisti gospod ni priseben ali pa se samo šali.
»Iz kakega razloga mi podarjate to vsoto?« ga je vprašal.
»Vzemite,« je odgovoril oni, »in jo uporabite za potrebe svojih fantov.«
»Najlepša hvala torej in mati Božja Marija naj vam povrne. In če želite, vam
bom zapisal v potrdilo nekaj vrstic.«
»Ni treba.«
Don Bosko je vzel tiste bankovce, ki mu jih je ponujal neznanec, in nadaljeval:
»Bodite vsaj tako dobri in mi povejte svoje ime, da se bom mogel zahvaliti
svojemu dobrotniku.«
»Ne prizadevajte si za to. Darovalec hoče ostati neimenovan. On si samo
želi, da bi molili zanj, ne skrbite za drugo.« Ko je to izrekel, je naglo odšel.
Jasno je bilo, da je šlo za dejanje Božje previdnosti. Don Bosko je takoj pos-
lal nekoga, da je poravnal dolg.
Mons. Cagliero je pripovedoval: »Nekega dne leta 1859 je don Bosko opol-
dne prišel v obednico, pa ne zato, da bi kosil, temveč da bi s plaščem ogrnjen in
s klobukom v roki odšel v mesto. Začudeni smo vpraševali: 'Kako, don Bosko?
Ali danes ne boste kosili z nami?' 'Danes ne morem kositi ob svojem času. Prav
sedaj moram oditi iz obednice in vam naročam (obrnjen k don Alasonattiju pre-
fektu, don Rui, k meni in drugim klerikom), naj bo odslej do treh eden izmed
naših najbolj pridnih pobožnih dečkov pred Najsvetejšim. Danes zvečer, če bo
uslišana moja prošnja, vam bom razložil, za kaj gre in zakaj ta molitev.'
Izpolnili smo njegovo naročilo in molilo se je vse do treh. Proti večeru se je
don Bosko vrnil, miren in veder kakor opoldne, ko je odhajal. Na naša radove-
dna in neumestna vprašanja je odgovoril: 'Danes ob treh popoldne se je iztekel
rok za poravnavo pogodbe z založnikom Paravio. Plačati sem moral deset tisoč
lir. Če tega ne bi storil, bi imel veliko škodo on in tudi oratorij. Prav tako so se
iztekli drugi dolgovi v znesku deset tisoč frankov, ki jih ni bilo mogoče več od-
lagati. Šel sem iskat Božjo previdnost in nisem vedel, kam me vodi pot. Ko sem
šel mimo cerkve Marije Tolažnice, sem vstopil in prosil Božjo mater Marijo, da
me potolaži in ne zapusti v tej stiski. Ko sem stopil iz cerkve, sem taval iz ulice
v ulico vse do druge ure, ko sem prišel do prehoda ob cerkvi sv. Tomaža, ki vodi
k vojaškim skladiščem. Tam se mi je približal neki skrbno oblečen moški in mi
dejal: ›Oh, če se ne motim, ste vi don Bosko.‹
›Da, prav jaz, sem odgovoril. S čim vam morem ustreči?‹
›Glejte, prav vas sem iskal, in če vas ne bi našel, bi moral iti v oratorij. Tako
si bom prihranil pot. Moj delodajalec mi je naročil, naj vam izročim tale zavoj.‹
›In kaj je v njem?‹

12.7 Page 117

▲back to top


BiS 6 — 14. poglavje
117
›Ne vem,‹ je odgovoril služabnik. Odprl sem ga in našel v njem obveznice
javnega posojila.
›In čigave so te obveznice?‹ sem vprašal.
›Ne smem povedati. Moje naročilo je izpolnjeno. Srečno.‹ In brez besede je
odšel. Takoj sem šel k Paravii. Pregledali smo obveznice in ugotovili, da je bilo
zadosti za deset tisoč lir za Katoliško branje in še za vse druge upnike. O, dragi
sinovi, kako velika je Božja previdnost, kako nas ima rada, kako ji moramo biti
hvaležni! Bodite vedno dobri in pridni. Ljubite Boga in ga nikdar ne žalite in on
nas ne bo nikdar pustil brez potrebnega.'
V tistem trenutku je njegov obraz žarel bolj kot navadno, njegov glas je zve-
nel bolj milo, ne toliko zaradi začudenja nad tem, kar se je zgodilo, temveč veliko
bolj zaradi hvaležnosti do ljubezni, ki jo ima Bog do nas. Tudi mi smo bili prepolni
enakega začudenja in hvaležnosti. Vsi smo zrasli v občudovanju do našega sku-
pnega očeta.
Taki in podobni dogodki Božje previdnosti so se ponavljali še in še v korist
oratorija in drugih hiš naše Družbe.«
Leta 1860 se je nekega dne, bila je sobota ali dan pred praznikom, proti
enajsti uri pojavil pek in mu jasno in trdo povedal, da ne bo poslal kruha za ve-
čerjo, če mu na mestu ne izplača dolga. V hiši pa je bilo samo to, kar je bilo nujno
potrebno za kosilo. Možakarja ni bilo mogoče pomiriti ne z dobrimi besedami
ne z najlepšimi obljubami.
Po kosilu je don Bosko poslal po klobuk in plašč. Bilo je pol dveh popoldne
in klerika Turchi in Anfossi z drugimi tovariši, med katerimi je bil tudi Janez
Garino, so stali ob stopnicah, ki vodijo v obednico, in se pogovarjali. Tedaj se je
prikazal don Bosko, pripravljen, da odide od doma. Približal se je klerikom in
dejal: »Bodite tako dobri in pojdite takoj v cerkev in dvajset minut molite pred
Najsvetejšim po mojem namenu. Menjajte se dva po dva, vse dokler ne boste šli
v šolo. Danes sem v izredno veliki stiski.«
Kleriki, ki sicer niso vedeli, za kaj gre, so takoj izpolnili njegovo željo. Ko so
bili še v šoli, se je don Bosko vrnil.
Don Turchi nam je pripovedoval: »Zvečer sem bil radoveden in sem hotel
zvedeti o uspehu cele zadeve. Toda ker je bil don Bosko zaposlen s spovedova-
njem, ni prišel v skupnost niti k večerji, kakor je bila navada zlasti na predvečer
praznikov. Zato sem vprašal prefekta Alasonattija, ali je mogoče njemu znan us-
peh naših molitev: 'Da, da, vse se je lepo izteklo. Don Bosko vam bo jutri o vsem
poročal.' Res je naslednjega dne po molitvah takole govoril: 'Lepo se vam zahva-

12.8 Page 118

▲back to top


118
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ljujem, da ste včeraj molili. Moral sem izplačati veliko vsoto pekarni Magra, ki
oskrbuje oratorij s kruhom. Ta je odločno zahteval poravnavo dolgov, če hočemo,
da nam bo še naprej na uslugo. Jaz nisem imel denarja in tudi nisem vedel, kje naj
bi ga vzel. Medtem ko ste vi molili v cerkvi, sem jaz hodil po mestu sem in tja in
razmišljal, na koga bi se obrnil, kar zaslišim nekega človeka, ki me kliče, prihiti za
menoj in mi reče: ›O, don Bosko, prav vas iščem. Moj bolehni gospodar je v poste-
lji in me pošilja k vam. Rad bi z vami govoril.‹ Takoj sem privolil in služabnik me
je popeljal k uglednemu gospodu, ki je že dalj časa moral ležati v postelji. Sprejel
me je z velikim veseljem, me vpraševal po novicah v oratoriju, na koncu pa mi je
izročil zavojček, v katerem je bil denar, ki sem ga potreboval. In tako smo lahko še
isti popoldan plačali peka.'
Nekega drugega večera je fantom, ki so molili po njegovem namenu, pripove-
doval naslednji dogodek: »Odpravil sem se iskat srečo. Vedel sem, da malo naprej
od župnišča svetih Mučencev stanuje bogata gospa brez družine, ki pa noče nič
slišati o dobrodelnosti. Ker sem se znašel v škripcih zaradi dolgov, sem stopil k
župniku don Brunu in ga vprašal, ali bi mi dovolil stopiti k njegovi župljanki in
jo poprositi za majhno podporo. Župnik mi je dejal: 'Kar pojdite. In če boste kaj
dosegli, boste pravi junak. Jaz sem bil pri njej že večkrat zaradi potreb župnije, pa
nisem dobil niti centezima.' Kljub takim slabim napovedim sem šel k tej gospe, ki
mi je iz sočutja z menoj in z vami dala deset tisoč lir. Ko sem potem zopet srečal
župnika in mu pripovedoval o svojem uspešnem obisku, se je silno čudil.«
Leta 1862 je moral don Bosko poravnati več računov gradbenim podjetnikom,
raznim dobaviteljem lesa, železnine ter prodajalcem sukna in usnja za delavnice.
Tedaj je, medtem ko so bili dečki v šoli, ves poln zaupanja v Božjo previ-
dnost prosil glavnega kuharja Gaia in druge pobožne osebe v hiši, da bi šli v
cerkev in molili sveti rožni venec. On pa je odšel, da bi našel podporo. Ko je bil
zunaj oratorija in šel po cesti mimo umobolnice, ga je srečal neki človek in mu
izročil zapečaten zavoj z besedami: »To je za vaše ustanove,« in izginil. Ko je don
Bosko odprl zavoj, je našel v njem sedemdeset tisoč frankov. Zahvalil se je Božji
previdnosti in se ves vesel vrnil domov.
Toda če je don Bosko sto in stokrat šel iskat Božjo previdnost, je ta skrbna
mati prihajala tisoč in tisočkrat njemu naproti s svojo pomočjo.
Leta 1861 se je gospod Magra, pek, ki mu je don Bosko bil dolžan dvanajst tisoč
lir, uprl in mu ni hotel več pošiljati kruha. Don Bosko je tudi tokrat, kakor ob drugih
priložnostih, zatrjeval njemu in drugim upnikom, da naj nikar ne dvomi, da mu bo
vse plačal, češ da Božja previdnost še nikoli ni propadla in da mu naj zato še kar
naprej pošilja kruh za njegove dečke. Gospod Bog bo že poskrbel in mu poslal denar.

12.9 Page 119

▲back to top


BiS 6 — 14. poglavje
119
Gospod Magra se je dal prepričati in je spet poslal kruh. Vendar je prišel
tudi po plačilo, vsaj delno. Bil je praznični dan in don Bosko je v zakristiji spo-
vedoval množico dečkov. Prišel je zakristan in mu dejal, da hoče upnik na vsak
način govoriti z njim. Zakristan je sicer hotel preprečiti motenje, toda pek si je
utrl pot med dečki in šel naravnost k don Bosku. Zahteval je, da mu takoj izplača
vsoto, ki mu jo dolguje. Don Bosko ga je popolnoma mirno pogledal in dejal:
»Počakajte malo, da neham spovedovati.« On pa je vztrajal: »Ne, ne morem več
čakati, morate mi takoj plačati.«
Don Bosko je v odgovor šel nazaj v spovednico. Ko je pek videl, da njegovi
zahtevi ni bilo ustreženo, se je postavil ob stran in skoraj občudovaje opazoval
don Boska. Nato je zapustil zakristijo in se šel sprehajat pod stebrišče, da bi po-
čakal na don Boska. Ko je don Bosko končal spovedovanje, je prosil Gospoda, da
bi mu pomagal v tisti stiski. Tedaj je vstopil v zakristijo njemu neznan gospod,
ki mu je izročil zaprto pismo, ga ljubeznivo pozdravil in takoj odšel. Don Bosko
je položil pismo v svoj brevir, odmaševal in v spremstvu don Angela Savia in
nekaj drugih zunanjih oseb odšel v obednico. Tedaj ga je Savio opozoril na nujni
dolg. Don Bosko pa je, ne da bi se vznemiril, odgovoril, da je treba malo počaka-
ti, ker nima nič denarja. V tistem trenutku pa so prinesli pošto in don Bosko se
je spomnil pisma, ki ga je prejel v zakristiji. Odprl ga je in notri je bila precejšnja
vsota denarja. Takoj jo je izročil don Saviu, ki je za kratek čas zadovoljil peka. Ko
ga je nekaj pozneje srečal, mu je dejal: »Vidite, previdnost je velika in je prišla
na pomoč. Za zdaj vam pošilja delno odplačilo, kmalu pa boste dobili poravnan
celoten račun. Naj gre zahvala Božji materi Mariji.«
To so nam povedali mons. Cagliero, don Savio, Enria in sam don Bosko.
Don Savio, ekonom oratorija, je temu dodal še druge primere. »Neki upnik
je, potem ko se je divje znesel nad don Boskom, ker mu še ni plačal nekega dolga,
preden je odšel iz njegove sobe, zagrozil, da ga bo predal sodišču. Prav v tistem
trenutku se je don Bosku predstavil neki dobrotnik in mu izročil tri tisoč lir,
vsoto, ki je bila potrebna za poravnavo tistega dolga.
Drugič je bilo treba plačati zidarje za že opravljeno delo. Šel sem k don Bo-
sku, toda on ni imel denarja. Medtem ko me je don Bosko odslovil in mi rekel,
da naj pridem pozneje, je vstopil v sobo, zdi se mi, grof Callori, ki mu je izročil
precejšnjo vsoto, s katero smo poravnali dolg v tistem težkem trenutku.
Iz teh dogodkov lahko spoznamo učinkovitost molitve in izredno dobrodel-
nost dobrih duš. Istočasno pa razodevajo skrivnost naporov, dvomov, skrbi, ki
jih lahko vsak jasno vidi, ki pa jih je don Bosko prenašal kakor za šalo. Nekega
dne je kanoniku Anfossiju pisal naslednji listek: 'Dragi moj! Zvijam se pod težo

12.10 Page 120

▲back to top


120
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
dolgov. Naredi majhno zbirko zame, sicer bom propadel.' Kanonik Anfossi se je
odpravil zadnja leta svojega življenja k njemu, da bi mu izročil miloščino. Don
Bosko mu je rekel: 'Samo v tem letu smo imeli že štiri milijone izdatkov in hvala
Bogu smo vse plačali. Iz malega raste veliko. Potreben sem pomoči, da mi po-
magajo kakor sedaj ti, tudi z majhnimi darovi.'«
In skromni darovi so prihajali don Bosku iz rok revnih ljudi iz nizkih ljud-
skih plasti. Ker pa jih je bilo veliko, so daleč prekosili vse, kar so darovali vsi
bogataši skupaj. V Pregovorih beremo: »Reven človek je usmiljen, ker sam ve,
kaj pomeni trpeti« (prim. 19,22). Skromnih, pa junaških darov dobrodelnosti je
bilo na milijone in prav ti ponižni oznanjevalci Božje previdnosti so bili najbolj
uspešni. Naj med toliko dogodki izberemo dva.
Medtem ko je don Boska skrbelo zaradi neodložljivega dolga 300 lir, je pri-
šel na dvorišče neki moški zrelih let, se mu približal in mu dejal: »Sem upoko-
jeni državni uslužbenec. Prihranil sem si nekaj denarja od pokojnine in bi rad
storil kaj dobrega za svojo dušo.« Potegnil je iz žepa ovitek in mu ga izročil.
»Toda ste si ohranili kaj za primer bolezni?« ga je vprašal don Bosko.
»Jaz zaupam v Božjo previdnost,« je dejal možakar. »Poleg tega bi rad, pre-
den umrem, poslal v večnost kako zasluženje. Če bom zbolel, so za to bolnišni-
ce.« In ne da bi še kaj dodal, je odšel.
V ovitku je bilo ravno 300 lir.
Nekega dne je prišla v oratorij starka 75 let in želela govoriti z don Boskom.
Mislil je, da je prišla zato, da bi ji napisali kako prošnjo za kak urad ali kakega
bogatega gospoda.
»Ne gre za to,« je odgovorila, »rada bi govorila z don Boskom.«
Don Bosko jo je odpeljal na stran, jo povabil, naj sede, in ona je začela go-
voriti. »Sem uboga starka. Vedno sem trdo delala, da sem se mogla preživljati.
Imela sem sina, pa mi je umrl. Sedaj mi ne preostane drugo, kot da tudi jaz um-
rem. Nimam zakonitih dedičev. Moj sin mi je pred smrtjo naročil, da naj vse, kar
mi bo ostalo, dam v miloščino. Tukaj imam sto frankov, prihranek mojih petde-
setih let dela, in jih izročam vaši uglednosti. Imam še petnajst frankov za krsto,
v katero me bodo položili po moji smrti. Druga majhna vsotica je za zdravnika.
Danes zvečer bom legla v posteljo in v nekaj dneh bo vsega konec.«
»Vzel bom teh 100 frankov,« je odgovoril don Bosko. »Lepo se vam zahva-
ljujem, vendar vam zagotavljam, da se jih ne bom dotaknil vse do vaše smrti.
Lahko pridete vsak trenutek ponje, ker jih bom hranil za vas.«
»Ne, narediva raje drugače. Jaz sem dala vbogajme in imam zato zasluženje.
Vi ta denar kar uporabite. Če bom v stiski in vas bom prišla prosit miloščino, mi

13 Pages 121-130

▲back to top


13.1 Page 121

▲back to top


BiS 6 — 14. poglavje
121
jo boste dali in boste zato imeli zasluženje. Ali me boste prišli obiskat, ko bom
bolna?«
»Seveda,« je odgovoril don Bosko.
Naslednjega je don Bosko pod vtisom te tako preproste krščanske ljubezni
te uboge revice hotel iti na obisk, pa se ni spomnil niti ulice niti hišne številke.
Dva dni pozneje ga je prišla klicat neka ženska. Don Bosko je takoj šel z njo. Ka-
kor hitro je vstopil v sobo, je prepoznal starko, ki mu je smehljaje dala vedeti,
da ničesar ne potrebuje.
»Gotovo me potrebujete,« je vzkliknil don Bosko, »ker me sicer ne bi dali
poklicati.«
»Res je. Rada bi prejela svete zakramente.«
Prejela je vse zakramente in umrla v miru Gospodovem.
Kako čudovita je krščanska ljubezen! Don Bosko je vse dni svojega življe-
nja lahko ponavljal: »Kako dober je Gospod! Vedel je, da smo v stiski, in je zato
navdihnil te dobre duše, da so nam priskočile na pomoč.« Istočasno pa se je
uresničevala obljuba psalma 32: »Vsi Gospodovi svetniki, bojte se ga, ker tistim,
ki se ga boje, nič ne manjka. Bogati se bodo znašli v potrebi in bodo trpeli glad.
Tistim pa, ki se bojijo Gospoda, ne bo nič manjkalo.«

13.2 Page 122

▲back to top


15.
poglavje
V oratoriju delujejo različne družbe – Zapisniki družb so se izgubili – Dva
don Boskova govora članom Družbe presv. Zakramenta – Potreba po še eni
družbi za obrtnike – Spreobrnitev dečka kot posledica molitve v čast sv.
Jožefu – Don Boskova pobožnost do tega svetega očaka – Jožefina Pellico
prevede za don Boska iz francoščine Sedem nedelj sv. Jožefa – Ustanovitev
in pravilnik Družbe sv. Jožefa – Razveseljivi sadovi – Don Bosko priporoči
enega izmed svojih rokodelcev za novo zavetišče – Kleriki so glavna opora
družb – Dvoje don Boskovih pisem rektorju semenišča
in njegova sodba o kleriku.
Uspešno sredstvo za vzdrževanje pobožnosti so bile družbe sv. Alojzija,
Brezmadežne in presv. Zakramenta. Don Bosko se je udeleževal sestankov se-
daj ene sedaj druge z namenom, da je povedal svojo prepričevalno in zaželeno
besedo.
Tajniki družb so se trudili, da so njegove govore čim natančneje zapisali v
svoje zapisnike, ki so jih delali po sestankih. To je bila prava zakladnica načel,
zgledov, nasvetov in spodbud za tiste, ki bi v teku let prišli za njimi. Na žalost
pa ti zapiski niso prišli do nas. Zaman smo jih zavzeto iskali. Vzroki za to so bili:
menjavanje prostora sestankov zaradi prizidavanja vedno novih stavb; preha-
janje zapiskov iz rok v roke, ko so jih hranili ali pri sebi ali v sobah, ki so služile
za razne namene; smrt katerega izmed zapisnikarjev, ki je hranil zapisnike pri
sebi, pa so jih potem pomotoma zavrgli; sveti pohlep tistih, ki so se vračali do-
mov in so hoteli imeti spomin na svoja mlada leta in na don Boska; potem pre-
mestitev pisarne in hiše tajnikov; to so bili vzroki, da so izgubljeni.
Ohranila sta se nam samo zapisnika dveh konferenc, ki ju je don Bosko imel
za člane Družbe presv. Zakramenta leta 1859. V njima ima don Bosko, kakor

13.3 Page 123

▲back to top


BiS 6 — 15. poglavje
123
vedno, pred očmi predvsem verski pouk, ker je samo na dobrem poznanju na-
uka mogoča trdna vera. Naši bralci bodo gotovo zadovoljni, da ohranimo don
Boskove misli. Zato jih bomo objavili.
PRVA KONFERENCA
Prerok Izaija je napovedal, da se bodo ob Gospodovem prihodu stresle gore in da se
bodo trda srca vžgala od ljubezni. Tako se je tudi zgodilo. Toda če bi danes isti prerok iz
kraljestva blaženih obrnil svoj pogled na zemljo, bi videl, kako se je ohladilo tisto sveto
navdušenje, ki si ga je on zamišljal trajnega, mogočnega in rastočega iz stoletja v stoletje.
Očaki in vse izraelsko ljudstvo so želeli videti dni Jezusa Kristusa, hrepeneli so po njem
in želeli, da bi jih blagoslovil. In mi, ki ga sedaj imamo, ko je v naših cerkvah vedno z nami,
ko ga lahko molimo v njegovi pričujočnosti, ko ga lahko sprejmemo v naša srca, govorimo z
njim, ga za vse prosimo, ker je on gospodar vsega, kako ravnamo z njim? Da se bomo zdra-
mili iz naše brezbrižnosti in nehvaležnosti, si postavimo dvoje vprašanj: 1) Kaj dela Jezus
Kristus za nas v presvetem zakramentu? 2) Kaj naj mi storimo v povračilo njemu?
Kaj dela Jezus Kristus, skrit v presvetem zakramentu, za nas? On nadaljuje najbolj
ponižno dejanje, zato da nam da zgled te tako potrebne čednosti. Vse njegovo življenje
na zemlji je bilo nenehno poniževanje. Toda če ga vidimo, kako se rodi v revni votlini, leži
na majhnem kupčku slame, pa istočasno slišimo petje angelov, vidimo blišč zvezde, ki ga
naznanja velikim tega sveta, trem kraljem, ki se takoj odpravijo na pot, da ga bodo molili.
Če ga vidimo med množicami, kako ga pismouki in farizeji zasramujejo, pa tudi vidimo,
da povsod, kjer se prikaže, dela velike čudeže. Če ga vidimo, kako nese težki križ, pa smo
priče tudi, kako se na svetu zatemni, kako se trese zemlja, kako mrtvi vstajajo iz svojih
grobov in kako vsa narava naznanja smrt Boga, ki je postal človek. Toda v presvetem Zak-
ramentu ne vidim ničesar, kar bi moglo pričati o božanstvu, da je tu vsemogočen, strašen
Bog v pravičnosti, kakor tudi neskončno dober v usmiljenju. In zakaj vse to? Iz ljubezni do
nas ljudi. Da lahko ostane z nami kot nam enak, da nas uči ponižnosti. Če bi on dal videti
samo en žarek svojega veličastva, kdo bi potem še mogel obstati pred njim?
In če bi vse to bilo tako, kakšno zasluženje bi imel kristjan? Zasluženje je v veri. Toda
če bi se ta Bog vidno pokazal na naših oltarjih, kje bi potem bilo naše zasluženje za vero?
On nam želi dati ljubeznivo priložnost, da si pridobimo to zasluženje s tem, da verujemo v
njegove besede, ki so besede Božjega prijatelja. Toda koliko je živa vera, ki jo on najde v nas?
Kako naj potem pred tako dobrim Bogom ocenjujemo našo brezbrižnost do njega in
njegove ljubezni? V cerkev vstopamo raztreseni, tabernaklju ne privoščimo niti pokleka
ali pa se samo na pol priklonimo. Nekateri med nami so podobni Judom, ki so Jezusu zve-
zali oči, potem pa so se mu iz zasramovanja priklanjali. O, dragi moji, ko vstopite v cerkev,
obrnite oči k tabernaklju, kjer je Jezus Kristus. Čeprav ga ne vidite, je on tam. Poživite
svojo vero. Pomislite, da tam biva on, pred katerim trepetajo legije angelov in vse množice
svetnikov s čelom na tleh molijo njegovo veličastvo.
Še eno vas vprašam: kaj dela Jezus Kristus v oltarnem zakramentu? On nenehno pro-
si svojega nebeškega Očeta za nas. Prestreza njegove kazni, njegove bliske, ki bi jih moral

13.4 Page 124

▲back to top


124
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
poslati zaradi naših grehov. Če danes na svetu ne vidimo in ne ugotavljamo tako strašnih
kazni, kot so zadevale izraelsko ljudstvo pod staro zavezo, to ni zato, ker naši grehi niso
tako veliki ali ker niso tako številni. Tudi vi dobro veste, kako slabi smo in koliko takih sla-
bih ljudi nam danes vlada in živi med nami. Kdo zadržuje roko večne pravice vse dni, vsak
trenutek brez prenehanja? Jezus Kristus na naših oltarjih, ki se zlasti pri sveti maši daruje
kot žrtev za nas. Ob pogledu na njegove rane spravlja angel uničevalec svoj meč v nožnico.
DRUGA KONFERENCA
V zadnji konferenci ste slišali, kaj dela Jezus Kristus za nas v presvetem zakramentu.
Sedaj moramo še izvedeti, kaj moramo mi storiti zanj. On je tukaj med nami na naših ol-
tarjih, sredi nenehnega poniževanja, se žrtvuje, moli za nas. In mi moramo 1) za njegovo
poniževanje pokazati hvaležnost prave vere, 2) za njegovo trpljenje hvaležnost goreče
ljubezni, 3) za molitve, ki jih nenehno dviga k Bogu Očetu, hvaležnost popolnega kesanja.
1. On, tako velik Bog, se skriva in se izničuje pod podobama kruha in vina. To njegovo
izničevanje bi moralo biti za ljudi povod, da bi vedno bolj verovali vanj kot Boga
ljubezni, ki se tako ponižuje iz čiste ljubezni in iz ljubezni do tistih, ki ga malo ljubijo.
In vendar, koliko krivovercev zanika njegovo pričujočnost v zakramentu zato, ker ne
vidijo nič božansko posebnega.
Oni bi radi s svojimi očmi videli Božji obraz Jezusa Kristusa, s svojimi ušesi slišali
angelske harmonije tistih blaženih duhov, ki ga nenehno obdajajo. Toda naj vedo,
da tisti, ki ne verujejo v Jezusovo besedo, ne bodo nikdar videli njegovega obraza
in bodo pogubljeni. Nehvaležni, trdovratni, istega porekla kot zahrbtni Hebrejci, ki
so, ko niso mogli zanikati čudežev, ki jih je med njimi delal, trdili, da jih je delal s
hudičevo pomočjo. Na tak način torej, o moj Božji Odrešenik, ti plačujejo ljudje tvoje
poniževanje. O, dragi Gospod Jezus, veliko je takih nehvaležnežev, ki te ne priznavajo.
Med toliko množicami pa je tudi veliko duš, so vsi ti dečki, ki verujejo v tebe z vso
močjo svojega srca, da si živ in resnično pričujoč v presvetem zakramentu. Da, oni
verujejo, da si Sin večnega Očeta, gospodarja vsega vesoljstva, verujejo, da si Marijin
sin, iz katere si se rodil zato, da bi nas rešil vseh zvijač peklenskega sovražnika.
2. O, srečni časi prvotne Cerkve, v kateri so se tisti goreči predstavniki Kristusa odlikovali po
svoji krščanski ljubezni, kako si vas želimo v naših časih! Kako zelo velika je bila ljubezen
prvih kristjanov do Jezusa Kristusa v presvetem zakramentu, je mogoče zvedeti iz zgodo-
vine. Niti za trenutek niso pozabili na križ in na Kalvarijo. S kakim spoštovanjem, s kako
pobožnostjo, s kako zbranostjo so stali pred njegovim obličjem, ga obiskovali, bili pri
sveti daritvi in prejemali sveto obhajilo! V tistih svetih svetiščih so nekateri jokali od sre-
če, drugi pošiljali globoke vzdihe k nebu, tretji so bili zamaknjeni v sveto nebo. Device in
nedolžni dečki so prepevali himne Božjemu Jagnjetu, kakor to delajo angeli v nebeškem
Sionu in se jim zdi daleč, ko bodo mogli pritisniti na svoje prsi svojega dragega Jezusa.
Z Jezusom v srcu in iz ljubezni do njega so šli junaško v slavno mučeništvo in s krvjo
svojega življenja dajali zahvalo Jezusu za tisto življenje in tisto kri, ki ju je on daroval za
nas na križu. O, moji dragi, obračam svoje oči od tistih prvih kristjanov na kristjane v

13.5 Page 125

▲back to top


BiS 6 — 15. poglavje
125
našem času: kako zelo drugačen pogled se ponuja mojim očem. Kaka brezbrižnost, kaka
hladnost, kako pomanjkanje zatajevanja lastnih čutov! Toda če ne more naših src ogreti
za ljubezen do Jezusa Kristusa njegova ljubezen do nas, kdo jo bo potem mogel ogreti?
3. Končno nas mora molitev, ki jo Jezus Kristus opravlja za nas, pripraviti, da bomo iz
hvaležnosti opravili dejanje popolnega kesanja za naše grehe. Kdo si nima očitati
kakega nespoštovanja, če malo pomisli nazaj? Koliko raztresenosti, koliko brezbriž-
nosti! Koliko obhajil, opravljenih z mrzlim srcem, mogoče iz ozira na ljudi, mogo-
če zato, da nas ne bi obsojali. Kdo ve, ali mogoče nismo ponovili izdajstva Judeža z
božjeropnim obhajilom? In Jezus je bil vedno tako dober in tako sočuten z našimi
slabostmi. Vsak naj malo pomisli, kako je ravnal z Jezusom, in naj v svojem srcu vžge
ljubezen in hvaležnost v priznanje toliko poniževanj, ki jih je bil on voljan pretrpeti
za nas. Naj v naših srcih vzplameni ljubezen do tega dobrega Jezusa zaradi trpljenja,
ki ga mora prenašati v presvetem zakramentu od svojih nehvaležnih sinov. Obudimo
globoko obžalovanje vseh naših grehov v zahvalo za molitve, ki jih on opravlja svoje-
mu nebeškemu Očetu za nas.
Ko je tako spodbujal k večji gorečnosti člane Družbe presvetega Zakramen-
ta, je ugotavljal, da v oratoriju ni bilo še zadosti poskrbljeno z družbami za dru-
ge vrste gojencev. Za večje, v kreposti utrjene notranje gojence je bila Družba
Brezmadežne, ki jih je navajal k duhovni ljubezni do tovarišev in jim je don
Bosko postavil za zgled sv. Janeza Evangelista, ki si je zaradi svoje nedolžnos-
ti in gorečnosti zaslužil sprejeti v varstvo presveto mater Marijo. Katehistom,
tako notranjim kakor zunanjim, so bile na voljo pridružene Konference sv. Vin-
cencija Pavelskega, kjer naj bi se člani vadili v dejavni ljubezni. Družbo presve-
tega Zakramenta in Mali kler so sestavljali izključno dijaki. Družba sv. Alojzija
naj bi združila vse notranje in zunanje gojence. Toda veliko število dijakov raz-
ličnost urnikov, pametna odločitev, da ob prazničnih dneh niso fantom jemali
časa za odmor, različnost teženj, izobrazbe in izkušnje so odvračali rokodelce
od te družbe.
Zato je don Bosko odločil, naj bi tudi rokodelci dobili svojo družbo, v katero
bi bili včlanjeni najboljši in najbolj goreči. To naj bi bila Družba sv. Jožefa, lep
zgled kristjana, delavoljnega obrtnika in poštenega delavca. Don Bosko je bil
prepričan, da bodo njegovi obrtniki, pravilno poučeni o svojem poklicu in sta-
nu, radi vstopali v to družbo in se izpopolnjevali v pobožnosti in vernosti.
Nekega večera je pripovedoval fantom, kako zelo je sv. Jožef imel rad mlade
ljudi. »Pred nekaj leti,« tako jim je govoril, »je neki ubog dninar v Turinu, ki
ni imel sreče, da bi bil poučen o veri, šel kupit za sold tobaka. Ko se je vrnil k
svojim tovarišem, je hotel prebrati, kar je bilo natisnjeno na kosu papirja, v ka-
terega je bil zavit tobak. Bila je molitev k sv. Jožefu za srečno smrt. Ali je ubogi
fant res razumel vsebino molitve ali pa je bil tako razburjen od tistega, kar je
bral, ni mogel več odtrgati oči od tistega kosa papirja. Njegovi tovariši so postali

13.6 Page 126

▲back to top


126
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
radovedni in so tudi hoteli brati, toda on je molitev vtaknil v nedrje in se začel
šaliti. Hkrati pa je komaj čakal prilike, da bi molitev spet prebral. Tako mu je šlo
do srca, ko jo je bral prvikrat. Toliko časa jo je ponavljal, da jo je znal na pamet,
in jo potem molil vsak dan, čeprav kar tako, brez kakršnega koli posebnega po-
mena ali želje, da bi prejel kako milost.
Sv. Jožef ni ostal brezčuten za tako, rekli bi, nehoteno vdanost. Ganil je srce
tega ubogega fanta, da se je predstavil don Bosku, ki mu je pomagal do velike
milosti, da ga je pripeljal spet nazaj k Bogu. Fant se je odzval klicu Božje milosti,
se dal poučiti o sveti veri, za katero se do tedaj ni zmenil, in prejel prvo sveto
obhajilo. Toda kmalu zatem je zbolel in umrl; zahvaljeval se je svetemu Jožefu,
po katerem je prejel mir in tolažbo v zadnjih trenutkih življenja.
Don Boskova beseda je delovala kakor ogenj, ker jo je spremljal zgled. Ne mo-
remo opisati, kako zelo je ljubil sv. Jožefa. To je dokazal z brezštevilnimi dejanji v
teku celega svojega življenja, kakor nam pričajo najuglednejši gojenci vseh časov.
Imenoval ga je za zaščitnika oratorija, obrtnike je postavil pod njegovo varstvo
in ga celo razglasil za zaščitnika dijakov pri izpitih. K njemu se je zatekal v svojih
težavah in priporočal drugim, naj se mu priporočajo. Večkrat v letu je pri večer-
nem nagovoru govoril o učinkovitosti njegove zaščite, slovesno je praznoval nje-
gov patrocinij tretjo nedeljo po veliki noči in v nagovorih s posebno pobožnostjo
spodbujal k pripravi na praznik. Gojenci so, ne da bi jih obvezoval pravilnik, bodi-
si skupaj bodisi zasebno častili sv. Jožefa v njegovem mesecu. Don Bosko je znal
tako navdušiti za to pobožnost, da so prostovoljno sodelovali pri pobožnih vajah
njemu na čast. V vseh cerkvah, ki jih je zgradil don Bosko, je dal en oltar posvetiti
sv. Jožefu. Zelo se je razveselil, ko je papež Pij IX. razglasil sv. Jožefa za varuha
vesoljne Cerkve. Leta 1871 je odločil, da naj v vseh salezijanskih hišah 19. marec
praznujejo kolikor mogoče slovesno in da naj bo to dela prost dan. V tistih letih so
namreč v Piemontu odpravili 19. marec s seznama praznikov.
Kot dokaz te svoje nenehne pobožnosti je dal 1859, ko je Preskrbljenemu
mladeniču dodal pobožnost sedem žalosti in sedem radosti sv. Jožefa, molitev
k sv. Jožefu za krepost čistosti, še drugo molitev za srečno smrt in lepe pesmi
njemu v čast. V 3. delu 5. poglavja Pravilnika prazničnega oratorija je dodal: »V
sedmerih nedeljah pred praznikom sv. Jožefa je mogoče dobiti popolni odpu-
stek, če prejmemo zakrament spovedi in obhajila. Zato skupnost pravočasno
opozorimo in gojence spodbudimo k pripravi.«
Toda še vedno ni bil zadovoljen. Zato je naprosil sestro Silvija Pellica, da je
prevedla iz francoščine knjižico Sedem nedelj sv. Jožefa, ki jo je nameraval dati
natisniti in razširiti med ljudstvom. Objavljamo pismo, ki ga je ta dobra gospa
napisala na začetku zime o tem svojem prevodu.
Zelo ugledni in spoštovani gospod!
Ker se ni uresničilo moje zadovoljstvo, da bi imela vašo ugledno osebo kot gosta v

13.7 Page 127

▲back to top


BiS 6 — 15. poglavje
127
svoji poletni hiši, mi dovolite, da se vam zahvalim za čast, ki ste mi jo izkazali.
Ker sem menila, da bi za izboljšavo mojega prevoda Sedem nedelj sv. Jožefa potrebo-
vali francoski izvirnik, sem po celem Turinu iskala to knjižico, pa je nisem mogla dobiti.
Zato vam pošiljam svojega, ki bi ga pa rada zopet imela nazaj. Sicer ni veliko vreden, vendar
nosi pisateljevo posvetilo in mi je zato zelo dragocen. Lepo prosim.
Ker ima vaša ugledna oseba toliko poznanstev, bodite tako dobri in spravite kje pod
streho Hingerja, ker se zima vedno bolj bliža. Kako si bo sam pomagal, ko nič nima? Rad
bi sicer delal, toda iz nič ni mogoče narediti ničesar.
Po pravici mi boste rekli, da sem sitna. Vendar pa mi tega ne boste rekli, ker imate
veliko ljubezen v srcu. Od samega Hingerja boste zvedeli, kaj vse sem že zanj storila in se
zato zelo zadolžila. Poleg tega me že več kot štirideset let muči ječmen na očesu in druge
težave. Hvala Bogu za vse, vendar nimam sredstev, da bi pomagala temu revežu.
Rekli boste, kaj vas vpletam v te stvari in kaj naj ukrenete. Ah, zavzemite se za stvar
in Božja previdnost bo priskočila na pomoč.
Oprostite mi in pomagajte Hingerju iz ljubezni do sv. Jožefa in sv. Jožef bo še bolj ščitil
vašo ustanovo in vaše napore. V največjem zaupanju imam čast, da se z globokim spošto-
vanjem imenujem vaše ugledne osebe
ponižna in vdana služabnica JOŽEFINA PELLICO
27. oktobra 1859
Iz velike vdanosti do sv. Jožefa se je don Bosko pripravljal, da ustanovi po-
sebno družbo v njegovo čast. V oratorij se je po enem letu, ki ga je prebil na
študiju filozofije v semenišču v Chieriju, vrnil klerik Janez Bonetti. Pritegnila
ga je ljubezen do don Boska in spomin na čudovito lepo družinsko življenje, ki
ga je izkusil ob njem. Ker je bil določen za asistenta rokodelcev in ker je dobro
poznal don Boskove namene, je prosil in dobil dovoljenje, da je ustanovil in
vodil Družbo sv. Jožefa. Ko so namen ustanovitve sporočili mladim rokodelcem,
so ga vsi z veseljem sprejeli.
Veliko se jih je odzvalo in na dan vpisa, verjetno v nedeljo 20. marca 1859,
so pripravili slovesnost v cerkvi in gledališču. Od tistega dne je Družba sv. Jože-
fa nadaljevala svoje uspešno življenje vse do današnjega dne.
Don Bonetti je dal družbi dobro osnovo v pravilniku, ki ga je navdihnil in po-
pravil don Bosko. Pozneje so uvedli nekaj sprememb, vendar je duh ostal vedno isti.
Novo družbo so si takole zamislili.
I. CILJ DRUŽBE SV. JOŽEFA
Namen te družbe je širiti Božjo slavo in izpolnjevanje krščanskih čednosti, zlasti med
mladimi rokodelci v Zavetišču sv. Frančiška Saleškega.
II. ČLANI DRUŽBE
Družbo sestavljajo predsednik, podpredsednik in tajnik, ki jih imenuje ravnatelj zavoda.

13.8 Page 128

▲back to top


128
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Člani družbe so lahko mladi rokodelci, njihovi mojstri, asistenti, katehet in vsi tisti, ki
bodo zadostili pogojem, ki jih podajamo v nadaljevanju.
III. POGOJI ZA VSTOP
Kdor hoče postati član te družbe, mora:
1. Napisati prošnjo predsedniku Družbe.
2. Opraviti prvo sveto obhajilo.
3. Odlikovati se mora vsaj za dva meseca v lepem vedenju.
4. Vodstvo družbe ga mora šteti za sposobnega za sprejem in to mora potrditi vodstvo zavoda.
5. Poznati mora pravila družbe in biti pripravljen, da jih izpolnjuje.
6. Prestati mora dva meseca preizkušnje. Če bo po tem času zadostil vsem pogojem, bo
vpisan v seznam članov družbe.
7. Na dan sprejema bo prejel svete zakramente in dobil svetinjico sv. Jožefa s potrdilom
o sprejemu v družbo.
Vsem se priporoča, da nosijo to svetinjico pobožno, obešeno okoli vratu tudi zato, da
bodo deležni veliko odpustkov, ki so s tem povezani.
IV. SPLOŠNA PRAVILA
Fantje, ki so člani Družbe sv. Jožefa, v zaupanju na mogočno priprošnjo tega velikega
svetnika obljubljajo, da bodo:
1. Natančno izpolnjevali pravilnik zavoda.
2. Natančno ubogali predstojnike in jim bodo pokorni v sinovski in brezmejni vdanosti,
da bodo spodbujali z dobrim zgledom in opominjanjem vsakokrat, ko bo za to prilož-
nost, in odvračali od slabega.
3. Z največjo prizadevnostjo skušali preprečiti zdrahe med tovariši, kjerkoli in kadarkoli.
4. Preprečili bodisi sami ali s pomočjo drugih grdo govorjenje in karkoli je nasprotno
sveti čistosti.
5. Se varovali brezdelja in skrbeli, da bodo vedno zaposleni.
6. Premagovali ozir na ljudi in se ne usužnjevali navideznim strahovom.
7. Zatajevali zunanje čute z namenom, da bi se ohranili čisti in nedolžni v besedah in
dejanjih in tako posnemali sv. Jožefa, ki je prvi z zaobljubo daroval svojo čistost Bogu
in zaslužil, da je postal varuh čistosti samega Jezusa Kristusa.
V. POSEBNA PRAVILA
Družba sv. Jožefa ne opravlja posebnih pobožnih vaj. Vendar pa priporočamo nas-
lednje pobožnosti:
1. Prejem svetih zakramentov enkrat na teden ali vsaj na vsaka dva tedna.
2. Češčenje našega svetega zavetnika sv. Jožefa na njegove praznike, kakor je sveta za-
roka (23. januarja), dan njegove dragocene smrti (19. marca), njegov patrocinij (3.
nedeljo po veliki noči). Zelo se priporoča kot priprava na praznik devetdnevnica z
obhajilom na čast našemu svetniku.

13.9 Page 129

▲back to top


BiS 6 — 15. poglavje
129
3. Opravljanje kake pobožnosti v mesecu sv. Jožefa, ki se je bodo mogli udeležiti tudi nečlani.
4. Na vse praznike v letu bodo sinovi sv. Jožefa pobožno prejeli sveto obhajilo.
5. Če bi kateri izmed članov zbolel, bo o tem poročal predsednik na naslednjem sestan-
ku z namenom, da bodo člani opravili zanj molitve.
6. Če bo potrebno nočno bedenje pri bolniku, bo predsednik dvema članoma zaupal to
dejanje krščanske ljubezni. Če bo bolezen trajala dalj časa, bo predsednik za vsako
noč določil dva člana za asistenco pri bolniku.
7. Če bi član prešel v drugo življenje, se bodo preostali člani z ravnateljevim dovolje-
njem udeležili pogreba in spremljali truplo do groba. Vsak član bo prejel sveto obha-
jilo za dušo pokojnega in pri naslednjem sestanku bodo člani namesto dobrega dela
zmolili rožni venec za pokojnega tovariša.
Za dušni mir vseh članov družbe se izjavlja, da navedena pravila ne obvezujejo pod
nobenim, tudi odpustljivim grehom, razen v stvareh, ki so že same po sebi predmet Božjih
in cerkvenih zapovedi.
VI. PRAVILNIK ZA SESTANKE
1. Člani Družbe sv. Jožefa se bodo zbrali vsak teden na sestanku pod vodstvom pred-
sednika. Med zbiranjem se bo bral odlomek iz življenja sv. Jožefa ali iz kake druge
spodbudne knjige.
2. Sestanek se bo začel z molitvijo k Svetemu Duhu in z branjem seznama vseh članov
in pripravnikov.
3. Na sestankih se bo razpravljalo o pobožnosti do sv. Jožefa, o posnemanju njegovih
čednosti in o širjenju dobrih knjig. Govorilo se bo o vsem, kar se tiče telesnega in
duhovnega napredovanja članov družbe.
4. Na sestankih se bodo obravnavale prošnje za sprejem v družbo. Člani odbora bodo
lahko povedali svoje mnenje o sprejemu prosilcev. Predsednik bo opombe upošteval,
lahko ukrenil glede sprejema ali sprejem odložil, kakor se mu bo zdelo bolje v Gospodu.
5. Sestanki naj bodo kratki in naj se sklepajo z očenašem, zdravamarijo, slavaočetu in
z molitvijo na čast sv. Jožefu.
6. Vsak mesec bo predsednik poročal predstojniku zavoda o delu družbe, večanju ali upa-
danju števila članov in o izpolnjevanju pravil družbe.
To je bil pravilnik Družbe sv. Jožefa, ki je določal naloge posameznih članov
vodstva. – Predsednik je imel nalogo sklicevati sestanek družbe, moral je skrbe-
ti za verski pouk članov, in to z vsemi sredstvi, ki mu jih je priporočal razum,
in za čim večji duhovni napredek sobratov. – Podpredsednik naj bi nadomeščal
predsednika vsakokrat, ko bi bil ta odsoten, vodil sestanke in pomagal predse-
dniku v vsem, kar bi mogel storiti. – Tajnik naj bi zapisal odsotnost članov in
pripravnikov, povzel na kratko nagovore in sestavil primeren zapisnik. Zapisal
naj bi vse, kar se je pomembnega zgodilo glede na družbo, in vodil točen se-

13.10 Page 130

▲back to top


130
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
znam članov in pripravnikov. – Svetovalci in desetarji naj bi natanko opazovali,
kako člani izpolnjujejo pravilnik družbe.
Da bi dali Družbi sv. Jožefa večji pomen, so postali častni člani vsi predstoj-
niki oratorija in so družbo izenačili z Družbo sv. Alojzija. Medtem ko je bilo za
pristop k Družbi Brezmadežne, Družbi presvetega Zakramenta in Malega klera
zadosti vpisati svoje ime v seznam članov, so morali člani Družbe sv. Jožefa ob
vstopu slovesno prebrati besedilo članstva3.
Blagoslovljene sadove te družbe bomo spoznali iz naše pripovedi, čeprav
smo jih že mogli predvideti zaradi izredno lepega vedenja obrtnikov. To se je
kmalu razvedelo v javnosti in veliko delavnic in ustanov, najprej v Piemontu,
nato po celi Italiji in končno po celem svetu je prosilo za pravila. Če bi našteli
vse, bi dobili izjemen seznam.
Imamo še eno pismo iz tega leta, ki ga je don Bosko pisal ustanovitelju neke
dobrodelne ustanove, kateri ga je prosil za enega obrtnika.
Predragi gospod!
Zapletene politične razmere so me zadržale, da vam nisem takoj odgovoril na vaše
cenjeno pismo. Naj torej povem:
Če boste še vztrajali v svojem načrtu, vam bom lahko poslal enega svojega fanta, ne
3 Prosilci za sprejem so pokleknili pred glavni oltar ali kip sv. Jožefa. Duhovnik v koretlju in beli štoli je
zapel Pridi, Stvarnik Sveti Duh in odmolil molitev, se obrnil k navzočim in jim postavil naslednja vpraša-
nja, na katera so prosilci odgovarjali.
D. Bratje moji, kaj želite?
P. Želimo biti sprejeti v Družbo sv. Jožefa.
D. Poznate pravila te družbe?
P. Ker smo jih pozorno prebrali, jih poznamo in upamo, da jih bomo z Božjo pomočjo in s pomočjo Božje
matere Marije izpolnjevali.
D. S kakim namenom se želite vpisati v Družbo sv. Jožefa?
P. Da bi se uvedli v krščansko življenje po zgledu sv. Jožefa, da bi posnemali njegove čednosti, zlasti še
njegovo čistost in ubogljivost.
D. Kaj je glavni cilj, zaradi katerega ste predvsem želeli postati člani Družbe sv. Jožefa?
P. Glavni cilj je želja, da bi si zaslužili varstvo sv. Jožefa v življenjskih nevarnostih in zlasti še ob naši zadnji uri.
D. Gospod naj blagoslovi ta vaš plemeniti cilj in Božja mati Marija naj vam pomaga, da boste zavzeto iz-
polnjevali pravila te družbe. Bodite prepričani, da bo sv. Jožef vaš zavetnik tako v življenju kakor ob smrti.
Ko so to izrekli, so zmolili naslednji obrazec:
Jaz ......... obljubljam, da bom storil vse, kar je v moji moči, da bom posnemal sv. Jožefa, moža Marije, ki je
najčistejša med vsemi devicami. Izogibal se bom slabih tovarišev, bežal pred grdimi pogovori in spodbujal
druge k dobremu z besedami in zgledom. Obljubljam tudi, da bom izpolnjeval pravila te družbe. Upam, da
bom to mogel storiti z Božjo pomočjo in priprošnjo našega svetnika.
Potem ko je vsak posameznik izrekel to obljubo, so vsi člani nadaljevali:
V vseh naših duhovnih in časnih potrebah bomo z največjim zaupanjem prihajali k našemu svetniku in
molili: Slavni sveti Jožef, naš zaščitnik, prosimo te, obrni svoje dobrotljive oči na naše sedanje potrebe in
podeli nam pomoč zlasti v tistih stvareh, ki jih šteješ za posebno koristne za našo dušo. Spomni se, o prečisti
ženin presvete Device Marije in naš sladki zaščitnik, da še nikdar ni bilo slišati, da bi se kdo k tebi zatekel in
bi ne bil potolažen. S tem zaupanjem stopamo pred tvoje obličje in se ti iz vsega srca priporočamo. Nikar ne
preziraj naših molitev, krušni oče našega Odrešenika, temveč jih dobrohotno poslušaj in usliši. Tako bodi.
Jezus, Jožef in Marija, vam izročam svoje srce in dušo! Jezus, Jožef in Marija, stojte mi ob strani v smrtnem
boju! Jezus, Jožef in Marija, naj v miru izdihnem svojo dušo.
Ko so novi člani vpisali svoja imena v zapisnik, prejeli svetinjico sv. Jožefa in je duhovnik izrekel kratko
spodbudo, so obred sklenili s Hvalite Gospoda, vsa ljudstva.

14 Pages 131-140

▲back to top


14.1 Page 131

▲back to top


BiS 6 — 15. poglavje
131
sicer kakega slavnega umetnostnega čevljarja, pač pa sposobnega, da opravlja nalogo
svojega poklica. O njegovem vedenju verjetno ne bo nikakršnih pripomb, razen tega, da
bo pač moral spremeniti dosedanji način življenja. Glede poletnega srečanja bi se morali
ustno dogovoriti. Če boste prišli v Turin, bi bilo dobro, da bi preživeli kak prazničen dan z
nami, da boste videli, kako vse poteka v Gospodovem imenu. Ko boste kaj uresničili in če
bo Gospod dal, vas bom obiskal.
Če bi vam bolj ustrezal kak fant, bi vam tudi mogel ustreči.
Vdane pozdrave neustrašnemu don Fenogliu. Obema želim veliko poguma v Gospo-
du. Pridobite milijon naročnikov Katoliškega branja. Molite zame in za moje uboge sino-
ve. Iz srca vas pozdravlja v Gospodu
vdani služabnik in prijatelj duhovnik JANEZ BOSKO
Turin, 3. aprila 1859
Sklenimo to z opombo. Če je bila duša Družbe sv. Jožefa in drugih družb
pogosto sveto obhajilo, pa je bila vzgoja in vedno večja povezava med člani teh
ustanov sad nenehnega prizadevanja in gorečnosti ter dobrega zgleda klerikov.
Don Bosko je skoraj vsako soboto zbral klerike v svoji sobi, se z njimi zaupno
pogovarjal, jim zabičeval svoje ideje in jim dajal nasvete, da so ohranili neopo-
rečno vedenje. Ko je opisoval čednosti sv. Frančiška Saleškega, je pogosto hvalil
njegovo dobrohotnost, čistost in duha zatajevanja v iskanju sredstev za zveli-
čanje duš.
Te klerike, predmet njegovih posebnih skrbi, si je vzgojil od nežnih let sam
in so se držali točno njegovih navodil. Ni moglo biti drugače, saj med svoje du-
hovniške vrste ni sprejemal in ni pošiljal v semenišča drugih fantov kot samo
tiste, ki so z gotovostjo obetali dober uspeh. Obenem pa jih je podpiral pri ure-
sničevanju njihovih svetih želja.
Kanoniku Vogliottiju, rektorju semenišča in škofijskemu provikarju je pisal
takole:
Veleugledni gospod rektor!
Klerik Alasia da Sommariva, semeniščnik iz Chierija, mi sporoča, da zahtevajo od
njega plačilo mesečnine. On je vstopil v semenišče v upanju, da bo sprejet zastonj, kakor
ste mi dali vedeti. Priporočam vam ga, da bi mu pomagali, kajti sicer bi moral iti domov,
saj sam ne more plačati niti enega solda. Klerik Bonetti je bil preteklo leto popolnoma
zastonj v oratoriju. Vi ste mi dali vedeti, da če bom jaz imel v hiši Bonettija, bi vi namesto
njega sprejeli mladega klerika Alasia.
Poln zaupanja v vašo dobroto izražam globoko spoštovanje vaši uglednosti. Vaš
vdani služabnik duhovnik JANEZ BOSKO
Iz hiše, 6. aprila 1859

14.2 Page 132

▲back to top


132
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Tiste, ki se niso primerno obnašali, je nemudoma izključil iz kleriškega stanu
in dal cerkvenemu predstojniku odkrita poročila. Zgoraj imenovanemu rektorju
je na njegovo vprašanje takole odgovoril:
Veleugledni in spoštovani gospod rektor!
Znašel sem se v zadregi zaradi vaše želje, da bi vam poročal o fantu .... iz .... Pred Gos-
podom vam bom stvari razložil, kakor jih poznam. Učenje dobro, vedenje povprečno; od
doma so ga poslali zaradi stvari, ki naj se med kristjani niti ne omenjajo. Tukaj je opravil
šolanje, vštevši retoriko. Mogoče je, da se je v dveh letih, ko je bil odsoten iz naše hiše, bolje
obnašal in bi si zato zaslužil posebno dobro priporočilo.
Upam, da vam to poročilo zadostuje. Če pa je potrebno kaj več, sem vam na uslugo. V
hvaležnosti vam zagotavljam svoje spoštovanje. Vdani
služabnik duhovnik JANEZ BOSKO
Iz hiše, 15. marca 1859
N. B. Ko se je ta fant predstavil za izpit za preobleko, sem mu odklonil spričevalo lepega
vedenja. On pa je šel in si ga dal izstaviti od svojega župnika.

14.3 Page 133

▲back to top


16.
poglavje
Nekaj navodil katehistom za pouk krščanskega nauka – Učenje in razlaga
nove zaveze; pouk cerkvenega govorništva; nepripravljen govornik – Pouk
svetih obredov – Razne tedenske konference vsem dijakom – Pouk lepega
vedenja in razlogi za tak pouk – Don Bosko vzor popolne vzgoje – Vljudnost
in ljubezen v govorjenju in opominjanju – Če je duh razburjen, molči in
premišljuj; smešen izbruh jeze – Lepo vedenje v dejanjih; don Bosko in skoki
čez kozo – Don Boskova spretnost pri opozarjanju fantov na nevljudnost –
Vljudnost pri sprejemanju gostov in obiskovalcev – Osnutek veseloigre, ki
naj bi učila lepo vedenje – Gojenci izkoristijo don Boskove spodbude
– Hvalni govor
Pameten človek se dela priljubljenega s svojimi besedami, pravi Pridi-
gar. Prav zato prepričuje in priteguje tiste, ki ga poslušajo, da izpolnjujejo nje-
govo voljo. Tako je delal don Bosko in táko ljubeznivost ponovno priporočal
svojim sodelavcem z namenom, da bi njegova skupnost lepo delovala: »Govo-
rite, govorite!« In za ta sveti cilj je množil priložnosti za pogovor ne samo sam
zase, temveč tudi za druge predstojnike hiše in za več svetih duhovnikov v mes-
tu, ki so bili polni njegovega duha, in vabil, da bi prihajali na pogovor v oratorij.
Ti so govorili namesto njega, ko je bil odsoten ali zadržan, bili kakor njegov
odmev, ponavljali so njegova načela in se trudili, da bi ustregli njegovemu pri-
čakovanju.
Don Bosko je poleg pridig, predstavitve življenja papežev, večernega govora
za lahko noč, konferenc družbam, tedenskega branja redov, ki so si jih zaslužili
dijaki, branja in razlage pravilnika hiše zbiral svoje gojence, da je z njimi obrav-
naval stvari v povezavi z njihovo versko in državljansko vzgojo. To so stvari, ki

14.4 Page 134

▲back to top


134
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
jih ne smemo pozabiti, zato jih bomo navedli tukaj, ker bi mogoče drugje bile
zunaj splošnega okvira pripovedi.
Najprej bomo vzeli v pretres katekizem. Od časa do časa je don Bosko vsaj
dvajset let (od 1846 do 1866) zbiral svoje klerike in večje fante izmed najbolj-
ših in jih učil, kako naj uspešno razlagajo katekizem svojim zunanjim kakor tudi
notranjim tovarišem. Najraje jih je zbiral v zakristiji. Dostikrat je razlagal pra-
vilnik prazničnega oratorija. Katehistom je priporočal, da so med katekizmom
stali pred dečki, ki so sedeli, in tako s svojo osebo obvladovali poslušalce, jih
imeli vse pred očmi in na ta način z lahkoto dosegli tišino. Priporočal je, naj bi
odgovore v katekizmu spremljale razlage, vendar ne dolge, ki jih ne bi razumeli.
Don Angel Savio in Janez Villa sta nam pripovedovala, kako lepe sadove so pri-
našala ta srečanja. Dodala sta, kako je v nedeljski in večerni šoli uporabil več ur
na teden, da je prijetno in dostojanstveno pripovedoval zgodbe Svetega pisma
in uporabljal svete knjige, da je s samo Božjo besedo utemeljeval svoja izvaja-
nja. Tako je dopolnjeval pouk, ki so ga imeli v cerkvi ugledni teologi iz konvikta,
ki mu jih je ob nedeljah pošiljal don Cafasso.
Tudi notranji gojenci so imeli ob nedeljah, razdeljeni po razredih, nedeljski
katekizem. Poleg tega je don Bosko poskrbel, da so rokodelci vsak teden dobili
nalogo naučiti se na pamet eno poglavje krščanskega nauka, ki so ga potem v ne-
deljo morali povedati na pamet. Prav tako dijaki, ki so morali odgovarjati v svo-
jem razredu. Ti niso mogli na koncu leta narediti izpita čez opravljeni razred, če
niso dobili pozitivnega reda iz katekizma. Izpit iz katekizma pa so morali opraviti
pred svojimi učitelji ali pred njihovim vodjem. To pa zato, da so se učenci navadi-
li pripisovati verouku pomembnejše mesto kot italijanščini, latinščini, grščini in
drugim šolskim predmetom.
Klerikom, študentom teologije in filozofije, je naročil, da se morajo vsak
teden naučiti na pamet deset vrstic nove zaveze in so jih v četrtek zjutraj v obe-
dnici med zajtrkom povedali na pamet.
To navado so uvedli leta 1853. Ko je don Bosko prvič stopil v obednico, da
bi se to začelo, so vsi kleriki imeli v rokah latinsko vulgato in so jo odprli na
strani prvih vrstic evangelija sv. Mateja: Rodovnik Jezusa Kristusa, sina Davido-
vega. Vsem se je zdelo, da bo don Bosko brez dvoma tukaj začel svojo razlago.
Ko pa so odmolili 'Začni, prosimo, Gospod', je rekel: »Evangelij sv. Mateja, 16.
poglavje, 18. vrstica: In jaz tebi pravim, ti si Peter skala in na to skalo bom se-
zidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. In tebi bom dal
ključe nebeškega kraljestva, in kar koli bo zavezano na zemlji, bo zavezano tudi
v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.«

14.5 Page 135

▲back to top


BiS 6 — 16. poglavje
135
Nato jim je v nekaj besedah razložil oblast rimskega papeža in jim za prvi
teden naročil, da naj se naučijo na pamet deset vrstic evangelija, ki so ga imeli
v rokah. Več let je on sam vodil te sestanke. Vsakokrat je podal najprej kratko
besedno razlago, dodal kratko pa izvrstno vsebinsko razlago in končal z rekom,
ki je spodbujal k ljubezni do Boga in bil vodilo krščanskega življenja. Ta tako
strokovna pa obenem privlačna beseda je tako ugajala klerikom, da so med te-
dnom komaj čakali četrtka.
Proti letu 1857, ko je bil don Bosko pozno v noč zaposlen v spovednici, je
njegovo vlogo prevzel klerik Mihael Rua. Leta 1863 je izročil to nalogo don Do-
miniku Ruffinu in pozneje nekaterim drugim. Vendar pa je še vedno od časa do
časa bil pri teh sestankih in jih včasih tudi vodil.
Tem vajam, ki so jih v šali imenovali testamentino, je dodajal tudi navodila
o pravilnem oznanjevanju Božje besede. Zlasti je zabičeval jasnost v govorjenju,
preprostost v izrazu, katerih cilj naj bi bil vtis srcem. »Rešitev duš,« je ponavljal,
»mora biti prvi cilj vsakega pridigarja.«
Iz tega razloga je nekega dne dal posebno izjavo, ki jo je slišal Frančišek Cer-
ruti. Kleriki so se pred don Boskom norčevali iz pretiravanja pridigarjev 17. stole-
tja. On pa jim je rekel: »Kaj pa če je v tistem stoletju bilo potrebno, da so pridigarji
uporabljali tak slog in tiste primere, da so pritegnili pozornost ljudstva in tako
koristili njihovim dušam? Kaj bi potem mogli oporekati? Jaz menim, da bi tisti, ki
bi delal drugače, ravnal napačno.«
Ob drugi priložnosti je razpravljal o vestni pripravi in o razporeditvi sno-
vi, preden pridigar stopi na prižnico. Svojo razpravo je ponazarjal s smešnimi
dogodki, ki so kazali žalostno podobo duhovnika, ki se je nepripravljen drznil
opraviti to sveto dolžnost.
Bili smo navzoči, ko je don Bosko pripovedoval: »Neki kaplan je bil znan
kot velika dobričina. Da vam ga prikažem, naj opišem njegov klasični način pri-
diganja, ki je bil čisto posebne vrste. Stopil je na prižnico ter z zaprtimi očmi
in z rokami, oprtimi na ograjo prižnice, povedal svoj uvod v pridigo. Pri vsaki
pridigi je naredil pregled desetih Božjih zapovedi. Glejte, je začel, kratek bom,
zares kratek. Vedite torej, da današnji evangelij ... toda tiste ženske tam ... Dobro
vem, da imate ve ženske dolge jezike, toda vsaj med pridigo bodite tiho. Kakor
rečeno, današnji evangelij pripoveduje o čudežni pomnožitvi kruha. Zato pazi-
te, da boste hodili k spovedi, kajti ta zapoved je tudi zajeta v današnjem evange-
liju. Začnite z izpraševanjem vesti pri prvi zapovedi. Čuj, zakristan, vzemi v roke
kajfež in prisoli tisti paglavki dva udarca po zadnji plati. Ko ste med izpraševa-
njem vesti končali prvo zapoved, preidite in premišljujte drugo zapoved. Ali res

14.6 Page 136

▲back to top


136
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ni mogoče, da bi otroci tam okoli glavnega oltarja bili pri miru? Ko premišljujete
drugo zapoved, skušajte ugotoviti, ali ste bili vedno pokorni tretji zapovedi.
In tako je možakar nadaljeval ne razlage desetih zapovedi, temveč teater ob
desetih zapovedih. Zagotavljal je, da bo kratek, in bil je zares kratek, ker ni govoril
več kot deset minut. Ko so ljudje pričakovali, da bo zares začel pridigati, ga že ni
bilo več na prižnici. Kaj se vam sedaj zdi o takem načinu pridiganja? Kakšne sa-
dove lahko rodi? Prezir, dolgčas in spanje. In tako se bolj ali manj zgodi vsakemu,
ki stopi na prižnico brez priprave, z neizmernim pohujšanjem duš in hudo odgo-
vornostjo pred Božjim prestolom. Vsak duhovnik mora razpoznati to svojo sveto
dolžnost in bo žel obilno žetev. Človek mora pripraviti svojega duha, je zapisano v
16. poglavju Pregovorov (s študijem, premišljevanjem in molitvijo), in h Gospodu
voditi jezik (z njegovo milostjo).«
Med nagovore lahko uvrstimo tudi šolo ceremonij za klerike. Njo je začel don
Bosko sam, nadaljeval jo je dalj časa Janez Krstnik teolog Bertagna. Proti 1857 je
rade volje prevzel pouk don Gherardi, župnikov namestnik pri Santa Marii, ker
so klerike oratorija vključili v njegovo župnijo in so ob slovesnih praznikih prev-
zemali službo pri oltarju. Ker je imel dovolj prostega časa, je tudi druge fante iz
zavetišča poučeval, kako se ministrira pri zasebni maši, čeprav je bilo še nekaj
drugih učiteljev, ki so opravljali to nalogo. Don Bosko je namreč zahteval, da so
vsi njegovi gojenci ministrirali, in to dobro in pobožno. Kleriki so zelo cenili don
Bertagna in don Gherardija zaradi njune ljubeznivosti in čudovito natančnega po-
uka in več kot eden se dobro spominjajo, kako so jima veselo hiteli naproti in jima
poljubljali roko, ko sta prihajala v oratorij.
Don Gherardiju je sledil naš dragi tovariš duhovnik don Jožef Rocchietti, ki
je nadaljeval pouk do 1862, ko je zaradi bolezni s težkim srcem zapustil oratorij.
Nalogo je prevzel don Janez Cagliero, za njim pa je svete ceremonije učil in
vadil don Jožef Bongiovanni. Njuno nalogo so potem nadaljevali drugi duhovniki.
Don Bosko je tudi uvedel konferenco za mlade dijake ob sredah zvečer z
namenom, da ne bi, medtem ko napredujejo v učenju, pozabili na druge dolž-
nosti. Ker teh konferenc ni mogel redno sam imeti, je naprosil druge duhovnike
svoje prijatelje, da so ga nadomestili. V letu 1856/57 je častiti duhovnik po sta-
rosti in kreposti don Casassa, vodja Sester sv. Ane, razpravljal o grehu, krepos-
tih in zakramentih, in to včasih v učilnici, drugič pa spet v kapeli sv. Alojzija v
cerkvi, in si je ob tej priložnosti vedno nadel koretelj in štolo. Njegovi moralni
nagovori so bili gojencem zelo všeč; trajali so po pol ure, ne več. Poleg tega je do
leta 1863 ob nedeljah popoldne tudi pridigal in se pri tem menjaval s teologom
Borelom in kanonikom Borsarellijem.

14.7 Page 137

▲back to top


BiS 6 — 16. poglavje
137
Z namenom, da bi dijaki prepevali cerkvene himne z razumevanjem, je don
Bosko 1857/58 povabil duhovnika profesorja Mateja Picca, da jim jih je ob če-
trtkih razlagal. K tej razlagi so prihajali tudi dijaki iz Cottolenga.
Leta 1859 je bil don Zattini iz Brescie, aspirant za salezijansko družbo, odgo-
voren za to konferenco in je včasih v sredo, drugič pa v nedeljo dopoldne po drugi
maši razlagal psalme in druge molitve ministrantov pri sveti maši z namenom, da
bi razumeli, kaj delajo in molijo.
V letih 1860–63 je to navado nadaljeval ob sredah teolog Borel v dvorani z
dvema kriloma, z enim v sedanji bolniški sobi in z drugim v don Boskovi sobi.
Kjer obe krili sovpadata, tam je sedel teolog Borel, oblečen v koretelj in štolo, z
leve in desne strani pa so ga obdajali dijaki in kleriki. Razlagal je katekizem. Eno
celo leto je govoril o veri, in to tako jasno, da so vsi razumeli. Vera brez dobrih
del je mrtva. Brez dobrih del je nemogoče ugajati Bogu. Profesor don Garino, ki
je bil navzoč, je vedel povedati, da je bil naravnost sijajen, ko je govoril o lepoti
te teološke kreposti.
Za njim je kako leto nadaljeval ta moralna predavanja v učilnici don Bongi-
ovanni. Pozneje pa je ta navada prenehala.
Nazadnje naj omenimo še konferenco ali pouk o lepem vedenju, ki je bil
enkrat na teden, bodisi v četrtek dopoldne ali v nedeljo pred kosilom v učilnici.
Ta naloga je bila zaupana prefektu hiše in prvi, ki je opravljal to nalogo, je bil leta
1855 don Alasonatti. To je bila krona krščanske vzgoje, ker dečki, ki so prihajali
s podeželja in so bili zaposleni v delavnicah, niso vedeli, kako naj se spodobno
obnašajo v družbi.
Pravila so jemali iz življenjepisov svetnikov, iz knjig stare in nove zaveze, kjer
je govor o tem, kako se je treba obnašati pri mizi, da ne sedemo, ko drugi stojijo,
kako se je treba vesti pred predstojniki, kako s tovariši, v pogovoru z ugledni-
mi osebami, pri zabavi, z eno besedo, kako naj se vedemo v različnih življenjskih
okoliščinah. Vedenje vsakega človeka je tiho razodevanje njegovega srca, iz česar
moremo sklepati na njegovo nrav in značaj. Sveti Duh pravi po Pridigarju: »Člo-
veka razpoznavamo po obrazu in iz tega, kar se kaže na licih, vidimo, ali je urejen.
Način, kako se oblači, smeji in hodi, naznanja svojo človeško bit.«
Zato je don Bosko hotel, da so bili njegovi gojenci urejeni in umerjeni v
svojih dejanjih, vedenju, preprostosti in zadržanosti ter si tako pridobivali nak-
lonjenost in spoštovanje ljudi. Večkrat je prevzel razlago lepega vedenja don
Bosko sam namesto prefekta. Vendar pa je bil več kot njegova beseda nenehna
spodbuda za lepo vedenje njegov osebni zgled. Bil je vzor lepo vzgojenega člo-

14.8 Page 138

▲back to top


138
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
veka, pozoren na vsako svojo besedo in kretnjo in si je prizadeval, da ne bi ne z
besedo ne z dejanjem kogar koli užalil. Z vsemi se je srečeval izredno pozorno
po načelu sv. Pavla: Čast, komur čast! Nikomur, ki so ga prihajali obiskovat, ni
odrekel znamenj spoštovanja. Ugledni meščani, ki so prihajali k njemu na obisk,
so začudeni vpraševali: »Toda kje se je le naučil takih izbranih vljudnostih ma-
nir? To je vendar popoln plemenitaš!« Don Albera je tako priznanje vedno zno-
va slišal tudi v Franciji. To je bil tudi eden od razlogov, mogoče samo postranski,
vendar resničen, da so ga veliki tega sveta želeli imeti v svojih palačah. Enako
vljuden odnos je imel tudi do revežev in nikdar ni vstopil v njihovo stanovanje,
ne da bi se odkril. Tudi z gojenci je bil nadvse pozoren: »Rad bi ti zaupal to in to.
Kaj praviš k temu?« »Bodi tako ljubezniv in napravi to in to.« »Mi dovoliš, da te
opozorim na nekaj?« »Bi mi mogel pomagati v tej zadevi?« V vsem tem govor-
jenju ni bilo nič prisiljenega, ker je bilo prepojeno z ljubeznijo našega Gospoda,
kakor se to spodobi duhovniku.
Gojenci so se zgledovali po don Bosku, ki jih je tako zasebno kakor javno opo-
zarjal na njihove napake. V lepem vedenju je videl zametke nekaterih kreposti,
zato je kot moder vzgojitelj navajal h govorjenju, pa tudi k molčanju. Gojencem je
priporočal, da so se naučili skriti svoj odpor, ki ga vzbuja grobo obnašanje, domiš-
ljavo, drzno vedenje, prevelika zadržanost pa tudi neobvladane šale. Odločno je
prepovedoval, da bi kdo komu pripovedoval, kaj je zlonamernega kdo drug rekel
o njem, priporočal pa je, naj vsak zatisne oko, če kdo proti njemu govori ostre kri-
tike in zbadljive šale. Nobeden naj ne bi niti med enakimi vztrajal trdovratno pri
svojem mnenju, nobeden naj ne bi samega sebe dajal za zgled drugim, rekoč: jaz
bi v tem primeru ravnal drugače, če bi kdo pripovedoval o kakem neprimernem
dejanju koga drugega; nikdar naj ne ugovarja komu, ki je povedal svoje mnenje;
naj brez nejevolje potrpežljivo posluša in kaže zanimanje, če kdo ponavlja stva-
ri, ki jih je že tolikokrat ponovil, pa meni, da so zanimiva novost, zlasti če gre za
starejše osebe; da ne molčimo kot riba v pogovoru med prijatelji, a ne segamo v
besedo tistemu, ki govori; naj ne odgovarjamo, če nas nihče ni vprašal, in omili-
mo odgovore z besedami, kot so 'zdi se mi' ali 'jaz pa menim'; da ne damo nikdar
končno veljavne trditve, kadar ne gre za kako versko resnico.
Če je kdo pozabil na njegova opozorila, je imel čisto poseben način opozar-
janja. Če je kdo v pogovoru z njim naredil slovnično napako, mu je bilo nerodno,
da bi kdo izmed navzočih pokazal svoj prezir. Sam je pravilno ponovil besedo,
ne da bi pri tem naredil kako opazko, tako da so razumeli tako eni kakor drugi.
Nekega dne je don Bosko pred nekaj kleriki in starejšimi duhovniki pove-
dal svoje mnenje o načinu kako oskrbeti hišo. Toda eden izmed njih je takoj, ko

14.9 Page 139

▲back to top


BiS 6 — 16. poglavje
139
je komaj slišal, za kaj gre, nevljudno dejal, da je taka zamisel skrajno neprimer-
na, in začel naštevati številne nepremostljive težave. Don Bosko mu je, ne da
bi se najmanj razburil, segel v besedo: »Quid est hyperbole?« (kaj je hiperbola
– pretiravanje). Vsi so se zasmejali. Don Bosko pa ni nič dodal. Mogoče je hotel
dati razumeti, da, dokler gre samo za leposlovne oblike in slogovne različice,
njegovo mnenje kaj velja. Nenavaden pa zabaven domislek, da ne ponižaš tiste-
ga, ki je izrekel nepremišljeno pripombo.
Večkrat je kdo izrekel kako neresnično trditev z znanstvenega ali zgodo-
vinskega področja. Don Bosko mu je mirno rekel: »Ti učitelj v Izraelu in ne veš
tega?« Vendar ni izrekel besedice, ki bi ga mogla osramotiti.
Pogosto je priporočal, da bi vsak dvakrat premislil, preden bi začel govoriti,
in pri tem navedel Pridigarjevo trditev: »Srce norcev je v njihovih ustih (govo-
rijo, ne da bi pomislili), usta modrih pa so v njihovem srcu« (premislijo vse, kar
povedo). Potem je pokazal, kako zelo je potreben premislek, če hočemo doseči
tisto, kar želimo, da si ne naredimo sovražnikov, da si ne nakopljemo težav, da
ne žalimo Gospoda.
Povedal je svoje mnenje o določenih nepremišljenih ljudeh, ki govorijo iz
prvega navala, brez zavor, se razjezijo, napadajo tiste, za katere mislijo, da so jih
napadli, napačno razlagajo namene drugih in so prepričani, da imajo samo oni
prav. Tako izgubljajo prijatelje, so osovraženi v družbi in jih imajo vsi v zobeh.
Koliko takih neotesancev hodi po svetu, ki se gotovo ne bi osmešili, če bi bili
pozorni in počasni v govorjenju in dali, da bi se jim umirila domišljija, in bi raje
molčali kot govorili.
Don Bosko je ta svoj nauk ponazoril z nekaj dogodki, od katerih navajamo
naslednjega.
»Bil sem v zakristiji sv. Frančiška Saleškega, ko je prišel maševat neki don
Corradi. Pozabil je odložiti lahek plašček, ki ga je nosil na ramenih, oblekel čez
vse mašna oblačila in pristopil k oltarju. Ko je končal zahvalo, je vzel klobuk in
iskal plašček, da bi odšel na cesto, pa ga ni našel. Vprašal je zakristana, ta pa se
je začel smejati in ni odgovoril. Don Corradi se je razjezil. »Kam ste mi ga skri-
li?« Iskal ga je po vseh kotih zakristije, pa ga ni našel. Vrnil se je k zakristanu
in mu zapretil, da ga bo premikastil, če mu ne pove, kam ga je skril ali kdo ga
je odnesel. Zakristan se je še naprej nagajivo smejal in trdil, da se ga on ni niti
dotaknil in ni nikogar videl, da bi ga odnesel. Tedaj se je don Corradi obrnil k
meni in drugim v zakristiji, vprašal, kje je plašček, in ne da bi čakal na odgovor,
dal poklicati varuha cerkve, ki je ob takem hrupu zavzeto vprašal don Corradija,
kaj se dogaja. Ta mu je odgovoril:

14.10 Page 140

▲back to top


140
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
»Ti tukaj so vzeli ali skrili moj plašček in sedaj, ko moram iti domov, mi ga
nočejo vrniti. Vendar se mi zdi, da ni nihče drug sposoben storiti kaj takega kot
zakristan, ki se norčuje, smeje in brije norca iz mene.«
Varuh, ki se je takoj zavedel, za kaj gre, je mirno poklical zakristana:
»Je res, da si mu vzel plašček? Ali ga je mogoče skril kdo drug? Vrni mu ga,
ker mora iti domov.«
Ko so mu vsi zagotovili, da se ga nobeden izmed njih ni dotaknil, je don
Corradi spet z vso ihto začel iskati po vseh kotih.
»Sem sem ga položil, a ga ni. Pa tukaj prav tako ne. Kako je le mogel izginiti?«
Medtem je prišel don Cafasso in videl zakristijo vso zaprašeno in v velikem
neredu. Za hip se je ustavil in nato vprašal don Corradija za vzrok. Dobil je že
znano razlago.
»Toda povejte,« je dejal don Cafasso, »koliko plaščkov ste imeli? Dva?«
»Ne, samo enega.«
»In kaj potem iščete?«
»Plašček.«
»Saj ga imate vendar na sebi.«
Sedaj se je don Corradi potipal po hrbtu in dvignil krilce plaščka. Za trenu-
tek je od začudenja kar okamnel, ni izrekel več besede, ni pogledal več nikogar,
skril je svoj obraz, kot strela zletel proti izhodu in izginil.
Toda don Bosko se ni zadovoljil samo z lepim vedenjem v besedah, temveč
zlasti v dejanjih. Ker je bil sam utelešen zgled krščanskega dostojanstva, je zav-
račal vsako prostaško šalo, vsako vrsto igre, kjer bi se lahko z rokami dotikal
drugega, in vsako drugo obliko neprimerne domačnosti, kot je držanje za roke
in vodenje pod pazduho. Trdil je, da so taki izrazi medsebojnih odnosov proti
oliki in lepemu vedenju. Asistentom je odločno zabičeval, da so pazili na izva-
janje teh napotkov. Tudi za to priložnost je imel na voljo smešen dogodek, ki je
ponazarjal njegovo misel.
»Ko sem kot mlad fant hodil v šolo v Castelnuovo, sem bil odločno proti igri
skakanja čez kozo. Ne da se te igre sam nisem nikdar udeleževal, temveč sem ka-
ral svoje tovariše, ki so se zabavali na tak način pred poukom in po njem. In tako
se je zgodilo, da sem v času, ko smo čakali na učitelja don Moglia, stal ob klopi in
urejal knjige. Nenadoma je eden izmed tovarišev skočil na moj hrbet, na tega še
drugi in tako naprej. Ne da bi kaj rekel, sem tesno stisnil noge zadnjega naskako-
valca, da se nobeden ni mogel ganiti, in jih z lahkoto vse zanesel iz šole. Ko so bili
fantje tako stisnjeni, da jim je pohajala sapa, so začeli klicati na pomoč in mole-
dovati, naj jih spustim. Jaz pa jih nisem poslušal, temveč sem zakorakal po vasi.
Vsi so skakali okoli mene in kričali. Sošolci so mi sledili, ploskali in divje žvižgali.

15 Pages 141-150

▲back to top


15.1 Page 141

▲back to top


BiS 6 — 16. poglavje
141
Šel sem vse do glavnega trga pri cerkvi in potem nazaj. Reveži na mojem hrbtu so
vzdihovali in jadikovali ter prosili, da bi jih spustil: »Bosko, pusti nas, da odidemo.
Nikdar več ti ne bomo skakali na hrbet. Ne bomo se več igrali koze.«
Toda jaz sem molčal in sem se z odločnim korakom vračal v šolo, kjer je don
Moglia čakal na svoje učence.
Učitelj, ki so ga medtem o vsem seznanili, je prasnil v glasen smeh, ko je
zagledal tisti živi stolp korakati po cesti, in mi je komaj mogel reči: »Pusti jih.«
Toda ti revčki so bili tako otrpli, da niso mogli več splezati z mojega hrbta.
Tedaj sem jih enega za drugim lepo odložil na klopi, se pred vsakim ustavil in ga
vprašal: »Ti ugaja skakati čez kozo?«
Ta pouk o lepem vedenju jih je prepričal in so me pustili pri miru.
Don Bosko je sredi dvorišča natančno vse opazoval in videl vsak vzgib svo-
jih gojencev in vsakemu po tiho dajal primerne opomine. Enemu je rekel: »Drži
se pokonci in ne hodi sklonjen. Videti je, kakor da bi imel grbo.« Drugemu je
dejal: »Ne vleci glave tako med ramena, saj si podoben sovi.« »Ne mahaj tako
smešno z rokami. Zdi se, da ne veš, kaj naj z njimi narediš.« »Roke iz žepov. To
je neprimeren način razkazovanja lastne moči.«
Pogosto je s komaj opazno kretnjo koga opozoril, da ga ne bi ponižal. Na
primer: če je kdo pljunil na tla pred uglednimi osebami ali v sobi, je pokazal, kot
da mu gre na pljuvanje, in je zato potegnil iz žepa robec. Prav tako je naredil, če
je kdo kašljal, kihal ali se mu je zehalo. Če je opazil, da si kdo po jedi ni obrisal
ust, je tistemu s prtičkom pred usti namignil in mu dal znamenje z glavo. Če
je kdo imel na obleki madež, mu je položil prst na tisto mesto in se ljubeznivo
nasmehnil. To je zadostovalo.
Kanonik Sorasio nam je pripovedoval, kako je don Bosko šel v Caramagno
na kleriško preobleko klerika Fusera in se je z duhovniki pogovarjal v zakristiji.
Fusero se je medtem z laktom naslonil na mizo s svetimi oblekami in si podpiral
glavo. Don Bosko se mu je počasi približal in ga nežno in tako olikano prijel za
roko, da je kanonik, ki je bil takrat še mlad, občudoval ta postopek in si ga za
celo življenje ohranil v spominu.
Med temi in drugimi pouki o lepem vedenju, ki jih je don Bosko nenehno da-
jal, se Jožef Reano spominja dogodka, ki se nam zdi zelo pomemben. Dne 28. aprila
1858 je don Bosko učil gojence, kako morajo vse odlične goste, zlasti duhovnike, ki
prihajajo v oratorij, pozdravljati s tem, da si snamejo pokrivalo, in kako morajo biti
vljudni z vsemi, zlasti s tistimi, ki bi radi govorili s predstojnikom: spremljati jih
morajo z odkrito glavo v pisarno in ljubeznivo odgovarjati na njihova vprašanja.
Tedaj je opisal, kaj se je njemu samemu pripetilo 18. februarja istega leta. Ko je šel

15.2 Page 142

▲back to top


142
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
na obisk v neko hišo, so ga tam zelo hladno sprejeli; sicer ni bil užaljen, pač pa se
je počutil zelo neprijetno. Tedaj sem mislil na naše dobrotnike, ki prihajajo v našo
hišo in jih sprejemamo na tak način, in potem na posledice, ki bi jih tak sprejem
lahko imel. Nato je dejal: »Če greste v kako hišo, da bi govorili s hišnim gospodar-
jem, morate biti vljudni, četudi bi vam prišel odpret samo kak otrok in bi vam na
lep način rekel: 'Gospodarja ni doma, žal mi je, da ste naredili zaman dolgo pot.
Mogoče bi se lahko vrnili ob tej in tej uri.' Kdor je sprejet s takimi ali podobnimi
vljudnimi besedami, dobi lep vtis o tisti družini in si to dobro zapomni.
Tukaj naj povemo, da je don Bosko to leto napisal veseloigro v treh dejanjih,
ki je povzemala vse napake, ki niso v skladu z lepim vedenjem. Žal se nam je med
njegovimi papirji ohranil samo del te igre. Vsebina pa je naslednja: Neki Silvij je
iz hribovske vasi poslal v Pariz svoja dva sinova, da bi si eden kot dimnikar drugi
pa kot komedijant služila kruh. Silvij si je kupil rabljeno obleko, in ko si jo je dal
prekrojiti, je naletel v podlogi na vrednostne papirje z letnim dohodkom 20.000
frankov. Kot poštenjak je oblasti prijavil svojo najdbo in ta je razglasila postopek
za iskanje lastnika. Ker nihče ni mogel dokazati lastništva, je sodna oblast listi-
ne prepustila Silviju. Ta je šel k svojemu tovarišu odvetniku v mestu, poštene-
mu uradniku, in ga vprašal za nasvet, kako naj uporabi svoj denar. Odvetnik mu
je svetoval, naj poišče svoja dva sinova, jima najde vzgojitelja in učitelja, da se
bosta naučila brati in pisati, se znebila svojega prostaškega obnašanja in postala
uglajena človeka. Obenem ga je prepričal, da si je kupil posestvo. Glavni junaki
veseloigre so odvetnik, zdravnik, učitelj, vzgojitelj, služabnik in kmet ter oba spet
najdena sinova. Oba fanta primerno oblečena nastopata v šoli pri učitelju, na vrtu
med oddihom, pri kosilu z očetom in prijatelji ter v sobi, kjer se zbirajo k pogo-
voru odličnjaki kraja. Eden izmed sinov je požrešen in se naje tako zelo, da mora
bruhati. Drugi je bolj umirjen in prilagodljiv, vendar sta oba patentirana robavsa:
praskata se po glavi in drugih delih telesa, jemljeta v roke čevlje, s prstom koplje-
ta po nosu, sedita pri mizi s pokrito glavo, ne uporabljata žepnega robca, brišeta
si pot z rokavom, vlečeta noge za seboj in začenjata še vrsto drugih neotesanosti.
Prizor pri kosilu sili gledalce k nenehnemu krohotanju. Vsaki grobosti sledi nauk
učitelja, ki v vezani besedi, z ljudskimi reki in starimi modrostmi daje potrebne
nauke. Učenca se upirata, godrnjata in se prepirata s služinčadjo, toda oče ju miri
in spodbuja, da bi si vzela k srcu vse nasvete in lepe zglede. Deležna sta tudi po-
uka o krščanskem nauku. Na koncu obljubita, da se bosta naučila lepega vedenja,
si pridobila veliko prijateljev, da bosta do vseh spoštljiva, in se zahvalita Bogu, da
jima je omogočil spremeniti položaj. Povabilo na skromen prigrizek končuje do-
gajanje, o katerem se lahko reče castigat ridendo mores (v smehu biča navade).

15.3 Page 143

▲back to top


BiS 6 — 16. poglavje
143
Pouk o lepem vedenju je bil hkrati dragocen prispevek k državljanski vzgo-
ji in tisti, ki so ga upoštevali, so imeli od tega veliko korist. Neki ugleden odve-
tnik, naš bivši gojenec, in mnogi drugi z njim so povedali, da so se, potem ko
so zapustili oratorij, spominjali naukov, ki so jih tam prejeli, in navodil lepega
vedenja, po katerih so se morali tam ravnati in jih je k temu navajal don Bosko.
To jim je pomagalo, da so spodobno živeli v družbi in so jih šteli za uglajene in
olikane osebe.
In sedaj končajmo z vprašanjem.
Ali je don Bosko lahko storil še več za vzgojo svojih sinov? Njemu lahko velja
pohvala sv. Janeza Zlatoustega: Mislim, da tisti, ki zna oblikovati navade mladih
ljudi, opravlja veliko odličnejše delo kot še tako spreten slikar ali kipar.

15.4 Page 144

▲back to top


17.
poglavje
Piemont se pripravlja na vojno proti Avstriji – Cerkveni konvikt spremenijo
v vojaško bolnišnico – Don Cafasso opozarja svoje slušatelje, naj se ne
spuščajo v politiko – Katekizemski pouk v postu motijo zunanji politično
razgreti mladostniki – Don Bosko prepreči točo kamenja – Trije zvezki
Katoliškega branja – Genovski nadškof in škofa iz Mondovija in Cunea ga
priporočata svojim škofljanom – Prejete milosti na priprošnjo Dominika
Savia – Don Boskovo pismo nekemu župniku škofije Asti – Vladni ogled
oratorija za možnost vojaške uporabe – Napoved vojne in francoska vojska
v Italiji – Avstrijci ogrožajo Turin: don Bosko spodbuja svoje fante, da naj se
ne bojijo – Četrta velika loterija in dvoje don Boskovih okrožnic – Don Bosko
naznani svojim gojencem, da bo v oratoriju zgrajena velika cerkev s kupolo
– Od gosenic očiščen vrt
Od mirnih konferenc v oratoriju preidimo k vojnemu hrupu. Konec marca
se je 80.000 mož močna piemontska vojska razporedila na meji med Alessandri-
jo in Ticinom. Na trgih večjih mest so se Garibaldijevi prostovoljci nenehno urili
v uporabi orožja in vojni taktiki. Legionarjem narodne obrambe je bila zaupana
oskrba utrjenih postojank. Ljudstvo je opazovalo, trpelo, molčalo in čakalo na raz-
plet dogodkov. Turin je bil preplavljen s političnim tiskom in liberalni časopisi so
hujskali k vojni. Ceste so bile polne kričeče drhali, ki je spodbujala na boj. Vla-
da je hlinila miroljubnost in skušala Avstrijo prikazati kot napadalko, da bi tako
samo sebe prikazala kot izzvano in prisiljeno k obrambi. Vse je bilo pripravljeno
za vojno, javna poslopja so bila določena za vojašnice in zasebne hiše za vojaške
bolnišnice. Tudi Cerkveni konvikt sv. Frančiška Saleškega je bil namenjen za vo-
jaško bolnišnico in don Cafasso je ob slovesu od svojih študentov takole govoril:
»Ne mešajte se v politiko. Politika duhovnika je politika evangelija in krščanske
ljubezni. Povsod po deželi boste naleteli na veliko vretje, kajti povsod govorijo

15.5 Page 145

▲back to top


BiS 6 — 17. poglavje
145
samo o politiki in vojni. Bodite previdni. Če bi vas po naključju v pogovoru ali na
potovanju kdo vprašal: 'Gospod opat, kaj vi pravite o tej ali oni stvari?' 'Jaz nič ne
pravim,' odgovorite, 'jaz samo molim.' 'Toda za koga molite, za naše vojake ali za
Avstrijce?' 'Molim za to, da bi se vse srečno končalo.' Tako se izognete vsakemu
nasprotovanju.« Enaka praktična priporočila je dajal don Bosko. Svojim klerikom
je priporočal, naj se ne udeležujejo političnih Pogovorov.
Toda prav zaradi politike se je zdelo, da bo propadel krščanski nauk.
»Leta 1859,« tako pripoveduje Peter Enria, »se je med nevedno mladino, ka-
kor v letih 1848 in 1849, vnelo veliko vojno vrenje. V stotinah so se mladi ljudje
zbirali na travnikih zunaj mesta, se razdelili v dva tabora, in da bi pokazali, kako
se nikogar ne bojijo, je ena skupina napadla drugo s koli; na začetku samo z navi-
deznim udarcem, kar pa se je vedno končalo s pravo točo kamenja. Take nevarne
igre so se ponavljale vse praznične dni in jaz sem jih videl na svoje oči.
Neke nedelje se je don Bosko odpravil v cerkev k razlagi verouka, toda na
njegovo veliko začudenje so bili tam samo notranji gojenci. 'Kje so pa drugi?' je
vprašal. Nihče ni vedel odgovora. Tedaj je stopil na cesto proti Vrtnarici in zagle-
dal pred seboj trumo fantov, ki so se na prostoru, kjer stoji sedaj cerkev Marije
Pomočnice, zagrizeno med seboj bojevali. Bilo jih je kakih 300 od 15 do 18 let sta-
rih mladostnikov, ki so metali drug na drugega težke kamne. Tedaj je don Bosko
stopil v sredo tistega meteža. Jaz sem prizor od daleč opazoval in se bal, da bo don
Boska zadel kak kamen, saj so kar deževali okoli njega. Pa ni bilo nič takega. Niti
eden sam ga ni zadel in prepričati sem se moral, da ga je presveta Devica varovala
s svojim plaščem. On je stopil kakih petdeset korakov naprej, in ko so ga fantje
opazili, so se ustavili in prišli bliže k njemu. Na lep način jih je prepričal, da so šli
z njim v cerkev. Nobeden ni skušal zbežati in don Bosko je s smehom na ustnicah,
kakor da se ne bi nič zgodilo, začel razlagati katekizem.«
Don Bosko se je sredi vse te zmede resno ukvarjal s Katoliškim branjem.
Zvezek za mesec april je nosil naslov Izbor spodbudnih dogodkov. Umberto ali
kipar iz Alp. Zgodbe nekega berača: veliko odpuščanje. Da moreš dajati vbogaj-
me, ni treba biti bogat. Albertova mladost. Spoved. Učinkovitost ene zdravama-
rije. General Gerard, častilec Marije: nikdar se ni odpravil v boj, ne da bi prej
poklical na pomoč našo Gospo. Trije od teh dogodkov so se zgodili v Franciji.
Knjižici sta bili dodani dve priporočili škofov za širjenje Katoliškega branja
in mi bomo dodali še tretje.
Mons. Charvaz, nadškof v Genovi in kladivo valdežanov, je takole pisal 19.
februarja 1859 v svojem postnem pastoralnem pismu.

15.6 Page 146

▲back to top


146
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Radi bi povedali gospodom župnikom, da je naša goreča želja, da bi se vsi zavzeli za
širjenje Katoliškega branja, ki se z odobritvijo rimskega papeža tiska v Turinu. Namen tega
Branja je ohranjati celovitost vere in neoporečnost navad med vernim ljudstvom proti na-
porom brezbožnežev, ki s slabimi knjigami in drugimi spisi skušajo pokvariti naše ljudstvo.
Mons. škof iz Mondovija je ob isti priložnosti izrazil isto željo in je takole pisal:
Izrabljam to priliko, da zlasti duhovščini priporočim naročnino na Katoliško branje.
Prav tako je škof iz Cunea mons. Klement Manzini, ki je svojim škofljanom
naznanil postni odpustek dne 15. februarja 1859, takole izrazil svojo željo:
Vroče priporočam vsem duhovnikom in zlasti še župnikom, da bi z vso močjo podprli
zares katoliško delo, ki nikakor ne bo ostalo brez velike koristi za duše. To je delo Katoli-
škega branja, za katerega bi želeli, da bi se še veliko bolj razširilo med ljudstvo. Prepričani
smo o velikih sadovih, ki bi jih lahko dobili s tem, da bi odvračali duše od strupenega tiska,
ki skuša na hudičevski način pokvariti vero. Z druge strani pa bi ljudstvu lahko ponudili
zveličavno branje za poživitev nravnega življenja. V tem nas potrjuje odobritev svetega
očeta, ki jih je v pismu eminence kardinala vikarja preteklega maja toplo priporočil vsem
nadškofom in škofom svoje države.
Za zbiranje naročnikov na Katoliško branje je v tej škofiji določen velespoštovani don
Borgarino, kaplan bratovščine sv. Sebastijana v tem mestu.
Za mesec maj je bila pripravljena knjižica svetega duhovnika Jožefa Frasinetti-
ja, priorja pri sv. Sabini v Genovi, ki je napisal Spomine iz življenja pobožnega de-
kleta Roze Cardone, ki je 26. novembra 1858 umrla v Genovi. V tem življenjepisu
kaže pisatelj, kako more krščanska duša doseči večjo združitev z Bogom, četudi
ni obdarjena z izrednimi Božjimi darovi in čeprav ne opravlja dolgih molitev in
težkih spokornih vaj.
Za mesec junij je don Bosko določil natis anonimnega zvezka Svetišče Bassa
in njegova okolica. Spomini na praznik. Na naslovni strani je bil še napis: Toliko
imaš darov, oh Devica, kolikor je zvezd na nebu. Pisatelj opisuje eno izmed sve-
tišč v Piemontu na hribih Rubiana, ki priča o veliki Marijini dobroti, ki usliši
prošnje tistih, ki se zatekajo k njej.
Medtem ko je don Bosko popravljal krtačne odtise, ki so razpravljali o najbolj
skromnih in ponižnih krepostih v nasprotju s strastmi, ki so plamenele povsod po
deželi, je bil močno potolažen od dragega varuštva, ki ga je Dominik Savio opravljal iz
nebes nad oratorijem in njegovimi gojenci in nekdanjimi tovariši. Nekega aprilskega
večera so zbrani skupnosti prebrali pismo Mateja Galleana, v katerem je opisoval,
kako se mu je na začetku meseca poslabšalo zdravje. Mučil ga je močen glavobol in
neznosno ga je trgalo po zobeh. Po dveh dneh hudega trpljenja se je odločil, da se bo

15.7 Page 147

▲back to top


BiS 6 — 17. poglavje
147
zatekel k dobremu Dominiku Saviu. Zmolil je v njegovo čast en očenaš. Pri besedah
'temveč reši nas hudega' so bolečine v trenutku popustile in oteklina je izginila.
Pri branju je bil navzoč tudi Karel Dematteis, ki so ga že več tednov boleli
zobje in mu vsa zdravila niso nič pomagala. Spodbujen od srečne ozdravitve
svojega tovariša, je vprašal don Boska:
»Ali naj tudi jaz poskusim in se priporočim Dominiku Saviu?«
»Da, poskusi,« je odgovoril don Bosko. »Še danes zmoli njemu na čast en
očenaš in zdravamarijo in zaupaj vanj.« Dematteis je šel v spalnico, zmolil ome-
njene molitve in legel spat. Preteklo noč je prebedel zaradi bolečin, zato je tok-
rat takoj zaspal in se ni zbudil, vse dokler zvonec drugo jutro ni poklical k vsta-
janju. Popolnoma je ozdravel in od takrat ga niso več boleli zobje.
Tudi mladi Hiacint Mazzucco je bil v obupnem položaju zaradi obolenja oči
in je že mislil, da bi opustil šolanje. Na veliko sredo 20. aprila je rekel don Bosku:
»Naj se tudi jaz priporočim Saviu? Ozdravil je toliko drugih, ki ga niso niti
poznali. Ali ne bo meni, ki sem bil njegov tovariš, izprosil milost ozdravitve?
Poleg tega pa bi moral sodelovati pri pripravi Božjega groba.«
Don Bosko mu je odgovoril:
»Prav. Zmoli njemu na čast en očenaš in eno zdravamarijo in jutri poln za-
upanja vanj pomagaj pri postavljanju Božjega groba. Skušaj pa vse narediti v
večjo Božjo slavo.«
Zvečer je Mazzucco zmolil kratko molitev. Drugo jutro se je počutil veliko
bolje in je mogel pomagati pri pripravljanju Božjega groba. Na veliko soboto je
bil popolnoma zdrav.
Te milosti so bile don Bosku v veliko zadoščenje sredi toliko neprijetnosti, ki
jih je kljub svojim naporom doživljal zaradi slabega sodelovanja kakega gojenca.
Istočasno pa so mu dajale pogum sredi neredov in stisk zaradi bližajoče se vojne.
O teh stiskah in neprijetnostih govori v pismu don Janezu Krstniku Torchiu,
proštu pri S. Martinu Alfieri v Astiju.
Velečastiti in predragi v Gospodu!
Smo v velikonočnem času in čutim potrebo, da uredim najine zadeve, zlasti odgovor
na vaša pisma v zvezi s fantom B...
V skupno zadovoljstvo in glede na pravila obnašanja vam moram povedati, da pri
tem fantu, ki ga imam sicer zelo rad, nisem dosegel pričakovanega uspeha, kajti njegovo
vedenje je zelo dvomljivo. Pri učenju, v šoli, pri pobožnih vajah je bil tako povprečen, da
nisem imel nikdar osnove, da bi ga priporočil kaki dobrodelni osebi, kakor ste želeli vi in
njegov oče, ki je odličen človek, in kakor sem si tudi jaz sam želel. To je razlog, zakaj nisem
mogel zadostiti vašemu pričakovanju.

15.8 Page 148

▲back to top


148
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
O Sagliettiju vam moram reči, da ga za zdaj ne morem sprejeti. Zakaj? Vlada je pos-
lala komisijo, ki naj bi ugotovila, koliko vojakov bi po potrebi lahko tukaj prenočevalo, kar
pomeni, da sem lahko vsak trenutek prisiljen zapustiti hišo. Politične novice danes so zelo
vznemirljive in zapletene.
Ko boste prišli v Turin, me obiščite. V vsakem primeru pa vam zagotavljam, da bom
za vas storil vse, kar je v moji moči.
Molite zame in za moje uboge dečke in me imejte vedno za enega svojih dragih.
Vdani služabnik in prijatelj duhovnik JANEZ BOSKO
Turin, 22. aprila 1859
Don Bosko omenja v tem pismu obisk vladnih odposlancev v oratoriju v
Valdoccu. V začetku meseca aprila sta prišla dva izvedenca na ogled z name-
nom, da bi ugotovila, ali bi stavba lahko rabila za stanovanje vojakom ali se
spremenila v bolnišnico za ranjence. Don Bosko je oba ljubeznivo sprejel in
jima razkazal celo hišo. Na koncu jima je rekel: »Sedaj bi vaju prosil, da bi tistim,
ki so vaju poslali, sporočila don Boskovo mišljenje in prošnjo, ki se nanaša na
vso to zadevo. V nevarnostih in potrebah mora vsak državljan domovini dajati
vso podporo, ki je je zmožen. Prav zato je don Bosko pripravljen, da stori vse,
kar je v njegovi moči. To je storil pred šestimi leti, ko je divjala kuga, in bo znal
storiti tudi sedaj v času vojne. Moram pa opozoriti, da ta hiša služi za zavetišče
kakim 300 najbolj revnim in zapuščenim dečkom, in zato prosim vlado, da bi mi
prizanesla z žalostjo, da bi jih moral postaviti na cesto. Menim, da je v Turinu
veliko poslopij, ki bi lahko veliko bolje služila za vojašnico in bolnišnico, kot je
ta stavba, ki nima, kakor sami vidite, osnovnih možnosti za take namene. Med
drugim so njena stopnišča in hodniki veliko pretesni.« Ko so hišo gradili, je don
Bosko predvideval tako možnost.
Kaj sta oba izvedenca povedala vladi, nam ni znano. Dejstvo pa je, da orato-
rija niso vznemirjali in da so gojenci lahko nemoteno ostali v njem.
Končno pa je don Bosko v tistem času koristil veliko bolj kot mnogi drugi.
Vpoklic mnogih letnikov rezervistov kakor tudi vojakov, ki so se vrnili iz vojne
na Krimu, je povzročil med prebivalstvom veliko razburjenje. Večina vpoklica-
nih je bila oženjenih. Odšli so na začetku pomladi, ko so se začela dela na polju.
Premnogo družin je ostalo brez krepkih moških rok, ki so vzdrževale gospo-
darstvo, in premnogo mater s številnimi otroki se je znašlo v najhujši bedi. To
je pripeljalo tako daleč, da so v glavnih mestih ustanovili odbore, ki so zbirali
prispevke za najbolj prizadete družine. In kaj je storil don Bosko? Čeprav se
je zaradi vojnih razmer in zaradi pomanjkanja živeža pogosto znašel v velikih
težavah, je v svoje zavetišče sprejel veliko otrok očetov, ki so morali k vojakom.

15.9 Page 149

▲back to top


BiS 6 — 17. poglavje
149
Končno je 23. aprila 1859 zadonel prvi vojni krik. Avstrija je naveličana iz-
mikanja subalpske vlade zahtevala, da naj le-ta v treh dneh razoroži in odpusti
vse prostovoljce. Odgovor je bil odločen 'ne' in 26. aprila je v pristanišče v Geno-
vo priplula francoska mornarica. Istočasno je v Toskani izbruhnila revolucija in
prisilila velikega kneza, da se je umaknil, Viktor Emanuel pa je imenoval Buon-
compagnija za svojega komisarja z vsemi pooblastili. Dne 28. aprila se je subalp-
ski kralj z dostojanstveniki države, člani senata in poslanske zbornice odpravil
v turinsko stolnico z namenom, da bi prosili Boga za srečen izid vojne. Dne 30.
aprila je avstrijska vojska z 200.000 vojaki pod poveljstvom generala Franca gro-
fa Giulaya prekoračila Ticino ter zasedla Novaro in rodovitna področja med Tici-
nom, Padom in Sesio. Viktor Emanuel je šel na bojišče in Napoleon III. je 1. maja
pisal Piju IX.: »Vaši svetosti odkritosrčno izjavljam, da v svojem srcu zaradi neod-
visnosti Italije ne ločujem med zadevo vere in časno oblastjo Svetega sedeža; reči
moram, da mi je oboje enako drago.« Papež mu je svetoval, naj umakne iz Rima
svoje vojake, ki so bili tam nameščeni od leta 1849, in mu sporočil, da čeprav so
njegove čete slabotne, vendar upa v Božjo previdnost, ki ga gotovo ne bo zapusti-
la. Napoleon pa je v odgovor dal izkrcati v Civitavecchii še nove oddelke. Stražiti
je hotel papeža, da bi mogli drugi laže in temeljiteje oropati njegovo državo, in
preprečil, da bi mu kdo drug prišel na pomoč.
Medtem so 2. maja Avstrijci zasedli Vercelli. Da bi prišli na drugo stran Pada,
so napadli Piemontčane pri Frassinetu in Valenci, vendar jih je topništvo zavr-
nilo. Prehod pa jim je uspel pri Cornalu in 3. maja so prodrli do Tortone.
Avstrijci so oblikovali tri enote. Prvo med Casalom in Alessandrijo, drugo
na desni in levi strani Pada in tretjo pri Vercelliju, kjer so se utrjevali in priprav-
ljali za pohod na Turin. V tistih dneh se je v Genovi izkrcalo in prišlo iz Monce-
nisia, Monginevre in iz Nice 180.000 francoskih vojakov z namenom, da bi se
združili s sardinsko vojsko.
Giulay je iz Mortare in Vigevana skozi Vercelli korakal proti Santhià, Livornu in
Bielli, zasedel Trino in zdelo se je, da namerava zasesti piemontsko prestolnico, kar
bi z lahkoto storil. V Turinu so pričakovali, da bodo Avstrijci vsak čas zasedli mesto.
Tudi v oratoriju so gojenci govorili o tej nevarnosti, toda don Bosko jim je v navzoč-
nosti klerika Anfossija zagotovil: »Ne bojte se! Tudi če bi sovražnik prišel, bi ora-
torij, ki ga branijo sveti mučenci Solutor, Adventor in Oktavij, ostal nedotaknjen.«
Don Bosko je čutil globoko pobožnost do teh mučencev, ki so bili mučeni ob
oratoriju. Tako se je zanesel na njihovo zaščito, da se je popolnoma posvetil lote-
riji, kakor da bi živeli v popolnem miru. Sredi vsesplošnega pomanjkanja je bilo
treba preskrbeti fante. Zato se je aprila sestal s člani pripravljalne komisije za lo-

15.10 Page 150

▲back to top


150
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
terijo leta 1857, ki ji je predsedoval grof Karel Cays di Giletta, in se dogovoril, kaj
je treba ukreniti. Potem so zadevo predstavili civilni oblasti, dobili potrebno dovo-
ljenje, oštevilčili dobitke, na roko napisali srečke, ki so jih opremili z oratorijskim
žigom, dali natisniti okrožnice in jih razposlali dobrotnikom svoje ustanove: eno
v aprilu, drugo pa v maju. Vsaka okrožnica je imela seznam dobitkov, na katerega
je don Bosko zapisal naslednje besede: da vam bo lažje, lahko izkupiček od srečk
pošljete kakemu članu komisije prejšnje loterije.
Navedel je njihova imena. Okrožnica pa se je glasila:
Veleugledni gospod!
Kar priporočam vaši že dokazani dobrodelnosti, ni loterija, temveč odprava predme-
tov, ki so kot dobitki ostali od prejšnje loterije ali so jih nedolgo tega darovali v korist Ora-
torija sv. Frančiška Saleškega, sv. Alojzija v Portanuovi in sv. Angela varuha v Vanchigli.
Izbral sem petsto predmetov, seštel njihovo vrednost po oceni uradnega ocenjevalca,
zmanjšal vsoto za tretjino in jo delil s petsto, kolikor je predmetov. Srečka je dobila vred-
nost 5 frankov. Vsaka srečka bo dobila svoj dobitek, seveda z okoliščino, da bo predmet
lahko vreden več ali manj kot pet frankov, kar pa bo odvisno od srečelova.
Žrebanje bo 26. maja v Oratoriju sv. Frančiška Saleškega.
Pošiljam vam .... srečk s prošnjo, da bi jih prevzeli. Če bi vaši znanci menili, da ne bi
razpečali vseh srečk, vas prosim, da bi mi jih vrnili nekaj dni pred žrebanjem. Izžrebani
predmet vam bomo dostavili na dom.
Te predmete bi sicer lahko takoj prodal, vendar bi se stvar zavlekla in ne bi dobil nepo-
sredne pomoči za premagovanje stiske, v kateri sem.
Kakor koli že, želim, da ne bi imeli nobenega drugega cilja kot opraviti delo krščan-
ske ljubezni. Sam se bom pridružil ubogim dečkom teh oratorijev v molitvi, da vam Bog in
presveta Devica z milostmi in blagoslovi tako v sedanjem kakor v večnem življenju stotero
povrneta, kar ste storili dobrega iz krščanske ljubezni.
V globoki hvaležnosti in s popolnim spoštovanjem vas pozdravlja vaš
vdani služabnik duhovnik JANEZ BOSKO.
Turin, 5. maja 1859
Po žrebanju loterije, ki je bila v vsakem pogledu zelo uspešna in je izpolnila
don Boskovo pričakovanje, je kupcem srečk poslal predmete, ki jim jih je naklo-
nila sreča, in priložil spremno pismo.
Veleugledni gospod!
Čutim dolžnost, da vam dostavim predmete, ki vam jih je sreča naklonila pri žrebanju
dne 20. tekočega meseca, ki se je opravilo v navzočnosti odbora za loterijo in pod nadzo-
rom uradnih oblasti.
Številki srečke ... pripada predmet pod številko ...

16 Pages 151-160

▲back to top


16.1 Page 151

▲back to top


BiS 6 — 17. poglavje
151
Sprejmite dobitke take, kakršni so. Upam, da vam je več do dela krščanske ljubezni
kot za vrednost predmeta.
Še nadalje bom prosil nebo, da vam Vsemogočni nakloni zdravja in milosti. In med-
tem ko priporočam vse duhovnike, fante, ki so bili deležni vaše velikodušnosti, in samega
sebe vašim molitvam, se v globoki hvaležnosti izrekam za vašega
vdanega služabnika. Duhovnik JANEZ BOSKO.
Turin, 31. maja 1859
S to loterijo je don Bosko za nekaj časa zagotovil vsakdanji kruh svojim go-
jencem, istočasno pa je pred njihovimi očmi prikazal veličastno prihodnost, ki jo
je Božja previdnost pripravljala oratoriju. Klerik Anfossi nam takole pripoveduje:
»Dobro se spominjam, kako je don Bosko, ko še ni bilo temeljev za svetišče Marije
Pomočnice, fantom, ki so bili na dvorišču okoli njega in med katerimi sem bil tudi
jaz, dejal: 'Tam (pri tem je pokazal na prazen prostor, kjer sedaj stoji cerkev) bo
stalo veliko svetišče.' Dvignil je oči, kakor da bi kupola že tam stala in bi jo on vi-
del, ter dejal: 'Ta cerkev bo imela veliko kupolo in pod njo bodo potekale izredne
slovesnosti.' V tistem času take besede niso mogle povzročiti drugega kot veliko
začudenje zlasti še zato, ker smo vedeli, v kako veliki stiski je bil don Bosko. Saj
ni bilo niti denarja, da bi si kupili kruh. Kljub vsemu pa je kleriku Ghivarellu, ki
ni bil nikakršen arhitekt, naročil, naj naredi načrt za bodočo cerkev. Don Bosko
je daljino in širino po svoje zaokrožil in povabil istega klerika, da je naredil nov
načrt, ki so ga potem predložili inženirju Spezii.«
Prav tiste dni je don Bosko s svojim duhovniškim blagoslovom dosegel edin-
stveno zmago, ki je gojence zelo zabavala in jih navajala, da so govorili: »Škoda, da
don Bosko ni general. Našel je način, kako je z lahkoto pregnal sovražnika z ozem-
lja, ki ga je zasedel.« Tako je o tem dogodku Jožef Reano poročal don Bonettiju:
»Nekega dne je prišla k don Bosku neka stara vrtnarica, ki je imela v naje-
mu njivo blizu oratorija, in vsa iz sebe tarnala: 'Na mojem vrtu je brez števila
gosenic, ki žrejo rastlinje in solato.'
'In kaj bi sedaj, dobra žena, želeli od mene?' jo je don Bosko vprašal. 'Pro-
sila bi, da bi pregnali ves ta mrčes z mojega vrta. Uničujejo mi vse in me bodo
spravile ob vse. Blagoslovite jih in naj jih hudoba odnese.'
Don Bosko se je ljubeznivo zasmejal in dejal: 'Zakaj naj bi te uboge živalce
uničili? Dal jim bom blagoslov in jih nagnal od tod kam, kjer ne bodo nikomur
delale škode.'
Naslednjega dne sva šla z Buzzettijem v majhen neobdelan vrt ob strani
cerkve sv. Frančiška Saleškega, ki ga je obdajal kake tri metre visok zid in je bil

16.2 Page 152

▲back to top


152
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
last oratorija. Tam sva zagledala brez števila gosenic, ki so negibno visele na
zidu in pokrivale tramove, nekaj neobdelane zemlje, kupe opeke in kamenja in
nekaj suhih dreves. Toda vrt stare vrtnarice je bil očiščen te golazni.«

16.3 Page 153

▲back to top


18.
poglavje
Francozi v Turinu – Don Bosko v stiski – Prvi oboroženi spopadi –
Montebello, Palestro, Magenta – Avstrijski ranjenci v Cerkvenem konviktu
– Don Bosko s TURCOS v Collegno – Zarote in upori v kneževinah in papeški
državi – Praznovanje v oratoriju: dokaz hvaležnosti don Bosku in učiteljem
– Krščanske šole in delavnice
Turinčani so se bali in pričakovali, da se bodo nenadoma sredi njihove-
ga mesta pojavili Avstrijci. Zato so se toliko bolj predali brezumnemu veselju in
s ploskanjem in cvetlicami pozdravili francoske bataljone.
Don Bosko pa je bil ves zaskrbljen in poln slabih slutenj zaradi vedno novih
polkov, ki so prihajali v Italijo za boj proti Avstriji. Pogosto so ga slišali, kako
je tarnal: »Vsi ti vojaki prihajajo, da bi se bojevali proti papežu. Gre za začetek
izpodkopavanja njegove posvetne oblasti in ta vojna mu hoče odrezati vso na-
rodno in tujo pomoč.«
Avstrijci, ki so bili že na tem, da bi napadli Ivrejo, so 9. maja ob novici, da so
prišli Francozi, začeli vzvratni manever. Svoje sile so zbrali med Sesio, Ticinom
in Padom proti Stradelli in Piacenzi v pričakovanju zavezniških dejanj. Dne 19.
maja je Giulay zapustil Vercelli in prenesel svoj generalni štab v Mortaro.
Dne 12. maja je priplul v Genovo cesar Napoleon III. in dva dni pozneje je
prispel v Alessandrijo kot vrhovni poveljnik zavezniških vojsk. V nagovoru voja-
kom je dejal: »Mi nismo prišli v Italijo, da bi delali nered, tudi ne zato, da bi vrgli s
prestola svetega očeta, ki smo ga mi ponovno postavili nanj, temveč zato, da bi ga
osvobodili tujega pritiska, ki teži nad vsem polotokom.«
Dne 20. maja je prvi pomembnejši spopad pri Montebellu med Voghero in
Casteggiom, kjer so Sardinci in Francozi izgubili 700 mož, vendar so prisilili Av-

16.4 Page 154

▲back to top


154
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
strijce k umiku. Premaganci so zopet prekoračili Pad in se odpravili v Pavio ter
pustili za seboj 7000 svojih. Istočasno je Garibaldi s svojimi prostovoljci zapustil
Biello in s šestimi bataljoni obšel Novaro, kjer so bili Avstrijci, in korakal proti
Aroni. Od tu se je spustil čez Ticino in v noči od 23. na 24. maj prišel v Varese.
Dne 24. maja je v srečnem spopadu z generalom Urbanom, ki je prišel iz Milana,
tega pregnal iz Coma; in iz Visconti Venoste je prišel kraljevi komisar ter razglasil
Viktorja Emanuela za kralja in gospoda teh pokrajin.
Urban pa je ponovno zavzel Varese in že korakal proti Comu, ko je dobil
ukaz, da se mora priključiti preostali vojski.
Predvidevali so zelo krvavo vojno. Viktor Emanuel se je videl v stalni smrtni
nevarnosti, zato je 25. maja pisal papežu, mu obljubljal pokorščino in ga prosil,
da bi ga odvezal od izobčenja. Papež ga je odvezal od kazni, vendar tudi opo-
zoril, da odveza ne bo veljavna, če ne bo obljubil, da na najboljši način popravi
škodo, ki jo je naredil Cerkvi, in da se bo v prihodnje vzdržal.
Dne 30. maja so avstrijske prednje straže, vkopane med Vercellijem in Bobbi-
om, napadli zavezniki in jih prisilili k umiku. Piemontska vojska se je hrabro boje-
vala. Njihove tri brigade so pognale sovražnika iz Vinzaglia, iz Confienze in zase-
dle Casalino. Dan pozneje so Avstrijci skušali ponovno zavzeti izgubljene položaje,
vendar jim ni uspelo. Na koncu bojev so imeli 1600 mrtvih, zavezniki pa okoli 600.
Celotna francoska vojska je bila zbrana med Vercellijem in Novaro. Ena di-
vizija je napredovala ob desni strani Ticina proti Trecatu in druga proti Galliatu.
Ko je Giulay opazil, da je v nevarnosti Milan, je ukazal, da naj iz Vigevana in iz
Garlasca vsa vojska takoj prekorači Ticino in se zbere pri Magenti. Tudi zavezni-
ki so na dveh mostovih prekoračili Ticino in 4. junija je bila bitka. Spopad je bil
hud in je dolgo trajal, vendar se je zmaga končno nasmehnila zaveznikom. Av-
strija je imela 10.000 mrtvih in ranjenih in 7.000 ujetnikov, Francozi pa 4.000
mrtvih in ranjenih ter 1000 ujetnikov.
Dne 5. junija so se Avstrijci začeli umikati ob Minciu, zapustili so Milan in
se pripravljali v četverokotniku na odločilen odpor. Tu se je zbralo 150.000 vo-
jakov, ki jim je poveljeval sam cesar Franc Jožef.
Dne 8. junija so Francozi premagali zadnje avstrijske straže pri Melegnanu
ob Addi. Na obeh straneh je padlo 2200 vojakov. Garibaldi je zavzel Bergamo in
zavrnil pri Seriateju en sovražni bataljon. Istega dne sta Viktor Emanuel in Napo-
leon zmagoslavno vkorakala v Milan. Na zahtevo ministrstva so v vseh cerkvah
Piemonta peli zahvalno pesem. V stolnici v Turinu je poveljnik mesta Evgenij di
Savoia Carignano s člani dvora in z vojaškimi oficirji bil pri obredu zahvale.

16.5 Page 155

▲back to top


BiS 6 — 18. poglavje
155
Ranjenci, ki so prenesli prevoz, so bili sprejeti v več subalpska mesta. V Tu-
rinu so bile vse bolnišnice polne in nobenemu ni manjkala zdravniška oskrba,
duhovna pomoč in zavzetost hčera krščanske ljubezni.
V Cerkveni konvikt so pripeljali avstrijske ranjence in jetnike. Don Bosko,
ki je obiskoval don Cafassa, ki mu je vlada pustila nekaj sob, se je pogovarjal z
njimi, jih tolažil in spodbujal. Srečeval jih je v senci stavb na dvorišču z obveza-
nimi glavami, z rokami, obešenimi na vratno obvezo, in z lesenimi nogami. Bili
so Madžari, Poljaki, Tirolci in skoraj vsi so znali nekaj malega latinsko, tako da
so se lahko za silo sporazumeli.
Bolj tesne stike pa je don Bosko imel s Francozi in oratorij je postal zbira-
lišče vseh, ki so bili v Turinu, zlasti še invalidov. Eden izmed starejših gojencev,
ki je kar dobro govoril francosko, je začel navezovati z njimi stike, jim govoril
o don Bosku in jih pripravil, da so ga obiskali. Don Bosko je te vojake nadvse
ljubeznivo sprejel, se z njimi prijazno pogovarjal, jih povabil, naj svobodno pri-
hajajo v oratorij, in jim naročil, naj pripeljejo še druge tovariše, ki bi si to želeli.
»Lahko prihajate sem,« jim je dejal, »da boste od tod pisali svojim dragim,
na voljo boste imeli papir, črnilo, peresa in znamke. Lahko boste brali francoske
knjige, ki jih imamo veliko v naši knjižnici, in če se bo kdo hotel učiti italijan-
ščine ali matematike, mu bom priskrbel primernega učitelja. Ker smo pa v ve-
likonočnem času,« je dodal, »se boste lahko vsi, ki še niste opravili velikonočne
dolžnosti, spovedali in prejeli sveto obhajilo. V tej kapeli boste dobili spovedni-
ke, ki znajo francosko in ki vam bodo vedno na voljo v korist vaših duš.«
Ta ljubeznivi sprejem in lepe spodbudne besede so navdušili drage sinove
Francije. Ko so se vrnili v svoje vojašnice, so pripovedovali o vsem svojim tova-
rišem in vzbudili v njih živo željo, da bi tudi oni obiskali oratorij. Nekaj dni je
bilo mogoče videti, kako so procesije francoskih vojakov šle proti Valdoccu in
se tam pogovarjali z don Boskom in njegovimi gojenci, kakor da bi si bili bratje.
Več sto jih je prejelo svete zakramente. S svojim spodbudnim vedenjem so po-
kazali, da so pripadali zares vernim družinam. Don Bosko je bil zelo zadovoljen
z njimi in je od časa do časa povabil kakega na kosilo. Bili so zanimivi prizori, ko
so se rdeče hlače vojakov bliskale ob črnih talarjih klerikov in duhovnikov in ko
so eni poskušali govoriti francosko, drugi pa mečkati italijansko. Nekaj oficirjev
je bilo tako domačih, lahko bi rekli, kot da so tu doma.
V kratkem času je toliko vojakov poznalo don Boska, da ga je vedno, ko je šel v
Turin, spremljal kak Francoz ali pa ga je na cesti ustavil kak francoski vojak. Nekega
dne, pripoveduje don Turchi, je srečal na cesti skupino francoskih vojakov, ki so ga
pozdravili z Viva l'Italia (živela Italija). Približal se jim je, jih ljubeznivo nagovoril
in jih povabil, naj obiščejo oratorij. Sprejeli so povabilo in don Bosko jim je pripra-

16.6 Page 156

▲back to top


156
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
vil skromno osvežilo s tako ljubeznivostjo, da so bili vsi začudeni. Nekoč se je don
Bosko moral odpraviti v štiri milje oddaljeni Collegno na obisk k nekemu bolniku.
Tedaj se mu je na Via Rivoli približal ducat turcos, deloma z obvezanimi rokami, de-
loma pa že na poti ozdravitve. Šli so na sprehod in prosili don Boska za dovoljenje,
da ga malo pospremijo, v kar je on z veseljem privolil. Beseda je dala besedo, pogo-
vor se je razvnel in v senci košatih topolov je postala pot tako kratka, da so se kar
nenadoma znašli v Collegnu. Tam so se turcos hoteli vrniti, toda don Bosko jim je
dejal: »Ker imate kot invalidi dovoljenje od vaših predstojnikov, me malo počakajte.
Kmalu bom opravil in nato se bomo skupaj vrnili v Turin.« Toda proti pričakovanju
se je zadržal več, kot je predvideval, in ko je zapustil hišo bolnika, je bilo že poldne.
Pristopil je k čakajočim vojakom in dejal: »Zelo mi je hudo, da ste me tako dolgo ča-
kali. Kakor vidite, je že poldan. Brez dvoma ste že lačni in okrevajoči imajo potrebo
po okrepčilu. Poleg tega pa sploh ni prav, da se odpravimo na pot s praznim želod-
cem. Pridite z menoj in bomo šli na to, čemur vi pravite une ribote (požrtija), na
skromno okrepčilo.« Popeljal jih je v gostilno, jim plačal kosilo, z njimi jedel in jim
tako pripravil enega izmed najlepših popoldni. Težko je opisati veselje tistih turcos.
Ko so se vrnili v bolnišnico, so pripovedovali svojemu predstojniku, kaj so doživeli.
Ta je ves poln navdušenja prišel naslednji dan v oratorij, se don Bosku nadvse lepo
zahvalil in pri tem pokazal vso svojo francosko vljudnost. Medtem je don Bosko
poslal klerika Celestina Duranda k duhovnikom in drugim premožnim ljudem na
zbiranje prispevkov, da je kupil zanimive, poučne in prijetne knjige v francoskem
jeziku. On sam jim jih je prinašal ali pa jih izročal usmiljenim sestram, ki so vojakom
stregle v bolnišnicah. Prav tako je avstrijskim vojakom, ki so bili v Cerkvenem kon-
viktu, našel njim primerne knjige.
Zaradi vsega tega so francoski vojaki, ki so bili v tem času med nami, zelo
vzljubili oratorij, in ko so morali zapustiti mesto, so se prišli poslovit od don
Boska in svojih učiteljev in pokazali veliko hvaležnost in navezanost. Mnogi iz-
med njih so si še dolgo dopisovali z don Boskom pa tudi z drugimi, zlasti don
Ruo, ki jih je učil matematiko.
Medtem so se liberalci v drugih italijanskih državah upirali po navodilih, ki
so jih skrivaj dobivali od Napoleona III. in Cavourja. Žalostna napoved teh vnap-
rej pripravljenih hudodelstev je bila zastrupitev in smrt neapelskega kralja Fer-
dinanda 22. maja. Dne 9. junija se je po dolgih ljudskih nemirih in potem ko je
zvedela za zmage zaveznikov, umaknila kneginja iz Parme. Piemontčani so takoj
vzpostavili svojo vlado. Ko je knez iz Modene videl upor v Massi in Carrari, ka-
mor so takoj vstopili sardinski vojaki, in slišal, da en oddelek francoske vojske
prodira iz Toskane proti njegovi državi, je zapustil deželo in se odpravil na varno.

16.7 Page 157

▲back to top


BiS 6 — 18. poglavje
157
Ko so glasovali za združitev s Piemontom, je kralj Viktor Emanuel poslal v Emi-
lijo svojega komisarja Karla Alojzija Farinija. Francoskemu oddelku je poveljeval
princ Napoleon, znan kot velik papežev nasprotnik. Tako imenovani varuhi reda
so poslali prav njega, da bi vzpostavil nov red. Dne 12. junija, ko so Avstrijci za-
pustili mesto, je nastal upor v Bologni. Markiz Pepoli, bratranec Napoleona III.,
je bil načelnik unionistične stranke. Dal je oborožiti drhal, vzpostavili so začasno
vlado in prisilili papeškega legata, da je odšel iz mesta.
Prav tako sta se po odhodu Avstrijcev uprli papeški legaciji v Raveni in Fer-
rari. Piemontsko ministrstvo je takoj poslalo iz Bologne svojega komisarja v ose-
bi Maksima d'Azeglia.
V Perugii je unionistična stranka za zvezo s Piemontom, ki ji je načelovala
grofica Marija Bonaparte Valentini, sestrična Napoleona III., s pomočjo vojaške
oborožene sile, ki je prišla iz Toskane, pregnala papeškega delegata in iztrgala
mesto papeževi nadoblasti.
Toda 20. junija je papeški polk švicarske garde kljub zagrizeni obrambi zav-
zel mesto in ga vrnil pravnomočnemu gospodarju. Tudi v drugih mestih Umbrije
in Marke so sektaši skušali nahujskati ljudstvo k vstaji, toda po tem dogodku je
vse potihnilo.
Tudi v Lombardiji je za nekaj časa prenehalo žvenketanje z orožjem in v
Valdoccu so molili za papeža, kralja, vojsko in mir. Tukaj so se žalostni dogodki
menjavali s prazničnimi prireditvami, katerih vodilo je bila hvaležnost in ljube-
zen. To je bilo vedno značilno za oratorij. Pobožnost s prejemanjem zakramen-
tov je bila začetek in konec. Fantje so prihajali na dvorišča iz cerkve in polnili
ves prostor s petjem, godbo, ploskanjem in veselimi vzkliki zadovoljstva. Zlasti
pesništvo je imelo pri pogostih prireditvah pomembno vlogo. Godovni dnevi
predstojnikov, počastitev predsednikov, svečanosti svetih zaščitnikov, zavetni-
kov spalnic, izleti, ki so imeli za cilj slovesnost v kaki župniji, so bili priložnosti,
ob katerih so mogli biti dejavni vsi častilci plemenitih muz. Hranimo stotine teh
pesnitev, ki so dragocen spomin zlasti tistim, ki so jih deklamirali in poslušali.
Nekaj je še zelo nedognanih, veliko je lepih, iz vseh pa veje velika ljubezen srca.
Toda največji praznik, rekli bi javen in vsem dostopen, je bil vedno don
Boskov godovni dan. Zanj so na dvorišču pripravili veličasten prestol, vse je
bilo okrašeno in razsvetljeno, pripravili so dragocene darove, vsako leto se-
stavili in uglasbili novo himno in prebrali veliko nagovorov v raznih jezikih.
O navdušenju fantov na ta dan bomo natančneje poročali ob godovnih dneh
naslednjih let.

16.8 Page 158

▲back to top


158
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Poleg počastitve don Boska ob njegovem godu so dijaki in obrtniki priprav-
ljali praznovanje tudi svojim učiteljem ob njihovih godovnih dneh. Vsak učitelj je
sredi svoje skupine fantov predstavljal don Boska. Zato si lahko predstavljamo,
kako veseli prazniki so to bili. Šopek cvetlic, skromen dar, ki so ga kupili z zbra-
nim denarjem in ki naj bi služil za spomin, nekaj slaščic, deklamacij in govorov
so bili sredstva, ki so povezovala mlada srca med seboj. Razred ali delavnica sta
bila ob takih priložnostih okrašena in kateder oziroma delovna miza obložena s
cvetjem in preprogami. Tudi don Bosko se je včasih udeležil takih slavij, vendar
pa ne vedno. Začetek praznika je bilo skupno obhajilo razreda, popoldne je bilo
na pol praznično in navadno je praznovanje kronal skupen sprehod z učiteljem.
Toda na pol prazničen popoldan, sprehod, malica in zbiranje denarja za nakup
darila so pozneje zaradi neredov odpravili. Učitelju se je na ta dan ponudila lepa
priložnost, da si je pridobil kakega fanta, ki je bil zaprt sam vase ali ki mu je bil
odtujen; da je spodbudil kakega dvomljivca, ki je obupal nad sabo, in mu obljubil,
da mu bo pomagal pri njegovih naporih; odpustil je kak prestopek, ki bi mogel
imeti na koncu leta neprijetne posledice. Odkritosrčnost in odprtost, ki je bila
na tak dan posebno poudarjena, je lahko razpršila določene sence, neprijetnosti,
zavist, pa tudi kak nered, ki bi ostal sicer zakrit v veliko škodo skupnosti in posa-
meznih duš. Razlog, zakaj je don Bosko dopuščal te izraze hvaležnosti in ljubez-
ni, je vedno bil večno življenje. Ta cilj so nakazovali gojenci v svojih govorih in
obljubah pa tudi učitelji so v svojem zagotavljanju izražali podobno prepričanje.
Učitelj ni nikdar pozabil priporočiti dobre spovedi in ljubeznivo spodbuditi za
življenje v posvečujoči milosti. Znali so javno povedati, da če je kdo po nesreči
zamolčal kak smrtni greh, naj se gre še isti dan spovedat, da bi bil Jezus z njim
zadovoljen. Učitelj je tudi povedal, da bi misel, da nad katerim njegovih gojencev
preži Božja jeza, mogla uničiti vse resnično veselje. Fantje so razumeli, da je to
najlepši dar njihovemu učitelju, zato je bil uspeh besed znan samo Bogu. Vse to
je imelo tudi izreden vpliv na izbiro poklica. Dečki so po takih besedah bili kakor
elektrizirani in več kot eden je stopil k svojemu učitelju in mu še pred zahodom
sonca zaupal: »Zadovoljen sem, veste, prav zadovoljen.«
Šola je bila takrat kakor majhno svetišče. Tako kot danes je bil tam postav-
ljen na majhen oltarček nasproti križu Marijin kip in nikdar mu ni manjkalo
ne sveč ne cvetlic. Vse sobote so učenci pred njenim kipom ob koncu zadnje
ure molili litanije in v mesecu maju so vsak dan skupaj zmolili kratko molitev.
Na predvečer vsakega Marijinega praznika so učitelji le-tega slovesno naznanili
in jih z nekaj besedami spodbudili k prejemu svetih zakramentov. Podobno so
naznanjali vse glavne praznike v cerkvenem letu, ker so vsi dobro vedeli, da si

16.9 Page 159

▲back to top


BiS 6 — 18. poglavje
159
don Bosko ni mogel misliti lepega praznika brez spovedi in obhajila. To ni bila
nikakršna pridiga, temveč preprosta napoved.
Iz tega, kar smo povedali, si lahko vsak predstavlja, kako je vse lepo v redu
potekalo, kako pridno so se gojenci učili in rokodelci delali v delavnicah, kajti
tudi v delavnicah so vladale iste navade. Zato je bilo razumljivo, da so v takem
okolju delavnosti in ljubezni ob koncu šolskega leta fantje sicer želeli iti domov
k svojim družinam, vendar jim je bilo zelo hudo, da so se morali ločiti od svojih
učiteljev in mojstrov.

16.10 Page 160

▲back to top


19.
poglavje
Bitka pri Solferinu – Don Bosko napove skorajšnjo sklenitev miru – Ponatis
Zgodovine Italije – Pismo turinskega župana, ki je dobil v dar en izvod
– Katoliško branje: Življenjepis papežev sv. Poncijana, sv. Antera in sv.
Fabijana – Izgubljeni sin, ki ga je don Bosko privedel nazaj v družino
– Don Boskovi nasveti nekemu dečku o branju nekaterih knjig
Kleriki v oratoriju so končali svoje redno šolsko leto. Od leta 1859 hra-
nimo v naših arhivih ocene njihovih izpitov, ki so jih opravili v dvorani turin-
skega semenišča. Iz teh zapiskov razberemo, da so pridno študirali filozofijo in
teologijo. Dne 23. junija 1859 popoldne so praznovali don Boskov god, nasled-
nji dan pa praznik sv. Janeza Krstnika. Toda proti večeru tistega dne so novice o
hudi bitki spremenile veselje v neizmerno žalost.
Dne 23. junija so Avstrijci znova napadli, prekoračili reko Mincio, prešli na des-
no stran in se utrdili pri Solferinu in San Marinu. Istočasno so zavezniki prekoračili
Chiese. Dne 24. junija je bila bitka. Celih štirinajst ur se je 274.000 mož brez prene-
hanja bojevalo. Vojna sreča se je nasmihala francosko-sardinskim zaveznikom, ki
jim je uspelo obdržati vrhove obeh hribov. Tedaj se je sprožil silen vihar, popolno-
ma se je stemnilo, začelo je liti kot iz škafa, med hudim grmenjem je začela padati
toča, kar vse je preglušilo grmenje 700 topov, bliski so tresli zemljo in bilo je konec
bitke. Bojišče je bilo posejano s kakimi 40.000 mrtvimi ali ranjenimi vojaki, med
katerimi je bilo 13.000 Avstrijcev, med njimi 1500 oficirjev s tremi maršali.
V oratoriju so lajšali strašen vtis o toliko mrtvih z molitvami in obhajili, s
katerimi je don Bosko skušal pomagati dušam v vicah vse do 29. junija, ko so
slovesno obhajali praznik sv. Alojzija. Predsednik praznika je bil gospod Juvenal
Delponte. Njemu na čast zložena himna, kakor tudi slavospev svetemu zaščitni-

17 Pages 161-170

▲back to top


17.1 Page 161

▲back to top


BiS 6 — 19. poglavje
161
ku mladine sv. Alojziju, pričata, kako sposoben pesnik je bil Jožef Bongiovanni.
Družine pa so medtem žalovale za svojimi dragimi umrlimi ali trepetale za
usodo še živečih. Zdelo se je, da vojne še ni konec. Zavezniške čete so prekoračile
Mincio in se razporedile okoli mogočnih trdnjav, ki bi jih bilo mogoče zavzeti
samo po dolgih krvavih bojih. Vsi so predvidevali, da bo pri Veroni prav tako silna
in krvava bitka, kot je bila pri Solferinu. V Jadransko morje so priplule francoske
ladje in se pri Antivariju združile s sardskimi. Dne 10. julija naj bi napadli Benet-
ke. Toda don Bosko je sredi splošnega smrtnega strahu napovedal sklenitev miru.
Grofica sestra Filomena Cravosio nam je pisala takole:
»Leta 1859 je še trajala vojna v Lombardiji. Moja mati, ki je imela v vojski
enega sina in enega že ranjenega brata, me je vsa pobita od žalosti in s strahom,
ki si ji ga bral na obrazu, nekega popoldne prosila, da bi jo spremljala k don
Bosku. Tokrat naju je don Bosko dal pripeljati v obednico, ko je komaj končal
večerjo s svojimi duhovniki, ki so bili še okrog njega. Sedli smo za mizo, neka-
teri kar na golo klop, nekaj se jih je vadilo v petju z notami v rokah. Od časa do
časa se je don Bosku približal kak deček, mu zašepetal kaj skrivnostnega na uho
in don Bosko mu je odgovoril na isti skrivnostni način. Potem ko smo se z nekaj
besedami pozdravili, so nam naredili prostor blizu don Boska. Menili smo se
o vsakdanjih stvareh, vendar je don Bosko mojo mater večkrat pogledal s po-
membnim izrazom. Ko so vsi duhovniki odšli iz obednice, ji je rekel tele besede:
»Gospa grofica, dobro vem vse, kar mi hočete povedati, toda bodite pogumni.«
Nato je potihoma dejal: »To noč bo Napoleon sklenil mir in vojna bo končana.«
Moja mati pa je vzkliknila: »Toda to je nemogoče. To mi pravite zato, da bi
me potolažili. Dejstva so popolnoma drugačna.«
Naslednjega dne sva se jaz in moja mati odpravili v cerkev sv. Dalmazza k
maši. Prečkali sva ulico Garibaldi, ki so ji takrat pravili Dora Grossa, kar zasli-
šiva prodajalce časopisov kričati: »Mir sklenjen danes ponoči v Villafranci med
cesarjem Napoleonom, Viktorjem Emanuelom in cesarjem Francem Jožefom II.
Avstrijskim.«
Po maši sva spet šli k don Bosku, ki nama je na dvorišču prišel naproti in
nama prvi dejal: »Zahvalimo Gospoda, da so sprejeli dogovor.« In popeljal naju
je v kapelo, kjer smo malo molili.
Kaj se je torej zgodilo? Grofica Cravosio je zvečer 6. julija okoli osme ure go-
vorila z don Boskom. Napoleon III. je bil v Villafranci v svojem generalnem štabu.
Bil je ves presunjen zaradi krvavega pokola, ki ga je videl v Solferinu. Slišal je pa
tudi poročila, ki so prišla iz Nemčije, da je na poti nekaj vojaških enot za pomoč

17.2 Page 162

▲back to top


162
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Avstriji. Še istega večera je proti 9. uri, ko je še večerjal, poklical k sebi generala
Fleuryja, mu dal nekaj navodil in mu izročil pismo, v katerem avstrijskemu siru
predlaga premirje. General je prispel v Verono ob pol enajstih. Cesar Franc Jožef
je bil že v postelji in so ga zbudili. V naglici se je oblekel in dovolil vstopiti genera-
lu Fleuryju. Pri branju Napoleonovega pisma je njegov obraz preletel izraz začu-
denja in presenečenja. Ko je poslušal poročilo generala, je menil, da so predlogi
umestni, in je bil pripravljen naslednjega dne ugoditi zahtevam. Dne 11. julija sta
se oba cesarja srečala v Villafranci, se dogovorila o premirju in sklenila mir4.
Pogoji so bili naslednji: Lombardija naj preide pod oblast francoskega ce-
sarja, ki jo bo izročil sardinskemu kralju. Mantova, Roccaforte in Peschiera pa
ostanejo pod oblastjo Avstrije.
Benečija bi ostala pod avstrijsko oblastjo, ki pa bi prešlo v konfederacijo z
drugimi italijanskimi državami pod častnim predsedstvom papeža.
Knezom, ki so se umaknili iz zasedenih dežel, ne bo ovirana vrnitev na nji-
hovo posest. Ozemlje velikega kneza Toskane bo razširjeno.
Na obeh straneh se razglasi popolna amnestija.
Nič ni bilo povedano o legacijah in o parmskem knezu.
Ta dogovor so potrdili 10. novembra v Zürichu. Verska združenja v Lom-
bardiji so dobila dovoljenje, da same razpolagajo s svojim premoženjem, če bi
zakoni države, pod katero bi prišli, drugače določali. Toda od vseh teh dogovo-
rov se je v resnici izpolnil samo pristop Lombardije k Italiji in amnestija. Vse
drugo je ostalo mrtva črka.
Dne 15. julija sta kralj in cesar Napoleon III. slovesno prišla v Turin, kjer so
ju pozdravili z velikimi prireditvami. Cesar je takoj nato odpotoval v Francijo in
kralj ga je spremljal do Suse.
Toda niti vojna niti mir nista mogla vplivati na don Boskovo dejavnost. V
mesecu juniju je dal z nekaj dodatki natisniti drugo izdajo svoje Zgodovine Ita-
lije v 2500 izvodih. Opomniti je treba, kako je don Bosko v tej knjigi opisal na-
stanek papeževe posvetne oblasti, kako je zagovarjal pravico do tega in kako je
opisal dobre posledice take posesti. Mnogim uglednim duhovnikom in civilnim
osebam je podaril po en izvod. Med drugimi tudi županu mesta Turina, ki se mu
je takole zahvalil:
Mesto Turin
Turin, 16. julija 1859
Dragoceni dar, vaša Zgodovina Italije od njenih začetkov do današnjih dni za mladi-
no zasluži hvaležno priznanje naše mestne uprave in podpisani župan z veseljem izraža
4 Indépendance Belge.

17.3 Page 163

▲back to top


BiS 6 — 19. poglavje
163
svoje zadovoljstvo. Istočasno se vam zahvaljuje za učinkovito sodelovanje pri ustanavlja-
nju javne občinske knjižnice, ki bo na voljo vsemu turinskemu prebivalstvu.
Sprejmite izraze hvaležnosti za prejeti dar od človeka, ki mu je v čast vaše prijateljstvo.
Vdani služabnik župan NOTTA
Sredi julija je bil zaposlen z izpiti, nagradami, spričevali ter javnimi in za-
sebnimi prošnjami staršev glede počitnic.
Na začetku meseca je don Bosko s sodelovanjem mladega Chiala brez na-
vedbe imena pisatelja izdal Katoliško branje z naslovom Anton in Ferdinand ali
zmaga nedolžnosti. Knjižica pripoveduje o dogodivščinah sina ubogega roko-
delca, ki je odlično opravil svoj študij, vendar ga je pri tem oviral neki brezobzi-
ren tovariš iz plemenite družine, ki je znal vsa njegova odlikovanja in nagrade
obrniti sebi v korist. S pomočjo nekega neznanega dobrotnika, za katerega se
je pozneje zvedelo, da je bil vladni minister, je naredil doktorat iz prava in pos-
tal odvetnik. Dobrotniku se je oddolžil tako, da je zavrnil nepravične ponud-
be, ki so ga hotele napraviti za orodje krivice. Zato so ga obrekovali in zaprli v
ječo. Končno se je izkazala resnica in za plačilo je prejel visoko službo v državni
upravi. Pripoved naj bi dokazala delovanje Božje previdnosti, ki dopušča, da je
naše življenje zaznamovano z mnogimi žalostnimi dogodki, končno pa nam ta
pride na pomoč v trenutku, ko se najmanj nadejamo. Krepost dobi plačilo že v
tem življenju, še pomembnejše pa je plačilo v domovini blaženih.
Za mesec avgust so pripravili zvezek z naslovom Življenjepis svetih papežev
sv. Poncijana, sv. Antera in sv. Fabijana, ki ga je napisal duhovnik Janez Bosko
(H). Delo je docela njegovo. Poleg življenja papežev, ki so prelili svojo kri za vero,
je opisal še mučeništvo rimskega senatorja Poncija, krst cesarja Filipa in njego-
vega sina ter vdano Origenovo pokorščino Cerkvi.
Ko je končal popravke teh knjižic, se je don Bosko odpravil k Sv. Ignaciju,
kjer naj bi našel izgubljeno ovco, ki jo je že veliko let iskal.
Neki fant po imenu Frančišek D..., nadvse nadarjen, je obiskoval gimnazijo v
oratoriju. Pripadal je bogati družini, tako po imetju kakor po krepostih. Njegov
oče in mati sta mu vcepila v dušo sveti božji strah, don Bosko ga je pa navajal k
pokorščini do staršev. Frančišek ni imel skrivnosti pred don Boskom. Ko se je iz
oratorija vrnil domov, je nenehno pripovedoval, kaj je don Bosko rekel in storil,
in kar naprej ponavljal njegovo ime, tako da so se starši nadejali najboljšega iz
tega svetega prijateljstva.
Toda Frančišek je bil obseden z neutešljivo željo po branju knjig. Tovariši so
mu posojali sicer dobre romane, vendar take, da so mu razvneli domišljijo do take

17.4 Page 164

▲back to top


164
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
mere, da se ga je polastila prava strast po branju. Posledica tega pa je bila, da se
je popolnoma ohladil v pobožnosti in učenju in mu je postal zoprn celo oratorij.
Ko se je oče zavedel te spremembe, je iskal in našel vzrok, pokaral sina, mu
vzel vse tiste knjige, in ko pri njem ni dosegel pričakovane ubogljivosti, mu je
zapretil s kaznijo. Fant pa je ves zbegan od tistih knjig, uporen in trdovraten
zbežal od doma. Ves zdelan od vročine, žeje in lakote se je v okolici Superge
ustavil pred gumnom, kjer so kmetje mlatili pšenico. Ko so sedli k malici, jih je
najprej poželjivo opazoval. Ponos ga je zadrževal, toda sila kola lomi. Končno se
je opogumil, stopil bliže in prosil za kos polente.
Kmečki ljudje so se čudili, da jih tak fant, tako lepega videza, v čedni obleki
in uglajenega vedenja, kar je kazalo na njegovo pokolenje iz dobro stoječe dru-
žine, prosi miloščine. Začeli so ga vpraševati, kdo je in kam namerava iti. Fran-
čišek pa si je izmislil pretresljivo zgodbo, ki je raznežila tista preprosta srca.
Pripovedoval jim je, da je sirota brez očeta in matere in da je zaradi trgovskih
neuspehov padel v skrajno revščino. Ker ga je bilo sram, da bi prosil vbogajme
v kraju, kjer so ga vsi poznali, se je odločil, da bo odšel v daljne kraje. Dali so mu
njegov delež polente in eden izmed kmetov ga je vprašal:
»Kako pa misliš živeti od sedaj naprej? Moral boš začeti delati in si služiti kruh.«
»Če me hočete sprejeti v službo,« je odgovoril Frančišek, »sem pripravljen
delati.«
»Ti, ki si tako nežen, da bi mogel vihteti lopato in vile?«
Vsi so se na glas zasmejali.
»In zakaj ne?« je odgovoril Frančišek, »poskusite z menoj.«
»No, pa vzemi v roke ta cepec in mlati.«
Frančišek je odložil suknjič in začel mlatiti po klasju. Četudi ni bil vajen ta-
kega dela in zlasti ne ročne spretnosti, je vendar mlatil tako potrpežljivo, da je
opazovalce prevzelo sočutje z njim in so rekli:
»Prav, pa ostani z nami. Polente in kruha ti ne bo manjkalo. V seniku bo tudi
zate prostor. Si zadovoljen?«
Frančišek je ostal kaka dva tedna in delal vse, kar so mu zapovedali. Vendar
je prosil svoje gospodarje, da bi se zaposlil v kakem bolj oddaljenem kraju od
Turina. Poslali so ga v Sciolse k nekim svojim sorodnikom. Tukaj je Frančišek
vztrajno in odločno prenašal vsakršne napore in ponižanje. Neumna sramežlji-
vost in neutemeljen strah sta ga zadrževala, da se ni vrnil domov.
Njegov oče, nekdanji upravni uslužbenec, je storil vse mogoče, da bi ga zo-
pet našel, vendar mu ni mogel priti na sled. Šel je k don Bosku, da bi ga poto-
lažil. Čeprav je don Boska novica presenetila, je vendar očetu zagotovil, da ga

17.5 Page 165

▲back to top


BiS 6 — 19. poglavje
165
bo Božja mati Marija varovala in ga bo spet pripeljala domov. Obenem mu je
obljubil, da bodo v oratoriju zanj molili.
Celi dve leti ni bilo o Frančišku nikakršnih novic. Tedaj pa je don Bosko za
nekaj dni šel v Sciolse na grad grofa Roasenda, kjer naj bi v tamkajšnji župniji
pridigal. Grof ga je nekega dne povabil, da bi šla obiskat eno izmed dobro ob-
delanih posestev. Ko sta si vse natančno ogledala, sta se ustavila na izbranem
kraju s prelepim razgledom. Medtem ko se je grof za trenutek oddaljil, da bi si
ogledal pravkar dokončano stavbo, se je don Boskov pogled ustavil na mladem
fantu krepke postave, ožganem od sonca, ki je spodaj na travniku z vilami raz-
metaval gnoj. Imel je golo glavo, s šopom las, ki so mu padali na čelo. Kolikor
bolj ga je opazoval, toliko bolj se mu je zdelo, da ga je že nekje videl, vendar se
ni mogel točno spomniti kdaj in kje. Tedaj je fant dvignil glavo, začudeno pogle-
dal, presenečen ostrmel, vendar spet začel razmetavati gnoj. Delo je nadaljeval
tako, da se je popolnoma obrnil od don Boska in skrival svoj obraz. Don Bosko
se je naredil, da bo stopil dol po hribu, toda fant je bil hitrejši in hitro odhajal.
Tedaj se je don Bosku posvetilo in si je dejal: »Kaj pa če je Frančišek?« Ko se je
grof vrnil, ga je vprašal po tem fantu. Odgovor se je glasil: »Jožef je zelo priden
in delaven, poslušen in lepega vedenja.« Priporočili so mu ga njegovi sorodniki.
Vendar se mu ni zdelo potrebno, da bi poizvedel o njem kaj podrobnega. Don
Bosko je rekel gospodarju, da si je verjetno spremenil ime.
»Bodite tako prijazni in ga previdno vprašajte po priimku njegove družine
in koliko časa je že zdoma. Potem mi pa sporočite svoje ugotovitve.«
Frančišek je skrit za trtami opazoval, kako je don Bosko govoril z gospodar-
jem. Zaslutil je, o čem sta govorila, in se odločil, da bo zbežal. Odpravil se je v hišo,
kjer je stanoval, pobral svoje stvari in tisto malo denarja, ki ga je privarčeval.
Grof in don Bosko sta se vozila po drugi strani hriba, ki je bil neobdelan,
poln kamenja in zelo strm. Tedaj je na nekem ovinku prisopel s hriba naš fant,
ki se je hotel izmuzniti don Bosku. Konj se je prestrašen vzpel, grof je skočil s
kočije in prijel konja za uzdo. Tudi don Bosko je skočil z voza in skušal ujeti
Frančiška za roko, ko je ta skočil na cesto. Toda ni mu ga uspelo zadržati. Fant
je kričal: »Pustite me pri miru, pustite me pri miru!« Zdrsnil je po rebri in se
izgubil med drevjem v hudourniku.
Od tega srečanja je preteklo kako leto. Don Bosko se je mudil na duhov-
nih vajah pri sv. Ignaciju nad Turinom. Nekega dne se je po kosilu odpravil na
ploščad pred cerkvijo; obdan od večje skupine gospodov in mladih fantov, se
je z njimi veselo pogovarjal. Ko so prispeli do ograje, ki je stala na podporniku
nad majhnim breznom, je naključno obrnil oči navzdol, kjer je pred vrati kot

17.6 Page 166

▲back to top


166
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
po običaju videl skupino otrok, starčkov in žensk, ki jim je kuhar delil ostanke
kosila. Med temi ljudmi je v svoje začudenje opazil Frančiška, ki je bos in brez
suknjiča držal v roki skodelico in čakal na obrok hrane. Don Bosko se je takoj
umaknil, da ga Frančišek ne bi zagledal, stopil na drugo stran ploščadi in rekel
okoli stoječim:
»Gospodje! Prosim vas za pomoč, da bi opravil nekaj pomembnega.«
»Kar povejte, don Bosko, kar povejte!«
»Razdelite se v dve skupini, stopite v majhnih skupinicah dol do srede tiste
vzpetine, kot da bi šli mirno na sprehod. Potem pa sklenite med seboj verigo
tako, da boste največ šest korakov oddaljeni drug od drugega, in se vrnite nazaj
proti svetišču. Pritekel bo fant, vi ga zadržite in pripeljite k meni.«
Njegova navodila so točno izpolnili. Ko je videl, da so se začeli vzpenjati
navzgor, je stopil k ograji in zaklical: »Frančišek!« Fant se je sunkovito obrnil in
stekel po rebri, vendar ni mogel skozi obroč, ki so mu ga naredili omenjeni go-
spodje. Ti so ga prijeli in pripeljali k don Bosku, ne da bi se bog ve kako branil.
Don Bosko ga je prijel za roko in dejal: »Tokrat mi ne boš več ušel. Pridi z don
Boskom in boš gotovo zadovoljen.« Popeljal ga je v svojo sobo, mu dal postreči
s kosilom in ga nato začel ljubeznivo vpraševati.
Povedal mu je, kako se je po Sciolsu zatekel v planine in služil za pastirja,
dninarja, hlapca pri kakem župniku, potem se je spet potepal, doživel vse mogoče
dogodivščine, vendar je imel srečo, da se je vedno srečal s poštenimi ljudmi. V
začetku se ni niti pomislil, kako veliko zlo je povzročil s svojim vedenjem, toda ko
je popustila tista duševna mrzlica, se je zavedel podlosti svojega početja. Prav to
pa je ob misli na upravičeno užaljenega očeta v njem budilo odpor, da bi se vrnil k
njemu. Na tako možnost sploh ni mogel misliti. Toda nemalokrat se mu je storilo
milo pri srcu ob misli na njegovo mater in sestro. Dostikrat je tudi molil in se na
skrivnem jokal, vendar si nikomur ni upal zaupati svoje gorje. Toda sedaj, tako je
rekel, ko je prešel prvi strah, se je čutil srečnega, ker je prišel v dobre roke.
Don Bosko mu je obljubil, da ga bo spravil z očetom, vendar je želel, da bi se
prej spravil s svojim Bogom. To je Frančišek takoj storil. Don Bosko se je o zadevi
pogovoril z ekonomom konvikta sv. Frančiška Saleškega in drugimi gospodi, ki
so opravljali duhovne vaje pri sv. Ignaciju. Frančišek je dobil svojo sobo. Ekonom
don Begliati je dal prinesti iz Turina vse potrebno, da so fanta gosposko oblekli.
Po končanih duhovnih vajah se je don Bosko vrnil v oratorij in skušal čim prej
sporočiti veselo novico preizkušani družini. Po kratkem pogovoru, v katerem
je pripravil duhove na presenečenje, je dejal: »Zahvalimo se Bogu. Frančišek je
zopet med nami.«

17.7 Page 167

▲back to top


BiS 6 — 19. poglavje
167
Družino je zajelo veselo vznemirjenje in vprašanj kako, kdaj, kje ni bilo ne
konca ne kraja. Don Bosko je o vsem na kratko poročal, in ko je videl očeta vse-
ga zamišljenega, dodal: »Spet boste imeli svojega sina, vendar s pogojem, da
mu ne boste ničesar očitali. Popolnoma pozabite na preteklost in se obnašajte,
kakor da ne bi nikdar odšel od hiše. »Sicer,« je dejal smehljaje se, »vam ga ne
pokažem.« Oče je privolil in don Bosko je povabil za drugi dan celo družino v
oratorij. Ne moremo si misliti, kako napeto so vsi pričakovali ta trenutek. Prva
je v don Boskovo sobo vstopila mati. Toda kakor hitro je zagledala sina, ki je ih-
tel ob don Boskovi strani, so jo zapustile moči, sedla je k hčerki in obe sta planili
v jok. Malo pozneje je vstopil tudi oče, dostojanstveno in resno, si obrisal solze
in molče sedel. Frančišek se ni ganil s svojega sedeža. Don Bosko je prvi prekinil
to napeto ozračje, in ko je videl, da so se vsi malo umirili, je dejal:
»Zahvalimo se Božji materi Mariji, ki vam je vrnila sina. Frančišek, prosi od-
puščanja svojega očeta in mater za vse nevšečnosti, ki si jima jih povzročil.« Nato
je prijel Frančiška za roko in ga popeljal k očetu, ki ga je jokaje poljubil na čelo.
»In sedaj, dragi gospodje, ga popeljite domov,« je sklenil don Bosko. »Zago-
tavljam vam, da vam bo pripravil veliko veselja.« Tako je tudi bilo. Nadaljeval je
svoje šolanje z veliko vnemo in v nekaj letih nadomestil, kar je izgubil, doktori-
ral je iz prava in zavzel pomembno mesto v državni službi.
Don Bosko sam nam je pripovedoval ta dogodek, ki nam kaže, kako zelo so
mladini nevarne mnoge knjige, ki sicer niso slabe, vendar pa razburjajo domi-
šljijo in budijo čustva. In prav zato je bil don Bosko izredno zahteven glede izbi-
re knjig. Hotel je, da so mu izročili točen seznam knjig, ki so jih gojenci prinesli
od doma ali so si jih kupili med šolskim letom.
Tudi mnogim fantom meščanskega in plemiškega stanu v Turinu je svetoval,
da naj knjige, ki jih želijo brati, dajo v pregled poštenim in izkušenim ljudem.
To še toliko bolj, ker je bilo v šolah veliko zelo neprevidnih ali celo protiverskih
učiteljev, ki so spodbujali učence k branju neprimernih knjig.
Mnogi dijaki iz mesta so prinašali ali pošiljali knjige don Bosku, da jih je
ocenil in jim priporočil ali odsvetoval branje. O tem se je ohranilo eno njegovih
pisem.
Predragi Oktavij!
Pošiljam ti knjige, ki sem jih na kratko pregledal. Pravzaprav ni med njimi nobene pre-
povedane knjige: niso na indeksu. Je pa nekaj zelo nevarnih spisov, ki bi lahko škodovale
nravnosti mladih ljudi. Zato moraš med branjem zelo paziti sam nase: če opaziš, da ti je bra-
nje v škodo in te vznemirja, odloži knjigo ali pa vsaj preskoči strani, ki bi ti mogle škodovati.

17.8 Page 168

▲back to top


168
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Služabnik je moral malo počakati, ker me je čakalo veliko ljudi za pogovor. Bog naj
ti da zdravje in svojo milost. Tisoč pozdravov tvoji materi in sestri. Moli tudi zame, ker
ostajam vedno vdani prijatelj duhovnik JANEZ BOSKO.
Turin, 11. avgusta 1859
Plemeniti mladenič Oktavij Bosco, sin Ruffina.

17.9 Page 169

▲back to top


20.
poglavje
Don Boskovo srečanje v Troffarellu – Dvoje napovedi – Dva zvezka
Katoliškega branja – Podpora kralja in notranjega ministra – Gradnja
šolskih razredov; pralnica in drvarnica – Don Bosko s fanti v Becchih –
Izleti – Vnaprej izdelan načrt: preskrba, peš hoja, zgodovina obiskanih
krajev, vesele dogodivščine, vstop v vas, gostoljubje, veseloigre, obredi v
cerkvi, odhod, don Boskova velikodušnost, nepredvidena srečanja – Pohod
v Maretto – Prihod v Villa S. Secondo – Župnikova potegavščina – Obisk v
Corsione, Cossombrato in Rinco – Praznik Matere Božje milosti – Gledališče
in preprečen ples – Praznik materinstva Božje matere Marije – Odhod iz
Villa S. Secondo – Postanek v Pici – Ponočno potovanje – Prihod v Becche –
Eden izmed fantov se izgubi – Obisk groba Dominika Savia –
Vrnitev v oratorij
Pri modrem Sirahu beremo: Beseda pametnega človeka je zaželena v cerkvah
in njegove izpovedi vsi premišljajo v svojem srcu.
Nekega dne meseca avgusta 1859 se je don Bosko odpravil v Cambiano, kjer
naj bi pridigal. Ko je prispel v Troffarello, se je vlak ustavil in ni šel več naprej.
Tirnice niso mogle prenesti tolikega tovora vojnega materiala in vojakov iz Ale-
ssandrije v Turin. Don Bosko je bil prisiljen peš nadaljevati pot, čeprav je deže-
valo in je bil brez dežnika. Iz istega vlaka je izstopil tudi poslanec Tomaž Villa,
namenjen v isti kraj. Najel je kočijo in kaj kmalu dohitel don Boska. Ko je zagledal
ubogega duhovnika, kako je pešačil in se skušal s plaščem braniti pred dežjem,
se ga je usmilil in povabil, naj prisede. Don Bosko je hvaležno sprejel povabilo.
Poslanec Villa je bil presenečen zaradi don Boskove zadržanosti, ljubeznivosti
in pametnega govorjenja. Ko so prišli v Cambiano, ga je vprašal, ali bo prenočil v

17.10 Page 170

▲back to top


170
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
kraju ali se vrnil še istega večera. Ko je slišal, da se namerava vrniti, ga je povabil,
da bi se ob določeni uri dobila na določenem kraju ter tako potoval s kočijo. Don
Bosko se mu je zahvalil, sprejel ponudbo, končal svojo pridigo in prišel točno na
dogovorjeno mesto. Na poti ga je poslanec Villa vprašal:
»Bi bili tako prijazni in mi povedali svoje spoštovano ime?«
»Don Bosko,« mu je odgovoril duhovnik.
»Iz Valdocca?«
»Da, gospod, in vi?«
»Jaz sem odvetnik Villa.«
Ta odvetnik je dogodek pripovedoval don Rui in povedal, da od takrat ni
več prekinil odnosa z don Boskom.
Isto se je zgodilo tudi drugim, ki so imeli priložnost, da so se srečali z don
Boskom. Tudi družine v Turinu so ga rade imele v gosteh, ker so ga štele za
Božjega moža. Vsak dan bolj je v njih raslo prepričanje, da ga je nebo obdarilo
s posebnimi darovi.
Vse od začetka Oratorija sv. Frančiška Saleškega je don Bosko od časa do
časa obiskoval družino grofa Cravosia, ki se je odlikovala po zglednem krščan-
skem življenju in velikodušnosti. Grofica in njene hčerke so rade sodelovale v
dobrodelnosti in so zlasti skrbele za krpanje perila valdoških revčkov. Ena iz-
med teh plemenitih deklet, ki smo jo omenili v prejšnjem poglavju kot poroče-
valko dogodkov v Villafranci, je don Rui opisala naslednji dogodek.
Bilo je 30. avgusta, praznik sv. Roze in moj godovni dan. Moja mati, ki je vedno zav-
zeto skrbela za mojo korist in mi je zato, da bi mi naredila veselje, poklonila kip Marije
Brezmadežne in me okoli devetih pospremila k don Bosku, kjer smo se malo pogovorili.
Don Bosko je obljubil, da bo prišel okrog 6. zvečer k nam na večerjo, in je obljubo tudi
držal. Med večerjo mi je izrazil najboljše želje za moje zdravje. Po večerji sem ga prosila,
naj pride v mojo sobo. Na majhno omarico sem postavila kip Marije Brezmadežne in ga
prosila, da bi jo blagoslovil in prosil za posebno milost, ne da bi mu natančneje razložila,
za kaj gre. Bila je milost, da bi spoznala pravilno odločitev za moj redovni poklic.
Don Bosko je sklenil roke, pokončen v tišini naredil nad kipom znamenje svetega križa
in se še malo zadržal v molitvi. Na koncu je, še vedno z očmi, uprtimi v kip in ne da bi spre-
menil svojo pobožno držo, dejal: »O, preblažena Devica Marija, blagoslovite in potolažite
Roziko, ki jo vidim oblečeno v belo.«
»Toda don Bosko,« sem mu segla v besedo, jaz vendar nisem oblečena v belo in bela
barva mi prav nič ne ugaja (bila sem takrat stara 19 let). Majhne deklice se oblačijo v
belo, toda v moji starosti se to več ne spodobi.« (V svojem srcu sem čutila odpor proti
dominikankam, prav zaradi bele barve.)
Tedaj je don Bosko odgovoril:

18 Pages 171-180

▲back to top


18.1 Page 171

▲back to top


BiS 6 — 20. poglavje
171
»Da, Rozika oblečeno v belo ...« In je še enkrat s preroškim poudarkom ponovil iste
besede, ko ga je glas mojega očeta poklical v obednico h kavi.
Dve leti pozneje, 10. avgusta 1861, mi je Gospod odprl vrata v Dom sester učiteljic do-
minikank v Mondovi Carassoneju. Blažena Devica Brezmadežna je ustregla želji mojega
srca, izpolnila don Boskovo molitev in njegovo preroško napoved.
Pa to še ni bilo vse. Že nekaj let sem bila v Mondoviju in stvari so potekale zelo lepo.
Toda tedaj je prišel v hišo hudič in naredil pravi nered in neznosno stanje v naši skupnosti.
Posledica vsega pa je bil odhod lepega števila naših gojenk. V tej stiski me je naša dobra mati
Manfredini prosila, da bi pisala don Bosku in mu poslala skromen dar s prošnjo, da bi opravil
devetdnevnico z namenom, da bi se naša skupnost spet vrnila k prvotni gorečnosti in cveto-
čemu redovnemu življenju. Nekaj dni pozneje je don Bosko kot po navadi odgovoril z zahvalo,
nasvetom in spodbudo. Več kot 20 gojenk je kmalu potem pomnožilo število našega vzgojnega
zavoda, vsi neredi so bili mirno odpravljeni in k nam se je vrnilo veselje in krepostno življenje.
To so moji spomini, ugledni gospod don Rua, na don Boska. Povedala sem vam jih
preprosto in odkritosrčno, kakor se jih spominjam.
Sestra FILOMENA CRAVOSIO
Tudi neki drugi plemeniti deklici, katere ime bomo navedli pozneje, je don
Bosko napovedal prihodnost. Čutila je Božji klic v redovno življenje, in ker je
starši niso ovirali pri uresničenju njene želje, je o tem govorila z don Boskom.
Ta ji je odgovoril: »Da, vi boste postali redovnica, vendar šele po dolgem čaka-
nju in potem ko boste prestali za sedaj popolnoma nepredvidljive preizkušnje.«
Tako se je tudi zgodilo. Ne dolgo zatem ji je umrla sestra, ki je zapustila otro-
ka v nežni starosti. Dekle se je morala omožiti s svakom, saj je otrok potreboval
mater. Toda otrok je kmalu zatem postal sirota po očetu, ki je umrl zaradi kole-
re. Dobra mačeha je skrbela zanj s plemenito odpovedjo, ga versko in narodno
vzgojila in mu zapustila bogato dediščino. Šele potem ko je izpolnila to sveto pos-
lanstvo in mu omogočila bleščečo službo, ki mu je pripadala po njegovem rodu, je
mogla vstopiti v samostan.
Ker je bil že konec avgusta, je don Bosko pospešil tiskanje Katoliškega bra-
nja za mesec september 1859. Naročniki so dobili Almerijsko dolino brez podpi-
sa pisatelja. V knjižici je popisano trpljenje družine, ki so jo sovražniki nasilno
preganjali in razpodili po svetu, vendar se je po Božji previdnosti zopet zbrala.
Za mesec oktober je pripravil Odprta nebesa s pomočjo pogostega svetega
obhajila, povzetek dela slavnega francoskega misijonarja v Savoji opata Favra,
ki ga je napisal kapucinski duhovnik frater Karel Filip da Poirino. Pisatelj navaja
razloge, zakaj naj kristjan pogosto prejema sveto obhajilo, in zavrača tiste, zara-
di katerih veliko ljudi ne prejema pogosto svetega obhajila; razpravlja o prvem

18.2 Page 172

▲back to top


172
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
svetem obhajilu, o velikonočnem svetem obhajilu in o sveti popotnici. Prikaže
splošne pogoje za prejem svetega obhajila in potem posebne pogoje za pogosto
sveto obhajilo. Pokaže, zakaj tedenskega svetega obhajila, glede na obstoječe
cerkvene predpise, ne moremo imeti za pogosto sveto obhajilo.
Toda medtem ko je don Bosko delil duhovni kruh dušam, je zmanjkovalo
vsakdanjega kruha za njegove varovance. Don Janez Bonetti je takole pisal: »Voj-
na je mnogim otrokom ugrabila očeta, kar je bilo kaj kmalu občutiti tudi v orato-
riju. Skoraj vsak dan so prihajali novi tovariši in postelje v spalnici so bile vedno
bliže druga drugi, da je bil prostor za zadnjega prišleka. Toda toliko ust, ki so
jedla hlebce, je množilo izdatke, dolgovi so naraščali in don Bosko se je kmalu
znašel v veliki stiski. Seveda je zaupal v Božjo previdnost, toda istočasno je upo-
rabljal vsa sredstva, ki mu jih je narekovala previdnost. Zato je po rokah grofa
Alojzija Cibraria poslal njegovemu veličanstvu kralju Viktorju Emanuelu ponižno
prošnjo za pomoč njegovim fantom. Dne 31. avgusta 1859 je prejel od samega
grofa pismo, v katerem je bilo zapisano:
Vrhovno vodstvo
reda svetega Mavricija in Lazarja
Turin, 31. avgusta 1859
Imel sem čast osebno govoriti z njegovim kraljevim veličanstvom o sedanjem polo-
žaju dobrodelne ustanove, ki ste jo vi priklicali v življenje v korist zapuščenih dečkov, o
zmanjšanem številu dobrotnikov in o izrednih izdatkih zaradi naraslega števila otrok, ki
ste jih morali sprejeti, ker so bili njihovi očetje poklicani pod orožje. Njegovo veličanstvo
je tudi tokrat blagovolilo na moj predlog nakloniti vam izredno podporo v višini 250 lir
iz mavricijske blagajne.
Medtem ko mi je drago, da vam sporočim to novico in povem, da je izplačilo ome-
njene vsote že na razpolago v blagajni Reda, vas obenem opozarjam, da je ta dar izreden
zaradi izrednih okoliščin in ne more imeti nobenih posledic za prihodnost, ker gre v tem
primeru za posledice vojne.
Obnavljam vam izraze globokega spoštovanja.
Prvi tajnik njegovega veličanstva,
prvi predsednik CIBRARIO
Nekaj mesecev pozneje, dne 12. januarja 1860, mu je podobno podporo odo-
bril notranji minister Rattazzi in mu to po svojem tajniku Capriolu takole sporočil:
Z namenom, da podpremo upravo zavetišča zapuščene mladine tega mesta, je to mi-
nistrstvo odobrilo njegovemu ustanovitelju don Janezu Bosku podporo 200 lir in odredilo
tozadevno izplačilo.
Ukaz bo ob svojem času izpolnila blagajna okolice Turina.

18.3 Page 173

▲back to top


BiS 6 — 20. poglavje
173
Te podpore še zdaleč niso bile sorazmerne s potrebami. Ker pa so to bili
postranski izdatki poleg neizmernih vojnih izdatkov, tudi niso bili nepomemb-
ni. Pokazali so, da kralj in vlada priznavata koristnost don Boskove ustanove,
kar je bila velika spodbuda za meščane, ki so tako bili bolj voljni pomagati.
Ker se je število gojencev močno povečalo, je tega leta s pomočjo podjetni-
ka Juvenala Delponteja dal na ozkem dvorišču proti severu zgraditi pritlično
stavbo, naslonjeno na obrambni zid in vzporedno s prvotno kapelico – lopo.
Razdelili so jo v tri precej velike dvorane, da bi služile šoli. V isti smeri proti
vratom zavetišča so zgradili še dodatno sobano z vodnim koritom za perice in
prizidali drvarnico. Te stavbe so ostale na svojem mestu do leta 1873.
Medtem ko so v oratoriju končevali ta dela, so se začeli pripravljati na izlet
v Becche. Dečki so bili vsi iz sebe zaradi novice, da bo to leto izlet čisto nekaj
posebnega. Kapelnik je z velikimi in majhnimi godbeniki pripravljal celo vrsto
novih koračnic, skladb in glasbenih vložkov, ki jih je sam zložil. Poleg tega je
priredil za godbo spremljavo maše, večernic in Tantum ergo za kraje, kjer ne
bi imeli orgel. Pevci so še zadnjikrat vadili tako cerkvene kakor posvetne pe-
smi za cerkev in gledališče. Drugi so pripravili zbirko iger, veseloiger, fars in
pantomim, tako da so lahko igrali na istem kraju tudi dva do trikrat, ne da bi se
ponavljali. Pripravili so tudi samostojne komične prizore.
Odrski delavci so pripravili kak scenarij, nekaj orodja za odrsko sceno in
nekaj gledališke obleke; vse to so prinesli na svojih ramah. To pa ni oviralo male
počitniške šole.
Don Bosko se je z Garinom, Chiapalejem in nekaterimi drugimi napotil v
Becche, kjer je že pridigal devetdnevnico sv. rožnega venca don Chiattelino, med-
tem ko je on sam spovedoval, tako da je bilo vse velik misijon za okoliške naselbine.
V soboto 1. oktobra je odpotovala iz oratorija skupina pevcev, godbenikov
in drugih gojencev. Vsak je nosil majhno košarico, v kateri je bilo perilo ter ne-
kaj hlebcev kruha, sira in sadja za popotnico.
V Buttiglieri je oče dijaka Tomaža Chiusa, ki je pozneje postal kanonik stol-
ne cerkve v Turinu, kot umen vrtnar pripravil pojedino iz pridelkov s svojega
vrta in jih tako okrepčal na dolgi poti. Proti večeru so prišli v Becche, kjer jim je
Jože Bosko pripravil večerjo.
V nedeljo 2. oktobra so obhajali praznik Marije Rožnovenske.
Naslednji dan so se začeli izleti, ki jih zaradi posebnosti lahko imenujemo
edinstvene in klasične, saj so trajali 10, 20 in več dni. Prehodili so veliko krajev
in sledili čisto določenemu načrtu. Skušali bomo najprej podati splošen prikaz,
nato pa nekatere natančno opisati.

18.4 Page 174

▲back to top


174
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Že veliko tednov prej so določili kraje, kjer bi prenočevali. Navadno je to
bilo pri kakem prijateljskem župniku ali uglednem dobrotniku, ki je na lastne
stroške pripravil vse potrebno za hrano in prenočevanje. Nepotrpežljivo so pri-
čakovali don Boskov prihod in so bili vsi zadovoljni, da so mu mogli dati, kar
je potreboval. Na pot se je pod vodstvom kakega klerika odpravilo kakih sto
fantov in prinašalo veselje pesmi, glasbo, gledališče in spodbudo v krščanski
pobožnosti krajem, kamor so prihajali. To so bili fantje, ki jih je don Bosko hotel
posebej nagraditi s tako prijetnim oddihom. Taki izleti so bili v skladu s teda-
njim splošnim vzburjenjem, ki je terjalo novosti, razgibanost, korakanje, bobne
in orožje in so najprej zaposlovali domišljijo, pričakovanje novega in razburlji-
vega in šele potem pripovedi o tem, kar je bilo.
Tako razvedrilo pa je zahtevalo izrednega duha odpovedi in žrtvovanja od don
Boska, ki je moral vse predvideti in vse nadzorovati in biti povsod zraven. Včasih
so bila dnevna potovanja predolga in so dečki že kmalu pospravili svoje dnevne
obroke, spet drugič jih je zalotila sredi poti nevihta. Toda Božja previdnost jim je
vedno priskočila na pomoč v velikodušnih ljudeh, zlasti župnikih in kaplanih, ki so
jim prihajali naproti in jih vabili, da so se ustavili pri njih in se odpočili.
Ti pohodi so bili nekaj nadvse romantičnega: tam je trobenta dajala znak za
vojaške vaje ali za budnico, tam v daljavi pa je bilo slišati godbo, ki je dajala takt
pohodu hitrih bersaljerjev; boben je nenehno tudi sam udarjal korak in meril
čas in neredko je zaradi njega zbezljala kravica ali ovčka, ki sta se pasli ob poti
na travniku; drugje so nekateri na ramah nosili gledališke rekvizite, kulise in
zavese, da so lahko kjerkoli takoj postavili oder.
Don Bosko je šel navadno na koncu takega sprevoda, obdan z nekaj kleriki
in gojenci.
Za vsak kraj, kamor so prišli, je don Bosko preučil zgodovino, začetke nase-
lja, politične spremembe, načela, ki so vodila lastnike, znamenite osebnosti, ki
so proslavile kraj, slavne dogodke, nesreče, spomenike, posebnosti umetniških
stvaritev in značilnosti narave. Pri tem je uporabljal Casalisa, natisnjeno kroni-
ko kraja pa tudi cerkveno zgodovino. Tako je bodisi med potjo bodisi v času od-
diha razveseljeval, poučeval in bogatil svoje gojence s pripovedovanjem stvari,
ki jih je bral v knjigah. Dečkom vsega tega ni bilo nikdar zadosti, izobraženi pa
so se čudili, koliko je don Bosko znal povedati o njihovih krajih stvari, ki so bile
njim popolnoma neznane.
Če don Bosko ni mogel biti navzoč pri fantih, ga je nadomeščal Karel Toma-
tis, pobudnik vseh potegavščin, smešnic, duša skupine, ki je s svojimi burkami
znal vedno in povsod buditi veselje. Don Bosko, ki ni mogel trpeti čemernosti,

18.5 Page 175

▲back to top


BiS 6 — 20. poglavje
175
kujanja, molčečnosti, samotarstva in pritajenega govorjenja, je bil neizmerno
zadovoljen. In Tomatis je od jutra do večera in od večera do jutra do skrajnosti
mej zadovoljeval njegove želje. Smeh in veselje fantov sta se stopnjevala v plos-
kanju in odobravanju do vrtoglavih višin.
Reči pa je treba, da niso bile samo Tomatisove šale vzrok tako veselemu
razpoloženju. Zgodilo se je toliko smešnega in nepredvidenega, da je bilo ved-
no zadosti paše za dobro voljo. Lahko bi navedli veliko stvari, pa naj omenimo
samo eno. Neki dober starček, ki je šel svojo pot ob osličku, natovorjenem z
jabolki, je srečal to veselo druščino. Nekaj godbenikov je igralo veselo koračni-
co. »Oh, kako lepa glasba!« je vzklikal starček in z mahanjem z rokami pokazal
svoje veselje. »Oh, kako lepa glasba!«
Tedaj so prikorakali godbeniki. Nenaden glasen odpev pozavne je splašil
oslička, ki se je vzpel, priostril ušesa, skočil in se spustil v beg, tako da so se
jabolka kotalila po hribu. Gospodar se je zakadil za živinčetom, se obrnil h god-
benikom in ves divji kričal: »K hudiču glasba!«
Ko so se približali kaki vasi, so utihnili, se uredili v vrste in z godbo slove-
sno vkorakali v naselje. Navadno jim je prišel naproti župnik, včasih celo župan,
ki je don Boska in fante slovesno sprejel.
Vedno se spominjam, piše kanonik Anfossi, tistih pustolovskih pohodov, ki
so budili začudenje, veselje in spodbudo. S stotinami drugih sem bil priča slovesa
svetosti, ki je obdajala don Boska, saj sem ga na njegovo povabilo v letih 1854–
1860 spremljal na pohodih na Monferatskem. Njegov prihod v tiste kraje je bil
pravo zmagoslavje. Ob cestah, kjer je hodil, so ga čakali župniki in dostikrat tudi
civilne oblasti. Vaščani so gledali skozi okna ali stali pred hišami, drugi so šli za
njim, kmetje so prekinjali svoje delo, samo da bi videli don Boska. Matere so mu
predstavljale svoje otročičke in veliko jih je na kolenih prosilo, da jih je blagoslav-
ljal. Zdelo se je, da smo bili priče navdušenja množic, ko je po palestinskih vaseh
hodil Božji učitelj.
Ker je don Bosko imel navado, da se je ob prihodu v kak kraj takoj odpravil
v cerkev, kjer je počastil Jezusa v najsvetejšem, se je takoj zbralo veliko ljudi.
Don Bosko jim je s prižnice napravil nagovor, v katerem jih je povabil, da bi po-
gosto pristopali k svetim zakramentom. Nato so ob spremljavi godbe na pihala
zapeli V zakramentu vse sladkosti in prejeli blagoslov.
Don Boska in klerike so povabili na kosilo ali večerjo, pač glede na čas, v
katerem so prišli, bodisi župnik ali kak premožen krajan. Tudi dečki so bili obil-
no postreženi. Včasih je bila jedača bolj skromna, drugič pa zopet zelo obilna,

18.6 Page 176

▲back to top


176
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
sorazmerno z gospodarskimi zmogljivostmi gostiteljev in gostoljubnostjo, ki so
je bili sposobni. Vedno pa je bilo v vseh najbolj razigrano veselje.
Ko je prišel čas počitka, so včasih dobili postelje pri raznih družinah. Včasih
so spali na žimnicah, drugič na slamnjačah, najpogosteje pa na slami ali na klo-
peh, ki so jih kakor postelje razporedili v lopah.
Ob takih priložnostih, ko skoraj ni bilo mogoče zaspati, je nastopil Tomatis
s svojimi domislicami. Znal je do popolnosti posnemati vse živali. Spanju name-
njen prostor je postal prava Noetova barka.
Nekoč je Tomatis spal z drugimi na gumnu nekega gradu. Pri vratih je bedel
za čuvaja velikanski pes. Tomatis je čakal, da je zavladal popoln mir. Tedaj je začel
na lahko lajati. Pes mu je odgovoril. Potem je v presledkih ponovil igro in s svojim
glasom pripravil psa do močnega laježa. Vratar je dvakrat ali trikrat ukazal psu,
naj bo tiho, vendar brez uspeha, in je tedaj prišel iz čuvajnice: »Kakega zlodeja
ima danes naš pes v sebi?« Tomatis je molčal in se delal, kakor da spi. Tudi pes je
miroval. Ko je vratar videl, da povsod vlada tišina, je ponovno zlezel v posteljo.
Toda čez kake četrt ure se je predstava začela znova. Ker vratar celo uro ni mogel
zaspati, je pridrvel ven in kričal: »Saj ni mogoče spati; boš že vendar tiho!« Toda
vse pomirjevanje je bilo brez uspeha, ker je Tomatis po tiho še naprej dražil psa.
Vratar si ni vedel pomagati in je začel psa obmetavati s kamenjem. Zabava je tra-
jala vse do polnoči in fantje, da ga ne bi izdali, so se dušili od smeha.
Drugič je Gastini s svojim tovarišem spal v eni, Tomatis s fanti pa v sosednji
sobi. Vsi so bili na straži, čeprav so se delali, da spijo, in skušali izvesti potegavšči-
no, ki so jo že dalj časa načrtovali. Ob določeni uri se je Gastini dvignil, stopil iz
sobe in šel na gumno dihat sveži zrak. Tomatis je bil takoj na nogah, zbudil svoje-
ga tovariša in odnesla sta iz Gastinijeve sobe obe postelji in mizo in pustila samo
nekaj stolov. Bilo je popolnoma temno. Gastini se je vrnil v sobo, zadel ob stole
in začel sam pri sebi govoriti. Stopil je v smer, kjer bi morala biti postelja, pa je
ni našel. Menil je, da je stopil v napačno sobo, hodil okoli in zaman iskal tovari-
ša. Prižgal je vžigalico, a ni prepoznal prostora. Medtem je v samogovoru izražal
svoje začudenje in dvom. Tovariši, ki so se zbrali v sobani, niso mogli več zadržati
smeha in tako se je ob njihovih zadržanih izbruhih Gastini zavedel šale, ki so mu
jo zaigrali, in začel besneti, nato pa čez čas odšel ven.
Tomatis pa je nadaljeval svoje burke in je iskal noge, za katere je pravil,
da jih je izgubil prejšnji dan. Razmišljal je, kako bi naredil šalo hišnemu gos-
podarju. Take potegavščine so najprej budile začudenje, potem pa neizmerno
veselje. Don Bosko jih je dopuščal, ker so raztresale fante in jih odvračale od
neprimernih misli.

18.7 Page 177

▲back to top


BiS 6 — 20. poglavje
177
Toliko veselje pa dečkov ni odvračalo od pobožnih vaj. Dan po prihodu je
bil za vaščane praznik, bodisi zato, ker se je veliko krajanov spovedalo in pre-
jelo sveto obhajilo, saj je don Bosko pozno v noč spovedoval, bodisi zato, ker
so vsi bili pri maši ob spremljavi godbe. Po kosilu je godba na pihala počastila
župana in glavne predstavnike kraja s tem, da je igrala pred njihovimi hišami.
Zvečer pa je don Bosko spet pridigal, prepevali so litanije ob spremljavi godbe
in vsi so prejeli blagoslov z Najsvetejšim. Po cerkvenih opravilih so fantje raz-
veseljevali ljudstvo s petjem in godbo in s predstavo kake moralne veseloigre.
Gledališke igre, petje, deklamacije v piemontskem narečju so bile predsta-
ve, ki bi tudi v mestu mogle narediti najboljši vtis zaradi sposobnosti Bongi-
ovannija, Gastinija, Tomatisa in drugih. Izobraženci so bili več kot zadovoljni,
Tomatis pa je hotel, da bi razveselili tudi manj izobražene množice. Razpolagal
je z obširnim sporedom mimičnih fars, grimas, gest, skokov, dovtipov, zbadljivk
šegave vsebine. Tako je nekega dne deklamiral z visokim cilindrom na glavi še-
gavo zbadljivko. Ko je stresel glavo, mu je cilinder zdrknil vse do vratu. Med
veselim smehom in dajanjem nasvetov, kako bi si mogel sneti cilinder, mu nič ni
uspelo ali pa ni hotel, da bi mu. Tedaj mu je prihitel na pomoč Gastini in burka
je dosegla višek. Mogoče bo kdo dejal, da je to že komedijantstvo. Mogoče. Toda
taki nastopi vedno povsod puščajo za seboj prijetne spomine.
Ko je prišel čas, da so se poslovili in odšli kam drugam, so se vsi dečki zbrali,
da bi pozdravili svojega gostitelja. Eden izmed njih je prebral lep govor z nekaj
kiticami, ki jih je spesnil don Bosko, in se v imenu vseh svojih tovarišev zahva-
lil za vse dobro, ki so ga prejeli iz ljubezni do Boga. Don Bosko pa je navadno
sklenil takole: »Obljubljam vam, da bom jutri daroval sveto mašo s posebnim
spominom na vas in vso vašo župnijo in družino. Naši fantje pa se bodo združili
z menoj pri molitvi svetega rožnega venca s prošnjo k Bogu za vse dobro. Vi pa,
prosim, k dejanju ljubezni, ki ste nam ga izkazali danes, pridružite molitev zame
in za moje drage sinove. Zagotavljam vam, da vas nikdar ne bomo pozabili, vas
in tega lepega dne, ki smo ga prebili skupaj z vami.«
Ne moremo si misliti, kako so te besede presunile gostitelja. Ta se je najprej
zahvalil don Bosku, potem pa se obrnil k fantom: »Gospod Bog vam nakloni sreč-
no potovanje in uspeh pri vašem učenju in usposabljanju za obrt. On je mislil
na vas in vam poslal modrega vodnika v osebi vašega don Boska. Storite vse, da
boste ta dar tudi znali izrabiti.« Bili pa so tudi primeri, ko bi o don Bosku lahko
rekli z besedami kralja iz Tira za Salomona: »Ker je Gospod ljubil svoje ljudstvo,
mu je dal tebe za vladarja.«
Don Bosko se je spominjal opozoril Svetega Duha v 22. poglavju iz knjige

18.8 Page 178

▲back to top


178
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Pregovorov »Kdor je velikodušen, pridobiva zmage in časti in si osvaja srca pre-
jemnikov.« Zato ob slovesu ni nikdar pozabil dati obilne napitnine vsem, ki so mu
stregli, a so jo navadno zavračali. Včasih je dar položil v ovojnico, ki jo je pustil na
mizi sobe, v kateri je spal. Če je bil njegov velikodušni gostitelj bolj na tesnem z
denarjem, je znal najti drugačne učinkovite in previdne načine za oddolžitev. Ne-
kega dne se je eden njegovih duhovnikov na potovanju s kakimi dvajsetimi dečki
odpravil k nekemu dobrodušnemu župniku, ki jih je vse povabil na kosilo.
»In kaj si mu ti dal v povračilo za tako gostoljuben sprejem,« ga je vprašal
don Bosko?
»Kaj naj bi mu dal?«
»Ta župnik je vendar v veliki denarni stiski. Ti bi mu moral v zaprtem pis-
mu dati bankovec za 100 lir in ga prositi, da bi daroval zate in za tvoje dečke
sveto mašo. To naj velja za vodilo, kajti v določenih primerih ne smemo biti oz-
kosrčni. Sicer bom pa jaz skušal popraviti tvojo napako.« Don Bosko, sicer tako
reven, je bil velikodušen kot kralj.
Medtem so se dečki spet odpravili na pot do naslednje postaje, ki je bila
včasih tudi zelo oddaljena. Šli so skozi vasi in pogosto krenili z začrtane poti,
ker je don Bosko sprejel povabilo kakega župnika, ki je povabil njega in njegove
fante na skromno okrepčilo. Ko se je v vasi brez napovedi pojavilo toliko fantov,
so prebivalci vreli skupaj in govorili:
»So to garibaldinci?«
»Nikakor ne,« so odgovarjali drugi, »ali ne vidiš, da so z njimi duhovniki?«
»Potem so pa gojenci kakega zavoda?«
»Tudi ne. Ali ne vidiš, da imajo s seboj godbo na pihala?«
»Potem so pa razbojniki?« In vsi so se zasmejali.
Don Bosko je v ponedeljek 3. oktobra 1859 ob 10. uri dopoldne zapustil
Becche in skozi Capriglio in Montafio prišel v Maretto. Tu se je prvič ustavil.
Sprejeli so jih z zvonjenjem vseh zvonov, pogostili pa v župnišču pri velikem don
Boskovem prijatelju don Janezu Ciattinu. Po cerkvenem opravilu se je ljudstvo do
popolnosti razveselilo ob veseloigri, v kateri je bil glavni junak gianduia (pavliha).
Naslednjega dne jih je veliko pristopilo k svetemu obhajilu. Opravili so slo-
vesno mašo zadušnico za vse umrle vaščane in dečki so peli Madonnovo mašo.
Po maši je don Bosko blagoslovil prapor Družbe sv. Alojzija, kateri je pripadalo
lepo število fantov. Po kosilu pa se je celotna druščina odpravila v Villa S. Secon-
do, šli so skozi Cortandone in Montechiaro. V prvem kraju jim je dobri župnik
don Natale Vergano pripravil obilno malico.
Proti poznemu večeru je cela skupina z godbo slovesno vkorakala v Villa S.
Secondo. Župnik teolog Matej Barbero, velik don Boskov prijatelj, jih je veselo

18.9 Page 179

▲back to top


BiS 6 — 20. poglavje
179
sprejel. To je bil zelo učen in pobožen mož, ki so ga imenovali za kanonika stol-
ne cerkve v Astiju, kjer je storil veliko dobrega.
Gojence so razmestili deloma v župnišče, deloma pa pri družinah Perucatti
in Bosco. Povsod so jih nadvse bogato pogostili.
Sredo 5. oktobra je teolog Barbero preživel v družbi Božjega služabnika in
mu pripravil veličastno kosilo. Don Bosko je sklenil, da se bo prihodnjič ustavil
pri njem za celih deset dni in da mu bo S. Secondo izhodišče za obisk okoliških
krajev.
Toda glavni cilj don Boskovega obiska je bil praznik Marije Matere milosti.
Obhajali so ga 8. oktobra v kapeli sredi vasi kot zahvalo, da so bili obvarovani
pred kolero. Tudi iz sosednjih krajev se je zbralo veliko ljudi.
Teologa Barbero je bolelo srce, ker so nalašč na tisti dan pripravili javni ples.
Nekateri hudobni jeziki so širili sovražne laži zoper svojega župnika, češ da hoče
preprečiti ples. Znano je, kako Monferrantčani radi plešejo. Zato je župnik takoj
po don Boskovem prihodu izrazil svoje obžalovanje zaradi tega zapletljaja. Božji
služabnik mu je odgovoril: »Prepusti to stvar meni in nič ne govori.« Nikomur in
na noben način ni dal vedeti, da hoče preprečiti tisti ples. Fantom je naročil, naj
pripravijo oder na velikem dvorišču družine Perucatti. Gastini, Buzzetti, Tomatis
in Enria so se spravili na delo in v kratkem je bil oder nared.
Don Bosko je za vsak dan določil obisk posameznih krajev. Dne 6. oktobra je
na povabilo staršev enega izmed njegovih dragih gojencev z vso svojo družino šel
v Corsione, kjer so na veliko negodovanje arheologov podirali del starega gradu.
Po kosilu je šel v Cossombrato, kjer se je poklonil grofom Pelletta in obiskal
njihov stari dvorec, ki je s svojimi mogočnimi zidovi in stolpi obvladoval vso
okolico. Tudi župnik tistega majhnega kraja don Gribaudi jih je veselo sprejel.
Zvečer so se vrnili v Villa S. Secondo.
V petek so se odpravili v Rinco v casalski škofiji, kamor jih je povabil grof
Pallio di Rinco. Pot je bila zelo naporna, saj je ob bliskanju in grmenju ves do-
poldan deževalo. Ko so prišli do gradu, se je majordomu zdelo bolj primerno,
da jim ne da vstopiti, ker bi sicer ponesnažili vse sobane, saj so bili vsi do kože
premočeni. Ker je še kar naprej deževalo, so se zatekli v hlev, na gumno pa tudi
pod gosto vejevje velikanskih dreves. Za kosilo so jim pripravili polento s pole-
novko. Toda zaradi slabega vremena je bilo vse bolj klavrno. Med kosilom, ki sta
se ga udeležila grof in don Bosko, je igrala godba na pihala. Don Bosku je bilo
gotovo hudo zaradi neugodnosti, ki so jo morali trpeti njegovi fantje.
V soboto 8. oktobra so obhajali praznik Marije Milosti. Don Bosko je ves
dopoldan spovedoval svoje fante in ljudi iz vasi. V župnijski cerkvi so opravi-

18.10 Page 180

▲back to top


180
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
li samo eno ali dve maši. Vse drugo se je dogajalo v kapeli. Velikanski zastor
je skušal ljudi obvarovati pred sončnimi žarki in vročino. Za godbenike so na
trgu postavili oder. Ob desetih so fantje iz oratorija zasedli mesto na odru in ob
spremljavi godbe peli mašo. Celotno osebje občine je bilo navzoče in ljudje so
bili navdušeni.
Po večernicah so opravili procesijo in blagoslov. Godba je začela igrati na
glavnem trgu in kakor blisk se je razširila govorica, da bo na dvorišču Peruca-
ttijeve družine gledališka predstava. Vsi so pohiteli tja. Za vsemi je šla godba in
zasedla njej pripravljen prostor.
Na plesišču so že uglaševali gosli in kaka trobenta je vadila svoje melodije.
Toda plesalcev ni bilo od nikoder.
Fantje so uprizorili eno izmed Genoinovih veseloiger. Nastopil je tudi gi-
anduia in s svojimi bistrimi pa zmernimi šalami zabaval navzoče. Neki ugleden
gospod, odličen violinist, je prišel iz Turina, in da bi naredil veselje don Bosku,
zaigral čudovito lepo variacijo.
Ko so prireditelji ljudskega plesa več kot pol ure pričakovali plesalce, ki jih
ni hotelo biti od nikoder, so si rekli: »Kaj bomo počeli tukaj sami?« In so tudi oni
šli gledat veseloigro. Toda v srcu so kuhali jezo in so skušali dobiti don Boska,
da bi ga poklicali na odgovornost, ker jim je odvrnil plesalce. Pa ga niso našli;
ostal je v župnišču, kjer je moral odpraviti celo vrsto pisem.
V nedeljo, na praznik Marijinega materinstva, so bili fantje pri svetem ob-
hajilu in spremljali sveto mašo s petjem in godbo. Popoldne je don Bosko pridi-
gal kake tri četrt ure.
Na večer istega dne je hotel ljudstvo razveseliti še z drugo gledališko predsta-
vo. Vsi so željno zahtevali, da bi ponovili predstavo prejšnjega dne. Povabili so
tudi veliko uglednih gospodov iz Turina, ki so bili na dopustu na bližnjih gradovih.
Toda prireditelji plesa, ki so le hoteli priti do svojega in jih je neuspeh prej-
šnjega večera močno grizel, so se predstavili don Bosku in zahtevali povračilo
izgube, ki so jo imeli: plačati so morali godbenike, pijačo, okrasitev in še kaj.
Don Bosko, ki jih je nadvse ljubeznivo sprejel v svoji sobi, jim je rekel: »Ste
tudi vi prišli pogledal moje gledališče?«
»Vsekakor. Rad bi videl tistega, ki bi si upal narediti še kaj podobnega! Os-
tali smo sami.«
»In ste se zabavali?«
»Ostali smo vse do konca predstave.«
»Kaj torej hočete,« je don Bosko povzel besedo, »da naj vam poravnam? Saj

19 Pages 181-190

▲back to top


19.1 Page 181

▲back to top


BiS 6 — 20. poglavje
181
so bili ljudje popolnoma svobodni, da so šli, kamor so hoteli. Jaz nisem šel na
vaš ples in od vas ničesar ne zahtevam. Vi ste se razveseljevali v mojem gleda-
lišču, pa zato nič ne zahtevam od vas. Kaj torej hočete in kakšne razloge imate,
da vam povrnem škodo?«
»Saj res. Imate prav.« In so odšli.
Dne 10. oktobra so šli na izlet v Alfiano, kjer sta don Boska pričakovala dva
njegova velika prijatelja, župnik don Jožef Pellato in njegov brat kaplan, strica
enega izmed klerikov oratorija po imenu Capra. Tukaj se je ponovilo vse versko,
domače in ljudsko veselje, ki smo ga srečali v krajih, kamor je don Bosko pos-
tavil svojo nogo.
V torek so šli v Frinco, kjer je bil don Bosko in njegovi fantje že prejšnja leta
na izletu. Don Sekund Penna jim je pripravil nadvse prijazen sprejem. Njegova
cerkev, posvečena Marijinemu rojstvu, je odmevala od do takrat še neslišanih
melodij, ki so popolnoma prevzele tamkajšnje dobre in pridne kmetovalce. Obi-
skali so stari grad, pričo toliko zmagoslavij in izgubljenih bojev, obleganj in bitk.
Dne 12. oktobra zjutraj se je don Bosko s svojimi gojenci odpravil iz Villa S.
Seconda. Prošt iz Corsioneja don Janez Krstnik Roggero je zvedel, da se bo don
Bosko še en dan zadržal pri dobrem teologu Barberu. Povabil ga je, naj bi z vso
svojo veliko družino še enkrat prišel v njegovo župnijo. Želel je preživeti cel dan
z don Boskom. Pripravili so zares bogate zaloge vsega dobrega, da so pogostili
tako zaželene goste. In don Bosku ni preostalo drugega kot privoliti v njihove
prošnje.
V četrtek so torej opravili mašo zadušnico za vse umrle župljane in po obil-
nem kosilu, ki so se ga udeležili tudi bližnji župniki, so fantje iz oratorija ob
zvokih godbe na pihala iz oratorija v spremstvu domačega župnika, ki je šel z
njimi dobršen del poti, in ob ploskanju krajanov zapustili Villa S. Secondo in se
napotili proti Beccom.
Okoli štirih popoldne so prispeli do Piea, starodavnega gradu z velikanski-
mi sobanami, ki so jih obnovili leta 1600. Tam jim je vitez Gonella, sorodnik
velikega dobrotnika iz Chierija, v svoji palači pripravil dobro malico. Nato so v
družbi župnika don Jerneja Varina, ki se je hotel pogovoriti z don Boskom, spet
vzeli pot pod noge.
Še daleč od Becchov jih je presenetila noč. Svetila jim je polna luna. Hodili
so po poteh med vinogradi in gozdovi in zaigrali serenado kosom in drugim pti-
čem. Vsi veseli so se počasi bližali domu. Jakob Costamagna je nosil velik boben
in don Bosko je z roko namesto s paličico udarjal korak. Vsekakor ni bilo to nič
prijetnega in ga je roka močno bolela. Toda on je s temi udarci hotel fantom, ki

19.2 Page 182

▲back to top


182
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
so ga slišali, kazati pot, da se ne bi izgubili v temi. Ali pa je to sporočilo veljalo
komu za kaj drugega?
Ko so pozno ponoči prispeli v Becche, so ugotovili, da eden izmed fantov
manjka. Fant Lovrenc Boccallo, ki je šel na čelu drugih, je zašel in se šele pozno
zavedel, da je na napačni poti. Skušal se je orientirati, pa mu ni uspelo. Vse okoli
njega je bilo pusto. Taval je po hribih in dolinah do dveh zjutraj, ko je nenadoma
zaslišal glasove. Približal se je in zagledal pred seboj ljudi, ki so pekli kruh. Ko
so zagledali fanta s stvarmi prek ramen, so ga vsi imeli za razbojnika in so ga
sovražno opazovali. Fant je ves prestrašen trepetal. Tedaj so v piemontskem na-
rečju vprašali: »Kdo pa si?« Fant jih ni razumel in je stal tam brez besed.
Ker so bili vedno bolj prepričani o svojem sumu, so bili nanj besni, in opazu-
joč to, kar je nosil prek ramen, in misleč, da je orožje, so kričali: »Kaj imaš notri?«
»Zavoj perila.«
Ob tem odgovoru in ob pogledu na njegov obraz so se zavedeli, da so v zmo-
ti. Zato so ga vprašali:
»Kam greš?«
»V Becche.«
Spogledali so se in vpraševali, ali kdo ve, kje so Becchi. Tedaj so spoznali, da
gre za dečka, ki se je izgubil.
»S kom pa hodiš?«
»Z don Boskom.«
»No, sedaj razumemo.« In so se vsi na glas zasmejali. »Počakaj malo. Ko
bomo končali peko, ti bo eden izmed nas pokazal pot. Gotovo si lačen, kaj?«
Popeljali so ga v hišo in mu dali jesti. Ko so končali svoje delo, so ga malo
pospremili in mu dali potrebne napotke:
»Da boš prišel, kamor želiš, vprašuj, kje je don Bosko, in ne, kje so Becchi,
sicer te ne bo nihče razumel.« Odpravil se je na pot, še drugič zašel in namesto
v Becche prišel v Capriglio.
V Becchih pa so bili zaradi njegove odsotnosti v velikih skrbeh. Zaman so
ga iskali po vsej okolici. Šele zjutraj, ko so se fantje po sveti maši pripravljali
na zajtrk, se je proti 8. uri Boccallo prikazal ves zbit in utrujen. Sprejeli so ga z
veselim ploskanjem. On pa je legel spat, saj je bil najbolj potreben spanja.
Zadnji izlet je veljal grobu Dominika Savia v Mondoniu, kajti veliko izmed
njih je prejelo izredna uslišanja od Boga po priprošnji njihovega tovariša. Žu-
pnik don Dominik Grassi jih je pospremil na pokopališče. Tukaj so ugotovili,
da je neki ugleden in pobožen gospod iz Genove, ki je bral in občudoval od don
Boska opisane Dominikove kreposti, v veliki stiski prosil njegove pomoči in bil

19.3 Page 183

▲back to top


BiS 6 — 20. poglavje
183
uslišan. Zato je na ta tako dragi grob dal postaviti marmornato ploščo, na kateri
je pisalo o tem uslišanju.
Dne 15. oktobra sta z namenom, da vstopita v oratorij, prišla v Becche bra-
ta Perucatti in se udeležila izletov iz Ville S. Secondo, ki je bil njun rojstni kraj.
Dne 16. oktobra, v soboto, je don Bosko s svojim tropom ob 10. uri zapustil
Becche in se odpravil domov skozi Buttigliero d'Asti. Tu je pozdravil dobrotnike
in župnika teologa Jožefa Vaccarina, se kratko ustavil v Chieriju in proti večeru
prišel v oratorij, kjer so ga čakali spovedanci.
Klerik Dominik Ruffino, študent teologije v Braju, je malo pozneje vstopil
v oratorij.

19.4 Page 184

▲back to top


21.
poglavje
Don Bosko izroči kralju Viktorju Emanuelu pismo Pija IX. – Duhovščina
je izključena iz pokrajinskih in občinskih svetov – Članek Gazzetta del
Popolo proti don Boskovi zgodovini Italije – Mnenje Nikolaja Tommasea
in Civiltà Cattolica o tej knjigi – Katoliško branje: Decijevo preganjanje in
papeževanje sv. papeža Kornelija – Nekaj znamenitih kleriških preoblek
Po vrnitvi v Turin se je don Bosku predstavil neki ugledni gospod iz Rima.
Ker je papež dobro poznal don Boskovo zvestobo in navezanost nanj, mu je za-
upal pomembno nalogo. Odposlanec je don Bosku izročil dve njegovi pismi: eno
v največji tajnosti za Viktorja Emanuela, drugo pa lastnoročno pisano sporočilo
don Bosku, da kralju izroči zapečateno pošiljko, kar naj bi don Bosko storil sam
ali s pomočjo kake zaupne osebe. Ko bo pošiljka prišla do naslovljenca, naj se pa-
pežu to takoj sporoči. Če pa iz katerega koli vzroka ne bi mogla priti v roke kralju,
naj pošiljko vrnejo v Rim. Kralj je bil takrat na lovu v dolini Aosta v Courmajorju.
Potem ko je don Bosko premislil, kako bi na najbolj previden način izpolnil
papeževo naročilo, je prosil za sprejem pri vitezu Aghemu, kraljevem osebnem
tajniku, ki se je tiste dni mudil v Turinu. Vitez je don Boska prehitel in je sam
prišel v oratorij. Don Bosko mu je dejal: »Imam strogo zaupno pismo za kralja,
ki bi mu ga moral izročiti. Prosim vas za nasvet, kako bi to storil.«
»Zelo preprosto.«
»Je mogoča kaka ovira ali kaj drugega, da kralj pošiljke ne bi dobil v roke?«
»Nič ne skrbite. Kralj bo pošiljko dobil v roke.«
»Jaz ne vem nič o vsebini te pošiljke in tudi nočem nič vedeti. Prosim vas
samo, da mi daste potrdilo, da ste jo prejeli, da bom imel dokaz, da sem izpolnil
naročilo.«
»Rade volje.«

19.5 Page 185

▲back to top


BiS 6 — 21. poglavje
185
»Bi mi mogli pustiti malo časa, da bi medtem opravil še nekaj nujnih zadev?«
»Kakor želite.«
»Bi bili tako dobri in se vrnili proti večeru?«
»Prav. Kakor ukažete.«
Don Bosko je verjetno pismo hranil kje drugje, zato ga je šele zvečer izročil
vitezu Aghemu. Kralj je pošiljko prejel in odgovor papežu je v Turin prinesel
teolog Roberto Murialdo, dvorni kaplan. Od tu je pismo z odgovorom šlo v Rim.
Papež pisma, ki je bilo mogoče tako resno kot tisto z dne 29. septembra,
verjetno ni zaupal opatu Stellardiju, ki je prišel v Rim v imenu Viktorja Emanu-
ela. Opat je bil premalo previden in je bil bolj naklonjen dvoru kot Cerkvi, bolj
zavzet za koristi cesarja kot za Božje pravice. In odgovor ni bil tak, da bi mogel
potolažiti zaskrbljenega papeža.
V Turinu sta zbornici, kakor hitro se je končala vojna, začeli svoje delo proti
Cerkvi in zožili pravice, ki jih je dajala ustava duhovnikom kot svobodnim drža-
vljanom. Zakon z dne 23. oktobra 1859, ki so ga na slabše spremenili 20. marca
1865, je zapiral duhovnikom vstop v občinske in pokrajinske svete: duhovniki v
dušnem pastirstvu s pravomočnostjo v cerkvenih zadevah ne morejo biti izvolje-
ni, prav tako ne njihovi namestniki in člani stolnih kapitljev in kapiteljskih cerkva.
Don Bosko se je zavedel, da so tudi njega osebno vzeli na piko. Nasprotniki
Cerkve so dobro vedeli, kako odločno zvest je bil papežu, kar se je moglo raz-
brati zlasti iz Katoliškega branja. Na svojih skrivnostnih shodih so torej odločili,
da se bodo začeli boriti proti njemu in njegovi ustanovi, zato so ožigosali njego-
vo Zgodovino Italije.
Tako je Gazzetta del Popolo 18. oktobra 1859 objavila članek, ki je priprav-
ljal trpljenja polno preganjanje don Boska v prihodnjem letu. To je bila vojna
napoved državne oblasti.
Od smrti vstali pater LORIQUET
Kdo izmed nas ni slišal pripovedovati slavne zgodovine patra Loriqueta, ki je celo naj-
bolj znane in hrupne dogodke znal preobleči na najbolj jezuitski in izmaličen način od ma-
jorem Botteghae gloriam (v večjo slavo Boteg – Botege so glavna hiša jezuitskega reda).
Zdelo se je nemogoče, da bi kdo mogel tega jezuita prekositi, toda besedo nemogoče,
ki so jo izbrisali iz francoskega besedišča, je treba izbrisati tudi iz italijanskega.
Podobno novico bi lahko objavili že prej, pa smo morali pustiti prostor za pomemb-
nejše zadeve. Želeli smo, da bi prosvetno ministrstvo razbremenili vrste zadev, ki so na-
stale z razširitvijo države in ki so polnile ta oddelek javne uprave. Verjetno gre za primer,
kjer bi moralo poseči.
Čudež prekositve patra Loriqueta se je zgodil v Turinu pri duhovniku Janezu Bosku,
pisatelju Zgodovine Italije, pripovedovane mladini.

19.6 Page 186

▲back to top


186
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Don Bosko je imel popolno pravico, da je napisal knjigo najslabše vrste, če nam ne bi
bilo povedano, da jo je napisal za uporabo v nekaterih šolah. Na ovitku je napisano, da je
izkupiček namenjen oratorijem sv. Alojzija, sv. Angela varuha in sv. Frančiška Saleškega.
Stvar je torej toliko bolj resna, ker nam uporaba dobička nakazuje smeri delovanja.
Ne bomo jemali v pretres starega veka niti svojevrstne pripovedi, s katero don Bosko
prikazuje gibanja leta 21 in 31, ki naj bi po njegovem (stran 438) hotela ustvariti iz Italije
eno samo republiko.
Preidimo na leto 47.
»Začetniki revolucije (pravi don Bosko) so znali izrabiti začetno navdušenje (za Pija
IX.) za ponovno misel na eno samo italijansko kraljestvo tako, da bi pregnali iz Lombar-
dije Avstrijce, ki so bili najhujši tekmeci upornikov.«
Tako torej, da po don Boskovem Avstrijci niso bili sovražniki Italije, temveč najhujši
tekmeci upornikov, ljubitelji revolucije, ki so znova (kakor 21. in 31.) skušali iz Italije na-
rediti eno samo kraljestvo.
Treba je povedati, da je don Bosko na prejšnji strani upornikom pripisoval, da so leta
21 hoteli iz Italije narediti eno republiko in ne kraljestvo.
Toda Lonquet se ne meni za protislovja.
Don Bosko na podoben način odpravi leto 48. Dogodke leta 49 pa takole opisuje:
»Obe vojski sta se srečali na poljanah pri Navari. Zgodili so se manjši spopadi, ki so
bili deloma v korist Piemontčanov. Toda tretji dan (23. marca 1840) je bil boj na odprtem
pri kraju, ki mu pravijo Bicocca.«
Dobro veste, da je bitka pri Novari trajala tri dni, toda don Bosko si privošči še dru-
ge čudeže in lepotne poteze zgodovinske elegance v pripovedovanju dogajanj v Rimu in
drugih delih Italije, kjer se še bolj znese proti upornikom, ki zopet netijo misel na enotno
italijansko kraljestvo.
Don Bosko pa prekosi samega sebe na smešen način pri opisovanju vojne na Krimu
in v občudovanju Avstrije.
Resnici na ljubo povedano angleško-francoski zavezniki niso naleteli na rusko vojsko
prej kot na bregu reke Alma. Don Bosko pa pripoveduje, da so se Rusi odločno postavili
v bran, da zavezniki sploh ne bi prišli na kopno in da je bila bitka pri Černeji ena izmed
prask, ki so jih Piemontčani imeli z Rusi na tistem polotoku. Pa to še ni nič.
Avstrijski cesar je predložil zahodnim velesilam pogodbo, kar bi po don Boskovo po-
menilo vstop božanstva v človeško dogajanje, kakor se to dogaja v grških tragedijah. In
sedaj poglejmo, kako je novi Loriquet prikazal ta dogodek: »Ko je avstrijski cesar videl
tako strašno prelivanje krvi, se je ponudil za posrednika med vojskujočima se stranema.«
Tako si don Bosko dovoli trditi, da smo za sklep miru dolžniki Avstriji in ne Franciji.
Don Bosko uporabi to priložnost, da pokaže, kako Božja previdnost varuje Avstrijo
zato, ker je sklenila konkordat s papežem.
Don Bosko je z zlorabo Božje previdnosti zapel slavospev v prozi Frančku Beppu in
bil s tem krivi prerok vojnega pohoda 1859.

19.7 Page 187

▲back to top


BiS 6 — 21. poglavje
187
Toda s svojim zgodovinskim sistemom mu bo lahko opisati bitke pri Palestru in San
Martinu kot slavne zmage Avstrijcev proti Piemontčanom in vse to kot plačilo za konkordat.
Don Boskova zgodovina se končuje s slavospevom Avstriji, ki ji je tako in tako posvetil
od začetka do konca svoj slavnostni govor v makaronskem slogu. Pravijo, da to zmedeno
knjigo uporabljajo za učbenik v nekaterih šolah v Turinu. Mi smo opozorili prosvetno
ministrstvo in zdi se nam, da za zdaj to zadostuje.
Domovino bi neskončno osramotili ter resnico in nravni čut užalili, če bi dopustili, da
bi krožilo v šolah nesramno besedilo, kot je Zgodovina Italije, pripovedovana mladini od
mrtvih vstalega Loriqueta.
Kdor bere ta članek, se ne more znebiti občutka rezkosti in hudobnosti, ki
diha iz vsake vrste. Vendar se temu ne smemo čuditi, saj je bila Gazzetta del Po-
polo uradni glasnik sekte, ki se je brezobzirno bojevala proti vsem, ki so mislili
drugače kot ona. Proti don Bosku je v poznejših člankih pisala zasmehovalno, zas-
ramovalno in lažnivo. Ni mu priznala niti najmanjšega zasluženja in med drugim
ga niti ni spoznala za vrednega, da bi omenila njegovo smrt. Ta časopis torej, ki od
vsega začetka pa do današnjih dni ni delal drugega kot ponarejal staro in moderno
zgodovino z namenom, da je bruhal svoj srd na vero, katoliško Cerkev in papeža, si
je upal don Bosku nesramno očitati namenske zgodovinske ponaredke.
Bralec se je brez dvoma sam zavedel zlih namenov, neresnic, laži in napač-
nih razlag v tem članku. Vendar je dobro, da s pomočjo priznanih strokovnjakov
drugo za drugo ovržemo navedene trditve in navedemo dejstva.
Od 1820 do 1848 je ena stranka hotela enotno Italijo v enem samem kra-
ljestvu, druga pa enotno republiko. V ta namen so pripravili več revolucij. Končno
so se ustavni liberalci odločili za eno italijansko kraljestvo, medtem ko so ma-
zzinijanci še vedno delali za republiko. Ker je Gazzetta del Popolo hotela don
Boska postaviti v protislovje s citiranjem strani 483 in 484, je opustila stran
482. Don Bosko namreč pravi, da so vsa gibanja imela za cilj ali eno samo kra-
ljestvo ali eno samo republiko.
Kar se tiče vojne leta 1849, je bitka trajala tri dni. Potek dogodkov pa je bil
tak: Avstrijci so zapustili Pavijo, prekoračili Ticino in 21. marca pri Mezzana
Corti zmenjali topovski ogenj s Piemontčani. Dne 22. marca so bili srditi boji
na trgu S. Siro, v Sforzesci in Mortari, ki so jih zvečer obdržali Avstrijci. Dne 23.
marca je bila najbolj srdita bitka pri Novari in še zlasti pri Olengu in Bicocci.
Na Krimu so Rusi postavili vojaška oporišča in svoje topništvo v glavnih krajih
Kersoneza in na bregovih rek Kača in Alma. Dne 14. septembra so se začele izkrca-
vati pri Evpatoriji zavezniške čete, medtem ko je troje angleških fregat in pet fran-

19.8 Page 188

▲back to top


188
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
coskih ladij obstreljevalo obalo in dajalo vtis, da se hočejo izkrcati pri pet milj odda-
ljeni Kači. Kakih 6.000 ruskih vojakov je bilo pripravljenih za obrambo, toda ladje
so se po daljšem obstreljevanju vrnile k Evpatoriji. Z višin Alme pa je 50.000 Rusov
nadzorovalo in oviralo s svojo konjenico in topništvom sovražnika, ki je 20. sep-
tembra napadel in jim v krvavem porazu zadel smrtni udarec in si odprl prosto pot.
Neustrašni piemontski vojaki so se poleg Černaje, kjer so si pridobili nesmr-
tno slavo, udeležili tudi bitk nedaleč od Balaklave5 in pri Sevastopolu, kjer so ime-
li svoje mesto v napadu in ga branili več ur, čeprav okoliščine boja niso terjale
vsega zagona njihovega junaštva. Baron De Bazancourt je v svoji L'Expedition de
Crimée zapisal: »Naši junaški zavezniki Sardinci, ki jim je poveljeval general Cial-
dini, so v ljubosumnosti, da bi tudi oni prelili svojo kri na ta slavni dan, drhteli od
neučakanosti in čakali znamenje, da bi se zagnali na trdnjavo Mat, toda vrhovni
poveljnik francoske vojske je prepričan, da bo posest trdnjave Malakof odločila
izid bitke brez prelivanja krvi, ukazal prekinitev vsakega napada na levi strani«.6
Kar se tiče Avstrije kot posredovalke miru, primerjaj: Cesare Cantù, Croni-
storia III, 2, stran 96.
Menimo, da smo s temi opombami izčrpali naš namen. Končno pa si oglej-
mo, kako zelo drugače je o tem pisala Armonia XII., 1859, št. 219.
Z veseljem smo sprejeli zasluženo pohvalo lepe in sočno pripovedovane Zgodovine
Italije za mladino od duhovnika Janeza Boska. Veliko drugih časopisov se je laskavo izre-
kalo o tem delu, ki je nadvse koristno mladini in jo varuje proti zaroti laži, ki je že tristo
let na delu. Ker bi se pa mogoče komu zdelo, da je bila ta naša sodba narekovana, če ne že
cela pa vsaj deloma olepšana s strankarskimi vidiki, hočemo podati sodbo strokovnjaka,
ki ga gotovo ne moremo dolžiti take pripadnosti. To je Nikolaj Tommaseo, ki je v L'Isti-
tutore o don Boskovi Zgodovini napisal naslednje:
Če bi knjige ocenjevali po njihovi resnični koristi, bi dobili znatno bolj pravično merilo
o njihovi vrednosti ali pa bi popravljali ali vsaj omilili veliko ocen, ki grešijo bodisi zaradi
prevelikega občudovanja ali pa zaradi trinoškega zavračanja. Gre za skromno delo, ki bi ga
izvedenci v stroki in zgodovinarji komaj pogledali, ki pa lahko v šoli veliko bolj koristi kot
druge hvalisane knjige. Brez dvoma pri pisanju knjig za mladino izkušnja poučevanja ni
zadosti, je pa v veliko podporo in nadomesti veliko drugih lastnosti, ki so potrebne za pouk.
To se kaže zlasti pri pripravi priročnikov, ki morajo biti v svoji zvrsti popolna dela, vendar
tako, da ne drobijo pojmov in ne kažejo golega okostja.
Opat Bosko predstavlja v svoji ne preobsežni knjigi zgodovino Italije v njenih najbolj
značilnih dogodkih. Zna jih pravilno izbrati in primerno osvetliti. Piemontčanom ne po-
5 La Marmora, Un po‘di luce, stran 133.
6 Deuxieme partie, livre Deuxieme, stran 362. – Milan, chez l‘editeur Charles Ruati 1856.

19.9 Page 189

▲back to top


BiS 6 — 21. poglavje
189
zabi prikazati in priklicati v spomin, kar se tiče zlasti Piemonta, uči pa druge učitelje, da
oddaljene dogodke osvetli z bližnjimi dogajanji.
Zato se razume, da mora vsak učitelj zase in za svoje učence vsaj deloma v sebi obno-
viti, kar ponuja šolski učbenik, pa naj bo še tako dobro pripravljen. Dogajanje, opisano v
učbeniku, pa naj bo še tako živahno, mora znati obarvati z novimi vidiki in jih prilagoditi
vsakemu svojemu učencu.
V toliki množici stvari, ki jih mora povedati, ohranja opat Bosko red in jasnost, ki
moreta zato, ker prihajata iz vedrega duha, tudi v mladih poslušalcih vzbuditi vedrino.
Zdi se mi, da opis verskih ustanov in ljudskih običajev veliko prispeva k jasnosti. Ta način
obravnavanja so uvedli zgodovinarji prejšnjega stoletja, vendar tako, da so snov vpletli v
splošno pripoved z namenom, da bi jo poživili.
Ne pravim, da je treba splošne pripombe ločiti od pripovedovanja dogodkov, ker bi
to škodilo obema vidikoma, pravim pa, da so tudi stari zgodovinarji, naši neprekosljivi
učitelji, povzetke postavili na prvo mesto ali jih vključevali v pripoved ter tako nakazovali
ljudske običaje. To pa je zlasti pri mladinskih knjigah v veliko pomoč spominu in razume-
vanju. Tudi ni mogoče v vsakem primeru prikazati vsega, kar se tiče ljudskih običajev, ne
da bi se ponavljali ali poudarjali določene vidike.
Ne mislim reči, da pisatelj ne bi mogel bolj uporabiti zgodovinskih dognanj, ki jih
ponuja moderna znanost, prav tako ne pravim, da so vse njegove sodbe o dogodkih ne-
oporečne, tudi ne, da je vse dogodke stvarno predstavil. Poudariti pa hočem, da je veliko
modernih zgodovinskih odkritij zelo dvomljivih in prav nič ne prispevajo k boljšemu poz-
nanju zgodovinske resnice. Naj še dodam, da je večina sodb v skladu z resnično civilizacijo
in nravnostjo. V skoraj družinskem kramljanju z mladino modro prikazuje javno dogaja-
nje v luči zasebne morale, ki je bolj dostopna vsem in zato tudi bolj koristna.
Delati iz otrok državnike in jih učiti, kako naj sodijo o usodi držav, ali iskati vzroke
za zmago ali poraz kakega poveljnika kake bitke je precej tvegano početje, ker uči te nep-
ripravljene duhove presojati po nareku drugih stvari, ki jih še ne morejo razumeti. S tem
jim daje napačno zavest in jih ne uči uporabljati dokaznega gradiva zgodovine za obvla-
dovanje vsakdanjega življenja. Nasprotno pa vidimo velike zgodovinarje in velike pesnike
preteklosti, da pod podobami in skoraj pod masko javnega človeka prikazujejo privatnega
človeka in da v državljanu in vladarju dajo videti očeta, sina, brata. S tem pa poleg koristi
in modrosti doživljamo tudi lepoto zgodovinskih in pesniških del. Neredki moderni prika-
zujejo zgodovino in pesništvo v tem smislu in svojemu cilju sledijo od začetka do konca ter
temu cilju prikrajajo dejstva in učinke. Tako znova in znova kažejo svoje vidike in sami sebe,
trdovratno vse prikazujejo s svoje strani in na različne načine do prenasičenosti ponavlja-
jo isto stvar. To niso ne pripovedovalci ne prikazovalci, temveč neprijetni deklamatorji. Pri
vsem tem pa se ne zavedajo, da je celotna zgodovina in cela narava ena sama velika prilika
in prispodoba, ki nam jo daje Bog. Če hočemo iz tega narediti eno edino razlago, potem se
izjalovi neizčrpen vir resnice, osiromaši Božja ideja.

19.10 Page 190

▲back to top


190
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Ta ugledni leposlovec Nikolaj Tommaseo, ki je tako lepo pisal o don Bosku,
ga je vsakokrat, ko je prišel v Turin, obiskal in ga dostikrat vpraševal o njego-
vem mnenju, tako zelo ga je cenil.
Še pred Tommaseom je Civiltà Cattolica, 8. letnik, 3. serija, 5. zvezek, stran
482 objavila naslednjo oceno:
Slavno ime duhovnika don Boska je danes samo po sebi že zadostno zagotovilo za vred-
nost njegovih del, namenjenih vzgoji mladine, za katero deluje že toliko let s hvalevredno
zavzetostjo. Njegova Zgodovina Italije zasluži še posebno pohvalo zaradi redke uravnote-
ženosti, s katero je pisana, in to tako, da na omejenem prostoru 558 strani v šestnajstercu
zbere vse najpomembnejše dogodke naše domovine. Zato želimo, da bi odstranili nemalo
zgodovin Italije, napisanih lahkomiselno ali celo s hudobnim namenom. Ta don Boskova pa
naj pride v roke mladim, ki se skušajo poglobiti v dogodke na našem polotoku.
Don Boska sramotenje Gazzette del Popolo ni prav nič motilo in je nadalje-
val svoje pisanje. Dokaz za to je bilo nenehno izhajanje Katoliškega branja.
Meseca novembra je izdal pripoved Avguštin ali zmaga vere nepodpisanega
avtorja. Knjižica pripoveduje o spreobrnjenju bogatega in plemenitega gospoda,
ki je zato, da bi zadostil za svoje brezboštvo in grehe, uporabil vse svoje premo-
ženje za dobra dela; prostovoljno je postal revež, ki prosi vbogajme v Nemčiji,
kamor se je odpravil, da bi živel nepoznan. Reši dva na smrt obsojena in sam
umre v obrambi presvetega Rešnjega telesa pred krivoverskimi heretiki. To delce
so večkrat ponatisnili.
Pripravljen pa je že bil tudi zvezek za mesec december: Decijevo pregan-
janje in papeževanje sv. Kornelija I. papeža. Napisal duhovnik Janez Bosko (I). V
tej knjižici je prikazana vrhovna oblast rimske Cerkve nad vsemi katoliškimi
Cerkvami sveta. Pripoveduje o junaštvu mnogih mučencev in o zgodovini sed-
mih spečih: o spoštovanju sv. Ciprijana, škofa v Kartagini, do papeža, h katere-
mu se zateče, da bi dobil navodila za boj proti Novacijanovi krivi veri, in navaja
njegov slavni izrek: »Ne more imeti Boga za očeta, kdor nima Cerkve za mater.«
V pismu tega škofa in mučenca vernikom v Kartagini govori, da so grehi vzrok,
da je kristjane zadel vihar preganjanja, in njihova naloga je, da zopet potolažijo
Božjo jezo s ponižno molitvijo in vsemi vrstami pokore. Če bodo to storili, bo
takoj spet v Cerkvi zavladal mir.
Don Bosko je končno opisal še življenje in mučeništvo sv. Kornelija ter če-
ščenje, ki so ga verniki izkazovali njegovim relikvijam. Ob tem govori tudi o
češčenju relikvij v Cerkvi in sklene z besedami: »Zdi se, da sovraštvo protestan-
tov do svetih ostankov svetnikov prihaja od dejstva, da v njihovih ločinah ni

20 Pages 191-200

▲back to top


20.1 Page 191

▲back to top


BiS 6 — 21. poglavje
191
bilo niti enega, katerega dejanja in slavna dogajanja po smrti bi bila povod za
njihovo češčenje.«
V oktobru in novembru so fantje iz oratorija Frančišek Cerruti, Karel Ghiva-
rello, Frančišek Provera in Jožef Lazzero prejeli duhovniško obleko.

20.2 Page 192

▲back to top


22.
poglavje
Kleriki turinske nadškofije v oratoriju – Oratorij dobi vse gimnazijske
razrede – Pomembni sprejemi nekaterih gojencev – Zavetišče je polno
fantov – Podpisi sožalja papežu – Slutnje bodočih javnih nadlog – Sanje:
lenivec – Sredstva za dolgo življenje – Ravnatelju zavoda potrebne lastnosti
– Učinkovitost don Boskovega pogleda in besede – Strah pred izjemnimi
dovoljenji – Don Boskova odločnost pri odpustitvi pohujšljivca in karanju
nepokorneža – Razpust in preobrazba godbe na pihala – Fant, ki mu je bilo
odpuščeno – Prošnja obrambnemu ministru za obleko
Na začetku šolskega leta 1859/60 je bilo v oratoriju kakih dvajset kle-
rikov, ki so spadali v turinsko nadškofijo. Don Bosku je tudi uspelo ustanoviti
v Valdoccu vse gimnazijske razrede in mu ni bilo več treba pošiljati fantov v
mesto, k sicer odličnima in dobrima profesorjema don Piccu in Bonzaninu. V
prvem razredu, ki je štel 96 učencev, je bil razrednik klerik Celestin Durando, v
drugem klerik Sekund Pettiva, v tretjem klerik Janez Turchi, v četrtem in petem
pa klerik Janez Krstnik Francesia. Tem je pozneje v tem nadvse pomembnem
poslu sledilo še veliko drugih, ki so dobro izobraženi postali učitelji številnih
dečkov, up Cerkve in bodoče Družbe. Tako se je don Bosko videl utelešenega v
mladih klerikih, ki so se od njega naučili duha pobožnosti in odpovedi.
Sv. Terezija je veliko bolj cenila delovanje kot samo molitev in je imela na-
vado reči: »Napredek duše ni toliko v pogostem premišljevanju, temveč v veliki
ljubezni. In če me kdo vpraša, kako si moremo pridobiti to ljubezen, mu odgo-
varjam: tako, da se odločimo delati in trpeti za Boga in potem ta sklep, ko se
nam ponudi priložnost, tudi izpolnimo, zlasti še, ko kaj naredimo, kar nam je
bilo ukazano.« Tako so se izpolnile želje, za katere se je don Bosko trudil toliko
let.

20.3 Page 193

▲back to top


BiS 6 — 22. poglavje
193
Oratorij se je napolnil s fanti, ki so se vrnili s počitnic, in z na novo sprejeti-
mi dečki. Zanimivo je, kako je bil eden izmed njih sprejet med dijake.
Oktobra je neki Dominik Parigi, star 14 let, odšel popolnoma sam od doma
in prišel v oratorij, kamor ga je pritegnila don Boskova slava. Šel je po stopnicah
in se ustavil pred don Boskovo sobo. Don Bosko se je znašel pred neznanim
fantom, ki mu je z obraza sijala čistost in nedolžnost duše.
»Kdo pa si ti, dragi moj?«
»Dominik Parigi iz Chierija.«
»Kaj želiš od mene?«
»Da me sprejmete v oratorij.«
»Pa te še nismo sprejeli.«
»To ni pomembno. Pa me sedaj sprejmite.«
»Poslušaj, napravimo tako, kakor mora biti. Vrni se v Chieri k svojim star-
šem in oni naj te pripeljejo sem, pa se bomo dogovorili o vsem potrebnem.«
»Nikakor, domov se ne bom nikdar več vračal.«
»Potem pa napiši pismo.«
»Napišite ga vi.«
Don Bosko ga je za trenutek presenečen pogledal, se nasmehnil toliki
prostodušnosti in dejal: »Prav, bom pa jaz pisal.«
Fant je ostal v oratoriju, naredil celo gimnazijo, vstopil v semenišče, postal
duhovnik in umrl kot prošt pri S. Francescu al Campo leta 1899.
Drug pomemben sprejem je bil sprejem trinajstletnega židovskega fanta
Jaracha. Don Bosko je pripravljal na krst že več Judov in jih tudi krstil v svoji
cerkvi. Jarachov oče je bil učen rabin iz Ivreje, ki se je pred leti spreobrnil h
krščanstvu in ga je mons. Moreno sprejel kot profesorja bogoslovcev za hebrej-
ski jezik in Sveto pismo. Škof je prav tako poskrbel za eno njegovih hčera, ki je
postala kristjanka, vstopila v samostan in naredila redovne zaobljube.
Naj omenimo še vstop v oratorij 24-letnega Jožefa Rossija iz Gambarane
Lomelline 20. oktobra 1859, ki ga je pritegnilo k don Bosku branje Preskrblje-
nega mladeniča. »Ko sem se znašel prvič v don Boskovi bližini,« tako piše sam,
»in sem videl njegovo očetovsko dobrohotnost in ljubeznivost, s katero me je
sprejel, sem bil ves iz sebe. Dobil sem močen in globok vtis in začutil sinovsko
nagnjenje do njega.« Od tega trenutka je bil Rossi vreden tovariš Buzzettija v
ljubezni in vdanosti do don Boska in v upravljanju oratorija. Ob njegovem vsto-
pu v oratorij je bilo tam približno tristo fantov.
Kaj so ljudje mislili o oratoriju, lahko razberemo iz naslednjih pisem. Don
Bosko je takole pisal baronu Felicijanu Ricciju v Cuneo:

20.4 Page 194

▲back to top


194
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Predragi gospod baron!
Božja previdnost ne bo nikogar zapustila. Po pismu, ki ste mi ga poslali, vidim, da
je nujno potrebno, da sprejmemo mladega Magliana. Odločil sem se, da bom preskočil
vse prosilce, ki jih je več kot tisoč, in mu pripravil prostor prvi ponedeljek po Razglašenju
1860. Sporočite novico velezaslužnemu gospodu vitezu Ferrarisu in mu povejte, da ima
kot predsednik Družbe sv. Vincencija Pavelskega dolžnost, da to uslugo, da sprejemam
njegovega priporočenca, poplača s kako zdravamarijo.
Ne določam nikakršne mesečnine. Povem vam pa, da so potrebe te hiše zelo velike in
zato se priporočam vaši krščanski dobrodelnosti, velezaslužnemu gospodu baronu, vitezu
Ferrarisu in celotni Konferenci sv. Vincencija. Če še niste prejeli knjig, ki ste mi jih blago-
volili posoditi, jih boste kmalu.
Vam, gospod baron, posebej priporočam čednost potrpežljivosti, in medtem ko priporo-
čam sebe in svoje dečke vašim pobožnim molitvam, izražam poln spoštovanja svojo vdanost.
Turin, 16. decembra 1859
Vdani služabnik duhovnik JANEZ BOSKO
Nekaj dni pozneje je don Bosko odgovoril nekemu drugemu uglednemu
gospodu.
Predragi v Gospodu!
Kljub vsemu prizadevanju vam moram sporočiti, da ni več prostora v tej hiši, ki je
dobesedno nabito polna. Poleg tega sem veliko fantov poleti poslal na deželo k svojemu
bratu, ki pa pozimi nima dela zanje. Zato moram takoj, ko je izpraznjeno kako mesto,
sprejeti te revčke, ki bi sicer umirali od dolgočasja in zapuščenosti. Kaj naj storimo? Prosil
bom Gospoda Boga, da naj pomaga vam in vaši materi, da bi vsi skupaj mogli rešiti dušo
tega fanta. Bog naj blagoslovi vas in toliko vaših opravkov. V vsem, kar vam morem po-
magati, me imejte za vdanega prijatelja.
Duhovnik JANEZ BOSKO
Turin, 21. decembra 1859
Prvo pomembnejše delo, ki se ga je don Bosko lotil po začetku novega šol-
skega leta, je bilo pismo, ki ga je v imenu vseh v oratoriju pisal papežu in mu
izrazil svoje sožalje zaradi uporov, nevere, slabega življenja in preganjanja du-
hovščine, ki se je začelo v pokrajini Romagne. Pismo je pisal 9. novembra 1859.
Papežu je izrazil obžalovanje za vse, kar se je dogajalo v škodo Cerkve in Sve-
tega sedeža. Istočasno pa mu je tudi sporočal, kaj vse storijo v Turinu, da bi za-
vrnili neizmerno hudobijo, ki je je povsod vse polno. Pismo je sklenil z obljubo,

20.5 Page 195

▲back to top


BiS 6 — 22. poglavje
195
da se bodo on in vsi njegovi gojenci zatekli k prestolu milosti s prošnjo, da bi v
tolikih stiskah bil deležen Božje pomoči.
Don Bosko je dal podpisati pismo vsem svojim gojencem in ga po varni poti
poslal v Rim.
Toda don Bosko je bil, kakor poroča don Ruffino, v tistih dneh zelo zaskrbljen.
Pripovedoval je, da je v sanjah videl visokega človeka, ki je hodil po Turinu in se
dotaknil z dvema prstoma zdaj enega zdaj drugega meščana. Vsi, katerih se je do-
taknil, so postali črni in so padli mrtvi na tla. Je bilo to napoved moralne okužbe?
Don Bosko je nadaljeval navado vsakodnevnega večernega nagovora skup-
nosti. Neki naš star prijatelj iz tistih časov takole pripoveduje:
»Eden izmed prvih nagovorov, ki sem ga slišal (1859), je bil o pogostem
prejemanju svetih zakramentov. To še ni bilo prav dobro vpeljano, zlasti med
fanti, ki so pred kratkim vstopili v zavod. Pripovedoval je sanje. Zdelo se mu je,
da je stal pri vratih in opazoval fante, kako so drug za drugim prihajali. Videl je,
v kakem stanju je bil vsak izmed njih pred Božjim obličjem. Tedaj je med drugi-
mi stopil na dvorišče tudi moški, ki je nosil majhno škatlico. Sprehajal se je med
fanti. Ko je prišel čas za spoved, je mož odprl škatlico, potegnil iz nje lenivca in
mu dal, da je plesal. Fantje pa so se, namesto da bi šli v cerkev, zbrali okoli njega
ter ploskali in vzklikali zaradi skokov živalce. Mož jih je medtem neopazno vo-
dil v najbolj oddaljen kot dvorišča. Don Bosko je naprej, ne da bi povedal imena,
opisal stanje vesti nekaterih izmed njih, potem pa še napore in zvijače, ki jih
uporablja hudič, da bi jih odvrnil od spovedi. Lenivec je veselo zabaval svoje
občudovalce, vendar je dal tudi resno misliti o stanju duše. Vtis je bil močan, ker
je potem na samem povedal tistim, ki so ga vprašali, tudi najbolj skrite stvari,
za katere so menili, da jih nihče ne pozna. In vse je bilo res. Pripoved teh sanj
je napotila večino fantov, da so se pogosto spovedovali, navadno vsak teden, in
pogosto prejemali sveto obhajilo.
Spominjam se, kako je don Bosko govoril o telesnem zdravju in pomenu
uporabe vseh sredstev, da si ga ne pokvarimo. Klerik Jožef Bongiovanni je prosil
za besedo, in ko jo je dobil, je vprašal: »Kaj je torej treba storiti, da bomo zdravo
živeli in dolgo uživali življenje?« Don Bosko mu je odgovoril tako, da je naslovil
besede fantom: »Povedal vam bom skrivnost ali navodilo, ki bo tudi odgovor
kleriku Bongiovanniju in ki bo v veliko korist vsem vam. Da si ohranimo zdravje
in dolgo živimo, je potrebno: 1 Mirna vest, se pravi, da gremo zvečer spat, ne
da bi se bali večnosti. – 2 Zmernost pri mizi. – 3 Delavno življenje. – 4 Dobra
družba ali beg pred pokvarjenci. Nato je vsakega izmed teh nasvetov na kratko
razložil.«

20.6 Page 196

▲back to top


196
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Don Boskova beseda je torej modro vodila življenje v zavodu. Neki Jožef
Zerega iz Ligurije, ki je bil zaposlen v vojaškem skladišču, je 1859 pogosto pri-
hajal v oratorij, kjer je bil vedno sprejet kot dober prijatelj. Čudil se je, kako je
mogel don Bosko s tako lahkoto voditi toliko mladine. On, sicer preprost človek,
toda izredno spreten mehanik, je razmišljal, kako bi se zavzel za mlade delavce,
ko se bo vrnil v Genovo in postal duhovnik. V resnici je potem umrl kot župnik,
poln zaslug za nebesa. Zato je nekega dne vprašal don Boska, katere so naj-
potrebnejše lastnosti, ki jih mora imeti ravnatelj za vodstvo kakega zavoda ali
zavetišča. Don Bosko mu je odgovoril: »Nujno potrebno je, da ima popoln vpliv
na gojence, da ga pa dobi, je potrebno: 1) da ga imajo za svetnika; 2) da ga imajo
za izvedenega v vseh vejah znanosti, zlasti še v vsem, kar zanima gojence; če ga
kak gojenec kaj vpraša, pa ne ve odgovora, naj reče: Sedaj nimam časa, jutri ti
bom povedal; biti mora potrpežljiv in se poučiti, da bo mogel dati odgovor, in to
čim bolj točno; 3) da gojenci vedo, da jih ima rad.«
Velika don Boskova moč nad dečki je bila v naslednjem: imel je v rokah
srca svojih fantov. Z eno samo besedo jih je spravil v veliko veselje, prav tako pa
tudi s samo senco karanja povzročil najglobljo žalost. Iz množice dogodkov naj
omenimo samo nekatere.
Fantje, ki so imeli v kosteh še raztresenost počitnic, se niso kaj dosti zmeni-
li za tišino, ki jo je naznanil zvonec. Don Bosko je bil na prižnici, in potem ko je
počakal nekaj minut, mirno dejal: »Toda ali veste, da jaz nisem z vami zadovo-
ljen?« In jih je poslal spat, ne da bi jim dovolil poljubiti roko. To je bila najhujša
in najobčutnejša kazen, ker je bila najbolj dojemljiva, ki jo je mogel dobri oče
zadati svojim sinovom. Ni bilo treba nič drugega, kajti od tistega znamenitega
dne je bilo zadosti, da se je don Bosko samo kje pokazal, pa si lahko slišal leteti
muho. Zvonec, ki je imel do tedaj veliko opraviti v tistem nemiru, je postal sko-
raj nepotreben, ker so se vsi bali, da bi don Bosko ponovil kazen.
Ker je potreboval za god neke svoje velike dobrotnice nekaj kitic pesmi,
je naročil nekemu gojencu, naj jih spesni. Ta pa do večera ni opravil naročila.
Ker pa ni hotel iti spat, preden bi poljubil don Bosku roko, je, misleč, da je don
Bosko pozabil na dano naročilo, sicer malo v strahu pa vendar prostodušno
pristopil k don Bosku in mu voščil lahko noč. Komaj ga je don Bosko zagledal, je
vprašal: »Kaj pa pesem?«
»Toda ...«
»No, torej bom za drugič vedel, koga naj prosim.« Ubogega fanta je to tako
prizadelo, da je moral don Bosko uporabiti vso svojo spretnost, da je izbrisal
grenek vtis.

20.7 Page 197

▲back to top


BiS 6 — 22. poglavje
197
Ko je videl, da je kak opomin koga preveč prizadel, je prekinil opozarjanje,
mu dal znamenje svoje naklonjenosti in tako odpravil zagrenjenost.
Neki drug sicer drugačen dogodek nas vodi k istemu sklepu. Ko je don
Bosko uvidel, da nekateri kleriki ob postnih dneh potrebujejo malo več hrane,
je določil, da so dobivali kavo in mleko. Kuhar, muhasta stvar, poln človeških
slabosti, je nastavljal majhne čaše in v tako majhni količini, da ni bilo zadosti za
vse. Kleriki so ga prosili, da bi jim dal več mleka, on jim je pa grobo odgovoril, da
ne smejo dobiti več. Zato so se obrnili na ekonomovega zastopnika in mu rekli,
da je to določil sam don Bosko. On pa je menil, da je to neka novotarija, o kateri
nič ne ve. Tedaj so se odločili, da bodo šli k don Bosku. Trije izmed njih so šli k
njemu. Dva sta ostala pred vrati sobe, vendar tako, da sta slišala, kaj se je doga-
jalo notri. Eden je v imenu vseh povedal svojo pritožbo, a je vse pokvaril. Don
Bosku je dejal nekako očitajoče, kakor da bi govoril kuharju: »Končno pa vedite,
don Bosko, da imamo doma še nekaj polente.« Onadva, ki sta stala zunaj, sta ob
teh besedah naglo izginila. Don Bosko, ki ga je ta očitek ranil v srce, je bil ves
iz sebe, pogledal svojega sogovornika s solznimi očmi in ni rekel niti besedice.
Fant se je zavedel svoje napake, se začel opravičevati in mu je bilo nadvse hudo.
Kolikokrat je en sam mil in blag don Boskov pogled pomiril nepotrpežljivost in
živahnost, zdaj nenadno, včasih pa upravičeno; znal je potrpeti in odpustiti. In
prav zato ogorčene duše niti za trenutek niso izgubile ljubezni do njega.
Zdelo se je, da je za take modri Sirah v 22. poglavju napisal: »Kdor dregne v
oko, izvabi solze, kdor dregne v srce, povzroči bolečino. Čeprav boš proti prijate-
lju potegnil meč, ne obupuj, ker je še pot nazaj. Čeprav boš proti prijatelju odprl
usta, se ne boj, ker je še mogoča sprava. Sramotenje in napuh, izdaja skrivnosti in
zahrbten udarec – pred tem pa bo zbežal vsak prijatelj« (v. 19.21–22).
Don Bosko je ukazal kuharju, da je brez malenkostnega varčevanja izpolnil
dano naročilo. Kar je vedno zelo spodbujalo don Boskove klerike, je bila ljube-
zen očeta, ki jih je sprejela za svoje sinove. Njegovo srce je bilo tako nežno, da
ni mogel reči ne, ko so ga prosili za kako uslugo. Toda ker se je bal zlorab, ki jih
je odločno zavračal, se je vedno izogibal, da bi prihajali k njemu zaradi stvari,
ki so se tikale hrane in materialnih potreb, in je te zadeve prepuščal prefektu. V
takem primeru je rad ugodil prošnjam, vendar samo posredno. Znal pa je proš-
nje prehitevati, zlasti če je videl, da so umestne. Ko je videl v obednici, da kateri
izmed njegovih sinov ni shajal s ponujeno hrano, je po tiho rekel prefektu, da
naj stvar uredi. Tako se je don Bosko ravnal v podobnih primerih in kleriki pa
tudi gojenci so bili očarani zaradi tako ljubeznive pozornosti.
»V vsem njegovem odnosu do nas gojencev,« je pisal kanonik Ballesio, »se

20.8 Page 198

▲back to top


198
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
je videlo, da je edina njegova želja in misel bila večja Božja slava ter naša čim
večja moralna, verska in državljanska korist, čemur je sledil odločno, dobrohot-
no, modro in vedno daleč od vsakega pretiravanja.«
V njegovem ravnanju ni bilo ne nasilja ne slabosti. Zdelo se je, kot da bi se
ne znal razjeziti. Kakor hitro je začutil, da se ga loteva jeza, se je obvladal in z
notranjim naporom izsilil nasmeh, ki je vse razblinil. Istočasno pa je – pa tudi to
je bila krščanska ljubezen – znal pokazati svojo moč s tem, da je odločno izpol-
njeval čednost pravičnosti ter branil pravice nravnosti in disciplinski red. Če bi
rekli drugače, bi izmaličili don Boskov značaj.
Don Cagliero je zapisal: »V času mojega klerikata je bil neki preprost in nedol-
žen deček, moj pomočnik v zakristiji, žrtev pohujšanja nekega odraslega. Kakor
hitro je don Bosko za to zvedel, ga je to tako močno prizadelo, da se je vznemiril in
jokal vpričo mene. Nato je skušal z vsemi sredstvi popraviti škodo zaradi izdane
nedolžnosti. Z enako odločnostjo je takoj iz oratorija odslovil krivca.«
Čeprav je bil don Bosko zelo ljubezniv, ni mogel prenašati prekrškov proti
disciplini. Klerik Marcello, ki je bil asistent, v mesecu maju ni prihajal točno na
duhovno branje in k blagoslovu, ki so ga opravljali zvečer. Zaradi teh in drugih
prestopkov ga je don Bosko večkrat opomnil.
Na vse praznike je ta klerik hodil v oratorij v Vanchiglio in je proti volji
predstojnikov jemal s seboj vedno koga iz hiše. Opozorili so ga, pa brez uspeha.
Neke nedelje zjutraj, ko so v Vanchigli praznovali ne vem več kateri pra-
znik, je brez vednosti don Boska in don Alasonattija vzel s seboj več fantov. Don
Bosko je hotel končati ta nered, ki je bil vsem znan, in odstraniti slab zgled, ki bi
lahko kaj kmalu dobil posnemovalce.
Tako je zvečer po molitvah pred vso zbrano skupnostjo načel to dejanje
očitne nepokorščine: da je nekdo brez dovoljenja odvedel iz zavoda skupino
fantov. Tedaj je začel, kar je bilo nekaj nenavadnega za tisto uro, govoriti v pie-
montskem narečju in odločno toda grenko javno vpraševati drugega za drugim
zgoraj imenovane krivce: »Kje si bil danes zjutraj?«
»V oratoriju v Vanchigli.«
»In kdo te je povedel tja?«
»Klerik Marcello.«
Od vseh je dobil isti odgovor. Tedaj so v popolni tišini, s kratkimi presledki,
počasi zadonele naslednje besede: »In ti, Marcello?« Po teh vprašanjih je don
Bosko v kratkih, odsekanih, pa mirnih besedah izrazil svoje nezadovoljstvo.
Med navzočimi je bil tudi don Pavel Albera.

20.9 Page 199

▲back to top


BiS 6 — 22. poglavje
199
Enako odločno je zahteval pokorščino svojim ukazom in bil odločen kazno-
vati tiste, ki bi mu kljubovali. Med dobro izurjeno in vpeljano godbo na pihala
se je odlikoval zlasti organist, ki je stanoval v oratoriju, poučeval v mestu klavir
in bil za to dobro plačan. Zdelo se je, da je bil dober, vendar je bil zaletav in
nepokoren. S tem tovarišem in priznanim učiteljem glasbe so bili fantje tesno
povezani in so se pogosto ravnali po nasvetih, ki so bili proti ukazom predstoj-
nikov. Zato se je zgodila nepokorščina, čeprav sorazmerno majhna. Zdelo se je,
da je začetni don Boskov opomin vse uredil.
Kljub vsemu pa je bil don Bosko pozoren. Že več let je na dan sv. Cecilije, če
je bil njen god med tednom, iz posebnih razlogov dovolil, da so šli na sprehod
in imeli kosilo na prostem, kakor je on odločil. To leto pa je prepovedal tako
prireditev. Mladi godbeniki se niso upirali, vendar so na pobudo nekega svojega
vodje z navideznim don Boskovim dovoljenjem in prepričani, da se jim ne bo
nič zgodilo, nekaj tednov pred praznikom sv. Cecilije pripravili kosilo zunaj ora-
torija, ki se ga je udeležila polovica godbenikov. Za tako ravnanje so se odločili
zato, da don Bosko ne bi zvedel in bi jim ne preprečil izleta.
Enega zadnjih dni oktobra so se odpravili v bližnjo gostilno. Samo Buzzetti,
ki so ga povabili v zadnjem trenutku, se je uprl in obvestil don Boska. Božji slu-
žabnik je z vso mirnostjo razpustil godbo, ukazal Buzzettiju pospraviti in dati
pod ključ vsa glasbila in iskal med gojenci nove učence, ki bi se učili igrati in bi
dobili v uporabo glasbila. Naslednje jutro je dal drugega za drugim poklicati vse
tiste godbenike, jim očital njihovo vedenje in izrazil obžalovanje, da je moral
biti tako strog do njih. Nato jim je podal zveličavni nauk za dušo in jih poslal nji-
hovim staršem ali dobrotnikom, druge pa priporočil kakemu lastniku tovarne.
Pismo baronu Felicijanu Recciju iz Conea z dne 3. novembra 1859 nam navaja
razloge njegovega ravnanja.
Velespoštovani in velezaslužni gospod!
S pravim veseljem sem prejel vaše cenjeno pismo, v katerem mi v svoji že znani kr-
ščanski dobrodelnosti priporočate mladega Rossija. Ta ubogi fant se je poleg drugega
pregrešil tudi s tem, da je šel z drugimi tovariši iz naše hiše kljub moji prepovedi na poje-
dino, ki so jo pripravili zunaj našega doma v neprimernem kraju, se pravi v neki beznici.
Dal sem jih poklicati med pojedino, prav tako sem jih poklical po pojedini, ker mi je bilo
težko nastopiti resno proti kakim dvajsetim izgrednikom. Končno se jih je četvero vdalo
in ponižalo, drugi pa so se obnašali vse prej kot primerno. Po pojedini so se šli klatit po
mestu. Zvečer so šli na večerjo v isto beznico in prišli domov na pol pijani. Med temi za-
dnjimi je bil tudi Rossi. Bil sem prisiljen zagroziti jim, da jih bom odpustil iz hiše, če bi se

20.10 Page 200

▲back to top


200
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
trdovratno upirali. Kljub moji veliki žalosti sem jih moral odpustiti. Vendar bom Rossija
zaradi vašega pisma obdržal v našem domu še nekaj dni in si prizadeval, da bom zanj
našel kako primerno delovno mesto. Kar se tiče onega drugega fanta, o katerem mi pišete,
se bova ustno pogovorila ali pa vam bom pisal ob priliki. V tem trenutku moram namreč
urediti vrsto stvari zaradi množice fantov, ki so prišli prav sedaj v naš zavod.
Zahvaljujem se vam za velikodušno podporo, ki ste jo namenili tej hiši, in vam zago-
tavljam, da ne bom nehal prositi Boga, da blagoslovi vas in vso vašo družino, medtem ko
se imam s polnim spoštovanjem za vaše dobrodelne uglednosti vdanega služabnika.
Duhovnik JANEZ BOSKO
Edemu izmed njih je bilo odpuščeno. To je bil spreten fant v kuhinji, brivec,
zidar, pleskar, z eno besedo faktotum (za vse) za gledališče, za praznike in za
vsakršno ročno delo.
Na večer tistega dne, ko je don Bosko govoril fantom, se je klerik Rua
predstavil don Bosku in takole govoril: »Gospod don Bosko, če mi dovolite, bi
vas rad prosil nekaj, kar mi je zelo pri srcu.«
»Za kaj gre?«
»Fant Peter E... je bil izključen iz zavoda. Kazen je pravična in je zadela tiste,
ki se niso hoteli pokoravati. Toda revček, neizkušen zaradi svojih mladih let, je
dopustil, da so ga prevarali tovariši, ki so mu zagotovili, da imajo vaše dovolje-
nje. Ker torej prepovedi ni prekršil iz hudobije, vas v njegovem imenu prosim za
odpuščanje.« Fant je s sklonjeno glavo ves preplašen stal sredi svojih tovarišev.
Don Bosko je odgovoril: »E... ne bi smel nasesti trditvam svojih tovarišev.
Jasno je vedel za ukaz, ki sem ga dal, kot tudi to, da ne spreminjam svojih odloči-
tev. Navedeni razlog ga ne more opravičiti. Toda ker me ti prosiš zanj, ga ne bom
takoj poslal k njegovemu očetu. Naj ostane tukaj še nekaj časa na preizkušnji.
Potem bomo videli.«
Don Bosko je medtem prosil obrambnega ministra generala La Maromora
za obleko za svoje fante. Prošnji je bilo ugodeno, vendar ne vemo, v kolikšni
meri.
Veleugledni gospod minister!
Ker moram poskrbeti za obleko več kot sto fantom, ki so v zavetišču ob Oratoriju sv.
Frančiška Saleškega, in več kot tisoč petstotim, ki obiskujejo moški oratorij v Vadloccu,
Portanuovi in Vanchigli, se obračam na vašo ekscelenco s prošnjo, da bi mi vaše ministr-
stvo kot podporo odstopilo ponošeno obleko ali pa tako, ki ne rabi več kraljevim četam.
Moja prošnja je bila vedno toplo sprejeta in vaše ministrstvo mi je vedno priskočilo na

21 Pages 201-210

▲back to top


21.1 Page 201

▲back to top


BiS 6 — 22. poglavje
201
pomoč. Ker so se razmere glede na prejšnja leta močno poslabšale, se v svoji stiski obra-
čam na vašo ekscelenco in vas prosim, da bi vzeli v dobrohoten pretres žalostni položaj
teh revnih in zapuščenih dečkov in jim odstopili obleko, ki jim je sedaj pred zimo še prav
posebno potrebna. Tako bodo lahko nadaljevali svoje delo in se usposobili, da si bodo
mogli nekoč sami služiti kruh.
Naj še povem, da zaradi skrajne revščine in potrebe teh fantov sprejemamo z najve-
čjo hvaležnostjo kakršno koli obleko, bodisi čevlje, plašče, suknjiče, srajce, spodnje hlače,
rjuhe, odeje, hlače, pa naj bo še tako ponošena ali obrabljena. Tudi krpe odej pridejo prav.
Vse to popravimo ali predelamo in usposobimo za našo uporabo.
Polni zaupanja v vašo znano naklonjenost in zavedajoč se globoke hvaležnosti, se v
imenu tudi svojih ubogih varovancev izrekam vaše uglednosti vdanega služabnika.
Duhovnik JANEZ BOSKO

21.2 Page 202

▲back to top


23.
poglavje
Casatijev šolski zakon – Ozdravitev na priprošnjo Dominika Savia –
Devetdnevnica Brezmadežni – Don Boskovi nagovori za lahko noč –
Napoved devetdnevnice – Cvetke: daj dober nasvet svojemu tovarišu; obisk
Najsvetejšega; zaupanje do predstojnikov; odkritosrčnost pri spovedi –
Pomemben don Boskov opomin
Nikdar preklicani zakoni šolske zakonodaje so obvezovali vzgojne usta-
nove pod vodstvom redovnikov in redovnic, da so prevzemale državne učne na-
črte, urejale izpite, takse, usposobljenost učečega osebja in državni nadzor. Don
Boskove šole do sedaj še niso bile podvržene tem obveznostim, vsaj uradno
ne. Šolski nadzornik profesor Muratori do sedaj še ni uporabil te svoje oblasti
na tem področju. Pogled Božjega služabnika pa je hitel v prihodnost, ki gotovo
ni bila kaj prida rožnata. In glej, pokazalo se je veselo upanje za tiste, ki so se
ukvarjali s krščansko vzgojo in poukom mladine.
Z uveljavitvijo Casatijevega zakona 13. novembra 1859, ki je potem postal
organsko vodilo celotnega izobraževalnega sistema za vso Italijo, je vlada po-
kazala, da hoče odločno iti po poti svobodne vzgoje in pouka. V tem zakonu je
poleg državnega šolstva prostor tudi za zasebno šolstvo. V členu 3 je jasno po-
vedano, da prosvetni minister vodi javno državno šolstvo, medtem ko zasebne
šole samo nadzoruje glede moralnosti in higiene, državljanske vzgoje in javne-
ga reda. To je bil že velik dar svobode, ker je odtegnil državnemu monopolu nad
vzgojo in poukom veliko število mladih dijakov in vzgojnih ustanov. Toda to še
ni bilo vse. V členih 251 in 252 jemlje državi pravico do nadzora nad srednje-
šolskim poukom kakor tudi nad srednješolskim poukom otrok tistih staršev, ki
so se povezali med seboj zunaj državne šole. Kar se tiče osnovne šole, je člen
326 dal možnost staršem in njihovim zastopnikom, da poskrbijo otrokom obeh

21.3 Page 203

▲back to top


BiS 6 — 23. poglavje
203
spolov tak način šole, ki se jim bo zdel najprimernejši. Za javno in brezplačno
osnovno šolo pa morajo poskrbeti občine sorazmerno s svojimi možnostmi in
glede na potrebe prebivalstva, kakor je povedano v členu 147.
Iz vseh odredb je jasno videti glavni cilj, ki mu sledijo, to je svoboda vzgoje
in pouka. Minister Casati je v svojem poročilu kralju izrecno omenil, da se je
odločil za največjo svobodo pouka kot najbolj pošten način odločanja, najbolj v
soglasju z modernimi načeli kulture, kot najbolj priljubljene oblike vseh drža-
vljanov in v skladu z javnim mnenjem. Izrazil je željo, da bi se šola vedno bolj
razvijala v tej smeri in s tem v korist svobode odstranjevala vedno strožje mre-
že državnega monopola.
Člen 315, tit. V, pogl. I. je najprej opredelil osnovne predmete osnovnošol-
ske izobrazbe prvih dveh stopenj nižje in višje šole in postavil na prvo mesto
verouk. V členu 317 nalaga zakon občinam dolžnost, da poskrbijo za brezplačen
pouk sorazmerno s svojimi možnostmi in potrebami prebivalcev. Bilo je jasno,
da je zakon Casati občine obvezoval, da so poskrbele za verski pouk v osnovnih
šolah. Prav tako je bilo jasno, da je bilo treba poučevati na osnovi škofijskega
katekizma, ki ga je odobril škof. V prvem členu ustave je bila katoliška vera raz-
glašena za državno vero. V 28. členu iste ustave je bilo določeno, da imajo samo
škofje pravico dajati dovoljenje za tiskanje katekizmov in veroučnih knjig. To je
logičen sklep, popolnoma pravičen in sam po sebi neovrgljiv.
Člen 325 določa, da je treba na koncu vsakega šestmesečja kakor iz drugih
predmetov opraviti izpite tudi iz verouka. Izpraševalec naj bi bil župnik.
S členi 326 in 327 se nalaga staršem ali njihovim namestnikom dolžnost,
da priskrbijo otrokom osnovno izobrazbo prvih razredov, in preti s kaznimi
tistim, ki bi te dolžnosti ne izpolnili.
Da bi pa onemogočili vsakršno pretvezo za izigravanje zakona, določa člen
374, da lahko izostanejo od veroučnega pouka in vaj tisti učenci, katerih starši
so zagotovili, da bodo sami poskrbeli za verski pouk. S tem je bila zagotovljena
svoboda maloštevilnim nekatoliškim družinam.
Pravilnik 15. septembra 1860 o osnovnošolskem pouku, s katerim je bilo
uzakonjeno izvajanje Casatijevega zakona, je v 2. členu predpisal pouk katekiz-
ma v raznih škofijah kraljestva in kljub omembi pokrajinskega sveta in drugih
pri razdelitvi snovi na posamezne razrede določal, »da naj imajo otroci prilož-
nost se v dveh ali treh letih naučiti glavnih resnic krščanskega nauka.
Ta zakon je bil najbolje usmerjen, toda ni trajalo dolgo, da so razni pisate-
lji, časnikarji, politiki, polni sektaškega in protiverskega duha, začeli nenehen

21.4 Page 204

▲back to top


204
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
in zagrizen boj proti njemu. Grajali so ga, mu nasprotovali in ga imenovali staro
šaro, ki ne sodi več med nove ideje in potrebe javne izobrazbe. Zlasti so se zaga-
njali proti enakosti svobode v zasebnih katoliških šolah. Casatijevi nasledniki so
vedno bolj šli v drugo smer in z novimi, dostikrat nepravičnimi odloki in na naj-
bolj surov način odpravljali že odobrene zakone. Številni ministri, zvečine prosto-
zidarji, so kakor rdeči meteorji ali uničujoče plohe toče šli skozi urade prosvet-
nega ministrstva in proti vsem srednješolskim ustanovam, bodisi zasebnim ali
družinskim, zlasti pa katoliškim ali na kakršen koli način odvisnim ali vodenim
od redovnikov ali duhovnikov vodili oster boj. Kakor da bi hoteli ohraniti nedo-
taknjene zakonsko določene pravice, dejansko pa so z vedno novimi upravnimi
ukrepi, finančnimi obveznostmi in nasiljem onemogočali delovanje in razvoj.
Najbolj so se zaganjali proti verouku naklonjenim predpisom. Kdor bi listal
po zapisnikih parlamentarnih sej, bi se mu lasje ježili ob groznih kletvicah, ki
so jih ugledni poslanci naslavljali zlasti na katekizem in svetopisemske zgodbe
ob odobravanju in ploskanju levice.
Kljub tolikim viharjem pa je Casatijev zakon v svojem organskem in ustav-
nem pogledu ljudske izobrazbe ostal v veljavi, ker niti parlament niti ministri
niso imeli poguma, da bi predložili drugega. Sto in stokrat so ga obsodili na
smrt, nikdar pa niso zbrali poguma, da bi obsodbo izvedli in razglasili odločbe
o pouku katekizma za neveljavne.
Podali smo nekaj pojasnil h Casatijevemu zakonu in nasilnim spremem-
bam, ki jih je prestal od tistih, ki bi ga morali izvajati, da bomo mogli razumeti
preganjanje, o katerem bomo poročali.
Naj so bile določbe zakona in navodila za njegovo izvajanje taka ali drugačna,
se je don Bosko čutil varnega pod zaščito presvete Device Marije po priprošnji
Dominika Savia. Kako učinkovita je bila ta zaščita, nam pove dogodek iz tega časa.
Že več kot eno leto in pol je Edvard Donato, gojenec oratorija, trpel zaradi
hude bolezni oči, tako da je bil marca 1859 prisiljen opustiti šolanje. Domači
zrak, vsa mogoča zdravila, puščanje krvi, obkladki za ušesa, nasveti najboljših
zdravnikov specialistov niso prinesli nikakršne izboljšave. Ker se mu je zdelo,
da je proti koncu oktobra čutil izboljšanje, se je hotel vrniti v Valdocco, toda bo-
lezen se je vrnila z isto močjo. Fant je pogosto prihajal k don Bosku, da bi ga ta
tolažil z reki, ki so služili tako v telesno kakor duhovno poživitev. Spodbujal ga
je k potrpežljivosti in mu vlival upanje v skorajšnjo ozdravitev. Nekega večera,
medtem ko so drugi sošolci, zbrani v svojih učilnicah, imeli pevske vaje, je on
ves zamišljen in žalosten, z obrazom v rokah sedel v obednici predstojnikov in
se opiral na mizo, za katero je večerjal don Bosko. Ko je Božji služabnik končal

21.5 Page 205

▲back to top


BiS 6 — 23. poglavje
205
večerjo, se je dvignil, se tiho približal Donatu, ga potrepljal po rami in dejal: »To
ja pa od sile, da te ne moremo rešiti te bolezni. Naj bo že vsega konec. Zgrabili
bomo Dominika Savia za lase in ga ne bomo več izpustili, dokler nam od Boga
ne izprosi tvoje ozdravitve.« Fant ga je pogledal v obraz in ni spregovoril bese-
dice. Don Bosko pa je nadaljeval: »Prav. Moli vsak večer med to devetdnevnico
(bil je predvečer dneva, ko so začeli opravljati devetdnevnico v čast Mariji Brez-
madežni) k Dominiku Saviu, da naj prosi zate in ti izprosi to milost. Poskrbi,
da boš v takem stanju, da boš mogel vsak dan prejeti sveto obhajilo. Zvečer pa,
preden boš legel v posteljo, vzklikni: Dominik Savio, prosi zame! Nato dodaj še
eno zdravamarijo.« Donato je obljubil, da bo natančno storil vse, kar mu je bilo
naročeno, in don Bosko je dejal: 'Prav, stori vse, kakor sem ti naročil, in jaz se te
bom vsak dan spomnil pri sveti maši. Upajmo, da nam tokrat Dominik Savio ne
bo ušel, preden boš ozdravel.«
Na sam dan, ko je začel opravljati devetdnevnico, je Donato začutil, da mu
popuščajo bolečine, zato je še bolj goreče nadaljeval svoje pobožne vaje. V nekaj
dneh so oči popolnoma ozdravele in bolezen se ni nikdar več povrnila.
Medtem ko se je zgodila ta ohrabrujoča ozdravitev, je don Bosko spodbujal
svoje gojence, da so pobožno opravljali devetdnevnico k Mariji Brezmadežni.
Ni bilo posebnih pobožnih vaj v cerkvi, pač pa je vsak skušal počastiti pres-
veto Mater s tistimi pobožnimi vajami, ki mu jih je narekovala njegova osebna
zavzetost. Don Bosko je vsak večer napovedal duhovno cvetko in imel običajen
nagovor. Petero teh govorov nam je ohranil don Bonetti in jih prinašamo z da-
tumom dneva, ko jih je Božji služabnik povedal.
29. november
Še en dan, pa smo na koncu meseca. Za nami je že en mesec tega šolskega leta. Kako
hitro je pretekel. Prav tako hitro bodo pretekli še preostali meseci. Toda ob koncu meseca
naj se vsak potrudi, da bo mogel reči sam sebi: 'En mesec več, za katerega bom moral dati
obračun Bogu. Storil sem vse, kar sem mogel, in vest mi ne očita, da sem izgubljal čas.' V
šoli ste že opravili prve preizkuse svojih sposobnosti. Ugotovili ste, kaj znate, in tudi tisto,
česa se morate še naučiti. Nekateri so bolj naprej z učenjem, drugi pa bolj zadaj in vsak
ve, kaj mora nadomestiti ali doseči v teku leta. Spravite se na delo z dobro voljo, in to
toliko bolj, ker začenjamo devetdnevnico v čast Mariji Brezmadežni. Ona je naša mati in
nas ljubi neskončno bolj, kot morejo ljubiti srca vseh zemeljskih mater. In za vse ljudi, vse
kristjane, posebno še za dečke oratorija je vedno kazala posebno ljubezen. Lahko bi nave-
del tisoče dogodkov, tudi izrednih, ki bi dokazali to trditev. Naj bo že kakor koli, ona kaže
posebno ljubezen do tistih, ki jo še posebej častijo. Jaz ljubim tiste, ki mene ljubijo. Izkažite

21.6 Page 206

▲back to top


206
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
se njene vredne sinove z lepim obnašanjem in postavite svoje učenje pod njeno varstvo. V
ta namen skušajte preživeti čim lepše to devetdnevnico. Vprašali me boste, kako naj v teh
dneh počastimo Marijo in si pridobimo njeno naklonjenost? Ne bom vam spet priporočal
pogostega prejemanja svetih zakramentov. Pač pa vam priporočam dve stvari, s katerima
boste počastili Marijo: 1) da se vsak odloči, da bo z najboljšo voljo opravil to devetdnev-
nico; 2) da bo spletel šopek cvetk, ki ga bo daroval Mariji na njen praznik. In kako naj ga
spletemo? Tako da boste vsak dan utrgali en cvet. Toda kje naj jih nabiramo, ko vendar na
polju ni več cvetlic? V našem srcu. In kakšna naj bo ta cvetlica? Majhna čednost, ki jo boste
izpolnili vsak dan devetdnevnice na čast Mariji Brezmadežni. Izpolnjujte vsi te cvetke,
tako da bomo na dan praznika imeli toliko šopkov, kolikor je vas, in naj v nobenem šopku
ne manjka niti ena cvetka. Bodite prepričani, da bo vaš dar Mariji Brezmadežni zelo všeč.
30. november
Cvetka za jutri se glasi: Dal bom dober nasvet kakemu svojemu tovarišu. Za izpolni-
tev tega dejanja krščanske ljubezni je tisoč priložnosti. Če bi kak nemarnež, kak godrnjač,
kak bolj svoboden v besedah, kak objestnež imel ob strani tovariša, ki bi mu povedal dob-
ro besedo, bi preprečili zlo in s tem naredili nekaj zelo dobrega. Svetovati obisk v cerkvi,
iti k spovedi, vzeti v roke dobro knjigo lahko pomeni velikokrat začetek večne sreče za
kakega fanta. In kdor dobi nasvet, naj ga z veseljem sprejme. Dobrega nasveta ne moremo
dobiti zlahka in imeti se moramo za srečne, če nam kdo svetuje kaj dobrega. Če bo kdo
izmed vas meni dal dober nasvet, mi bo storil veliko uslugo in jaz mu bom vedno hvaležen.
Tudi jaz vam bom dal dober nasvet. Enega za vse skupaj in enega za vsakega posebej.
Za vse naj velja ta: Zakaj si prišel? Ko je sv. Bernard zapustil svoj dom in se odločil vstopiti
v samostan, je povsod, kjer je mogel, napisal: Zakaj si prišel? Ta misel mu je bila v nenehno
oporo v trenutkih tegobe in skušnjav: prišel sem zato, da si zaslužim nebesa. Zatorej po-
gum in naprej! Sedaj pa moj nasvet: Zapišite na rob kake knjige ali zvezka besede: Zakaj
sem prišel? Pri tem pa mislite: Zakaj sem prišel na ta svet? Da ljubim in služim Bogu in si
tako zaslužim nebesa; če delaš drugače, si zašel na stranpot. Zakaj si prišel v ta oratorij?
Prišel sem zato, da se učim, da napredujem v znanju in pobožnosti, da spoznam svoj pok-
lic; če ne delam tega, izgubljam čas.
1. december
Cvetka za jutri naj bo: Opravil bom obisk Jezusu v najsvetejšem zakramentu. Če bi
kak človek, ki ga imajo za poštenjaka, stopil na trg, kjer je zbranih v brezdelju veliko ljudi
in se med seboj pogovarjajo ter jim rekel: 'Pojdite na tisti hrib in odkrili boste nahajališče
najčistejšega zlata, ki si ga lahko vzamete, kolikor hočete', povejte mi, ali bi se našel med
njimi samo eden, ki bi skomignil z rameni in rekel: 'Kaj meni mar vse tisto bogastvo?' Vsi
bi se zagnali tja. Prav. Toda ali v tabernaklju ni navzoč največji zaklad, ki ga moremo
najti na nebu in na zemlji? Na žalost je veliko slepih ljudi, ki ne poznajo tega zaklada,
vendar pa je res in to nadvse res, da so tam ogromni zakladi. Ljudje se pehajo, da zberejo

21.7 Page 207

▲back to top


BiS 6 — 23. poglavje
207
nekaj denarja. Prav. V tabernaklju je gospodar vseh bogastev. Kar koli ga boste prosili in
kar potrebujete, boste prejeli. Bi radi zdravje? Potrebujete več spomina, razumevanja v
šoli, uspeha pri delu? Potrebujete več moči za prenašanje tegob in premagovanje skuš-
njav? Vašim domačim gre iz katerega koli razloga, zaradi bolezni, kake nesreče slabo in
potrebuje posebne milosti? Od koga je odvisno blagostanje vašega doma? Kdo ukazuje
vetru, dežju, toči, viharjem, letnim časom? Ali ni popoln gospodar vsega naš Gospod Jezus
Kristus? Zato pojdite in prosite in prejeli boste. Trkajte in se vam bo odprlo. Gospod Jezus
vam želi podariti svoje milosti, zlasti tiste, ki se tičejo vaše duše. Neka svetnica je videla
dete Jezusa, kako je v vrečki, narejeni iz njegove obleke, držal težek zavoj najdragocenej-
ših biserov. Bil je žalosten. »Zakaj si tako žalosten, o dobri moj Gospod?« ga je vprašala
svetnica. »Nihče ne pride in me ne prosi za milosti, ki jih imam pripravljene. Ne vem, komu
naj jih dam.«
2. december
Cvetka, ki vam jo priporočam za jutri, je nadvse pomembna: Potrudil se bom, da bom
imel veliko zaupanje do predstojnikov. Nikakor nočemo, da bi se nas bali, temveč želimo,
da nas imate radi in imate v nas veliko zaupanje. Kaj more biti v hiši lepšega, kot je to, da
imajo gojenci veliko zaupanje v predstojnike! To je edino sredstvo, da postane oratorij raj
na zemlji, in to je tudi edino sredstvo, da v hiši ni nezadovoljstva. Don Bosko je tukaj za
vaše popolno telesno in duhovno dobro. Če predstojnik želi kaj od vas, vam to takoj pove;
tako storite tudi vi, povejte predstojniku, kaj vam leži na srcu. Če boste storili tako, bo vse
šlo naprej dobro in vi boste zadovoljni. Mogoče komu kaka jed ne dene dobro. Drug ima
premalo odeje pri spanju. Koga čez dan zebe. Povejte te želje meni in se bom potrudil,
da ustrežem vašim umestnim prošnjam, kakor mi pač dopušča revščina naše hiše. Kdo
drug se ne počuti najbolje, ima težave v šoli, je prišel navzkriž z učiteljem ali asistentom;
komu se zdi, da so mu storili krivico. Jaz sem zato tukaj, da skušam vse te neprijetnosti
odpraviti. Dobro si zapomnite, da bo vaše zaupanje ostalo pri meni, in to v vašo korist.
Toda za božjo voljo, ne se med seboj tožiti zaradi tega ali onega. Namesto da bi se tožili
in pritoževali, pridite k meni. Tukaj smo zato, da vam ustrežemo, če le moremo. Na tak
način bomo preprečili veliko zla. To pa ne velja samo za telesne potrebe, temveč tudi za
duhovne. Hudič vas včasih naredi žalostne. Mogoče gre za kako žalostno novico od doma,
mogoče se bojite, da vas kak predstojnik ne mara, mogoče se bojite, da bodo odkrili kak
pogrešek, za katerega pričakujete kazen, mogoče vas boli, ker vas tovariši premalo cenijo,
pa zopet neuspeh v šoli kljub vašemu resnemu prizadevanju. Dobro. Se želite znebiti tega
žalostnega občutka? Pridite k meni in našli bomo sredstvo, da ga bomo pregnali.
Toda stvar, ki vam jo posebno priporočam, je, da takrat, ko pride hudič, da bi vas
skušal, ne izgubite poguma. Si hočete zagotoviti zmago? Najbolj zanesljivo sredstvo je,
da to takoj zaupate svojemu duhovnemu voditelju. Hudič je prijatelj teme in hoče delati
vedno na skrivnem. Kakor hitro ga odkrijemo, smo ga premagali. Neki fant je čutil silne
skušnjave in je storil vse, da bi jih mogel premagati, toda znašel se je v položaju, da ni bil

21.8 Page 208

▲back to top


208
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
več sposoben za boj. Takrat je po naključju srečal svojega predstojnika, ki je z njegovega
žalostnega obraza razbral in uganil vzrok njegovega nerazpoloženja. Poklical ga je k sebi
in rekel: »Zakaj si tako žalosten? Brez dvoma si v boju s hudičem.« Fant je odprl svoje srce
in dejal: »Da.« In ko je izrekel ta da, so ga zapustile vse stiske.
3. december
Medtem ko sem vam včeraj govoril o splošnem zaupanju do predstojnikov, vam bom
danes govoril o posebnem zaupanju do vašega spovednika. Cvetka za jutri se glasi: Po-
polno zaupanje v spovednika. Nikar se ne bojte zaupati spovedniku svojih napak in po-
manjkljivosti. Biti dober ne pomeni, da ne storimo nikakršne napake. Še zdaleč ne! Vsi
smo podvrženi napakam. Biti dober je v tem, da imamo voljo, da se poboljšamo. Kadar se
spovedanec spove kake pomanjkljivosti, tudi smrtnega greha, spovednik ne gleda na greh
in se ne čudi, temveč gleda samo na voljo. Nasprotno: čuti največje zadovoljstvo, ko vidi,
da mu je zaupal svoje težave, da želi premagati hudiča in se spraviti z Bogom ter napre-
dovati v čednosti. Nič, oh dragi sinovi, naj vam ne vzame tega zaupanja. Ne sram: človeške
slabosti so pač človeške slabosti. Saj ne greste k spovedi, da boste pripovedovali o čudežih!
V tem primeru bi vas morali imeti za nesposobne grešiti. Temu bi se vi sami smejali. Ne
bojte se, da bo spovednik kaj izdal, kajti še tako majhen namig bi ga stal večne kazni v
peklu. Prav tako se ne bojte, da bi se spovednik spominjal stvari, ki ste se jih spovedali pri
spovedi. Zunaj spovedi je dolžan, da ne razmišlja o tem, kar je slišal v spovednici. Gospod
Bog je dovolil že vse mogoče pregrehe. Dovolil je, da ga je Juda izdal, da ga je Peter zatajil,
da so duhovniki postali protestanti, nikdar pa ni dovolil, da bi kak spovednik razodel tudi
najmanjšo stvar, ki jo je slišal pri spovedi. Pogum torej, dragi sinovi, ne dajmo, da bi se
nam hudi duh posmehoval. Spovedujte se lepo, povejte vse. Mogoče bo kdo vprašal: 'Kaj
naj storim, če sem pri spovedi zamolčal kak greh?' Glejte: če si zjutraj oblečem talar in pri
zapenjanju preskočim kak gumb, kaj storim? Odpnem vse gumbe, dokler ne pridem do
tistega, ki sem ga preskočil. Tako je mogoče popraviti zamolčani greh s tem, da ponovimo
vse spovedi do tiste, pri kateri smo zamolčali greh. Tako bodo na mestu vsi gumbi in talar
se ne bo več gubal. Tako nam pravi katekizem. Od zadnje dobro opravljene spovedi do
spovedi, ki jo želimo popraviti. Da, dragi sinovi! Z eno besedo se je mogoče izogniti peklu
in si zaslužiti nebesa. To je stvar kratkega trenutka. Spovednik vam bo pomagal. Prijatelji
smo si in jaz si želim samo eno stvar: zveličanje vaše duše.
Medtem ko so si v oratoriju vsi prizadevali, da bi počastili presveto Devico
Marijo, je don Bosko storil nadvse plemenito dejanje svojega poslanstva. Dne 10.
novembra 1859 so v Zürichu formalno sklenili in potrdili dogovore, kakor so bili
sklenjeni v Villafranci in v Veroni. Vendar je don Bosko takoj videl, da gre le za
začasno sklenitev miru. Vse je kazalo, da legacij ne bodo več vrnili papežu in da je
častno predsedstvo papeža nad italijansko konfederacijo burka in posmeh. Don

21.9 Page 209

▲back to top


BiS 6 — 23. poglavje
209
Bosko je vedel, da je papež pisal več pisem s prošnjo francoskemu cesarju in pie-
montskemu kralju, vendar odgovora ni dobil. Nasprotno, sektaški hujskači so ho-
dili po Umbriji in Markah in spodbujali k uporu. Skušali so celo nagovoriti papeške
vojake k odpadništvu in so uvažali velike količine orožja, streliva, denarja in pre-
kucuškega tiska. Garibaldi je čakal v Bologni in prežal na pravi trenutek. Liberalni
časopisi so obrekovali papeško vlado in med drugim pisali, da so napadali in dali
zapreti rimske prostovoljce, ki so se vračali z vojne za neodvisnost. Nasprotno pa
je bilo res, da je papež velikodušno priskočil na pomoč vsem potrebnim.
Jasno je bilo, da je zadnji cilj sektašev odpraviti duhovno oblast papeža. To
so tisoč in tisočkrat povedali v svojih knjigah in časopisih, seveda ne naravnost,
da bi mogli to vsi razumeti. Toda kar je tokrat počela diplomacija v temi, se je
čez nekaj let pokazalo pred lučjo vsega sveta.
Il Diritto (Pravica), časopis italijanske demokracije, ki ga je urejal poslanec
Civinini, tesno povezan z Velikim orientom Italije, je z debelimi črkami 11. av-
gusta 1863 objavljal: »Revolucija teži za uničenjem zgradbe katoliške Cerkve.
Mora jo uničiti, uničiti pa je ne more drugače kot tako, da izgine. Narodnost,
edinost, politična svoboda so sredstva za ta cilj: sredstva, ki nam služijo, toda
za človeštvo nič drugo kot sredstva, da dosežemo naš cilj popolnega uničenja
srednjega veka v njegovi zadnji obliki, v katolicizmu.«
In še prej, 8. marca 1863, je zapisal: »Na dan, ko bomo vstopili v Rim, ne
bomo samo ustvarili Italije, temveč bomo uničili tudi papeštvo. In če je to naša
zadeva, je koristno nam in naši slavi, vendar pa se tiče celega sveta, je koristno
vsem, je napredek človeštva.«
Te besede so bile dopolnitev izjave, ki jo je baron Bettino Ricasoli, mini-
strski predsednik, opevani idol monarhičnega in konservativnega liberalizma,
dal, ko je pred obema zbornicama 1. julija 1861 trdil: »Italijanska revolucija je
velika revolucija, ker začenja novo obdobje. Italija je imela to veliko nalogo, da
je postavila temelje ne za svojo prihodnost, temveč za vse človeštvo.«7
Don Bosko se je zato kljub prepovedi, ki mu je bila dana pred leti, obrnil
na kralja in mu poslal pismo, v katerem ga je skušal obvarovati prepada, v ka-
terega naj bi padel oziroma so ga rovarji pehali vanj. Pokoraval se je ukazu, ki
mu je prihajal od zgoraj. Doletela ga je usoda Jeremije v odnosu do judovskih
knezov. Don Rui in še kakemu svojemu zvestemu zaupniku je povedal vsebino
sporočila, ki ga je moral prenesti kralju, da bi ga prepričal, naj ne stopa v vojno
proti papeškim državam.
7 Atti ufficiali, stran 915.

21.10 Page 210

▲back to top


210
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Pismo, o katerem se zdi, da se ni ohranil prepis, se je začelo takole: »Gos-
pod govori: našemu kralju je odločeno kratko življenje ...« Nato je nakazoval
nove nesreče, ki bodo zadele savojsko kraljevo družino, če se bo nadaljevala
vojna, in prosil vladarja, naj utiša vihar, ki se je dvignil proti Svetemu sedežu.
Bilo je nekaj odločnih in jedrnatih stavkov, ki so morali narediti globok vtis.
Vladarja je branje tega pisma vznemirilo, vendar uspeha ni bilo. Po prvem
vtisu so nadaljevali priprave za ponesrečeno dejanje. Dogodki so si vrtoglavo sle-
dili in kralj ni imel niti poguma niti sredstev niti volje, da bi ustavljal revolucijo.
Kralj je pokazal pismo svojim ministrom, med drugimi tudi Urbanu Ratta-
zziju, in ti so zaupali njegovo vsebino nekaterim članom svojega ministrstva.
Novica se je razširila v vseh vladnih krogih in je prišla tudi v mesto. Govorilo se
je, da je don Bosko pretil kralju s smrtjo. Toda Božji služabnik, ki je, kakor smo
povedali zgoraj, don Rui in še nekaterim drugim zaupal vsebino sporočila, je
samo dodal: »Izraz kratko življenje ima lahko več pomenov, ni ga pa treba nujno
razumeti dobesedno.«
Baron Bianco di Barbania kakor tudi veliko piemontskih plemičev zelo
vdan kraljevi rodovini je dejal nam, ki to pišemo: »Jaz sem imel v rokah don Bo-
skovo pismo kralju. Z lastnimi očmi sem bral: našemu kralju je odločeno kratko
življenje. Od tega trenutka sem postal zelo pozoren na vse dogodke.«
Iz dogodkov, ki jih pripoveduje zgodovina in ki jih bomo prinesli tudi v
naših Biografskih spominih, bomo lahko razložili te skrivnostne don Boskove
besede. Istočasno pa bo vsem jasno, kako zelo je don Bosko spoštoval svojega
kralja Viktorja Emanuela in vso savojsko kraljevo družino.

22 Pages 211-220

▲back to top


22.1 Page 211

▲back to top


24.
poglavje
Don Boskovi nagovori tistim sodelavcem, za katere je upal, da bodo ostali
v oratoriju; če nas je malo in smo revni, to ni ovira za velike stvari; plačilo
pokorščine; nihče ni prerok v svoji domovini – Don Bosko predlaga svojim
sodelavcem, da bi se združili v redovno družbo – Razlage, napovedi,
odločitve – Dobrodelna Družba sv. Frančiška Saleškega je ustanovljena –
Zapisnik izvolitve in razglasitve vrhovnega predstojnika in
volitve članov vrhovnega sveta.
Kakor smo že poročali, je don Bosko izbral in oblikoval majhno jedro du-
hovnikov, klerikov in fantov, ki jim je zaupal svojo zamisel, da bi ustanovil re-
dovno družbo. Te izbrance je štel za podporne stebre celotne zgradbe oratorija
in za svoje zveste sodelavce. Nekateri izmed njih so poskusno naredili obljube
za eno leto, drugi preprosto obljubo don Bosku, da mu bodo vztrajno pomagali,
vsi so se pa udeleževali nagovorov z namenom, da bi ohranjali in širili dobrega
in svojskega duha oratorija.
Pokazali bomo, da ti don Boskovi nagovori, kolikor so jih poslušali člani
družbe, niso bili odločilni, temveč samo posvetovalni in so bili za razlago: slu-
žili so temu, da je predstojnik jasno izrazil svojo voljo, tako da so jo lahko vsi
razumeli. Njegove misli so se tako globoko vtisnile v dušo poslušalcev, da ko so
njegovim duhovnikom povedali: »To je povedal don Bosko; don Bosko hoče to
in to,« nihče ni dvomil niti se skušal odtegniti poslušnosti.
To je značilnost, za katero je želel, da bi jo imeli vsi prihodnji nagovori v
hišah. O stvareh, ki pripadajo predstojnikom, naj jih ne odloča veliko. En sam
naj predloži in razloži svojo zamisel. Drugi naj ubogajo.
Don Bosko jim je na takih srečanjih večkrat omenil velika dela, ki naj bi
jih opravili njegovi sinovi, zbrani v Družbi. Včasih je kdo ugovarjal: »Kako naj
naredimo vse to, ko nas je tako malo?« In on: »Odgovoril ti bom z enim izmed

22.2 Page 212

▲back to top


212
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
duhovnih vodil sv. Vincencija Pavelskega: V velikih stiskah je priložnost, da po-
kažemo, ali zares zaupamo v Boga. Zapomnite si, da trije delavci opravijo več
dela kot deset, če pomaga Božja roka. In on jo vedno ponudi, ko moramo storiti
naloge, ki presegajo naše moči.«
Kdo drug je vzkliknil: »Ko smo pa tako revni.« In don Bosko je imel nava-
do odgovoriti: »Revščina je naša prednost, je Božji blagoslov. Še več, prosimo
Gospoda, da bi ohranili prostovoljno uboštvo. Ali Jezus Kristus ni začel v jaslih
in končal na križu? Kdor je bogat, želi v miru uživati in išče lagodnost, zadoš-
čenje in brezdelje. Duh požrtvovalnosti ugasne. Berite cerkveno zgodovino in
prepričali se boste, da je bila obilica časnih dobrin vedno vzrok propada veliko
skupnosti, ki so zato, ker niso zvesto ohranile prvotnega duha uboštva, zapadle
v neštete nesreče. Tiste pa, ki so ostale uboge, so čudovito uspevale. Kdor je
ubog, misli na Boga in se k njemu zateka in zagotavljam vam, da Bog vedno
poskrbi za malo ali za veliko. Kdor pa živi v razkošju, zelo lahko pozabi na Gos-
poda. Se vam ne zdi izredna milost, da smo primorani moliti in prositi? Ali nam
je do sedaj kdaj kaj zares potrebnega manjkalo? Nikar se ne bojte. Materialna
sredstva nam nikdar ne bodo manjkala, in to v sorazmerju z našimi potrebami
in s potrebami naših fantov.«
Meseca novembra je namenil svoje govore težavam, ki so jih nekateri izkusili
zaradi odsotnosti iz doma. Don Bosko je imel navado reči: »Abraham je prebival
v mestu Kur na Kaldejskem. Bog ga je izbral, da bi z njim začel izpolnjevati na-
črte svojega usmiljenja za odrešenje sveta. Prikazal se mu je in dejal: Abraham!
Zapusti to zemljo, svoje sorodnike, hišo svojega očeta, odstopi svojo posest prija-
teljem in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal. Naredil te bom za glavarja velikega
naroda, blagoslovil te bom, poveličal bom tvoje ime in te blagoslovil.
Bog bi lahko Abrahamu dejal, da naj živi odmaknjeno od svetnega hrupa
in dogajanja v deželi, polni malikovanja. Pa ne. Bog je hotel, da bi ubogal, da bi
pripravljen na vse zapustil svojo domovino in se izpostavil naporom dolgega in
nevarnega potovanja iz ljubezni do njega. To je bil pogoj, ki ga je postavil očaku
zato, da bi izpolnil svojo veličastno obljubo.
In Abraham se ni pomišljal in se je odpravil na pot, ne da bi natančno vedel,
kam gre: Pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal. In pokoraval se je tako, da je bil
celo pripravljen darovati svojega edinega sina. In kaka slava mu je prišla zara-
di njega! – Sam pri sebi sem prisegel, je rekel Gospod, blagoslovil in pomnožil
bom tvoj zarod kot zvezde na nebu in pesek na obrežju morja in kakor prah
zemlje. Če lahko kdo prešteje zrnca prahu na zemlji, bo lahko preštel tudi tvoje
potomce. Tvoji nasledniki se bodo polastili vrat tvojih nasprotnikov in v tvojem

22.3 Page 213

▲back to top


BiS 6 — 24. poglavje
213
semenu bodo blagoslovljeni vsi narodi na zemlji, ker poslušaš moj glas. – Ker ga
je Bog našel pripravljenega, da zaradi njega vse zapusti, ga je naredil za vladarja
celega kraljestva, mu razodel svoje načrte in mu pokazal skrivnostne odloke
svoje pravičnosti in usmiljenja.«
S tem zgledom je don Bosko pokazal potrebo in prednost, da vsak sledi
svojemu nebeškemu klicu, in to za kakršno koli ceno, tudi za ceno ljubezni do
lastne družine, saj je Jezus Kristus rekel: »Kdor zapusti svoj dom ali brate ali
sestre ali očeta ali mater, svoje otroke in posest zaradi mojega imena, bo prejel
stokratno in bo dobil v dar večno življenje. In kdor ljubi svojega očeta in mater
bolj kot mene, ni mene vreden.«
Ko je ob drugi priložnosti govoril o isti temi, je razložil, kako primerno je
za službo Cerkvi ali za redovno življenje, da kdo živi daleč od rojstnega kraja.
Rekel je: »Skoraj vsi preroki so v trenutku, ko so morali začeti izpolnjevati svoje
poslanstvo, bili daleč od krajev svoje mladosti. Bog jih je poslal v daljne kraje,
kjer so jih veselo sprejeli in kjer so pridigali ljudstvom. V domačem kraju pa jih
ali ne bi sprejeli ali bi jih, kot se to dogaja, pogosto preganjali, jih metali v ječe,
trpinčili. In če jim je uspelo pobegniti, so se umaknili v puščavo. Elija in Elizej
nista v domačem kraju obujala mrtvecev k življenju, čudežno množila olja in
vina in opravljala drugih čudežnih del.
Celo samega Božjega učitelja, ki se je prvič predstavil v svojem domačem
mestu Nazaretu, da bi razlagal Sveto pismo, so na začetku sicer občudovali za-
radi njegove modrosti, potem pa so njegovi someščani zaradi kakega upraviče-
nega očitka začeli govoriti: – Ali ni on sin tesarja Jožefa? In kaj si domišlja, da
nas bo učil? – Postavili so pod vprašaj vse njegove čudeže in so kričali: – Vse
stvari, ki si jih, kakor pravijo, naredil v Kafarnaumu, naredi tudi tukaj v svojem
domačem kraju. – Toda Jezus jim je odgovoril: – Resnično, povem vam, da nobe-
nega preroka ne bodo sprejeli v svojem domačem kraju. – In njegovi someščani
ga niso hoteli poslušati, dvignili so se in ga vsi besni izgnali iz svojega mesta ter
ga peljali na hrib, na katerem je bil zgrajen Nazaret, in ga hoteli vreči v prepad.
Jezus je z očitnim čudežem preprečil, da bi ga prijeli, šel je sredi te raz-
besnele množice in odšel v Kafarnaum. Nikdar več se ni vrnil v Nazaret. Šel je
prenočevat in obedovat na Lazarjev, Petrov, Nikodemov dom in v hišo Jožefa
iz Arimateje, kakor menijo nekateri, nikdar pa ga niso več videli, da bi spal ali
jedel v domači hiši pri svoji materi.
To je bil nauk, ki ga je Božji Zveličar dal svojim učencem. Kajti zavist, ljubo-
sumje, hudobija, užaljeno samoljubje, spori med družinami, materialne pred-
nosti, politične stranke in celo gorečnost, s katero ljubimo duše in Cerkev, so

22.4 Page 214

▲back to top


214
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
pogosto vzroki, zaradi katerih kdo, pa naj bo še tako svet, ni dobrodošel v do-
mačem kraju.
In če zares ne bi bil velik svetnik? Potem lahko s popolno gotovostjo tr-
dimo, da v domačem kraju ne bo mogel narediti veliko dobrega. Razlog je na
dlani. Vsak je v svojem domačem kraju preživel otroška leta. In znano je, da je
vsak, pa naj je bil še tako kreposten, naredil kako veliko ali majhno napako, za
katero se je razvedelo med ljudmi in je postala splošno znana.
Kdo se je mogoče s kom sprl, celo stepel, mogoče je kdaj preveč pil in se
upijanil, mogoče se je družil s kakim ničvrednežem, grdo govoril, se šel kopat v
slabi druščini, kradel sadje v vinogradih in sadovnjakih, izmaknil denar doma
in podobne stvari. Naj bo sedaj še tako dober govornik, bi mu, če bi s prižnice
očital kak nered, lahko vrgli v obraz: – Saj si take stvari ti sam delal. Ti si z me-
noj storil to in to, rekel to in ono. – In take govorice, tudi če so izrečene brez
hudobije, uničujejo večji del dobrega sadu pridige. Navadno so to zelo nepo-
membne stvari, prave otročarije, ki pa seštete delujejo nadvse porazno.
V nekem kraju sem se znašel sredi uglednih osebnosti. Neki pridigar, vre-
den vsake pohvale zaradi njegove izobrazbe, zgovornosti in pobožnosti, je pri-
digal duhovne vaje. Toda bil je domačin in pogovor se je sukal okoli njega. Eden
izmed navzočih je nastopil in dejal: – Ta pridigar je bil kot mlad fant velik do-
mišljavec in jaz sem ga oklofutal.
– Je to mogoče? so vsi začudeni vprašali.
– Sramotil me je in jaz sem mu pripeljal dve zaušnici. Tedaj so prišli njegovi
starši k mojim in se začeli prepirati. Jaz pa sem tistega gobezdača počakal zunaj
vasi in sem prvima zaušnicama dodal še štiri druge. Prav zares! Ko je bil maj-
hen, je delal svoje vragolije. Res, sedaj je v redu, toda takrat jih je ...
In ni dokončal tega stavka.
Mene je stvar močno prizadela in sem sam pri sebi dejal: »To me vedno bolj
prepričuje, da nihče ni prerok v domačem kraju.«
Potem je don Bosko še omenil velike nevarnosti, ki se jim izpostavlja klerik
v domačem kraju, čeprav je še tako dober, in nadaljeval:
»In tisti, ki se je odločil, da zapusti domači kraj, kam bo šel? Od česa bo ži-
vel? Kje bo našel oporo, vodnika, ki naj bi ga vodil po pravi poti?«
Potem ko je prikazal duhovne in časne potrebe škofijskega duhovnika, je
podal možnosti redovne družbe za tistega, ki ima poklic in ga tudi hoče ohrani-
ti. V redovni družbi bi našel mir, gotovost in tudi materialno prednost.
Medtem so v oratoriju slovesno praznovali dan Marijinega brezmadežnega
spočetja. Pri večernem govoru je naznanil, da bi naslednji dan, to je v petek,

22.5 Page 215

▲back to top


BiS 6 — 24. poglavje
215
potem ko bi šli vsi spat, v svoji sobi imel poseben nagovor. Konference naj bi se
udeležili le povabljeni. Duhovniki, kleriki in laiki, ki so don Bosku pomagali pri
njegovih naporih in bili uvedeni tudi v skrivnosti oratorija, so slutili, da bo šlo
za zelo pomembne stvari.
Dne 9. decembra 1859 so se torej zbrali v don Boskovi sobi.
Najprej so z običajnimi molitvami prosili za razsvetljenje Svetega Duha in
pomoč presvete Device Marije, nato pa je don Bosko na kratko predstavil vse-
bino prejšnjih razgovorov. Potem je razložil, kaj je bistvo redovne družbe, nje-
no pomembnost, nesmrtno slavo, ki si jo zasluži tisti, ki se popolnoma posveti
Bogu, lahkoto, s katero more rešiti svojo dušo, neizmerne zasluge, ki si jih more
pridobiti s pokorščino, nesmrtno krono, ki si jo je zaslužil, in dvojno poveličanje
v nebesih za redovnika, ki se je odpovedal vsemu svetnemu.
Nato je z ganjenim glasom napovedal, da je prišel trenutek, da uresniči tako
družbo, ki jo je že toliko časa želel ustanoviti in ki je bila osrednji predmet nje-
govega prizadevanja; da ga je k temu spodbujal papež Pij IX., da taka družba
že deluje v obliki izpolnjevanja običajnih predpisov, čeprav še ni šlo za izrecno
obveznost v vesti, ki ji že večina pričujočih pripada, če ne drugače vsaj v duhu,
nekateri pa celo z začasnimi zaobljubami. Dodal je še, da bi v tako družbo stopi-
li tisti, ki bi po resnem premisleku imeli namen ob svojem času narediti obljubo
čistosti, uboštva in pokorščine.
Nato je sklenil svoj nagovor z mislijo, da je za tiste, ki so prihajali na njegove
nagovore, prišel čas, da se izrečejo, ali želijo ali ne želijo vstopiti v družbo, ki
bi se imenovala oziroma bi ohranila ime sv. Frančiška Saleškega. Tisti, ki ne bi
imeli namena stopiti v družbo, naj v prihodnje ne prihajajo na nagovore. Od-
sotnost bi bila sama po sebi znamenje, da ne sprejemajo ponudbe. Navzočim je
dal teden dni časa, da bi o tem mirno razmislili pred Bogom.
Ko je don Bosko končal, so zmolili zahvalno molitev in zbor se je razšel v
popolni tišini. Ko so zapustili don Boskovo sobo in ko so bili na odmoru na dvo-
rišču, jih je več po tihem menilo: »Don Bosko hoče iz nas narediti redovnike.«
Klerik Cagliero je bil neodločen in ni vedel, ali naj postane član nove druž-
be. Celo uro se je sprehajal pod stebriščem in v mislih begal sem in tja. Končno
pa se je odločil in tovarišu, ki je bil ob njem, dejal: »Ali redovnik ali neredovnik,
to je vseeno. Odločen sem, da tako kot vedno ostanem pri don Bosku.« Nato je
napisal listek don Bosku in mu zagotovil, da se popolnoma prepušča in izroča v
roke svojemu predstojniku. Ko ga je potem don Bosko srečal, se mu je nasmeh-
nil in dejal: »Pridi z menoj, pridi. To je tvoja pot.«

22.6 Page 216

▲back to top


216
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Zbor za vstop v družbo je bil 18. decembra 1859. Samo dva se nista predsta-
vila. Iz zapisnika, ki ga hranimo v naših arhivih, posnemamo:
»V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Amen.
V Gospodovem letu tisoč osemsto devetinpetdesetem, dne 18. decembra so se v tem
oratoriju v sobi duhovnika Janeza Boska ob devetih zvečer zbrali: on, don Bosko, duhov-
nik Viktor Alasonatti, kleriki Angel Savio, diakon, Mihael Rua, subdiakon, Janez Cagliero,
Janez Krstnik Francesia, Frančišek Provera, Karel Ghivarello, Jožef Lazzero, Janez Bonetti,
Janez Anfossi, Alojzij Marcellino, Frančišek Cerruti, Celestin Durando, Sekund Pettiva, An-
ton Rovetto, Cezar Jožef Bongiovanni, fant Alojzij Chiapale, vsi z namenom, da bi ohranili
duha ljubezni, ki je potreben v delu za oratorije za ubogo in zapuščeno mladino, ki je v teh
žalostnih časih izpostavljena v škodo družbe brezbožnosti in nevere.
Pričujoči so se želeli združiti v družbo ali kongregacijo, ki bi imela za cilj medsebojno
pomoč pri lastnem posvečenju, se posvetila večji Božji slavi in zveličanju duš, zlasti naj-
bolj potrebnih vzgoje in pouka. Ko so skupno odobrili predloženi načrt, so v kratki molitvi
prosili za razsvetljenje Svetega Duha, izvolili člane, ki naj bi sestavljali vodstvo družbe za
to in bodoče kongregacije, če bo Bogu ugajalo dati ji rast.
Enoglasno so prosili njega, začetnika in pobudnika, da bi prevzel službo vrhovnega
predstojnika, ki po naravi pripada njemu. On je službo sprejel z željo, da bi si lahko sam
imenoval prefekta. Ker temu nihče ni oporekal, je menil, da bi imenoval za prefekta pisca
tega zapisnika, ki je že tako do tedaj opravljal to službo.
Nato so volili druge člane vodstva. Domenili so se, da bodo volitve opravili tajno in
čim bolj na kratko. Izvoljeni svet pa naj bi sestavljali: duhovni voditelj, ekonom in trije
svetovalci z dvema zapisnikarjema, kot je bilo povedano.
Ko so v ta namen izvolili tajnika, sestavljavca tega poročila, in odobrili njegovo delo,
so opravili volitve za vsako službo. Za duhovnega voditelja je bil enoglasno izvoljen subdi-
akon Mihael Rua, ki izvolitve ni zavrnil. Na ponovnih volitvah je bil izvoljen za ekonoma
diakon Angel Savio, ki je tudi sprejel izvolitev.
Treba je bilo izvoliti še tri svetovalce. Izvoljen je bil klerik Janez Cagliero kot prvi sveto-
valec in kot drugi svetovalec klerik Janez Bonetti. Za tretjega in zadnjega sta dobila enako
število glasov klerika Karel Ghivarello in Frančišek Provera. Ob ponovnih volitvah je dobil
pretežno večino klerik Ghivarello. S tem je bilo dokončno izvoljeno vodstvo naše Družbe.
Ko je bilo vse opravljeno, je bil sestavljen in prebran zapisnik pred vsemi zbranimi, ki
so potrdili njegovo verodostojnost in odločili, da naj se ohrani izvirnik, ki naj ga v potrdi-
tev podpišeta vrhovni predstojnik in sestavljavec
duhovnik JANEZ BOSKO in VIKTOR ALASONATTI, duhovnik, prefekt.
Tako je bil ustanovljen prvi svet, ki se je potem preimenoval v vrhovni svet,
medtem ko so vsi člani, ki so se udeležili prvega zbora, dobili naslov ustanovnih

22.7 Page 217

▲back to top


BiS 6 — 24. poglavje
217
članov družbe. Tisti, ki niso vstopili v družbo, so lahko popolnoma svobodno
sledili svojo pot, še naprej uživali gostoljubnost oratorija, srečno končali svoje
šolanje, dosegli duhovniško dostojanstvo in vedno ostali don Boskovi prijatelji.
V naših poročilih bomo podajali dogajanje zborov sveta do leta 1865, ker
zaradi preobilice snovi ne moremo nadaljevati tega poročanja. Imenovali bomo
tudi tiste, ki so v teh šestih letih postali člani družbe in ji ostali zvesti do smrti.
Vendar je bilo še veliko drugih, ki se sicer niso vezali z zaobljubami, pa so ven-
dar ostali zvesti na področju, kamor jih je klicala Božja previdnost. Pravično je,
da jih tudi omenimo, ker so določen čas, preden so nas zapustili, pridno delali
ob don Boskovi strani pri vzgoji in poučenju dečkov. Pod častitim imenom sa-
lezijanskih sodelavcev so se celo življenje bojevali pod praporom sv. Frančiška
Saleškega.
Prav tako bomo skušali korak za korakom slediti rasti in širjenju salezi-
janske družine, ki jo lahko imenujemo ustanovo presvete Device Marije. Videli
bomo, koliko poguma in vztrajnosti je don Bosko pokazal v stiskah, preganjanju
in razočaranjih v nalogi, ki mu jo je zaupala nebeška mati Marija.

22.8 Page 218

▲back to top


25.
poglavje
Don Boska kritizirajo: zaradi pogostega obhajila njegovih fantov,
zaradi njegovih učiteljev, ki ne hodijo na predavanja v semenišče, zaradi
nezadostnega teološkega študija – Bojazen, da bi najboljši kleriki ostali pri
don Bosku, in prizadevanje, da bi jih odtrgali od njega – Don Boskovo pismo
kanoniku Vogliottiju o služi v stolnici – Don Boska obtožujejo, da hoče biti
neodvisen od cerkvene oblasti – Nekaterim ni prav, da don Boskovi kleriki
študirajo na učiteljišču in na univerzi – Nevarnosti univerze – Obtožbe proti
don Bosku, naslovljene na nadškofa Fransonija; kanonik Nasi brani don
Boska – Nadškofove besede v obrambo don Boska
– Dobronamerni don Boskovi prijatelji
Don Boskovi odnosi do najvišjih cerkvenih oblasti v nadškofiji so bili odlični.
Generalna vikarja Ravina in Fissore sta ga vedno podpirala in kanonik Zappata
je bil njegov prijatelj. Večina duhovnikov mu je bila naklonjena. On sam je bil
popolnoma miren in gotov, saj je v vsem imel don Cafassovo odobritev. Vendar
mu med učenimi in pobožnimi duhovniki tudi nasprotnikov ni manjkalo. Tako
bolj ali manj odkrito nasprotovanje se je začelo leta 1844 in je trajalo vse do
1883. Pokazala se je resničnost reka: 'Slabega duhovnika kaznujejo, dobrega
duhovnika podpirajo, svetemu duhovniku pa delajo težave.' Stvar je razumljiva.
Sveti duhovnik, ki to dokazuje z izrednimi dejanji, dokler ni poznan, budi ne-
zaupanje in vabi k treznosti v presojanju. Prav tako ta človek, ki prekaša druge,
izstopa iz običajnega tira dogodkov, ki se mu prilagajajo vsi njegovi sobratje.
Tako izvzemanje iz običajnega je nekako zoperstavljanje večini in nekaj nedo-
pustnega. In končno igra pri tem svojo vlogo tudi nezavedna človeška slabost.

22.9 Page 219

▲back to top


BiS 6 — 25. poglavje
219
Prvi očitek, ki ga je moral don Bosko slišati, je veljal njegovi lahkotnosti pri
dajanju dovoljenja za pogosto sveto obhajilo. Pogosto obhajilo je priporočal vsem,
ki so vstopili v praznične oratorije, in je bil prvi, ki je uvedel vsakdanje obhajilo v
kak moški internat. To ravnanje so grajali mnogi turinski duhovniki in ravnatelji
semenišč, ker je med duhovščino še močno vladal janzenistični duh.
Toda don Bosko je prihajal iz šole don Cafassa in zatorej iz šole sv. Alfonza
Ligvorija. Preveval ga je duh katoliške Cerkve, ki je prihajal s Tridentinskega
koncila in je dobil svoj izraz v izjavah papeža Pija X. Vendar se on ni spuščal v
teoretične razprave, ker je njegovo življenje bilo bolj praktično kot teoretično.
Svojim nasprotnikom je odgovarjal s kratkimi besedami. Eden izmed teh mu je
nekega dne prišel ugovarjat.
»Kdo je zadosti pripravljen, da bi lahko prejemal vsak dan sveto obhajilo,
ko je sam sv. Alojzij šel k obhajilu samo enkrat na teden?«
»Ko boste našli koga,« mu je odgovoril don Bosko, »ki bo tako popoln in
goreč kakor sv. Alojzij, mu bo zadosti tudi obhajilo enkrat na teden, kajti on je
imel navado, da se je tri dni pripravljal in tri dni zahvaljeval za ta dogodek. Zato
je bilo zadosti obhajilo enkrat na teden, da je bilo njegovo srce vedno goreče in
pripravljeno za vse dobro.«
Kdo drug mu je nasprotoval in v ta namen navajal izrek sv. Frančiška Sa-
leškega, ki vsakdanjega obhajila ni niti hvalil niti grajal. Don Bosko mu je odgo-
voril: »Zakaj ga potem vi grajate? Torej ga tudi vi ne zavračajte.«
Ti gospodje pa niso mislili na to, kako zelo si je don Bosko prizadeval, da bi
dečki vredno prejemali sveto obhajilo. Njegovo načelo je bilo, da je samo smrtni
greh zadosten razlog, da ne pristopimo k evharistični mizi. Prav tako ni do-
voljeval vsakdanjega obhajila tistim, ki so stalno delali male grehe. Določil je
tudi mejo za spoved: duhovnikom in klerikom ter gojencem je priporočal redno
tedensko spoved in stalnega spovednika. Vendar je zlasti dečkom priporočal:
»Raje, kot da bi delali božjeropne spovedi in obhajila, zamenjajte vsakokrat
spovednika.«
Toda nadležni svetovalci niso nehali prepričevati don Boska, da bi spreme-
nil svoj način vzgoje. Profesor kanonik Anfossi nam piše: »Nekega večera pozne
jeseni, ne vem več točno ali leta 1858 ali 1859, je prišel v oratorij duhovnik
C..., zelo ugleden in vpliven v turinski družbi. Bil je človek sitnega značaja, ki se
ni znal približati mladini, nesrečen pri svojih pastoralnih posegih in znan po
pomanjkanju dobrega duha. Med drugim je zastopal mnenje, da se ne smejo
ustanavljati dobrodelne ustanove brez privolitve in podpore državnih oblasti.

22.10 Page 220

▲back to top


220
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Kako drugače je mislil don Bosko, ki si je vedno prizadeval samo za odobritev
Cerkve in papežev blagoslov. Videl sem, kako je ta gospod vstopil v Oratorij sv.
Frančiška Saleškega. Ker so bili gojenci v učilnicah ali v delavnicah, je bilo dvo-
rišče prazno. Stopil sem mu naproti, in ker je izrazil željo, da bi rad govoril z don
Boskom, sem ga odpeljal v majhno govorilnico v prvem nadstropju ob pisarni
don Alasonattija in šel iskat don Boska. Ko sta končala razgovor, sem jaz, ki sem
čakal zunaj, pospremil duhovnika do vratarnice in kmalu zatem naletel na don
Boska, ki mi je dejal:
»Veš, kaj mi je prišel razlagat ta duhovnik?«
»Ne, kako naj bi vedel?«
»Očital mi je, da jaz spodbujam fante k pogostemu prejemanju zakramen-
tov. Misli, da je zadosti, če prejmejo zakramente na glavne cerkvene praznike,
ker sicer postanejo hinavci. Odgovoril sem,« je nadaljeval don Bosko, »da so mi
uspehi moje vzgoje bili v veliko zadoščenje in da je to tudi nauk velikih svetni-
kov. Toda Don C... je vztrajal pri svojem. Tedaj sem vstal in sem ga povabil, da bi
se o tem pomenil z don Cafassom.« Toda Don C... se gotovo nikdar ni predstavil
don Cafassu. To je bil eden izmed tistih ljudi, ki so don Bosku očitali, da zavrača
nasvete modrih ljudi.
Poleg tega so ti pametni ljudje don Boska kritizirali še zaradi nečesa druge-
ga. Ni jim bilo po volji, da je oratorij bil in je še zatočišče nadškofijskih klerikov,
ker je bilo semenišče še vedno zasedeno od vlade. Niso mogli ali niso hoteli
razumeti, da je bila don Boskova ustanova kraj cerkvenih poklicev. Niso mogli
doumeti pomena zavoda, ki je skrbel za duhovnike v Piemontu, v Italiji in tudi
zunaj Italije. Zato so bolj hladno gledali na don Boska, ki se je razen z ubogimi
rokodelčki ukvarjal tudi z vzgojo dijakov in klerikov. V svoji modrosti so ga ime-
li za nesposobnega, da bi vzgajal mlade duhovnike.
Nezadovoljstvo se je povečalo, ko je don Bosko moral nehati pošiljati svoje
klerike v šolo v semenišče, ker jih je nujno potreboval kot učitelje v gimnazijskih
razredih. Čeprav se je o tem pogovoril z generalnim vikarjem, je vendar dobil
opomin od nadškofijske pisarne, kakor da bi se s tem hotel odtegniti cerkveni ob-
lasti. Toda Božji služabnik si je moral pomagati, kakor je vedel in znal, saj je tiste
klerike potreboval za učitelje, ker drugih ni dobil, ali pa se odpovedati razširitvi
svojega področja, ki ga je odločno načrtoval. Ko je škofijska pisarna slišala njego-
ve razloge, so mu dovolili izjemo. Klerikom učiteljem pa je toplo priporočil, naj
temeljito preštudirajo snov, ki jo je predvideval semeniški program, kajti izpite so
redno delali v semenišču. Poleg tega jih ni prepustil samim sebi, temveč je teolog
Berta z njimi ob nedeljah in praznikih ponavljal šolsko snov.

23 Pages 221-230

▲back to top


23.1 Page 221

▲back to top


BiS 6 — 25. poglavje
221
Toda vse druge klerike, ki niso bili zaposleni s šolo v oratoriju, je podredil
brez izjeme škofijskemu pravilniku za študij teologije.
Govorilo se je, da don Boskovi kleriki, raztreseni od toliko različnih opravil,
si niso mogli pridobiti potrebnega teološkega znanja. »Toda jaz lahko zagoto-
vim,« je pisal teolog Dominik Bongiovanni, »da so kleriki iz oratorija zares pri-
dno študirali in mnogi izmed njih so se odlikovali po znanju celo med semenišč-
niki in so dosegli celo doktorat iz teologije.« To trditev potrjujejo tudi zapisniki
o opravljenih izpitih, ki hranijo ocene, ki so jih prejeli.
Mnogi so tudi ljubosumno gledali na don Boskove klerike in trdili, da jih
sebično hrani za svojo malo družbo in škofiji odjeda najboljše duhovnike tako
po sposobnosti kakor pobožnosti. Nikakor niso hoteli razumeti, da je obdržal
zase tiste, ki so mu mogli biti v največjo pomoč. Z druge strani pa je s tem, ko si
je pridržal enega klerika, vzgajal sto drugih za škofijo, in to popolnoma zastonj
ali za majhno mesečnino, in to take, ki se brez don Boskove pomoči gotovo ne
bi mogli šolati in nikdar ne bi stopili v cerkveno službo. Toda nekateri gorečneži
se o tem niso dali prepričati, saj je bila takrat prihodnost Cerkve bolj kot kdaj v
Božjih rokah. Zato so tistim redkim, ki so se ustavili v oratoriju in so bili nujno
potrebni za delovanje le-tega in ki so don Boska stali toliko denarja in težav,
nastavljali vse mogoče pasti, ki so jih oni šteli za dejanja krščanske ljubezni. Z
obljubami zastonjskih mest v semenišču, z beneficiji in častnimi mesti v Cerkvi
so jih skušali privabiti k sebi in da bi zapustili svojega dobrotnika. V tej kalni
igri so se povezovali tudi s sorodniki in neredko jim je tudi uspelo. Bridkosti, ki
jih je don Bosko moral doživeti, so bile velike, in da oratorij kljub vsemu temu
ni propadel, je bila zasluga presvete Device Marije.
Tega leta je nastala še nova težava zaradi službe pri cerkvenih obredih,
ki jih je oratorij opravljal v stolni cerkvi. Rektor semenišča in provikar škofije
kanonik Vogliotti je prosil don Boska, da bi njegovi kleriki še nadalje stregli
kanonikom. Don Bosko si je vzel nekaj dni časa za premislek, potem pa takole
odgovoril:
Velezaslužni g. rektor!
Spet in spet sem premišljeval, kako bi mogel nekaj naših klerikov osvoboditi za cer-
kveno službo, kakor ste mi pisali. Toda čas, ko naj bi bili na voljo v stolnici, sovpada s
časom, ko morajo biti navzoči pri delu v oratorijih, kjer so vsi zaposleni.
Ker mi ne pomagajo ne drugi duhovniki ne drugi kleriki, so naši kleriki od jutra do
večera zaposleni s katekizmom, praznično šolo, z asistenco dečkov v cerkvi in zunaj nje
tako doma v Valdoccu kakor v Vanchigli in v Porta Nuovi.

23.2 Page 222

▲back to top


222
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Do sedaj sem zadržal zase samo toliko, kolikor mi je bilo potrebno, da sem izpolnil
vsa mesta. Če bi moralo pri kaki slovesnosti sodelovati več klerikov, se bom rade volje
potrudil, da vam jih priskrbim toliko, kolikor jih boste potrebovali.
Kanonik Anglesio ima precej klerikov, ki niso tako vsestransko zaposleni kot naši.
Mogoče bi se obrnili nanj? Pomislite malo.
Gospod T. Gaude je govoril s klerikom Molinom in bi ga rad vključil v kler pri S. Fi-
lippu. Toda tudi pri nas imamo obrede, božjo službo itn. in ga močno potrebujem. Prosim
vas, da ga oprostite te naloge.
Pošiljam vam izjavo o lepem vedenju naših klerikov med počitnicami. Priporočam se
za revizijo S. Cornelia in se izrekam vaše uglednosti vdanega služabnika.
Duhovnik JANEZ BOSKO
Turin, 12. novembra 1859
Zaradi takih sicer vljudnih in spodobnih nasprotnih mnenj glede klerikov
oratorija so se našli ljudje, ki niso dobro poznali vseh okoliščin in so negodovali
nad don Boskom ter ga obtoževali, da hoče biti v škofiji nekaj posebnega in si z
vso močjo prizadeva, da se mu ne bi bilo treba pokoravati predstojnikom. Kljub
temu da je imel don Bosko vedno najboljši namen v vseh svojih dejanjih, se je
nekajkrat zdelo, da imajo njegovi nasprotniki prav. Don Boskova Družba še ni
bila potrjena in škofijska pisarna je nerada prenašala nekatera dejanja, ki so
bila vsekakor potrebna, da se ne bi zatrli začetki njenega življenja. Poleg tega pa
don Bosko po papeževem nasvetu in z odobritvijo nadškofa ni mogel, da ne bi
storil vsega, kar je vodilo k uresničitvi teh načrtov. Zaradi tega so nastali nespo-
razumi. Če je šel v škofijsko pisarno po kako dovoljenje, so mu ga odbili. Don
Bosko je nekega dne, ne da bi omenil svoje poslanstvo in svoje načrte, izjavil:
»Toda gospodje, saj ne prosim zase. Pomislite: popolnoma sem v službi škofije
in ne dobim za to ničesar. Delam samo za zveličanje duš. Nič drugega vas ne
prosim, kot da pustite, da delam za Božjo slavo.«
Ko je slišal koga, kako je izmaličeno razlagal njegove namene, kakor da bi de-
lal iz želje po neodvisnosti od cerkvene oblasti, je menil: »Preglejte vse moje delo
in preučite vse moje spise in videli boste, s kakim namenom vse delam. Poglejte
moje javno delovanje in vse, kar delam doma, in ugotovite, ali je treba kaj storiti
drugače. Če kaj ni prav, mi povejte in jaz bom skušal popraviti, kar ni prav. Opozo-
rite me, vendar čisto določno in ne s kakimi splošnimi namigovanji.«
Končno ni manjkalo niti takih, ki so obsojali eno izmed previdnostnih don
Boskovih odločitev. Zanj je bilo jasno razvidno, da nekateri politiki kljub Casa-
tijevemu šolskemu zakonu skušajo leto za letom vedno bolj onemogočati svo-

23.3 Page 223

▲back to top


BiS 6 — 25. poglavje
223
bodo pouka. Ti ljudje so bili pripravljeni postaviti nepremostljive ovire z name-
nom, da redovniki in duhovniki nasploh ne bi mogli posegati v javno kakor tudi
ne v zasebno šolstvo, tako srednje kakor strokovno. »Končano je,« je ponavljal,
»časi so težki in ne bo kmalu drugače. Čez nekaj let bomo morali zapreti naše
šole ali pa imeti izprašane učitelje, mojstre in profesorje.«
Zato je že prej poslal nekaj svojih klerikov študirat, da so naredili izpite za
osnovnošolske učitelje. V ta namen se je dogovoril z nekim izkušenim profesor-
jem, ki je med počitnicami prihajal poučevat v oratorij, in precej od njih jih je z
odliko naredilo izpite na učiteljišču.
Prav tako je nekaj najsposobnejših poslal na univerzo, kjer naj bi študirali
razne šolske predmete in dosegli profesuro. Prav don Bosko je bil prvi izmed
redovnih predstojnikov in takrat celo edini, ki je svoje klerike vpisal na univer-
zo, kjer naj bi študirali književnost, filozofijo, matematiko, kakor nam poroča
kanonik Anfossi, ker je bil tudi on sam eden izmed njih. Vendar jih nikdar ni
oprostil, da se ne bi predstavili na izpit iz teologije.
S tem je don Bosko hotel pokazati, da se mora kler sprijazniti z državno za-
konodajo in se tako zoperstaviti laični, brezbožni in pohujševalni šoli. Skrbel je
za veliko število cerkvenih poklicev. Javno je kazal, kako zelo ceni univerzitetni
študij. Pripravljal se je, da bi tudi zunaj Turina širil svojo Družbo, ko ta v orato-
riju ne bi mogla več poučevati.
Don Bosko se je v tem ravnal po dogovoru z generalnim vikarjem škofije, o
čemer nam priča don Rua. Vendar pa s tem niso bili zadovoljni mnogi tudi zelo
pobožni duhovniki. Nekateri škofje so zavračali in nekateri celo obsojali, da se
je don Bosko uklonil neupravičenim zahtevam vlade, in niso dovoljevali, da bi
njihovi duhovniki delali izpite pred državno komisijo. Toda ko so videli posledi-
ce svojega ravnanja v škodo duš, so se zavedeli, kako pametno je v korist Cerkve
ravnal don Bosko. Don Bosko je škofe spodbujal, da bi se uklonili tej nuji, ker
bi sicer izgubili vse cerkvene šole. Kmalu jih je veliko posnemalo njegov zgled.
Don Bosko sam je predstojnikom različnih redov svetoval, naj si poiščejo diplo-
mirane profesorje za svoje redovne šole. Sprva so bili presenečeni, toda kmalu
so se sami prepričali, da ne gre drugače. Na tak način je don Bosko vplival na
mnoge duhovnike in klerike, ki so se poleg njegovih usposobili za pouk na nižji
in višji gimnaziji.
On za ta cilj ni varčeval ne s trudom ne z denarjem ne s težavami. Prestal
je neizrekljive težave, da je izpeljal to zamisel, vendar je ob vsaki težavi, ki jo je
moral premagati, postal močnejši.

23.4 Page 224

▲back to top


224
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Poleg vseh težav so na začetku don Boska obtoževali tudi zaradi neprevid-
nosti, kajti študij na univerzi je bil velika nevarnost za študente duhovnike. Profe-
sor Tomaž Vallauri je dejal don Francesii: »Je don Bosko še vedno pripravljen po-
šiljati svoje klerike na univerzo? Povejte mu, da vlada tam zastrupljeno ozračje.«
Toda don Bosko je bil prepričan, da imajo katoliška načela globoke korenine
v srcih njegovih sinov, poleg tega pa jih je s svojimi opomini nenehno opozarjal
na nevarnosti. »Hočete biti krepki v boju s hudičem in njegovimi skušnjavami?
Ljubite Cerkev, spoštujte svetega očeta, prejemajte svete zakramente, obiščite
pogosto Jezusa v najsvetejšem zakramentu v tabernaklju, gojite pobožnost do
presvete Device Marije, darujte ji svoje srce in boste premagali vse skušnjave
in vabe sveta. Kadar gre za to, da delate dobro, da zavrnete zmote in se bojujete
proti njim, položite vse svoje zaupanje v Jezusa in Marijo. Tedaj boste zlahka
poteptali ozire na ljudi in boste zmogli celo pretrpeti mučeništvo.
Zato je v svoji razsvetljeni modrosti dal svojim pravilo in oporoko, da naj še
naprej skrbijo za dobre učitelje, ki se usposobijo za pouk s študijem na univerzi,
pa naj bodo to duhovniki ali kleriki.
Navedli smo oporekanje, ki ga je bilo leta in leta slišati proti don Bosku,
obenem pa smo podali tudi ustrezno obrambo. Res je, da mnogi takrat niso
mogli predvideti sadov don Boskovih zamisli, vendar pa so dobro vedeli, kako
je bil vedno junaško zavzet za vse dobro, zlasti za ubogo in zapuščeno mladino.
V splošnem poteku njegovih ustanov in del je bilo mogoče najti tudi pomanjklji-
vosti, lastne človeškim slabostim, ki jih je on sam obžaloval in jih skušal popra-
viti, če mu je bilo mogoče, vsekakor pa niso bile v skladu z opozorilom Svete-
ga Duha, ki je v knjigi Pregovorov v četrtem poglavju opozarjal: »Ne postavljaj
zank pravičnemu in ne išči hudobije v njegovi hiši in ne moti njegovega miru.«
Ti gospodje pa so neredko pošiljali mons. Fransoniju v Lyon obtožujoča po-
ročila proti don Bosku, tako da je ta, ko je prišel k njemu kanonik Nasi, vprašal:
»Povejte mi, ali je to, kar dela don Bosko, dobro ali slabo?« Kanonik mu je dal
poročila, ki so mogla priti samo od velikega prijatelja oratorija, in nadškof je bil
zadovoljen. Kmalu se mu je ponudila priložnost, da je izrazil svoje zadovoljstvo.
Odposlanstvo, sestavljeno iz treh duhovnikov, ki je obiskalo nadškofa, je po
poročilu o dogajanju v škofiji naštelo tudi obtožbe proti oratoriju. Med drugim
so don Bosku očitali, da hoče s študenti, ki jih je vzgojil, in z drugimi cerkvenimi
ljudmi, ki so stanovali pri njem v zavetišču, ustanoviti semenišče, kjer bi vzgajal
osebje za svojo ustanovo, kar bi bilo v škodo škofijskih semenišč in v sramoto
škofijskih pravic. Skušali so pritisniti na prelata, da bi napisal pismo, v katerem
bi don Bosku prepovedal uresničitev tega njegova načrta in mu celo ukazal, da

23.5 Page 225

▲back to top


BiS 6 — 25. poglavje
225
zapre oratorij v Valdoccu. Monsinjor, ki je dobro poznal don Boskove namene,
je dal trem poročevalcem, da so govorili, potem pa je vzkliknil: »Dal sem se
poučiti zaupni osebi. Nič mi ni bilo povedano o vsem tem, kar vi govorite. Na-
sprotno, slišal sem, da oratorij dela ogromno dobro delo. Pustite torej, da se v
Turinu nadaljuje to veliko dobro delo za duše, če ga že ne morem delati jaz.«
Naj tukaj končamo z oceno teologa kanonika Ballesia: »Zdi se mi, da lahko
trdim, da so bili nasprotniki in sovražniki don Boska, njegovega imena in nje-
govih ustanov tudi nasprotniki vsega dobrega. Končno pa sem mogel ugotoviti,
da so vsi ljudje, ki jim je bilo za resnično dobro, v teh stvareh mogoče drugače
mislili in so imeli svoje pomisleke glede njegovih del, vendar so se v bistvenem
vsi strinjali z njim in odobravali njegovo početje. Zlasti na začetku oratorija je
več uglednih duhovnikov pozorno in radovedno spremljalo njegovo delo in mu
bilo celo nasprotno. Toda kolikor je meni znano, so se ti ljudje spremenili, sku-
šali spoznati resnično stanje stvari in so postali njegovi prijatelji in celo dob-
rotniki.«

23.6 Page 226

▲back to top


26.
poglavje
Don Boskovi nagovori – Napoved božične devetdnevnice – Študirati pomeni
biti priden – Ne kradi – Ne govori grdih besed – Pokorščina spovedniku –
Odkritosrčnost pri spovedi – Spodbude za praznovanje božiča
December 1859. Začenjali so božično devetdnevnico in don Bosko ni-
kakor ni zanemaril tako lepe priložnosti, da bi svoje gojence čim bolj navdušil
za praznovanje tako vzvišene skrivnosti. Imel je sedem nagovorov, ker je druge
dni moral spovedovati pozno v noč. Eden izmed klerikov je zapisal glavne misli
njegovih nagovorov, s tem da je vključil tudi nagovore za konec leta, in mi jih
poklanjamo v dar svojim bralcem. Na čelu teh zapiskov je stavek iz Visoke pe-
smi: Kakor škrlatna vez so tvoje ustnice in tvoj glas je prijeten. S to svetopisem-
sko vrstico so hoteli nakazati ljubezen, ki je prihajala z don Boskovih ustnic, ki
so se vsako jutro namakale v krvi Jezusa Kristusa: ljubezen in pomaziljenje, ki
bi ju drugače težko izrazili.
15. december
Jutri bomo začeli obhajati božično devetdnevnico. Pripovedujejo o nekem človeku, ki
je gojil veliko pobožnost do deteta Jezusa, kako je pozimi potoval skozi gozd in globoko
med drevjem zaslišal glas in jok malega deteta. Sledil je glasu in zagledal prelepega joka-
jočega otročička. Poln sočutja je dejal: »Ubogi otrok, kako si se vendar znašel sam samcat
zapuščen v tem snegu?« Otroček je odgovoril: »Kako ne bi jokal, ko sem tako sam, zapu-
ščen od vseh in nihče se me ne usmili?« Ko je to izrekel, je izginil. Tedaj je človek spoznal,
da je bil ta otrok dete Jezus, ki je tožil zaradi nehvaležnosti in trdosrčnosti ljudi. To zgodbo
sem vam povedal zato, da Jezus ne bi imel priložnosti pritoževati se nad nami. Zato se
dobro pripravimo, da bomo čim bolje opravili to devetdnevnico. Zjutraj bomo pri maši
peli prerokbe, poslušali kratko pridigo in prejeli blagoslov. Dve stvari vam svetujem za te

23.7 Page 227

▲back to top


BiS 6 — 26. poglavje
227
dni, da boste mogli v sveti zbranosti opraviti to devetdnevnico. – 1. Spomnite se velikokrat
na dete Jezusa, na njegovo ljubezen do vas, ki jo je dokazal, ko je umrl za vas. Ko se boste
zjutraj ob zvoku zvonca zbudili, se takoj, ko boste čutili mraz, spomnite deteta Jezusa, ki
je na slami trepetal od mraza. Čez dan se potrudite, da se boste pridno učili ali opravljali
svoje delo, in bodite pozorni v šoli – iz ljubezni do Jezusa. Ne pozabite, da je Jezus napre-
doval v starosti in modrosti pred Bogom in ljudmi. Predvsem si pa iz ljubezni do Jezusa
prizadevajte, da ne boste naredili nobenega prekrška, ki bi ga mogel užalostiti. – 2. Pogos-
to ga obiskujte. Mi zavidamo pastirjem, ki so šli k betlehemskemu hlevčku, ga videli komaj
rojenega, mu poljubili ročico in mu darovali svoje darove. Rekli bomo: O, srečni pastirčki!
Pa vendar nimamo česa zavidati, ker imamo isto srečo tudi mi. Isti Jezus, ki je bil tam v
hlevčku, je tudi tukaj med nami v tabernaklju. Edina razlika je v tem, da so ga oni videli s
svojimi telesnimi očmi, mi pa ga gledamo z očmi vere in ni stvari, ki bi mu naredila večje
veselje kot to, da ga gremo pogosto obiskat. In kako naj opravimo svoj obisk? Najprej s
pogostim svetim obhajilom. V oratoriju so se zlasti v tej devetdnevnici vsi trudili, da bi
goreče prejemali sveto obhajilo, zato upam, da boste to storili letos tudi vi. Drug način
je ta, da stopite med dnevom za kratek čas, tudi samo za minuto tja in zmolite samo en
slavaočetu. Ste razumeli? Dve stvari bomo skušali torej storiti v tej devetdnevnici. Kateri?
Kdo ju zna povedati? Pogosto se bomo spominjali deteta Jezusa in se mu približali v sve-
tem obhajilu in v obisku v cerkvi.
16. december
Veseli me, da so šolske ocene dobre, kajti dobre ocene so znamenje, da se učite. In če
se učite, pomeni to dvoje. Prvič, da vam je to v čast, in drugič, da ste pridni sinovi. V tem
letu si boste torej pridobili čast ne samo tako, da boste šli vsi v naslednji razred, temveč
tudi tako, da boste vsi nagrajeni. Toda rekli boste: Kako naj bomo vsi nagrajeni? Nagrado
dobijo le nekateri, kajti don Bosko bi propadel, če bi hotel vse nagraditi. Toda jaz vam po-
navljam, da nagrad ne bodo dobili samo nekateri, temveč vsi tisti, ki si jo bodo zaslužili. Če
si bodo nagrado zaslužili vsi, jo bodo tudi vsi dobili. Za sklep leta bomo povabili starše, žu-
pnike, župane, prijatelje in kakšno zmagoslavje bo potem za vse, ki so se pridno učili. In če
ne bodo vsi dobili same odlične, temveč bodo napredovali za en razred naprej? Ali ni tudi
to lepa nagrada, če si lahko rečemo: storil sem, kar sem mogel. Bog je zadovoljen z menoj,
moji starši so zadovoljni z mojim obnašanjem, moja vest je mirna in polna zadovoljstva,
duh se je obogatil z mnogimi spoznanji. Tudi dejstvo, da ste prejeli dobre ocene, je zna-
menje, da ste bili pridni, kajti glavni dejavnik, ki vas spodbuja k učenju, je pobožnost. To
pomeni, da opravljate božično devetdnevnico uspešno in da vam je dete Jezus vlil že veliko
ognja za dobra dela. Pogum torej! Ta ogenj naj vas preveva ne samo v tem tednu, temveč
vse tedne. Tisti, ki ste imeli odličen uspeh, glejte, da ga boste obdržali. Tisti, ki ste prejeli
manj kot odlično, razmislite in si recite: če je ta in ta bil odličen, zakaj ne bi mogel biti tudi
jaz? Nočem biti manj kot drugi. Če bi se res zavedali, kako srečo imate, da se lahko učite,
bi si gotovo z vso močjo prizadevali, da ne bi izgubili niti trenutka časa. Koliko odraslih

23.8 Page 228

▲back to top


228
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
pogosto vzdihuje: oh, če bi se mogel vrniti v svojo mladost in izkoristiti vsa leta, ki sem jih
izgubil iz malomarnosti. Če bi izrabil čas, bi znal marsikaj, kar mi danes še kako manjka,
imel bi službo, ki je zaradi nezadostnega znanja žal nimam. Zlasti pa bi v trenutku smrti
imel veliko več zaslug, kot jih imam sedaj. Koliko fantov vaše starosti bi se učilo podnevi
in ponoči, če bi imeli možnosti, kot jih imate vi. Na tisoče jih prosi, da bi bili sprejeti v našo
hišo, imajo najboljšo voljo za učenje, pa jih ne moremo sprejeti, ker ni prostora. Vi ste bili
med izbranci Božje previdnosti. Če bi se med vami našel kdo, ki se ne bi hotel učiti in bi raj-
ši lenuharil, kljub žrtvam staršev, odpovedim predstojnikov, ki storijo vse, da bi vam po-
magali, ter kljub dobrim zgledom tovarišev, ki vam s svojo pridnostjo kažejo, kako naj se
trudite, naj ve, kako veliko odgovornost bi si nakopal zaradi izgubljenega časa. Gospod bo
zahteval od nas obračun za vsako minuto, ki ste jo izgubili. Vidite torej, kakšen obračun
bo moral dati tisti, ki izgublja v učilnici po pol ure ali celo cele ure ali pa mogoče ves čas v
učilnici nič ne dela. Pogum torej! Nadaljujte na dobri poti, na katero ste stopili, in dobro
si zapomnite, da je za dobro učenje potrebna pomoč od zgoraj. Pred učenjem pobožno
zmolite Začni, prosimo, Gospod, kakor so to delali sv. Alojzij, Comollo in Dominik Savio.
17. december
Vsakodnevno izročanje najdenih predmetov, tudi najmanjših, ne dovoljuje, da bi si
kdo prilastil kaj, kar ni njegovo. Toda ker je hudobni duh zelo zvit in bi mogel koga preva-
rati, vam povem, da je grdobija, če se kdo polasti lastnine koga drugega, najbolj sramotna
grdobija na svetu. Človek, ki so ga spoznali za tatu, se ne more več znebiti tega madeža. To
je tat, bodo rekli tovariši, ko se bodo vrnili na svoje domove. To je tat, bodo ponavljali po
vsej vasi in vsi se ga bodo izogibali. Kar pa najbolj straši, so besede Svetega Duha: Tatovi
ne bodo prišli v Božje kraljestvo. Ali veste, koliko prostora je v očesu? Niti za trohico. Tako
je tudi z nebesi. V nebesa ne more niti trohica tega, kar je last koga drugega. Če bi kdo
umrl s samo eno ukradeno iglo, bi bilo to zadosti, da ne bi prišel v nebesa. Res je, da je igla
prava malenkost, toda v vicah bi jo drago plačal. Sv. Avguštin pravi: greh se ne odpusti,
če se ne vrne tisto, kar je bilo ukradeno. Lahko se spovemo kakega greha, toda greh ne bo
odpuščen, dokler ukradeni predmet ne bo vrnjen. In če ga ne moremo vrniti, pa moremo
imeti vsaj trdno voljo, da ga vrnemo, ko bomo mogli. Poleg tega morate biti zelo pozorni,
ker veliko majhnih stvari lahko privede do težkega greha: danes dva solda, jutri kravata,
potem kaka knjiga, pa zopet zvezek in nato še kaj sadja. In kmalu se nabere težek račun,
ki ga je treba plačati pred Božjim prestolom. Če torej nočemo, da bi sami sebe osramotili
pred drugimi, če nočemo obteževati svoje vesti, glejmo, da se ne bomo dotaknili ničesar,
kar ni naše. Stvari, ki pripadajo drugim, moramo gledati, kakor da bi bile ogenj. Če nam
pade na obleko iskra, se je takoj otresemo. Tako moramo ravnati tudi, če ugotovimo, da
imamo pri sebi kak predmet, najsi še tako majhen, ki nam ne pripada: npr. list papirja,
pero, svinčnik pustimo tam, kjer je. Če nujno potrebujete kak predmet, ga prosite na po-
sodo. Gotovo bo tovariš tako dober, da vam ga bo posodil. Končno pa so tu še predstojniki,
ki bodo priskrbeli vse, kar potrebujete.

23.9 Page 229

▲back to top


BiS 6 — 26. poglavje
229
18. december
Če bi kateremu izmed vas kdo rekel: Ti si cestni pometač, čistilec čevljev, si pravi po-
stopač, ki ni vreden, da ga sonce obsije, bi se gotovo užalil in prav bi imel. Toda medtem
ko se nekateri užalijo zaradi takih vzdevkov, prav nič ne zardijo, če govorijo besede, ki
prihajajo iz ust teh pometačev, čistilcev čevljev, cestnih postopačev in podobnih ljudi. Kajti
izrazi, kot gromska strela, pojdi k vragu itn., so besede, ki napravijo slab vtis na tiste, ki
jih slišijo. Zatorej se mora tisti, ki hoče veljati za kaj več kot ljudje s ceste, izogibati takih
izrazov. Jaz zaradi tega ne preziram delavcev in dninarjev, ki so ljudje kakor mi. Moramo
jih pomilovati zaradi njihovega grobega vedenja, ker pač nimajo izobrazbe in vzgoje in
so vsi prevzeti od materialnih skrbi. Toda vi ste veliko bolj izobraženi in se ukvarjate z
vzvišenejšimi stvarmi in zato ne smete uporabljati teh grobih besed in nasilnih načinov
obnašanja, temveč morate pokazati svojo vzgojo. Rekli boste: Saj ni greh, če izgovorim
določene besede. Toda ali tisti, ki čisti drugim čevlje, s tem greši? Zakaj potem tudi vi ne
greste za čistilca čevljev? Zakaj potem tudi vi ne opravljate istega poklica? Kdo bolj bister
bi lahko rekel: Nič, kar je greh, se ne sme storiti, vse pa, kar ni greh, se lahko stori. Povejte
mi: bi bili vaši starši zadovoljni, če bi vas slišali izgovarjati take besede? Kaka sramota bi
bilo zanje, ker bi imeli tako slabo vzgojenega otroka. Zgodilo se mi je, da sem slišal koga
izgovarjati take grde besede, ko je šel mimo tuj človek. Ta tujec bi lahko bil tudi kaka
ugledna oseba in kaj bi si on mislil o naših fantih? Zatorej si dobro zapomnite nasvet, ki
sem vam ga dal, in ga skušajte upoštevati. Mogoče bo še kdo rekel: Don Bosko ima prav,
toda to je moja stara navada, ne bi rad tako govoril, pa mi taki izrazi kar sami uidejo.
Razumem, bom odgovoril, toda začnite s tem, da napravite sklep, da se ne boste več tako
izražali. Potem pa bodite pozorni zlasti v trenutkih, ko take besede navadno izgovarjate.
Vaši asistenti vam bodo stali ob strani in vi jih radi poslušajte. Tudi sami prosite tovariše,
naj vas opozorijo, če vam bo ušla kaka debela, in videli boste, da se boste počasi znebili te
napake. Storite to v čast detetu Jezusu.
19. december
Eden izmed nasvetov, ki vam jih don Bosko pogosto daje, je pokorščina. Danes zve-
čer vam bom govoril samo o pokornosti spovedniku. Če vam govori kak predstojnik, vam
govori v Božjem imenu in ga morate zato ubogati, kakor bi ubogali Gospoda samega. To
velja še posebno za spovednika, ki je Božji namestnik. Zato morate njegove besede zelo
upoštevati in jih imeti za Gospodove besede. Da boste videli, kako zelo je Gospodu všeč
pokorščina spovedniku, poslušajte dogodek, ki vam ga bom povedal.
Sveto Terezijo je Bog obdaril s posebnimi milostmi, toda njen spovednik je menil, da
so to hudičeve skušnjave, in ji je ukazal, naj mu pljune v obraz. In glej, Jezus se ji je prika-
zal in ona je najprej prosila za oproščenje in potem izpolnila ukazano. In Gospod je zelo
pohvalil to dejanje, ki se je zdelo, da je žalitev, pa je bilo dejanje velike čednosti. Če se boste
odkritosrčno spovedali, je kaj težko, da bi se spovednik zmotil, ko bi vam kaj ukazal, in če
ga boste ubogali, gotovo ne boste ravnali napak. Nasveti, ki vam jih bo spovednik dal v

23.10 Page 230

▲back to top


230
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
spovednici, ne veljajo samo za spovednico, temveč jih premislite in jih skušajte udejanjiti:
rekel mi je to in to, torej bom storil to in to. Potem si to prikličite v spomin pri večernem
izpraševanju vesti. Izpraševanje vesti pa opravite prav glede na tisto točko in se vprašajte,
ali ste bili pokorni. Če vam zmanjka časa, se spomnite, ko greste spat, in obnovite sklep,
če ste ugotovili, da se ga niste držali. Enako storite, ko boste šli v cerkev, da bi bili pri sveti
maši ali opravili obisk, in recite Jezusu: Iz ljubezni do tebe bom storil, kar mi je naročil
spovednik. Če se boste držali tega, kar sem vam povedal, vam zagotavljam, da boste moč-
no napredovali v kreposti.
20. december
Običajna zanka, s katero hudobni duh skuša ujeti mlade fante, je prav to, da jim
hoče v trenutku, ko bi se radi spovedali grehov, vzbuditi čim večji sram zaradi storjenih
napak. Ko jih navaja h grehu, skuša odstraniti vsak sram in jih prepričuje, da so to ma-
lenkosti. Ko pa je treba grehe priznati v spovedi, pa jim tisti sram z zvrhano mero vrne in
jih hoče prepričati, kako zelo se bo spovednik čudil zaradi storjenih grehov in bo izgubil
spoštovanje do njih. Na tak način skuša na tak način za vedno ukrade Gospodu. Toda vi,
dragi sinovi, vedite, da se spovednik nikdar ne duše siliti vedno bolj na rob prepada več-
nega pogubljenja. Oh, koliko duš, zlasti mladih, hudi duh čudi zaradi grehov, ki jih je kdo
naredil, pa naj bi bil tisti, ki se spoveduje, še tako znan zaradi svetosti. Ve, da je človeška
slabost zelo velika in da more biti trenutek nepozornosti usoden za vsakega. Zato čuti
sočutje. Mati ima svojega otroka še posebno rada, če je ta bolan. Greh je bolezen. Če otrok
umre, bi bilo materino veselje neizmerno, če bi zopet oživel. Greh je smrt duše in zato je
spovednikovo veselje tako veliko, če more obuditi k življenju grešnika. Zapomnite si, dragi
sinovi, da se spovednik nikdar ne čudi zaradi kakega vašega greha, temveč se veseli vaše-
ga spreobrnjenja, je ganjen zaradi vašega zaupanja, vas ima rad in vas ceni bolj kot prej.
Gospod pravi, da je v nebesih večje veselje zaradi spreobrnitve enega grešnika kot zaradi
vztrajnosti v dobrem 99 pravičnih. To doživlja spovednik. Povedal vam bom še več: radi se
mu približajte tudi zunaj spovednice, kajti potem ko ste se mu spovedali, ne misli več na
to, kar je bilo povedano v spovedi, in se tega ne spominja. To je dejstvo, ki ga jaz nenehoma
doživljam. Končno pa, če bi se tudi spominjal, bi imel en razlog več za svoje veselje in nak-
lonjenost do vas, ker bi si lahko rekel: Tega sina sem rešil jaz in nekega dne ga bom mogel
predstaviti vsega čistega, vsega svetega Božjemu obličju v nebesih. To je zagotovilo tudi
mojega večnega zveličanja, hvaležen mi bo in bo molil zame. In ali v trenutku smrti ne bi
bila velika sreča, če bi imeli ob strani spovednika, ki bi me poznal in bi me mogel že z eno
samo besedo razumeti in mi dati odvezo? O spoštovanju, ki ga ima spovednik do svojega
spovedanca, vam bom pripovedoval dva dogodka iz življenja sv. Frančiška Saleškega.
Nekega dne je neki njegov spovedanec, potem ko se je spovedal vseh grehov in mu je
ta z vso predanostjo dajal napotke za življenje, rekel: »Vi mi gotovo ne govorite iz sočutja,
ampak v globini svojega srca čutite do mene veliko zaničevanje.«
»Gotovo bi se močno pregrešil,« je odgovoril sv. Frančišek, »če bi vas po tako dobro

24 Pages 231-240

▲back to top


24.1 Page 231

▲back to top


BiS 6 — 26. poglavje
231
opravljeni spovedi imel še vedno za grešnika, ker vas nasprotno vidim bolj belega kot
sneg, podobnega Naamanu, ki je stopil iz reke Jordana. Ljubim vas kot svojega sina, po-
tem ko vas je moja duhovniška služba zopet rodila k milosti. Nič manj vas ne spoštujem
kot ljubim, ko vidim, da ste iz posode zavrženosti postali posoda časti in svetosti. Oh, kako
zelo mi je drago vaše srce, ker zares ljubi Boga.«
Ko ga je nekaj podobnega vprašala neka spovedanka, ki se je pri njem spovedala
mnogih grehov, je odgovoril:
»Sedaj vas imam za svetnico.«
»Toda v sebi,« je odgovorila, »mislite drugače.«
»Nikakor ne,« je dejal. Govorim vam odkritosrčno. »Pred vašo spovedjo sem slišal o
vas veliko neprijetnih stvari, ki so me močno bolele, bodisi zaradi tega, ker so žalile Boga,
bodisi zaradi vašega dobrega imena. Sedaj pa vem, kako bom mogel odgovoriti na vse,
kar bodo govorili proti vam. Rekel bom, da ste svetnica, in to drži.«
»Toda, dragi moj oče, preteklost ostane vedno resnica.«
»Nikakor, kajti če vas bodo ljudje obsojali, kakor je farizej obsojal Magdaleno, potem
ko se je spreobrnila, vas bosta branila Jezus Kristus in vaša vest.«
»In končno, dragi moj oče, kaj vi mislite o moji preteklosti?«
»Zagotavljam vam, da ne mislim prav nič. Kako naj se vendar ustavljam pri neki stva-
ri, ki pred Bogom več nič ne pomeni? Ne bom mislil na drugo, kot da bom hvalil Gospoda
in se veselil vašega spreobrnjenja. Da, hočem obhajati ta praznik z angeli v nebesih, ki se
veselijo spreobrnjenja vašega srca.« Ker je imel pri tem oči polne solz, mu je spovedanka
dejala: »Vi se gotovo jočete zaradi mojega ostudnega življenja.«
»Nikakor ne,« je vzkliknil sveti prelat, »jočem se od veselja zaradi vašega vstajenja k
življenju milosti.«
Ste razumeli, dragi sinovi? Toda če bi kljub vsem tem razlogom ne imeli poguma,
da bi se odkrito odprli svojemu spovedniku, potem raje zamenjajte spovednika, kot da bi
storili božji rop.
23. december
Želim, da bi bili za božične praznike veseli, zelo veseli. Priporočili bomo gospodu pre-
fektu, da bo v kuhinji naročil vse potrebno. Ste zadovoljni? Jaz bom mislil na veselje telesa,
vi pa boste skupaj z menoj mislili na veselje duše. Nebeško Dete je bilo rojeno te dni in
vsako leto znova se želi roditi v naših srcih in pričakuje od nas kaj posebnega. Te dni ste
v pridigah slišali, kaj vse je storil za vas. Vedite, da je vse to, kar je storil, storil ne samo
za vse skupaj, temveč za vsakega izmed nas posebej. Veliko svetih očetov trdi, da bi naš
Gospod Jezus Kristus umrl tudi za enega samega človeka, da bi ga odrešil. Zato bi tisto,
kar je trpel za vse, trpel tudi za vsakega izmed nas. Vsak izmed nas lahko reče sam pri
sebi: »Torej se je to Dete rodilo in umrlo izrecno zame, zame je toliko trpelo. S čim mu bom
izkazal svojo hvaležnost?« To drago Dete pričakuje od nas nekaj posebnega. Kaj mu boste

24.2 Page 232

▲back to top


232
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
darovali? Svetujem vam dve stvari: 1. Eno dobro spoved in eno dobro obhajilo z obljubo,
da mu bomo vedno zvesti. 2. Kdor še ni pisal pisma svojim staršem, naj ga napiše. Pa
ne tako: pošljite mi klobase, sladkarije, suhe smokve, jabolka itn. To vaši starši predobro
vedo in vam bodo poslali tudi brez vaših prošenj. Napišite pismo, kot se spodobi dobremu
kristjanu, voščite jim lepe praznike, zagotovite jim, da molite zanje, zahvalite se jim za
žrtve, ki jih prispevajo za vas, prosite jih odpuščanja, če ste jih mogoče kdaj razžalili, ob-
ljubite jim, da boste vedno poslušni sinovi, pozdravite jih v mojem imenu, želite jim tudi v
mojem imenu vesele praznike in srečno novo leto. Če boste tako pisali, jim boste naredili
veliko veselje, pa tudi Jezusu, ker na tak način spoštujete svojega očeta in svojo mater.
Nikar ne pozabite tudi svojih dobrotnikov in svojega župnika, ki bodo videli, da znate biti
hvaležni in olikani. Končujem z željo, da bi vsi mogli obhajati vesele božične praznike.

24.3 Page 233

▲back to top


27.
poglavje
Popolni odpustek za svetišče v Caselletah – Don Boskove besede fantom ob
koncu leta – Spomini, namenjeni celotni skupnosti – Silvestrov večer – V letu
1859 umrli gojenci – Don Boskova osebna voščila gojencem
in njihova don Bosku
Pri polnočnici na sveti večer don Bosko ni pozabil nobenega svojih dob-
rotnikov, med katerimi je na prvem mestu omenil grofa Karla Caysa. Temu je
don Bosko izpolnil dolgo pričakovano in gorečo željo. Poglejmo, kako.
Na levem bregu Dora Riparie, sredi hriba, imenovanega Asinaro, na obron-
kih katerega je kraj Caselette z gradom grofa Caysa, je od davnih časov stala
kapela v čast svetega dečka Abaka, njegovega brata Adifačeja in njunih staršev
Maria in Marije, plemenitih Perzijcev, ki so vsi umrli mučeniške smrti. Potem
ko so jo kraljice in ljudstvo v letih 1817, 1851 in 1855 dali popraviti, je kapelica
postajala vedno lepša in večja. Leta 1856 so ob poti, ki vodi k njej, postavili 15
kapelic s slikami skrivnosti križevega pota in rožnega venca. Te svetnike so kli-
cali na pomoč zlasti pri vročičnih boleznih in delali so velike čudeže.
Grof Cays je v počastitev občine Caselette prosil don Boska, da bi od pape-
ža izprosil popolni odpustek vsem, ki bi na dan 19. januarja od prvih večernic
vse do sončnega zatona obiskali omenjeno kapelo. Pij IX. je podelil odpustek in
to sporočil don Bosku v posebnem odloku z dne 20. decembra 1859. Dne 29.
decembra je kanonik Celestin Fissore kot generalni vikar dal dovoljenje, da se

24.4 Page 234

▲back to top


234
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
odlok objavi.8
Na večer tistega dne (29. decembra) je don Bosko govoril svojim fantom:
Tega leta ne bomo več videli, pretekli čas se ne vrne več. Če smo ga dobro
izrabili, nam bo v večno slavo, če smo ga slabo uporabili, bo v našo večno sramo-
to. Toda kar je storjeno, tega ni mogoče več spremeniti. V tem našem skrajnem
primeru storimo vse, da bomo zadnja dva dneva čim lepše preživeli in tako vse
skupaj lepo sklenili s tem, da se bomo čemu slabemu odpovedali ali opravili
kako krepostno dejanje. Tomaž Kempčan pravi: »Kmalu bomo postali sveti, če
bomo vsako leto odpravili eno napako in si pridobili samo eno krepost.«
To je bil nekakšen uvod v govor, ki ga je imel na silvestrov večer 1859.
Govoril pa je takole:
Dragi sinovi, dobro veste, kako zelo vas ljubim v Gospodu in kako sem se vsega posve-
til, da bi vam storil čim več dobrega. Tisto malo znanja, tisto malo življenjske izkušnje,
ki sem si ju pridobil, vse, kar imam, svoje molitve, trud, svoje zdravje, celo svoje življenje
želim uporabiti v vašo korist. V kakršni koli zadevi in ob kateri koli dnevni uri lahko pri-
dete k meni in jaz se bom zavzel za vas, zlasti če gre za vašo dušo. Za vezilo vam dajem
vsega samega sebe. Vse skupaj bo malo vredno, toda ko se vam dajem vsega, ničesar ne
zadržujem zase.
In sedaj preidimo k spominom. Najprej za vse skupaj: delajte zbrano znamenje svete-
ga križa, ne ozirajte se nazaj, ko ministrirate. Priporočam vam tišino v spalnici, ne proda-
jajte reči brez dovoljenja, ne berite slabih in prepovedanih knjig. Kakor hitro bi kdo izmed
vas podvomil o primernosti kake knjige, povejte svoj dvom kakemu predstojniku.
Upam, da boste izpolnili moje nasvete. O tem sem tako prepričan, da se bo zato leto
končalo v svetem veselju. Odpuščam vam vsak pogrešek, ki ste ga storili. Tudi vi si med
seboj odpustite žalitve, ki ste jih morda prejeli. Želim, da bi leto 1860 začeli brez žalosti in
slabega razpoloženja. Če je kdo kaznovan in mora stati v kotu, želim, da se mu kazen od-
pusti. Jaz sem pripravljen potegniti črto čez vse vaše pogreške in obljubljam, da se jih ne
bom več spominjal in jih ne omenjal. Reči, da odpuščamo razžalitev, potem pa čez kakih
deset ali petnajst dni, ob prvi priložnosti vreči v obraz tisto besedo, dejanje ali opomin, ni
nikakršno odpuščanje. Odpustiti pomeni pozabiti za vedno.
8 PAPEŽ PIJ IX. V večen spomin. Da bi podkrepili vero vernikov in obdarovali duše z nebeškimi zakladi Cerkve, podel-
jujemo vsem in posameznikom obojega spola popolni odpustek vsako leto 19. januarja, če bodo po opravljeni spovedi
in prejetem obhajilu obiskali cerkev v čast svetih mučencev Abaka, Adifačeja, Maria in Marije v župniji, imenovani Ca-
selette v turinski škofiji. Od prvih večernic do sončnega zahoda tega dne naj bi tam molili za slogo krščanskih knezov,
za izkoreninjenje krivih ver in za poveličanje svete matere Cerkve. Odpustek lahko namenijo tudi dušam v vicah. Temu
odloku ne more nasprotovati nobena pretekla, sedanja in prihodnja odredba.
V Rimu pri svetem Petru od ribičevega prstana potrjeno dne 20. decembra 1859, v 24. letu našega papeževanja.
Za gospoda kardinala Macchija I. B. BRANCALEONI CASTELLANI. Dovolimo, da se objavi, in če je treba, tudi
natisne. CELESTINUS FISSORE, generalni vikar. Turin, 19. decembra 1859

24.5 Page 235

▲back to top


BiS 6 — 27. poglavje
235
Sedaj pa spomini za posamezne skupine. Dijakom priporočam, da pri iskanju ze-
meljske znanosti ne bi pozabili na nebeško znanost, na krepost in jo tudi izpolnjevali.
Obrtnikom priporočam, ker nimajo veliko časa, da bi med tednom mislili na svojo
dušo, da bi to storili vsaj na praznične dni, tako da bi bili pobožno pri sveti maši, pozorno
poslušali krščanski nauk in vdano prejeli blagoslov. Ob nedeljah in glavnih praznikih naj
prejmejo svete zakramente.
Kleriki naj pomislijo, da so oddani nebesom in da naj zato ne mislijo na zemeljske
stvari. Z vso močjo naj si prizadevajo za večjo Božjo slavo in za zveličanje duš. V ta namen
vam vsem priporočam, da bi si skušali med seboj pomagati za rešitev duše najprej z dob-
rim zgledom in nato z dobrimi nasveti. Imeti se moramo za srečne, če moremo med svoji-
mi tovariši preprečiti tudi en sam odpustljivi greh. Izposojajmo si in berimo dobre knjige,
spodbujajmo se k pokorščini, in če se pojavi kak volk v ovčjaku, takoj pokličimo na pomoč.
Z eno besedo: spominjajmo se besed nekega velikega svetnika, ki pravi: med Božjimi deli
je najbolj Božje prizadevanje za rešitev duš.
Duhovnikom pa, čeprav jih je malo, priporočam, da bi se vneli v ljubezni do duš.
In kaj porečem samemu sebi? Rekel si bom – in sedaj je to povedal s solzami v očeh in
s kratkimi presledki – da čutim eno leto več na ramah, sedaj ko se leto 1859 izgublja v sto-
letjih. Ostaja nam eno leto manj življenja na tem svetu in bili bi pravi nesrečneži, če bi šlo
mimo nas brez koristi. Čutim, kako velika odgovornost leži na meni in da ta odgovornost
vedno bolj narašča, ker bom moral dati strog obračun Gospodu za dušo vsakega izmed
vas. Jaz delam, kar moram, vi pa, dragi sinovi, pomagajte mi, da bom to storil čim bolje.
Končno vsi skupaj obljubimo Gospodu, da bomo svoje prihodnje življenje uporabili za
to, da ga bomo vedno bolj ljubili in mu služili. Zahvalimo se mu, da nas je ohranil pri živ-
ljenju do leta 1860. Te milosti niso bili deležni vsi. Magone, Berardi, Capra, Rosato, Odetti
in drugi, kje so sedaj, da jih več ne vidim med vami? Odšli so v večnost, da podajo obračun
o vsem, kar so storili na tem svetu. Zato vam vsem priporočam, da bi bili pripravljeni v
svoji duši, da vas more Gospod to leto poklicati pred svoj Božji sodni prestol. Tisti pa, ki se
iz strahu ali sramu ne upajo spovedati pri svojem spovedniku, naj zamenjajo spovednika,
naj gredo h kateremu drugemu, a naj za božjo voljo uredijo svoje račune z Bogom.
Čisto gotovo je, da se prihodnje leto ob tem času tukaj ne bomo spet vsi dobili. Zato
vas vabim, da zmolimo en očenaš za tiste, ki bodo umrli v prihodnjem letu, in za tiste, ki
so umrli tega leta.
Nekrološki zapisnik je navajal dneve, na katere so dragi umrli prešli v bolj-
še življenje.
Karel Rosato iz Turina, star 43 let, je umrl v bolnišnici Cottolengo 23. maja.
Frančišek Capra iz Centalla, star 16 let, je umrl v bolnišnici Mauriziano.
Dne 15. avgusta je pri starših v Turinu umrl Janez Zucca di Cavour, star 26 let.
Jernej Odetti iz Vigoneja, star 18 let, je 26. septembra umrl v bolnišnici
Cottolengo.

24.6 Page 236

▲back to top


236
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Don Bosko je, potem ko je zmolil očenaš, zdravamarijo in slavaočetu s fanti,
ki so pred njim klečali na tleh, stopil s prižnice in po svoji navadi začel dajati
vsakemu posebej božično vezilo. To je obstajalo v kakem nasvetu, kratkih, pa
značilnih besedah v skladu s potrebami vsakega posameznega gojenca. Nasvet
je bil tako posrečen in je zadeval v bistvo, da je ostal za vedno vtisnjen v spo-
min. Vsekakor je bila znamenita stvar, ker je bilo fantov nad 300 in vsak je dobil
svoj nasvet.
Istočasno pa so tudi fantje dajali don Bosku svoja vezila. To so bila pisemca,
v katerih je vsak povedal svojo posebno potrebo ali zaupno skrivnost. Nekateri
so prosili za svet, drugi skušali razložiti vzroke svojega obnašanja, kdo drug je
opozarjal na kak nered, pa tudi pogumnih opominov ni manjkalo. In če nič dru-
gega je kak fant obljubljal, da bo v prihodnje bolj priden, da se bo bolj pridno
učil, bolj pridno delal, in svojemu predstojniku zagotavljal svoje molitve.
Klerik Janez Bonetti je v svojih spominih na to leto zapisal: »Ker sem na
večer 31. decembra 1859 tudi jaz oddal don Bosku svoje pismo z vezilom, mi je
on, kakor je imel navado, vsa leta na uho povedal naslednje vezilo: ponižnost in
delavoljnost.«

24.7 Page 237

▲back to top


28.
poglavje
Uvod h Galantuomo, zborniku za leto 1860 – Vojna v Lombardiji in
dogodivščine Galantuomo – Njegove napovedi – Zaradi napovedi
v zborniku kliče notranji minister don Boska na zagovor
Proti koncu leta 1859 je izšel in bil razposlan Galantuomo, ki je imel
svojevrsten uvodni članek. Tu so bile zapisane nekatere napovedi, ki naj bi se
uresničile v letu 1860 in naslednjih letih. Kot priprava so služile resno-šaljive
dogodivščine Galantuomo, preproste, pa tudi pikre, ki naj bi ustvarile izrecen
občutek za napoved in bi ne užalile politikov, ki bi te strani mogli dobiti v roke.
Don Bosko je upal, da ga ne bodo vzeli zares in za pomembnega človeka, kvečje-
mu naj bi mu posvetili kak pomilovalen nasmeh ali ga imeli za praznega šaljiv-
ca. Upal pa je, da bo med naročniki Katoliškega branja in tudi pri drugih ljudeh
obrodil dobre sadove. Toda njegovo predvidevanje se ni uresničilo: zbornik je
močno razburil duhove in dolgo časa so ne le v hišah preprostih meščanov, tem-
več tudi v palačah mogočnikov govorili samo o tem.
Uvod se glasi takole:
I
Galantuomo
Piemontsko-lombardski zbornik za prestopno leto 1860
Galantuomo svojim prijateljem
Preden se začnem pogovarjati z vami, o spoštovani prijatelji, naj vam razložim nekaj
sprememb, ki ste jih gotovo opazili. Na naslovni strani je namesto dosedanjega Narodne-
ga zbornika napis Piemontsko-lombardski zbornik. To pomeni, da sem tudi jaz privolil v

24.8 Page 238

▲back to top


238
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
priključitev tega dela kraljestva. Na tak način je posvetilo postalo popolno. S tem hočem
tudi pokazati, da galantneži niso proti združenju Lombardije s Piemontom. To leto tudi
ni repka. Takoj vam bom povedal, zakaj. Ne govorim več o trgih in sejmih, ker se še nisem
mogel točno seznaniti, kako, kdaj in kje v drugih pokrajinah prirejajo take sejme. Ker ne
bi bil rad pristranski in ne bi rad delal napak, sem se odločil za ukinitev tega razdelka.
Lahko pa vam zagotovim, da stvarem, ki vam jih pripovedujem, pripisujem velik pomen.
Včasih se boste ob njih smejali, včasih pa tudi jokali. Pripovedoval vam bom o svojih voj-
nih dogodivščinah, biti hočem zgodovinar in vam pripovedovati o preteklosti. Hočem biti
politik in vam orisati sedanji položaj. Prav tako bom tudi prerok in vam bom napovedal
prihodnost. Po pripovedi o nekaterih zanimivih stvareh vas bom skušal zabavati. Na kon-
cu pa bom z vami zapel še pesem.
II
Pozdrav – Vojna – Prodaja pijač – Srečanja francoskega generala pri Montebellu –
Stvari iz Palestra – Neki zuav
Spoštljivo in prisrčno vas pozdravljam, spoštovani prijatelji, in to toliko bolj, ker sem
se bal, da vas ne bom več videl. Strašna vojna preteklega leta, ki sem se je tudi jaz udeležil,
mi je vzela skoraj vse upanje, da vas bom mogel še kdaj videti.
Da, dragi prijatelji, tudi jaz sem se udeležil vojne. Bil sem nazvoč v Montebellu, pri
Palestru, Magenti, Marignanu in zlasti še pri Solferinu. Povsod sem pokazal in dal vedeti,
kaj pomeni galantnež. Res je, da nisem najbolj spreten v ravnanju s puško, niti z mečem
in da vam povem po pravici, se bojim tako živih kakor mrtvih. Pa kljub temu sem šel na
vojno. Ker sem hotel storiti dobro sebi in drugim, sem pri vojni upravi postal prodajalec
svežilnih pijač, seveda potem ko sem s pomočjo denarja z lahkoto dobil ustrezno dovolje-
nje. Ta zaposlitev, ki se bo mogoče komu zdela zelo nepomembna, pa je mnogim koristila.
Koristila je meni, ker sem zaslužil nekaj zase in za moje fante, ki so, četudi že bolj odrasli,
še nesposobni, da bi si sami služili kruh. Koristila pa je tudi drugim, ker sem s svojimi sve-
žilnimi pijačami pogasil žejo tako zdravim kakor bolnim in celo umirajočim. Spominjam
se, da je prav pri Montebellu neki francoski general silno trpel zaradi žeje. Kakor hitro
me je zagledal, je začel klicati: »Galantome, Galantome (galantnež, galantnež), donnez
moi a boire (daj mi piti).« Jaz, ki znam tudi malo francosko, sem takoj odgovoril: »Oui
monsieur (da, gospod), vzemite, pijte; bien raisonnable, rad vam postrežem, vendar pour
l'argent (denar).« Napil se je in pokrepčan od mojih izrednih svežilnih pijač se je vrnil k
svojim bojevnikom, ki so bili na tem, da bi se umaknili, jih spodbudil k samozavesti, da so
se polni poguma ponovno vrgli v boj in dosegli znamenito zmago. Tako da je treba zmago
pri Montebellu v veliki meri pripisati čudovitim učinkom mojih svežilnih pijač.
Pri Palestru je bilo bojišče pokrito s trupli mrtvih vojakov in z ranjenci. Lahko rečem,
da bi bilo število mrtvih veliko večje, če jim jaz ne bi priskočil na pomoč ter dajal piti zdra-
vim in spodbujal ranjence, ki so umirali od žeje in za božjo voljo prosili pijače. Več sto sem
jih okrepčal s svojimi napitki, da so jih odpeljali v bolnišnico in jih tam zdravili. Neki zuav

24.9 Page 239

▲back to top


BiS 6 — 28. poglavje
239
(francoski vojak v arabski obleki) je bil zaradi pomanjkanja tekočine v zadnjih vzdihih.
Dal sem mu kozarec pijače in si je opomogel. Bil mi je tako hvaležen, da mi je dal dvanajst
cigar iz najboljšega tobaka. Jaz sicer ne maram tobaka, vendar sem cigare vzel, ker je bilo
veliko drugih vojakov, ki so bili nori nanje. Še pred nekaj dnevi me je nekdo potrepljal po
ramah in dejal: »Galantnež, prav tvoji osvežujoči napitki so mi vrnili življenje. Brez tebe
bi pri Palestru umrl od žeje.«
III
Kako je bilo pri Magenti – Pokopi – Krščanska ljubezen in nasveti – Neki kapucin –
Božja previdnost – Petnajst marengov
Pri Magenti so se stvari obrnile na slabše. Tja sem prišel dan po bitki. Videl sem to-
liko mrtvih in ranjenih, da me je treslo od glave do pet. Ker sem bil odločen prispevati za
domovino žrtev, sem dal ubogim ranjencem svoje osvežujoče napitke, dokler sem kaj imel.
Potem sem pomagal nositi ranjence v bolnišnico in končno še začel pokopavati mrtve.
Kako, bo kdo vprašal, da je galantnež pokopaval mrtve? Brez nadaljnjega. Storil sem to,
kar bi storil vsak trenutek, še sedaj. Ali Tobija ni bil galantnež? Pustil je kosilo in šel po-
kopavat mrliče.
Med tolikimi napori in težavami me je tolažilo vedenje množice umirajočih, ki so sami
od sebe Bogu izročali svojo dušo, in jaz sem jim dajal v poljub svoj križ. Močno pa me je bolelo
dejstvo, da se je toliko vojakov želelo spovedati, pa ni bilo duhovnikov, ki bi jim bili na voljo.
Ker si nisem mogel pomagati drugače, sem jim priporočil, naj zmolijo kesanje in bodo mirni,
in Bog jim bo na drugem svetu vse odpustil. Mnogi so me prosili, da bi se mogli spovedati pri
meni, toda jaz jih nisem mogel niti poslušati niti jim dajati odveze. Eden izmed njih mi je dejal:
»Galantnež, jaz se bom tebi spovedal grehov, ti pa jih boš potem povedal kakemu duhovniku.«
Jaz pa sem mu odgovoril: »Ne gre. Jaz imam že svojih grehov zadosti, da se kar upogibam pod
njihovo težo. Gorje mi, če si naložim še tvoje. Obudi kesanje in potem bodi miren.«
Po vsem tem, kar sem doživel pri Magenti, sem hotel iti naprej z vojsko, toda zmanj-
kalo mi je osvežilnih pijač in tudi denarja, saj sem sredi tolike stiske izdal vse, kar sem
imel. Ves žalosten sem se napotil v Milan in razmišljal, kako bi se mogel oskrbeti za svojo
prodajo, ko se mi je približal neki kapucin in me ogovoril: »Kaj ti je, galantnež, da hodiš
tako zamišljeno? Si bil mogoče ranjen pri Magenti?«
»Nisem bil ranjen jaz, temveč moja denarnica. Nimam niti denarja niti osvežilnih
pijač za prodajo.«
»Imaš mogoče kake upnike, ki ti dolgujejo denar?«
»Ne. Moji upniki pričakujejo, da jim v Turinu vrnem denar.«
»Toda kaj si storil z izkupičkom za prodano blago?«
»Vse sem dal ubogim vojakom, ki so ali utrujeni od naporov ali ranjeni vzdihovali od žeje.«
»Opravil si dobro delo in Bog ti bo bogato povrnil tudi v tem življenju in ti po smrti
dal večno povračilo.«

24.10 Page 240

▲back to top


240
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
»Res je, kar praviš. Jaz nisem imel nikdar kakega prevoznega sredstva niti konja,
samo majhnega oslička, ko sem prodajal čebulo. Vedno sem hodil peš. Vedno sem bil brez
denarja, jesti pa sem vedno imel. Toda sedaj sem res brez vsega.«
»Upaj in moli, potem ...« Medtem ko sva tako govorila, sem slišal za seboj, da je nekdo
tekel in kričal: »Ustavi se, postoj!« Najprej sem menil, da je kdo, ki me ima za zlikovca in
me hoče pozdraviti s kakim strelom, ali pa je kak 'prijatelj' meje, ki ima navado tudi poleti
natakniti rokavice galantnežem, da jih odvede v kraj, kjer ni treba plačevati oskrbnine in
mu navadno pravimo zapor. Kljub vsemu sem se ustavil, se opogumil, se obrnil in dejal:
»Kdo me išče? Kaj hočete od mene? Nikomur nisem nič žalega storil.«
»Ne boj se, prišel sem, da ti pomagam. Saj si ti tisti, ki te kličejo Galantnež?«
»Res je. Tako mi pravijo in hvala Bogu Galantnež tudi sem.«
»Ali nisi ti tisti, ki je pri Magenti dajal piti žejnim ranjencem in umirajočim?«
»Da, da, jaz sem. Toda nikomur nisem storil hudega.«
»Ali nisi bil ti tisti, ki si pomagal nekemu kapitanu, ki mu je tekla kri iz rane, tako
da si si slekel srajco in iz nje naredil obvezo ter tako zaustavil tok krvi in mu s tem rešil
življenje?«
»Da, tudi to sem storil in bi storil še sedaj, če bi bilo potrebno.«
»Tisti kapitan me pošilja k tebi, da se ti zahvalim. Dolguje ti svoje življenje in v zna-
menje hvaležnosti te prosi, da sprejmeš ta zavojček.«
Menil sem, da gre za zavojček svetinjic, ki sem jih rade volje sprejel z namenom, da bi
jih razdelil med vojake, če bi morali iti v boj. Ko pa sem zavojček odvezal, sem zagledal v
njem petnajst bleščečih marengov. »Ne,« sem takoj vzkliknil, »nočem jih: ko sem storil tis-
to dejanje krščanske ljubezni, sem storil samo svojo dolžnost in za dela krščanske ljubezni
se ne sprejema plačilo.« Toda človek je že odšel in ni poslušal mojih besed. Kapucin me je
pomiril in mi dejal: »Vzemi ta denar, kakor če bi ti ga poslala Božja previdnost. V Milanu
si boš lahko nakupil vse potrebno za tvoj posel. Ti si naredil delo krščanske ljubezni in
tega nisi storil iz koristoljubja. Bog pa je navdihnil tvojega obdarovanca in ti je prišel na
pomoč v stiski.« Po teh besedah sem se pomiril in tiste marenge vtaknil v žep.
IV
Milan – Cerkve – Gora iz marmorja – Kavarna – Obisk v Marignanu
Spotoma sem srečeval ljudi in končno prispel v Milan. To je zelo lepo mesto. Vendar
ulice in trgi niso tako lepi kot v Turinu. Pri nas je vse ravno, v četverokotno in naravnost,
tu pa je vse vijugasto, zavito in nepregledno. Toda cerkve so lepše kot pri nas. Stolnica je
kakor gora iz marmorja, obdelanega na najizbranejši način. Mi v Turinu pa smo boljši,
kar se tiče lepote kavarn in bogastva Piazza Carlina, kjer se dobijo vse mogoče vrste vina.
Tu so tudi konji iz brona, ki imajo večje glave kot naši, vendar nisem nikjer videl kakega
konja iz marmorja. V Milan sem prišel nekega prazničnega dne, in ker že dalj časa nisem
imel priložnosti, da bi uredil zadeve svoje duše, sem hotel tokrat opraviti svoje pobožnosti.

25 Pages 241-250

▲back to top


25.1 Page 241

▲back to top


BiS 6 — 28. poglavje
241
Naslednji dan, bil je ponedeljek, sem nakupil vse potrebno za svoje osvežilne pijače
in se odpravil za vojsko. Ko sem štiri dni po bitki prišel v Marignano, sem še vedno lahko
videl hude posledice tistega strašnega dne: zemljo, prepojeno s človeško krvjo, tu in tam
še kak kos trupla, ki so jih pobirali v košare, da bi jih spodobno pokopali. Ves presunjen
od strašnih vtisov sem zmolil Iz globočine za tiste, ki so umrli, in Pozdravljena Kraljica za
ranjence, da bi jim mati Božja Marija vrnila zdravje. Nato sem nadaljeval svojo pot.
V
Hrušč in trušč bitke pri Solferinu – Godovni dan –Peklenska zmeda – Nevihta – Zma-
ga – Bojišče – Mrtvi in ranjenci
Zagotavljam vam, dragi prijatelji, da sem se takrat, ko sem hodil v šolo ali gonil s svo-
jimi tovariši živino na pašo, dostikrat zapletel v boj enkrat s kamenjem, drugič s palicami,
včasih pa celo s pestmi in zobmi. Toda to vse ni bilo nič v primerjavi z bitko pri Solferinu.
Povedal vam bom samo to, kar se je pripetilo meni, in prepuščam drugim, da opišejo, kaj
se je sicer zgodilo na tisti pomembni dan.
Dne 23. junija se je povsod glasno govorilo, da je neposredno blizu bitka, ki naj bi od-
ločila usodo Avstrijcev in zaveznikov: da bodo ali oni napadli nas ali pa bomo mi njih, kar
je pravzaprav vseeno. Dne 24. junija, na praznik sv. Janeza Krstnika sem že navsezgodaj
slišal grmenje topov. Najprej sem mislil, da hočejo s tem obhajati moj godovni dan, toda
kaj kmalu so me poučili, da se Avstrijci pomikajo proti nam in da so naši pripravljeni, da
jim postrežejo z vsem najboljšim.
Tedaj sem pograbil svojo košaro s steklenicami sladkega sirupa, si naložil kar največ
vode ter se odpravil v smeri bojišča. Rekel sem si: danes je vroč dan in bojevniki bodo zelo
žejni in jaz bom prodajal kozarce napitka ter tako zaslužil lepe denarce. Nekaj časa je šlo
vse po sreči in razprodal sem že večji del svojih napitkov. Ob desetih dopoldne pa sem sli-
šal kričanje: Nazaj, nazaj! Napadli so nas od strani! Ker se nisem hotel izpostaviti nevar-
nosti, da bi se umaknil z našimi vojaki, sem stopil s ceste, se umaknil ob stran in sedel na
bližnji griček, tako da so naši vojaki zasedli boljše položaje. Toda ubogi jaz: znašel sem se
sredi ognja med Avstrijci in Piemontčani. Izstrelki pušk in topovske krogle so padale okoli
mene kakor zreli orehi, če potreseš drevo. Videl sem, kako so enkrat Avstrijci potiskali
pred seboj naše, pa zopet kako so naši preganjali Avstrijce. Vse pa sredi pokanja pušk,
grmenja topov, udarci bajonetov, kriki hura, stokanja ranjenih in krikov umirajočih. Tisto
hrumenje, vpitje, stokanje in obupne prošnje so povzročali peklenski hrup. Končno se je
proti večeru dvignila silna nevihta, ki je prišla na pomoč našim in onemogočila napade
sovražnika, ki se je umaknil. Tedaj sem se skušal vrniti v dolino, pa me je nehoteni strah
odvrnil od te namere. Kamor koli sem pogledal, so ležali mrtvi in ranjeni, umirajoči pa so
klicali na pomoč. Hotel sem pomagati vsem, priskočiti na pomoč vsakemu, pa mi ni bilo
mogoče. Pridružil sem se drugim in celih osem dni smo prenašali ranjence v bolnišnice ter
pokopavali mrtve.

25.2 Page 242

▲back to top


242
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Neki piemontski general, ki si je ogledoval vse dogajanje, je menil, da v zgodovini
še ni bilo podobne bitke. Bojevalo se je približno tristo tisoč Francozov in Piemontčanov
proti tristo tisoč Avstrijcem. Oboji so se junaško bojevali in vsega skupaj je bilo na obeh
straneh okoli petdeset tisoč mrtvih in ranjenih. Rekli so mi, da je Napoleon dejal: Avstrijci
so izgubili ozemlje, mi ljudi. S tem je hotel reči, da so bile naše izgube večje. Mi pa vemo, da
ni mogoča vojna, ne da bi umirali ljudje tako na eni kakor na drugi strani. Kakor ni cvrtja,
ne da bi razbili jajca, tako ni mogoče bojevati boja, ne da bi ubijali ljudi. Toda potem ko
sem videl bitko pri Solferinu, sem dejal, da je vojna nekaj strašnega, in sem prepričan, da
je to dejanje proti ljubezni. Najsi bo že kakor koli, mi smo zmagali in Avstrijci so se morali
umakniti na drugo stran Mincia, to je reke, ki loči Lombardijo od Benečije.
VI
Košara – Klobuk – Repek – Žvižganje krogel in vzdihljaji – Mir – Dar – Zajtrk
Vi, dragi prijatelji, me boste vprašali, ali sredi take silne bitke nisem bil ranjen? Hvala
Bogu, ostal sem pri življenju, vendar po pravem čudežu. Ko sem bil na tistem gričku obdan
od sovražnikov, sem se skušal zavarovati zdaj za kakim drevesom, zdaj za kako skalo, pa
spet za kakim bregom ali v kakem jarku. Vendar je prišel trenutek, ko se mi je zdelo, da
me je doletela smrt. Mimo mene je sfrčala topovska krogla in mi odnesla košaro, kozarce
in steklenice. »Tatovi, tatovi!« sem začel kričati. Tedaj mi je krogla iz puške, ne da bi me
vprašala, odnesla klobuk. Ves iz sebe sem vzkliknil, ne da bi videl kogar koli: »Pustite me
na miru, jaz nisem nikomur nič žalega storil.« In sedaj je zafrčal nad menoj izstrelek iz
strojnice in mi odnesel šop las. »O, ti moj dragi šopek ali kita las, kako bo sedaj mogel Ga-
lantnež vedeti, da ima še glavo?« Obrnil sem se, da bi ga še enkrat videl, pa ga ni bilo več.
Toda s tem, da mi je odneslo v kito spletene lase, mi je ostala vendar še tolažba, da je bila
glava še vedno na svojem mestu na ramenih, in to ni bilo malo.
Tedaj sem v strahu, da mi kaka svinčena krogla ne bi odnesla glave iznad ramen,
počepnil v globok jarek, se do vratu zasul z zemljo, si zavaroval glavo z dvema velikima
kamnoma in tako ostal vse do večera. Kar naprej sem slišal, kako so krogle žvižgale po
zraku in kar naprej sem ponavljal »Moj Jezus, usmiljenje!« in pri tem poljubljal svetinjico.
Naj bo že po posebni milosti Gospoda Jezusa Kristusa ali izredni pomoči presvete Device,
dejstvo je, da sem ostal živ in vam zato lahko pripovedujem vse te dogodivščine.
Nekaj dni po bitki pri Solferinu je Napoleon pisal pismo avstrijskemu cesarju. Nato
ga je šel obiskat in po dolgem razgovoru sta oba ugotovila, da je mir boljši kot vojna, da
je bolje, da sta si prijatelja in tako ohranjata življenje svojih bojevnikov, kot da bi si bila
sovražnika in pošiljala ljudi v smrt. Potem sta sklenila mir in podpisala tozadevno po-
godbo. In če bodo ljudje pametni, ne bo več vojne. Napoleon je bil potem zelo ljubezniv do
nas in nam je podaril Lombardijo. Mi smo mu v znamenje hvaležnosti poklonili šestdeset
milijonov, ne zato, da bi mu poravnali izdatke, temveč zato, da bo pripravil svojim voja-
kom obilno pogostitev, ki pa je bodo deležni samo tisti, ki niso padli v boju, kajti mrtvi ne
potrebujejo več ničesar razen večnega miru in pokoja.

25.3 Page 243

▲back to top


BiS 6 — 28. poglavje
243
VII
Gotovo in negotovo – Želja po miru – Strah pred vojno – Pridiga – Turobne slutnje
Mogoče me bo kdo izmed vas, dragi prijatelji, vprašal: Povej nam, Galantnež, ali
bomo v tem letu imeli mir ali vojno? Odgovoril vam bom z razlikovanjem med gotovim in
negotovim. Gotovo je, da če se ljudje ne bodo bojevali, bomo imeli mir. Prav tako pa je go-
tovo, da če se bodo ljudje med seboj bojevali, ne bomo imeli miru. Mir in vojna sta v rokah
ljudi. To vam pravim v imenu našega letopisa ali zbornika.
Če naj potem izrazim želje svojega srca, vam odkritosrčno in jasno povem: vojske
in vsega hudega reši nas, o Gospod. O Gospod, daj nam mir za vse večne čase. Kajti nekaj
strašnega je videti močne fante kot Samson, ki so veselje svojim družinam in ponos svo-
jih domov, kako se spravljajo drug na drugega, se med seboj uničujejo, mesarijo, ubijajo
kakor živali s topovskimi kroglami, puškami, bajoneti! To je nekaj strašnega! Vsi, ki so na
bojiščih ali vedo, kaj je vojna, pravijo: Gospod Bog, reši nas vsake vojne! To so moje najbolj
goreče želje.
Toda kaj ti misliš, Galantnež, kaj se bo zgodilo? Kaj bo? Bomo to leto imeli mir ali
vojno? Če hočete od mene kot svojega dobrega prijatelji zvedeti moje mnenje, vam bom
povedal. Vsekakor vam ne morem zagotoviti, da se bo vse zares tako zgodilo, kakor si jaz
predstavljam. Povedal vam bom samo, kaj si jaz mislim in se bojim, da bo v prihodnje.
Poslušajte me.
Resno se bojim, da bo prihodnje leto zopet izbruhnila vojna. Moja napoved se opira
na zagotovilo moje matere, ki je rada ponavljala: vojna je bič, s katerim Bog tepe ljudi
zaradi njihovih grehov. Ljudje še vedno grešijo. Lahko vam zagotovim, da sem v času, ko
sem bil med vojaki, naletel na veliko zelo dobrih ljudi, ki so se v molitvi priporočali Bogu.
Vendar sem jih tudi veliko slišal, kako so slabo govorili o veri, papežu, škofih in duhovni-
kih. Slišal sem, kako so nekateri preklinjali, ko so šli v boj, ko so bili ranjeni in celo ko so
umirali. In slišal sem jih, kako so preklinjali po francosko, italijansko in piemontsko.
Ko sem prišel domov, sem mislil, da bom videl cerkve polne ljudi, ki bi se zahvaljevali
Bogu, da je naredil konec vojni. Namesto tega pa sem našel ljudi, ki so si bolj želeli vojne
(norci) kot miru. Toda kar je še huje, je to, da so nadaljevali preklinjanje in bogokletstvo
na še hujši način kot vojaki. Ob praznikih opravljajo težaška dela in delodajalci zahtevajo
od delavcev, da proti svoji volji delajo v tovarnah. Po cerkvah se pridiga, pa le malo ljudi
hodi k pridigam, v spovednicah čakajo spovedniki, pa jih verniki nočejo nadlegovati, ve-
liko jih (pa ne krivovercev in Židov) redko kdaj ali pa nikdar ne prejema zakramentov,
veliko se jih pa celo norčuje iz dobrih del, ki jih delajo drugi.
Oh, vi tepci! Ali mislite, da je Gospod lutka in je na gori Sinaj dal svoje zapovedi zato,
ker ni imel drugega opravka? Ne! Dal jih je zato, da jih izpolnjujemo. Kdor jih bo izpolnje-
val, bo blagoslovljen in bo prejel plačilo v tem in onem življenju. Kdor jih pa prezira, bo
kaznovan že v tem življenju in bo v onem življenju obsojen s hudiči v večni ogenj, kamor
bodo hote ali nehote šli vsi, ki ne izpolnjujejo Božjih zapovedi. Oprostite mi ta moj izbruh
jeze. Ko govorim o veri, se vedno čutim močno prizadetega in le s težavo zadržujem v sebi

25.4 Page 244

▲back to top


244
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ogenj, ki me peče in sili h govorjenju. Sedaj vam bom nakazal še nekaj drugih kazni, za
katere se bojim, da nas bodo zadele to leto.
Doživeli bomo drugo krvavo vojno, ki sicer ne bo prelila toliko krvi, bo pa poslala več-
je število duš v pekel. Obiskali nas bosta dve bolezni, ki ju nočem imenovati, vendar boste
občutili njune strahotne posledice. S političnega prizorišča bosta izginili dve pomembni
politični osebnosti skupaj z njuno slavo.
Veliko očetov in mater bo vznemirjenih zaradi upornosti njihovih otrok, objokovali
bodo njihovo hudobno obnašanje in obžalovali spore, ki jih bodo zanetili v svojih druži-
nah. Iskali bodo pomoč, našli pa samo strup, kajti edino protisredstvo je vera, ki pa jo oni
zavračajo.
Po nižji ceni boste lahko kupovali vino, kruh pa se bo podražil. Nekaj dežel bo razde-
jal potres, druge uničila pozeba, toča in suša.
Rad bi vam napovedal še druge stvari, pa si ne upam. Povem vam samo, da so kazni
hude, da nas bodo zadele to leto in da je edini način, da se jih obvarujemo ali jih vsaj olaj-
šamo, življenje po veri in beg pred zlom.
To so moje slutnje. Oporekali mi boste: Ti, Galantnež, si že star in vidiš povsod stra-
hove in se bojiš tudi tam, kjer za to ni razloga.
Na to vam takole odgovarjam: Res je, da sem zaradi starosti postal že zelo previden.
Toda vedite, da je strah starejših ljudi osnovan na izkušnji in izkušnja je učitelj, ki ne vara.
Iz vsega srca si želim, da se moje napovedi ne bi uresničile in da bi prihodnje leto, ko
bom zopet pri vas, če bom še pri življenju, lahko slišal od vas, da sem bil slab prerok. In jaz
bom ves vesel in se vam bom opravičil s tem, da sem pač zbornikov letni napovedovalec.
Po tem uvodu je zbornik prinesel nekaj prijetnih pripovedi, med njimi Vrni-
tev vojaškega nabornika, ki je bil ranjen pri Palestru. V njem opisuje junaštvo
Piemontčanov, ki jih je opogumila navzočnost Viktorja Emanuela, in kako se je
kralj do solz razjokal, ko je obiskal bojišče.
Za konec je služil sonet, ki opeva pahlihovo (gianduia) kito in šop las.
Ta letopis ni ušel nadzoru policijskih vohunov in je pri vladi vzbudil veliko
vznemirjenje.
Za novo leto so pripravljali ponovno zavzetje papeških dežel in priključitev
neapeljskega kraljestva k Piemontu. Priprave na to vojno so bile zavite v največjo
tajnost. Galantneževe zamisli so bile za tiste, ki jih niso razumeli, zelo temne in
nerazumljive, tisti pa, ki so spretno in zahrbtno vrteli nitke, so jih razumeli in so
jim bile jasne kot beli dan. Zato so se zbali, da so se v njihove vrste vrinili izdajalci,
in so hoteli od don Boska zvedeti, od kod ima te podatke in zakaj jih je zapisal.
Don Boska so poklicali v palačo notranjega ministrstva. Sprejel ga je neki
uradnik, ki mu je olikano povedal, da je bilo pismo, ki ga je pisal kralju, po nje-
govem mnenju zelo malo umestno, nato pa prešel k napovedim v Galantuomu.

25.5 Page 245

▲back to top


BiS 6 — 28. poglavje
245
Te napovedi ste napisali vi, kajne?
Da, gospod vitez.
Zakaj pišete stvari, ki mnoge močno vznemirjajo? Kaj veste vi o prihodno-
sti? Zakaj si prisvajate vlogo preroka?
Naj vas opozorim, da pišem za zbornik.
Toda kje ste pobrali novice, ki jih s tako gotovostjo razglašate?
Sem mogoče povedal stvari, ki niso resnične?
Še več. Vprašam vas, kje ste jih mogli zvedeti. Morali ste jih dobiti po zau-
pnih poteh.
Ne vem, kaj naj vam odgovorim. Nihče mi ni prišel povedat državnih zadev.
Vendar menim, da s tem, ko sem to napisal, nisem storil nič nepravilnega.
Ne govorite tako. Gotovo ste imeli kako osnovo za to, kar ste napisali, nekaj,
na kar ste oprli svoje napovedi. Vsekakor bi bilo bolje, če se ne bi vmešavali v to
dogajanje in ta vprašanja.
Če je tako in če bi to vedel, gotovo nikomur ne bi hotel delati preglavic. Si-
cer pa ponavljam, da pri vsem tem nihče ni sodeloval.
Kaj še! Ali si mislite, da vam bom verjel, da vaša uglednost bere prihodnost?
To je pa popolnoma vaša zadeva, če verjamete ali ne.
Dal sem vas poklicati zato, da vam povem, da ni pametno, celo nevarno, da
se spuščate v stvari, ki bi mogle delati vladi težave.
Oprostite mi, gospod vitez, zares ne vidim razlogov za nevarnost in zaskrblje-
nost. Če me ima ministrstvo za preroka, potem naj poskrbi za korist države, če
me pa nima za preroka, potem pa se ne zmenite zame.
Na te besede se je tisti gospod nasmehnil, mu svetoval, naj bo v prihodnje
bolj previden, in ga odslovil.

25.6 Page 246

▲back to top


29.
poglavje
Preventivni sistem v praksi – Sveto prizadevanje – Kako don Bosko
sprejema fante, ki vstopajo v oratorij – Njegova prva beseda je namenjena
duši – Učinki take besede – Učitelj moralne reforme – Spoved in obhajilo –
Nekatera sredstva za pospeševanje zakramentov – Navodila predstojnikom
oratorija – Mirnost in umerjenost pri kaznovanju – Dve nevarni vrsti
mladih – Don Bosko želi vedeti za vsak še tako majhen dogodek v oratoriju
– Spričevala z ocenami – Zavzetost asistentov in njihova vdanost don Bosku
– Pomen, ki ga gojenci pripisujejo ocenam – Kako se don Bosko zanima za
slab učni uspeh nekaterih – Zgovoren zapis skritega obnašanja nekaterih
gojencev – Zadnja don Boskova beseda fantom, ki zapuščajo oratorij – Don
Boskova dobrohotnost do takih fantov – Učinkoviti in modri pristopi
v srečanju z nekim nekdanjim gojencem
Na začetku poročanja o dogodkih v letu 1860 se nam zdi primerno, da
naštejemo različna sveta prizadevanja, ki jih je don Bosko uporabljal pri vzgoji
dečkov, katerih število je leto za letom naraščalo. Kar smo glede tega do sedaj
povedali o don Bosku, je že zelo veliko, če merimo po vsebini. Vendar to še zda-
leč ni vse, ker je bila don Boskova vzgojna iznajdljivost neizčrpna.
Veliko ljudi je v različnih časih vpraševalo don Boska, po katerem vzgojnem
sistemu je tako uspešno vodil mladino po poti kreposti. Don Bosko je imel nava-
do odgovarjati: Preventivni sistem je krščanska ljubezen. Ko so ga silili, da bi to
natančneje pojasnil in jim pokazal sredstva, s katerimi bi to ljubezen pripeljali
do uspeha, je nekoč odgovoril: Sveti božji strah v srcih. Toda sveti božji strah
je samo začetek modrosti, mu je 1886 pisal rektor semenišča v Monpellierju.
Bodite tako dobri in mi razodenite svojo skrivnost, da bom mogel svoje seme-

25.7 Page 247

▲back to top


BiS 6 — 29. poglavje
247
niščnike pravilno vzgajati. Ko je don Bosko prebral to pismo, je članom vrhov-
nega sveta, ki so stali okoli njega, dejal: Hočejo, da bi jim razložil svoj preventivni
sistem. Ko pa sam ne vem, v čem je. Vedno sem šel naprej brez sistemov, kakor mi
je navdihoval Gospod in so zahtevale okoliščine.
Vendar bi radi pripomnili, da je don Bosko imel svoj sistem, ki bi ga mogli
v kratkih besedah takole opisati: krščanska ljubezen, strah božji, zaupanje v
predstojnika, pogosto prejemanje zakramentov spovedi in obhajila, veliko pri-
ložnosti za spoved. Res je, da ga je, kakor smo že in bomo še videli, Bog nenehno
spremljal. In to nenehno Božje spremstvo je bilo osnova njegovega sistema, na
to pa drugi vzgojitelji ne morejo računati. Toda v tem, kar se tiče rednega člo-
veškega sredstva, ga lahko posnema vsak ravnatelj duhovnik, ki ga prevzema
nujna dolžnost glede zveličanja duš.
Don Bosko je vedno ponavljal: Vsaka duhovnikova beseda mora biti sol več-
nega življenja, in to v vsakem kraju in s komer koli. Kdorkoli se približa duhov-
niku, mora pri njem občutiti kako resnico, ki lahko koristi njegovi duši. Tega
velikega navodila se je zvesto držal v odnosu do vseh ljudi, tudi zunanjih, z lju-
beznijo in uspešno pa ga je izvajal pri fantih, sprejetih v oratorij.
Dečke je štel za dragoceno naložbo, ki mu jo je zaupal sam Bog, in ko je
govoril o njih, je poln veselja ponavljal: Bog nam je poslal, Bog nam pošilja in
Bog nam bo pošiljal veliko dečkov. Dobro se tega zavedajmo. Oh, koliko novih
fantov nam bo v prihodnosti poslal Gospod, če bomo zavzeto prejemali njegove
milosti. Lotimo se z navdušenjem in odpovedjo njihove vzgoje, da jih bomo za
večno rešili.
Ko je vstopil v njegovo sobo kak pravkar sprejet fant, mu je vedno najprej
povedal kaj o njegovi duši in večnem zveličanju. Njegova očetovska ljubezni-
vost v obnašanju, njegov vedri obraz, njegov stalni nasmeh mu je odpiral srca in
vlival spoštovanje in zaupanje. Da bi ga razveselil in mu zmanjšal žalost zaradi
oddaljenosti njegovih dragih, je navadno začel:
– Kako zelo me veseli, da te vidim. Si rad prišel, kajne?
No, povej mi, kako se pišeš in od kod si?
Fant je odgovoril.
– In kako je s tvojim zdravjem?
– Odlično.
– In tvoji starši? Imaš še očeta in mater? Kako jima gre?
– Dobro.
– Imaš brate in sestre?
– Da, gospod.

25.8 Page 248

▲back to top


248
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
– In tvoj gospod župnik?
– Naročil mi je, da naj vas pozdravim v njegovem imenu.
– Imaš rad hlebčke? Kako je s tvojim tekom?
– Vse v redu.
Ko je nekako s temi in podobnimi vprašanji naredil uvod, je prešel takoj h
glavnemu. Zresnil je obraz in malo bolj po tiho in zaupno dejal: »Sedaj pa govo-
riva o tem, kar je najbolj pomembno. Rad bi, da bi si bila prijatelja, veš. Hočeš
postati moj prijatelj? Jaz ti bom pomagal rešiti tvojo dušo. In kako je s tvojo
dušo? Si bil doma priden? Toda tukaj boš še bolj priden, kajne? Si bil pri spove-
di? Si se doma dobro spovedoval? Mi boš zaupal svoje srce, kajne? Želim si, da
bi šla skupaj v nebesa. Ali razumeš, kaj pričakujem od tebe? Boš prišel pogosto
k meni? Veš, zaupno se bova pogovorila. Povedal ti bom zelo lepe reči, ki ti bodo
gotovo ugajale. Zadovoljen boš.«
Deček se je smehljal, prikimaval, odgovarjal z enobesednimi stavki, povešal
oči ali zardeval, pač glede na vprašanja, ki pa niso bila vsiljiva in niso pričakova-
la odgovora. Don Bosko pa je s svojim prodornim pogledom vse obsegel, skušal
ugotoviti značaj, nadarjenost, srce.
Če je bil kateri fant posebno nadarjen, ga je vprašal:
– Mi hočeš dati ključ?
– Kakšen ključ? ga je fant začuden vprašal, ključ od kovčka?
– Ključ od svojega srca, mu je odgovoril don Bosko in se pri tem postavil v
ljubeznivo vzvišeno držo.
– Oh, seveda, takoj! Pravzaprav sem vam ga že dal.
Tako si je don Bosko nežno pa odločno pridobil fanta, ki je pod njegovo izku-
šeno roko kot nežna harfa proizvajal glasove svetih sklepov.
Pogosto so mu starši osebno pripeljali svojega sina. Ob slovesu so bili vsi
iz sebe zaradi ljubeznivosti, s katero jih je sprejel. Ko je bil don Bosko sam z
dečkom, mu je dejal:
– Hočem biti vedno tvoj velik prijatelj. Veš, kaj to pomeni?
– Da mi boste dajali jesti.
– Ne samo to.
– Dajali mi boste dobre nasvete.
– Tudi to ni vse.
– Pomagali mi boste pri učenju ali vajeništvu.
Fant je iskal odgovor.
– Dobro si zapomni! Jaz in predstojniki hiše ti bomo skušali storiti vse dob-
ro, kar zmoremo. Nikdar nič hudega. Si razumel?

25.9 Page 249

▲back to top


BiS 6 — 29. poglavje
249
– Zdi se mi. Vendar ne razumem prav.
– Hočem reči, da ti bomo jaz in vsi predstojniki skušali dajati vse najboljše
za tvojo dušo. Nato mu je na kratko razložil to misel.
Včasih je na dvorišču naletel na kakega novega gojenca, ki ga še ni videl. Po
navadnih vprašanjih in kaki šali je nadaljeval:
– Želim, da postaneš moj velik prijatelj. Ali veš, kaj pomeni biti don Boskov
prijatelj?
– Pomeni, da moram biti poslušen.
– To je preveč splošen odgovor. Biti don Boskov prijatelj pomeni, da mi mo-
raš pomagati.
– Pri čem?
– V eni sami stvari: da mi pomagaš rešiti svojo dušo. Vse drugo ni po-
membno. Ali veš, kaj pomeni pomagati don Bosku, da reši tvojo dušo?
– Pomeni, da moram biti priden.
– Ne gre za to. Povej mi kaj bolj določnega.
– Ne bi vedel povedati.
– Pomeni, da moraš rade volje in takoj storiti vse, kar ti bom ukazal za dob-
ro tvoje duše.
Dečki so bili navadno tako močno prizadeti od teh besed, da so bili čisto
iz sebe, kakor omotični in niso vedeli več, kje so vrata na hodnik, če so bili v
sobi, ali niso vedeli, kam naj se obrnejo, če so bili pod stebriščem na dvorišču.
Potem so se navadno zatekli v kak kot dvorišča in tam premišljevali, kar so sli-
šali. Nekateri so razumeli vse, drugi samo napol, nekateri pa čisto nič, vendar
so se znašli kakor pod kako skrivnostno utežjo, ki jih je silila k razmišljanju. Ta
uvod v bivanje v oratoriju jih je navadno odločno spreobrnil, da so se odločili,
da hočejo postati zares pridni.
Ko je don Bosko potem prišel na dvorišče, ga je takoj obdala množica gojen-
cev, ki so živeli že več let v oratoriju. Novi so se jim pridružili, vendar se mu niso
upali približati. Tedaj jih je don Bosko poklical k sebi in jim po tiho, v zaupni
tajnosti, sedaj enemu potem drugemu povedal na uho: Če boš priden, si bova
velika prijatelja. Don Bosko te ima rad in bi ti rad pomagal rešiti dušo. Gospod
te je poslal sem, da bi bil vedno bolj priden in kreposten. Mati Božja Marija
pričakuje, da ji boš daroval svoje srce. Gospod želi iz tebe narediti drugega sv.
Alojzija.
Don Bosko nam zagotavlja, da so tako nagovorjeni fantje srečni, odprejo
svoje srce, se vedno lepše vedejo, se približajo predstojnikom in se jim prepus-
tijo, ker jim popolnoma zaupajo. Če jim takoj in jasno povemo, kaj pričakujemo

25.10 Page 250

▲back to top


250
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
od njih zaradi koristi njihove duše, izbojujemo zmago nad njihovimi srci. Don
Bosko je naletel na zelo malo fantov, ki bi se lahko uprli takemu ravnanju. Trdil
je, da je neučinkovito vse govorjenje, če predstojnik ne pokaže zanimanja za
večno zveličanje gojenca, če nima poguma, da bi previdno načel pogovor o stva-
reh vesti, temveč samo na splošno, dvoumno, nejasno svetuje, da naj bi postal
dober, priden, se učil in delal. Tako govorjenje nima nikakršnega uspeha in si
ne pridobi srca. In če smo naredili ta prvi korak napak, ga je kaj težko popraviti.
Ta nasvet je sad dolgoletnih izkušenj. Fant, je pogosto ponavljal don Bosko, ima
rad bolj, kot se misli, da se z njim govori o njegovih večnih koristih, in iz tega
razume, kdo mu res hoče dobro in kdo ne. Torej, pokažite svojo zavzetost za
njegovo večno zveličanje.
Na tak način je don Bosko vabil dečke, da so se spovedovali, kajti misel na
dušo je tesno povezana s spovedjo. Razumeli so, da če bi si želeli njegovih uslug,
bi jim rade volje pomagal. Pri takih povabilih je bil izredno spreten in iznajdljiv
in se je zavedal osnovnega načela, da si je zaupanje treba pridobiti, ne pa ga
vsiljevati. Zato je skušal svoje nasvete prilagoditi nravem svojih fantov tako, da
ni bil nikomur v nadlego, temveč vedno v spodbudo.
Fantu, ki se je nekako upiral storiti ta prvi korak, je skušal pomagati, da bi
premagal odpor do spovedi, in mu je navadno v šali dejal: Kdaj se boš odločil
opraviti spoved o svojem prihodnjem življenju?
Fant se je nasmehnil in odgovoril: Spoved o prihodnjem življenju? Saj to
vendar ni mogoče!
Imaš prav, je odgovoril don Bosko. Potem bova pa naredila spoved o pre-
teklem življenju. Nič se ne boj. Česar se ti ne boš spomnil, ti bo povedal don
Bosko. Česar ti ne veš, ve don Bosko.
Dostikrat je dal takemu fantu za tovariša kakega sošolca, ki mu je med igro
ali v šali dal kak primeren nasvet ali ga na lep način pripravil, da se je spovedal
tako, da ga je ta in ta spremljal k spovedi. S takimi in podobnimi domislicami jih
je pritegoval k sebi, jih vodil k Bogu in jim pomagal, da so postali zgled kreposti
in krščanske popolnosti.
Zelo ga je skrbelo, če je bil kateri izmed na novo prispelih gojencev sam
samcat, zamišljen in žalosten; bal se je, da bi mu mogel sovražnik njegove duše
svetovati kaj zlega. Poklical ga je k sebi, mu ljubeznivo postavil kako vprašanje,
ga predstavil kakemu izmed najboljših gojencev, ga pred njim pohvalil in ga
prosil, da ga uvede v igro z drugimi fanti. Ni miroval, dokler jih ni pridobil zase
in za hišo in obrnil njihovo pozornost zlasti na pobožne vaje.

26 Pages 251-260

▲back to top


26.1 Page 251

▲back to top


BiS 6 — 29. poglavje
251
Prva stvar, ki jo je don Bosko zahteval od fanta, ki je vstopil v zavod, je
bila njegova moralna spreobrnitev, kar se je pokazalo v dobri spovedi. Lahko
rečemo, da je bil pravi mojster takih spreobrnjenj. V vsem se je kazal uspeh
njegovih nasvetov. Poleg vsega pa je bil zgled krščanske in očetovske ljubezni-
vosti. Teolog kanonik Hiacint Ballesio v knjigi Notranje življenje Janeza Boska
pravi: »Kot ljubezniv in odkrit človek je v svojem vodstvu zavračal izumetni-
čen formalizem in rigorizem, ki dela prepad med tistim, ki ukazuje, in tistim, ki
uboga. S svojo avtoriteto je navdihoval spoštovanje, zaupanje in ljubezen. Naše
duše so se mu odpirale z notranjo in prijetno prepustitvijo. Vsi smo se hoteli
spovedati pri njem, ki je temu utrudljivemu delu vrsto let namenjal šestnajst do
dvajset ur na teden. In to poleg vseh svojih opravil. To je bil prej edinstven kot
redek primer odnosa med predstojnikom in podrejenimi. Odnos svetnikov (in
to samo svetnikov), ki omogoča spoznanje narave gojenca, jo pravilno usmerja
in sprosti vse skrite energije.«
Spoved je bila istočasno priprava na obhajilo, to zelo pogosto in neizogib-
no potrebno sredstvo za ohranitev moralnosti v vzgojni hiši. Zaradi njegovih
nenehnih spodbud je prejemalo veliko fantov sveto obhajilo vsak dan, drugi
večkrat na teden, skoraj vsi vsako nedeljo, najbolj nemarni pa vsaka dva tedna
ali enkrat na mesec. Don Bosko se je iznajdljivo trudil, da je našel pogoste ob-
časne priložnosti, ki naj bi spodbujale srca, da bi k angelski mizi pristopila čim
bolje pripravljena. Naj navedemo nekaj takih priložnosti, ki so jih pripravljale
globoko občutene pobožne vaje.
Vaja za srečno smrt vsak prvi četrtek v mesecu, ki jo je don Bosko skoraj
vedno povezal z napovedjo smrti kakega gojenca. Po navadi je točno določil čas
in tudi okoliščine smrti in včasih tudi začetne črke imena tistega, ki naj bi stopil
v večnost. On sam je potem pred oltarjem molil občutene molitve za srečno
smrt.
Pobožno so pripravljali in opravljali vse devetdnevnice na čast Božji materi
Mariji. Don Bosko je zlasti priporočal, da bi čim bolje opravili devetdnevnico za
Brezmadežno in božično devetdnevnico. Imel je navado reči: »Vedite, da je od
dobro opravljenih teh dveh devetdnevnic odvisen uspeh celega šolskega leta.«
Vsakdanji obisk Najsvetejšega je bil svoboden, brez obveznosti in brez
kakršnega koli pritiska. Vedenje fantov v cerkvi je bilo tako spodbudno, da je
samo pogled nanje vnel v gorečnosti še tako mrzla srca. Umetnik, ki je izklesal
kip sv. Alojzija na enem izmed oltarjev prazničnega Oratorija sv. Frančiška Sa-
leškega, je na svetnikovem obrazu izoblikoval poteze enega izmed teh pridnih
fantov.

26.2 Page 252

▲back to top


252
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Razne družbe, resnična ognjišča krščanske ljubezni in vrtovi kreposti.
Izbor knjig, ki so jih brali v obednici in spalnici. Don Bosko je hotel, da bi te
knjige opisovale sveto življenje kakega fanta, ki bi ga bilo mogoče posnemati.
Križev pot, ki so ga slovesno opravljali vse petke meseca marca.
Pridigana tridnevnica na začetku šolskega leta, pridigana tridnevnica za
pripravo na veliko noč in pet dni duhovnih vaj vsako leto.
Da bi delal dobro in preprečil zlo, je don Bosko poleg zakramentov in po-
božnih vaj uporabljal še druga, rekli bi razumska sredstva za dober potek dela v
oratoriju. Dobival jih je iz nenehnega razmišljanja o skupnem življenju, z bistro-
vidnostjo svojega razuma in iz svoje dolge izkušnje. Svoje misli je razodeval v
nagovorih predstojnikom hiše, ki jim je pogosto govoril: »Da bo vaša beseda kaj
veljala in dosegla zaželeni uspeh, se mora vsak predstojnik v vseh okoliščinah
truditi, da izniči svoj jaz. Dečki so dobri opazovalci, in če odkrijejo, da kak pred-
stojnik podleže zavisti, ljubosumnosti, ošabnosti ali želji, da bi se zrinil naprej,
je ničev vsak vpliv nanje. Pomanjkanje ponižnosti je vedno v škodo enotnosti v
zavodu in se zaradi samoljubja kakega predstojnika lahko slabo konča. Da, za-
res! Cveteli bodo stari časi oratorija, če bo vsak iskal samo Božjo slavo. Če pa iš-
čemo svoje časti, bo iz tega zraslo nezadovoljstvo, razprtije, nered. Sobratje naj
bodo eno samo srce s predstojnikom in eno samo srce z vsemi svojimi podre-
jenimi, brez drugih namenov, ki niso v službi našega svetega namena.« Zato je
vsem priporočal veliko umerjenost v pogovoru s sobrati ali svojimi podreje-
nimi: »Pri ukazovanju vedno uporabljajte tele in podobne izraze: Bi mi lahko
naredil uslugo? Mi hočeš storiti nekaj, kar mi ugaja? Bi bil pripravljen storiti
mi to uslugo? Bi ne imel težave storiti to in to? Nikdar ne ukazujte, kot bi po-
veljevali; nikdar ne recite 'hočem'. Prav tako ne zahtevajmo stvari, ki presegajo
sposobnosti tistih, ki jim ukazujemo, ki so škodljive zdravju ali so v nasprotju
z duhovno koristjo tistega, ki mu nalagamo ukaz ali želimo, da prevzame kako
dolžnost.«
Učiteljem je zabičeval: »Bodite prvi v razredu in odidite zadnji. Posebno
se zavzemite za tiste, ki so zaostali v šoli. Ne vnašajte v šolo vedenja z odmora.
Nikdar ne pošiljajte iz razreda motilcev reda in bodite potrpežljivi z raztrese-
nimi. Dan pred praznikom napovejte na kratko praznik in povabite vse k sve-
temu obhajilu. Kajti velik je vpliv učitelja na duše učencev, če ga imajo ti radi.
Ocen iz vedenja ne prebirajte nikdar v soboto, da ne bi nejevolja vplivala na
razpoloženje pri spovedi. V nedeljo zvečer naj se četrt ure običajnega veselega
branja nadomesti z branjem poglavja Pravilnika kot spomin na sklepe, ki smo
jih naredili zjutraj.«

26.3 Page 253

▲back to top


BiS 6 — 29. poglavje
253
Asistentom je dajal naslednja navodila: »Nenehno nadzorujte gojence, kjer
koli so, in jim tako onemogočite, da bi storili kaj slabega. To velja zlasti za čas
po večerji. Tako boste preprečili tudi najmanjši nered. V soboto zvečer in na
dan pred praznikom bodite pozorni na fante, ki gredo iz učilnice ali delavnice
k spovedi, da se ne bi s pretvezo, da gredo k spovedi, zadrževali na stopnicah,
po hodnikih in na dvorišču. Prav tako poskrbite, da bo vsak imel za pripravo in
zahvalo za spoved s seboj Preskrbljenega mladeniča.«
Vsem, ki so imeli kakršno koli oblast, je priporočal: »Nikdar z nikakršnim
izgovorom ne tepite gojencev. Za nobeno ceno se ne sme dopustiti nenravnost,
preklinjanje in tatvina. Če se ugotovi, da kak fant daje pohujšanje ali je sicer ne-
varen, ga pošljite k prefektu, ki ga bo takoj odslovil iz zavoda. Če gre za majhne
prekrške, skušajmo upoštevati njegovo otročjost. Težko je najti otroke, ki bi ne
lagali v majhnih stvareh ali izmikali jedi. Če ste razburjeni ali jezni, se vzdržite
dajanja opozoril, da fantje ne bodo mislili, da jih karate iz strasti. Počakajte tudi
kak dan, da se poleže razburjenost, in takrat opozorite. Kadar moramo pokara-
ti, opozoriti ali zavrniti kakega fanta, ga pokličemo na stran, vendar nikdar, če je
razburjen ali jezen. Počakajte, da se bo umiril. Tedaj ga opomnite in ne pozabite
nikdar kake spodbudne besede, npr. da hočete od sedaj naprej biti njegov prija-
telj, mu pomagati v vsem, kar morete itn.«
Imel je navado dodati: »Ko vidite, da se je kak gojenec pokesal svojega preg-
reška, mu hitro odpustite, in to iz srca. V takem primeru skušajte vse pozabiti.
Nikdar naj nobeden z nobenim pogojem kakemu fantu ali komu drugemu, ki je
bil nepokoren, izrekel kako žaljivko ali se vedel izzivalno, ne reče: To mi boš pa
plačal! Tako govorjenje ni krščansko. Naj se ne kaznuje strogo majhnih preg-
reškov, kajti gojenec, ki meni, da so ga po krivici kaznovali, se bo tega spominjal
in se skušal maščevati. In če se ne bo mogel maščevati, bo tistega učitelja ali
mojstra preklinjal in mu želel slabo. Poznamo težke primere takega maščeva-
nja. Če moramo kakega gojenca kaznovati, ga pokličimo k sebi, mu dopovejmo
njegovo krivdo, obenem pa mu je treba pokazati resnično žalost, da ga moramo
kaznovati. Nikdar ne kaznujte na splošno celega razreda, spalnice. Poiščite kriv-
ce nereda, in če je treba, jih pošljite iz zavoda. Na vsak način je treba ločiti zade-
vo dobrih od zadeve slabih, ki jih je vedno malo. Istočasno pa povejmo krivcem,
ki so pokazali dobro voljo, kako spodbudno besedo. Tako damo vedno prostor
kesanju in možnost, da se popravijo.«
Če je bilo treba koga odsloviti iz zavoda, je don Bosko svojim sodelavcem
dal pomembna nasveta. »Za moralno spoznanje gojencev, ki so nevarni za dru-
ge, vse od začetka šolskega leta razlikujem dve vrsti: slabe, pokvarjene in tiste,

26.4 Page 254

▲back to top


254
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ki se redno izmikajo izpolnjevanju pravilnika. Glede slabih bom povedal nekaj,
kar se bo zdelo nemogoče, pa je vendar tako. Recimo, da je med petsto gojen-
ci kakega zavoda samo en pokvarjenec. Potem pa vstopi v zavod še eden, prav
tako pokvarjen kot prvi. Oba sta iz raznih pokrajin, raznih krajev in različnih slo-
jev, različnega razreda, spalnice, nikdar se nista videla, nikdar poznala. In kljub
temu bosta drugi dan ali že po nekaj urah skupaj na odmoru. Zdi se, da nekak zli
nagon sili take ljudi, da pridejo skupaj, in da jih neke vrste hudičev magnet prite-
guje, da sklenejo prijateljstvo. Povej mi, s kom hodiš, in povedal ti bom, kdo si, je
zanesljivo sredstvo, da odkrijemo garjave ovce, še preden se morejo spremeniti
v grabežljive volkove.
Pa še neke druge vrste gojencev ne smemo imeti v zavodu. Če vidite ka-
kega dečka, ki je na zunaj priden, pa je lahkomiseln, se rad oddalji od skupine
in kraja, kamor ga pošilja pravilnik, samotari po kotih dvorišča, se zadržuje po
stopnicah, balkonih, ropotarnici, skratka v krajih, ki so odmaknjeni predstojni-
kovemu očesu, bodite vedno pozorni in se bojte. Ne dajte se prevarati videzu
boječnosti, samotarske nravi, lahkomiselnosti in preproščine. Ta se ali spretno
pretvarja ali bo brez nadaljnjega dobil koga, ki ga bo pokvaril. Vedite, da so taki
posamezniki nadvse nevarni.«
Toda don Bosko se ni zadovoljeval s tem, da je dajal navodila drugim. Glav-
no delo za ohranjevanje reda v hiši je opravljal sam. Učitelji in mojstri so izročali
tedenske in mesečne sezname gojencev z ocenami iz pridnosti, učenja in vede-
nja. Bilo je toliko seznamov, kolikor je bilo učiteljev, tudi večernih šol, spalnic in
delavnic. Vsak seznam je bil podpisan od odgovornega za skupino. Prvi seznami
ocen so nam ohranjeni iz leta 1857/58. Na robu so vedno zapisane opombe.
Poleg teh poročil z opombami je don Bosko zahteval še podrobnejša poro-
čila. Prav tako je zahteval, da so mu vsak teden predložili ocene gojencev Cotto-
lenga, ki so prihajali v oratorij kot zunanji, in klerikov, ki jih je asistiral njihov
asistent.
Če je moral za kak teden oditi iz Turina, je zahteval izčrpno poročilo o ve-
denju svojih sinov. Imamo zapis ocen o vedenju dijakov drugega razreda gim-
nazije, fantov iz sedmih spalnic in članov Družbe sv. Alojzija. Klerik, ki je moral
izdelati poročilo, je pripisal spodaj za don Boska:
Ugledni gospod in oče v Jezusu Kristusu!
Imel bi vam povedati veliko stvari. Nisem imel še priložnosti, da bi se natančneje
pogovoril z vami, ker sem se pravkar vrnil s počitnic. Zdi se mi neprimerno, da vam na
tem mestu povem vse, kar bi vam rad zaupal. Tukaj vam po vašem naročilu predstavljam

26.5 Page 255

▲back to top


BiS 6 — 29. poglavje
255
seznam svojih učencev in vaših predragih sinov, iz katerega boste razbrali, da stvari z
izjemo nekaterih kar dobro potekajo. Če bi potem rekel, da mi vaša dolga odsotnost ne bi
povzročala nikakršne žalosti, bi lagal. Pa naj bo za božjo voljo, tolaži me misel, da boste s
svojimi napori pridobili kako dušo za Kristusa in pomagali toliko našim bratom.
Naj bo dovolj. Pridite kmalu. Jaz vas imam rad, vsi vas pričakujejo, iščejo in hrepenijo
po vas. Zamuja ura, ko vas bomo zopet videli, dragi naš oče.
V trdnem upanju, da se vedno spominjate mene in vseh svojih sinov, ki jih imate rajši
kot samega sebe, vam izrekam svoje in vseh mojih tovarišev iskrene pozdrave in imam
čast, da se imenujem vaše uglednosti pokorni in vdani sin v J. K.
Frančišek Vaschetti.
To pismo nam priča, kako radi so imeli don Boska učitelji in asistenti in
kako so bili zavzeti za izpolnjevanje svojih obveznosti. Na rob seznama so pisali
opombe, v katerih so Božjemu služabniku izražali misli, ki so kazale zanimanje
za fante, na katere je on mislil. Vedeli so, da mu to zelo ugaja.
Naj navedemo nekaj teh opomb. Prva se glasi: 'Podpisani asistent v sinovski
vdanosti in ljubezni do vaše dobrote obnavlja prošnjo, da bi ga opozarjali na
njegove pomanjkljivosti in napake.'
Neki drug klerik je pisal: 'Nadvse zgledni Rua in pozorni Danussi imata na-
logo monitorja glede mojih napak. Prvi je poleg tega še moj asistent in z nalogo,
da me ocenjuje.
Neki tretji asistent je sklenil seznam ocen takole: 'Potem ko boste prebrali,
bi vas prosil, da bi mi dovolili priti k vam in vam povedati dve besedi.'
In don Bosko je pogosto klical k sebi asistente, učitelje, nadzornike v učil-
nici, kateheta, prefekta in se z njimi pogovarjal o tem, kar so opazili v hiši. Ta
stalna izmenjava misli in opažanj je tiste, ki so morali biti nenehno med gojenci,
opogumljala in predstojnika obveščala o dogajanju v zavodu.
Ker so gojenci vedeli, da njihove ocene, kakršne so si zaslužili, romajo k don
Bosku in da so vsako nedeljo prav tako njemu izročali ocene iz pridnosti, so tem
ocenam dajali velik pomen. Ocena 10 ali optime je bila najpogostejša, 9 ali fere
optime je silila k joku tiste, ki so si to zaslužili, bene in še bolj medie, to je 8 in 7
v pridnosti, sta bili najslabši oceni in sta zaslužili, da bi bil tako ocenjen gojenec
odpuščen iz zavoda. Treba je povedati, da so bile to sorazmerno stroge ocene, kajti
vladalo je prepričanje, da tisti, ki ga vzdržuje javna dobrodelnost, mora biti tega
tudi vreden. Don Bosko je v takem primeru zahteval oceno iz pridnosti pri učenju.
Primerjal ga je z oceno v šoli in ugotovil, da učitelj in nadzornik v učilnici nista bila
istega mnenja. Zato don Bosko zaradi teh slabih redov ni takoj ukrepal, temveč je

26.6 Page 256

▲back to top


256
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
iskal vzroke, ki pogosto niso bili odvisni od gojencev. Enemu so očitali, da je bil v
učilnici trajno raztresen, drugi se je po eni uri učenja začel igračkati s čimer koli
ali je bral zabavne knjige, tretji ni delal nalog, četrti se ni nikdar do konca naučil
snovi. Don Bosko pa jih je drugega za drugim na različne dni poklical k sebi, jim
dal za nalogo naučiti se nekaj strani na pamet ali napisati kratko nalogo. Potem jih
je izprašal. Pri enem je odkril pomanjkanje nadarjenosti, zaradi česar je zaostajal
za drugimi, pri drugem je ugotovil izreden spomin in je sicer razumel, vendar ni
bil sposoben razmišljanja. Pri drugem je ugotovil slab spomin, pravo razsodnost.
Vsem je dajal potrebne nasvete, da so koristno izrabljali čas. Nato je obvestil kleri-
ke, da se tistim, ki so bili raztreseni ali so spali, neopazno približajo in jih ljubezni-
vo po tiho vprašajo, ali so razumeli, kar so se naučili, ali imajo težave pri izdelavi
nalog, in da bi jim dejali: 'Hočeš, da ti pomagam?' Na tak način jih je veliko, za
katere so na začetku mislili, da niso sposobni za šolo, doseglo lepe uspehe.
Vendar si je le malo dijakov zares zaslužilo karanje. Nihče si ne more predsta-
vljati navdušenja, ki je tedaj vladalo za učenje. Če so bili dečki v jedilnici, so ime-
li ob strani odprto šolsko knjigo; skrajšali so odmor, se umaknili v kot dvorišča
in tam ponovili snov; v spalnici so želeli biti blizu luči, da so ostali budni in se
učili čim več časa. Kar naprej jih je bilo treba opozarjati, da ne bi pretiravali v
učenju in škodovali zdravju.
Don Bosko je za moralni napredek zavoda uporabljal razredne zapisnike z
ocenami vedenja in poročila asistentov ter na nepričakovane načine odkrival
tiste, ki so v svoji hudobiji znali pred predstojniki prikriti svoje slabo razpolo-
ženje. Poleg uradnega zapisnika o vedenju gojencev je don Bosko imel še svoj
osebni seznam z imeni vseh dečkov v hiši. Ko je slišal o kakem prestopku, o
kakem majhnem pregrešku, vendar pa takem, ki v previdnem človeku vzbudi
pozornost ali dvom o vedenju kakega gojenca, je v svoji beležnici z znamenjem,
ki ga je samo on razumel, označil tistega fanta in napako, ki jo je storil. Zgodilo
se je, da je bilo ob imenu kakega gojenca deset do petnajst enakih znamenj. Od
časa do časa je pozorno pregledal te beležke. Od stotih jih devetdeset ni imelo
nobenega znamenja, deset ali dvanajst pa jih je bilo tudi večkrat označenih. V
takih primerih je vse svoje zanimanje usmeril v te zadnje, opazoval, s kom se
družijo, uvedel zanje poseben nadzor, jih sam spraševal in kaj redko se je hudi-
ču posrečilo, da je skril svoj rep in svoje prijatelje. Don Bosko je svojim ravnate-
ljem pogosto svetoval ta način ravnanja z gojenci in jim zagotavljal, da mu je bil
nadvse uspešen celo nujno potreben pri njegovih odločitvah.
S svojo beležnico v roki je ob koncu leta v mesecu juniju poskrbel za moral-
nost v prihodnjem šolskem letu. Napisal je seznam fantov, ki naj bi jih prihodnje

26.7 Page 257

▲back to top


BiS 6 — 29. poglavje
257
leto več ne sprejeli, in ga izročil prefektu z naročilom, da naj ostanejo doma. V
arhivih hranimo seznam fantov z datumom 15. maja 1859, ki so bili zavrnjeni
za naslednje šolsko leto. Treba je povedati, da je bila to leto vzrok neubogljivosti
vojna. Od 300 gojencev jih je bilo izključenih 15 in ob imenih štirih je zapisano
dubbio (dvomljiv). Ta zapisek služi v veliko pohvalo oratoriju. Navaja pa tudi ime-
na fantov, ki niso za šolanje in jih je treba zato usmeriti v kako rokodelstvo, pa
tudi imena dečkov rokodelcev, ki bi bili sposobni za šolanje. Potem so bila tudi še
imena tistih, ki bi jih po počitnicah sicer še sprejeli v zavod, vendar samo pogojno.
Toda če je bila beseda duša prva, ki jo je don Bosko, kakor smo pokazali, na-
slovil na kakega gojenca, je bila tudi zadnja, preden je fant zapustil oratorij. »Bilo
jih je kakih petnajst tisoč, ki jih je don Bosko samo v Turinu sprejel v oratorij, jih
vzdrževal, vzgajal,« kakor pravi mons. Cagliero. »Še večje število pa jih je katehi-
ziral in jim omogočil šolanje v prazničnih oratorijih kot zunanji gojenci. In vsi so
bili deležni njegovih očetovskih in duhovniških blagoslovov.«
Do vseh teh fantov je don Bosko ohranil najnežnejšo dobroto in naklonje-
nost; ne samo do pridnih bodisi dijakov in obrtnikov, ki so iz različnih razlogov
odhajali v svoje rojstne kraje, potem ko so končali svoje šolanje ali se izučili kake
obrti, ne samo do zunanjih gojencev, ki so se prišli od njega poslovit, ko so zapuš-
čali Turin, temveč tudi do tistih, ki se niso odzvali na vse njegovo prizadevanje in
v katere je položil toliko svojih upov. Vse te je sprejemal ali klical k sebi, ko so od-
hajali, in jim z izjemno dobroto dajal nasvete za uspešno življenje v poklicu, ki so
si ga izbrali. Ko jih je blagoslavljal, jih je vabil, naj se vrnejo v oratorij, da bi ostali
dobri in krepostni kot pravi don Boskovi sinovi in rešili svoje duše.
Nikdar ni pozabil nanje, in če je zvedel, da se je kateri izmed njih znašel v
stiski, mu je vedno nadvse dobrohotno z očetovsko skrbjo priskočil na pomoč
ali ga priporočil dobrotnikom. Nekega našega čevljarja, vojaka iz revne družine,
ki ga je prišel obiskat, je don Bosko vprašal: »So ti doma dali kaj denarja?« Ko je
ta zanikal, mu je dejal: »Vzemi,« in mu vtaknil v žep nekaj denarja. »In nikomur
nič ne povej. Če se boš ponovno znašel v stiski, pridi spet k meni.« Koliko drugih
podobnih dogodkov bi lahko opisali!
S takimi dejanji dobrohotne naklonjenosti je ostajal gospodar njihovih src,
da jih je daroval Bogu. Zanje je ostal vedno tisti dobri oče, ki jim je pripravil
neskončno veselje, ko so bili še mladi. Zato jim je don Bosko, potem ko se je po
mnogih letih srečeval z njimi, neprisiljeno ponavljal besedo, ki jim jo je rekel ob
slovesu: Duša! Imel je navado reči:
– No, torej! Ti si bil nekoč dober in priden, ali ne?
– Ne bi vedel ...

26.8 Page 258

▲back to top


258
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
– In sedaj? Si še vedno dober in priden?
– Seveda, sedaj, saj razumete, smo sredi sveta.
– Hodiš k spovedi? ali: Kdaj me boš spet obiskal? In potem še kako besedo
po tiho, kakršen je bil pač odgovor.
Don Bosko je ta način ravnanja priporočal tudi svojim ravnateljem glede
fantov, ki so jih kot odrasli prihajali obiskovat ali so jih srečevali na potovanjih:
»Povejte jim smehljaje: Si bil za veliko noč pri spovedi in obhajilu? Ali: Kdaj si
bil zadnjič pri spovedi? Vprašajte naravnost, brez uvoda, kot na primer: Rad
bi ti povedal ... Upam, da se ne boš užalil ... Če mi dovoliš ... Nič od vsega tega!
Izstrelite besedo kakor puščico in nato preidite na pogovor o čem drugem. To
naredi dober vtis, sicer pa ne. Mogoče bi še lahko dodali: Ali sem radoveden! Ali
kaj podobnega. Nič več.

26.9 Page 259

▲back to top


30.
poglavje
Sveto prizadevanje – Don Bosko med fanti: njegova krščanska ljubezen in
njihova navezanost – Glasni odmori – Modri nasveti in opozorila – Rimani
spomini – Latinski verzi – Lahko razumljivi stavki – Dante – Slovnična
pravila – Računska naloga – Pavlihovi modri odgovori – Pouk o higieni –
Uganke in skrivnostna vprašanja – Don Bosko med fanti
– Besedica na uho – Prodoren pogled – Zaušnice
»Krščanska ljubezen je don Bosku narekovala njegovo sveto prizade-
vanje, da je pridobival duše za Boga, in ga navajala k takim oblikam potrpež-
ljivosti, da jih je težko opisati. Bilo jih je toliko in bile so tako različne, da jih ni
mogoče dovolj pohvaliti.« Tako je slovesno zatrjeval mons. Bertagna. Mi bomo
že opisanim in tistim, ki jih bomo še navedli ter primerno obrazložili, dodali še
druge, našim bralcem v veselje in pouk.
Najprej si je don Bosko prizadeval uresničiti svoje geslo: Služite Gospodu
v veselju. Strah božji, neutrudno učenje in delo ter zlasti še krona vsega sveto
veselje, v tem je življenje v oratoriju. Skupek vseh teh okoliščin je delal življenje
fantov v Valdoccu vedro, navdušeno in nadvse prijetno. Kdor tega sam ni doži-
vel, si bo kaj težko predstavljal hrup, prostodušno brezskrbnost, igre in veselje
na teh odmorih. Dvorišče je bilo ped za pedjo zbito zaradi brezkončnega teka-
nja. Don Bosko sam je bil duša vsega tega razveseljevanja, on jih je uvajal v to
in se pri vsem sam nadvse veselil. In fantje, ki so vedeli, da se don Bosko, če le
more, najraje udeležuje njihove igre, so od časa do časa pogledovali k njegovi
sobi. Če se je potem pokazal na balkonu, se je od vseh strani dvignil vesel krik
odobravanja. Veliko fantov mu je teklo naproti k stopnicam, da so mu lahko
poljubili roko.

26.10 Page 260

▲back to top


260
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Menimo, da je bilo na svetu zelo malo ljudi, ki bi s tako močjo pritegovali
nase otroke in ki bi znali to navezanost izkoristiti za njihovo dobro. Don Bosko
je bil sredi svojih sinov sama čista ljubeznivost. Mons. Cagliero, kleriki in sami
dečki so ponavljali: Prikazala se nam je dobrotljivost našega Odrešenika.
»Bodi vesel,« je don Bosko začel pogovor s fantom, ki mu je prišel naproti
žalosten in zamišljen. In ti dve besedi, ki ju je izgovoril don Bosko, sta povzročili
čudovito spremembo, razgnali sta žalost in fant se je čutil sposobnega za izpol-
njevanje dolžnosti.
»Kako je s tvojim zdravjem?« je vprašal drugega, in če je bilo potrebno,
je uredil vse za postrežbo. Ko se mu je v zimskem času zdelo, da kakega fanta
zebe, je sam potipal, če ima na sebi volneno jopico, in mu rekel: »Toda ti nisi
zadosti oblečen! Imaš v postelji zadosti odej, da te ne zebe?« In že ga je poslal h
garderoberju, da je poskrbel vse potrebno. Tako je ravnal z vsemi, za katere je
menil, da jih zebe, pa četudi bi za nekatere izmed njih morali poskrbeti starši.
Enemu ali drugemu je pokazal, da mu je močno pri srcu vse, kar bi ga moglo
zanimati. Vprašal ga je za novice o njegovih starših in družini, župniku, občin-
skem učitelju in o njegovih znancih, ki jih je po naključju poznal. Naročil mu
je, da naj, ko bo pisal domov, pozdravi tega ali onega in zlasti še očeta in mater.
Pripovedoval mu je o kakem pomembnejšem dogodku iz njegovega kraja, kajti
dobro je poznal veliko stvari iz zgodovine mest in naselij sardinskega kraljestva.
Znal je pripovedovati o župnijski cerkvi, o zvoniku, z eno besedo o vsem, kar je
moglo zanimati mladega fanta, ki je ves žarel ob pripovedi takih spominov in je
bil hvaležen za predstojnikovo zanimanje in ljubeznivost.
Toda taki pogovori so bili zelo kratki, ker so potekali v času odmora in ker
je vedel, da mnogi ne bi bili pripravljeni poslušati dolgih razlag ali dalj časa stati
pri miru, da bi ga poslušali; končno pa je tudi on sam želel, da bi jih videl pri igri.
Prav zato ni hotel, da bi se dijaki zaposlovali z igrami, ki zahtevajo veliko pozor-
nost duha, in je prepovedal, da bi na dvorišče postavili klopi. Ni dopustil igrati
ne kart ne dame, mlina in šaha in je to utemeljeval z »duh se mora odpočiti«.
Kot pameten vzgojitelj jih je vabil k igram, ki zahtevajo telesno gibanje. On
sam se je pogosto pridružil njihovi igri in jih od časa do časa izzival k tekmi v
hitrosti.
Včasih je povabil vse fante na lov na črnega moža. Sam se je postavil na čelo
vrste in vzel na piko kakega igralca, ki je že dalj časa delal preglavice in katerega se
je izogibal, da ga ne bi pokaral. Začel je lov, in ko je bila zmeda največja in igra lepo
uigrana, je don Bosko ujel zaželeni plen, se izognil vsem oviram in med klici 'ujet,

27 Pages 261-270

▲back to top


27.1 Page 261

▲back to top


BiS 6 — 30. poglavje
261
ujet' uresničil svoj namen. V šali mu je povedal nekaj besed, ki so zavezovale srce.
Če se ni čutil zadosti močnega za tak napor, je postavil fante v dve vrsti, se
postavil na čelo in začel korakati. Potem je v piemontskem narečju začel peti
'ena dve, polento jej' in fantje so sto in stokrat ponavljali isto pesem ter korakali,
ploskali in pod stebrišči delali tak hrup, da se je zemlja tresla. Potem je zavil na
dvorišče, od tam pa zopet pod stebre, enkrat se je nagibal na desno, potem na
levo, se povzpel po stopnicah, po hodnikih, pa zopet na drugi strani po stopnicah
navzdol. Vsi so po njegovem zgledu kričali, ploskali z rokami in udarjali z nogami
ob tla. Končno so vsi utrujeni, pa veseli morali zaradi glasu zvonca zabavo kon-
čati. Namen takega sprehoda je bil tudi pregledati vse najbolj skrite kotičke hiše.
Velikokrat, zlasti v letu 1859/60 je don Bosko postavil v eno samo vrsto
sredi dvorišča stotine dečkov, se postavil na čelo in zaklical: »Vsi za menoj! Vsak
naj stopi v stopinjo tistega, ki gre pred njim.« V ritmu je udarjal z dlanmi, tisti,
ki so šli za njim, so ga posnemali. Enkrat je zavil na desno, potem na levo, pa
zopet naravnost, pa zopet postrani, potem v ostrem kotu, nato pravokotno in
včasih tudi v krogu. Kar nenadoma je zaklical: »Stoj!« Fantje, ki so mu sledili v
vseh tistih muhastih obratih, so stali drug ob drugem, ne vedoč zakaj. Toda dru-
gi, ki so uganili, kaj don Bosko namerava, so hiteli na balkon in videli, kako so
skupine oblikovale velikanske črke, da se je jasno videl napis 'živel Pij deveti'.
Ker v tistih časih ni bilo varno javno klicati tega imena, ga je iz živih teles dal
zapisati sredi svojega dvorišča. Drugič spet je oblikoval 'živela Marija' ali 'živel
sveti Alojzij'. Leta 1861 je don Bosko še izvedel to igro. Toda nekega dne, ko
so ga fantje željno pričakovali, da bi igro zopet začeli, se je samo sprehajal pod
stebriščem, se pogovarjal sedaj z enim, sedaj z drugim in se končno umaknil v
svojo sobo. Od takrat se o tem ni več govorilo. Verjetno ga je izvedba take igre
stala preveč premisleka. Tako nam je pripovedoval don Pavel Albera.
Včasih se don Bosko ni udeležil igre, toda tudi takrat ni molčal, ker je hotel
zaposliti misli svojih fantov. Ni si mogoče misliti, kako zelo prijeten je bil pogo-
vor z njim, poln domislic, duhovitosti in prijetnih dogodivščin. Potem so si med
seboj pripovedovali, kar je povedal duhovnikom, klerikom, pa tudi gojencem, ki
so bili z njim v obednici, ali komur koli, ki ga je srečal tudi zunaj odmora. Pravi
don Boskovi sinovi niso poznali skrivnosti. Zato je tistim, ki so bili v težavah,
pogosto ponavljal: »Nič naj te ne vznemirja, je dejala sv. Terezija.«
Komu, ki je bil v telesnih ali duhovnih težavah, je imel navado reči: »Vsega
je nekoč konec.«
Kakemu drugemu, ki je le s težavo prenašal nadlegovanje nekaterih tovari-
šev, je vzklikal: »Premagaj zlo z dobrim. Drug drugega bremena nosite.«

27.2 Page 262

▲back to top


262
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Če je kdo imel težave pri učenju ali delu: »Med potjo se ureja tovor osličku,
kar pomeni, da se z delom premagujejo težave.« In vsi so dobro vedeli, kako se
je on loteval dela, ne da bi čakal, da bi se težave, tudi velike, same razrešile.
Ko so ga vpraševali o kakem žalostnem dogodku, ki mu je delal skrbi, je
imel navado reči: »Moja dobra mati mi je večkrat vedela povedati, da ni nikjer
drugega kraja, kjer bi se zgodilo toliko neprijetnosti, kot je ta naš svet.«
Včasih je nanesel pogovor na vojaška dejanja, težka in tvegana, na odkritje
novih dežel in krajev po nevarnih raziskovalnih potovanjih, o znanstvenih in
tehničnih izumih, sadu mnogih in dolgih preučevanj, nasprotovanj, zavisti in
krivic. »Kaj pa vi? In vaša začeta dela?« je kdo vprašal don Boska. On pa je s svo-
jim prebrisanim nasmehom in napol resnim in napol izzivalnim izrazom bolj ali
manj slovesno dejal: »Svet pripada tistim, ki ga osvojijo. Pogumni dosežejo vse,
kar hočejo. Junake podpira sreča. Bog je izročil zemljo tistim, ki si jo podredijo.«
Če so govorili o veličastnostih, sreči, slavi, ugledu, bogastvu, uspelih de-
janjih, je imel navado reči: »Nečimrnost čez nečimrnost in vse je nečimrnost,
razen da ljubimo Boga in njemu samemu služimo.«
Kdor je bil blizu don Boska, se je vedno česa naučil in dobil zveličavne nauke.
Pogosto je sredi dvorišča začel pesnikovati. Potem ko je ponovil izrek 'Časi
se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi', je v naslednjih vrsticah govoril o
minljivosti stvari:
Čas beži in ura se ne ustavi.
Smrt se nam bliža s hitrimi koraki.
Sedanje, pretekle in prihodnje stvari me skrbijo.
Ali: Fugit irreparabile tempus (Čas nepovrnljivo beži).
Tempora labuntur tacitisque senescimus annis (Časi bežijo in mi se staramo
v tihih letih).
Ko je hotel svoje sinove poučiti, da naj se ne dajo preslepiti lepemu videzu in
ne presojajo sreče drugih, je imel navado ponavljati naslednje verze Metastasia:
Če bi ob vsaki notranji žalosti
se videlo napisano v obraz,
bi mnoge stvari, ki jih sedaj občudujemo,
budile sožalje.
Če bi mogli videti v dušo naših sovražnikov,
bi se nam srečnim
v nič spremenila
vsa njihova sreča.

27.3 Page 263

▲back to top


BiS 6 — 30. poglavje
263
Drugič je vnesel v rimo ime fanta, ki se mu je približal, da bi mu poljubil roko:
Antonu, ker je dober,
bo dano v dar nebo.
Če boš pa hudoben,
se boš sam oropal nebes.
Nato se je obrnil na katerega drugega:
Če Karlek ne bo priden,
ne bo dobil v dar nebes.
Kakemu tretjemu:
Če bo Robert dober,
bo gotovo prejel v dar nebo.
Nekemu gojencu, ki je bil zelo dobrega srca, a je imel glavo polno lahkomi-
selnosti, je v veliko začudenje vseh zapel:
Franček, Franček, Franček!
Če nas v nebesih čaka velika sreča,
jo bomo v popolnem miru uživali tako,
da naša radost ne bo imela konca.
Nato se je zasmejal in zasmejali so se vsi okoli njega.
Drugič je zato, da bi nas odvrnil od preveč resnih misli, ali zato, da bi preki-
nil kako pretirano pripovedovanje ali neprijetna poročila ali tudi pogovore pro-
ti ljubezni in pravičnosti, citiral Vergilov verz: Quadrupedante putrem sonitu
quatit ungula campum (Med topotom konja v galopu kopito stresa prašno po-
lje) ali s Tibulom ponavljal: Tum ferri rigor, atque argutae lamina serrae (Tedaj
trdota železa in list vreščave žage). Včasih pa: Me mea paupertas vitae traducit
inerti (Moje siromašno življenje me vodi v brezdelnost).
Potem je pokazal, kako naj posnemamo te verze v veliko zadovoljstvo fan-
tov iz višjih letnikov, ki so videli, kako se don Bosko spominja učenja, ki ga je
opravil kot mlad fant in ki so ga tisto leto opravljali tudi oni.
Dajal jim je, da so prevajali preproste latinske stavke, v katerih so včasih red-
ko uporabljene besede imele dvojen pomen in jih je bilo zato težko razumeti:
»Da vidimo,« je dejal, »kdo izmed vas mi bo prevedel iz latinščine stavek:
Homo ne, si vis esse ali Ne mater suam.«

27.4 Page 264

▲back to top


264
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
V večini primerov fantje niso znali prevesti in so čakali, da jim bo don Bosko
pomagal. Pomoč je tudi prišla: »Prvi stavek pravi: Predi, žena, če hočeš jesti. In
drugi: Predi, mati, jaz bom šival.«
Od drugih bomo navedli dva: Non est peccatum occidere patrem suum.
Deus non est in coelo. Ko je množica fantov ugibala, se šalila, kričala, govorila
drug čez drugega in prosila: »Don Bosko, povejte vi,« je on vzpostavil tišino in
razložil: »Ni greh ubiti očeta prašičev. Bog ne je v nebesih.«
Odgovor so sprejeli s krohotom in ploskanjem.
Od časa do časa je don Bosko povabil fante, da so deklamirali italijanske pe-
snike klasike in zlasti Dantejevo Božansko komedijo. On sam je ponovil kako ter-
cino in včasih cel spev, tako da se je videlo, da jo zna na pamet. Ta pesnitev mu je
bila silno pri srcu. Na svojih jesenskih potovanjih ali obiskih zavodov, zlasti v letih
1874–1882, ni nikdar pozabil dati v kovček to knjigo za razvedrilo svojega duha.
Celo pravila latinske slovnice, ki so jih v novi učni metodi spravili v italijan-
ske včasih okorne in nerazumljive osmerce, je uporabljal za zanimivo zabavo
dijakov, zlasti tistih, ki so obiskovali tretjo gimnazijo. Deklamiral je nekaj vrstic,
jih razložil in jih dal ponoviti fantom, ki so se jih potem v šoli naučili na pamet.
Taki odmori so prinašali veliko koristi in so dečke spodbujali k sodelovanju,
kajti vedeli so, da bo don Bosko kakega izmed njih pozneje tudi izprašal.
Še bolj zanimivo je, da je ta pravila na ta ali oni način, naravnost ali posre-
dno uporabil za izhodišče ali sklep svojih opominov.
Nekemu asistentu, ki ni kazal preveč zagnanosti pri izpolnjevanju obvezno-
sti, je zaklical: »Zapomni si:
L'infinito dell'attivo
Ti dara l'imperativo
(aktivni nedoločnik ti bo dal velelnik).
Ko je zaradi nesoglasja med tistim, ki ukazuje, in tistim, ki uboga, in zaradi
pomanjkanja povezanosti, ki naj bi vodila k uresničenju istega cilja, nastal ne-
red pri izpolnjevanju obveznosti, je trdil: To je slovnična napaka.
Prima ognun sia persuaso
Accordarsi l’aggettivo
Col suo nome sostantivo
In genere, numero e caso.
Najprej mora biti vsak prepričan,
da se mora pridevnik
skladati s svojim samostalnikom
v spolu, številu in sklonu.
Potem se je obrnil h kakemu gojencu ali kleriku in nadaljeval:
Prima ognuno sia persuaso Najprej mora biti vsak prepričan,

27.5 Page 265

▲back to top


BiS 6 — 30. poglavje
265
Che Giovanni ha lungo naso. da ima Janez dolg nos.
Nato je dodal: »Ali veste, kaj pomeni ta verz?«
Pogosto se je don Bosko obrnil h kakemu fantu iz razreda filozofije: »Ali ti
je kaj znano iz algebre?«
»Seveda.«
»Potem pa mi reši to nalogo: A + B – C. Kaj to pomeni?«
Fant je razmišljal, potem pa povedal prvo, kar mu je prišlo na misel, a mu ni šlo.
»Poslušaj torej: povedal ti bom to, česar ti ne veš. A pomeni allegro (vesel),
B pomeni buono (dober) in C pomeni cattivo (hudoben), se pravi: bodi vesel,
dober in nikdar hudoben oziroma minus hudoben, če ti tako bolj ugaja.«
Včasih se je obrnil h komu drugemu:
»Zapomni si tri S.«
»Kaj so ti trije S?«
»Sanità, studio o sapienza, e santità (zdravje, učenje-modrost in svetost).«
Nato še kleriku: »Tudi ti ne pozabi: salve, salvando, salvati« (pozdravljen;
rešuj se tako, da rešuješ druge).
Ker so bili okoli njega tudi rokodelci, je katerega izmed njih vprašal, kaj naj
stori, da bo imel v žepu vedno denar. Odgovoril je: »Pavliha je imel navado reči:
Če hočeš vedno imeti denar, tedaj od osmih soldov, ki jih imaš morda v žepu,
izdaj samo štiri. Ne izdaj jih nikdar osem, če imaš samo štiri, temveč izdaj samo
dva. Tako ne boš nikdar brez denarja.«
Ko je potem govoril o tem praliku piemontskega kmeta, je pripovedoval raz-
veseljive ljudske dogodivščine.
Nekega dne je bil pavliha na cestnem gledališču žalosten in ni hotel govori-
ti. Bil je ves zamišljen.
Kaj ti je, pavliha, da danes nič ne govoriš?
In on: Žalosten in potrt sem, ker je bila slaba letina.
Kaj to pomeni?
Ali ne vidiš, da nam Najvišji tam zgoraj pošilja nevihte zaradi naših grehov,
Najvišji tukaj spodaj pa nam vzame, kar nam je še ostalo (z davki). Mi pa osta-
jamo med tema dvema najvišjima najbolj revni?
Ubogi pavliha! Po teh besedah so ga zgrabili in odvedli v ječo.
Ali veste, kaj se pravi govoriti slabo o vladi?
Zopet drugič je pavliha stal na odru in vprašali so ga:
– Pavliha, povej nam, katero vino ti bolj ugaja, oziroma katero vino je naj-
boljše?

27.6 Page 266

▲back to top


266
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Toda on molči.
– Ti bolj ugaja barbera iz Astija?
Pavliha zaviha nos in reče ne.
– Barolo?
– Ne.
– Muškat iz Strevija?
– Ne.
– Iz Sirakuze?
– Ne.
– Malvazija? Bordojčan? Nebiolčan?
– Ne, ne, ne!
– Renski rizling? Peneče se vino? Šampanjec?
– Ne, tudi ne.
– Tokaj? sveto vino? kaluzo?
– Ne! Pri vsakem imenu se je spačil, da so se vsi davili od smeha.
– Katero vino ti torej najbolj ugaja?
– Vino, ki mi najbolj ugaja, je tisto, ki ga imam v kozarcu in ga lahko pijem.
Kaj mi pomaga, če mi našteješ imena še tako odličnih vin, ki jih pa jaz ne morem
imeti in ne piti? Ne razumeš tega?
Te šegave zgodbe je don Bosko izmenjaval z zveličavnimi opomini.
Ko je kdo tožil zaradi majhnih neprijetnosti, je imel navado reči: Pitagora je
za vse vrste nevšečnosti predlagal tri stvari: manj jesti, svežo vodo in gibanje.
Drugič je ponavljal: Quies, mens ilaris, dieta (mirovanje, dobra volja, zdržnost
pri jedi).
Nekomu, ki se je bal, da bo zbolel, je pripovedoval: Neki okrevanec je hotel,
da bi bil pri kosilu ob njem njegov zdravnik. Zgodilo se je, da so mu postregli s
pečenim piščancem. Zdravnik si je jed ogledal in začel odstranjevati tiste dele, ki
so se mu zdeli zdravju škodljivi. Ko je rezal peruti, je dejal: Ala, mala (perut, zanič)
in jo dal v svoj krožnik. Coxa noxa /kolk škodljiv/ in ga zopet dal na svoj krožnik.
Testa, infesta (glava nevarna) in isto. Tako je naredil še s preostalim in končno
vzkliknil: Collum sine pelle bonum (vrat brez kože je dober) in ga ponudil varo-
vancu. Sam pa je medtem pojedel kožo in vse drugo. Si razumel? Pusti ob strani
vse neumestne strahove in previdnosti. Zaupaj malo bolj v Božjo previdnost. Za-
teci se po pomoč k Božji materi Mariji in pojdi pogumno naprej.
Kar naprej je prihajal na dan z novimi smešnicami, zastavil gojencem ugan-
ke in jih vabil, da bi jih rešili. Nekaj si jih je sam izmislil.
Oh, kako si ves zelen! je rekel enemu. Zdi se mi, da si bolan.
Bolan? Čisto dobro se počutim.

27.7 Page 267

▲back to top


BiS 6 — 30. poglavje
267
Pa vendar si ves zelen!
Ne razumem.
Malo pomisli in boš razumel.
Fant se je umaknil, tuhtal, govoril s tovariši in se potem vrnil k don Bosku:
Oh, don Bosko, sedaj razumem, kaj pomeni biti zelen: pomeni, da sem rastlina,
ki ne prinaša sadu, kajne?
Končno si razumel, mu je smeje se odgovoril don Bosko.
Toda zavzel se bom. Od sedaj naprej hočem postati dober.
Čez nekaj dni je deček spet prišel k don Bosku: Poglejte me, sem še vedno
zelen?
Imaš že veliko boljšo barvo. Videti je, da ti gre bolje, toda potreben bo še
kak napor.
Res je. Pa boste že videli.
Prav. Dobro sem vedel, da si pravi tič.
Včasih je kateremu izmed tistih, za katere je menil, da bodo nekoč člani nje-
gove Družbe, ostro pogledal v oči in dejal: Est caput plectendum (treba bo pre-
oblikovati glavo) ali Caput amputandum (glavo je treba odsekati). In fant, ki je
razumel to latinščino, je odgovoril s smehljajem.
Drugim je smeje se rekel: Hočem te skuhati, veš? Ali: Nisi še zadosti skuhan.
Kar je pomenilo, da je pričakoval od njega lepše življenje, bolj gorečo ljubezen
do Boga.
Nekemu fantu, ki je bil v cerkvi med pridigo raztresen, je rekel: Povej mi, te
bolijo zobje? Ubožec!
Ne, nikakor.
Zdelo se mi je, da te bolijo zobje.
S tem mu je hotel povedati, kakor je razložil pozneje, da slabo premleva
Božjo besedo, da mu torej ne ugaja in da nima od vsega nikakršne koristi. Ko je
rekel: Revček, glava te boli, je menil muhe in nepokorščino.
Stavek, ki ga je pogosto uporabljal, je bil: Kdaj boš začel delati čudeže? To
vprašanje je nenadoma postavil komu, ki je bil zamišljen ali je raztresen mislil
na kaj drugega ali ko je kdo po tiho na uho govoril tovarišu v skupini, ki je bila
okoli njega.
Nekemu fantu, ki že več mesecev ni prejel svetih zakramentov, je nekega
dne dejal: Hej, prijateljček, ali ne bi bil pripravljen jutri kositi z menoj? In na pri-
trdilni odgovor je dejal: Zapomni si, da jaz obedujem jutri zjutraj ob pol osmih.
S tem je hotel nakazati evharistično mizo med sveto mašo.
Bil je ljubek prizor, ko je don Bosko stal sredi lepega števila gojencev, se z

27.8 Page 268

▲back to top


268
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
njimi pogovarjal in drugega za drugim premeril s svojim pogledom. Za vsakega
je imel pripravno besedo. Enemu je dejal: Kako je s teboj? Drugemu: Si priden?
Tistemu, ki je prišel v skupino: Si zares pravi angel? Sklenil je pest in dvignil
palec in mezinec in migal z njima. Fantje so ga posnemali in delali isto kretnjo
vsak nad glavo tistega, ki je stal pred njim. Enemu izmed majhnih, ki je tiho
naslanjal glavo na njegovo roko, je dejal: Bodi tiho! Nekemu drugemu: Oh, ti
grdoba! In mu je v smehu pretil s prstom. In drugim fantom: Hočem, da smo si
prijatelji; pa zares in ne samo za šalo. Povej, ali si zares moj prijatelj? In komu
drugemu: Kdaj se bova videla? In fant je razumel, da hoče don Bosko z njim
govoriti o njegovi duši in poklicu.
Včasih je opozarjal kakega dečka in se nenadoma obrnil k drugemu: Si ra-
zumel?
Zgodilo se je, da se mu je približal kak deček, da bi mu poljubil roko, toda on
ga je prijel za njegovo roko in mu dejal: Pojdi in se igraj! Obenem pa je govoril
naprej z drugimi, nato pa se zopet obrnil k malemu jetniku: Pojdi torej! Kaj še
delaš tukaj?
Če me pa ne izpustite.
In don Bosko se je smehljal in nadaljeval pogovor. Nato pa: Si še vedno tukaj?
Tudi deček se je smejal. Tedaj ga je don Bosko izpustil, da je stekel in skakal.
Tako je navadno ravnal s takimi, ki so se mu zdeli malo odtujeni.
Take, za katere je sumil, da so načrtovali kaj hudega ali negodovali ter mo-
lče hodili sem in tja, je kar nenadoma vprašal:
Kaj praviš?
Nič. Saj vidite, da sem tiho.
Zdelo se mi je, da si govoril.
Tako jih je presenetil in pregnal iz njih kake manj dobre misli.
Vsi ti izrazi in različni načini dogovarjanja so se navadno končali v zaupni
besedi, ki so ji gojenci pravili: 'beseda na uho'. Toda kaj je bila ta beseda, o kate-
ri smo v Biografskih spominih že večkrat govorili?
To je bilo kakor odmev Božje besede: »živa in dejavna, ostrejša kakor vsak
dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja
vzgibe in misli srca« (Heb 4,12). Don Bosko je v svoji veliki gorečnosti in pre-
vidnosti, v vseobsegajočem vodstvu, potem ko se je o vsem dal poučiti, ko je
poznal vse notranje in zunanje gojence, tako da je vsakega poklical po imenu in
poznal njegov značaj, vsakemu z ljubeznivostjo, ki se ji nihče ni mogel upirati,
znal dati nasvet, ki je najbolj ustrezal njegovim potrebam. Toda to, kar je njego-
vi besedi dajalo poseben uspeh in kar je velikokrat fantu odkrivalo skrivnosti,
ki jih je mogel samo on poznati, so bili dogodki, ki jih je napovedal in ki so se

27.9 Page 269

▲back to top


BiS 6 — 30. poglavje
269
docela uresničili. Gojenci so zato pripisovali neizmerno velik pomen temu nje-
govemu prizadevanju in navadi. Zato si lahko mislimo, kakšen učinek je to ime-
lo na dečkovo obnašanje in kako daleč je segal vpliv take besede in kake sadove
kreposti in koristi za duše so prinašale.
Večkrat je don Bosko dejal kakemu fantu: Hočeš, da ti povem eno besedo?
Včasih so pa tudi fantje prihajali k don Bosku in ga prosili: Povejte mi eno besedo.
In don Bosko je položil svojo roko na fantovo glavo, se sklonil in mu po tiho govo-
ril na uho, z drugo roko pa je zakrival usta, da nihče ni mogel slišati. Bil je prizor,
vreden, da bi ga videli, kako se je fantu spreminjal izraz obraza: zdaj se je smehljal
pa zopet zresnil. Nekateri so zardeli kot kuhan rak, drugi je začel jokati, eden je
prikimaval, drugi odkimaval. Eden se je umaknil in se zamišljeno sam sprehajal,
drugi je zaklical 'hvala' in se pridružil igri, zopet drugi je takoj šel v cerkev na
obisk Najsvetejšega. Nekateri se po pogovoru niso več mogli ločiti od don Boska
in so bili kakor zamaknjeni v veličastno misel. Dostikrat je fant sam odgovoril
don Bosku na uho ali kaj vprašal. Beseda, ki jo je don Bosko povedal na uho, ni
trajala več kot nekaj sekund. Bila pa je kakor ognjena puščica, ki se je zapičila
v srce in ostala tam, ne da bi jo bilo mogoče izpuliti. To so bili nasveti, določeni
opomini, spodbuda k dobremu, pa tudi kako opozorilo. Don Bosko ni rad karal in
zlasti ne v javnosti. Nikdar ni dal čutiti, da kakega fanta ne ceni, in tudi tisti, ki so
čutili, da niso vredni posebne pozornosti, so vedeli, da jih don Bosko nikdar ne
bi osramotil. On v vsem svojem življenju ni nikogar osramotil, razen če je šlo za
to, da je popravil javno pohujšanje. Zato so skoraj vsi popolnoma zaupali svoje-
mu predstojniku. Javno opozorilo ni sramotilo, temveč je dajalo dobre sadove in
spodbujalo k vztrajnosti. »Opozorilo modrega človeka pripravljenemu ušesu je
kakor zlat uhan z dragocenim biserom,« pravijo Pregovori v 25. poglavju.
Te besedice na uho so se bolj ali manj glasile takole: »Bi hotel Božji materi
Mariji podariti cvetko? Da bi se malo bolje učil? Jezus te čaka v cerkvi, da ga obiš-
češ. Opusti navado, da se dotikaš drugih. Si se dobro spovedal? Zakaj bolj pogosto
ne prejemaš obhajila? Oh, tisti tvoji tovariši! Pogum, zateci se k Mariji in ti bo po-
magala. Če bi ti mogel videti stanje svoje duše! Le naprej tako, Marija je zadovolj-
na s teboj. Dobro si zapomni, da Bog vidi. Raje umreti kakor grešiti. Bodi priden,
videla se bova v nebesih. Skušaj opraviti dobro spoved in boš zelo zadovoljen.
Qui faciunt peccata hostes sunt animae suae (Kdor dela greh, je sovražnik svoje
duše). Zmoli pet očenašev k Jezusovim ranam, da nihče, ki bo danes umrl, ne bo
šel v pekel. Pomagaj mi rešiti svojo dušo. Veselo naprej! Nekega dne bomo skupaj
z Gospodom. Bodi pokoren in postal boš svetnik. Prosi Božjo mater Marijo za mi-
lost, da v vsem svojem življenju ne boš nikdar padel v greh. Ali zares moreš nocoj

27.10 Page 270

▲back to top


270
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
mirno spati?« In še stotine drugih podobnih misli, vsakemu po njegovi potrebi. In
izkušeno oko je videlo neposreden učinek: eni so prejeli svete zakramente, drugi
so bolj zbrano molili, izpolnjevali natančno svoje dolžnosti, se znebili zavisti, se
odvadili nasilnega vedenja in neprimernega obnašanja do tovarišev. Mnoge od
teh bi lahko imenovali po imenu. Nekateri so se celo odločili za izredno pokoro in
pokazali zavzetost za pobožnost in molitev.
Toda tisti, ki so se prvi zavedeli učinkovitosti te besede, so bili prav oni,
ki jim je bila namenjena. »Naj poročam,« je povedal neki ugledni duhovnik, »o
dogodku, ki se je večkrat ponovil, ko sem bil še mlad. Ko me je don Bosko videl
zamišljenega na odmoru, mi je znal prišepetati besede, ki so me popolnoma
odvrnile od vznemirjajočih misli, in lahko rečem, da tudi od skušnjav, ki bi me
verjetno premagale. In tako je, ne da bi se zavedal, stopal mir v mojo dušo in
sem se počutil dobro. To je don Bosko delal ne samo z menoj, temveč z vsemi, ki
smo se mu približevali, da bi mu voščili lahko noč, kajti nobeden ni šel spat, če
mu ni prej poljubil roke.«
Naj povemo, da so imele njegove ljubeznive in spretne manire značilen uči-
nek še po 1860. Dečki so mu, kjer koli je bil, tudi sredi dvorišča, odkrivali svoje
srce v popolnem zaupanju, in če jih je kaj težilo, niso šli spat, preden so se mu
spovedali. Dostikrat so stali pred njegovo sobo in nalahno trkali, dokler jim ni
odprl. Z grehom v duši niso mogli zaspati. Vendar se mu niso vsi gojenci tako
zaupljivo bližali. Bili so tudi izjemni primeri, toda njegova beseda je tudi v srcih
teh dosegala čudovite učinke, tako da so se zgodile nepredvidene stvari.
Ko je včasih sredi skupine tovarišev zagledal kakega lahkomiselneža, ki je
na vse kriplje zagovarjal svoje stališče, ga je prekinil, poklical k sebi in mu dejal:
– Rad bi, da bi naredila nekaj lepega. Ko ga je fant vprašal, kaj bi to bilo, mu je
šepnil na uho: – Želel bi, da bi se temeljito opral, da boš postal Božji prijatelj in
te bo blaženega Devica Marija sprejela v svoje varstvo.
Ko je kak drug pri igri na dvorišču ves zasopel tekal sem in tja, tako da ni
vedel, ali je v nebesih ali na zemlji, ga je don Bosko kar na lepem ustavil.
– Kako ti gre?
– Odlično.
Ob tem nenadnem vprašanju je deček malo zmeden gledal don Boska, po-
vesil oči, nagnil glavo, se praskal za ušesi in: – Ja ... no ...
– Če bi umrl jutri, danes ponoči, sedaj, bi bil zadovoljen?
– Ne preveč.
– Kdaj boš torej prišel k spovedi?
– Jutri zjutraj.

28 Pages 271-280

▲back to top


28.1 Page 271

▲back to top


BiS 6 — 30. poglavje
271
Navadno je držal besedo.
Kak hudobno prebrisan fant se je načrtno izogibal srečanj z don Boskom,
ker ni mogel prenesti njegovega pogleda. Don Bosko je sledil vsem njegovim ko-
rakom, in ko se je ta čutil popolnoma gotovega ter se živahno pogovarjal v krogu
svojih tovarišev, sta mu nenadoma dve roki zakrili oči in trdno držali njegovo
glavo, tako da se ni mogel obrniti. Fant je bil daleč od tega, da bi mogel uganiti,
kdo si je privoščil tako šalo; menil je, da je kak tovariš, začel je naštevati nekatera
imena, potem pa postal nepotrpežljiv in nato začel kričati: Pusti me pri miru!
Dostikrat je začel tudi psovati in celo brcati. Tedaj sta obe roki odkrili oči, fant se
je bliskovito obrnil in se znašel pred don Boskom: – Oh, don Bosko! je zaklical in
ustnice so se mu začele tresti. Zmedenosti, ki jo je doživljal ubogi fant, se ne da
opisati. Stal je pred don Boskom negiben, rdeč v obraz, s povešeno glavo. Ko je
iskal don Boskovo roko, da bi mu jo poljubil, mu je don Bosko dejal:
– Zakaj bežiš pred menoj?
– Saj ne.
– Torej si bova prijatelja? Daj, da ti nekaj povem: in medtem ko mu je poti-
homa govoril na uho, je fant obljubljal in privoljeval.
Ko se je don Bosko vračal s kakega potovanja, so mu dečki navdušeno tekli
naproti in se stiskali okoli njega. Toda kakšen izmed njih se je držal sam zase
zadaj, kar je bilo jasno znamenje, da z njim nekaj ni v redu in da nekaj skriva v
srcu. Dolga leta ni bilo takih več kot dva ali trije: jasen dokaz, da so stvari v orato-
riju dobro potekale. Seveda je don Bosko zlasti na te obrnil svojo pozornost, kajti
dejstvo, da se je kdo držal stran od njega, je bilo jasno znamenje neurejene vesti.
Ko jih je tako videl v težkem položaju, kako so odmaknjeni kakih štiri ali pet
metrov opazovali izza skupine dečkov, jim je zaklical: Prinesel sem lepa darila
za enega izmed vas! Fantje so polni radovednosti čakali, da bi videli tisto darilo.
– Veste, komu ga bom dal?
Fantje so začeli naštevati imena najbolj pridnih.
– Enemu izmed tistih tam.
Vsi so obrnili in se začudili, ker so vedeli, da to niso bili najboljši. Ti so otrp-
nili, kakor da bi bili iz kamna, don Bosko pa jih je drugega za drugim poklical po
imenu, jih povabil, naj pridejo bliže, in tovariši so jim odprli pot. Vrabčki so bili
ujeti v mrežo, mila besedica jim je zvenela v ušesih in že zvečer ali prihodnje
jutro so se spovedali.
Končajmo to razmišljanje s trditvijo mons. Cagliera: »Pogosto se je ta be-
sedica na uho slišala kot goreč zdihljaj in mi, ki smo stali blizu, smo čutili, da je
bila razgreta od ljubezni do Boga in do fanta, ki ga je tako zelo ljubil v Gospodu.
Vse za Boga in njegovo čast! To je bil njegov refren, ki sem ga slišal ničkolikokrat

28.2 Page 272

▲back to top


272
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
in ga je on ponavljal s prižnice, v spovednici in v zasebnih pogovorih. To je bila
edina resnična vroča želja njegovega življenja.«
Toda Bog je don Bosku podelil tako popoln dar besede, da je vse na njem
– pogled, naglas, gibi, kretnje delovalo kot govorica. Zlasti je s svojim očesom
izražal vso moč in sposobnosti svoje duše in svojega srca. S svojim umerjenim
pogledom, mirnim, vedrim in točno določnim se je z neustavljivo močjo polaš-
čal misli drugih in z isto močjo, če je hotel, je dal razumeti, kar je hotel. Dosti-
krat je en vzgib, en nasmeh, spremljan z odločnim pogledom, veljal za vpraša-
nje, odgovor, povabilo in cel govor.
Don Dominik Belmonte poroča, da je o podobnih čudovitih učinkih slišal
pripovedovati mnoge priče, toda tudi on sam je izkusil podobne stvari, ko je bil
gojenec, klerik in duhovnik. »Tolikokrat je don Bosko pogledal kakega fanta na
tako izrazit način, da so njegove oči govorile, čeprav so njegove ustnice molčale,
in mu dal vedeti, kaj želi od njega. In fant mu je z usti odgovoril in se čudil, da
ga je popolnoma prav razumel, kaj mu je don Bosko hotel povedati. Dostikrat
je šlo za stvari, ki niso imele nikakršne zveze s tem, kar je bilo rečeno prej ali
se je v tistem trenutku moglo videti ali dogajati. Bilo je vprašanje, ki se osebno
ni tikalo vprašanega: ukaz, opomin, nasvet za šolo, navodilo za odmor ali kaj
drugega. Toda vsi so dobro razumeli.«
Pogosto je z očmi sledil kakemu fantu, kamor koli je šel, bodisi na dvorišče,
stebrišče, in se medtem mirno pogovarjal z navzočimi. Toda v trenutku se je
fantov pogled srečal z don Boskovim in v njegovih očeh bral tako gorečo željo,
da bi mu govoril, da je prišel k njemu in ga vprašal, kaj želi od njega. In don Bo-
sku mu je šepnil na uho.
Neredko je obdan od mnogih gojencev zapičil pogled v enega ali dva, si z
roko zasenčil oči, da bi proti luči bolje videl, in zdelo se je, da je proniknil v glo-
bino njunih src. Zdrznila sta se, beseda jima je zastala na ustih in začutila sta, da
pozna njuno skrivnost. In v resnici je na njunih obrazih bral kako senco krivde
in grizenja vesti. Tedaj je zadostoval en sam mig glave in že ni bilo več potrebe
po povabilu; šlo je samo še za določitev, kdaj se bosta spovedala.
Don Bosko se je ravnal po zgoraj opisanem načinu tudi, ko mu je kdo kaj
obljubil, pa je vedel, da obljube ne bo držal, ali pa je rekel, da stvar sploh ni re-
snična. V tem primeru je to dejanje pomenilo dvom, opozorilo ali zavrnitev in je
bilo kakor napoved krepkega opomina.
Dogajalo se je, da je, medtem ko je don Bosko spovedoval v spovednici, pri-
šel v zakristijo kak fant, ki je imel vse drugačne namene, čeprav bi mu bila spo-

28.3 Page 273

▲back to top


BiS 6 — 30. poglavje
273
ved potrebna. Toda če bi ga don Bosko ljubeznivo pogledal v obraz, bi se zgodilo
tisto, kar pravijo o slavčku, ki ga uroči pogled kače. Fant ne bi mogel več oditi.
Ustavil bi se negotov, naredil še korak proti vratom, se vrnil, se približal don
Bosku, padel na kolena in čakal, da bi prišel na vrsto za spoved. Čutil bi se pri-
tegnjenega od čudežne moči, uplahnil bi mu ves odpor in v njem bi se prižgalo
otroško zaupanje. To smo zvedeli od naših zaupnih prijateljev, ki so sami občutili
ta dobrodelni vpliv.
Ko je v odmoru videl kakega dečka, ki je bil preveč radoveden in je hotel
vedeti, kaj so drugi govorili ali delali, ali je hotel poslušati kako manj primer-
no šalo, mu je kazalec pritisnil na uhelj in mu skušal zatisniti uho. Če je videl
katerega, ki je preveč svobodno metal oči sem in tja, mu je kakor za šalo zaprl
veke. Drugemu je s palcem in kazalcem stisnil ustnice, mu tako zaprl usta ter s
tem pokazal, da naj jih ne odpira za godrnjanje. Vse to je storil tako nežno in z
neposnemljivo milino, da je samo njegov pogled vse raznežil. To so bili zgovorni
in neizbrisni opomini.
Oh, čudovita moč don Boskovega pogleda! Eden izmed fantov pozno v noč
ni mogel zaspati. Nemirno se je premetaval v postelji, globoko dihal in grizel
rjuhe. Tovariš v sosednji postelji se je zbudil in ga vprašal: »Kaj ti je?« Vendar ni
dobil odgovora, on pa je še naprej vzdihoval in tarnal.
– Toda kaj ti vendar je?
– Kaj mi je? Don Bosko me je pogledal.
– Ta je pa dobra! Je to kaj posebnega?
– Pogledal me je na čisto poseben način. Oh, jaz dobro poznam don Bosko-
ve poglede.
– Motiš se. Potrpi malo in ne zbujaj cele spalnice, je sklenil tovariš. Nasled-
nje jutro je fant vprašal don Boska, ali je imel kak poseben namen, ko je pogle-
dal njegovega tovariša. Don Bosko je odgovoril: – Vprašaj njega, ali mu mogoče
vest kaj očita! In vest je odgovorila tako, da se je fant spovedal in se pomiril.
Da bi se opomini bolj vtisnili v spomin, je don Bosko poglede povezoval s
šegavimi dovtipi. Da bi koga pripravil na vztrajnost v kreposti, je z določenim
dostojanstvom, pomešanim z nekim neopredeljivim nasmehom, uporabljal svoj
posebni obred z naslednjim besedilom: Vera, upanje, ljubezen, dobra dela, pri-
jateljstvo. Ko je izgovoril 'vera', se je s konci prstov nalahno dotaknil fantovega
desnega lica. Ob besedi 'upanje' se je dotaknil levega, pri 'ljubezen' ga je rahlo
udaril v brado, pri 'dobra dela' se je dotaknil nosu, in ko je malo močneje udaril
po desnem licu, je izgovoril 'prijateljstvo'. Tisti, ki je bil deležen tega opravila, se
je počutil srečnejšega, kot če bi dobil še tako nagrado, in močno podkrepljenega

28.4 Page 274

▲back to top


274
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
v dobrem. To so vsi enoglasno potrdili.
Še neko drugo skrivnostno početje je imel vedno na ustih in dejanjih. Če ga
je kak gojenec ali klerik vpraševal, kako je vendar mogoče, da z gotovostjo napo-
veduje toliko prihodnjih dogodkov in drugih skritih stvari, je takole odgovarjal:
– Poslušaj me: sredstvo, s katerim to dosežem, je Otis, Botis, Pia, Tutis. Ali
veš, kaj pomenijo te besede?
– Seveda ne vem.
– Poslušaj, to so grške besede.
Zlogovaje je ponovil: – O, tis... Bo, tis... Pi, a... Tu, tis. Si razumel?
– Kdo more to razumeti.
– Samo jaz to vem. Nikdar nisem nikomur hotel povedati, kaj pomenijo te
besede. To je moja velika skrivnost, s katero opravljam vse izredne stvari. S tem
berem vest, s tem se mi odpirajo vse skrivnosti. Toda če si zadosti bister, boš
mogoče kaj razumel.
Potem je ponovil tiste štiri besede in ob vsaki s kazalcem pokazal na čelo,
usta, brado in prsi fantu in ga na koncu nepričakovano lahno udaril.
Fant se je smejal, mu poljubil roko in vztrajal pri vprašanju. Če ne drugo, mi
prevedite v razumljiv jezik tiste štiri besede.
– Lahko, vendar ne boš razumel prevoda. V šali mu je v piemontskem nare-
čju dejal: – Kadar ti jih dajo, jih pač sprejmi.
Vsi navzoči so se zasmejali.
Take mile zaušnice so imele še druge koristne učinke. Če je don Bosko nale-
tel na kakega žalostno razpoloženega fanta, ga je poklical k sebi in hotel zvedeti
vzrok za tako žalostno vedenje. Rekel mu je, da je sv. Filip Neri učil, da je žalost
osmi glavni greh. Ko ga je tako z lepimi besedami in obljubami potolažil, mu je
dal eno tistih svojih zaušnic in mu dejal: – Bodi dobre volje. In ga je, glej čudo,
spravil v prvotno dobro voljo. To tolažilno moč in sposobnost so vsi tako dobro
poznali, da so se v vsakem težavnem položaju obrnili na don Boska in prejeli od
njega učinek pomirjujočega nasmeška.
Včasih se kak fant ni prav nič oziral na to, kaj menijo in delajo drugi njegovi
tovariši; kot da bi se njegov duh sprehajal po neizmernih planjavah meseca. In
že se je od nekod pojavil don Bosko in mu prisolil tisto ljubeznivo zaušnico.
Fant se je kakor prebudil iz svojih sanj in rekel: – Kaj vendar počenjate, don
Bosko?
Sv. Filip Neri je ravnal tako s svojimi dečki in pri tem dejal: »Nisem jaz tisti,
ki te tolče, temveč hudič, ki te skuša.« – In mi smo bili prepričani, nam je pove-
dal mons. Cagliero, da je don Bosko vedel, da tistega muči kaka skušnjava.

28.5 Page 275

▲back to top


BiS 6 — 30. poglavje
275
Poleg tega so bili gojenci prepričani, da so don Boskove zaušnice imele
obrambno moč proti hudiču. Zato je don Bosko na prošnjo katerega izmed fan-
tov dajal zaušnice in v šali ponavljal: – Danes se te hudič ne bo več dotaknil.
Nekateri izmed njih so prosili, da bi jim don Bosko dal več zaušnic. Takrat je re-
kel: – Za šest mesecev te bo hudobni duh pustil pri miru. Nekega dne ga je neki
fant prosil, da bi mu jih prisolil dobršno število in bi ga tako naredil nespre-
jemljivega za vedno. Don Bosko mu je smeje se odgovoril: – Za šest mesecev ti
zagotovim, več pa ne. Potem se je zresnil: – Neki fant, je nadaljeval, si je zato, da
bi se premagal, pomagal z molitvijo, pokoro in dobro voljo, pa mu ni uspelo. Od
tedaj je vsak dan prihajal k don Bosku, da je dobil svojo zaušnico. Dostikrat smo
videli, kako se je kak vznemirjen deček približal don Bosku in mu sredi tovari-
šev ponudil svoje lice, da mu je dal zaušnico. Ko jo je dobil, je ves vesel odtekel,
kakor da bi prejel visoko nagrado. To se je dogajalo vsak dan.
Leta 1861 je neki fant, preden se je odpravil na velikonočne počitnice, prosil
don Boska za kak spomin. Ne da bi mu kaj povedal, mu je dal lahno zaušnico. Nato
je dejal: – Pojdi domov in hudič se te ne bo več dotaknil. Ko se je fant na koncu po-
čitnic vrnil v oratorij, je vedel povedati, da mu je zaušnica silno pomagala in da je
potem vsakokrat, ko se je vračal domov, prosil za podoben spominček.
Na voljo imamo pismo, kjer so omenjene take don Boskove šale, če jih že
moremo tako imenovati.
Moj dragi oče!
O da bi bil vedno resnično in ne samo z besedami don Boskov sin! Pod tako mogočnim
praporom se lahko bojuješ in zmaguješ. Vašo zaušnico, ki ste mi jo zadnjič poklonili, še
vedno čutim na licu. Kadar mislim nanjo, zardim in se mi zdi, da čutim vaše prste, s kate-
rimi ste se me dotaknili. Pošljite mi še več zaušnic, ki jih tako željno pričakujem.
Don Boska imam rajši kot ves svet. Mi verjamete? Pa vendar je tako. Če mi čez dan
pride kaka žalostna misel ali slaba želja, takoj izgineta, kakor hitro mislim na svojega
dragega don Janeza. Dragi moj don Bosko, klečim pred vami; darujem vam vse, kar želite
od mene. Vsega se vam darujem. Sprejmite me kot svojega najnižjega služabnika in me
nikdar ne izbrišite iz velike knjige svojih sinov. Vaš v J. K. vdani
klerik JOŽEF PITTALUGA

28.6 Page 276

▲back to top


31.
poglavje
Sveto prizadevanje – Vera in krščanska ljubezen – Učinek pogovora z
don Boskom – Dečki zbrani okoli don Boska – Pravljice in druge zabavne
pripovedi – Petje – Nova hiromantika – Merjenje rok – Namen udarjanja ob
dlani – Spretnostne vaje – Pameten in prijeten nadzor – Najpridnejši fantje
so povabljeni na kosilo – Don Bosko sprejema v svoji sobi zasebne obiske:
način sprejema in predstavitve; povabilo redovnemu življenju: posredni
ugovori; spodbuda trpečim – Trije izleti – Pisni opomini in nepričakovana
don Boskova pisma fantom – Listki s sklepi – Don Bosko pričakuje zaupanje
gojencev in žrtve, da jo ohrani – Listek s spodbudo k dobremu življenju –
Don Bosku zaupani sklepi, ki jih je on ohranil – Učinki svetega prizadevanja
Apostol Jakob je v svojem apostolskem pismu zapisal o Abrahamu, da je
vero potrjeval z deli. Isto moramo reči o don Bosku, ker je bila vera tista, ki je
dajala življenje vsakemu njegovemu dejanju in besedi v korist mladine. Ni gle-
dal na žrtve in Bog je množil pri njem izredne darove. Mogoče bo kdo po svoje
ocenjeval določena sredstva, ki jih je izbral, vendar lahko vedno rečemo: Bog
je izbral slabotne moči tega sveta, da je osramotil mogočne, in ti mogočni so
duhovi teme.
Nadaljujmo prikazovanje svetega don Boskovega prizadevanja. Preprosto
je, kakor je bilo preprosto njegovo srce, vendar pa učinkovito, da je z njim od
svojih sinov odpravil kakršnega koli duhovnega sovražnika. Ljubezen premaga
vse, in to toliko bolj, če jo navdihuje vera. Ta premaguje srca.
Vsi so videli don Boska, kako se je utrujen, bolehen, slaboten, bolan na že-
lodcu, z vnetim grlom in pogosto krvavim pljunkom trudil od jutra do večera,
da je držal dečke okoli sebe. Iz tega je mogoče sklepati, kako rad jih je imel. Da

28.7 Page 277

▲back to top


BiS 6 — 31. poglavje
277
bi pokazali, kake muke je moral pretrpeti zanje, ne samo telesne, temveč tudi
duševne, smo bili v prejšnjem poglavju prisiljeni bolj obširno predstaviti njego-
vo prizadevanje. Toda to zahtevata resnica in namen teh Biografskih spominov.
Vrnimo se k naši razpravi.
Pogosto se je don Bosko sprehajal pod stebrišči, obdan od kake stotine kle-
rikov in fantov. Nekateri so hodili za njim, nekateri pa pred njim, z obrazom, obr-
njenim k njemu, da bi slišali, kaj govori. Don Bosko jih je na svoj prijeten način
zaposloval enkrat s pripovedovanjem kakih zgledov, drugič z dogodivščinami iz
lastnega življenja ali s spomini na dogodke iz oratorija, ki so na vse delali prijeten
vtis.
»Jaz sam sem izkusil,« je trdil don Rua »in to so velikokrat potrdili tudi
moji tovariši, da je en pogovor z don Boskom bil toliko ali še več vreden kot cele
duhovne vaje. Ko je končal svoje pogovore, nam je po navadi razdelil knjižice
in spise, ki jih je dal natisniti. V posebnih okoliščinah, zlasti v prerekanju s pro-
testanti, pa tovrstne knjižice, z namenom, da bi nas obvaroval pred njihovimi
zmotami.«
V poletnih večerih, ko so bili ob prazničnih dneh daljši odmori in ko zaradi
utrujenosti in vročine ni bilo iger, je don Bosko imel navado, da je sedel na tla ob
zidu za poslopjem. Gojenci so takoj prihiteli, prav tako posedli in naredili okoli
njega sedem ali osem širokih krogov veselih obrazov. Neki ugleden odvetnik
takole opisuje ta prizor, ki se je neštetokrat ponovil od leta 1850 do 1866.
»Ti so bili najbolj živa in zgovorna priča odkritosrčne, skromne in vesele
nedolžnosti. Njihove kakor okna odprte oči niso imele kaj skrivati, ker v njihovi
duši ni bilo nobene zle misli. Gledali so zaupljivo v obraz vsakemu, ki se jim je
predstavil, in izžarevali vanj veder mir, ki ga je bilo polno srce. Za dečke same pa
je bil pravi dogodek, da so mogli opazovati don Boska. Duhovnik Emilij Sacco,
župnik pri S. Stefanu di Pallanza, bivši don Boskov gojenec, je 1888 pisal don
Rui: »Don Bosko, kako radi smo ga imeli! Kako čednosten in svet je bil! Zdi se
mi, da ga še vidim, kako se mi smehlja, da slišim njegove dobrohotne besede, da
občudujem njegov častiti obraz, ki je jasno izražal lepoto njegove duše.«
Don Bosko je za ta srečanja pod milim nebom ohranjal najbolj zanimive in
privlačne pripovedi. Včasih je na svoj način izvajal pogovor med črnilnikom, pe-
resom in lučjo, ki ga je napisal Gaspare Gozzi. Potem si je izmislil svoj pogovor
med črnilnikom in svojim peresom, med čevljarjem in raztrganim škornjem, ki
ni dovolil, da bi ga popravili v nedeljo, temveč šele v ponedeljek, ali pogovor, ki
se je razpletel med njim in njegovo svetilko, ki ni hotela svetiti in je držala s pro-

28.8 Page 278

▲back to top


278
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
testanti. Včasih je deklamiral kak šaljiv sonet v slogu pesnika Bernija. Med temi
tudi enega, ki ga je on napisal, ko je bil še klerik: dialog med rezilom in njegovim
žepnim nožem, ki ga je vedno znal na pamet, kot zna povedati don Garino, ki ga
je na lastna ušesa slišal, kako ga je deklamiral v Valsaliču.
Potem je zopet pripovedoval čudovite zgodbe, ki so popolnoma zaposlile
domišljijo poslušalcev. Opisoval je velikana Gargantua z vsemi njegovimi čudo-
vitimi zgodbami s področja nemogočega in nato še njegovo smrt in pokop, ki se
ga je udeležilo na tisoče ljudi, ki ga kljub temu da so skopali en kilometer globok
in en kilometer širok jarek, niso mogli popolnoma pokopati in je zunaj ostal
nos, ki ga je mogoče videti še danes. Tako je zagotovil sam don Bosko.
– Ga je mogoče videti? so kričali od vseh strani.
– Samo poglejte ga: to je Mont Blanc.
Don Boskova živahna pripoved in pogosti pogovori s fanti so poživljali pri-
zore takih pripovedi. Zlasti ti so bili včasih tako izvirni, da so vse presenečali.
Don Piano in z njim mnogi drugi bivši gojenci jih pripovedujejo še danes
tako, kakor so jih pred petdesetimi leti slišali iz don Boskovih ust z istim čudo-
vitim učinkom veselja in presenečenja.
Vendar njegovi pogovori ob tej uri niso bili vedno samo pravljično obarva-
ni. Vse kaj drugega. Da bi navdušil fante za apostolsko evangeljsko dejavnost,
jim je pripovedoval o katoliških misijonih v poganskih deželah v Aziji, Afriki in
Ameriki. Vedno jih je imel v mislih in so mu bili zelo pri srcu. Znova in znova
je opisoval trud in težave misijonarjev, njihova slavna dejanja, pripovedoval o
spreobrnjenih ljudstvih in o mučencih, ki so prelili svojo kri za Jezusa Kristusa.
Med odmori pa je pripovedoval novice iz pisem, ki so poročala o zanimivostih
v misijonih, kot jih je povzemal iz spodbudnih pisem Kongregacije za širjenje
vere ali tudi iz svojih osebnih pisem.
Pogosto je pripoved prekinil zvonec, ki je naznanjal konec odmora. To je
v radovednih poslušalcih budilo željo, da bi mogli nadaljevanje poslušati nas-
lednji večer. Tej želji pa ni moglo biti vedno zadoščeno, bodisi zato ker je bil
don Bosko zadržan zaradi nujnih opravkov bodisi da je bil tako utrujen od ce-
lodnevnega govorjenja, da ni zmogel več tega dodatnega napora. Sicer pa je le
šel k dragim sinovom, ki so ga nepotrpežljivo pričakovali, in je s kakimi drugimi
preprostimi pa vendar učinkovitimi sredstvi znal napolniti tisti čas.
Začel je peti kako nabožno pesem in takoj se mu je pridružilo stotine glasov
ali pa je improviziral kako igro, ki ni zahtevala gibanja.
Dečki so ga velikokrat vpraševali, koliko let bodo še živeli. Don Bosko jim je
odgovoril, vendar tako da so vsi razumeli, da gre za šalo. Naj povemo, kako sta

28.9 Page 279

▲back to top


BiS 6 — 31. poglavje
279
vzgoja in pouk v oratoriju izključevala vse še tako nedolžno praznoverje in da
smo v triinštiridesetih letih poznali tisoče in tisoče dečkov, ki so imeli prepros-
to pa pristno vero, brez vsake sleparije. Don Bosko je povabil fante, da so poka-
zali dlan. Na dlani je opazoval črte, zlasti tiste, ki oblikujejo črko M. Rekel jim je,
kako vsak nosi na svoji dlani napisan spomin na smrt (morte = smrt), ki smo ji
vsak dan bliže. Potem jih je spraševal: – Koliko let si že preživel v tem življenju?
Odgovarjali so: eden dvanajst, drugi šestnajst, pa zopet štirinajst ali enaindvaj-
set. Tedaj se je malo zamislil in s skrivnostnim pogledom dodal: – Oh, preden
boš ti star trideset let ... Ko boš ti dosegel petintrideset let ... Ali boš ti izpolnil
štirideset let ... bomo videli ... kdo ve! Marsikaj se bo zgodilo. In je začel pozor-
no gledati tiste črte narejeno resno ter skrivnostno in šaljivo, zabeljeno s kako
šalo, pa vendar s kako dobro mislijo, in dodal: – Poslušaj me in bodi pozoren.
Star si petnajst let, kajne? Petnajst in deset, manj sedem in tri in dvanajst, manj
osemnajst je koliko? Izračunaj. Tako je nadaljeval zmedo in povedal vsakemu
njegov horoskop. Toda eden ni mogel slediti takemu zamotanemu računanju,
drugi je zmešal številke in prosil don Boska, naj ponovi, kar je povedal, tretji je
hotel svinčnik in kos papirja, da bi izračunal napoved. Kakšen bolj bister je ra-
čun izračunal do konca in hotel, da bi don Bosko potrdil izračunano vsoto, toda
on je dodajal toda, če, bomo videli, seveda če boš priden, kar je pokvarilo račun.
Smejal se je, smejali so se tudi fantje, nekateri so se jezili, drugi pa hodili zamiš-
ljeni sem in tja. Nikakor niso bili vsi prepričani, da je don Bosko to počel zato,
da je minil čas, temveč je s takim početjem hotel skriti milost, ki mu jo je dajal
Gospod, da je poznal prihodnost. Zato so si natančno zapisovali vse besede, ki
jih je izrekel v tej zvezi. To še toliko bolj, ker se je napoved ne samo enkrat tudi
uresničila. Najsi so se stvari zasukale tako ali tako, so si zato, ker so ga vsi brez
izjeme imeli za svetnika, tudi dvomljivci in brezbrižneži, dobro zapomnili nje-
gove besede in se po štiridesetih in petdesetih letih, to je v času, ki se jim je zdel
napovedan, dobro pripravili na smrt. In za mnoge, tudi nekatere duhovnike, je
bilo to zelo koristno.
Pa še na mnogo drugih različnih načinov je don Bosko zaposloval svoje go-
jence, kakor nam ve povedati Jožef Bosio. Ko je don Bosko imel na voljo kako da-
rilce za svoje dečke, ki pa ga ni hotel podeliti z žrebanjem ali kot nagrado za zma-
govalce pri igri, si je izmislil zvijačo, ki je obenem zabavala in budila radovednost.
Dostikrat je prišel na dvorišče s sadjem, sladkarijami in bomboni. Ker ni vedel, po
kakem ključu bi jih razdelil, je sklenil, da jih bo dobil tisti, ki ima daljšo ped kot on.
Vsi so sprejeli stavo. Vsem so vzeli mero od konca mezinca do konca palca. Ker pa
je imel don Bosko zelo majhne roke, jih je več zmagalo in prejelo nagrado v veli-
ko veselje vseh navzočih. Seveda je merjenje stotine rok, od katerih so jih nekaj

28.10 Page 280

▲back to top


280
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
zavrgli, pa pozneje le nagradili s sladkarijami, budilo veliko radovednost, vodilo k
norčijam in šalam ter nenehnim don Boskovim dovtipom. Spet drugič so nagrado
prejeli tisti, ki so imeli krajše pedi kot on.
S tem še ni bilo konec njegovih dobrotljivih spretnosti. Včasih je vzel v roko
dlan kakega fanta, jo položil na svojo levo dlan z vdolbino navzdol, nato pa s
svojo desno roko močno udaril po njej. Če je udarec povzročil glasen pok, je
dejal: – Odlično, odlično, oba sva istega mnenja.
Če pa je počilo tako, da se je videlo, da zrak ni bil pravilno stisnjen in zato
ni bilo pričakovanega poka, je vzkliknil: – Hm, med menoj in teboj je tako, tako.
Če je udarec izzvenel topo, je don Bosko pokimal z glavo in dejal: – Kaj ho-
češ? Se pač ne ujemava.
Največkrat so bile te besede šala za smeh, drugikrat pa jih je izgovoril na
tako značilen način, da so služile za opomin tistemu, ki ga je potreboval, ne da
bi kaj več povedal, kot npr. če je bil kdo ošaben, nemaren pri učenju ali delu, ni
prejemal zakramentov ali je vzbujal sum, da njegovo nravno vedenje ni bilo v
redu.
Se razume, da je učinek poka don Bosko sam vodil. Toda beseda »nekaj ni v
redu« ali »se ne ujemava«, spremljana s čisto posebnim pogledom, je povzročila
zaželeni učinek. Koliko različnih kretenj, zardelih obrazov, povešenih oči si lah-
ko videl. Nasprotno pa je don Boskova beseda 'Odlično, odlično, oba sva istega
mnenja' izzvala veliko veselje.
Naj omenimo še eno don Boskovo spretnost. Povedali smo že, da je ob neka-
terih praznikih pred vsemi fanti izvajal čudovite spretnostne predstave. Zadnja
taka predstava je bila leta 1864. Vendar pa iger, ki so slonele samo na ročni spret-
nosti, ni še tako kmalu opustil in jih je v odmorih menjaval z drugimi domislicami.
Spominjamo se, da je nekega dne neki gospod po kosilu prišel na obisk k don
Bosku. Po daljšem pogovoru je Božji služabnik stopil pod stebrišče in takoj se je
kot po navadi okoli njega zbrala skupina dečkov. Don Bosko jih je malo oddaljil od
sebe, jih povabil, naj naredijo širok krog in sedejo na tla. Tudi on sam je sedel na
kamniti tlak in prosil tistega gospoda, ki je vse radovedno in začudeno opazoval,
da bi mu za trenutek posodil palico. Nato je dal prinesti stol in ga povabil, naj
sede. Tedaj je začel s tisto palico izvajati izredno težke igre, tako da je palica ska-
kala s konca prstov ene roke na drugo roko, prek lahti na komolec, s komolca na
nadlaket, na ramena, na nos, ne da bi se palice dotaknil z roko ali da bi mu padla
na tla. Dečki so bili čisto iz sebe in so se popolnoma zatopili v to, kar so videli.
Toda te igre in vse to različno prizadevanje ga ni odvrnilo od nadzora nad
njegovim ovčjakom. Do zadnje skrivnosti je poznal vse svoje ovčke. Zato je ta-

29 Pages 281-290

▲back to top


29.1 Page 281

▲back to top


BiS 6 — 31. poglavje
281
koj, ko je na dvorišču videl skupine fantov, za katere je menil, da godrnjajo ali
grdo govorijo, poklical enega izmed njih in mu dejal: – Prosim te za uslugo: tu
imaš ključ od moje sobe, stopi h knjižni omari in mi prinesi to in to knjigo.
Fant je odtekel, toda knjige ni in ni našel, in ko je prišel nazaj, je bilo odmo-
ra konec. Don Bosko se mu je zahvalil in ga poslal v šolo.
Drugič je poslal kakega dečka v vratarnico vprašat, ali je prišel ta in ta, pa
zopet kakega fanta, da je šel iskat tega in tega, ker mora z njim govoriti, tretjega
pa k prefektu, ali je že v sobi, četrtega, da mu je prinesel pokrivalo in oddal kako
pismo, ali z naročilom h kakemu učitelju, da mu pošlje seznam učencev svojega
razreda. V iskanju takih nalog je bil naravnost genialen. Ker so mu morali dečki
poročati o uspehu naročila, je bilo vse v gibanju. Vsi so bili veseli, da so mogli don
Bosku narediti uslugo, ne da bi se pri tem zavedali cilja, ki ga je hotel s tem doseči.
Don Bosko je bil nadvse previden. Predstojnik, ki sumniči, je vzrok godrnja-
nja, draži dobre in zavaja v brezbrižnost tiste, ki se skušajo pravilno vesti, pri
vseh pa izgublja zaupanje.
Na določene popoldneve je, namesto da bi fantom dal, da bi prišli k njemu,
določil, da so se uredili v dolgo vrsto, se postavil na čelo in povabil, da so za njim
ponavljali kretnje, ki jih je on pokazal. Začel je udarjati eno roko ob drugo, skakal
naprej po eni nogi, hodil sklonjen k tlom, pa zopet dvignil roke, izvajal s prsti raz-
lične gibe, klecnil na kolena, tako da so dečki, ki so naredili isti gib, padali po tleh.
Drugi tovariši, raztreseni po dvorišču, so prišli gledat in se ob zares nepredvidlji-
vih prizorih od srca nasmejali. Ni so si mogli kaj, da ne bi navdušeno zaploskali.
Nato so se vsi vključili v vrsto in don Bosko jo je vodil v čudnih ovinkih okoli
stebrov v vse kote hiše, kamor ni prišla luč svetilk in so bili najbolj skriti deli dvo-
rišča. Tako se je sredi pesmi, smeha in izvajanja vseh mogočih gibov prepričal, da
je v hiši vse v redu.
Don Bosko je bedel tudi nad dogajanjem zunaj hiše. Neredko je spremljal
gojence na sprehod in ugotavljal, ali se ni mogoče dogajalo kaj neprimernega.
Nikakor ni hotel, da bi se razgubili, stopali v trgovine, nakupovali ali šli obisko-
vat svoje sorodnike.
Leta 1856 se je z vso skupnostjo vračal iz Crocette, ki je bila takrat od Turi-
na precej oddaljeno predmestje. Fantje so tekali po tistih zapuščenih poljanah,
nekaj v raznih skupinah, nekaj pa v skupini z don Boskom, kjer so poslušali nje-
gove razlage. Tedaj se jih je nekaj, ne najbolj pridnih, oddaljilo od skupine in šlo
po raznih poteh. Če bi jih poklical, da naj se pridružijo glavni skupini, bi lahko
vzbudil sum, da kaj sluti. Zato je trenutek počakal. Kakor hitro pa je stopil na

29.2 Page 282

▲back to top


282
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
vojaško vadbišče, ki je bilo tisti čas prazno, je vse poklical k sebi in jih povabil,
naj gredo za njim. Začel je na vso moč teči čez vadbišče, vse do najbližjih hiš, ki
so bile že v mestu. Tukaj so se gojenci postavili v vrsto, vsak k svojemu določe-
nemu tovarišu, in se tako urejeni vrnili v oratorij.
Don Bosko je o vseh svojih odkritjih neredov in o vsem svojem prizadeva-
nju obveščal klerike in jim glede na okoliščine dajal ustrezne nasvete. Obenem
je vse to svoje prizadevanje iz dneva v dan množil z namenom, da bi pritegnil k
sebi čim več fantov, zlasti tistih, nad srci katerih je imel popoln vpliv, da bi jim
pomagal na poti krščanske popolnosti.
Zato je vsako nedeljo drugega za drugim vabil k svoji mizi fante, ki so dobili
najboljše ocene iz vedenja: najprej dijake iz posameznih razredov in pozneje
obrtnike, ki so se najbolj izkazali v svojih delavnicah. Na tak način je v teku ene-
ga leta prišel na vrsto v obednici predstojnikov po trikrat vsak razred in vsaka
delavnica. Po kosilu se je don Bosko s temi fanti zadržal v pogovoru in jim dal
postreči s sladkarijami. Včasih je tudi kot znamenje zaupanja katerega izmed
teh povabil na sprehod v Turin, da se je mogel z njim svobodno pogovoriti o
njegovem poklicu.
Na veliki četrtek je trinajstim, ki so jih izbrali med najboljšimi, v večernem
obredu umival noge in jih nato povabil k večerji v obednico predstojnikov. To je
gojencem nadvse ugajalo.
Da bi izkazal posebno pozornost gojencem, ki so ministrirali pri sv. maši,
je brez ozira na to, ali so bili zelo dobri ali samo dobri, povabil po dva vsako
nedeljo h kosilu s kleriki. In to za pretekli teden. Čeprav teh dveh fantov ob
koncu kosila niso predstavili don Bosku, je bilo to izredno odlikovanje, ki jih je
spodbujalo, da bi si zaslužili še druga znamenja priznanja. Seveda je don Bosko-
va navzočnost, ki se je pri mizi vedel zelo vzdržno, služila za dokaz njegove
izredne kreposti.
Don Bosko je bil kljub svojim preštevilnim obveznostim vedno pripravljen,
da je v svoji sobi sprejel z očetovskim srcem vsakega fanta, ki je želel z njim go-
voriti na samem. Želel je, da bi bili z njim popolnoma domači, in nikdar ni tožil
zaradi nerodnosti in zaradi motenj, ki so mu jih povzročali.
Ker so videli, da ga ne more nič presenetiti, da se nikdar ne prenagli v svoji
sodbi, da nikdar ni nasilen, so prihajali k njemu z odprtim srcem. Tako je imel
izreden vpliv tudi na srca bolj zadržanih. Vsakemu je dal popolno svobodo, da
mu je postavil vprašanja, izrazil svoje pritožbe, povedal svoje razloge, opravi-
čila. Ko ga je nekega dne eden izmed njegovih duhovnikov vprašal po vzroku

29.3 Page 283

▲back to top


BiS 6 — 31. poglavje
283
tolike potrpežljivosti, je skušal svojo krepost zakriti s krepko šalo: – Ali veš, kaj
pomeni biti prebrisan? To, da znaš igrati dobričino. Tako delam jaz: vsakemu
dam, da pove, kar mu je na srcu. Tako poslušam enega, poslušam drugega in
sem pozoren na njegove besede. Ko moram potem odločati, imam pregled čez
celoten položaj.
Ko so gojenci prihajali na obisk, so se vedno držali pravil lepega vedenja in
spoštovanja do predstojnika. Ker je sam zelo pazil na svojo osebno snago, je to
zahteval tudi od svojih dečkov. Fantje so vedeli, da je vsakemu, ki je prišel k nje-
mu, najprej pregledal suknjič in ovratnik, si ogledal njegove čevlje, in če ni bilo
vse v redu, dal vse popraviti. Zato so skrbeli, da don Bosko ni imel nikakršnega
povoda za odklonitev obiska.
Ob vstopu v sobo jih je don Bosko sprejemal s spoštovanjem, kakor da bi
bili veliki gospodje. Povabil jih je, da so sedli na zofo, on pa je sedel za mizico
in jih pozorno poslušal, kakor da bi šlo za nadvse pomembne zadeve. Včasih
je vstal in se z njimi po sobi sprehajal sem in tja. Po končanem pogovoru jih je
spremljal do praga, jim odprl vrata in se od njih poslovil z besedami: – Ostaniva
si vedno dobra prijatelja.
Fantje so polni veselja odhajali od njega, kajti nihče ne more opisati ob-
zirnosti in modrosti, s katerima je dajal nasvete, ki so po izpolnitvi dajali tako
bogate sadove. Koliko duhovnih poklicev je pognalo v tisti sobi in koliko dobrih
fantov je postalo še boljših.
Nekega dne je dejal nekemu že dobremu fantu:
– Želim si, da narediva pogodbo.
– Kakšno pogodbo?
– Ti bom drugič povedal.
Fant je prebil cel teden v mrzlični radovednosti, in ko se je šel spovedat, je
vprašal don Boska:
– Povejte mi, kakšno pogodbo bi radi sklenili z menoj?
– Povej mi, mu je odgovoril don Bosko, bi hotel ostati v oratoriju in biti
vedno z don Boskom?
– Seveda, je vzkliknil fant, ne da bi popolnoma razumel pomen odgovora.
– Prav. Pojdi k don Rui in mu reci, da želim narediti s teboj pogodbo.
Fant je šel in izpolnil naročilo. Don Rua je bil malo presenečen in ni takoj ra-
zumel, za kaj gre. Pozneje je don Bosko fanta povabil na konferenco, ki jo je imel
za salezijance. Prišel je še večkrat, vstopil v Družbo in sedaj je goreč duhovnik.
Nikdar ni opustil ljubeznivih opominov tistim, ki so jih bili potrebni. Če se
je pa bal, da bi imeli nasproten učinek, je priskrbel fantu pametnega tovariša, ki

29.4 Page 284

▲back to top


284
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
je, bodisi da je vedel ali pa tudi ne, stal ob njegovi strani. Tega je potem vpričo
onega pokaral. Tako je oni drugi slišal, za kaj gre, in uvidel, da se mora popraviti.
In to vsaj v trenutku opomina. Toda dober učinek ni mogel izostati. Ko je stvar
premislil, je uvidel, da ima don Bosko prav, šel je k njemu, ga prosil odpuščanja
in obljubil, da se bo lepše vedel.
Včasih je nastal majhen smešen prizor. Tak, ki je poznal don Boskov način
ravnanja, je v trenutku, ko je bil pokaran, zmeden poslušal in molčal pred svo-
jim predstojnikom. Ko pa je sam zase o stvari premišljeval, je hotel don Bosku
izraziti svoje pomisleke. Toda don Bosko mu je segel v besedo: – Nisi me razu-
mel! To je zadostovalo, da je razpršil dvom. Fantu pa je dal vedeti, da je pričako-
val od njega malo več ponižnosti.
Imel je tudi izredno pretanjen čut, da je znal tolažiti tiste, ki jih je prizadela
kaka družinska nesreča, bolehne, take, ki so bili jezni na koga zaradi kakega
prepira, tečneže in tiste, ki so hoteli zapustiti oratorij zaradi nerazumevanja,
kot so dejali, ali tudi iz kakega drugega vzroka. Kakor hitro so prišli k njemu v
sobo, jih je takoj pomiril s svojim ljubeznivim nasmehom in prodornim milim
pogledom, ki je segel v dno duše. Potem je s kako šegavo opombo, ki jo je samo
on znal povedati na pravem mestu in ob pravem času, pomiril razburjenje in
pripravil fanta tako daleč, da se je nasmehnil. Nato ga je povabil, da je sedel in
povedal svoje želje. Ko sta končala, je v večini primerov fant sprejel njegov nas-
vet ali opomin in odšel zadovoljen od njega.
Če je šlo za stvari, ki so bile odvisne od drugih, mu je rekel: – Pojdi k temu
in temu in mu povej, da je don Bosko rekel to in to. Ali: – Reci temu in temu, da
naj o tem govori z menoj, in zagotavljam ti, da ne bom pozabil. Sicer pa skušaj
vedno biti dober don Boskov prijatelj. Nič se ne boj, vse se bo uredilo.
Z drugim je končal pogovor tako, da mu je podaril svetinjico, podobico,
knjižico, križ pa tudi kak sadež. Včasih mu je dal naročilo za kakega predstojni-
ka ali kako drugo zaupno nalogo.
Na tak način je vračal mir v srca in zadovoljstvo v hišo. In za mir v hiši je dal
zjutraj in zvečer moliti eno zdravamarijo pred vso skupnostjo.
Don Julij Constantino, naslednik teologa Murialda pri vodstvu Dobrodelne
ustanove rokodelčkov v Turinu, je pred nekaj leti povedal skupini naših salezi-
janskih sobratov: »V vaši hiši imate velik zaklad, ki ga nihče nima drug v Turinu
niti ne druge redovne skupnosti. Imate sobo, kamor prihajajo ljudje polni žalos-
ti in skrbi, odhajajo pa polni veselja in zadovoljstva. To je don Boskova soba.«
Tisoči izmed nas so to sami izkusili.

29.5 Page 285

▲back to top


BiS 6 — 31. poglavje
285
Včasih pa vse dobrohotno prizadevanje ni dalo zaželenega učinka in tedaj
se je don Bosko zatekel k drugemu sredstvu ali zdravilu, ki ga je on imenoval
trije sprehodi. Ko je ugotovil, da je med dvema starejšima fantoma kak prepir
ali sovraštvo, ki ga ni bilo mogoče poravnati, je z namenom, da bi spet vzposta-
vil soglasje, povabil enega izmed njiju na sprehod. To dejanje zaupanja je pomi-
rilo to zagrenjeno srce in don Bosko mu je dal čas, da mu je pripovedoval o vseh
krivicah in žalitvah, ki naj bi se mu zgodile. Ob drugi priložnosti je povabil na
tak sprehod drugega in mu dal priložnost, da je povedal vse, kar se mu je zdelo
potrebno na račun svojega tovariša. Seveda je don Bosko s svojim ljubeznivim
pristopom skušal razpršiti predsodke enega in drugega, vendar tako, da ni žalil
njunih čustev. Končno ju je oba skupaj povabil na sprehod. Sprva sta se malo
kujala, vendar don Bosku nista upala reči ne. Šla sta z njim vsa tiha in negotova.
Don Bosko je kmalu povzel besedo, skušal uskladiti različna stališča, ju zabaval
s svojimi domislicami, in ko so se vrnili v oratorij, sta si bila spet prijatelja.
K že naštetemu prizadevanju naj dodamo še druge.
Ker ni bil zadovoljen z nasveti in navodili, ki jih je dajal v osebnem pogovoru,
je vse to zapisal na majhne listke, ki jih je potem dajal fantom na razne načine in
ob raznih priložnostih, vendar so bili vedno rade volje sprejeti. Tako na primer: –
Vse, kar delaš, govoriš in misliš, naj bo v korist tvoje duše. – Skušaj vsaj malo trpe-
ti za tistega Boga, ki je toliko trpel zate. – V bridkostih in težavah ne pozabi nikdar,
da te čaka veliko plačilo v nebesih. – Želim, da bi drug drugemu pomagala rešiti
dušo. – Kdor ne zna biti pokoren, nima nobene kreposti. – Kdor hodi z dobrimi,
bo z dobrimi šel tudi v nebesa. – V trenutku smrti se boš kesal, da si izgubil toliko
časa brez koristi za svojo dušo. – Ne zasluži si usmiljenja tisti, ki zlorablja Božje
usmiljenje s tem, da žali Boga. – Če izgubiš dušo, je vse izgubljeno. – Kaj ti je storil
Gospod, da ravnaš z njim tako grdo? – Bodi pripravljen. Kdor danes ni pripravljen
na lepo smrt, je v veliki nevarnosti, da bo slabo umrl. – Ohrani svoje oči, da boš
mogel nekoč v nebesih gledati obraz Device Marije.
Napisal je še stotine in stotine drugih listkov, ki pa zaradi preveč zaupljive
narave niso prišli v naše roke. Dostikrat je pisal listke vsakemu posebej, čeprav
je bilo število gojencev že čez tisoč.
Vendar se ni vedno zadovoljeval samo z listki, temveč je ob raznih priložno-
stih v letu pisal tudi prelepa pisma, klerikom celo v latinskem jeziku, polna na-
vedkov iz evangelijev, cerkvenih očetov in iz Hoje za Kristusom. Imel je navado,
da je vsako leto šel na duhovne vaje k sv. Ignaciju nad Lanzem, in čeprav je bil
od jutra do večera zaposlen s spovedmi, je vendar našel čas, da je pisal pisma
v oratorij. »Jaz jih hranim precej,« je znal povedati neki učeni duhovnik, bivši

29.6 Page 286

▲back to top


286
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
gojenec, »in lahko potrdim, da so misli, ki jih je don Bosko zapisal tam v tistem
oddaljenem kraju, zelo koristile moji duši in sem jih sprejemal kot od navzoče
osebe.« Tako je delal tudi, ko se je za kak teden odpravil v kako drugo mesto. V
nekem takem pismu je nekemu duhovniku, ki so ga mučile velike težave, podal
učinkovito tolažbo. Ta duhovnik se je čudil, kako mu je don Bosko mogel pisati
o stvari, ki jo je poznal samo on, ko se je Božji služabnik vrnil v Turin, se je še
bolj začudil, ko mu je rekel: – Videl sem te, kako si bil v sobi ves potrt in zamiš-
ljen. Zato sem ti pisal tisto pismo, da bi te potolažil.
O podobnih dogodkih je dal pisno poročilo don Dominiku Bongiovanniju:
»Don Bosko je zares pisal pisma za oratorij o stvareh, ki so se tam dogajale in
za katere ni mogel vedeti, razen na nadnaraven način. Z več pismi je od daleč na
neviden način obiskoval svoje sinove.«
Vedno je točno odgovarjal na pisma svojih sinov, ki so mu jih ti pisali, kjer-
koli je bil, tudi ko se je zdelo, da niso poročala česa pomembnega. Vedno jih je
spodbujal, da bi mu pisali. In ko je v času letnih počitnic prejemal poročila od
raznih fantov o njihovem življenju, je enemu priporočal malo več učenja, dru-
gemu več odmora in malo več počitka in tretjemu izpolnjevanje navodil, ki mu
jih je dal ob slovesu. Gojence in klerike iz ubožnejših družin je vpraševal, ali kaj
potrebujejo, in jih spodbujal, da bi mu pisali tudi od doma.
Pisma fantov so bila don Bosku novo sredstvo za večjo vztrajnost v kre-
posti. Tako so nastali listki, ki jih je ob določenih priložnostih zahteval od njih;
kakor oče, ki za svoje ravnanje in v njihovo korist hoče, da mu vse zaupajo. V
teh pismih-listih je tisti, ki je sprejel don Boskov predlog, napisal svoj sklep za
izpolnjevanje določene kreposti, kakor mu je on svetoval, ali da se bo izogibal
greha, v katerega je navadno padal. Vendar ni bil nihče dolžan pisati take listke
in nikogar ni silil, da se mora ravnati po njegovih nasvetih. V vsem je vladala
popolna svoboda. Don Bosko se je zavezal k molku in dečki so mu odkritosrčno
poročali o svojih sklepih. To pa je terjalo od vsakega trdno voljo, premišljeno
odločitev, pogled – četudi samo bežen – na lastno preteklost in ugotovitev se-
danjega stanja, kar vse je pomagalo k spodbudi in preoblikovanju duhovnega
življenja. Te listke so v zaprti ovojnici izročali don Bosku. On jih je prebral in o
pravem času zasebno opozarjal vsakega na njegov sklep, ga spodbujal k izpol-
njevanju in opozarjal, če se sklepov niso držali.
Don Bosku je bilo veliko do tega, da je imel njihova srca in jih daroval Bogu.
Ob koncu leta 1861 je razodel fantom željo, da bi prejel od njih take listke. Vsi
so jih napisali in mu jih izročili. Nekaj dni pozneje je don Bosko zvečer stopil na
prižnico in takole govoril: – Prebral sem vse vaše listke. Našel sem lepe izraze,

29.7 Page 287

▲back to top


BiS 6 — 31. poglavje
287
obljube molitev in lepega vedenja, vendar v nobenem nisem našel tistega, kar
sem si tako živo želel. Pa saj imamo v hiši fanta, katerega priimek bi vas moral
spomniti na mojo željo. Ali ni med vami fant Do (dam) nečak kanonika Maren-
ga? Naj vam povem: od vseh sem pričakoval besedo 'Don Bosko, dam vam ključ
od svojega srca'.
Don Bosko je bil prepričan, da je zaupanje do predstojnika učinkovito
sredstvo proti strastem in trdna obramba pred moralnimi nevarnostmi in da
vsak dej zaupanja prinaša zmago nad hudičem.
Neki odličen fant, tako nam je pripovedoval don Pavel Albera, se je zelo
navezal na enega svojih tovarišev, in čeprav ni bilo prijateljstvu prav nič opore-
kati, ga je vseeno zelo vznemirjalo. Vendar kak mesec fant ni nič povedal don
Bosku. Ker pa se je navezanost močno okrepila, so ga napadli dvomi in je don
Bosku zaupal skrivnost svojega srca. Don Bosko mu je odgovoril: – Sam sem že
to opazil in sem se bal zate. Toda sedaj, ko si mi to zaupal, se ne bojim več.
Da bi si don Bosko pridobil zaupanje večine svojih gojencev, se je poleg tega,
da ni nikdar izdal najmanjše zaupane mu skrivnosti, tudi trudil, da je iz ljubezni
do Boga z junaško potrpežljivostjo in veseljem prenašal kričanje, nadlegovanje,
živahnost značajev, različnost nravi in druge mladostne napake, tako telesne
kakor duševne, ali pa take, ki so izvirale iz surove in neotesane vzgoje.
Kar se tiče listkov, naj povemo, da je don Bosko ljubosumno čuval najbolj
pomembne kot opomin za prihodnost. Kolikokrat je kak fant, ki se ni več spomi-
njal obljub, ki jih je dal Gospodu, in je stopil na krivo pot, dobil v roke tisti listek,
ki mu je milo očital njegovo nezvestobo. Kolikokrat so nekateri fantje, ki so se
že pred časom vrnili na svoje domove, v trenutku, ko so se najmanj nadejali, ko
niti od daleč niso več mislili na oratorij, sredi stanovskih skrbi, raztresenosti in
predani razuzdanemu življenju prejeli po pošti tisti tako zgovorni listek, spo-
min na leta milosti in spodbude k vrnitvi na pravo pot!
Nekaj teh listkov so ob don Boskovi smrti našli v njegovem predalu. Napi-
sali so jih fantje v slovesnih trenutkih svojega življenja, ki so bili tako v družbi
kakor v duhovniškem poklicu zgledi najlepših kreposti. Vse druge je dobri oče
uničil. Od tistih, ki so ostali, jih bomo nekaj objavili v spodbudo teh, ki berejo
te Spomine.
Eden od teh listkov navaja posebno skrb, ki jo je don Bosko pokazal do sreč-
nih dečkov, ki so prejeli prvo obhajilo.
Spomini, ki mi jih je dal moj dragi don Bosko ob mojem prvem obhajilu.

29.8 Page 288

▲back to top


288
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
MILOSTI, ZA KATERE NAJ PROSIM
Da bi umrl v milosti Božji.
Da bi mogel pred smrtjo prejeti svete zakramente.
Skromnost in odpor do greha.
OBLJUBE
Obljube Jezusu, ki prihaja v moje srce.
1. Spovedoval se bom enkrat na mesec, po nasvetu svojega spovednika tudi večkrat.
2. Strogo bom posvečeval praznične dni.
SPOMINI
1. Nikdar se ne bom družil s slabimi tovariši.
2. Nikdar se ne bom predajal brezdelju.
3. Osnovni spomin: pokorščina staršem.
Janez Roggero
Objavljamo tudi listek nekega zglednega fanta iz višjih razredov gimnazije,
ki ga preveva ljubezniva preproščina.
Pravila, po katerih se bom ravnal s pomočjo Marije in po nasvetu svojega spovedni-
ka. 18. septembra 1857.
Pokora tukaj na zemlji, da ne bo razloga za pokoro kje drugje.
Kratka pokora na zemlji ali večna pokora na drugem svetu.
Potem ko sem dobro premislil, določam stvari, ki jih bom storil za pokoro za svoje
grehe.
1. Kolikor mi bo mogoče, ne bom spal več kot šest ur, pa tudi manj, če mi bo zdravje
dopuščalo.
2. Vsako soboto se bom postil na čast presveti Devici Mariji. Prav tako na vse zapove-
dane postne dni, kakor tudi vse dni štiridesetdnevnega posta. Ko mi bodo postregli s
kako okusno jedjo, se bom odpovedal vsemu ali vsaj dobršnemu delu in daroval od-
poved presveti Devici Mariji. Ko bodo postavili predme okusno jed, jo bom primerjal
z žolčem, ki ga je pil Gospod Jezus Kristus.
3. Vsak dan bom obiskal Najsvetejše in vsak dan bom zmolil Spomni se, premila Devica
Marija. Vsak večer in vsako jutro bom poljubil križ in opravil druge svoje molitve.
Vsak mesec bom opravil vajo za srečno smrt. Vsak teden ali po nasvetu spovednika
tudi vsak dan bom prejel sveto obhajilo.
4. Skrbno se bom izogibal, da bi žalil svoje tovariše, in potrudil se bom, da bom popravil
storjeno pohujšanje.
5. Nikdar ne bom izgubljal časa v učilnici. Skušal se bom zaposliti z učenjem tudi v odmoru.
6. Vsak mesec si bom izbral za zavetnika kakega svetnika: tako za januar sv. Frančiška
Saleškega, za februar sv. Gregorja papeža, za marec sv. Jožefa, za april sv. Marka.

29.9 Page 289

▲back to top


BiS 6 — 31. poglavje
289
Na tretjem listku je bilo zapisano:
Jaz, Jakob R..., obljubljam, da bom z Božjo pomočjo in s podporo presvete Device Ma-
rije izpolnjeval naslednje sklepe, začenši s praznikom Vseh svetih, ko bom, kot upam, na
17. obletnico svojega rojstva oblekel duhovniško obleko.
1. Vsak dan bom prosil Boga, da naj stori, da bom raje umrl, kot naredil smrtni greh.
2. Popolnoma se mu bom posvetil, se izročil v roke svojih predstojnikov in štel vsak nji-
hov ukaz za Božji ukaz.
3. Z največjo natančnostjo bom opravljal svoje časne in večne dolžnosti.
4. Skušal bom premagati vsak ozir na ljudi in bom skušal dajati dober zgled.
5. Vsak teden bom šel k spovedi, k obhajilu pa večkrat na teden.
6. Vsak dan bom obiskal Najsvetejše in presveto Devico Marijo.
7. Vsako soboto bom naredil kako dejanje pokore v čast presveti Devici Mariji.
8. Posebno pobožno bom opravljal njene praznike in se na bedenji dan postil.
9. Vsak dan bom molil za svoje starše, dobrotnike in predstojnike.
10. Če bom imel srečo, da bom postal duhovnik, si bom goreče prizadeval za rešenje duš
in bom ljudstvom oznanjal Marijino slavo, saj sem predvsem na njeno priprošnjo
spremenil svoje življenje.
11. Vedno bom prosil Gospoda za končno stanovitnost v dobrem. Vse premorem v njem,
ki me podpira.
Ob smrti in na poslednji sodbi bom videl, ali sem bil zvest tem svojim sklepom.
Končno beremo v pismu nekega klerika, ki poleg obljube, da bo natančno
izpolnjeval pravila Salezijanske družbe in obveznosti duhovniškega stanu, do-
daja še naslednja dva člena:
1. Izbral si bom opominjevalca in ga prosil, da me natančno opozori na moje napake in
me ostro pokara, če se bom v čem pregrešil.
2. Pred učenjem bom prebral eno poglavje življenjepisa Alojzija Comolla ali Dominika
Savia ali sv. Alojzija Gonzage ali kakega drugega mladeniča, ki naj bi ga posnemal v
kreposti. Ko bom prebral te knjige, jih bom začel prebirati od začetka.
Koga ne bodo ganile misli toliko zavzetih gojencev, ki na list pred seboj pišejo
vodila za svoje večno zveličanje, kakor vsi upamo. Zdi se nam, da v duhu vidimo
tiste deške obraze, kako s široko odprtimi očmi gledajo proti stropu in iščejo sta-
vek, s katerim bi izrazili svoje misli. In potem tista nedolžna sproščenost, s katero
so izročali svoje listke don Bosku in mu zaupali svoje skrivnosti. Oh, Gospod naj
vas blagoslovi, o dragi dečki, in nekoč naj bodo ti vaši listki razlog vašega poveli-
čanja v nebesih.

29.10 Page 290

▲back to top


290
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
In sedaj se vprašujemo, kakšni so bili sadovi vsega tega svetega prizadeva-
nja? Na to vprašanje odgovarja kanonik Hiacint Ballesio v svojem govoru Don
Boskovo notranje življenje.
»Don Bosko je vladal svoj, rekli bi naš oratorij s svetim božjim strahom, z
ljubeznijo in spodbudo svojega dobrega zgleda. Mogoče bo kdo ta način vodenja
imenoval teokratski. Mi ga imenujemo vladavino prepričevanja in ljubezni, ki je
najbolj častna za človeka. Nihče ne more opisati, kako čudovite sadove je pri-
našal ta način vodenja. Stotine mladih dijakov in obrtnikov je navdušeno opra-
vljalo svoje dolžnosti. Lepo število med njimi ni bilo samo dobrih, temveč zelo
dobrih; da, pravi vzori kreposti, pobožnosti, ljubeznivosti, zatajevanja, odlični
zgledi in uspešni navduševalci za vse dobro. Fantje, ki za nobeno ceno na svetu
ne bi prostovoljno naredili odpustljivega greha. Mladeniči tako nežne, pa trdne
pobožnosti, da je bilo zares nekaj izrednega. Kako lepo jih je bilo videti v cerkvi
v blaženi zamaknjenosti. Kolikokrat so odličniki iz mesta vodili svoje otroke
v oratorij, da so se zgledovali pri teh preprostih sinovih preprostega ljudstva,
ki so, ne da bi se zavedali, kar na lepem postali veliki zaradi svoje pobožnosti.
To so bili don Boskovi ljubljenci, polni njegovega duha, ki so mu pomagali pri
vzgoji s tem, da so dobrodejno vplivali na svoje tovariše. V oratoriju so cvetele
lepe in prijetne kreposti: nedolžnost, preprostost, krščansko zadovoljstvo, ki
so tako zelo spominjale na začetke delovanja sv. Frančiška Asiškega, sv. Domi-
nika in njunih učencev. In kar bi kak posveten človek imenoval legendo, je bila
resnična zgodovina.«

30 Pages 291-300

▲back to top


30.1 Page 291

▲back to top


32.
poglavje
Sveto prizadevanje – Gonilna sila in cilj: večnost in zveličanje duš – Božje
sodelovanje – Proti dejstvom razlogi nič ne veljajo – Don Bosko bere v dušah
– Vsesplošno pričevanje fantov – Čudoviti dogodki pri spovedi – Pomirjene
notranje tegobe – Neverniki premagani od jasnih dejstev – Odkriti hinavci
– Še več dokazov, da don Bosko bere s čela in v duši – Kdor nima mirne vesti,
skuša biti daleč od don Boska – Don Boskovo prizadevanje, da jih spravi z
Bogom – Skrivnostni pisni opomini – Don Ruovo pričevanje – Don Bosko
odkrije v glavah druge vrste misli – Vidi natančneje, če ne gleda
Vse zgoraj opisano prizadevanje, ki ga je Gospod tako obilno blagoslav-
ljal, je imelo za cilj Božjo slavo. Don Bosku je nenehno lebdela v duhu strašna
usoda večno pogubljenih. Gre za Božjo sodbo pravičnosti, ki ne more nikdar več
spremeniti svoje odločitve. Gre za ogenj, kjer gorijo duše in nikdar ne ugasne;
za črva, ki grize in nikdar ne umre; za smrt, ki si jo ti nesrečneži želijo, pa ne bo
prišla in končala njihovega trpljenja. Istočasno pa je gledal Božjega Odrešenika
na križu, vsega oblitega s krvjo, ki umira za odrešenje grešnikov. Potem kot sad
njegovega trpljenja zakrament spovedi, prizadevanje neskončnega usmiljenja,
da bi omogočil spreobrnjenje tistih, ki bi se sicer pogubili. Ugotavljal je tudi,
da so največji grešniki prav tisti, ki jim Gospod še na poseben način deli svoje
milosti, če se hote ne upirajo njegovim navdihom, kot se je to dogajalo sv. Av-
guštinu in drugim.
Ves prevzet od teh misli, je trepetal za usodo mnogih fantov, ki bi se znašli v
nevarnosti, predvideval je njihove duhovne boje in tudi mogoče poraze. Čutil je
v sebi neizrekljivo moč odpuščanja grehov, bil je prepričan, da jih je veliko samo
z njegovo pomočjo moglo doseči večno zveličanje. Končno pa je neizmerno lju-
bil duše zato, da jih je mogel pridobiti za Jezusa Kristusa. To so razlogi, zaradi

30.2 Page 292

▲back to top


292
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
katerih je don Bosko ne oziraje se na ljudi uspešno ali neuspešno vabil toliko
ljudi k zveličavnemu studencu očiščevanja, k spovedi.
Naši bralci naj imajo vedno pred očmi glavni razlog takih povabil in bodo
prav v tem našli razlago mnogih dogodkov, ki jih bomo opisali v zvezkih naših
Spominov. Istočasno pa se bodo tudi prepričali, da Bog ni samo opravičeval in
sprejemal don Boskovega zavzetega truda za zveličanje duš, temveč je tudi z
njim močno sodeloval. V Knjigi pregovorov je v 27. poglavju rečeno: Kakor v
vodah odsevajo obrazi ljudi, ki vanje gledajo, tako so srca ljudi odprta modrim
(prim. v. 19). Toda don Boskova potrpežljivost je šla veliko dlje. Ker je imel pred
seboj njihovo preteklost in prihodnost, je izkoristil to spoznanje pri njihovem
vodstvu in jih opozarjal na nevarnosti, na katere bi mogli v življenju naleteti.
Preidimo k novim pričevanjem. Na prvo mesto postavljamo pisano poro-
čilo iz leta 1861 izpod peresa profesorja literature don Janeza Turchija, moža,
previdnega v sprejemanju novic in strogega kritika:
»Kar vam bom povedal, se bo komu zdelo vraževerje in delo kakega fanatika,
in tisti, ki bodo brali moj spis, me bodo verjetno imeli za naivnega lahkoverneža.
Odpuščam takim presojevalcem, ker tudi jaz ne vem, kako bi si razlagal in pre-
sojal določene stvari, ki jih vidim v don Bosku. Toda kaj veljajo razlogi proti dej-
stvom? Dejstvo ne izgubi nič verodostojnosti, četudi kateri govorijo proti njemu.
Ko gre za dejstva, ne preostane drugo, kot da s pomočjo zanesljivih in nedvomnih
prič ugotovimo resnico. Resnice dostikrat ne moremo preveriti od znotraj, kar
moramo pripisati svoji pomanjkljivosti, pri tem pa moramo vedeti, da tisto, kar se
je zgodilo, ni nikdar v nasprotju s seboj. Po tem predgovoru naj povem:
Deset let sem že v oratoriju in tisočkrat sem slišal don Boska reči: – Posta-
vite pred mene fanta, ki ga nisem nikdar videl in poznal. Pogledal ga bom na
čelo in mu povedal vse grehe, začenši s tistimi iz otroštva.
Dostikrat je dodal: – Ko spovedujem, večkrat vidim pred seboj vest in dušo
fantov odprto, da morem brati iz nje. To se dogaja zlasti ob velikih praznikih
in duhovnih vajah. Srečni tisti, ki sprejemajo moje opomine, zlasti še v zakra-
mentu pokore. Drugikrat pa spet ne vidim nič. To se dogaja v krajših ali daljših
presledkih. Vendar pa vsakič, ko je to v korist rešenja duš.
Toda don Bosko je navadno skušal omiliti vtis, ki so ga te besede mogle nare-
diti, in odbil misel kakega posebnega Božjega daru, s pripombo, ki jo je izrekel na
pol zares na pol za šalo: – Ko spovedujem, želim, da če je to ponoči, sveti luč, da
morem videti čelo dečkov pred seboj; če pa je podnevi, pa imam raje, da pridejo
predme in jih tako lahko hitreje spovem.

30.3 Page 293

▲back to top


BiS 6 — 32. poglavje
293
Vest svojih dečkov je gledal pred seboj kakor v zrcalu. Stotine in stotine pri-
merov bi lahko navedel v potrditev tega dejstva.
To je tisto, kar so gojenci imenovali: brati s čela.
Nimam namena dajati nikakršnih ocen. Zadosti mi je, da pripovedujem stva-
ri, kakor sem jih videl in jih poznam in kakor so jih videli in poznali vsi dečki v
oratoriju.«
Gojenci so bili prepričani, da je don Bosko bral v vesti ne samo zunanje gre-
he, temveč da je poznal tudi najbolj skrite misli. Zato se jih je večina želela spo-
vedovati pri njem in ne pri drugih duhovnikih. Imeli so navado reči: – Če se
spovedujemo pri njem, smo gotovi, da so naše spovedi in obhajila v redu. Če bi
kdo po naključju pozabil kak greh, bi ga don Bosko gotovo omenil. Okoli don
Boskove spovednice se je vedno zbirala množica fantov.
Neka zelo verna in goreča pa tudi pametna oseba je ob pogledu na tako
množico spovedancev rekla don Bosku, da bi bilo bolj pametno, da ne bi toliko
spovedoval, ker je zelo mogoče, da bi kdo iz sramu zamolčal kak greh. – To bi
pa rad videl, je don Bosko v svoji preprostosti izjavil, ali bi mu jaz dal, da bi kaj
zamolčal! To je bilo splošno prepričanje vseh gojencev, ki smo jih sto in stokrat
slišali ponavljati: – Nima smisla molčati in skrivati don Bosku grehe, ker jih tako
ali tako pozna.
Brez števila ljudi trdi, da se jim je večkrat zgodilo, da jim je don Bosko pri
spovedi odkril in drugega za drugim naštel grehe na tako jasen način, kakor
da bi imel pred seboj napisane v zvezku. Spovedancem je odkrival grehe, ki
so jih pozabili ali jih je bilo sram povedati. Imel je navado reči: – In tega greha
se ne boš obtožil? In tega drugega se več ne spominjaš? Najbolj značilno pa je
bilo, da je don Bosko, potem ko je fantu povedal njegov greh, kakor v potrdilo
prepričanja dodal, da mu je vse znano: – Ti si v tistem letu svojega življenja, v
takih okoliščinah, na tem in tem kraju, ob tej in tej priložnosti storil to in to, in je
istočasno točno opisal okoliščine in število grehov. Nikdar se ni zmotil, kakor so
nam zatrjevali naši prijatelji in kakor je potrdil mons. Cagliero, kateremu so to
zaupali mnogi njegovi tovariši, začudeni, ko jim je don Bosko razkril najgloblje
skrivnosti njihove duše.
Toda s tem še ni bilo konec. Don Turchi nadaljuje svoje izvajanje: »Poznal
sem toliko fantov, ki so mi dejali: – Bil sem pri spovedi pri don Bosku in on me je
vprašal: Boš ti povedal svoje grehe ali naj jih jaz povem? Ko sem prepustil njemu,
da jih pove, mi je naštel vse, kar sem storil. Meni je preostalo samo, da sem rekel
'da, da'. Še več, stvari, ki sem jih že pozabil, je on priklical v spomin, ne da bi se

30.4 Page 294

▲back to top


294
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
kdaj zmotil. Nihče si ne more misliti, kako zelo je ta način spovedovanja ugajal
tistim malim spovedancem, ki so hoteli opraviti spoved čez vse življenje, pa so se
navadno znašli pred nepreglednim področjem svoje duše in življenja. Šli so k don
Bosku in mu rekli: – Povejte vi! In don Bosko je na kratko, po vrsti, razodel njiho-
vo tajno zgodovino. Njim ni treba storiti drugega, kot potrditi obtožbo.
Včasih je katerega mučila skušnjava ali je čutil kakršno koli tegobo ali ni bil
zadovoljen sam s seboj. Tedaj je po večernih molitvah stopil pred don Boska, ga
pogledal v obraz, tako da je pritegnil njegovo pozornost in da je tudi on njega
pogledal. Če ni rekel nič, je bil prepričan, da mu je bral v srcu, in je odšel mirno
počivat.
Pogosto so se dečki tudi čez dan pojavili pred njim in on jim je z gibom roke
ali glave, celo samo s pogledom, ne da bi kaj spregovoril, vrnil notranji mir. Deč-
kom je odleglo pri srcu, in če so bili prej potrti, so veseli odhajali od don Boska,
kakor če posveti sonce in izginejo vse temine.
Nekega klerika so mučili dvomi in je bil vedno neodločen, ali naj gre k obhajilu
ali ne. Z ene strani se mu je zdelo, da lahko pristopi k angelski mizi, z druge strani
pa, da bo naredil božji rop. Nekega večera je čakal v koru cerkve sv. Frančiška Sa-
leškega, da bi prišel na vrsto za spoved pri don Bosku. Luč je bila tako slabotna,
da don Bosko gotovo ni mogel razlikovati fantov, ki so klečali ob spovednici. Ubogi
klerik ni mogel več zdržati zaradi svojih notranjih tegob, kar mu je nenadoma ši-
nila v glavo misel: – Če bi mi don Bosko bral v srcu, če bi me poklical, še preden bi
se spovedal, mi povedal, da naj bom miren, in mi ukazal, naj pristopim drugo jutro
k obhajilu, bi mi naredil neizmerno veselje. To bi bilo jasno znamenje, da je z mojo
dušo vse v redu, in jaz se ne bi več oziral na svoje bojazni. Bil bi ozdravljen.
Kakor hitro je končal ta svoj notranji govor, je začutil, kako se je neka roka
nalahno dotaknila njegove rame. Ko je vstal, je zaslišal pomirjajoči don Boskov
glas, ki mu je šepetaje na uho, kakor v odgovor na njegov samogovor, dejal: –
Pojdi jutri zjutraj k obhajilu, ne da bi se prej spovedal.
Klerik je ubogal in od tistega dne ni več trpel zaradi dvomov.
Toda čudovite stvari, kot te, ki smo jih pripovedovali, se niso zgodile samo
leta 1861. Don Boskovo življenje jih je polno in don Joahim Berto je napisal nas-
lednje poročilo:
»Večkrat sem videl fante, kako so po več ur čakali, da bi se spovedali pri Bož-
jem služabniku, ker se jim je zdelo, da z njihovo vestjo ni vse v redu. On pa je od
časa do časa s kretnjo poklical sedaj enega sedaj drugega in vsakemu posebej
po tiho na uho dejal: – Kar pojdi k sv. obhajilu. Ker smo iz izkušnje vedeli, da je

30.5 Page 295

▲back to top


BiS 6 — 32. poglavje
295
imel posebna Božja razsvetljenja, smo se njegovemu preprostemu namigu sle-
po pokoravali. Na tak način je veliko fantov rešil dvomov. Ko je potem čez dan
srečal katerega izmed njih, jim je v pomiritev rekel na uho: – Danes zjutraj sem
te poslal k sv. obhajilu, ker sem videl, da je tvoja vest čista. Ali: – Stvari, ki si se
jih hotel spovedati, niso bile greh.
Vsem tem dogodkom sem bil sam priča. In to ne samo enkrat. Poleg tega pa
so mi o tem pripovedovali moji tovariši, katerih imen iz obzirnosti ne povem.«
Tu bi mogel kdo vprašati, ali so bili v oratoriju vsi prepričani o taki don Bosko-
vi moči in sposobnosti in ali se mogoče niso pojavili dvomi o resničnosti tega do-
gajanja. Naj povemo naslednje: takih, ki so dvomili, ki so nagnjeni, da v vsaki stva-
ri vidijo temno stran in dvomijo o resničnosti vsake besede, v tako veliki hiši, kot
je bil oratorij, ni manjkalo zlasti še zato, ker je bilo vsako leto veliko število novih,
ker so bili nekateri stari od šestnajst do dvajset let in so sprva don Boska poz-
nali samo po imenu. Don Turchi je v svojem rokopisu odgovoril: »Veliko se jih je
ob branju s čela smejalo, toda dobro vem, da so jih dejstva prepričala o nečem
popolnoma drugem. Na kratko bom navedel samo nekaj dogodkov. V prvih letih
oratorija je neki fant iz Bielle po imenu Ro... prišel v Turin, se spovedal v cerkvi
Marije Tolažnice in se odpravil v zavetišče sv. Frančiška Saleškega, kjer je bil
sprejet kot dijak. Prefekt ga je ljubeznivo sprejel in ga po kosilu predstavil don
Bosku, ki ga sploh ni poznal, saj je bilo to njuno prvo srečanje. Don Bosko je s
fanti, ki so ga obdajali, govoril o branju src in ti so mu pripovedovali o čudovitih
odkritjih, ki jim jih je on naredil. Na novo prispeli gojenec je poslušal ta pogo-
vor in kar nenadoma drzno vzkliknil: Don Bosko, stavim z vami, da ne poznate
mojih grehov. Dovolim vam, da jih javno poveste pred vsemi.
Don Bosko mu je odgovoril: – Pridi sem. In ko je bil pri njem, je uprl pogled
v njegovo čelo in mu potem nekaj šepnil na uho. Fant je zardel kot kuhan rak.
Potem ga je don Bosko spet pogledal na čelo in mu še drugič po tiho povedal
nekaj na uho, kakor bi hotel dopolniti prejšnjo izjavo. Verjetno je natančneje
določil prejšnje besede o njegovem prejšnjem življenju. Fant je začel bridko jo-
kati in je vzkliknil: – Vi ste torej duhovnik, ki ste me danes zjutraj spovedali v
cerkvi Marije Tolažnice. To pa res ni prav.
– Kaj še, kaj še, so mu segli v besedo tovariši, don Bosko danes sploh ni šel
nikamor iz hiše in tudi ni mogel vedeti, da si bil pri spovedi. Zelo daleč si od
resnice, ker še ne veš, kdo je don Bosko. To je vendar nekaj vsakdanjega.
Ob tako jasnih zagotovilih se je fant umiril in položil v don Boska vse svoje
zaupanje. Bil sem navzoč, ko se je to zgodilo. Zraven je bil tudi don Rua, ki je
potrdil povedano.

30.6 Page 296

▲back to top


296
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Nekaj podobnega se je zgodilo nekemu dečku iz nekega kraja pri Buttiglieri.
Nekega dne že po začetku šolskega leta sem z nekaterimi gojenci, med njimi so
bili Frančišek Cerruti, don Rua in klerik Cagliero, bil pri don Bosku. Prosili smo
ga, da bi nam dal kako navodilo za napredovanje v kreposti in zlasti še, da bi
vsakega izmed nas osebno opozoril na stvari, ki se tičejo naših duš. Medtem se je
don Bosku predstavil neki 13-letni deček po imenu Cezar B..., v družini katerega
se je don Bosko večkrat zadrževal. Slišal je od tovarišev, da don Bosko pozna tudi
skrite grehe svojih fantov, in skoraj izzivalno dejal: – Vi ne boste nikdar vedeli,
kaj je v moji notranjosti! Tedaj je don Bosko, ki je sedel sredi nas, fanta potegnil k
sebi in mu nekaj časa govoril na uho. Ko je končal, je fant dvignil glavo, se obrnil k
navzočim in ves presunjen popolnoma preprosto dejal: – Don Bosko je vse uganil.
Med drugim tudi nekaj, česar nisem povedal nikomur niti pri spovedi. Potem je
odšel od njega, še prej pa obljubil, da se bo čim prej spovedal.
Nekega drugega dne, ko se je don Bosko po zajtrku kot po navadi zadrževal
z nami in nas ljubeznivo smehljaje se opazoval, je med drugim dejal, da pozna
skrivnosti našega srca. Neki dijak, za katerega menim, da ga ne smem imeno-
vati, ki je stanoval v mestu, a je pogosto prihajal v oratorij, je kakor s prezirom
menil, da vse to ni mogoče, mu segel v besedo in rekel: – Prav! Pa mi povejte
moje misli. Don Bosko ga je poklical k sebi in mu po tiho govoril na uho. Kaj mu
je povedal, ne vemo, dejstvo pa je, da je bil ves zmeden in čisto iz sebe in si ni
upal več odpreti ust. Bil sem navzoč.
Neki moj tovariš, študent teologije, je šel pred dvema letoma z nekim ug-
lednim vernim gospodom za nekaj dni na oddih v deset ali več milj oddaljen
kraj od Turina. Ko se je vrnil, se je šel spovedat k don Bosku in mi nato zaupal:
– Moram ti povedati nekaj čudnega. Preden sem se vrnil v Turin, sem imel na
vesti greh, ki sem se ga sramoval spovedati don Bosku. Zato sem se spovedal
pri župniku tistega kraja. Sedaj, nekaj dni pozneje, sem se šel spovedat k don
Bosku in on mi je po spovedi dejal: – Dobro vem, da si storil tako in tako (in mi
je povedal greh, kakor sem ga storil). Jaz sem poslušal tega svojega tovariša in
sem bil ves iz sebe zaradi začudenja. Na svoji koži sem občutil, da nima smisla,
da bi se spovedoval pri kom drugem, ker je don Bosko tako in tako vse vedel.«
Toliko don Truchi, ki pa ni bil sam, ko je pričeval o don Bosku.
Profesor don Janez Garino nam je dal naslednje poročilo:
»Bilo je nekega zimskega jutra leta 1858 ali 1859. Don Bosko je zajtrkoval
in kot po navadi nas je bilo precej zbranih ob njem. Bili smo stisnjeni okrog
njega, eni pred dolgo mizo, na začetku katere je sedel on, drugi ob boku, spet
drugi pa zadaj.

30.7 Page 297

▲back to top


BiS 6 — 32. poglavje
297
Smejali so se, se zaupno duhovito šalili, vendar spoštljivo, kot je navada pri
dobrih sinovih, ki so vdani očetu. Med drugim je bilo rečeno, kako don Bosko
pozna prihodnost in ve, kdaj bo kdo umrl. Isto jutro in na istem kraju, dobro se
spominjam, je don Bosko v naše začudenje temu in onemu na uho povedal skriv-
nostne besede. Na majhni klopci je na desni don Boskovi strani sedel fant Evarist
C..., sicer precej bister, vendar pa ne med najbolj zglednimi, ter se posmehoval don
Boskovim besedam in izvajanjem ter tovarišem, ki so ga vneto poslušali. S svojim
drznim obnašanjem je kazal, kaj si misli o vsem pripovedovanju. Tedaj je kar ne-
nadoma dejal: – Don Bosko, jaz ne verjamem, da bi vi videli skrite stvari. Povejte
mi ... je izzival don Boska, da bi mu povedal ne vem katero njegovo skrivnost.
Don Bosko ga je prijel za besedo, se sklonil k njegovemu ušesu in mu za-
šepetal nekaj besed, ki jih mi nismo slišali. Tedaj je fant zardel, se zresnil in si
nikdar več ni upal reči, da don Bosko ne vidi ali ne pozna skritih stvari.«
Peter Ernia je pripovedoval: »Neki moj tovariš mi je zaupal, da je nekoč na-
redil težek prestopek in je storil vse, da ne bi srečal don Boska. Toda po naklju-
čju sta le prišla skupaj in tedaj mu je don Bosko z očetovsko dobroto dejal: – Ne
daš se več videti, ker si naredil greh. In mu je povedal, za kaj gre. Nihče na svetu
ne bi mogel zvedeti za tisti pregrešek. Fant ga je ves zmeden in skesan prosil, da
bi ga spovedal. Popolnoma je spremenil življenje. Drugič se je don Bosko med
večernim odmorom približal kateremu izmed nas, mu povedal besedico na uho
in fant je takoj po končanih molitvah, preden je šel spat, odšel v zakristijo ali v
don Boskovo sobo in se spovedal.
Don Boska je ta dar, ki ga je prejel od Gospoda, da je prepoznal duhovno
stanje nekaterih fantov, spremljal vse življenje in to je on od časa do časa javno
povedal svojim gojencem. Leta 1869 je v nagovoru po večernih molitvah vsej
skupnosti, ki je štela takrat kakih 900 članov, med njimi več kot 100 izobraže-
nih in razumnih, dejal: – Od Gospoda sem prejel dar, da prepoznavam hinavce.
Če se mi kateri izmed teh približa, čutim gnus, ki ga ne morem prenašati. Oni
sami se zavejo te moje nevšečnosti in tudi tega, da jih poznam take, kakršni so.
Zato se me izogibajo.
Dejstva so potrjevala te trditve.
Nekega jutra leta 1870 je don Bosko prihajal iz cerkve, in kakor hitro so
ga dečki zagledali, so bili že vsi okoli njega. Čeprav je spovedovalo med mašo
več duhovnikov, je bil utrujen zaradi toliko spovedancev. Vendar se je z vsemi
prijazno pogovarjal. Kar nenadoma se je obrnil k enemu izmed dečkov, se mu s
kazalcem dotaknil čela in smeje se dejal:
– Danes zjutraj pa si nisi umil obraza.

30.8 Page 298

▲back to top


298
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
– Seveda sem si, don Bosko.
Toda don Bosko mu je še vedno v smehu odgovoril:
– Toda neeee, neeee, je šaljivo zategnil e. Tedaj mu je začel govoriti na uho
in deček je zamišljen povesil glavo. Don Bosko mu je povedal, da se ni spovedal,
čeprav bi se moral. Pri tem dogodku je bil navzoč don Avguštin Parigi, ki nam
je to pripovedoval.
Nekemu podobnemu dogodku smo bili priča mi, ki to pišemo.
Med duhovnimi vajami 1870 se je neki že starejši fant, precej objesten in
ne kaj dosti prida, preden je šel k spovedi, širokoustil, da don Bosko nikdar ne
bo zvedel za njegove grehe.
Tovariši so mu rekli, da naj poskusi.
– Seveda se bom spovedal pri njem. Toda o don Bosku kroži toliko zgodb.
Lahkomiselno in smeje se je vstopil v cerkev in pokleknil don Bosku k no-
gam. Spoved je trajala precej časa. Tovariši so ga pričakovali na dvorišču. Prišel
je iz cerkve ves razmršen, z rdečimi očmi in ves iz sebe. Tovariši so ga obkrožili:
– No, torej.
– Pustite me pri miru.
– Kaj ti je povedal don Bosko?
– Pravim vam, pustite me pri miru.
– So bile izmišljotine, ki smo ti jih pripovedovali o don Bosku?
– Izmišljotine? Vse, zares vse mi je povedal, tudi tisto, kar sem pozabil. Toda
pustite me samega. In se je šel sprehajat pod stebrišče in sam pri sebi je po-
navljal: – Vse mi je povedal, čisto vse.
Ko je pozneje koga slišal, da se je norčeval iz tega don Boskovega daru, je
izdrl v obrambo sabljo in ga branil: – Pripovedujte meni, da to ni res, pa vam
bom pokazal!
O teh in podobnih primerih bi vam lahko še in še poročali. Ker pa so pove-
zani z zelo pomembnimi dogodki, jih bomo predstavili ob svojem času v teku
naše pripovedi. Da pa bo mera bolj polna, bomo k dogodkom, ki smo jih navedli,
dodali še to, kar smo 1871 na lastna ušesa slišali od don Boska v obednici.
Dečki so odšli in okoli don Boska so ostali samo še don Rua in nekateri dru-
gi predstojniki. Pogovor se je sukal okoli nekaterih moralnih prestopkov, ki so
vzrok propada toliko mladih ljudi. Don Bosko je poslušal, potem pa povzel bese-
do. – Določene pomanjkljivosti je težko spoznati in zato težko odpraviti. Vendar
pa je Gospod zelo usmiljen do naših dečkov. Ko sem med njimi, takoj začutim
neznosen smrad, če je med njimi samo en nesramen. Če se mi približa in ga lahko
pogledam v obraz, sem prepričan, da se ne motim v svoji sodbi.

30.9 Page 299

▲back to top


BiS 6 — 32. poglavje
299
Prav zato so se nekateri fantje iz strahu, da bi jim bral na čelu, držali daleč
od njega. Če pa so se mu morali približati ali so bili iz katerega koli vzroka pok-
licani k njemu, so se iz spoštovanja odkrili, vendar so pokrivalo držali pred ob-
razom in spustili lase čez čelo, kakor da bi jim to pomagalo skriti njihovo vest.
To se je dogajalo zlasti na začetku šolskega leta, ko gojenci še niso uredili
svojih računov z Bogom. Ko je don Bosko v takih okoliščinah prišel na dvorišče,
je bilo, kakor da bi se splašile kokoši, ki letijo stran od prišleka; ostali so samo
dobri, ki jih na srečo ni bilo malo. Umaknili so se tisti, ki so imeli umazano vest,
in don Bosko jim je, tako so trdili, zapičil oči v čelo in bral njihovo notranjost.
Ko so zvečer kakega dečka po molitvah videli, kako se skriva za svojimi tovariši,
in so ga vprašali, zakaj se ne drži svojega prostora, je zmeden odgovarjal: – Ker
mi don Bosko iz oči bere moje grehe.
Toda don Bosko jim je nastavljal svoje svete mreže, da jih je pritegnil k sebi,
in ko mu je uspelo, da jim je povedal eno samo besedo, je bila zmaga zagoto-
vljena. Previdno mu je z nekaj skrivnostnimi besedami rekel npr.: – Poravnati
moraš račune z Bogom. Ko je drugič videl kakega žalostnega dečka, mu je dejal:
– Dragi moj, treba je pregnati hudiča iz srca, da boš miren. – Poznam fanta, je
vedel povedati don Bonetti, ki je naredil greh in bil prepričan, da nihče ne ve za
to. Nekega večera ga je don Bosko poklical k sebi in mu po tiho dejal: – Kaj bi
bilo s teboj, če bi umrl to noč?
Fant tisto noč ni zatisnil očesa in drugo jutro se je takoj šel spovedat.
Dostikrat je don Bosko med odmorom poklical k sebi kakega dečka in mu
rekel, naj se spove tega in tega greha. Njegov nasvet je bil vedno umesten. Prosil
ga je, opominjal, naj se spametuje, in ga rotil, naj pripravi veselje usmiljenemu
Bogu za njegovo potrpežljivost.
Ko pa mu ni uspelo, da bi se približal nekaterim fantom, je na drugačen
način pretresel njihovo vest. Eden tak je bil, da je tistemu položil pod zglavnik
listek ali pisemce. Učinek takega pisanja je bil nepopisen.
Že dalj časa je bil don Bosko izredno ljubezniv in dober do nekega fanta, ta
pa je kljub takemu prizadevanju ostal trdovratno zaprt v svoji vesti.
Ko je nekega večera ta fant šel spat, je na svoji postelji dobil listek z don
Boskovim podpisom in bral: Če bi se ti nocoj pripetila nesreča, da bi moral um-
reti, kam bi šel?
Fant je okamnel. Najprej je ves iz sebe obstal ob postelji, nato pa tekel v don
Boskovo sobo in potrkal. Bilo je ob desetih zvečer. Don Bosko mu je odprl vrata
in fant je vstopil in dejal: – Don Bosko, bodite tako dobri in me spovejte. Don
Bosko ga je ganjen sprejel. Fant je padel k njegovim nogam in se spovedal. Ko je

30.10 Page 300

▲back to top


300
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
to opravil, je ves vesel šel spat. Naslednje jutro je o tem pripovedoval mlademu
Janezu Krstniku Pianu in mu zaupal, kako je resnično bil v veliki stiski in se je
moral spovedati in kako je don Bosko čisto natančno poznal potrebe njegove
vesti. Dodal je še, da je prebil malo tako mirnih noči, kot je bila ta.
Neki drug deček je, medtem ko si je urejal rjuho, da bi legel spat, začutil
med prsti list papirja. – Oj, je to mogoče loterijska srečka, je vzkliknil na glas.
Ves radoveden je stopil pod luč sredi sobe in začel brati. Listek je napisal don
Bosko, na njem pa ni bilo napisano nič drugega kot dvakrat fantovo ime s klica-
jem. Bere in bere in nato vzklikne: – Presneto!
Vrne se k postelji, si obleče suknjič, ki ga je slekel, in gre k spovedi.
Iz tega sklepamo, da don Bosko, ki je vedel, da je kdo v smrtnem grehu, ni
mogel trpeti, da bi šel spat v Božji nemilosti in se morda ne bi več zbudil. Don
Rua je poznal nekega drugega fanta, ki je pod svojim zglavnikom našel listek z
naslednjimi preprostimi besedami: – In če bi umrl to noč? Ali: – Če boš umrl to
noč, kaj bo s tvojo dušo? Si prepričan, da boš šel v nebesa? Ali tudi: – Če umreš
to noč, si lahko miren? S takimi in podobnimi sredstvi je skušal svoje gojence
postaviti v Božjo milost.
Mogoče bo kdo rekel, čemur mons. Cagliero upravičeno nasprotuje, da so asi-
stenti opozorili don Boska na določene prestopke gojencev. Vendar moram pove-
dati, da prvih deset let ni bilo stalnih asistentov, zato s te strani ni mogel ničesar
zvedeti. Lahko pa povem, da so vsi tisti, ki so prejeli take opomine, bili prepričani,
da don Bosko ne pozna njihovih napak in da jih je zvedel po Božjem posegu. Zato je
bil Duh tisti, ki je vodil don Boska prvih deset let in vse do konca njegovega življenja.
Naj še dodamo, da don Bosko ni bral na čelu ljudi le njihovih grehov in dvomov,
temveč tudi njihove misli. Dostikrat je dajal navodila gojencem v njihovem notra-
njem nemiru, ki se jih je polaščal zaradi neuspeha pri učenju ali slabih novic iz dru-
žine. Drugikrat je razpršil slabo razpoloženje, porojeno iz prevelike plašljivosti, lju-
bosumja, sovraštva ali nezaupanja. Včasih je nenadoma dal kak nasvet, ki ga nihče ni
prosil, pa je bil kdo na tem, da bi ga potreboval, in to popolnoma iz dejanske potrebe.
To posebno spoznanje je don Bosko uporabljal, da je razčistil ali odpravil
dvome pri fantih, ki niso vedeli, ali naj se odločijo za duhovniški poklic ali ne.
Mnogim salezijancem, srečnim v njihovem poklicu, je jasno povedal: – Če se ho-
češ zveličati, moraš iti po tej poti naprej. Bog te kliče na to pot.
Tudi ljudje zunaj hiše so bili deležni tega blagoslova. »Veliko mi jih je pove-
dalo, da je don Bosko prepoznal vzrok njihovih tegob in jih potolažil, še preden
so odprli usta.«

31 Pages 301-310

▲back to top


31.1 Page 301

▲back to top


BiS 6 — 32. poglavje
301
Tukaj moramo poročilo skleniti, ker je snovi, ki so nam jo podali mons. Cag-
liero, teolog Piano, kanonik Ballesio, Jožef Buzzetti, Janez Villa in še veliko dru-
gih, toliko, da ne moremo vsega objaviti. Za konec naj navedemo še en dogodek.
Don Bosko je pred precejšnjim številom duhovnikov in klerikov razprav-
ljal, kako bi čim bolj razširil med ljudstvo nekatera svoja dela. Med navzočimi
je bil tudi neki več kot 40 let star pomočnik, ki je don Boska nadvse cenil in je v
tistem trenutku, ne da bi kaj pokazal na zunaj, rekel v svojem srcu: – Neumnos-
ti! Ko je don Bosko končal svoje poročilo, so se vsi umaknili in pomočnik je ostal
sam z njim. Ta mu je v svoji očetovski dobroti smehljaje se dejal:
– Torej same neumnosti?
– Toda jaz ...
– Imaš prav. Don Bosko je neumnež. In takoj je poln ljubeznivosti prešel na
druge stvari, pomembne in zaupne.
Takih razkritij je bilo na stotine. Nekoč je v njegovi navzočnosti nekdo ome-
nil, kako mu nič ne uide, kar se dogaja okoli njega, čeprav ima vedno povešene
oči. Odgovoril je: – Saj vidim bolje, če ne gledam. Gledal je z duhovnimi očmi,
razsvetljenimi z molitvijo.

31.2 Page 302

▲back to top


33.
poglavje
1860 – Katoliško branje – Don Boskovi nasveti za odpravo nezgod in
obvarovanje pred njimi – Pismo papeža Pija IX. don Bosku – Petrov novčič –
Spreobrnjenje dveh anglikanskih in enega židovskega fanta – Škof iz Ivreje
obišče oratorij – Don Boskova vljudnost do anglikanskega ministra – Prošt
katedrale v Vercelliju priporoči oratoriju novokrščenca
– Praznik sv. Frančiška Saleškega
Nastopilo je leto 1860, ki je don Bosku prineslo nove naloge, veselje in
tegobe. Prvi zvezek Katoliškega branja za mesec januar, ki ga je napisal neimeno-
vani pisatelj, je prinesel Čas milosti ali zadnje ure obsojenega na smrt. Knjižico je
natisnil Paravia.
Kot dodatek k temu zvezku je don Bosko napisal nekaj navodil, za katere se
zdi, da se nanašajo na predvidevanje iz Galantuomo s konca 1859.
UČINKOVITO SREDSTVO ZA ODSTRANITEV SEDANJIH NEZGOD IN OBVAROVANJE
PRED PRIHODNJIMI. Povabilo krščanskemu ljudstvu. Že dolgo časa vzdihujemo pod udarci
biča, ki padajo na nas in še hujši nas čakajo. Vsi vzdihujejo, veliko se jih jezi in še več, izbruh-
ne v grenke tožbe. Toda tistih, ki poznajo resnične vzroke in iščejo učinkovito protisredstvo,
je zelo malo.
Dragi kristjani, skušajmo razumeti. Resnični vzrok vsega hudega je greh, ki dela ljudi
nesrečne. Človek si upa žaliti in zaničevati Boga in od človeka razžaljeni in zaničevani Bog
ga kaznuje. Tako nas uči zdrava pamet in tako nas uči vera. Samo norec bi mogel dvomiti.
Se torej hočemo rešiti zla, ki nas muči, in se obraniti tistega, ki nam preti? Odstrani-
mo vzrok – greh. Spravimo se z Bogom, potolažimo njegovo jezo, zadostimo pravici.
Bog, bogat v usmiljenju, nam v svoji preveliki ljubezni daje svojega Sina Jezusa Kristu-
sa kot lahko in učinkovito sredstvo za našo spravo. To sredstvo je Jezusa Kristusa stalo vso
njegovo kri, nas pa stane samo dobre volje, da ga uporabimo. To sredstvo je zakramentalna
spoved. To nam zagotavlja vera. V moči te vere so skozi vsa stoletja po vsem svetu uporab-
ljali to sredstvo in bili deležni največje koristi. Toda, moj Bog, koliko nesrečnih grešnikov

31.3 Page 303

▲back to top


BiS 6 — 33. poglavje
303
tega sredstva ne izrabi, in namesto da bi se z njim spravili, ga še bolj žalijo in tako Božjo
pravičnost izzivajo k vedno hujšim kaznim, ki jim bodo sledile še strašnejše v večnosti pekla.
Oh, kristjani, oh, kristjani! Kako moremo brezbrižno gledati uničenje toliko naših bra-
tov in dopustiti, da vedno bolj izzivajo Božjo jezo in se nad njimi množijo tudi časne kazni?
Prosimo raje za Božje usmiljenje, skušajmo potolažiti Božjo jezo in zadoščajmo v polni
meri njegovi pravičnosti. Poživimo svojo vero.
In tukaj don Bosko spodbuja k vedno večji ljubezni do Jezusa Kristusa in
priporoča pogosto sveto mašo.
V njegovi gorečnosti ga je močno podprlo in mu prineslo veliko veselje pis-
mo, ki mu ga je papež Pij IX. poslal v odgovor na njegovo pismo, ki ga je v svojem
imenu in v imenu vseh svojih dečkov napisal v začetku novembra. Prevzvišeni
papež je z veseljem sprejel izraze vdanosti in pokorščine in kot znamenje svoje
posebne dobrote 7. januarja 1861 odgovoril don Bosku v brevu, ki bo ostal ne-
uničljiv spomin na dobrohotno naklonjenost Pija IX. do oratorija. Ko je don Bosko
prejel dragoceno listino, jo je takoj prevedel iz latinščine v italijanščino, potem je
zbral svoje sinove, ga pred vsemi prebral in jim tako sporočil svoje zadovoljstvo.
Vsebino tega breva je objavila Armonia9.
9 Predragemu sinu duhovniku Janezu Bosku v Turinu. PIJ P.P. IX.
PREDRAGI SIN, POZDRAV IN APOSTOLSKI BLAGOSLOV!
V pismu, ki si nam ga pisal deveti dan preteklega meseca novembra, smo zopet zasledili dokaz izredne vere, vdanosti
in spoštovanja do nas in do našega najvišjega dostojanstva. Dobro razumemo, o predragi sin, kaka žalost preveva tvojo
dušo in dušo drugih duhovnikov v tej veliki zmedi, ki v Italiji sprevrača vse javne ustanove in povzroča upor v nekaterih
pokrajinah naše časne vladavine. Ta upor sta, kakor je znano, povzročila zunanje podžiganje in spletkarjenje, ki so ju
podpirali in izzivali z vsemi mogočimi sredstvi. Sedaj se je pojavil še spis, ki poln hinavščine hoče prevarati preproste
duše in zmanjšati soglasnost krščanskega sveta v obrambi svetne oblasti Apostolskega sedeža. Na italijanskem polotoku
je v nevarnosti celo vera, kajti povodenj izprijenih knjig in časopisov se je razširila ne samo po mestih, temveč tudi po
vaseh, ne samo tam pri vas v Piemontu, temveč tudi v Toskani in sosednjih pokrajinah. Protestanti bruhajo svojo hudo-
bijo in temu namenu služijo tako skrite kakor javne šole, kjer tudi z darili skušajo pridobiti ubogo in neprevidno mla-
dino. Vendar se smemo sredi tega silnega viharja, ki ga je dvignil Satan, s ponižnim srcem zahvaljevati Bogu, da s svojo
milostjo potrjuje in podpira italijanske škofe, da vsak pri svoji čredi ščiti in brani zaklad svete vere. V podporo našemu
srcu je vzajemnost duhov, s katero tudi duhovščina v teh težkih časih skrbi za blagor duš ter z odločnim in stanovitnim
duhom podpira duše in prenaša vse vrste nasprotovanja. Mi lahko z besedami utehe izrazimo zahvalo za tisti del tvojega
pisma, kjer nam sporočaš, da so prav te težave Cerkve predmet tvojega največjega prizadevanja, predragi sin, in drugih
duhovnikov. Tako s pridiganjem Božje besede, s širjenjem dobrega tiska in knjig združeni skrbite, da bi zajezili delovanje
nasprotnikov Cerkve. Ni stvari, ki bi bila boljša od tega prizadevanja, in ni reči, ki bi bila učinkovitejša in primernejša za
spodbujanje k bolj goreči pobožnosti ljudstva. Prav tako ni ostalo brez sadu tvoje prizadevanje za praznične oratorije in
dnevne šole, kjer se je toliko mladine usposobilo za dobre kristjane zlasti s prejemanjem svetih zakramentov. Skrb, ki jo
kažeš za revno mladino, prinaša iz dneva v dan boljše sadove in veča število tistih, ki bodo mogli postati nekoč koristni
služabniki Cerkve. Nadaljuj, predragi sin, pot, ki si jo začel za Božjo slavo in v korist Cerkve. Prenašaj težave, če te bodo
doletele, in z junaškim pogumom vse preizkušnje tega časa. Naše upanje je postavljeno v Boga, ki nas bo po zaščiti
Kraljice nebes in Gospodarice sveta, Božje matere Device Brezmadežne rešil teh velikih tegob in potolažil svojo trpečo
Cerkev, da bo zmagala nad svojimi sovražniki. Nič ne dvomimo, da boš, o dragi sin, v ta namen skupaj s svojimi gojenci
in učenci svojega zavetišča, ki so tebi in nam tako zelo dragi, prosil pomoč in podporo Boga z vedno večjo gorečnostjo in
vero. Mi ga vroče prosimo, da bi čuval tebe in tvoje gojence v svetem miru, vas pokril s svojo desnico in vas branil s svojo
mogočno roko. Kot poroštvo te nebeške pomoči naj bo ta apostolski blagoslov, ki ga iz polnosti očetovskega srca pode-
ljujemo tebi, o dragi sin, kakor tudi gojencem in učencem in tudi vsem, ki so zaposleni v tej ustanovi ali jo obiskujejo.
Oddano pri Sv. Petru v Rimu 7. januarja 1860. Štirinajsto leto našega vladanja. PIJ P. P. IX.

31.4 Page 304

▲back to top


304
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Medtem ko je papež pisal don Bosku to nadvse ljubeznivo pismo, je Armo-
nia v svoji 19. številki 1860 odprla prispevke za papeža pod naslovom Petrov
novčič. V več kot enem letu je nabrala tristo tisoč lir. Zamisel je prišla od knegi-
nje Montmorency in don Bosko je med prvimi prinesel svoj prispevek, nakar so
mu sledili še mnogi drugi. To je bilo povabilo vernikom: Tisti, ki so Gospodovi,
se vam bodo pridružili. To se je liberalcem zdelo preveč. Pogosto so se zaleta-
vali v to nabirko. Predložili so zakon, ki bi prepovedoval nabirke za religiozne
namene. Parlament tega predloga ni odobril.
V dobrih in v don Bosku se je navezanost na vrhovnega pastirja kazala tudi
v neizmerni ljubezni do ovc, ki so bile zunaj ovčjaka, z namenom, da bi tudi te
pripeljali noter.
Dne 24. januarja 1860 je Armonia prinesla tole novico:
KRST ŽIDOVSKEGA FANTA
Že so pretekli štirje meseci, odkar sta bila v Oratoriju sv. Frančiška Saleškega krščena
dva mlada anglikanska fanta iz Londona. Po celi vrsti zapletenih dogodivščin ju je Božja
previdnost pripeljala v zavetišče ob tej cerkvi, kjer sta poleg zemeljskega kruha prejela
tudi kruh večnega življenja.
V nedeljo dne 15. tekočega meseca je v tem istem oratoriju prejel zakrament sv. krsta
neki fant iz Ivreje. To je sin rabina Iaracha, zelo izobraženega moža, ki se je pred dva-
najstimi leti odpovedal židovstvu in živi sedaj kot goreč kristjan. Sin Iarach je vedno želel
postati kristjan, toda mati se je temu upirala. Dopolnil je že 14. leto in vsako leto so bile
želje, da bi postal kristjan, večje. Končno ga je oče, da bi ustregel njegovim živim željam,
pripeljal v moški oratorij v Valdoccu, kjer je poleg s posebnim poukom že nabranega zna-
nja o krščanstvu bil pripravljen prejeti zakrament krsta in birme. Mons. Moreno, škof iz
Ivreje, ugleden dobrotnik družine Iarach, je z očetovsko dobrohotnostjo prišel požet sado-
ve svojega prizadevanja. Ob desetih je ugledni prelat začel sveto mašo, pri kateri je precej
velika skupina fantov prejela sv. obhajilo. Sledil je ganljiv obred krsta mladega Iaracha.
Njegovo obnašanje, resnost njegovih odgovorov, njegovo veselje in zbranost so kazali, da
se mu je končno le izpolnila želja, ki jo je tako dolgo nosil v srcu. Dali so mu ime Tomaž
Alojzij Marija. Knez Tommasi Scotti je bil njegov boter, markiza Maria Fassati pa botra.
Po krstu je novi kristjan prejel sveto birmo in z njim drugih tristo fantov. Med njimi
je bilo v začudenje vseh petindvajset dimnikarjev, ki so se v oratoriju Angela varuha v
Vanchigli pripravili na prejem tega zakramenta s pomočjo Družbe sv. Vincencija Pavel-
skega. Ti ubogi fantje, ki se zaradi svojega poklica ne upajo prikazati v javni cerkvi, bi
ostali še bog ve koliko časa brez tega zakramenta, če se javna dobrodelnost ne bi potrudi-
la, jih poiskala, zbrala in poučila ter naredila za popolne kristjane. Grof Cays, poslanec v
parlamentu, je bil birmanski boter teh fantov.
Po opravljenem obredu je monsinjor škof z navdušenimi in prepričljivimi besedami

31.5 Page 305

▲back to top


BiS 6 — 33. poglavje
305
spodbujal novokrščenca, da bi vedno zelo spoštoval dar vere, ki ga je prejel. Vse birmance
pa je spodbujal, da bi bili pravi učenci Jezusa Kristusa ter pogumno in ponosno izpolnje-
vali svoje krščanske dolžnosti, ne da bi se ozirali na to, kaj pravijo ljudje.
V raznih delih svetega obreda so zdaj v zboru zdaj s solom s svojimi srebrnimi glasovi
vzbujali pobožno ozračje mladi pevčki in vabili vse k nebeškim mislim. Slovesnost se je
končala z blagoslovom z Najsvetejšim nekako ob pol dveh popoldne.
»Monsinjor – tako je pisal Jožef Reano – je izrazil don Bosku po kosilu ve-
liko zadovoljstvo, ki ga je občutil tisti dan, in ga rotil, da naj ga ob takih prilo-
žnostih vedno povabi. Naj ga samo obvesti in on se bo vsekakor odzval. Bil je do
solz ganjen, ko je v teh dečkih videl tako pobožnost.
Teh priložnosti je bilo obilo, ker je bil Oratorij sv. Frančiška Saleškega prista-
nišče, kamor so prihajali tisti, ki so se iz raznih ločin vračali v naročje sv. Cerkve.
Don Boskova ljubeznivost in potrpežljivost v prenašanju dostikrat surovih očit-
kov in težkega obrekovanja pa sta zmagovali nad temi srci: – Pretrpi vsako žalitev,
če gre za večjo Božjo slavo in za zveličanje duš. To je bil njegov program.
Prav v tem pa je bila privlačnost, s katero je pritegoval tiste, ki so zašli.
Med drugimi je prihajal na razgovore tudi neki protestantski pastor, nekdanji
katoliški duhovnik. Ko je prišel prvikrat, je dejal, da mora biti osnova njunih
razgovorov Sveto pismo.
– Toda katero Sveto pismo, naše ali vaše, mu je odgovoril don Bosko. Kdo ga
je toliko stoletij ohranil nedotaknjenega? Vi ste komaj od včeraj. In kdo je pred
vami ljubosumno bedel nad tem zakladom? Samo katoliška Cerkev s svojim izro-
čilom nam lahko zagotovi istost svetih knjig. Oni revček ni vedel kaj odgovoriti.
Don Bosko ga je kot prijatelj povabil na kosilo in se z njim pogovarjal vsakokrat,
ko je prišel, da bi ponavljal svoje ugovore. Priča teh razgovorov je bil Reano, ki je
tudi povedal, da je nekega dne prišel na razgovor z don Boskom neki valdežan.
Ker se je vsa stvar zavlekla, se je Reano zbal, da bi se mogla zgoditi kaka neprije-
tnost, in je zato malo odprl vrata in pogledal, kaj se dogaja. Zagledal je odpadnika,
kako je klečal na tleh in opravljal spoved.
Don Bosko je medtem sprejel v hišo tudi nekega fanta, ki se je spreobrnil
od krive vere.
Dragi in spoštovani prijatelj!
Nosilec tega pisma je novokrščenec, ki ga je katehiziral moj dobri prijatelj gospod
kanonik Barberis, ki ga vaša uglednost dobro pozna. Preteklo sredo se je odpovedal svo-
jim zmotam in pogojno prejel krst. Fant daje najboljše upanje na uspeh in vaša uglednost,
ki dobro pozna srca mladih, se bo o tem lahko prepričala v pogovoru z njim.

31.6 Page 306

▲back to top


306
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Priporočam ga vaši dobrodelnosti. Dobro bi bilo, če bi ga priporočili kakemu dobre-
mu umetniku. Mislim, da bi storili veliko delo krščanske ljubezni, če bi ga sprejeli v svoje
zavetišče. Prepričan sem, da bi vam ta moj varovanec napravil veliko zadoščenje.
Včeraj sem prejel vaše ljubeznivo pismo. O tem, kar mi poročate v pismu, vam bom
pisal drugič.
Spominjajte se me in me imejte
Vercelli, 23. januarja 1860
za vdanega služabnika in prijatelja. Prošt DEGAUDENZI
Štirje fantje, en žid in trije protestanti, prerojeni v vodi svetega krsta, so 29.
januarja prvikrat obhajali praznik sv. Frančiška Saleškega v oratoriju. Predse-
dnik praznika je bil vitez Bosco di Ruffino. Poskrbel je za malico tako notranjih
kakor zunanjih gojencev. Pri večerni slovesnosti so razdelili nagrade tistim go-
jencem, ki so se odlikovali po zglednem vedenju.
Teh prazničnih slovesnosti se je udeležil tudi mladi glasbenik Dominik Bel-
monte iz Genole v škofiji Fossano, star sedemnajst let. Tega meseca je vstopil v
oratorij z namenom, da bi se izpopolnil v igranju na orglah. Toda popadlo ga je
tako domotožje, da je celo mislil na pobeg domov. Ker pa je don Bosko zaslutil,
da bi lahko postal eden njegovih najbolj zvestih in krepostnih sinov, ga je pok-
lical k sebi, mu brez velikih težav razblinil domotožje in mu svetoval, naj bi se
oprijel učenja latinskega jezika. Belmonte se ga je lotil s trdno voljo in odločnim
hotenjem.

31.7 Page 307

▲back to top


34.
poglavje
Zborno zasedanje: sprejem prvega člana v Salezijansko družbo – Don
Boskove besede – Katoliško branje – Papež: dnevna vprašanja – Navodila
naročnikom Katoliškega branja – Don Bosko brani pravice Svetega sedeža
– Minister Farini prosi za sprejem nekega dečka v oratorij – Don Boskova
diplomacija – Italijanščina obvezni pogovorni jezik v oratoriju – Klateži, ki
jih don Bosko popelje v oratorij – Pomembno spreobrnjenje – Kapitularni
vikar iz Astija priporoča Katoliško branje – Družba za obrambo
dobrega tiska
Kakor smo že poročali, je bila ustanovljena Družba sv. Frančiška Saleške-
ga in je bil izbran vodstveni zbor. Sedaj se je ta zbor sestal z namenom, da bi
vzel v pretres prošnjo prvega fanta, ki je želel vstopiti v Družbo. V zapisniku, ki
ga je sestavil don Alasonatti, beremo:
V letu Gospodovem tisoč osemsto šestdeset se je 2. februarja ob pol desetih dopoldne
v tem Oratoriju sv. Frančiška Saleškega zbral zbor Družbe istega imena, sestavljen iz du-
hovnika Janeza Boska kot rektorja, prefekta duhovnika Alasonattija, duhovnega voditelja
subdiakona Mihaela Rue, ekonoma diakona Angela Savia, klerika Janeza Cagliera, prve-
ga svetovalca, klerika Janeza Bonettija, drugega svetovalca, in klerika Karla Ghivarella,
tretjega svetovalca. Razpravljali so o sprejemu fanta Jožefa Rossija, sina Mateja iz Mez-
zanabiglija.
Po kratki molitvi in prošnji k Svetemu Duhu je rektor povabil navzoče h glasovanju.
Po izvedenem glasovanju je preštevanje glasov pokazalo, da je bil sprejet soglasno. Zato
je bil pripuščen k izpolnjevanju pravil Družbe.
Don Bosko je v nagovoru tistega večera navedel besedilo iz 26. poglavja Iza-
ija: Naše utrjeno mesto Sion je Odrešenik, ki ima obzidje in predzidje; obzidje je
Božji zakon, predzidje pa pravila Družbe. Kar se tiče pravil, je dodal s sv. Toma-

31.8 Page 308

▲back to top


308
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
žem Akvinskim: Težko je, da bi človek izpolnjeval zapovedi, s katerimi bi vstopil v
kraljestvo, ne da bi se držal nasvetov in zapustil bogastvo. Sklenil je s sv. Avgušti-
nom in pokazal, da so pravila Družbe krila, s katerimi se leta, ali kolesa, na katerih
se premika voz.
Jožefa Rossija so potem imenovali za glavnega materialnega oskrbovalca
Družbe.
Naročnikom so razposlali zvezek Katoliškega branja za mesec maj z nas-
lovom Duhovno prizadevanje v smislu potreb časa, ki jih je napisal prior pri S.
Sabini v Genovi.
Ta knjiga, piše Frasinetti, podaja veliko načinov in različnih možnosti, o
dragi bralec, s katerimi ti bo lažje izogniti se slabemu in delati dobro ter poma-
gati bližnjemu. Treba se je tudi odpovedati svetu in hudiču in njima navkljub
ne storiti tistega, kar bi onadva rada. Nekatera prizadevanja so dobro znana in
preprosta, vendar jih zato ne smemo prezirati, ker so zelo pomembna, čeprav
pozabljena. Druga se tičejo duhovne osebe, a so kljub temu zelo preprosta in
dostopna, tako da jih lahko izpolnjuje kdor koli, ki ima dobro voljo.
Temu zvezku, ki je lahko naredil veliko dobrega za posvečenje duš, je don
Bosko dodal delce mons. Segurja, le da ga je v nekaterih točkah delno spre-
menil: Papež, dnevna vprašanja: Kdo je papež? – Zakaj je papež tudi zemeljski
vladar? Bog je tako določil in tako je potrebno za korist ljudstev in zato, ker je
ta njegova oblast nesporna pravica – Pij IX. je dejal: Mojo svetno oblast napa-
dajo zato, ker sem papež jaz – Papež ima kot svetni knez pravico, da s silo zatre
upornike – Zemeljske posesti Svetega sedeža so svete dobrine – Tridentinski
cerkveni zbor je z izobčenjem zadel vsako oblast, tudi kraljevsko in cesarsko, če
bi si upala položiti roko na dobrine Cerkve – Kako nekaj strašnega je izobčenje
– Vsi brezverci, brezbožneži, socialisti, heretiki napadajo papeževo zemeljsko
oblast – Ko katoličani branijo časno papeževo oblast, se ne mešajo v politiko,
temveč branijo religiozne vrednote – Ne more biti dober katoličan tisti, ki tudi
v tem ne podpira papeža – Kdorkoli se loti papeža, je zgubljen
Don Bosko je knjižici za uvod napisal: »Ta spis obravnava vero in ne politi-
ko. Zelo si želim, da bi vsak bralec to upošteval. Obračam se na javnost zdrave
pameti in dobre vere in zato upam, da bom v tebi dobil cenjenega bralca. Če
govorim o časni papeževi vladavini, delam to z verskega vidika in vidika vesti,
ki ju ne moremo omejiti na nevidne stvari. Preberi teh nekaj strani brez pred-
sodkov in videl boš, da resnica govori bolj jasno kot vsi varljivi dokazi.
Še drugo opombo je don Bosko postavil na konec tega delca: »Bralcu. Bodi,

31.9 Page 309

▲back to top


BiS 6 — 34. poglavje
309
o dragi bralec, tesno povezan s papežem in Cerkvijo. Naj te ne prestraši sov-
ražnikova razdivjanost in grožnje niti se ne daj preslepiti njegovim puhlicam.
Varuj se zlasti umirjenih besed, ki jih nasprotniki navadno uporabljajo, da se
prikradejo v duše poštenih ljudi. Pogumno se zavzemaj za svojo vero in svoje
prepričanje. Ne boj se: Bog je s svojo Cerkvijo vse dni do konca sveta. Hudobni
bi se morali tresti pred dobrimi in ne dobri pred hudobnimi.«
V tem zvezku je bilo natisnjeno tudi priporočilo naročnikom.
Dopolnjeno je sedmo leto Katoliškega branja in s pravim zadoščenjem vam nazna-
njamo, da ga bomo še naprej izdajali. Če je bilo v preteklih letih čutiti potrebo po širjenju
dobrega tiska, velja to toliko bolj sedaj.
Zato prosimo vse naše bralce, ki imajo radi našo sveto katoliško vero, da bi nam po-
magali širiti te knjižice med tiste ljudi in v tiste kraje, kjer bi po svoji pametni presoji in v
svoji gorečnosti za večjo Božjo slavo sodili, da bi bilo v korist duš.
Da bi vse kristjane spodbudil k sodelovanju, je iz pisma njegove svetosti
Pija IX., kardinala vikarja in mons. Gianottija, ki smo jih že objavili, navedel pri-
poročila v korist tega branja.
Knjižice Katoliškega branja pričajo o don Boskovi velikodušni navezanosti
na Sveti sedež. On je pri njegovi obrambi vedno, kot navadno pravimo, vztrajal
na bojišču. Leta 1855 je v nekem zvezku grozil z Božjimi kaznimi tistim, ki so
se polastili cerkvenega premoženja. Prav tako je branil časno oblast papežev. V
tistih časih je to zahtevalo več kot navaden pogum, ker se je s tem izpostavljal
velikim nevarnostim, ki so ga dejansko tudi zadele. Toda Božja previdnost je
uredila določene dogodke, ki jih je don Bosko znal izrabiti. Za voditeljico in po-
moč je imel presveto Devico Marijo in kljub velikim težavam je znal na čudovit
način usklajevati preprostost in modrost. To je namreč višek filozofije, da pove-
zujemo preprostost z modrostjo, pravi sv. Janez Zlatousti.
Prvi kažipot, ki naj bi ga povedel na težko pot, je bilo pismo njegove eksce-
lence dr. Alojzija Karla Farinija, notranjega ministra, ki je pred nekaj dnevi nas-
ledil Rattazzija.
NOTRANJE MINISTRSTVO
Oddelek 5, št. 84; Turin, 4. februarja 1860
Gospod župan občine Lagnasco je zaprosil tukajšnje ministrstvo, da bi se v moškem
oratoriju v Valdoccu zavzelo za sprejem Dominika Gorla, sina pokojnega Michelangela,
starega 14 let, rojenega v tej občini. Fant je sirota brez očeta in matere, brez sredstev za
preživljanje in zato odvisen od javne pomoči. – Podpisani podpira na ministrstvo naslov-
ljeno prošnjo v prepričanju, da bo fant, ki je pošten in zdrav, vpeljan v kako obrt in tako

31.10 Page 310

▲back to top


310
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
lahko storil vse za svojo moralno in materialno korist.
Ko se podpisani obrača na gospoda don Janeza Boska, ravnatelja imenovanega Ora-
torija, upa, da ne bo obšel tega dejanja javne dobrodelnosti, ki mu jo predlagamo, in pri-
čakuje njegovo privolitev in ugodno rešitev prošnje.
Po ministrovem naročilu
SALINO
Farini je bil človek, ki bi lahko bojeval oster boj proti Oratoriju, pa vendar
je bilo eno njegovih prvih dejanj, ko je nastopil oblast, prošnja za sprejem ome-
njenega dečka. Mogoče se bo to zdelo komu čudno, vendar je razlaga preprosta.
To je sad don Boskove preudarnosti. Don Bosko je tiste, ki so želeli biti sprejeti
v Oratorij, napotil na ministrstvo, da bi se ono zavzelo. Predvidel je, da bo mini-
ster v zadevi, ki se ga ni niti tikala niti ni imel z njo nikakršnih izdatkov, skušal
ustreči, zlasti še zato, ker je vse dopisovanje moral opraviti tajnik, in se je tako
izognil vsem nadlogam. Zato je listine, ne da bi si jih ogledal, dal v odpravo svo-
jim podrejenim, med katerimi je imel don Bosko vplivne prijatelje. Vendar pa je
bil tudi minister iz različnih razlogov zainteresiran, da je dajal svoja priporoči-
la, s katerimi se je na določen način čutil obvezanega oratoriju.
V takih primerih je don Bosko rade volje usliševal priporočila. Navadno je
osebno odgovarjal ministru, od katerega je ob svojem času pričakoval zaščito
in pomoč.
Don Bosko je, potem ko je verjetno svetoval županu v Lagnascu, naj se obrne
s svojo prošnjo na ministrstvo, spoštljivo in ljubeznivo odgovoril Fariniju, ohranil
ministrovo pismo, sprejel fanta v oratorij in ga napotil med obrtnike, kjer je ugo-
tovil, da gojenci iz ljubezni do Italije govorijo italijansko. Dne 13. februarja je na
pobudo domačih umetnikov, ki so poznali don Boskov namen, prišlo v oratorij od-
poslanstvo umetnikov in se mu predstavilo v času, ko se je med odmorom po kosilu
zabaval s kleriki in dijaki, in ga prosilo, da bi kot pogovorni jezik uvedel v oratorij
italijanščino. Odposlanstvo so sestavljali Fassino, Roda, Giani, Biletta, Cora in Vario-
lato. Don Bosko je sprejel pobudo, ker je predvideval, da bo prišlo v oratorij iz vseh
delov Italije veliko fantov, ki bodo govorili vsak svoje narečje, in je bil zato potreben
skupen jezik. To pa je bila italijanščina. Italijanski jezik je naredil za obveznega med
dijaki, tako da med njimi naslednjega dne ni bilo več slišati piemontskega narečja.
Obrtniki pa so se tega kmalu naveličali, ker se jih je večina bala, da bi se smejali
njihovim napakam, in zato, ker se jim je to zdelo pregosposko.
Istega dne, 13. februarja, je naraslo število gojencev. Don Bosko je imel na-
vado, da je iz sočutja povabil v oratorij tiste neotesane, neolikane in neverne
dečke, ki so zlasti okoli Portanuove prodajali vžigalice, čistili čevlje in potnikom

32 Pages 311-320

▲back to top


32.1 Page 311

▲back to top


BiS 6 — 34. poglavje
311
prenašali prtljago. Toda nesramneži, ki niso hoteli slišati o redu in govorjenju o
duši, na veliko žalost Božjega služabnika niso hoteli iti z njim.
Prav tega dne se je don Bosko vračal iz mesta. Zagledal je sedem približ-
no osemnajst let starih klatežev, ki so bili sposobni vsakega hudodelstva. Bili
so povezani z drugimi skupinami in se pod vodstvom svojih voditeljev lotevali
vse mogočih lopovščin. Kakor hitro so zagledali don Boska, so ga začeli izzivati.
Kljub temu se jim je približal in jih na lep način in ljubeznivo povpraševal, od
kod so, kaj delajo in kako jim gre. Rekli so mu, da nimajo dela, da ga pa tudi ne
želijo imeti. Tedaj jih je don Bosko povabil, da bi prišli na njegov dom, kjer bi
dobili stanovanje, hrano in delo. Fantje so ga vprašali:
– Nas mogoče hočete spraviti v vaš oratorij?
– Seveda, je odgovoril don Bosko, če le hočete iti z menoj.
Tedaj je eden izmed tistih pobalinov ponovil povabilo: – Gremo? Drug za
drugim so privolili in don Bosko jih je popeljal v oratorij. Potem je zbral na dvo-
rišču okoli sebe gojence in jim dal nekaj navodil: – S temi moramo biti zelo po-
trpežljivi! Se priporočam.
Kajti vsaka beseda iz njihovih ust je bila kletev ali nespodobnost. Ko so zve-
čer vstopili v spalnico, so se glasno krohotali, kričali, prekinjali branje, izžvižga-
vali klerika, ki je opozarjal, naj bodo tiho. Eden je naslednji dan, ko so ga spo-
dobno oblekli in mu dali primerno obuvalo, izginil iz oratorija. Druge so napotili
k raznim obrtem. Lahko si predstavljamo, kaki napori so bili potrebni, da so jih
pripravili k boljšemu življenju. Vendar je don Bosku s tem, da so ga vzljubili, us-
pelo in jih je spravil na pravo pot. »Jaz,« nam je pripovedoval Jožef Rossi, »sem
jih nenehno nadzoroval. Bil sem priča njihove hvaležnosti za prejeto dobroto.
Med seboj so tekmovali, kateri bo boljši, bolj pridno delal in izpolnjeval vse don
Boskove nasvete.« Eden izmed klerikov pa je pospešil njihovo spreobrnjenje.
Ves žalosten zaradi nesrečnega življenja teh fantov in zgrožen zaradi nespoštlji-
vosti, ki so jih uganjali v cerkvi, je iz vsega srca prosil presveto Devico Marijo, da
bi jim ona v svojem mesecu spremenila srce. Nekaj dni pozneje je eden izmed
teh fantov po blagoslovu poiskal tega klerika in ga prosil, da bi mu povedal, kako
naj spremeni svoje življenje. Povedal je, da je v cerkvi, medtem ko so peli Blagos-
lovljeno bodi sveto brezmadežno spočetje blažene Device Marije, videl, kako mu
je mati Božja Marija z oltarja ljubeznivo iztegovala roke. Klerik mu je priporočil,
naj opravi življenjsko spoved čez vse življenje. Ubogal ga je. Od tistega trenutka
je srečni fant začel in nadaljeval skozi vsa poznejša leta tako zgledno življenje,
zlasti se je spoštljivo obnašal v cerkvi, da je bil vsem zgled.

32.2 Page 312

▲back to top


312
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Za mesec marec je izšel zvezek Katoliškega branja z naslovom Elizabeta ali
poplačana ljubezen do bližnjega. Napisal M. D‘Esoville. Dodano je bilo pastoralno
pismo kapitularnega vikarja škofije D'Asti o grozljivih posledicah slabega branja.
To je bila prva številka osmega letnika.
Zanimiva pripoved prikazuje doživetje dečka, ki ga je zapustila njegova mati,
njegovo tavanje po svetu v največji revščini in kako ga je vzela v vzgojo neka ubo-
ga ženska, ki je še dvema drugima sirotama izkazala isto krščansko ljubezen.
Omenjeno pastoralno pismo mons. Antona Vitaliana Sossija priporoča šir-
jenje Katoliškega branja z naslednjimi besedami:
Medtem ko zavračam slabo branje, priporočam vsem, ki hočejo izpolniti svoj prosti
čas z branjem dobrih knjig, ki dajejo človeku novo spoznanje, oplemenitijo in popravijo
srca, pomagajo dušam napredovati v kreposti, v znanju in božji službi, Katoliško branje,
ki izhaja v Turinu in ga izdaja goreč vzgojitelj mladine duhovnik Janez Bosko. Srečni tisti
dušni pastirji, ki jim bo uspelo izruvati iz njihovih župnij kugo brezverskih knjig in časo-
pisov in jih nadomestiti s spodbudnim Katoliškim branjem.
Asti, 10. februarja 1860
A. V. SOSSI
Ob tej okrožnici je don Bosko objavil svoj novi načrt.
Leta 1859 je razmišljal o ustanovitvi družbe, ki bi se skušala zoperstavi-
ti razširjanju slabih knjig s čim večjim številom dobrega tiska. Zato je sestavil
naslednji načrt.
DRUŽBA ZA ŠIRJENJE KATOLIŠKEGA BRANJA IN DRUGIH KATOLIŠKIH KNJIG
1. Namen te družbe je širjenje Katoliškega branja v tistih krajih in pri tistih ljudeh, ki ga
še ne poznajo.
2. Če bodo na voljo denarna sredstva, bo družba na svoj račun dala tiskati katoliške
knjige in jih širila zastonj ali vsaj za najnižjo ceno.
3. Vsak član si bo prizadeval preprečiti branje slabih knjig pri svojih uslužbencih in pri
vseh, za katere bo menil, da jim bo koristilo.
4. Vsi lahko postanejo člani te družbe. Vsak pa je povabljen, da daruje tisti dar, ki mu ga
njegova krščanska ljubezen narekuje, če le ni manjši kot dva franka.
5. Vsak si bo prizadeval ustvariti skupino ljudi v kakem kraju in med njimi širil dobre
knjige ter preprečeval branje slabih.
6. Ne bodo se tiskale knjige brez cerkvene cenzure. Pa tudi tega načrta ne bomo začeli
izvajati, dokler ga ne bo odobrila cerkvena oblast.
7. Družbo vodi odbor, ki ga sestavljajo predsednik, podpredsednik, tajnik in štirje sveto-
valci. Nadomestila bo manjkajoče člane.

32.3 Page 313

▲back to top


BiS 6 — 34. poglavje
313
Ko je ustanovil to družbo, je 1860 začel iskati osebe, ki bi s svojimi prispev-
ki omogočile tisk. V ta namen je dal narediti veliko zvezkov, v katere bi zapiso-
vali imena dobrotnikov. Vsak list je nosil pečat oratorija. Nekaj seznamov s pod-
pisi don Jožefa Cafassa, viteza Karla Giriodija, grofa Alerama Bosca, Kandida
Bosca. T. Bertagna G. B., Feliceja Golzia, grofice Bosco rojene Riccardo, grofice
Casazza, Terezije Racca, duhovnika P. Valaurija, grofa Viktorja Francesettija, ad-
vokata profesorja Vigliettija, prošta v Freboli Soprani, barona Cantona di Ceva
in drugih hranimo še sedaj.
Ti zvežčki so na drugem listu imeli naslednji uvod ali okrožnico, kakor pač
že hočemo temu reči.
Darovi za širjenje dobrih knjig
Preteklo leto se je združilo nekaj oseb z namenom, da bi zbirale darove za nakup
dobrih knjig, ki bi jih delili v bolnišnicah, zlasti pa med vojaki. Pobuda je imela dokajšen
uspeh. Nabrali so veliko slabih knjig in jih sežgali ter jih nadomestili z dobrimi.
Zlo širjenja slabega branja se nadaljuje in veliko duhovnikov in redovnikov, ki pridi-
gajo postne pridige, svete tridnevnice in duhovne vaje, kakor tudi župniki in drugi duhov-
niki, ki se skušajo zoperstaviti vedno večji hudobiji, prosijo za verske knjige ali za druge
nabožne predmete, ki bi jih pri katehezi in mnogih drugih priložnostih delili brezplačno.
Vendar nimajo potrebnih sredstev.
V ta namen prosimo dobrodelne katoličane in jih vabimo, da bi pripomogli s svojimi
darovi k uresničitvi te zamisli, ki je v teh naših časih tako potrebna. Podpisani se bo ob
pomoči drugih duhovnikov potrudil, da bo ustregel vsem prošnjam za pomoč.
Gospod Bog ne bo pustil brez obilnega plačila vseh tistih, ki se bodo žrtvovali v korist
naše svete katoliške vere.
Turin, 6. marca 1860
Duhovnik JANEZ BOSKO

32.4 Page 314

▲back to top


35.
poglavje
Nov zvon v Vanchigli – Učitelj Janez Mosca katehist – Grof Cays hvali
prazničnim oratorijem priključene konference – Don Bosko in potreba svete
matere Cerkve – Življenje in mučeništvo papežev sv. Lucija in sv. Štefana I. –
Pomembni kroniki za don Boskov življenjepis don Ruffina in don Bonettija
– Emilijo in Toskano priključijo Piemontu – Zastonjski vozni listek na
železnici in vitez Bona – Pismo nekega mladega obrtnika don Bosku
Dne 22. februarja se je začel štiridesetdnevni post za pripravo na veliko
noč in praznični oratoriji so se začeli pripravljati na krščanski nauk in kateki-
zem. V Vanchigli že nekaj časa ni bilo slišati glasu zvona, ki bi klical fante v ora-
torij, ker so neznani tatovi splezali na zvonik in ga odnesli. Toda dobrota nekega
velikodušnega dobrotnika je popravila to grdobijo.
Dne 19. februarja 1860 je bilo mogoče v Armonii brati:
DOBRODELNOST MONS. FRANSONIJA
Čeprav je naš dragi nadpastir primoran živeti daleč od svoje črede in čeprav nima
več svojih škofovskih dohodkov, ne opusti nobene priložnosti, da ne bi prišel na pomoč
svojim škofljanom. Kakor hitro je slišal, da so v oratoriju sv. Angela varuha v Vanchigli
ukradli majhen zvon, je, zavedajoč se stiske, v kateri je sedaj ustanova, don Bosku takoj
poslal vsoto 200 frankov, da bi kupili nov zvon, ki bi spet vabil dečke k rednemu izpolnje-
vanju njihovih verskih dolžnosti.
Oratorij sv. Alojzija Gonzage v Portanuovi je dobil novega katehista v osebi
nadvse izkušenega občinskega učitelja Janeza Mosca, po rodu iz Albe. Z veliko
zavzetostjo se je trudil, da bi usmeril k verskemu življenju njemu izročene fante.
Ker njegovi gorečnosti ni zadostovala šola, je bil dejaven tudi v oratorijih, zlasti
v Oratoriju sv. Alojzija, kamor je zahajal tudi opat Scolari di Maggiate z drugimi

32.5 Page 315

▲back to top


BiS 6 — 35. poglavje
315
gospodi. Vsako leto je opravljal z don Boskom duhovne vaje pri sv. Ignaciju. Da
pokažemo izredno zavzetost tega moža, naj povemo, da je 1876 zbolel na gla-
silkah in po dvajsetih letih poučevanja star 50 let prosil za upokojitev in v tej
starosti postal duhovnik. Umrl je 1904 v Turinu, star 80 let, kot rektor cerkve
presvete Trojice. Goreče je opravljal spovedniško službo, rekli bi kakor arški
župnik, silno trpel zaradi duš, ki so bile v smrtnem grehu.
V Oratoriju sv. Frančiška Saleškega je katehiziral don Bosko.
Prav tako so v teh oratorijih nadaljevale verski pouk priključene konferen-
ce sv. Vincencija Pavelskega.
V uradnem poročilu z dne 11. marca 1894 beremo pod naslovom Noces
d'or de la Societe de St. Vincent de Paul a Nice 1844–1894 (Zlata poroka Družbe
sv. Vincencija Pavelskega v Nici 1844–1894) na strani 36:
»Splošni zbor 19. februarja (1860) v navzočnosti grofa Caysa, predsednika
Višjega sveta Vincencijevih konferenc v Piemontu, podaja o konferencah v Tu-
rinu naslednje poročilo:
Mesto Turin šteje deset konferenc, katerih delovno področje se vedno bolj
širi. Tem konferencam so priključene še tri, sestavljene iz fantov iz nepremo-
žnih družin, ki jih zvečine obiskujejo člani našega združenja.
Te tri majhne konference se ravnajo po splošnem pravilniku pod vodstvom
ljubeznivega opata don Boska. Težava je prihajala od tistega člena pravilnika,
ki predvideva nabirko pri vsakem zborovanju. Kako naj pomagajo revnim, če
so sami ubogi! Prav. Kljub temu napravijo nabirko in vsak izmed teh fantov dá,
kar je privarčeval pri nakupu tudi potrebnih stvari. In tisto, česar ne more dati
v daru, da v ljubezni in duhu odpovedi.
Nič ni bolj ganljivo kot videti, kako ti fantje izkazujejo najbolj nežno skrb,
rekli bi materinsko, manjšim dečkom, slabotnejšim, revnejšim, ki so jim zau-
pani v varstvo. Ti fantje opravljajo nad njimi v vsakem času in vseh okoliščinah
zavzet in učinkovit nadzor. Skrbijo za njihovo vzgojo veliko bolj kot za njihove
gmotne potrebe, učijo jih pisati in so zanje pravi učitelji.
Gospod grof Cays je končal svoje poročilo s trditvijo, da so v Konferencah
manj pomembna materialna sredstva kot gorečnost in duh odpovedi, ki je vir
vseh drugih dobrih sadov.«
Medtem ko je don Bosko tako vneto spodbujal dečke v oratoriju k dobremu,
sam niti trenutek ni pozabil na žalostne stiske rimskega papeža. Pij IX. je videl,
kako so se že tako zoženim mejam njegovih pokrajin bližali preteči bataljoni. Zlas-
ti ga je bolela gnusna dvoličnost in nepoštena zahrbtnost Napoleona III. Upiral
se mu je sedaj zvit, sedaj nesramen način diplomacije, ki je obnavljala z njim igro
v basni o volku in jagnjetu. Veliko število brezbožnih in nesramnih italijanskih

32.6 Page 316

▲back to top


316
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
in tujih časopisov, tovarne laži in obrekovanja, ga je obrekovalo, žalilo in najbolj
nesramno zaničevalo. V samem Rimu so sektaška zborovanja bogato plačevali iz
Turina in skušali tudi z najbolj odvratnimi sredstvi dvigniti ljudstvo proti papežu.
Nekateri višji uslužbenci papeške vlade so na izdajalski način sporočali sovraž-
niku najbolj tajne ukrepe. Cavour si je izmislil in bil potem tako drzen, da je svoj
predlog dal kardinaloma Santiniju in Antonelliju; v njem predlaga sporazum, ki v
prvem členu pravi, da naj se papež odpove časni nadvladi v svojih pokrajinah. Če
bi predlog sprejeli, je obljubljal velike koristi njima osebno in njunima rodbinama.
Don Bosko, ki je imel navado reči, da ne smemo dati, da bi zamudili najmanj-
šo priložnost, ki se nam ponuja, da storimo kaj dobrega, nikakor ni mogel pustiti
namestnika Jezusa Kristusa brez podpore, ki mu jo je mogel izkazati. V tistih
letih dopisovanje med škofi in papežem ni bilo lahko, kajti vse, kar je prihajalo
iz Rima ali je bilo naslovljeno v Rim, je budilo sum pri sovražnikih Apostolskega
sedeža. Medtem ko je don Bosko dal opravljati molitve očenaš, zdravamarija in
slavaočetu za potrebe svete matere Cerkve, je izredno previdno od časa do časa
poročal o najbolj kočljivih stvareh in primerih vesti bodisi za vodilo ravnanja
bodisi zaradi teoloških načel bodisi zaradi cerkvenega prava tako mons. Franso-
niju kakor rimskim kongregacijam. Pismo je izročil zanesljivi osebi ali najel za to
posebnega sla. Ko je prejemal odgovore, nasvete ali navodila od teh posvečenih
oseb, jih navadno ni hranil pri sebi, temveč jih je izročal v take roke, ki so mogle
ohranjati vse v tajnosti, ne da bi vzbudile kak sum. Šlo mu je predvsem za to, da
bi ostala cerkvena oblast nedotaknjena.
Kar se tiče častite osebe svetega očeta, mu je skušal biti v čim večjo podpo-
ro in tolažbo. Pisal mu je pisma, polna sinovske vdanosti, in mu sporočal zarote,
ki so jih sektaši pripravljali proti njemu. »Mene je don Bosko nekoč osebno pos-
lal k mons. Tortoneju, ki je bival v Turinu kot odpravnik poslov Svetega sedeža,
da sem ustno sporočil neko pomembno zadevo, ker se mu ni zdelo primerno, da
bi mu to sporočil v pismu.« S podobnimi naročili je pozneje prihajal in odhajal
don Pavel Albera.
Don Bosko je štel papeževe interese za svoje in je imel navado reči: »Pape-
ževa beseda mora biti za nas pravilo v vsem in vedno.« Zato je določil, da naj
papeževe okrožnice in druge listine berejo pri skupni mizi. V ta namen jih je dal
prevesti v italijanščino in zahteval, da so se določenih odstavkov naučili tudi na
pamet.
Nikdar ni skrival svojih načel, temveč jih je odločno zagovarjal tudi pred
nasprotniki, če so se dotaknili teh vprašanj. Prav v teh dneh je poveličeval pa-
peštvo tudi s svojim peresom.

32.7 Page 317

▲back to top


BiS 6 — 35. poglavje
317
Paravia je za mesec april pripravljal zvezek Življenje in mučeništvo papežev
sv. Lucija in sv. Štefana I., ki ga je napisal duhovnik Janez Bosko (J).
Najprej je predstavil breve njegove svetosti papeža z dne 7. januarja. S tema
dvema življenjepisoma je dokazano, da so imeli rimski papeži oblast nad vso
Cerkvijo. To oblast je izrecno priznaval sv. Ciprijan. V Rimu so posvečevali škofe,
ki so jih potem pošiljali ustanavljat škofije po celem svetu. Sv. Štefan je v Galiji in
Španiji odstavil nekaj nevrednih škofov. Pri predstavitvi sv. Lucija je don Bosko
pokazal, kako je ta papež zahteval preizkušeno čistost in kako je kaznoval z izob-
čenjem tiste kristjane, ki so se polastili cerkvenega premoženja. Govor je o čude-
žih, ki so se dogajali ob relikvijah teh dveh mučencev papežev, ki so jih primerjali
s čudeži našega Gospoda Jezusa Kristusa in apostolov. Končno še opisuje slavne
smrti pričevalcev vere v današnjem času.
Toda javno dogajanje se je vedno bolj obračalo v škodo Cerkve.
Tukaj pa moramo našim bralcem razložiti nekaj stvari, preden bomo nada-
ljevali našo pripoved. Dominik Ruffino, ki je bil posvečen v duhovnika leta 1863,
je bil izredno nadarjen, podkovan v teologiji, nadvse kreposten, pobožen in ob-
darjen z naravno pametjo. Leta 1859 je začel natančno zapisovati don Boskova
dejanja in besede, ki jim je bil osebno priča. Točno si je zapisoval zlasti leto, mesec
in dan don Boskovih napovedi smrti gojencev oratorija in njihovo uresničitev. Da
si bomo jasneje predstavili značilnosti tega dragega sobrata, naj dodamo, da je
bil leta 1861/62 določen za profesorja verouka vseh gimnazijskih razredov, leta
1862/63 je predaval klerikom cerkveno zgodovino, ki jo je zelo dobro obvladal,
se za vsako predavanje temeljito pripravil in iz ponižnosti nikdar ni stopal na ka-
teder, temveč je predaval stoječ na tleh ob predavateljskem stolu. V letih 1863/64
je bil šolski svetnik, se pravi, imel skrb za šole oratorija. Oktobra 1864 ga je don
Bosko poslal odpret in vodit zavod v Lanzu. Zaradi tega je moral prenehati pisati
spomine, ki jih je zapisoval celih pet let.
Tudi pisec Petletja zgodovine salezijanskega oratorija don Janez Bonetti, ki je
bil posvečen v duhovnika 1864, je v dogovoru z don Ruffinom sprejel dolžnost, da
je pisal kroniko dogodkov, ki jih je on doživel od 1858 do jeseni 1863, ko je tudi
on opustil pisanje, ker je bil poslan za profesorja na gimnazijo v zavodu v Mira-
bellu. Vsi dobro vedo, kako obširno znanje si je don Bonetti pridobil iz teologije in
kako veliko zaupanje je imel pri don Bosku in splošnih zborih Družbe. Prav tako
si je pridobil nesmrtne zasluge s tem, da je pomagal voditi našo Družbo in Družbo
hčera Marije Pomočnice.
Don Ruffino in don Bonetti sta torej zanesljivi priči in mi smo izrabili njuno
verodostojnost za opis dogodkov v prejšnjih poglavjih. Obe poročili bomo strnili

32.8 Page 318

▲back to top


318
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
v eno pripoved, tako da se bosta med seboj dopolnjevali. Pri morebitnih razlikah
bomo navedli ime vsakega izmed njiju. Tam pa, kjer se oba strinjata, bomo na-
vajali Kroniko. Njunemu pripovedovanju bomo pridružili še izjemno zanesljiva
poročila don Mihaela Rua in mons. Cagliera ter drugih uglednih duhovnikov in
laikov naše Družbe. Naša izvajanja bomo skušali potrditi z zgodovinskimi dokazi.
Povzemimo torej našo pripoved po omenjenih dveh rokopisih.
Don Ruffino piše: »Prve dni januarja 1860 je don Bosko v pogovoru o težkih
preizkušnjah Svetega sedeža in političnega položaja v Italiji dejal: – Počakajmo
na mesec marec! Fantje, ki so si dobro zapomnili vsako don Boskovo besedo, so
radovedno čakali na mesec marec. In dejstva so dala don Bosku prav.
Dne 11. in 12. marca so prebivalce Toskane in Emilije (se pravi Parme, Mode-
ne in legaciji) povabili, naj na volitvah izrazijo svojo željo, katero vlado bi hoteli.
Izid je bil točno po pričakovanju. Velika večina je bila za pridružitev k Piemontu.
Dne 18. marca so po diktatorju vitezu Fariniju sporočili kralju v Turin izid
volitev v Emiliji, izid volitev v Toskani pa po diktatorju baronu Ricasoliju 22.
marca. Kralj ju je slovesno sprejel v navzočnosti visokih predstavnikov vlade
in zaželeno združitev potrdil z dvema listinama, v katerih je bilo povedano, da
postajata ti dve pokrajini sestavni del savojskega kraljestva.
Na tak način so papežu odvzeli dve legaciji.
Na večer tistega dne so v Turinu razsvetlili javna poslopja, vendar je kljub
povabilu župana le malo meščanov razsvetlilo okna svojih hiš. Ministrstvo je dalo
vedeti škofijski pisarni, da bi v nedeljo 25. marca v stolnici opravili slovesen Tebe
Boga hvalimo, vendar je generalni vikar kanonik Fissore ostal trdno pri svojem
'ne'. Toda v Turinu je pel zahvalno pesem neki župnik Cavaliere in v Chieriju stol-
ni kapitelj z rektorjem semenišča, ki ga je škofijska pisarna takoj odstavila od te
službe. Vlada je hotela, da bi se te priključitve proslavljale po vsem kraljestvu. V
Milanu so zazvonili z vsemi zvonovi. Toda pri prvem udarcu zvona je odpadel
kembelj in drugemu zvonu se je pretrgala vrv. V Genovi je ob prvem udarcu počil
velikanski zvon v mestnem stolpu, s katerim so v času republike klicali ljudi na
javna zborovanja in zvonili na praznik ustave in na cerkvene praznike.
Dne 24. marca 1860 je kralj s pogodbo odstopil Nico in Savojo Franciji. To
pogodbo sta 29. maja potrdili obe zbornici in pozneje še splošni plebiscit. Ta
je uspel, kakor je hotel Napoleon, vendar ne brez obljub in groženj. To je bilo
plačilo za pomoč, ki jo je izkazal Piemontu.
Končno se je 4. aprila prvič zbral novi parlament pod predsedstvom gene-
rala Zanona Quaglia, ki je zasedel ta položaj zaradi starosti. Toda prav isti dan

32.9 Page 319

▲back to top


BiS 6 — 35. poglavje
319
se je pripetil dogodek, ki je zasejal strah znotraj in zunaj zbornice. Nekako ob
pol štirih popoldne je predsednika, potem ko je izklical imena poslancev Bolog-
ne in Ravene, zadela kap. Omedlel je in padel. Zasedanje so takoj prekinili. Na
pol živega predsednika so stražarji in tajniki zanesli v sosednjo sobano, kjer so
mu puščali kri. Toda revež je čez dva dni umrl.
Don Bosko je skušal še razširiti območje svojega delovanja v korist revne in
zapuščene mladine, verjetno pa tudi zato, da bi ugotovil, kakšno je bilo razpolo-
ženje notranjega ministrstva do njega. Zaprosil je notranjega ministra Farinija,
da bi mu izdali osebno izkaznico za brezplačno vožnjo na državnih železnicah.
Minister je oddal prošnjo ministrstvu javnih del, od katerega je don Bosko pre-
jel naslednji odgovor:
MINISTRSTVO JAVNIH DEL – Ravnateljstvo železnic
Turin, 22. marca 1860
Zaradi hvalevrednega cilja, ki ste ga predstavili njegovi ekscelenci notranjemu mi-
nistru, se je prosilcu ugodilo s tem, da mu to ministrstvo daje dovoljenje za brezplačna
potovanja na državnih železnicah za dobo enega leta.
Zato se podpisani veseli in mu je čast, da vam izroči imenovano dovoljenje, ki je bilo
na današnji dan izdano v vašo korist.
Glavni direktor BONA
Vitez Jernej Bona je bil kraljevi senator in glavni direktor ministrstva javnih
del v letih 1855–57. Potem je bil minister in državni tajnik istega ministrstva v
letih 1858/59. Sedaj je opravljal pomembno službo generalnega direktorja že-
leznic. On je don Bosku omogočil to uslugo. Več let je zanj in za njegovega spre-
mljevalca naklonil brezplačno vozovnico drugega razreda na vseh piemontskih
progah in vsem gojencem oratorija 57 % popusta. Včasih je dal don Bosku zastonj
na razpolago en ali dva vagona, da je mogel odpeljati gojence na jesenski izlet. In
tako je več let zaporedoma truma fantov, namesto da bi šla v Chieri, vzela vlak
do Villanuove d'Asti in potem še peš prehodila precejšnjo pot do Becchov. Don
Bosko je toliko dobrohotnost bogato poplačeval z uslugami, ki so že prej obrodile
toliko dobrih sadov. Ob prezgodnji ali nesrečni smrti železniških uslužbencev so
njihove sirote ostale brez vsega, pogosto z golim življenjem na cesti. Don Bosko
je mnoge izmed njih sprejemal v svoje zavetišče. Odgovorni uradniki, ki so don
Boska osebno poznali, so se zatekali k njemu s priporočili. Don Bosko je rade vo-
lje ustregel njihovemu zavzemanju. Ta vrsta dobrodelnosti ga je postavila v lepo
luč tudi pri nižjem osebju.
Kar se tiče viteza Bona, ki je imel velik vpliv v vseh oddelkih vlade, je treba
reči, da je don Boska izredno cenil in imel rad. Dostikrat je javno priznal svoje

32.10 Page 320

▲back to top


320
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
veliko prijateljstvo, dostikrat se je na dolgo pogovarjal z njim in mu od časa do
časa dajal velike podpore. Malo pred svojo smrtjo je nekega dne prišel v oratorij
in se več ur sprehajal sem in tja v knjižnici. Gotovo si Božji služabnik ni dal vzeti
priložnosti, da mu je povedal besedo o večnem življenju.
Zdi se nam, da je don Bosko po takih zaslugah in s takimi dokazi naklonje-
nosti ministrstva javnih del in z naklonjenostjo viteza Bona lahko računal na
njihovo pomoč in obrambo.
Njegovo zaupanje se ni opiralo na človeške upe, temveč na varstvo presvete
Device Marije in na molitve njegovih gojencev. Eden izmed teh, rokodelec in
zgled pobožnosti in neoporečnega vedenja, je don Bosku meseca aprila pisal
zaupno pismo, ki ga je ta zaradi velikega spoštovanja in ljubezni ohranil:
Velečastiti predstojnik!
Neke noči sem videl, da je stopil predme sicer revno spodobno oblečen moški, z dobro-
hotnim, a dostojanstva polnim obrazom, s palico v roki in sandalami na nogah.
Ta človek je, potem ko mi je dal videti nekaj dogodkov v prihodnosti, stegnil levo roko
proti tlom in dejal: – Hodi po mojih stopinjah. Šel sem za njim in stopila sva v meni ne-
znan kraj. Tukaj mi je dal jasno vedeti in globoko vtisniti v spomin, da bo v oratoriju raslo
število gojencev, da bo cvetel, zmagoval v korist Cerkve, če bodo vsi prizadevno vztrajali v
pobožni molitvi. Kakor hitro pa se bo pokazalo dolgočasje v opravljanju pobožnih vaj, ko
ne bo več pogostega prejemanja zakramentov, ko se bodo raztreseno opravljale molitve
in besede samo mrmrale, kadar se bo z eno besedo zmanjšala ljubezen do Boga in bodo
začeli hoditi za praznimi utehami tega sveta (kar nekateri že delajo), tedaj se bo zmanj-
šalo število fantov in duhovnikov, dobri se bodo jokali, ko bodo videli, kako se žali Bog.
Podložni ne bodo več spoštovali predstojnika, prezirali in celo preganjali ga bodo, kakor
da bi hotel odpraviti stare verske navade v oratoriju. To bo povzročilo strah v tistih, ki
bodo poznali razloge.
Za zdaj ste lahko prepričani, da ni te nevarnosti, ker imate fante, ki vam s svojim
odličnim vedenjem in nedolžnostjo lahko veliko pomagajo.«

33 Pages 321-330

▲back to top


33.1 Page 321

▲back to top


36.
poglavje
Katoliško branje – Pismo nadškofa iz Firenc v pohvalo Branja – Velika noč:
zidar, ki ga don Bosko podpira, da ne pade – Dečki iz oratorija zagotavljajo
papežu zvestobo in denar enega zajtrka za Petrov novčič – Don Boskovo
pismo papežu – Predvidevanje treh prihodnjih dogodkov – Kazen za
skrunilca svetega križa – Pismo kardinala Marinija in spregled let za don
Ruovo duhovniško posvečenje – Napovedana in uresničena smrt nekega
dečka – Kako je don Bosko predvideval take smrti – Napoved Karlu
Gastiniju – Uničenje Sicilij in odhod klerika Castellana v nebesa – Odgovor
kardinala Antonellija don Bosku v papeževem imenu – Dva zapisnika
vrhovnega sveta: sprejem novih članov – Duhovne vaje, spomini in Marijin
mesec – Garibaldi se napoti osvajat Sicilijo – Kardinal
Antonelli in piemontski papeški prostovoljci
Katoliško branje je za mesec maj prineslo Angelina ali dobra deklica, po-
učena o pravi pobožnosti do presvete Device Marije anonimnega pisatelja. – Moj
dan z Marijo je vsebina te knjižice, v kateri si vsako navadno in duhovno dejanje
vzame za zgled Marijo in s pomočjo presvete Odrešenikove Matere skuša vse
tudi izpolniti. V enem poglavju obravnava tudi Cerkev Jezusa Kristusa.
Širjenje teh knjižic je bilo zelo všeč nadškofu v Firencah, ki je na neko don
Boskovo pismo takole odgovoril:
Visoko cenjeni gospod!
Kakor hitro sem prejel vaše cenjeno pismo z dne 31. marca, sem dal poklicati duhov-
nika Hieronima Carlonija, enega izmed kanonikov bazilike sv. Lovrenca v tem mestu, in
mu naročil, da naj zbere podatke, ki jih želite imeti o tem prelepem svetišču. V teh dneh
pred veliko nočjo je še zelo zaposlen, toda takoj po praznikih se bo zavzel za vašo stvar in
vam naravnost odgovoril.

33.2 Page 322

▲back to top


322
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Jaz sem vam rade volje na razpolago v vašem prizadevanju za napredek naše svete
vere. Te dni smo tukaj v Firencah ponatisnili Razgovor med odvetnikom in župnikom, ki
ste ga napisali o zakramentu spovedi. To je odlična knjiga, ki je že začela dajati bogate
sadove s tem, da je prav usmerila kako izgubljeno dušo. Ljubo mi je, da vam morem to
povedati v večjo Božjo slavo in vašo spodbudo.
Zavzel se bom tudi za čim uspešnejše širjenje Katoliškega branja, ki ga tiskajo v Turi-
nu in za katerega ste mi poslali načrt za prihodnje leto. Še naprej mi svobodno izražajte
svoje poglede. Spominjajte se me v svojih molitvah. Zagotavljam vam svoje globoko spo-
štovanje. V Gospodu
vdani in uslužni služabnik + HIACINT, nadškof v Firencah
Firence, 2. aprila 1860
To je bil začetek prijateljskega dopisovanja. Nekaj pozneje sta don Bosko in
ugledni prelat izdelala načrt, kako bi zajezila protestantsko propagando. Prote-
stanti so se nastanili v enem izmed predmestij v Firencah. Tako nam je pripo-
vedoval mons. Cagliero.
Toda medtem ko se je don Bosko trudil za rešenje velikih množic, je skušal
pritegniti k Bogu posameznike, iz katerih so te množice sestavljene, se pravi vse
tiste, ki jih je srečeval ali ki jih je izrecno iskal. To je zelo ponižno delovanje in zah-
teva veliko več žrtev kot prvo. Koliko tistih, ki jih je on povabil k spovedi in jih spo-
vedal, je na velikonočni dan 8. aprila prejelo obhajilo skupaj z njegovimi dečki!
Teolog Reviglio nam pripoveduje: »Tam, kjer Via Santo Domenico vpada v Via
Milano, se je don Bosko srečal s priletnim zidarjem, ki mu je zdrsnilo in bi se pri
padcu gotovo poškodoval. Božji služabnik ga je prestregel in starček je zaklical:
– Če ne bi bilo vas, ki ste me prestregli, bi padel po tleh. Don Bosko mu je odgo-
voril: – Oh, ko bi vas mogel prestreči, da ne bi padli v pekel. Te besede so naredile
na ubogega delavca tak vtis, da je v trenutku prepoznal stanje svoje duše, ki bi
ga gotovo spravilo v pekel, če se ne bi spreobrnil. Prevzet od Božje milosti, se
je takoj hotel spovedati pri don Bosku, ki je imel zadoščenje, da ga ni obvaroval
samo pred telesnim, temveč tudi pred padcem njegove duše v pekel. Zidar je bil
tako zadovoljen, da je že od daleč pozdravljal don Boska, kadar koli ga je srečal.«
Don Bosko je dal sestaviti in napisati zagotovilo vdanosti papežu, ki ga je
podpisalo 710 fantov njegovih oratorijev, in ga poslal 11. aprila v Rim. Priložil
je 163 lir in 40 centov kot Petrov novčič.
Misel na dar je imela povod v naslednjem dogodku. Neka dobrodelna oseba
je to vsoto darovala oratoriju. Ko je don Bosko novico sporočil dečkom, je pove-
dal, da je darovalka želela, da bi denar uporabili za dodatek za obilnejši zajtrk.
Tedaj so vsi enoglasno zaklicali: – Pošljite denar svetemu očetu! Don Bosko je

33.3 Page 323

▲back to top


BiS 6 — 36. poglavje
323
opozoril, da je dar namenjen njim in ne papežu. – Radi se odpovemo zajtrku, in če
je treba, se bomo tisti dan tudi postili. Toda denar naj gre svetemu očetu! On nam
je poslal že toliko darov. Ko so dobrodelni osebi sporočili o odločitvi fantov, je še
enkrat poslala enako vsoto kot plačilo za dobrohotnost, ki so jo izkazali rimske-
mu papežu, toda oni naj bi dobili svoj priboljšek.
Zagotovilu vdanosti fantov je don Bosko dodal še posebno pismo papežu
in mu sporočil: »Cerkev čaka velika nesreča in nevarnost za vero premnogih, ki
jo bo mogoče odvrniti samo s krvjo vernikov. Toda potolažite se, kajti presveta
Devica Marija pripravlja Cerkvi veliko zmagoslavje in čas uresničenja ni daleč.«
Zdi se, da je s temi besedami, ki smo jih povzeli iz kronike don Ruffina, don
Bosko meril na papeške prostovoljce in na kanonizacijo japonskih mučencev,
ker je, kakor bomo videli, bil prepričan, da vrnitev v prejšnje okoliščine politič-
nega življenja ni bila mogoča.
Dne 12. aprila je don Bosko zvečer pri javnem nagovoru povedal nekaj besed
v pojasnilo tega, kar so storili za tolažbo Kristusovemu namestniku na zemlji, in
dodal: – Meseca januarja sem vam dejal: počakajmo na mesec marec, sedaj vam
pravim: počakajmo na mesec avgust.
Potem je fantom, ki jih je spodbujal, da bi bili vedno predani in velikodušni
kristjani, povedal:
Pripovedoval vam bom o strašnem primeru, ki ima za pričo celo deželo. Pred veli-
konočnimi počitnicami je eden izmed fantov oratorija šel domov. Med drugim mu je bilo
svetovano, naj bi pred jedjo in po jedi naredil znamenje svetega križa. Ta fant, ki je bil zelo
dober, je brez obotavljanja izpolnil vsa priporočila, samo to zadnje se mu je zdelo pretež-
ko, kajti v njegovem domu ni bilo takega običaja in je predvideval, da se bodo iz njega vsi
norčevali. Don Bosko mu je tedaj rekel: – Česa bi se bal? Če ti bodo tvoji domači kaj rekli,
jim lahko odgovoriš: Smo v času nove ustave in zato smo vsi svobodni.
Prav, naredil bom, kakor mi vi pravite, je odgovoril fant smeje se in odšel domov. Ko
je prišel k svojim, so ga vsi veselo sprejeli in mu postavili celo vrsto vprašanj, zlasti o tem,
česa se je naučil v Turinu. Medtem se je približal čas večerje. Vsi so sedli za mizo kot ne-
vedne živali, ne da bi dvignili duha k Bogu, in z očmi še prej kot z usti požirali, kar je bilo
postavljeno prednje. Naš fant je sicer ne brez rdečice na obrazu pa vendar odločno naredil
znamenje svetega križa in dodal še kratko molitev. Potem je sedel. Pri tem pobožnem de-
janju mu je eden izmed bratov, ki je bil precej večji kot on, dejal: – Kaj počneš? Začel se je
norčevati iz njega in izbruhnil celo vrsto nesramnosti na račun pobožnih vaj.
– Je to vse, kar si se naučil v Turinu? Kako! Ti, ki si šel v šole in si domišljaš, da toliko
znaš, se daš voditi tem predsodkom? Če se nisi naučil ničesar drugega kot svetohlinstva,
potem bi bilo bolje, da bi ostal doma.

33.4 Page 324

▲back to top


324
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
– Dragi Dominik (tako je bilo ime temu starejšemu bratu), to niso predsodki, temveč
pobožne navade, ki so nas jih učili naši pradedje, naši učitelji in naš župnik.
– To so prazne bajke in prazne bajke ne sodijo več v naš čas. Sedi, začni jesti in pusti
ob strani to starino.
– Ne vem, kje si se naučil takega grdega govorjenja. Zdi se mi, da so nekatera verska
dejanja zelo umestna. Katekizem nam pravi, da moramo pred jedjo in po njej narediti
znamenje svetega križa. Tako je prav, kajti samo živali žrejo in pijejo, ne da bi se zmenile
za svojega Stvarnika. Toda mi nismo živali, smo pametna bitja in moramo priznati mo-
gočno Stvarnikovo roko v vsem, v vsakem trenutku dneva, zlasti še, ko sedemo k mizi, da
bi si vzeli hrano, ki nam jo je Bog pripravil zato, da si ohranimo življenje, ki nam ga je prav
tako kot vse drugo dal on in nam ga lahko spet vsak trenutek vzame.
– Otročarije, otročarije, je dejal Dominik, ki so mu pritrjevali tudi drugi bratje. Ko so
izrekli te besede, so začeli govoriti o drugem in za tisti večer se je vse tako končalo.
Toda drugi dan se je morala zgoditi odločilna bitka. Da bi primerno obhajali prihod
mladega dijaka, je mati vdova, precej zanemarjena v tem, kar se tiče verskega, povabila
na kosilo sorodnike in prijatelje. Bližal se je trenutek, ko so sedli za mizo. Našega fanta je
malo skrbelo, toda ko so vsi zasedli svoja mesta, ne da bi prej molili, on ni ostal nezvest
svojim obljubam. Kakor hitro je začel z znamenjem svetega križa, je bilo od vseh strani
slišati posmeh, zbadljivke in nevljudnost namesto dobrodošlice in čestitk. Ko se je stvar
delno polegla, mu je brat Dominik, vodja vseh teh posmehljivcev, naslovil besedo in dejal:
– Poslušaj! Bi ti bilo prav, da bi se dogovorila o neki stvari?
– Da slišimo, za kaj gre.
– Tole: Ti boš delal znamenje križa in molil očenaše, jaz pa bom pojedel tvoj delež
prikuhe. Na koncu obeda bova potem videla, kateri je bolje kosil.
– Kakor želiš. Jaz sem pripravljen prepustiti ti svoj delež prikuhe. Meni je zadosti mineštra
s kruhom in sirom, seveda s pogojem, da me pustiš pri miru, ko bom opravljal svoje pobožne
vaje. Kar se potem tiče očenašev, mi je zadosti, da vem, da s tem izpolnim svojo dolžnost.
Tako se je zgodilo. Dominik je med zbijanjem šal pojedel svoj delež in potem še tisto,
kar mu je odstopil brat. Gostje, vsi brez prave vzgoje, so pokali od smeha.
Zvečer, ko je prišla ura večerje, je Dominik spet rekel bratu: – Kakor dogovorjeno:
ti boš naredil znamenje svetega križa in molil po mili volji, moja molitev pa bo v tem, da
bom pojedel tvoj delež prikuhe.
– Z veseljem ti odstopim svoj delež prikuhe, vzemi jo. Žal mi je samo, da si zabredel
tako daleč od vere. Veruj mi, brat, da sem globoko užaloščen. Če je že nočeš izpolnjevati,
se vsaj ne norčuj iz nje. Kajti don Bosko mi je rekel in to večkrat ponovil, da se iz Boga ne
brije norcev in da je vera meč z dvema reziloma, ki useka vsakogar, ki jo skuša napasti.
Verjemi mi: iz Boga se ne gre briti norcev.
Med večerjo je vstopilo v sobo lepo število mladih razgrajačev, ki so se pridružili
Dominiku pri zasramovanju brata. Ne bom tukaj ponavljal sramotilnih besed enih in pa-
metnih odgovorov drugega. Naj povem samo to, da so stvar prignali tako daleč, da so

33.5 Page 325

▲back to top


BiS 6 — 36. poglavje
325
se vsi drli drug čez drugega, medtem ko ubogi napadenec ni mogel storiti drugega kot
ponavljati: Iz Boga se ne gre briti norcev.
Ko so končali, je tisti nesramnež rekel svojemu bratu:
– No, torej, ti je dobro teknilo?
– Seveda. Dobro se počutim. Želodca sicer nimam tako polnega kot ti, upam pa, da
bo zato vse dobro prebavil.
– Oh seveda, očenaše je lahko prebaviti, je povzel nesrečnež. Ni še povedal do konca,
ko je ves prebledel in se začel zvijati. Nato se je prijel za trebuh in končno dejal: – Želodec
me boli ... čedalje bolj me boli ... vroče mi postaja ... pomagajte mi!
Bilo je že deset ponoči in tovariši, ki so že hoteli oditi, so stopili k njemu, in ko so vi-
deli, da ne more priti k sebi, so ga odnesli v posteljo. Napadli so ga siloviti krči in bolečine
so bile tako neznosne, da je začel kričati. Tovariši so bili vsi iz sebe in zmedeni. Mati, ki ni
vedela, kaj naj ukrene, je dala poklicati zdravnika. Tedaj se je približal dobri brat in ga
vprašal, ali ne bi mogoče bilo dobro poklicati župnika. Dominik mu je ves jezen zapretil,
da mu bo prisolil zaušnico, in ga odrinil od sebe. Vendar ga je potem poklical nazaj in mu
dal znamenje, naj stori, kar se je namenil.
Skoraj istočasno sta prispela zdravnik in župnik. Toda nesrečnež je še isto noč v hu-
dih krčih umrl. Pomešala so se mu čreva. Toda spregledal je svojo krivdo, obžaloval svoje
obnašanje in svojim tovarišem takole govoril:
– Tovariši, ne zaničujte vere. Iz Boga se ne sme briti norce. Jaz umiram, ker me je uda-
rila Božja roka za kazen za moje nezmernosti in kletvice, ki sem jih izrekel proti njemu.
Upajmo, da je ta fant umrl po Božjem usmiljenju v njegovi milosti. To je bil hud nauk
tistim tovarišem, ki niso našli nič boljšega, kot da so se šli čim prej spovedat v bližnji ka-
pucinski samostan, kjer so tudi opravili velikonočno dolžnost.
Brat je močno žaloval za Dominikom in še danes vsak dan prosi za njegovo dušo.
Medtem ko je don Bosko tudi na tak način sejal dobro seme, je bil vedno
bolj prepričan, da bodo novi in sposobni delavci priskočili na pomoč za zbira-
nje žetve. Don Rua je končeval svoj teološki študij. Moral je v Rim na spregled
starosti, da je lahko prejel duhovniško posvečenje. Iz Rima je don Bosko prejel
ljubeznivo pismo.
Velečastiti gospod!
Zelo me veseli, da morem ustreči vašim željam. V pismu prilagam spregled v korist
vašega odličnega varovanca in sodelavca v Ustanovi krščanske ljubezni in napredka vere
don Mihaela Rue. Da bi vam sveti oče dal ponoven dokaz svoje naklonjenosti, je, da bi pre-
prečil nadaljnje izdatke, odobril zaprošeno s preprosto odredbo, ki jo pošiljam v pismu.
Želim vam biti na voljo v vsem, kar zmorem. Prosim vas, da me ne bi pozabili v svojih
molitvah, in medtem ko vas pozdravljam, obnavljam svoje spoštovanje.
Služabnik in zares vdani P. kardinal MARINI
Rim, 20. aprila 1860

33.6 Page 326

▲back to top


326
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Toda spregled je prišel prepozno, ker je za izvedbo odredbe bil potreben
še kraljevi placet (privolitev). Tako je moral don Rua še dva meseca čakati na
izpolnitev svoje goreče želje.
Gospod pa je s svojimi darovi dajal don Bosku dokaze, da mu je všeč nje-
govo prizadevanje za večjo Božjo slavo. Don Ruffino dne 7. aprila pripominja:
»Don Bosko je v prejšnjih dneh večkrat napovedal: – Eden izmed prebivalcev te
hiše bo moral v tem mesecu umreti.
Dne 24. aprila je umrl štirinajstletni Turinčan Aleksander Trona, ki je vstopil
v oratorij skupaj s svojim bratom 8. aprila. V oratorij je bil sprejet po prizade-
vanju nekega gospoda Gianoglia, ki ga je hotel odtegniti slabemu življenju, ki je
vladalo v hiši njegovega očeta. Že prvo nedeljo, se pravi na belo nedeljo, je opravil
velikonočno obhajilo. Že sedem let se ni spovedal. Dan pozneje je legel v posteljo
zaradi ošpic, v nedeljo 22. aprila je prejel sveto popotnico, v ponedeljek mazilje-
nje bolnikov in v torek nekako ob pol desetih dopoldne je umrl zaradi tifusa.«
O tem predvidevanju smrti se je v hiši veliko govorilo in don Bosko je nekoč
v navzočnosti don Francesia dejal: – Če bi vi vedeli, koliko me stane tako pred-
videvanje smrti. Iz tega sklepajo, da je šlo za kake skrivnostne pogoje, izredne
žrtve ali tudi za uspeh njegovih molitev.
Nekega dne so ga vprašali, kako mu je mogoče vedeti, da bo moral kak fant
iz oratorija umreti.
Odgovoril je: »Včasih vidim veliko poti, po katerih hodijo naši fantje. Kar
nenadoma je kaka pot pretrgana bodisi zaradi kakega prečnega jarka, na polo-
vici, tretjini ali četrtini njene dolžine. Drugikrat berem nad tem prepadom leto,
mesec in dan.
Karel Gastini je vprašal don Boska, kako dolgo bo živel. Don Bosko mu je
odgovoril: – Do sedemdesetih let. To napoved si je Gastini dobro zapomnil in jo
je izrazil v vezani in nevezani besedi. Poznali so jo tudi mnogi zunaj oratorija.
Umrl je leta 1901, dan potem, ko je vstopil v sedemdeseto leto. Ob njegovi smr-
tni postelji je stal don Rua.
Predvidevanja in uresničevanja so se vrstila drugo za drugim. Don Ruffino
poroča v svoji kroniki: »Dne 25. aprila je don Bosko zasebno napovedal uniče-
nje obeh Sicilij in odhod klerika Castellana v nebesa.« Ta bolehni klerik se je
vrnil v domačo hišo v Turinu, da bi se zdravil.
Medtem ko so v Piemontu skrivaj pripravljali vojake in orožje za osvojitev
južne Italije, je Pij IX. odgovoril don Bosku v posebnem pismu.

33.7 Page 327

▲back to top


BiS 6 — 36. poglavje
327
Ugledni gospod!
Rade volje sem izročil svetemu očetu dopis, ki ste mi ga poslali v pismu dne 25. aprila
in sporočili vsebino. Njegova svetost je dopis sprejela z vidnim zadovoljstvom, ker pozna
sinovsko vdanost, s katero je bil napisan. Nad vas in nad vaše gojence prosi iz neba bogat
blagoslov. Prosi vas, da ne prenehate moliti zanj, ker je zelo potreben vaših molitev. Imam
čast, da obnovim svoje izraze spoštovanja.
Služabnik G. kardinal ANTONELLI
Rim, 17. maja 1860
Gospodu Janezu Bosku – Turin
S papeževim blagoslovom je don Bosko sprejel v svojo Družbo nove člane,
kot je mogoče razbrati iz zapisnikov sveta.
Dne 1. maja, v letu Gospodovem 1860 se je zbral svet Družbe sv. Frančiška Saleškega,
da bi razpravljal o sprejemu Petra Capra, sina Frančiška di Alfiano, Pavla Albera, sina
Janeza Krstnika iz None, Janeza Garina, sina Antona iz Busca, in Gabrijela Moma, sina
Jožefa iz Saluggie, ki jih je rektor don Bosko prijavil na prejšnji seji. Po običajni molitvi
in klicanju Svetega Duha je bilo glasovanje. Peter Capra je dobil vse glasove, drugi pa od
sedem glasov enega negativnega. Zato so vse pripustili k izpolnjevanju pravil Družbe.
Dva dni pozneje je svet zopet zasedal.
V Gospodovem letu 1860, dne 3. maja, se je ob desetih dopoldne zbral svet Družbe sv.
Frančiška Saleškega z namenom, da bi razpravljal o sprejemu Dominika Ruffina, klerika,
sina Mihaela iz Giavena, Frančiška Vaschettija, klerika, sina Petra iz Avigliane, in Edvarda
Donata, sina pokojnega Karla iz Saluggie. Po običajnem glasovanju je klerik Ruffino od
sedmih prejel šest glasov, klerik Vaschetti pet in mladi Donato vseh sedem glasov. Zato so
bili vsi pripuščeni k izpolnjevanju pravil Družbe.
Vsi zgoraj imenovani so se odlikovali po nadarjenosti, pridnosti, pobož-
nosti in obnašanju in bili med najbolj zglednimi v oratoriju. Don Bosko jih je
oblikoval po svoji podobi in podobnosti v čistosti, delavoljnosti in v odločnosti
v izpolnjevanju sklepov. Neodločni, slabotneži v hotenju, niso bili zanj, zlasti še,
če so jih priporočali zaradi uspehov pri učenju. V tistih dneh je pisal gospodični
Adeli Daviso iz Chierija:
Velespoštovana gospa!
Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi vedno z vami!
Če hočete, da sprejmem dečka Rossija v ta dom, mora ta izjaviti, kaj hoče postati
po končanem šolanju. Toda on niti ne ve, ali bi raje študiral ali se učil kake obrti. V tem
dvomu bi ga lahko napotili h gospodu kanoniku Caselleju, ki bi ga skušal spoznati in ugo-
toviti, kaj želi postati. Jaz sem vedno pripravljen za tega vašega priporočenca storiti tisto,
kar bo v večjo Božjo slavo in večjo korist njegove duše.

33.8 Page 328

▲back to top


328
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Sebe in svoje dečke priporočam v vaše pobožne molitve in se z vsem spoštovanjem
izrekam vaše uglednosti vdani služabnik
duhovnik JANEZ BOSKO
Turin, 24. aprila 1860
Bilo je v času duhovnih vaj, beremo v kroniki don Bonettija, ki so se začele
30. aprila in se končale 4. maja. Poleg spominov, ki so jih pridigarji dali fantom,
je tudi don Bosko želel pri večernem govoru dati svoje. Priporočil nam je dva 'F'
in en 'S'. Prvi 'F' naj bi pomenil pogosto prejemanje (frequenza) zakramentov
spovedi in obhajila. Drugi 'F' pomeni beg (fuga) pred slabimi tovariši in dru-
ženje s tistimi, ki nam morejo pokazati pot kreposti in duha pobožnosti. 'S' pa
pomeni preprostost (schiettezza) in iskrenost (sincerità) pri spovedi. »Dragi
fantje,« je nadaljeval, »zagotavljam vam, da če boste izpolnjevali te nasvete, bo
hudič pri vas propadel.«
Z duhovnimi vajami so začenjali mesec maj, posvečen presveti Devici Ma-
riji, v katerem je don Bosko po pričevanju kanonika Ballesia dal splošno cvetko
za cel mesec in posebno za vsak dan v mesecu. Te cvetke so pridno izpolnjevali
v veliko korist dečkov in notranjega reda v zavodu.
Medtem ko je don Bosko svoje gojence navajal h kreposti, je Garibaldi zbral
svoje prostovoljce in se s tisočimi 5. maja v Quartu pri Genovi s hlinjeno prisilo
vkrcal na dva parnika pomorske družbe Rubattino. Cavour mu je na skrivaj pris-
krbel orožje in denar. Zaščiten z angleškimi vojnimi ladjami, je 11. maja prispel
v Marsalo. Sicilija, v kateri je delovalo stotine prevratnikov in prekucuhov, se
je dvignila. Vojaki neapeljskega kralja so se ali prestrašeni ali po izdajstvu dali
premagati pri Calatafimiju, Palermu in Milazzu. Garibaldi je 28. julija vkorakal
v Messino. Neapeljske vojne ladje so po izdaji predale piemontskemu admiralu
Persanu. Franc II. je bil preslaboten in neizkušen nasproti tistim, ki so se boje-
vali proti njegovi oblasti.
Ker je bilo iz precej jasnih znamenj mogoče sklepati, da bo vojna končno
zajela papeža, se je v Rimu zbiralo veliko velikodušnih fantov iz vseh dežel, med
katerimi jih je bilo veliko članov visokega francoskega in belgijskega plemstva,
da bi vstopili v papeško vojsko. Prišlo je tudi veliko piemontskih fantov, da bi se
bojevali pod papeško zastavo, vendar jih niso sprejeli. Kardinal Antonelli jim je
dejal, naj si dobijo priporočilo od don Boska.

33.9 Page 329

▲back to top


37.
poglavje
Don Bosko gre v Bergamo – Njegove pripombe glede branja slabega
časopisa – Na vlaku spove nekega potnika – Vesele dogodivščine ob prihodu
k škofu v Bergamu – Očetovske skrbi mons. Speranze – Sveta maša v stolnici
– Ustanovitev konference sv. Vincencija Pavelskega – Don Bosko pripelje
v Terno župnika Baginija, ki so ga izpustili iz ječe – Veličasten sprejem –
Don Bosko obišče semenišče v Bottanucu – Don Bosko obljubi škofu, da
bo naslednje leto pridigal duhovne vaje klerikom: priporoči mu, da bi
duhovnike in klerike poslal na univerzo, da si pridobijo
diplome in doktorate
Dne 6. maja 1860 je don Bosko odpotoval v Bergamo. Položaj duhovščine
v tej škofiji je bil več kot žalosten. Ker so bili duhovniki iz bergamske pokraji-
ne posebno izobraženi in zgledni, so jih revolucionarji še posebej vzeli na piko.
Prejšnje leto je tatinska in besna množica zavzela škofijsko palačo in bogoskrun-
sko ravnala celo s škofom. Vsak dan so se na stenah stavb v mestu pojavljali napisi
Smrt duhovnikom. Toda najhuje je bilo to, da niti državnih uslužbencev ni bilo
sram sramotiti duhovnike. V veliko pohujšanje dobrih so jih nemalo javno odved-
li v ječe. Dolžili so jih, da so se v javnih zborovanjih, pri molitvah in z zbiranjem
novčiča sv. Petra zarotili proti vladi.
Zato se je don Bosko odpravil na pot, da bi spodbudil in opogumil mons.
Petra Alojzija Speranzo, škofa v Bergamu. Ko se je čez nekaj dni vrnil v Turin, je
gojencem pripovedoval, kaj vse se mu je zgodilo. To je bila njegova navada, zlas-
ti če je bil nekaj dni zunaj oratorija, kajti dečki so živeli njegovo življenje. Tako
so imeli lepo priložnost, da jim je dal kak nasvet in s svojo pestrostjo dajal nji-
hovi domišljiji vedno novo snov za razmišljanje. Podali bomo pripoved, s katero
je nekaj večerov zaposlil skupnost. Mogoče se bo komu zdela malo razvlečena

33.10 Page 330

▲back to top


330
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
in nadrobna, toda tak je bil njegov slog v podobnih okoliščinah. Podali jo bomo
točno po zapiskih don Bonettija.
Ko sem 6. maja vstopil v vagon, sem se znašel skupaj z drugima dvema sopotnikoma.
Eden od njiju je tožil, da je prišel v Turin zato, da bi dal enega svojih otrok v oratorij, pa ni
mogel nikjer najti don Boska. Vprašal sem ga, ali pozna don Boska, in on mi je odgovoril, da
zelo dobro. Potem sem ga vpraševal o njegovem otroku, kar je trajalo skoraj vse do Saluggie.
Tedaj sem se dal tistemu možakarju spoznati, kar je povzročilo silno presenečenje pa tudi
zadovoljstvo na obeh straneh. Ko smo dospeli v Saluggio, smo vsi izstopili in skušali izkoristi-
ti čas postanka. Moj sogovornik je želel obiskati nekoga v kraju. Prišel je čas odhoda in naš
tretji sopotnik, ki je pustil v našem vagonu svoj dežnik in prtljago, se je pomotoma zatekel v
neki drug oddelek. Tako sva ostala sama v dvoje. Moj sopotnik je bil človek sicer zelo dobrega
srca, toda zaradi nepoučenosti in branja slabih časopisov, polnih strupa proti duhovnikom
in zlasti še proti papežu, poln predsodkov. Kupil si je časopis Opinione (Mnenje), ga odprl,
preletel z očmi nekaj strani, potem pa mi ga iz velikodušnosti prepustil, da bi ga bral.
– Najlepša hvala, dragi moj gospod, toda jaz ne prebiram takih časopisov in čudim
se, da jih vaša uglednost kupuje.
– Zakaj?
– Ali ne vidite, da je to slab časopis, ker govori zlobno o veri in njenih služabnikih?
– Se ve, da časopisi ne precejajo preveč natančno.
– Dobro je dobro, slabo pa je slabo.
– Toda ali ne veste, da ta časopis vsi berejo?
– Počasi, dragi moj. Kaj se pravi vsi? Od devetsto tisoč kristjanov jih ne boste našteli
dva tisoč, ki bi prebirali te neumnosti.
– Naj bo kakor koli že, mnogi ga prebirajo in zato ne more biti slab.
– Ne govorite tako. Veliko jih bere in vsi delajo napak. In vedite, če bi v tem trenutku
mogli odpreti peklenska vrata, bi zaslišali krike mnogih, ki bi nam povedali, da so pogub-
ljeni zato, ker so brali slabe knjige in časopise.
– Veste, da me je začelo biti strah? Če je tako, potem naj gre k hudiču Opinione, jaz
že ne grem v pekel.
Vzel je v roke časopis, ga raztrgal na majhne koščke in jih vrgel skozi okno. Po tem dogod-
ku sem si skušal pridobiti njegovo zaupanje in kaj kmalu mi je odprl svoje srce. Na koncu mi je
dejal: – Rad bi se spovedal. Tedaj sem ves vesel možakarja prijel za besedo in mu rekel, naj se
pripravi. Poslušal je moj nasvet. Od Magente do Milana je opravil svojo spoved in mi dal upa-
nje na temeljito spreobrnjenje. Vidite, kake čudovite stvari more narediti Božja milost. Tisti
dan sem bil zaradi tega dogodka tako zelo zadovoljen, da bi skoraj skočil iz svoje kože, zlasti
še zato, ker sem tukaj videl poseben poseg Božje milosti in previdnosti, ko tisti tretji potnik
ni prišel več nazaj v najin oddelek, čeprav je imel tukaj vso prtljago in se je vlak že velikokrat
ustavil. Če bi se vrnil k nama, bi gotovo ne mogel spraviti z Bogom te duše, ker ne bi imela
priložnosti za zaupen pogovor. Ta tretji sopotnik je prišel po svoje reči v Milanu in se poslovil.
Mogoče me bo kdo vprašal, ali je don Bosko imel dovoljenje, da je lahko spovedoval

34 Pages 331-340

▲back to top


34.1 Page 331

▲back to top


BiS 6 — 37. poglavje
331
zunaj lastne škofije? Bodite mirni glede tega, ker sem to dovoljenje dobil od njegove sve-
tosti papeža Pija IX., ko sem bil v Rimu. Papež mi je dal sodno oblast, da lahko spovedujem
kjerkoli in kogar koli po celem svetu.
V Bergamo smo se pripeljali ob osmih zvečer. Deževalo je. Vprašal sem nekega dečka,
ali bi me hotel spremiti v škofijsko palačo, pa je začel tako kričati, da so vsi, ki so stali v
bližini, s strahom gledali, kaj se dogaja. Ni mi hotel biti za vodiča. Zato sem vzel mestno
kočijo in prišel kar dobro na cilj, ne da bi kočijaž izrekel eno samo kletvico. Vprašal sem
ga, koliko stane prevoz, in on mi je odgovoril: En forint.
– Pustite forinte in mi povejte, koliko je to frankov.
– Dva franka in pol.
Potipal sem po žepih in privlekel na dan en skud. Dal sem mu ga in dejal, naj mi vrne
en forint. Rekel mi je, da nima drobiža. Potegnil sem iz žepa kovance za osem soldov in
mu hotel plačati. Toda ker je on cenil naše solde po avstrijski vrednosti, se nisva mogla
zediniti, ker bi mu jaz s svojim denarjem moral plačati en frank več.
– Malo počakajte, sem mu dejal, ko bova pri škofu, bomo stvar uredili.
– Da, da, tako je prav.
Pripeljala sva se do škofijskega dvorca. Prosil sem škofa, da bi se on pogovoril s kočija-
žem. Škof je namreč naročil služabniku, naj mu da en forint, to je denar, ki ga je kočijaž poznal.
Tisti večer smo preživeli v nenehnih šalah s škofom in njegovimi domačimi. Škof je
hotel, da sem opisal vse, kar sem doživel s tistim kočijažem. In že je prišel čas za večerjo.
Vendar mi ni bilo za jed, četudi sem se drugače dobro počutil. Škof ima navado, da vsak
večer pred spanjem zmoli rožni venec. Tudi jaz sem šel z njim. Da bi prišli hitreje v kapeli-
co, smo se napotili po stranskem hodniku, kjer sem jaz na nekem mestu tako močno butnil
z bučo ob nekaj, da sem mislil, da imam glavo razbito.
– Pazite, mi je dejal častiti prelat, hodnik je malo nizek.
Na žalost sem se o tem pravkar prepričal. Zares je malo nizek, sem dejal in capljal za
škofom, ki je nosil luč. Prišla sva do mesta, kjer je bilo treba prestopiti dve stopnici. Škof
je imel opravka s seboj in ni mogel paziti name. Preskočil sem obe stopnici in se znašel na
škofovem hrbtu.
– Kaj počnete, me je vprašal škof. Se ne bojite, da boste zapadli izobčenju, ko na tak
način napadate škofa?
– Izobčenje bo zadelo oba, saj sva trčila drug ob drugega, sem mu odgovoril.
– Naj bo. Za tokrat si kazen medsebojno odpustiva. Spet sva se zasmejala, toda mene
je močno bolela glava in tudi v kolenu sem čutil bolečine, ker sem se udaril ob stopnico.
Odmolila sva rožni venec in škof je spet vzel svetilko in me hotel pospremiti v sobo, ki mi
je bila določena. Vstopila sva v veliko, bogato okrašeno sobano, potem sva skozi drugo
še bolj slovesno opremljeno stopila v tretjo, ki zares ni mogla biti razkošnejša. Škof mi je
pokazal posteljo, v kateri bi lahko počivalo vsaj dvanajst ljudi. Bil sem ves iz sebe, ko sem
zagledal, da se je meni namenjena postelja vsa bleščala od zlata in srebra. To ni bila več
postelja, temveč kraljevski prestol. Tedaj sem se obrnil k škofu in mu dejal:

34.2 Page 332

▲back to top


332
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
– Monsinjor, ali nimate kake druge postelje, kjer bi mogel spati?
– Ne, gospod don Bosko, če bi imel kaj boljšega, bi vam gotovo postregel s tistim.
– Toda ne, monsinjor. Ne mislim tako. Nimate mogoče sobe za rabljeno perilo? Jaz ne
morem in si ne upam spati v taki postelji.
– Ne, ne delajte ceremonij. Prilagodite se okoliščinam.
– Nikakor ne. Raje bom spal na tistem divanu. Ne upam si tlačiti tiste postelje.
– Pustimo šale ob strani, je nadaljeval škof. Sedaj ste pod mojo sodno oblastjo. Lezite
spat, tako vam ukazujem in vi storite to v moči čednosti svete pokorščine.
– Če je tako, potem bom pa legel.
Dobri škof mi je po nekaj besedah želel lahko noč in odšel. Jaz sem komaj legel v pos-
teljo in ugasil luč, ko je nekdo potrkal na vrata. – Rekel sem: Naprej! – Bil je škof.
Oprostite mi, gospod don Bosko. Hotel sem se prepričati, ali ste zadosti toplo odeti.
– Oh, monsinjor! Prav zmedli ste me s svojo pozornostjo. Ne skrbite. Postregli ste mi kot
kakemu cesarju. V resnici je v tisti postelji nekoč spal avstrijski cesar.
Škof je pazljivo preizkusil vsa okna in se prepričal, ali so dobro zaprta, vprašal me je,
ali imam oboje, se pravi svetilko in vžigalice. Še tako skrbna mati ne bi mogla storiti več
za svojega ljubljenega otroka. Čeprav sem imel tako lepo in mehko posteljo, nisem mogel
dosti spati, ker me je glava močno bolela in tudi bolečine v kolenu niso pojenjale. Zato sem
zjutraj kmalu skočil iz postelje in sedel za pisalno mizo. Medtem je monsinjor poslal k meni
služabnika, ki me je popeljal v zakristijo stolnice. Stopil je k zakristanu in mu povedal, da
bi jaz želel maševati in da me pošilja monsinjor škof. Ko so slišali, da me pošilja škof, se je
vsa množica zakristanov spravila na noge. Vzeli so že pripravljeni kelih in postavili veliko
dragocenejšega, spremenili so mašno obleko in privlekli na dan zares razkošen mašni plašč.
Ko sem bil nared, so me vprašali: – Eminenca, pri katerem oltarju želite maševati?
Kjer koli, sem odgovoril, da je le oltar, kjer je naš Gospod in njegova mati Marija.
– Želite maševati pri oltarju Marijinega srca?
– Da.
– Toda morali boste obhajati.
– Prav tega si želim. In tako je bilo. Podelil sem obhajilo velikemu številu vernikov. Ko
sem odmaševal, sem se vrnil v zakristijo, odložil mašna oblačila in pokleknil, da bi opravil
zahvalo. Tedaj sem slišal, da so se ljudje vpraševali: Kdo je vendar? Bog si ga vedi, od kod
prihaja? Kardinal verjetno ne bo. Dajali so tisoče odgovorov. Ker me niso upali vprašati,
kdo da sem, so mi rekli: Ekscelenca (ne več eminenca), pri nas je navada, da vsak, ki je pri
nas opravil sveto mašo, vnese v ta zvezek svoje ime in oltar, kjer je maševal.
Prav. Tako bom storil tudi jaz. In sem zapisal: Missam celebravi ad altare B. V. Sa-
cerdos (opravil sem mašo pri oltarju Blažene Device. Duhovnik).
– Bodite tako prijazni in napišite tudi svoje ime.
– Je to tako pomembno in potrebno?
– Tako delajo vsi.
Kolikor bolj sem kazal svojo nepripravljenost, da bi napisal svoje ime, toliko bolj je

34.3 Page 333

▲back to top


BiS 6 — 37. poglavje
333
rasla radovednost okoli stoječih. – No, veste, da mi ni nič do tega, da bi zapisal svoje ime.
Je pač ime prvega puščavnika na svetu. In sem ga napisal. In kmalu je nekdo ponovil za
prvim: – Don Bosko, don Bosko, don Bosko! Šušljaje so ponavljali moje ime, čeprav nihče
ni vedel, kdo je don Bosko. Odpravil sem se v škofijski dom in tam me je že čakal župnik,
ki ga je poklical škof, da bi se dogovorili, kako bi mogli ustanoviti Ustanovo sv. Vincencija
Pavelskega. Te še ni bilo v Bergamu in škof je želel, da bi jo čim prej ustanovili. Vse težave,
ki so mi jih našteli, sem rešil z besedami:
– Ali v tem mestu ni dveh dobrih in podjetnih fantov?
– V tem ni težave, so mi odgovorili.
– Glede tega ni težave; ne samo dva, temveč veliko zelo sposobnih in zglednih.
– Dobro. To zadošča. Zberite jih v župnišču in jaz bom danes zvečer prišel k vam in
bomo začeli.
Tako sem tudi storil. Zvečer je bilo v župnišču zbranih 18 fantov. Opogumil sem jih
in pokazal, koliko dobrega lahko storijo v korist ubogih, zlasti za rešitev njihovih duš. Naj
se ne ozirajo na ljudi, saj ne bo svet tisti, ki nas bo moral plačevati, temveč Bog, ki je za
vsako dobro delo obljubil stoterno plačilo na tem svetu in večno življenje v nebesih. Vsi so
bili navdušeni in so obljubili, da se bodo vrnili naslednjega dne za izvolitev vodstva. Zbrali
so se in tisti večer so imeli prvo zborovanje.
Toda vrnimo se v škofijski dom in pojdimo h kosilu. Ko smo 8. maja sedeli pri mizi za
kosilo, smo slišali, kako so služabniki vzklikali: Tukaj je prošt iz Terna, ki je pravkar prišel
iz ječe. Malo zatem je vstopil v našo sobano častitljiv duhovnik don Ferdinand Bagini, ki
se je takoj obrnil k škofu in mu poljubil roko. Škof je bil ves iz sebe zaradi nepričakovane
vesele vrnitve. Župnik je stopil tudi k meni, prepričan, da sem jaz tisti, ki je prišel nalašč
iz Turina, da bi se zavzel za njegovo osvoboditev, kakor se je šušljalo med ljudstvom. Spet
in spet se mi je zahvaljeval.
Lahko sem še toliko zatrjeval, da s tisto osvoboditvijo nisem imel nič opraviti, je on
vzel moje besede kot dejanje ponižnosti in me je še bolj obsipaval z izrazi hvaležnosti, da
me je bilo kar sram.
Tega gorečega prošta so obsodili na dva meseca in pol zapora, ker je dal natisniti
molitveni obrazec, v katerem je bila izražena prošnja za papeža in priporočilo za daro-
vanje za Petrov novčič. Vlada in liberalna stranka sta se zarotili proti njemu. Nekateri
hudobneži so vzeli njegov poseg za sovražno dejanje in zato je moral od 22. februarja do
8. maja v ječo. Ta dan ga je sodišče natančno zaslišalo. Ker se je pokazalo, da je obtožba
pomanjkljiva in neutemeljena, so ga izpustili na svobodo. Oprostili so ga vseh stroškov z
obrazložitvijo, da ni osnove za sodni postopek.
Po prvem veselem srečanju in pogovoru smo nadaljevali kosilo, in ker sem videl, da je
bil škof zelo resno zamišljen, sem ga vprašal, kaj ga muči. Škof mi je odgovoril, da naj bi se
prošt drugi dan vrnil v svojo župnijo. Toda liberalna stranka, ki je bila sovražno razpolo-
žena do njega, je pripravljala nerede. Zato bi bilo primerno, da bi ga spremljal škof. Toda
zaradi tega in zlasti še zato, ker je vlada sledila vsakemu njegovemu koraku, mu je bilo to
potovanje izredno neprijetno in bi mu bilo zelo ljubo, če mu ga ne bi bilo treba narediti.

34.4 Page 334

▲back to top


334
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
– Oh, če gre za to, sem odgovoril, da rešimo monsinjorja iz težav, sem jaz pripravljen
spremljati tega velečastitega gospoda na njegovo župnijo.
– Najlepša hvala, si je oddahnil monsinjor. Naredili mi boste velikansko uslugo in me
rešili velike nevšečnosti. Zagotavljam vam, da sem se tega nadvse bal, kajti v vsakem prime-
ru bi moral zastaviti svojo osebo, dostojanstvo in avtoriteto.
Meni ta odločitev ni prinašala nikakršne obremenitve. To je bilo na poti, ki sem jo
tako in tako moral narediti. Naslednji dan sem namreč moral iti v Bottanuco, eno izmed
župnij bergamske škofije, ki je bila kakih 10 milj oddaljena od glavnega mesta, da bi obi-
skal tamkajšnje semenišče. Če sem hotel priti tja, sem moral iti skozi Terno, ki je bil na
drugi tretjini poti.
Vsekakor se je ta dan končal v zadovoljstvo vseh. Škof mi je ponudil za potovanje
svojo kočijo. Jaz sem z veseljem sprejel ponudbo, zlasti še zato, ker se nisem čutil zadosti
pri močeh, da bi naredil potovanje peš.
Drugo jutro, 9. maja, smo sedli v kočijo jaz, dva druga duhovnika, eden izmed ško-
fovih tajnikov, en profesor semenišča in prošt Bagini. Komaj smo prišli iz mesta, že se
je pojavil pred nami nekdo na konjičku, ki je bil bolj podoben oslu; prihajal je iz Terna.
Vprašal nas je:
– Je tukaj z vami naš prošt?
– Je, mu je bilo rečeno.
– To mi zadošča, je vzkliknil, obrnil svoje kljuse in v galopu z razprostrtimi rokami,
da ne vem, kako se je mogel držati v sedlu, bolj letel kot jezdil, da je vsem, ki jih je srečeval,
prinašal novico o prihodu ljubljenega prošta.
Nismo še prevozili pol milje, ko smo srečali skupino bosih dečkov, ki so naredili dolgo
pot, da bi mogli biti prvi, ki bi pozdravili svojega pastirja. Enoglasno so vprašali:
– Je tu naš prošt?
– Da, tukaj je.
– Naj živi naš prošt! Naj živi naš župnik!
Konji so galopirali in dečki so za vsako ceno hoteli iti vštric. Lahko smo jim še toliko
dopovedovali: – Ne utrujajte se, hodite lepo počasi, saj boste prišli pravočasno, ni bilo
načina, da bi jih ustavili. Tekli so kakor iz sebe in ni jih bilo mogoče zadržati.
Kolikor bolj smo se bližali območju Terna, toliko več skupin osivelih ljudi in starejših
žensk, ki niso mogle hoditi brez opore, ter dečkov in deklic smo srečavali. Zapustili so svo-
ja domača in poljska dela in so prihajali naproti svojemu slavnemu ujetniku. Vsi so jokali
od veselja in vzklikali: – Naj živi naš župnik! Bog nam ga še dolgo ohrani! Naj nihče več
ne pride, da bi ga iztrgal iz naše srede ali ga kakor koli nadlegoval! Ob vzklikih teh ljudi,
ob izrazih tolikega spoštovanja in ljubezni sem bil globoko pretresen in z menoj škofov
tajnik in profesor. Prošt je glasno jokal. Mislil je na žalosten prizor, turoben odhod, ko je
kot jetnik moral zapustiti svojo župnijo, in ga primerjal s sedanjim zmagoslavjem, ko se je
vračal na svoje delovno mesto.
Sredi tega tako resnega dogajanja pa ni manjkalo smešnih prizorov.

34.5 Page 335

▲back to top


BiS 6 — 37. poglavje
335
Ker smo se vozili v škofovi kočiji in so ljudje videli kočijaža v livreji, so mislili, da je med
popotniki tudi prelat, zato so poklekovali, da bi dobili blagoslov. Rekel sem župniku, da naj
blagoslavlja, on pa je hotel, da bi to storil jaz. Jaz sem se branil. Končno je prošt vzel mojo
roko in od časa do časa skušal dati kretnjam obliko križa. Ljudje pa, ki so videli roko, so se
križali po čelu in prsih.
Končno smo zagledali zvonik in naselje Terno. Iz vseh krajev so prihiteli ne samo ver-
niki, temveč tudi župniki in mnogi duhovniki iz podružničnih cerkva, deloma na konjih,
deloma peš, da bi pozdravili in počastili don Ferdinanda Baginija. Zvonovi v cerkvah so
slovesno zvonili in možnarji so pokali.
Ob vstopu v naselje je čakala nepregledna množica ljudstva vseh starosti in vseh slojev.
Pročelje župnišča in hiš so bila okrašena z dragocenimi tkaninami, bilo je polno slavolokov,
vse je bilo prepleteno s trakovi najrazličnejših barv. Na trgu pred cerkvijo je čakal župan
z občinskim svetom in veliko število občanov. Vse je bilo pripravljeno za slovesen sprejem.
Ko se je prikazala kočija, se je iz liberalnih skupin dvignilo značilno šušljanje, vendar
brez sovražnih vzklikov. Toda tudi to se je poleglo, ko so ob župnikovi strani zagledali neko
drugo osebo, ki je nosila drugačen klobuk kot lombardski duhovniki. Vpraševali so, kdo bi
bil tisti duhovnik, in so se čudili mojemu piemontskemu klobuku na tri navzgor privihane
krajce, medtem ko so klobuki lombardskih duhovnikov veličastno plavali kot jadra. Tudi ti so
mislili, da sem jaz rešil župnika iz ječe.
V tem prvem trenutku ni bilo ploskanja, ko pa smo zapeljali med hiše, je narodna
garda v svoji najslovesnejši obleki pozdravila z orožjem, s salvo, istočasno pa je občinska
godba na pihala igrala svojo skladbo. Dvignil se je val navdušenega vzklikanja, ki je daleč
preglasilo godbo. Iz tisoč grl je donelo 'Naj živi naš župnik'. Jaz sem sam pri sebi mislil:
– O, ti sveta katoliška Cerkev, kako moč imaš nad človeškim srcem. Koliko je med temi
ljudmi takih, ki imajo zakrknjeno srce, pa vendar gnani od nevidne notranje nuje, ki se ji
ne morejo ustavljati, izrekajo spoštovanje Gospodovemu služabniku.
Toda kočija zaradi goste množice ni mogla naprej po glavni cesti, zato je zavila na
stransko pot in se ustavila pri zidu, ki obdaja župnijski vrt. Ljudstvo je bilo zbrano na drugi
strani trga nasproti cerkvi. Prinesli so lestev in splezali smo na zid. Toda kako naj pridemo
dol? Stopnic navznoter ni bilo. Eden je moral prvi skočiti dol in potem pomagati drugim. –
Boste zlezli vi ali naj zlezem jaz, smo se vpraševali. Potem se je eden spustil – slišati je bilo
kar močan štrbunk – za njim pa še drugi. Toda kakor hitro so se ljudje zavedeli, kaj se dogaja,
so vdrli na vrt in ga napolnili do zadnjega kotička, da se ni moglo več nikamor. Nismo vedeli,
kako naj pridemo do cerkve. Pa nam je prišel na pomoč zvonar in po neizmernih naporih
smo prišli v zakristijo tako skozi stranska vrata. Tam so nas čakali župniki iz bližnjih župnij.
Cerkev je bila nabito polna. Ljudje so hoteli videti in slišati svojega župnika. Toda
on, presunjen do dna duše, ni mogel izgovoriti niti besede. Tedaj sem omenil vsem tistim
duhovnikom, da bi bilo treba ljudem spregovoriti besedo. Povabili smo nekaj gospodov,
da bi stopili na prižnico, pa so vsi odklonili. Jaz nisem pripravljen, so se drug za drugim
opravičevali, saj ni bilo predvideno, da mora biti pridiga, tu si lahko opečeš prste, stvar je
preveč tvegana. Pa stopite vi na prižnico.

34.6 Page 336

▲back to top


336
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Prav, sem dejal, ko sem videl oči vseh uprte vame, bom pa jaz nastopil. Stopil sem pred
poslušalstvo; v eni roki klobuk, v drugi plašč. Začel sem se zahvaljevati vernikom za čudovit
sprejem njihovega dušnega pastirja. Povabil sem jih, da bi se zahvalili Božji previdnosti, ki
pogosto dopušča preizkušnje, pa jih že na tem, zlasti pa na onem svetu poplača z velikimi
tolažbami. Prosil sem jih, da bi še naprej tako zelo spoštovali tega tako vrednega duhovnika
s tem, da bi poslušali njegovo besedo kot Božji glas, kajti on je Gospodov služabnik. Nakazal
sem obveznosti vernikov do svojega dušnega pastirja in končal s priporočilom krščanske
ljubezni, ki naj bi bila sladka vez med župnikom in njegovimi župljani.
Medtem ko sem govoril, je bilo slišati v cerkvi pritajeno ihtenje, pa tudi jaz sam sem
komaj zadrževal solze.
Zatem smo zapeli Tebe Boga hvalimo in končali z blagoslovom z Najsvetejšim. Kakor
hitro je bilo vsega konec, se je ljudstvo usulo iz cerkve, kajti nihče se ni hotel vrniti domov,
ne da bi pozdravil svojega duhovnega očeta. Župnišče je bilo v trenutku zasedeno in ljudje
so hoteli videti župnika.
Zaman so se pripadniki narodne garde trudili, da bi odstranili valujočo množico. Tedaj
so odločili, da naj se župnik postavi na kraj, kjer mu bodo mogli vsi poljubiti roko. Don Bosko
je splezal na zid, utišal ljudi in dejal: – Pozor! Sedaj bo prišel gospod župnik na to mesto, kjer
ga ne boste mogli samo videti, temveč mu poljubiti tudi roko. Tedaj se je iz množice zaslišal
kot en sam glas: – Da, tako je prav. To ste si pa dobro izmislili. – Toda, sem dejal, ne priti-
skajte tako močno na to stran, saj ste videli, kako je utrujen, da ne more niti stati na nogah.
Saj ga boste še zadušili. Potem sem splezal dol. Župnik se je postavil ob zid, tako da ga nismo
mogli odnesti s seboj. Najprej je stal, potem pa sedel in dal župljanom poljubiti roke. Vsi so
jokali in tako izražali svoje globoko spoštovanje. Mimohod je trajal dve uri.
Pridiga je hvala Bogu dosegla svoj namen. Župniku sovražni duhovi so se pomirili,
ker jaz niti z besedico nisem omenil krivice, ki mu je bila storjena. Večina ljudi, ki so župni-
ka imeli zelo radi, so bili vsi iz sebe od veselja. To je bil dan radosti in zadovoljstva za vse.
Takoj po kosilu sem se odpravil s profesorjem in tajnikom v Bottanuco. Sem je škof v
malo semenišče poslal svoje klerike filozofe in teologe. Francozi so namreč zasedli veliko
semenišče v Bergamu in ostali tam še dolgo časa. Tam sem se družinsko menil s kleriki in
postali smo si takoj dobri prijatelji. Po večerji sem imel kratek nagovor in končno sem šel
spat, kakor boste danes storili tudi vi. Lahko noč.
Toliko don Bosko. Mi pa bomo dodali še tisto, česar don Bosko ni povedal
fantom. Bil je tudi v Chiudunu, kjer si je župnik Jožef Calvi zaradi svoje goreč-
nosti nakopal jezo hudobnih. Ko se je vrnil k mons. Speranzi, mu je poročal o
izidu zaupanega mu poslanstva in o nasprotovanju, ki naj bi mu bil izpostav-
ljen še naprej don Bagini. V ječo je prišel zlasti zaradi ponovnih obtožb nekega
izprijenega duhovnika. Ko je škof zvedel za vse spletke, je tistemu duhovniku
pod kaznijo izobčenja ukazal zapustiti župnijsko področje Terna.
Don Bosko je govoril škofu tudi o svojem obisku klerikov in mu predlagal, da bi
prihodnje leto prišel pridigat duhovne vaje v semenišče v Bergamu. Njegov pred-

34.7 Page 337

▲back to top


BiS 6 — 37. poglavje
337
log so navdušeno sprejeli in kleriki so se nadvse veselili. Don Bosko jim je v Botta-
nucu povedal tako prijetne in tolažilne besede, da so bili vsi presenečeni in so se
zavedeli, s kako svetostjo in modrostjo je Gospod obogatil svojega služabnika.
Don Bosko je monsinjorju tudi predlagal, da bi priskrbel za svojo škofijo
učitelje in profesorje, tako da bi poslal duhovnike in klerike na univerzo, kjer
bi si jih čim več pridobilo spričevala in doktorske naslove. Monsinjor, ki je bil
nasproten tej zamisli in nepopustljiv v vsem, kar se tiče njegove pravne oblasti,
je dejal, da mu vest ne dopušča, da bi se uklonil preganjalcem Cerkve. Vsekakor
pa ni bil človek, ki se ne bi zavedal koristi tega načrta. Zamislil se je, in ko sta
bila pri kosilu, je znova napeljal pogovor na to vprašanje. Menil je, da ni dovolje-
no profesorje in učitelje podvreči laiškemu nadzoru. Kajti dolžnost škofa je, da
vodi poučitev ljudstva in se v nobenem primeru ne more odpovedati tej pravici.
Don Bosko je odgovoril: – Povedal bom na kratko, kaj mislim, in se ne mis-
lim prerekati. Mogoče je dvoje: da se pastirji Cerkve postavijo na čelo in na po-
dročju šole prehitijo laike. V tem primeru se bodo stvari lepo razvijale. Če pa
se umaknejo in nič ne naredijo, bo v desetih letih v šolah zmagala brezbožnost.
Kakor veliko drugih je tudi škof menil, da je ta revolucija samo vprašanje
trenutka in da se bo v javnem življenju red spet vzpostavil sam po sebi. Don
Bosko pa je trdil, da je revolucija zaradi mogočnih sredstev, s katerimi razpola-
ga ustaljena vlada, v naših krajih za stalno prevladala in samo Bog more vedeti,
čez koliko let se bo z Božjo pomočjo mogla spet vzpostaviti cerkvena avtoriteta.
Vsi človeški upi so izginili in nobenega niti daljnega znamenja ni, da bo kdaj
drugače. Tuje vlade so vse nasprotne Cerkvi.
Monsinjor se ni dal prepričati in je kazal, da ima močne pomisleke proti
don Boskovim izvajanjem. Kako leto pozneje mu je pisal: – Imeli ste prav, toda
sedaj je že prepozno.
Ker je don Bosko čutil močno hvaležnost do družine De Maistre, je v Berga-
mu obiskal hčerko grofa Rodolfa, ki je pri 19 letih postala vdova po grofu Medola-
gu. Njen grof oče je bil že zelo v letih in je živel v Franciji v Beaumesnilu, zato mu
je želel dobiti čim več novic in mu jih tudi sporočiti.

34.8 Page 338

▲back to top


38.
poglavje
Don Boskova vrnitev v Turin – Umirajoči fant v bolnišnici se zave in se
spove pri don Bosku – Dejavna molitev – Don Bosko želi imeti duhovnike za
jetnike – Srp za klerika Ruffina – Smo komaj na začetku strahot: trpinčenje
duhovnikov v priključenih deželah – Kardinal Corsi jetnik v Turinu in njegov
pogovor z don Boskom – Eden izmed gojencev se mora pripraviti na smrt –
Pismo papeža Pija IX. don Bosku – Katoliško branje
V Turinu je veliko ljudi pričakovalo don Boskovo vrnitev. O tem je mogoče
razbrati iz mnogih ohranjenih pisem, med katerimi je tudi pismo uglednega lite-
rata očeta M. Conobbia iz barnabitskega reda v postojanki v Moncalieriju, ki se je
podpisoval kot prevdani sin. Želel si je zanj pomembno uslugo, ki mu ni bila odbita.
Medtem ko je bil v Bergamu, se je dvema fantoma, ki sta že bila gojenca v
oratoriju, pa sta ga pred nekaj časa zapustila, da bi se naučila zidarske obrti,
pripetila huda nesreča.
Nekega dne se je zrušil pravkar dokončani obok neke hiše v gradnji in fanta
sta se znašla sredi te podrtije. Enega so izvlekli mrtvega, drugega pa so s poško-
dovano glavo in nezavestnega prepeljali v bolnišnico Cottolengo. Tukaj je ostal
v tem žalostnem stanju in zdelo se je, da ne razume ničesar, kar so ga vpraševali.
Dne 14. maja je šel don Bosko v bolnišnico. Fant je že en teden ležal v ta-
kem stanju. Ko je don Bosko vstopil v sobo, se je bolnik zavedel, ga zagledal in
ga še od daleč s skrajnim naporom poklical: – Don Bosko, don Bosko! Vsi okoli
stoječi so se začudili. Neki kapucin, ki je delal v bolnišnici, je povedal, da fant od
trenutka, ko se je zrušil nanj obok, ni izgovoril niti besedice.
Don Bosko je stopil k fantu, ki se je hotel takoj spovedati. Sprejel je njegovo
spoved, mu dal odvezo, ga pomiril in na fantov obraz se je vrnila vedrina. Nato

34.9 Page 339

▲back to top


BiS 6 — 38. poglavje
339
je obiskal še druge bolnike. Medtem je fant spet izgubil dar govora, in ko se je
don Bosko po končanem obhodu vrnil k njemu, je že izdihnil. Kakor drugega
svetega Filipa je Bog don Boska pripeljal na pravšnji dan in v edinem pravem
trenutku, da je rešil dušo tega dragega sina. Dogodek nam je opisal Jožef Reano.
Don Boska je v njegovih korakih vodil Gospod, ker je bil človek nenehne
molitve, in čeprav ni kazal nikakršnega zunanjega znamenja in ni opravljal po-
božnih vaj, kot je to mogoče ugotoviti pri drugih svetnikih, je bil vedno združen
z njim. Njegova molitev je bila dejavna, to je v nenehni Božji pričujočnosti z
namenom, da bi služili Bogu, vendar tako, da se veselimo vseh svojih opravkov,
ko vidimo, da izpolnjujemo njegovo voljo.
Sv. Frančišek Saleški je zapisal: »En način molitve, zelo koristen in lahek, je
v tem, da navadimo svojo dušo, da je v Božji pričujočnosti, in sicer tako, da ta v
nas vzbudi tesno združenje, preprosto in popolno. Oh, kako zelo dragocen je ta
način molitve!«
Don Bosko je torej povsod, doma in zunaj doma, z besedami in dejanji po-
speševal Božjo slavo v tem tako preprostem načinu molitve.
Don Bosko ni skrbel samo za bolnišnice, temveč tudi za ječe. Dne 18. maja
se je veliko število klerikov po večerji ustavilo pri njem. Govorili so o več stvareh,
med drugim tudi o pogumnih in dobrih duhovnikih za uboge jetnike. Ko je don
Bosko razpravljal o teh nesrečnežih in o potrebi, da bi bili po Božji besedi rešeni
nesrečnega suženjstva grdobije greha, se je malo zamislil. Kar nenadoma je vzel
v roke roko klerika Ruffina, ga pogledal v obraz, kakor da bi ga hotel prepoznati,
nato pa postavil komolce na mizo, položil klerikovo roko na svoje čelo in tako os-
tal nekaj minut. Nato je dvignil glavo in dejal: – Pogum, moram pripraviti močno
roko, ki bo spretno sukala srp. Hotel je nakazati žetev na evangeljskem polju.
Naslednji dan je v pogovoru s kleriki o političnih dogodkih dejal: – Zdi se
mi, da smo komaj na začetku vsega hudega. Toda to, kar se je dogajalo, je bilo že
zadosti strašno. Protestanti so dobili popolno svobodo, odpirali so svoja svetiš-
ča, šole in preklinjali, kakor se jim je zdelo. Dovoljeno je bilo širjenje nesramnih
knjižur in umazanih gledaliških del proti veri in papežu. V vseh priključenih
deželah so morali izvesti zakon proti redovnim družbam iz leta 1855, ki jim
je tudi prepovedal zbirati novince. Gorje duhovnikom, ki bi si upali nasproto-
vati ali braniti pravice Cerkve, objavljati papeške odredbe in druga navodila iz
Rima. Nekateri duhovniki so bili obsojeni na hude kazni, prišli na sodišče in
bili izgnani. Škofje so se upirali vedno večji nemorali in neveri. Nekateri so bili
zaradi svojih upravičenih pritožb vrženi v ječo, drugi pa primorani, da so živeli
strogo v okolici svojih vil.

34.10 Page 340

▲back to top


340
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Kardinal Corsi, nadškof v Pisi, je protestiral proti trpinčenju duhovnikov od
strani države. Po Cavourjevem povelju ga je neki kapitan karabinjerjev 21. maja
ob deseti uri zvečer pripeljal v Turin. Na postaji so ga izročili opatu Vacchetti.
Ta ga je v kočiji odpeljal k lazaristom, ki so ga sprejeli z velikim spoštovanjem
in ga oskrbeli z vso gostoljubnostjo.
Dne 22. maja ga je opat Vacchetta pospremil v urad pravosodnega ministra
Janeza B. Cassinisa, ki ga je pričakoval, da bi mu dal strog ukor. Kardinal v dveh
mesecih svojega ujetništva ni izgovoril ene same besedice, ki bi lahko užalila ko-
gar koli. V zasliševanju je skoraj vedno odgovarjal svojim sodnikom kakor Božji
Odrešenik, se pravi z molkom. Karabinjerskemu opatu je rekel: – Jaz se ne bom
branil, nikogar ne bom obtoževal niti ne bom prosil pomilostitve. O tem, kar sem
storil, bom dajal odgovor edino Bogu, kateremu bodo dajali odgovor tudi vaši
ministri. Z mojim telesom lahko naredijo, kar hočejo, toda mojega duha ne bodo
spravili iz ravnotežja.
Opatu Vacchetti, ki mu je dal dovoljenje, da se lahko po želji sprehaja po
Turinu in okolici, je odgovoril: – Jetnik sem in se bom ravnal kakor jetnik. Bil
je vedno veder in miren, ni šel nikamor, razen če so ga k temu prisilili. Vse, ki
so ga prihajali obiskovat, je sprejemal z očetovsko dobroto in neizmerno ljube-
znivostjo. Don Bosko se je po svoji vrnitvi v Turin napotil k njegovi eminenci in
se z njim pogovarjal dve uri. Kardinal mu je pripovedoval o okoliščinah svoje
aretacije in kako sta s tajnikom, ko sta se bližala Turinu, zmolila Tebe Boga hva-
limo v zahvalo Bogu, da mu je izkazal milost, da more kaj trpeti za svojo vero in
njegovo ime.
Don Bosko je bil očaran od takega poguma. Poslovil se je s kardinalovo ob-
ljubo, da bo prišel v oratorij in dal blagoslov.
Dne 24. maja, tako poroča kronika, je don Bosko zvečer javno povedal: –
Eden izmed fantov se mora pripraviti na smrt. Take napovedi, izrečene tudi
samo na splošno, so imele čudovite učinke in so spodbudile gojence, da so ugi-
bali, koga ima don Bosko v mislih.
Klerik Ruffino je dne 25. maja zapisal:
Gilardi ima vročino, Perona je bolnišnici v Cottolengu, Bocca v bolnišnici vitezov; tam
je tudi Bolei; Enria in Ravizza boli glava, Botto ima oteklo čelo. Je mogoče kateri izmed teh?
Prav v teh dneh je sveti oče papež Pij IX. poslal don Bosku lastnoročno na-
pisano pismo kot odgovor na njegovo in zahvalo za nabirko oratorijev, ki mu ju
je poslal v Rim.

35 Pages 341-350

▲back to top


35.1 Page 341

▲back to top


BiS 6 — 38. poglavje
341
Dragi sin, pozdrav in apostolski blagoslov!10
Zelo me je razveselilo tvoje pismo z dne 13. aprila in drugo, ki so mi ga pisali tvoji
gojenci. Iz teh pisem smo mogli razbrati, kako velika je tvoja zvestoba in zvestoba tvojih
sinov do nas in do tega prestola sv. Petra in kako ostra je bolečina in žalost zaradi nadvse
krivičnih in bogoskrunskih napadov na našo civilno oblast in Apostolski sedež od ljudi,
ki se ne pomišljajo z uničujočo vojno proti katoliški Cerkvi in Sedežu teptati vse Božje in
človeško pravo.
Zares so bila ta plemenita čustva, tako tvoja kakor tvojih dečkov, sama po sebi vre-
dna najvišje pohvale in za nas velika tolažba v naši neizmerni bridkosti, ki nas od vseh
strani tare. Prosimo te, da ne odnehaš s svojimi fanti dvigati k Bogu, bogatemu v usmi-
ljenju, molitve za odpravo tako hudih nesreč za sveto Cerkev, da jo poveliča in podpre z
novimi zmagami na vseh koncih sveta, nas pa potolaži in okrepi v vsaki naši težavi. In
medtem ko se tebi in tvojim fantom zahvaljujemo za poslani dar, podeljujemo z največjo
dobrohotnostjo tebi in imenovanim fantom apostolski blagoslov, zagotovilo vsake nebeš-
ke dobrote in dokaz naše očetovske naklonjenosti.
Oddano v Rimu pri sv. Petru 21. maja 1860
V štirinajstem letu našega vladanja PAPEŽ PIJ IX.
Dragemu sinu duhovniku Janezu Bosku – Turin.
V oratoriju so molili in delali za Cerkev.
Katoliško branje za mesec junij je imelo naslov Aleš ali mladi umetnik, z do-
datkom nekaj spodbudnih dogodkov. Gre za življenjsko zgodbo nekega slikarja,
odličnega katoličana, ki nadvse ceni svoje starše in tako uresničuje četrto Božjo
zapoved »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel na zemlji«.
Spodbudni dogodki pa pripovedujejo:
1.Dve posebni milosti presvete matere Marije, katerih prva opisuje spreobr-
njenje iz protestantizma.
10 Dilecto filio Presbitero Ioanni Bosco Augustam Taurinorum. Pius P.P. IX.
Dilecte Fili, salutem et apostolicam benedictionem. Gratae Nobis fuere tum litterae, a te die 13 proximi mensis
Aprilis datae, tum aliae, quas Nobis scripserunt isti juvenes Tuae institutioni traditi, quasque ad Nos misisti.
Namque ex iisdem litteris novimus quae quantaque sit Filialis tua et eorundem juvenum erga Nos, et hanc Petri
Cathedram fides, pietas et observantia et quam acerbus tuus et illorum dolor ac loctus propter nequissimos
sacrilegosque ausus contra civilem Nostrum, et huius Apostolicae Sedis principatum, ab iis hominibus admissos
qui acerrimum catholicae Ecclesiae, eidemque Sedi bellum inferentes, jura omnia divina et humana concula-
re non dubitant. Equidem hujusmodi egregii Tui, et eorumdem juvenum sensus omni certe laude digni non
leve nobis attulerunt solatium inter maximas, quibus premimur, amaritudines. Optamus autem vehementer
ut pergas cum eisdem juvenibus ferventissimas diviti in misericordia Deo sine intermissione fundare preces,
ut ab Ecclesia sua sancta tot tantasque avertat calamitates, eamque novis ac splendidioribus ubique terrarum
exornet et augeat triumphis, Nosque adiuvet et consoletur in omni tribulatione Nostra. Dum autem debitas
Tibi, iisdemque juvenibus agimus gratias pro munere ad Nos misso, caelestium omnium munerum auspicem, et
praecipue Paternae Nostrae charitatis testem Apostolicam Benedictionem intimo cordis affectu Tibi et comme-
moratis juvenibus peramanter impertimus.
Datum Romae apus S. Petrum die 21 Maii Anno 1860
Pontificatus Nostri Anno Decimoquarto. Pius. PP. IX.

35.2 Page 342

▲back to top


342
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
2. »Vere ni mogoče prodati« ali ubožna družina se raje odpove bogati dedišči-
ni, kot da bi prestopila v protestantsko vero.
3.Neki kitajski kmet se štirideset let odpoveduje, da zbere 2000 skudov za
zidavo cerkve v svoji vasi.
4. Poročilo iz leta 1795 o junaštvu nekaterih redovnic, ki gredo raje v smrt,
kot bi odpadle od vere.
Za mesec julij so pripravljali delce O zvestem izpolnjevanju cerkvenih zapo-
vedi z navedbo zgledov za vsako zapoved. Na naslovni strani je zapisano: Če pa
Cerkve ne bo ubogal, naj ti bo kakor pogan in cestninar (Mt 18,17). Na teh stra-
neh lahko zasledimo duha nepokorščine, ki vlada med ljudstvi, in je nakazano,
da ima Cerkev od Boga oblast, da postavlja zakone, ter se priporoča ljubezen in
pokorščina do nje, ki naj jo izkazujejo kristjani.
O teh knjižicah je Armonia 20. junija 1860 v št. 143 takole pisala:
Našim bralcem je znano, kako zaslužno je za pouk in vzgojo ljudstva Katoliško branje
odličnega duhovnika don Boska. Ne moremo podrobno poročati o vseh zvezkih, ki izhajajo
pri tej odlični zbirki. Naj samo povemo, da so po različni vsebini, po preprostem, duho-
vitem in prijetnem slogu, v katerem so pisane, prava paša, primerna za sedanje potrebe
ljudstva. Bolj na mestu kot naše bodo besede spoštovanega škofa iz Bielle v enem izmed
njegovih zadnjih pastirskih pisem: »Nikdar nismo zadosti priporočali in tudi sedaj priporo-
čamo našim župnikom, duhovnikom, premožnim osebam in združenjem Katoliško branje.
To branje je zaradi nizke cene, prijetne pripovedi in plemenitega cilja eno izmed sredstev
javne nravnosti in pomoči javnemu redu.«

35.3 Page 343

▲back to top


39.
poglavje
Čednost srčnosti – Don Bosko se pokorava civilni oblasti – Njegova
previdnost v političnih zadevah – Sumničenje vlade in obrekovalne ovadbe
– Minister Farina – Don Boska nadzoruje policija: cenzura na pošti – Don
Boska opozorijo o nevarnosti, v kateri je oratorij – Napadalni članki v
časopisih, ki zahtevajo zaprtje oratorija – Cavour odobri ukaz za preiskavo
– Zaplemba nekega pisma mons. Fransonija – Opozorilne sanje – Uničenje
dragocenih listin – Don Bosko zapisuje in ohranja zapiske preiskovanj –
Predgovor k rokopisu
Postani ponižen, močan in krepak, je don Bosku v sanjah ukazala presve-
ta Devica Marija. On je skušal to naročilo uresničiti z izvajanjem najbolj zahtev-
nih kreposti. Tak je ostal tudi v vsem v službi svojega Božjega poslanstva.
Kanonik Ballesio nam je pisal: »V don Bosku je čudovito delovala srčnost.
Nam, ki smo bili vedno v njegovi bližini, se je zdelo, da je popolnoma nedov-
zeten za vse človeške ničevosti. Trden v vseh skušnjavah duha in mesa, utrjen
proti težavam vsake vrste, ki so mu prihajale od vseh strani zaradi njegovih
ustanov, močan v boju z ošabnostjo in nečimrnostjo, trden v grožnjah in tudi
dobrikanju krivovercev.«
Mons. Cagliero je dostikrat ponavljal: »Dolgo let sem živel ob njem. Ugotavljal
sem redko ravnodušnost in veličino duha, ko se je spoprijemal s tisoč nasprotji
zaradi želje po večji Božji slavi in zveličanju duš. Nikdar ni izgubil dušnega miru,
ljubeznivosti, vedrine duha in srca, pa naj je bilo obrekovanje še tako hudo in
nehvaležnost še tako kričeča, naloge še tako težke, napadi na njegovo osebo in
Družbo še tako silni. Imel je navado reči: Est Deus in Israel (še je Bog v Izraelu).
Nič naj nas ne vznemirja.«

35.4 Page 344

▲back to top


344
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Z don Frančiškom Cerrutijem naj povemo: »Njegova junaška srčnost se je
še posebno kazala v moralnih in telesnih tegobah, ki so ga spremljale celo živ-
ljenje. Bilo je nekaj čudovitega in nam vsem v veliko spodbudo, ko smo ga videli
mirnega in smehljajočega se sredi največjih neprijetnosti, sredi največjih po-
nižanj in sredi najtežjih naporov. Bil je vedno trden in odločen in nepopustljiv
tudi v trenutkih, ko ga je Bog postavil v nepričakovane preizkušnje in je bilo
videti, da odpoveduje tudi javna dobrodelnost.«
Tako srčnost, ki povzema vse čednosti in jo je mogoče doseči samo z najvišjo
stopnjo junaštva z nenehnim zatajevanjem in stalnim soglašanjem z Božjo voljo,
je potrjeval tudi to leto. Njegova neizmerna ljubezen do svetega očeta, ki je bila
neke vrste njegovo drugo življenje, je postala nevarna za njegovo ustanovo.
Toda preden bomo začeli razpravljati o tem, naj pokažemo, kako so vzpo-
redno s pogumom v don Bosku delovale tudi čednosti pravičnosti in previdnos-
ti. V teh tako težkih časih je znal don Bosko vedno izpolnjevati svoje dolžnosti
duhovnika in katoličana, ne da bi na kakršen koli način žalil postavljeno oblast;
znal je razlikovati oblast od ljudi, ki so jo izvajali. Ljudje lahko oblast zlorabljajo,
vendar iz tega še ne sledi, da se moramo oblasti upreti in jo zavračati.
Sv. Peter, prvi papež, je napisal v pismu, namenjenem Hebrejcem v Mali Azi-
ji, ki so se spreobrnili h Kristusovi veri: Zaradi Gospoda se podredite … kralju
kot najvišjemu bodisi oblastnikom kot tistim, ki so od njega poslani. Vse spo-
štujte, brate ljubite, Boga se bojte, kralja spoštujte (1 Pt 2,13.17). Tisti čas je bil
kralj Neron.
Po teh načelih je živel don Bosko in kljub mnogim nesoglasjem, ki jih je imel
s civilno oblastjo, ji je bil vedno pokoren v vsem, kar ni bilo nasprotno Božjim
in cerkvenim zapovedim. Če se mu je ponudila priložnost, je priporočal pokor-
nost in spoštovanje vladi. Nikdar mu ni ušla besedica prezira proti njej in isto
je zahteval tudi od svojih sodelavcev. Imel je navado povabiti v oratorij prefekte
pokrajin in župane mest in jih je vedno nad vse spoštljivo sprejemal.
V mejah svojih možnosti je bil vedno pripravljen pomagati pri javnih ne-
srečah. Rad je priskočil na pomoč, kadar so potrebovali njegove usluge, rad je
pomagal različnim osebnostim, ki so imele oblast, če le ni bilo v nevarnosti nje-
govo duhovniško dostojanstvo. To je lahko velikokrat ugotovil don Rua.
Dal je opravljati molitve za kralje in za vse, ki so na oblasti, da bomo živeli
mirno in tiho življenje v vsej pobožnosti in dostojanstvu (1 Tim 2,2).
»Pustite me pri miru,« je ponavljal, »da bom lahko delal in storil kaj dobre-
ga za mladino.« Molil je za svojega pravnomočnega vladarja, za člane kraljeve

35.5 Page 345

▲back to top


BiS 6 — 39. poglavje
345
družine in za vse, ki so bili v vladi, da bi jim Bog dal tisto razsvetljenje in moč, ki
jo potrebujejo vsi, ki skrbijo za javno blaginjo.
Nikdar se ni ukvarjal z vprašanji italijanskih zvez, inozemskih posegov v
italijanske zadeve, oblike vladanja. Spodbujal je klerike, naj bi se ne ukvarjali s
politiko in se nikdar v javnosti ne kazali s političnimi časopisi. Bil je zelo pozo-
ren na tisk, ki je izhajal z njegovim imenom, in je dal izločiti vsak izraz, ki bi ga
mogli razumeti v slabem pomenu. Vsa ta svoja stališča je tudi jasno obrazložil:
»Živimo v zelo težkih časih. Nasprotniki imajo v roki meč in z enim udarcem
nam lahko preprečijo, da bi delali dobro.«
Toda niti njegova lojalna pokorščina pravičnim zakonom domovine niti nje-
gova modra previdnost ga nista obvarovali pred udarci sektaške stranke. Vsem je
bila znana njegova brezpogojna vdanost Apostolskemu sedežu in njegov trud, da
bi jo širil med ljudstvo. Zato so ga imeli za enega izmed voditeljev katoliške stran-
ke in so se bali, da bi oviral nove napade na papeža. Od tod napoved vojne, ki mu
je bila napovedana 1860, in don Bosko je lahko popolnoma upravičeno ponavljal
besede 16. psalma: Po besedi tvojih ustnic sem se varoval potov nasilnih.
V glavah nekaterih članov vlade se je kljub lepim uspehom njegovih ustanov,
ki so vzbujali občudovanje tudi mnogih tako imenovanih liberalcev, pojavil sum,
da je oratorij žarišče upora in središče aktivne propagande proti državi. Nekateri
skriti sovražniki in podli ovaduhi, ki bi se radi priliznili ministrstvom, so prišepe-
tavali ministrom, da ima don Bosko tajne in nevarne zveze z jezuiti, z nadškofom
mons. Fransonijem, s kardinalom Antonellijem, s Pijem IX. in celo z Avstrijci, da
bi sejal nezadovoljstvo med ljudstvom in pripravljal upor proti obstoječemu jav-
nemu redu. Bili so prepričani, da je don Bosko nenehno obveščal papeža o dogod-
kih, ki so se po 1848 vrstili v korist italijanske neodvisnosti, in mu je tako rekoč
označeval stopinje, po katerih se je razvijala revolucija. Breve, ki mu ga je poslal
Pij IX. 7. januarja, je dal misliti, da je don Bosko zapleten v protidržavne spletke.
Prišlo je celo tako daleč, da so začeli govoriti, da je v oratoriju soba, polna
pušk, s katerimi bi v danem trenutku mogli oborožiti fante. Toda ovaduhi so
imeli skladišče hlebčkov za orožarno.
Doktorju Karlu Alojziju Fariniju, notranjemu ministru, ki je bil glavni pod-
pornik vseh italijanskih revolucij in je v svoji bogati vili v Saluggi sprejemal za-
rotnike, so ponovno zagotavljali, da imajo trdne dokaze, da je don Bosko orato-
rij gnezdo sovražnikov Italije.
Tudi njegovo nasprotovanje papežu je zakrivalo njegov pogled, ker je prav
takrat pisal četrti del svoje zgodovine o rimskem cesarstvu in pri tem močno

35.6 Page 346

▲back to top


346
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
krnil in obrekoval papeštvo in Pija IX. ter hudobno prevračal in razlagal dejstva
in namene.
Zato je dal policiji ukaz, da naj nadzoruje don Boska. Tudi v drugačnih oko-
liščinah je moral don Bosko prestati podobne nevšečnosti, kakor smo že vide-
li v prvih zvezkih Spominov, toda tedaj so jih povzročali zasebniki ali občina,
medtem ko je kraljeva oblast stala na don Boskovi strani, kot je to storil kralj
Karel Albert. Malo pozneje se je moral pojaviti ad audiendum verbum (k poslu-
šanju besede), vendar se je stvar končala z vljudnimi opomini ali nasveti. Toda
sedaj so se stvari spremenile, ker je vstopal v boj proti oratoriju sovražnik v
podobi vlade, ki je imel v rokah moč.
Don Bosko je zasumil, ker več pisem visokih osebnosti ni prišlo v njegove
roke. Prestrezanje pisem s strani pošte je bilo v tistih časih zelo v navadi, kakor je
bilo mogoče sklepati iz več dogodkov. Poleg vsega pa je vsaka pošta imela odde-
lek, imenovan verificazione (preverjanje), katerega glavna naloga je bila pregled
pisem, ki so odhajala ali prihajala k osebam, ki so jih imeli za sovražne novemu
redu. Vse to se je dogajalo kljub ustavi ter v čast in zmagoslavje svobode.
Tako so v politiko vpletene osebe na začetku leta sporočile don Bosku, da
so prostozidarske lože sklenile vojno proti njemu deloma tudi zato, da bi pre-
prečile njegovo dejavnost, ki je bila v popolnem nasprotju z njihovimi cilji. Neki
visoki uradnik notranjega ministrstva, njegov zvest prijatelj, mu je dal vedeti,
da so sklenili zapreti oratorij, zato naj se pripravi in skuša odvrniti nevarnost.
Mesec dni po tem opozorilu so začeli liberalni časopisi z divjim besom pi-
sati proti njemu. S prekanjenimi in nasilnimi napadi, z obrekovanjem in lažmi
pa tudi s sramotilnimi izrazi so se spravili na njegovo ustanovo in jo prikazovali
kot nasprotno svobodi in neodvisnosti Italije in ga predstavljali kot sovražnika
domovine in novega reda. Oratorij so prikazovali kot leglo zarotnikov, ki jih pla-
čuje papež, in zahtevali, da se ga zapre.
Neki nesramen časopis je poročal, da so v don Boskovi hiši obremenilni do-
kumenti, treba bi jih bilo samo iskati, pa bi jih našli. – Zato naj pošlje vlada v
oratorij preudarne in neskrupulozne ljudi, ki bodo vsekakor odkrili niti spletk
zarotnikov, je pisal neki drug časopis sektašev. – Gazzetta del Popolo je za konec
pisala: »Oratorij sv. Frančiška Saleškega je središče reakcije. Ministrstvo ne bo
nikdar odpravilo nevarnosti, ki mu grozi, dokler bo dopustilo, da obstaja valdoš-
ki brlog.«
Tako se je oblikovalo javno mnenje in se je vladi odpirala pot, da bi brez
večjega nasprotovanja ljudi zadala udarec, ki ga je pripravljala. Z nenadno pre-

35.7 Page 347

▲back to top


BiS 6 — 39. poglavje
347
iskavo hiše oratorija naj bi dobili v roke kak dokument, ki bi dajal pretvezo za
sum, in na tej osnovi izvedli sodni proces. Zadostovala bi še tako majhna dvou-
mna besedica v kakem pismu. Bili so prepričani, da bodo dosegli svoj cilj, ker so
ga za vsako ceno hoteli doseči, in don Boska za vedno onemogočili, ga zaprli v
ječo ali poslali v prisilno zastraženo bivališče.
Tako je don Boskova ustanova, ki ga je v 19 letih stala toliko truda in skrbi,
potu in odpovedi, bila v nevarnosti, da jo bo uničil politični vrtinec. Govorilo
se je o pretnjah proti vsem, ki so skrbeli za kruh fantom v zavetišču in za ugle-
dno zaposlitev vsem, ki so zapustili oratorij. Bali so se, da bodo zaprli zavetišče,
razgnali vse dečke in jih postavili na cesto ali jih vrnili ubogim družinam, od ko-
der so prihajali, ter jim tako uničili vse upanje na boljšo prihodnost. Istočasno
so grozili z zaprtjem še drugih vzgojnih zavodov in z ječo tako škofijskim kakor
redovnim duhovnikom.
Don Bosko pa je brez velikega vznemirjenja, kakor smo videli že v prejšnjih
poglavjih, čakal na poseg blažene Device Marije.
Končno je Farini, potem ko je malo odlagal, ukazal kvestorju, naj opravi stro-
go preiskavo v oratoriju.
Vendar ni bil za vse trpinčenje odgovoren samo on. Del odgovornosti je šel
tudi na račun grofa Kamila de Cavourja. To je bil njegov značaj: velikodušne ob-
ljube, prijazno ravnanje z vsemi in potem zahrbtni nizki udarci. Ukaz za prei-
skavo ni nosil njegovega podpisa, toda bil je dobro poučen o stvari, saj bi ga kot
ministrski predsednik mogel in moral preprečiti. Pravimo moral, ker je dobro
vedel, da oratorij ni bil tisto, kar so o njem pisali časopisi. Že dolga leta je poznal
don Boska in je imel jasne dokaze za miroljuben in dobrodelen značaj njegove
ustanove. Celo je, kakor smo že poročali, v začetku prihajal ob prazničnih dneh
v oratorij, se pogovarjal z dečki in se veselil, ko jih je opazoval pri igri. Še več,
ob praznikih je prihajal na cerkvene obrede in se več kot enkrat udeležil pro-
cesije v čast sv. Alojzija Gonzagi, pri kateri je v eni roki nosil svečo, v drugi pa
pesmarico in prepeval himno Infensus hostis gloriae (zlobni sovražnik slave)
v čast svetniku. Kolikokrat je prisilil don Boska, da je prišel k njemu na kosilo,
ga nadvse ljubeznivo sprejel, prebil cele večere v prijetnem razgovoru z njim,
ga vpraševal o oratoriju, dečkih in preventivnem sistemu! Kljub vsemu temu
je, predan sektam, dovolil preiskave oziroma je, kakor je bilo v tistih dneh spo-
ročeno don Bosku, svojim kolegom povedal: »Prepričan sem, da je nesmiselno
preiskovati don Boska, ker je veliko bolj prebrisan kot mi. In potem: ali sploh
ima kaj na vesti ali pa je v tem trenutku storil vse potrebne korake, da se vam
izmuzne. Sicer pa naredite, kakor se vam zdi prav.«

35.8 Page 348

▲back to top


348
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Povod za to nezaslišano odločitev je dalo neko pismo mons. Alojzija Fran-
sonija iz Lyona, namenjeno don Bosku. V njem mu ugledni izgnanec sporoča,
da računa nanj pri izvedbi zelo zaupne naloge, s katero bi naredil veliko uslugo
nadškofiji. Prosil ga je, naj poskrbi, da bi dobili v roke župniki njegovo zaupno
pastirsko pismo, v katerem jim daje navodila, kako naj se ravnajo sredi takih
bojev, ki jih bojujejo za pravico. Istočasno ga prosi, da bi mu sporočil, kako bi
mu mogel poslati tista pastirska pisma, ne da bi prišla v roke vladi. Če bi imel
kake težave ali bi se bal kakih zapletov, naj mu sporoči. V vsakem primeru pa ga
prosi za skorajšnji odgovor.
Pismo ni prišlo na naslovnika. Malo pozneje je neki prijatelj izročil don Bo-
sku listek, na katerem je nadškof tožil, zakaj mu don Bosko ni odgovoril, in da
glede naročila ni treba nič storiti, saj se je v ta namen obrnil na druge osebe, da
bodo župniki dobili v roke omenjena navodila. Šele nekaj let pozneje je mogel
don Bosko zvedeti za ta novi dokaz zaupanja njegovega nadškofa.
Toda kako se je moglo izgubiti prvo pismo? So ga prepoznali in zaplenili na
pošti po ministrovem naročilu?
Ker don Bosko ni nič vedel o tem nevarnem pismu, je bil miren, ko je tri dni
pred preiskavo v noči od srede na četrtek imel sanje, ki so mu, kakor koli jih že
razlagamo, prišle zelo prav. Sam je takole pripovedoval:
»Zdelo se mi je, da sem videl vstopiti v mojo sobo trumo malopridnežev, ki
me je onemogočila, prebrskala vse moje papirje, prevrgla vse, kar ni bilo pribi-
to, in naredila nered, ki ga ni mogoče opisati.
V tistem trenutku me je eden izmed njih mirno in ljubeznivo vprašal: – Za-
kaj niste spravili na varno tistega spisa? Bi vam bilo prav, če bi ta pisma vašega
nadškofa dobili v roke in bi vam pripravila veliko nevšečnosti pa tudi nadškofu?
In pisma iz Rima so položena sem (zdi se, da ste jih popolnoma pozabili) in je po-
kazal prostor. In one druge tja? Če bi jih spravili na varno, bi se rešili vseh nadlog.
Drugo jutro sem sanje pripovedoval kot igro moje domišljije. Kljub temu pa sem
marsikaj spravil na svoje mesto in nekaj stvari, ki bi jim bilo mogoče razlagati v
mojo škodo, sem spravil drugam. To so bila pisma, ki so bila sicer zaupne narave,
niso pa imele nikakršne povezave s politiko ali z vlado. Vendar bi kot prekršek
lahko šteli vsako navodilo papeža ali nadškofa, kako naj se ravnajo duhovniki v
primeru negotovosti. Ko so se začele preiskave, sem spravil drugam vse, kar bi
moglo dati najmanjši povod za kakršne koli politične povezave s komer koli.«
To je tudi razlog, zakaj imamo na voljo tako malo pisem iz prvih časov ora-
torija. Don Bosko je moral v teh nevarnih okoliščinah uporabiti svoje najbolj

35.9 Page 349

▲back to top


BiS 6 — 39. poglavje
349
zaupne fante, ki so v tisti naglici, ko niso točno razumeli ukazov, del teh spisov
sežgali, poskrili ali pa jih raznesli k zaupnim osebam v Turinu. Zato se je večina
teh dragocenih listin, ki so vsebovale odnose s Svetim sedežem, nekaj pisem
Pija IX., don Boskove prepise pisem papežu, dopisovanje z nadškofom po letu
1851, pisma državnikom in ministrom, zapiske sanj, ki jih je don Bosko točno
hranil v svojo spodbudo, opis milosti preblažene Device Marije, izredna pa tudi
čudežna dejanja njegovih fantov, kakor tudi predmete, ki bi lahko bili nevarni
ali samo sumljivi, izgubila. Ni bilo časa za premišljeno izbiro. Nemalo teh spisov
je hranil pri sebi Jožef Buzzetti, ki pa jih je zaradi don Boskove varnosti uničil.
Za nekatere so pozabili, kam so jih skrili, tako da so jih pred nekaj leti odkrili
pod nekim tramom v cerkvi sv. Frančiška Saleškega.
Vendar se ne smemo preveč čuditi zaradi takega uničenja, ker so dejstva
pokazala, da taka naglica ni bila neutemeljena. Čemur se je don Bosko najbolj
čudil, je bilo dejstvo, da so preganjalci brskali zlasti na tistih krajih, kjer so prej
bili tisti papirji, se pravi mestih, ki so mu bila pokazana v sanjah.
Don Bosko si je te žalostne dogodke globoko vtisnil v spomin, prav tako ka-
kor preiskave tri leta pozneje, in si jih zapisal. V rokopisu je dodal kratek uvod. Iz
nekaterih stavkov je mogoče sklepati, da je hotel temu delu posvetiti večjo skrb
in opisati okoliščine, v katerih je živela Cerkev v Italiji in še zlasti v Piemontu. Tu
bi navedel različne razloge za sovraštvo sektašev proti papežu in duhovščini, ki
mu je ostala zvesta v smislu starega načela za disciplino: Miles pro duce, dux pro
causa militat (Vojak se bojuje za poveljnika, poveljnik pa za določen cilj).
Toda ali ni imel časa, da bi napisal zasnovano delo, ali pa je spremenil mnenje
o celi zadevi, dejstvo je, da je opisal samo dogodke, kakor so se zvrstili. Rokopis
je hranil pri sebi. Iz njega posnemamo, kar smo že povedali ali bomo še povedali.
Dodali bomo nekaj okoliščin, ki so jih poznali takratni gojenci, pa jih je on opustil.
Podali bomo že omenjeni predgovor, ki ima naslov: Razlog tega spisa.
Da bi ustregel mnogim prošnjam, ki mi prihajajo z raznih strani, da bi ohranil spo-
min na dogodke leta 1860, sem menil, da je primerno, da opišem glavne dogodke prei-
skav, ki jih je vlada odredila v naši hiši v Valdoccu.
Moj namen je podati zvest prikaz dogodkov v tistem času preizkušnje: prikazal jih
bom dobesedno, po resnici, brez namena, da bi koga obsojal ali zagovarjal. Če bi se v čem
motil ali bi izrazil mnenje, ki se ne spodobi katoliškemu duhovniku, sem pripravljen prek-
licati vse tisto, kar bi glede na vero moglo zaslužiti grajo.
Napisal sem to za svoje sinove salezijance in upam, da jim bo služilo v pouk in svarilo.
V pouk. Če bi Božja previdnost dopustila, da bi se kateri izmed naših članov znašel v po-

35.10 Page 350

▲back to top


350
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
dobnih okoliščinah, naj poskusi govoriti z nosilci oblasti. Ugotovil sem, da so v določenih
neprijetnih odločitvah v škodo katoličanov ministri ukazali prve poteze in se potem niso
več zanimali za potek vse do skrajnih posledic svojih ukazov. Skoraj vedno so bili podreje-
ni tisti, ki so čez vso mero prignali nevredno vznemirjanje.
Ti so tudi največji goljufi, skušajo s svojo gorečnostjo napredovati v karieri. Tem lju-
dem je malo mar, če uničijo kakega človeka. Pogosto spreminjajo in po svoje krojijo dejstva,
da se pokažejo neskrupulozni. Želijo, da jih imajo za bistrovidne. Trdijo, da niso oni nare-
dili zakonov in ukazov, in so zato nepopustljivi in nečloveški. Medtem pa se predstojniki,
bodisi zato, ker jim ni treba nikomur dajati obračun, bodisi zato, ker nimajo kaj več pri-
čakovati, ker so že vse dosegli, bodisi zaradi popularnosti, zaradi katere bi radi ohranili
svoje mesto, bodisi zato, ker jim ugaja, da jih hvalijo zaradi njihove lojalnosti, in zato, ker
se v zaupanju zatekajo k njim, bodisi zato, ker bi mogoče nekega dne potrebovali pomoč
prosilca ali stanu, ki mu pripada, bodisi zaradi vzgoje, ki so jo prejeli, bodisi zaradi dobre-
ga imena in ugleda, ki bi si ga s tem pridobili, mogoče zaradi olike ali naravne dobrote se
kažejo bolj človeški, pametni, popustljivi kot njihovi podložniki. Ko je potem pravica jasno
na dlani, je mogoče upati, da jo bodo tudi priznali. Vsekakor pa zaradi ljubezni do Jezusa
Kristusa ne smemo bežati pred ponižanji.
Če jih bomo torej obiskali in se z njimi pogovarjali, bomo z nekaj besedami dosegli
več kot z mnogimi še tako lepo in modro napisanimi stranmi.
Če se bomo držali teh pravil, bomo lahko obrazložili naše preteklo ravnanje in napo-
vedali prihodnje, kajti osebna razlaga naših dobrih namenom dostikrat odpravi zle misli,
ki bi se mogle nakopičiti v glavah nekaterih ljudi. Tak način ravnanja je veliko bolj po-
mirjevalen in pogosto pridobi celo najbolj zagrizene sovražnike. In to ni nič drugega kot
udejanjen nasvet Svetega Duha: Mil odgovor premaga jezo.
Na drugem mestu naj ta navodila služijo za opomin, da se držimo odločno zunaj po-
litike, tudi če se predstavi z vidika dobrega. Toda v vsakem primeru in v vsakem težavnem
položaju je treba moliti, v srcu naj se obujajo pogosti vzdihljaji, da prejmemo od Boga
razsvetljenje in milost. Potem pa prostodušno povejmo resnico in spoštljivo, vendar jasno
in odločno odgovarjajmo tistemu, ki ima oblast. Če imamo možnost, da povzamemo be-
sedo, izrabimo priložnost in prikažimo razloge za naše delovanje. Ko govorimo s svetnimi
osebami, omenimo na splošno naše religiozne motive ter podčrtajmo zlasti tiste dejavno-
sti, ki kažejo poštenost našega delovanja in ki jih svet pozna pod izrazom filantropija, ki
jih pa mi v našem religioznem jeziku imenujemo krščanska ljubezen.
Bog naj nam pomaga, da bomo premagali težave, ki so na žalost neizogibne na tem
svetu, ki, kot pravi evangelij, ves tiči v zlu. Presveta Devica naj od svojega Sina izprosi v
tem času dneve miru, da bomo mogli ljubiti Boga in mu služiti tukaj na zemlji, da ga bomo
nekoč mogli večno slaviti v blaženi večnosti. Tako bodi.
Bilo je leta 1860. Politični nemiri so pretresali Evropo, Italija pa je bila središče doga-
janja. Ena izmed strank ali bolje ena izmed strankic, ki si je nadela ime liberalnih demokra-
tov ali preprosto Italijanov, je oznanjala revolucijo, začenši od kraljeve hiše pa do najbolj

36 Pages 351-360

▲back to top


36.1 Page 351

▲back to top


BiS 6 — 39. poglavje
351
bornih koč revežev in delavcev. Presenetila je redovne ustanove obojega spola, odpravila
spoštovanje cerkvenih zakonov in uničila ugled rimskega papeža, odpravila cerkveno sod-
stvo, se polastila imetja kapiteljskih cerkva, semenišč in škofijskih nadarbin, zavzela večino
papeških posesti. Upravniki javnih zadev so zato, da bi pokazali, da se ne bojijo nikogar in
da bi ustrahovali ljudi, jih začeli internirati in zapirati.
Kogar so šteli za nasprotnika njihove politike, so ga zaprli v ječo ali v hišni pripor, se
pravi, da so ga poslali v izgnanstvo v določene kraje za čas, ki bi ga določila vlada. Priza-
detega sploh niso zaslišali in ni mogel dokazati svoje nedolžnosti.
Domači pripor se je navadno začel s hišno preiskavo, ki je bila neke vrste zakonit
uboj. Pod plaščem zakonitosti je država preiskala hiše tistih državljanov, ki jih je kak ova-
duh nakazal za krive, kar je pomenilo, da niso bili revolucionarji. Državni organi so v takih
primerih vse natančno preiskali, da bi odkrili pisma, načrte ali karkoli že proti vladi, in to
imenovali corpus delicti (predmet prekršitvenega dejanja).
Enajstkrat je bila naša hiša počaščena s takimi hišnimi preiskavami. Opisal bom eno,
da si bomo mogli predstavljati, kakšne so bile druge.
Don Boskova srčnost je premagala vse. V 22. poglavju Pridigarja beremo:
»Tramovje, oprto na temelje zgradbe, se ne razbije, tako se tudi ne razbije srce,
ki je oprto na dober nasvet. Odločitve pametnega človeka ne bodo trpele škode
zaradi strahu v nobenem času. Kdor je trden v Božjih zapovedih, je lahko brez
strahu.«

36.2 Page 352

▲back to top


40.
poglavje
Dva jezuita v ječi – Don Bosko in deček, ki ga je priporočil minister Farini
– Financarji obiščejo oratorij – Prvo srečanje z don Boskom in vprašanje
pooblaščenja za hišno preiskavo – Stražarji, upravičen upor, pretnje,
dobrodelnost in obrekovanje – V fantih vre – Don Boskove besede – Stiska
don Alasonattija – Smešni in resni prizori med stražarji in gojenci –
Policijski pas in preiskava – Neprimeren izziv spet popravljen – Osebna
preiskava – Košara raztrganih pisem in odvetnik – Pozabljeni telegram –
Prebiranje pisem – Dogodivščine – Spisek dolgov – Papeški breve –
V knjižnici
Bilo je 26. maja, dan pred slovesnim praznikom binkošti. Prejšnji večer je
policija sodno preiskala neko hišo, kjer sta stanovala dva jezuita, p. Protasi in
p. Sapetti, ki je bil bolan. Policija je oba izročila stražarjem, ki so ju za en dan in
dve noči zaprli v podzemsko ječo palače Madama.
Ko se je don Bosko po svojem skromnem kosilu proti drugi uri popoldne
mudil na stopnicah, da bi se umaknil v svojo sobo, se je pri vhodu v stebrišče
pojavila neka revna mati, ki je spremljala svojega sina s pismom od notranjega
ministra z naslednjo vsebino:
NOTRANJE MINISTRSTVO – 5. oddelek. – Št. 1345
Turin, 21. maja 1860
Gospod teolog Leonard Murialdo je sporočil podpisanemu, da je bil fant Tomaž Pel-
legrino sprejet v Zavetišče sv. Frančiška Saleškega v Valdoccu.
Medtem ko podpisani izraža duhovniku don Janezu Bosku, rektorju imenovanega za-
vetišča, zahvalo za sprejem tja poslanega fanta, mu obenem sporoča, da je na osnovi pisma
z dne 27. aprila preteklega meseca bil imenovanemu Zavetišču dodeljena podpora 100 lir iz

36.3 Page 353

▲back to top


BiS 6 — 40. poglavje
353
blagajne tega ministrstva, ki jih imenovani lahko dvigne v pokrajinski blagajni tega mesta.
Po naročilu ministra C. SALINO
Medtem ko je don Bosko skupaj s klerikom Caglierom prebiral tisti dopis,
so vstopili trije gosposko oblečeni moški. Eden ju je prekinil:
»Radi bi govorili z don Boskom.«
»Tukaj sem,« je odgovoril don Bosko. »Prosim vas, da za trenutek počakate.
Odločiti moramo v zadevi dečka, čigar dopis imamo v rokah.«
»Nimamo časa čakati,« je drugi suhoparno odgovoril.
»S čim vam morem potem postreči, če se vam tako mudi?«
»Moramo z vami zaupno govoriti.«
»Stopite sem v prefektovo sobo.«
»Ne v prefektovo, temveč v vašo sobo.«
»Toda sedaj ne morem tja.«
»Morate priti. Stvar je nujna.«
»Kdo ste in kaj hočete od mene?«
»Prišli smo zaradi hišne preiskave.«
Tedaj je don Bosko spregledal, kar je na začetku samo sumil. Oni drugi je na-
daljeval: »Da, gospod. Imamo ukaz, da preiščemo oratorij do zadnjega kotička in
sporočimo oblasti, ali smo kaj našli, kar bi moglo ogrožati varnost države. Žal nam
je, da vas motimo, toda ukaz od zgoraj nas sili, da opravimo to neprijetno zadevo.«
»Ste prepričani, da se don Bosko ukvarja s politiko?«
»Mi nismo prepričani o ničemer, mi se samo pokoravamo. Bodite tako pri-
jazni in pojdite z nami.«
»Da bi vas spremil? Kdo pa ste vi?« je don Bosko odvrnil z odločnim glasom.
»Kako? Ali nas ne poznate? Bi se radi šalili? Že več let imava opravka drug
z drugim.«
»Nikakor ne. Gospod, jaz vas ne poznam in ne poznam nobenega izmed teh
drugih gospodov.«
»No, prav,« je odgovoril tisti, ki se je zdel, da je vodja, »jaz sem odvetnik
Grasso, odgovoren za javno varnost, in ta dva sta advokat Tua in advokat Gras-
selli, iz finančnega resorja.«
»Imate kak ukaz, kakor ga predvideva zakon?«
»Ne.«
»Kdo vas potem pooblašča, da naredite to preiskavo?«
»Pooblaščencem ni treba, da bi jih kdo pooblaščal.«
»Oprostite, gospodje. Recimo, da ste pošteni ljudje. Lahko bi se pa tudi mo-
til. Dokler mi ne boste pokazali pooblastila z vsemi podatki o vaši nalogi, vas

36.4 Page 354

▲back to top


354
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
nisem dolžan sprejeti ne v svoji sobi ne kje drugje v tej hiši. Znal se bom tudi
braniti.«
»Kako? Se boste drznili upreti oblasti?«
»Jaz sem zvest podložnik, jaz spoštujem oblast in zahtevam, da jo spoštuje-
jo tudi drugi. Vendar nočem nikakršnega nasilja.«
»To ni nikakršno nasilje. Ali nas hočete prisiliti, da uporabimo silo?«
»Dobro boste morali premisliti, preden boste v moji hiši uporabili silo. Usta-
va zagotavlja nedotakljivost prebivališča miroljubnim državljanom. Vsako nasi-
lje proti moji osebi štejem za nasilje proti nedotakljivosti bivališča, za kar vas
lahko tožim.«
Poverjenik in druga dva so se spogledali. Niso prinesli s seboj ukaza za pre-
iskavo hiše, ker so mislili, da bo zadosti že sama njihova navzočnost, da bi se
don Bosko uklonil njihovi volji. Mogoče so pa tudi nalašč pustili ukaz na sodi-
šču. »Torej,« so povzeli besedo, »don Bosko ne verjame našim besedam?«
»Nisem rekel, da ne verjamem, pravim pa, da če hočete vstopiti v mojo hišo,
morate za to pokazati uradni ukaz.«
Med tem prerekanjem med don Boskom in gospodi se je po dvorišču in
stopnicah razporedilo 18 mož javne varnosti, deloma v uniformah, deloma pa
v civilu. Nekaj jih je stalo na straži pred oratorijem, da bi preprečili vstop vsem
nepoklicanim. Zdelo se je, kot da bi sodna oblast zamenjala ubogo sirotišnico za
avstrijsko trdnjavo, ki bi jo bilo treba v napadu zavzeti. Odpravnik Grasso, nepo-
trpežljiv zaradi tako dolgega pregovarjanja, je verjetno zato, da bi preplašil don
Boska, dal znamenje nekaj stražarjem in potem s strogim glasom nadaljeval:
»Nas boste torej popeljali v svojo sobo?«
»Jaz vas ne bom popeljal in vas ne morem popeljati, dokler mi ne pokažete,
kdo vas pošilja, s kakim pooblastilom in zakaj. In dobro se pazite, da ne boste
začeli s silo, ker bom v tem primeru začel kričati 'tatovi, tatovi!' in po vsem
oratoriju biti plat zvona. Poklical bom na pomoč vse svoje fante in sosede proti
skrunilcem domačega svetišča in vas tako prisilil, da se boste umaknili. Res je,
da me lahko odvedete v ječo, toda v tem primeru bi storili graje vredno dejanje
pred Bogom in pred ljudmi.«
To je izgovoril popolnoma mirno in uravnoteženega duha. Ko je končal,
se je eden izmed stražnikov približal, da bi ga prijel. Toda Tua in Grasselli sta
končno uvidela, da je don Boskova zahteva utemeljena. Poverjenik je popustil
in dejal: »Če je mogoče, uredimo stvari po mirni poti.« Nato je dejal svojemu
kolegu: »Pojdite po ukaz, ki smo ga pustili na sodišču.« Odvetnik je takoj odšel,
toda trajalo je vsaj pol ure, preden se je vrnil.
V tistem času je don Bosko končal pogovor z dečkom in z materjo, ki se ni
premaknila od tam, temveč je vsa presenečena poslušala razgovor, čeprav ni ve-

36.5 Page 355

▲back to top


BiS 6 — 40. poglavje
355
dela, za kaj gre. Don Bosko pa ni mogel uskladiti tega ministrovega priporočila,
ki ga je sicer predvideval, s pretnjo preiskave in z ječo. Je šlo za ponaredek? Je
bila to nastavljena zanka? Ali pa so izdale ukaz podrejene oblasti, ne da bi za to
vedel notranji minister? Don Bosko se je z materjo domenil o nekaterih pogojih
za sprejem, dečka pa je brez nadaljnjega sprejel med svoje z besedami: »Dragi
sinko, ostal boš tukaj z menoj in jedel don Boskov kruh.«
Bil je zadovoljen, ker mu je Božja previdnost dajala priložnost, da je vračal
dobro za hudo tistim, ki so, namesto da bi bili zadovoljni, da se je zmanjševalo
število potepuhov in je družba dobivala dobre državljane, vračali usluge s so-
vražnostmi in ravnali z njim kot z nasprotnikom in prekucuhom javnega reda.
Medtem je zvonec zazvonil drugo uro in fantje so se umaknili: nekateri v šolo
in drugi v svoje delavnice. Vendar so se nekateri, ki so prišli ven ali so ostali zunaj,
zavedeli, da se pripravlja nekaj pomembnega. Bilo je zadosti, da so videli toliko
stražarjev, ko so pričakovali tatu ali morilca. Tako se je kot blisk razširil glas, da
hočejo don Boska odpeljati v ječo. Saj je pred vrati že čakala kočija. Glas o tem je
povzročil preplah in razburjenje po celi hiši. Fantje niso več hoteli ostati v šoli ali
v delavnicah in so jokaje ali kriče zahtevali, da jih pustijo branit njihovega očeta
ali iti namesto njega ali z njim v ječo. Prizor je bil tako razburljiv, da se nekdanji
gojenci tega vedno spominjajo s solzami v očeh. Učitelji in mojstri so se morali ne-
malo truditi, da so dečke pomirili in jih prepričali, da za don Boska ni nikakršne
nevarnosti. Če bi se zgodilo kaj takega, bi jih oni sami obvestili in jih vodili k nje-
govi obrambi. Klerik Janez Cagliero je moral nastopiti in miriti sedaj ene sedaj
druge ter jim govoriti, naj bodo mirni. Vsem pa je priporočal, naj goreče molijo.
Nekaterim večjim fantom so dovolili izhod. Ti so prišli k don Bosku in ga
po tiho vprašali: »Če nam dovolite, bomo udarili in vas rešili teh razbojnikov.«
»Nikakor ne,« je odgovoril. »Prepovedujem vsako besedo, vsak gib, ki bi
mogel užaliti kogar koli. Ne bojte se. Vse bom sam opravil. Pojdite na svoja mes-
ta in opravljajte svoje dolžnosti, obenem pa pomirite tovariše, naj se ničesar ne
bojijo.«
Brez teh pomirjevalnih in miroljubnih besed bi se tisto popoldne zgodilo
gotovo kaj hudega, kajti v srcih in mislih fantov je vladalo tako razburjenje, da
bi se za obrambo don Boska dali tudi razkosati.
Prav tako je bil ves v skrbeh dragi prefekt don Viktor Alasonatti, don Bosko-
va desna roka. Nič manj kot gojenci se je bal, da bi don Boska zaprli v ječo, in to
prepričanje takole razlagal: »Med toliko pismi, ki jih te dni prejema don Bosko,
je mogoče tudi katero, ki govori o vladi nasprotni politiki in ne odobrava pri-
ključitve Romagne. Tako pismo, ki ga ni on podpisal, bi lahko služilo za pretve-
zo, da bi nastopili proti njemu s silo. O, jaz ubogi revež, če bi se zgodilo kaj

36.6 Page 356

▲back to top


356
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
takega! Kaj bi počel brez don Boska v hiši? Veliko bolje bi bilo, če bi vrgli v ječo
mene.« Dobri duhovnik se je pri teh besedah do solz raznežil in se ponujal, da
bi šel on v ječo namesto don Boska.
Stražniki so se razpostavili v vseh nadstropjih in zastražili vsa vrata, vse
kote na hodnikih in vse izhode. Zlasti so bili pozorni na stranišča, da ne bi kdo
metal vanje pisem in spisov. Pri vsem so se slišale tudi smešne in togotne be-
sede, ko je kateri moral iti na stran, pa mu stražnik ni dal. Drugi policisti so se
približali skupinam na dvorišču in obenem pazili na don Boska. Fante pa, ki so
se vračali iz mesta z dela, ali tiste, ki so morali iti ven po nujnih opravkih, so
natančno pregledali in pretipali, jim preiskali žepe in ukazali celo sezuti čevlje.
Končno je prispel hitri sel z dekretom. Tedaj je odposlanec s pravniškim
oblačilom in obdan s peterimi policisti s hripavim, a slovesnim glasom preb-
ral: »V imenu zakona ukazujem hišno preiskavo duhovnika Janeza Boska.« Ko
je to spregovoril, mu je pokazal omenjeni ukaz, v katerem je bil dan tudi ukaz
za hišno preiskavo kanonika Ortalda, duhovnika Jožefa Cafassa in grofa Caysa.
Prvima dvema bi morali hišo preiskati nekaj dni pozneje, slednjemu pa meseca
februarja 1862. Verjetno je odposlanec pustil v sodnijski pisarni ukaz zato, da
don Bosko ne bi zvedel za te nadrobnosti.
Odstavek, ki se je tikal don Boska, se je glasil: »Na ukaz notranjega ministr-
stva naj se natančno preišče hiša teologa Janeza Boska, vsak kot hiše. Osumljen
je nevarnih zvez z jezuiti, nadškofom Fransonijem in papeškim dvorom. Če bi
se našla kaka stvar, ki bi mogla zanimati sodno oblast, je treba preiskovanega
takoj pripreti.«
Ko je don Bosko prebral ukaz, je vrnil list, rekoč: »Če je tako, vam dovoljujem,
da izpolnite svojo nalogo, ker ste me primorali s silo. Pri vsem tem pa bi se lahko
zakonito uprl preiskavi, ker je v ukazu napačno navedena oseba, ki naj jo preiščejo.
Saj pravi 'natančna preiskava teologa don Bosca'. Gospodje, jaz nisem teolog. Je pa
v Turinu neki drug duhovnik, z istim imenom, in je doktoriral iz teologije.« V tistem
trenutku je prispel sodnik kvestor Chiappusso, ki je opazil, da gredo stvari prepo-
časi, ker se je don Bosko uprl izvedbi ukaza. Ko je slišal zadnje besede, je vzkliknil:
»Kaj še, nič ne bomo preverjali akademskih naslovov! Kar naprej, na delo!«
Vsi so se povzpeli po stopnicah k don Boskovi sobi. Zadaj so šli trije stra-
žarji.
Nad vrati v knjižnico so bile v zid zapisane besede: Hvaljeno in češčeno
naj vedno bo presveto ime Jezusa in Marije. Odvetnik Tua je napis zaničevalno
prebral, toda don Bosko je ves zbran odgovoril: »Naj bo vedno češčeno.« In pre-
den je oni nehal brati vzdihljaj, napisan nad naslednjimi vrati blizu vrat njegove
spalnice, se je obrnil in ukazal, da si morajo vsi sneti pokrivalo. Ko je videl, da

36.7 Page 357

▲back to top


BiS 6 — 40. poglavje
357
nihče ne uboga, je dejal: – Začeli ste svoje delo s sramotenjem, sedaj ga morate
dopolniti s primernim spoštovanjem. Zato ukazujem vsem, da se odkrijete. Na
te odločne don Boskove besede so vsi menili, da se morajo pokoravati. Tedaj je
don Bosko končal: Ime Jezusa, učlovečene besede.
Ko so vsi skupaj s še dvema stražarjema stopili v sobo, se je don Bosko pre-
pustil njihovemu početju. Začel se je sramoten prizor. Sodni uslužbenci so ga
začeli pretipavati, mu preobračati žepe, pregledali beležnico, denarnico, talar,
hlače, telovnik, robove obleke in celo čop na biretu. Začela se je preiskava hiše,
z namenom, da bi našli, kakor so se izražali, dejstvo, ki dokazuje hudodelstvo.
Ker se je vse to dogajalo na nadvse grob način, so ubogega duhovnika suvali
sem in tja, tako da so mu ušle besede: »Et cum sceleratibus reputatus es« (In
prišteli so ga med razbojnike).
»Kaj pravite?« ga je vprašal eden izmed njih. »Pravim, da vi delate usluge
meni, kakor so nekoč nekateri delali usluge Božjemu Odrešeniku.«
Po osebnem pregledu so začeli preiskovati dve sobi, katerih ena je služila
za knjižnico. Najbolj se je preiskovalna komisija zapičila v košaro s papirnimi
odpadki, ovojnicami, cunjami, smetmi in podobnim. Odvetnik Grasselli, ki jo je
prvi zagledal, je videl ovojnico z znamko papeške države.
»Dajte to meni,« je vzkliknil. In da se nihče ne dotakne tega.«
»Stražarji, natančno pazite,« je dodal poverjenik »in čuvajte vsako stvar.«
Tedaj je sodniški odpravnik, skupaj s kolegi, v upanju, da bo našel kako pa-
peževo pismo, začel preverjati pismo za pismom, koščke papirja in vsako drugo
malenkost, drezal dolgo časa po smeteh in prahu, kakor da bi šlo za iskanje
zaklada. Pri tem tako umazanem opravku si je gospod umazal ne sicer vsak-
danjo obleko in obraz. Z obraza mu je tekel pot in bil je podoben ljudem, ki na
smetiščih brskajo po odpadkih, če bi mogoče našli sold, s katerim bi si kupili
kruh, da bi preživeli dan.
»Zelo mi je žal,« je povzel besedo don Bosko.
»Kaj vam je žal?« je vprašal Grasselli.
»Žal mi je, da vidim človeka vašega stanu pri takem delu.«
»Imate prav. Toda dolžnost, čast, naloga ...«
»Za vse vas mi je žal,« je nadaljeval don Bosko. »Prepričan sem, da bi se ne
spuščali v take posle, če bi bili zares svobodni. Zase vam lahko zagotovim, da
bi bil raje cestni pometač, kakor si mazal osebo in obleko v tej nesnagi. In po-
tem odvetnik, sodnik, javni funkcionar, človek, ki je na kraljevi univerzi dosegel
doktorat in potem tako odlično službo javnega tožilca s popolnoma neodvisnim
položajem, pa opravlja taka poniževalna dela.«
»Res je. Imate prav. Toda to je prekleta nuja.«

36.8 Page 358

▲back to top


358
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
»Končamo,« je dejal odposlanec. »Don Bosko, izročite nam listine, ki jih iš-
čemo, in bo vsega konec.«
»Bodite tako prijazni in mi povejte, kaj želite od mene.«
»Hočemo od vas listine, ki zanimajo sodno oblast.«
»Ne morem vam dati česa, česar nimam.«
»Ali mogoče lahko tajite, da nimate papirjev, ki bi mogli zanimati sodišče?
Spise, ki imajo povezavo z jezuiti, s Fransonijem, s papežem?«
»Rad bi vam ustregel. Toda najprej mi odgovorite, ali verjamete v to, kar
vam bom povedal.«
»Seveda bomo verjeli, če boste le povedali resnico.«
»To pomeni, da niste pripravljeni, da bi mi verjeli, zato je vsaka moja izjava
brez pomena.«
»Seveda vam verjamemo,« je dejal odvetnik Grasselli.
»Verjamemo vam kakor evangeliju,« so dodali drugi.
»Če mi verjamete,« je nadaljeval don Bosko, »potem kar nadaljujte svoj po-
sel, ker niti v tej sobi niti v katerem koli kotu te hiše ne boste našli najmanjše
stvari, ki ne bi bila vredna poštenega duhovnika. Se pravi, da ni ničesar, kar bi
vas moglo zanimati.«
»Toda kljub vsemu,« je nadaljeval odvetnik Tua, »so nam zagotovili, da je
pri vas corpus delicti in da ga bomo tudi našli, če bomo le vztrajno iskali.«
»Kaj me potem vprašujete, če mi nočete verjeti. Toda povejte mi, ste mogo-
če prepričani, da sem jaz nor?«
»Nikakor ne.«
»Če torej nisem nor, ali potem mislite, da sem kje pustil stvari, ki bi mi mog-
le biti v škodo, ki bi me mogle izročiti vašim rokam? In če bi jih tudi imel, bi jih
gotovo pred vami skril. Sedaj pa kar nadaljujte svoje iskanje in prepričali se
boste, da sem govoril resnico.«
Ko so pregledali košaro in ničesar našli, so stopili k don Boskovi pisalni
mizi, da bi pregledali vse zapiske. Don Bosko se je malo prej spomnil, da je tam
pustil ležati predmet, ki bi mu mogel povzročiti velike preglavice. Bil je to listek
s prepisom šifrirane brzojavke, ki ga je vlada pred nekaj tedni poslala enemu
izmed oddelkov uprave. Prišel mu je v roke po čudnem naključju. Neki fant tele-
grafist, ki je nekoč obiskoval oratorij, je odposlal brzojavko in ga kar tako, ne da
bi kaj razumel, za šalo prepisal in ga imel v denarnici. Ko je srečal na cesti don
Boska, mu ga je pokazal in on, ki je bil izveden v razreševanju takih sporočil, ga
je prosil, naj mu ga izroči.
»Vzemite in se zabavajte,« mu je smeje se odgovoril telegrafist. Ko je don
Bosko prišel domov, je sedel za mizo in skušal razvozlati uganko. Ni trajalo

36.9 Page 359

▲back to top


BiS 6 — 40. poglavje
359
dolgo, pa je imel ključ. Bilo je pet ali šest parov arabskih števil, pred katerimi
je bil vedno Naj se da z naslednjimi pomeni: Naj se ničesar ne da Garibaldiju,
naj se odkloni vse, kar ukazuje, pač pa naj se mu da, da vzame vse, kar hoče.
Garibaldi se je odpravil osvajat Sicilijo in pri neki obmorski topniški enoti na-
ložil orožje in strelivo, medtem ko so stražarji dobili ukaz, naj nič ne vidijo.
Sedaj je brzojavka ležala na mizi skupaj s prevodom, ker ga je don Bosko
želel poslati škofu v Ivreji, ki je zbiral take in podobne zgodovinske dokaze. Če
bi padel v roke preiskovalcem, bi lahko obremenil telegrafista zaradi izdaje taj-
nosti, don Boska pa prikazal kot sodelavca v zaroti, ki izrablja državne tajnosti
proti vladi. Tedaj je don Bosko sedel, spretno potegnil listek k roki, ga s prsti
spremenil v majhno kroglico, ga spustil na tla in postavil nanj nogo. Nihče ni
opazil tega rokohitrskega posega.
Odprli so vse omare, kovčke, pregraje, železne blagajne, pregledali vsak
košček papirja, tako zasebne kot nezasebne narave, in to z zavzetostjo, ki bi jo
lahko uporabili za kaj bolj pomembnega.
Don Bosko, ki je ugotovil, da se bo stvar zelo zavlekla, je menil, da bi bilo
dobro uporabiti čas za kaj pametnejšega, zato je z mirnostjo, ki nikdar ne za-
pusti tistega, ki zaupa v Gospoda, dejal: »Gospodje, vi kar nadaljujte, kar mislite,
da morate storiti. Jaz bom odpravil svoje dopisovanje. Tako ne bomo izgubljali
časa.« Sedel je za pisalno mizo in začel pisati pisma, s katerimi je bil v zaostan-
ku. Ko je to videl odvetnik Grasselli, mu je dejal:
»Ne smete napisati nobene stvari, ne da bi jo mi pregledali.«
»Nič hudega,« je odgovoril don Bosko. »Kar berite in preverite vse, kar bom
pisal.«
On je torej pisal, oni pa so – pet po številu – prebirali njegova pisma. Toda
še preden so prebrali prvo pismo, je don Bosko že napisal drugo. Tedaj je po-
verjenik dejal:
»Kaj vendar počnemo? Izgubljamo čas z branjem don Boskovih pisem in
puščamo vnemar naše delo, ki smo ga prišli opravit. Ali naj počakamo, da bo
don Bosko nehal pisati svoja pisma? Saj vendar ni tako neumen, da bi pred na-
šimi očmi pisal stvari, ki bi mogle služiti obtožbi proti njemu. Naredimo tako:
Samo eden naj prebira pisma, drugi pa nadaljujmo preiskavo.« In so tako storili.
Tu so se zgodile nekatere dogodivščine, ki so močno razveselile duhove, in
komedija, ki se je odigrala pred očmi vseh, se je spremenila v tragedijo. Ko so
odprli neki predal, so naleteli na zaklenjeno škatlo.
»Kaj je v njej?« so radovedno vprašali.
»Zaupne stvari, skrivnosti,« je odgovoril don Bosko izza svoje pisalne mize.
»Nočem, da bi to kdo poznal.«

36.10 Page 360

▲back to top


360
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
»Kaj zaupnosti, kaj skrivnosti! Takoj pridite in odprite!«
»Ne, ne bom.« Mislim, da ima vsak človek pravico, da ohrani zase stvari,
ki so mu v čast ali sramoto. Zato vas prosim, da se tega ne dotikate. Spoštujte
družinske skrivnosti.«
»Kaj še, skrivnosti! Pridite sem in odprite ali pa bomo škatlo razbili.«
»Ker pretite s silo, se vdam in vam bom naredil uslugo.«
Pri teh besedah se je don Bosko dvignil od mize in odprl pokrov. Potem se je
vrnil k pisalni mizi, nadaljeval pisanje in pustil one, da so po mili volji pregledali
vsebino. Petero preiskovalcev je bilo prepričanih, da so dobili corpus delicti.
Zbrali so se okoli škatle in z odprtimi očmi bolščali v šop papirjev. Odvetnik Tua
je pograbil vse in prepričan, da bo mogel marsikaj odkriti, ponavljal: »To je, kar
iščemo! To je, kar iščemo!« Začel je na glas prebirati liste, tako da so mogli vsi
razločno slišati: »Don Boskov dolg peku Magri za dostavljeni kruh: 7.800 lir.«
»Hm, to ne zanima sodnijske oblasti,« je rekel odvetnik in položil list na
stran. »Za usnje za čevljarje v breme don Bosku 2.150 lir.«
»Toda kake listine so to?« je preiskovalec vprašal don Boska.
»Ker ste že začeli, nadaljujte, pa boste zvedeli.«
Odprli so še tretji, četrti in še veliko drugih listov in v svojo sramoto ugoto-
vili, da so vsi računi za olje, riž, testenine in podobno, kar je bilo treba še plačati.
»Kaj se norčujete iz nas?« je dejal odposlanec don Bosku, ko se je zavedel,
v kakšno kašo se je spravil.
»Jaz se ne norčujem iz nikogar,« je odgovoril. »Nikakor nisem hotel, da bi
zvedeli za moje dolgove. Vi pa ste hoteli videti in vedeti vse, torej potrpimo. Če
bi bili vsaj tako dobri, da bi mi plačali katerega izmed tistih računov, bi naredili
dejanje krščanske ljubezni. Mislim celo, da bi bilo zelo dobro, če bi vse to poka-
zali notranjemu ministru.«
Gospodje so se zasmejali in šli naprej.
Med drugim so v arhivu našli tudi že omenjeni breve papeža Pija IX. in ga
hoteli vzeti s seboj.
»Nočem, da mi ga odnesete,« je dejal don Bosko, »ker je izvirnik.«
»Prav zato, ker je izvirnik,« je odgovoril odposlanec, »ga moramo vzeti s seboj.«
»Dal vam bom prepis.«
»Kje je prepis?«
»Natisnjen je na tej strani tega zvezka Katoliškega branja.«
»Pa ni izvirnik.«
»Saj je isto.«
»Je samo prevod.«
»Tudi izvirno besedilo je zraven.«
»Poglejmo,« je dejal odvetnik Grasselli in začel preverjati vrsto za vrsto,

37 Pages 361-370

▲back to top


37.1 Page 361

▲back to top


BiS 6 — 40. poglavje
361
besedo za besedo. Ko je videl, da je tisk zvest prevod izvirnika, je dejal: »Nam
bolj koristi ta list z italijanskim in latinskim besedilom, tako se bomo laže znaš-
li.« Zadovoljili so se s tiskanim besedilom, izvirnik pa pustili don Bosku, ki ga je
hranil kot dragoceno svetinjo.
Ko so pregledali vse papirje in nič našli, pa vendar trdovratno zagrizeni v
misel, da morajo najti kaj, kar bi moglo zanimati sodišče, in se tako pokazati in
izkazati pred svojimi predpostavljenimi, so se odpravili v sosednjo sobo, ki je
služila za knjižnico. Pregledali so knjigo za knjigo, jih prelistavali, ali bi mogoče
bila notri kaka pisma. Tako se je prašilo, da so se komaj videli. Tedaj se je don
Bosko dvignil s sedeža in odmaknil nogo z brzojavke, ki je bila že čisto pokrita s
prahom iz opeke, ki je služila za pod. Vstopil je v knjižnico in vzkliknil.
»Odlično, dragi gospodje, da ste se odločili za brisanje prahu s knjig. Že
dolgo nisem imel priložnosti za tako pomembno opravilo, ker sem bil vedno
zaposlen. Kdo ve, koliko mesecev in mogoče celo let bi moja knjižnica morala
še čakati na tako temeljito čiščenje, če se ne bi po vaši dobroti opravilo to delo.«
Preiskovalci so stisnili zobe, da ne bi dali čutiti bolečine, ki jih je zadela ob
tej pikri puščici. Toda don Boskova odkritosrčnost jih je prevzela. Eden izmed
njih je našel pismo, v katerem je bila malo preveč klerikalna misel: v vseh časih
so tisti, ki so hoteli uničiti vero, začeli preganjati njene služabnike. Bili so že
zadovoljni s tem odkritjem, ko je eden izmed njih pod tem napisom bral: Marco
Aurelio. Tedaj je vprašal tovariša: »Ali ti veš, kdo je Marco Aurelio?« Ker ni dobil
odgovora, je ponavljal: »Marco Aurelio, Marco Aurelio.«
»Če želite vedeti, od kod je vzeta ta misel, potem vzemite to knjigo. Tamle
je,« je don Bosko pokazal nanjo.
Eden izmed njih je vzel knjigo in bral: »Marco Aurelio. Toda kdo je bil Mar-
co Aurelio?«
»Marco Aurelio,« je dejal don Bosko, »je bil preganjalec kristjanov, eden
tistih, ki s silo zatira slabotne in poštene ljudi.«
»Je potem to tista knjiga, iz katere bomo mogli spoznati vaše prepričanje?«
»Berite, berite! Videli boste, da je Marco Aurelio preiskoval domove kristja-
nov in katakombe, da bi našel dokaze, da bi jih mogel obsoditi na smrt.«
Vsi so se zbrali okoli tiste knjige in vsak jo je hotel vzeti v roke in pregledati.
»Dobro povedano! In na pravem mestu,« so šepetali med seboj.

37.2 Page 362

▲back to top


41.
poglavje
Še o preiskavi – Potrebna spodbuda, ki jo je don Bosku dal kan. Anglesiu –
Bolandisti – Spoved – Sumi o skrivališčih – Drugo Farinijevo priporočilo za
fanta, da ga sprejme – Šala Božje previdnosti – Potrese steklenico; zdravica
– Konec preiskave – Zapisnik in dokaz nedolžnosti – Financarji odidejo;
veselje fantov – Molitve v vseh zavodih za don Boska – Bledenje nekega
fanta ob napačni novici, da so don Boska zaprli – Don Bosko obvesti don
Cafassa o ministrovih naročilih davčni upravi – Don Bosko kupi časopis,
ki ga blati – Nenehni obiski v oratoriju za izražanje sožalja – Članki v
Armonii in v Gazzetti del Popolo – Don Bosko načrtuje povečanje oratorija
– Pogovor na kapitlju o tem načrtu – Pogajanja za nakup Filippijeve hiše –
Velikodušna ponudba viteza Cotta – Razlog za don Boskov
pogum pri podobnih povečavah
Ob štirih se je Jožef Reano po končani šoli odpravil v don Boskovo sobo,
da bi videl, kakšen je položaj. Zapustil je napisano: »Našel sem ga na nogah, ko je
popravljal krtačni odtis za Katoliško branje; slišal sem ga, kako je vzkliknil: 'Le kaj
hočejo najti v hiši revnega duhovnika?' Podkomisar mu je odgovoril: 'Ali ne veste,
da včasih najdejo corpus delicti, ko vi niti ne veste, da ga imate? Ali ni poleg vas
še kdo drug v oratoriju? Potem pa, zakaj v teh sobah ni slike Viktorja Emanuela?
Don Bosko je odgovoril: 'Ker ni zakona, ki bi mi to predpisoval.' Ti gospodje
naj pazijo, saj ne bodo videli niti slike Pija IX.'
Ko je don Alasonatti prišel iz don Boskove sobe, me je dal poklicati in mi
je izročil 200 lir, naj jih nesem v Turin gradbeniku Delponteju. A na vsakem
koraku, ki ga je kdo napravil, so srečavali stražarje za javno varnost, prav tako
na dvorišču, pri vratih, v senci murv in na travniku pred oratorijem. Medtem ko

37.3 Page 363

▲back to top


BiS 6 — 41. poglavje
363
sem hotel iti ven, so mi stražarji prepovedali; toda ob močnem upiranju, češ da
moram iti nekaj plačat, in z izgovorom, da moram to opraviti na hitro, mi je us-
pelo. Ko sem v pol ure opravil naročila, sem se vrnil domov in šel v don Boskovo
sobo, da se prepričam, ali se je zgodilo kaj novega. Preiskovalci so mi še naprej
postavljali vprašanja.«
V istem času je neki ugleden človek iz mesta hotel don Bosku napraviti lepo
uslugo. To je bil kanonik Alojzij Anglesio, predstojnik Male hiše Božje previd-
nosti. Sveti mož, ki je zaradi bližine kraja hitro zvedel za stvar in se je takoj
odpravil v oratorij, da bi govoril z don Boskom; ko pa je prišel do vrat, so mu
policisti kot tujcu prepovedali iti noter. Zato je rekel vratarju: »Podi, pokliči don
Boska in mu povej, da moram z njim govoriti o nujni stvari.« Vratar je šel, toda
don Bosko je bil sredi preiskovalcev in se ni smel oddaljiti; na drugi strani mu
tudi podkomisar ne bi dal. Vratar se je vrnil in povedal, kako ni mogel k don
Bosku, in je prosil kanonika, naj ga počaka.
»Ne morem, ker se mi mudi,« je odgovoril kanonik; ko je videl klerika Jane-
za Boggera, ga je poklical in mu dejal: »Pojdi k don Bosku in mu reci, naj bo po-
gumen in naj zaupa. Danes je Gospod Oratorij sv. Frančiška Saleškega postavil
na preizkušnjo; toda od tega trenutka ga bo na poseben način blagoslavljal in
se bo še bolj utrdil. Od sedaj naprej se bo razvijal in rastel in bo prinašal svoje
blage sadove zunaj Turina in v mnoge dele sveta.« To je bila prava prerokba.
Državni uradniki so medtem še naprej jemali knjige s polic; eden izmed
njih je vzel v roko debelo knjigo bolandistov in je vprašal don Boska: »Kaj so te
knjižure?«
»To so knjige jezuitov, ki se vas prav nič ne tičejo. Pustite jih pri miru in
pojdite k drugim.«
»Jezuitske knjige?« je vzkliknil oni. »Vse zaplenite.«
»Ne,« je pripomnil podkomisar. »So predebele in bi potrebovali mulo, da bi
jih odnesli: samo poglej, kaj v njih piše.«
Tisti prvi, ki ni hotel pokazati, da ne zna brati v debelih knjigah, je odprl
knjigo, ki jo je imel v rokah, in bral iz nje kake pol ure. Nazadnje je dejal: »Naj
gredo k vragu vse te knjige in tisti, ki jih je napisal; saj se iz njih nič ne razume,
vse so v latinščini. Če bi bil kralj, bi odpravil latinščino in prepovedal tiskati
knjige v tem jeziku. Sicer pa, kaj je v njih? O čem pišejo?«
»Življenjepisi svetnikov. V tej, ki jo držite v rokah, je življenjepis sv. Simona
Stilita. Poslušajte en trenutek: ta izredni človek se je v strahu pred peklom in z
mislijo, da ima eno samo dušo, bal, da bi jo pogubil, zato je zapustil domovino,
starše in prijatelje in šel živet v puščavo. Nato se je povzpel na neki steber, tam
živel veliko let in grmel proti svetnim ljudem, ki mislijo samo na uživanje, ne da

37.4 Page 364

▲back to top


364
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
bi pomislili na peklenske muke, ki so v drugem življenju pripravljene za tiste,
ki slabo živijo na zemlji.« Prelistaval je tisto knjigo in nadaljeval: »Poglejte, piše
tudi o dobrih ljudeh, ki so v strahu pred peklom izpolnjevali Božje in cerkvene
zapovedi. Poglejte tega svetnika – in pokazal je na naslov strani. Ta svetnik se
je spovedoval enkrat na teden, tale – in pokazal drugo stran, se je spovedoval
dvakrat na teden. Tale se je spovedoval vsak dan, in tale za njim ...
»Dovolj, dovolj, don Bosko!«
»Pa naj bo dovolj. Vendar poglejte, da so se vsi, katerih življenjepisi so tu
notri, spovedali za vsako veliko noč, kot upam, da se boste tudi vi, dragi gospod-
je, ki ste navajeni na to.«
Na te strele iz bližine so ti pošteni gospodje odgovorili: »O, seveda, seveda,
presneto, ne mislite, da mi ... gotovo ...« Bolandiste so postavili na svoje mesto.
Medtem je eden izmed preiskovalcev dejal: »Toda, don Bosko, če boste še nap-
rej tako pridigali, bomo morali vsi iti k spovedi.«
»Točno, točno,« je odgovoril don Bosko. »Danes je sobota, jutri pa je slove-
sni binkoštni praznik. Okoli petih začnemo spovedovati moje drage fante. Kak-
šen lep zgled bi dali, če bi bili vi prvi.«
»Zares vredna stvar zasluži, da jo izročimo prihodnjim rodovom,« je pripo-
mnil advokat Tua, »če bi se naša preiskava končala v spovednici.«
»Dobro, odlično! Pripravite se torej,« je nadaljeval don Bosko, »jaz pa bom
za vas rad uporabil ves večer in z večjo koristjo kot s preiskavo.«
»No, meni ne bi nič koristilo,« je dodal odvetnik Grasso; »za sedaj mi manj-
ka kesanje.«
Don Bosko se je nasmehnil:
»Vendar kako je to?« so pripomnili tisti gospodje; »v vseh zavodih, v katere
gremo, je kakšen grozljiv prizor. Tam je ena padla nezavestna, druga se je zvija-
la v krčih, v enem kraju kdo joka, v drugem kdo kriči, vi pa se smejete, ste mirni
in nas vse zabavate. Zakaj?«
»Zakaj sem miren?« je odgovoril don Bosko. »Ničesar se ne bojim. Ni mo-
goče, da bi našli stvari, ki bi me spravile v nevarnost. Njihov obisk je šala in nič
drugega.«
Medtem so gospodje imeli obleke čisto zaprašene, polne pajčevin in bele
od sten. Umivali so si roke z robci in obračali glavo, da bi videli, kako so umaza-
ni po vratu in po ramah, ter otresali prah. Don Bosko jih je gledal pomilovalno,
odvetnik Tua pa je godrnjal: »Če ne bi imel upanja za napredovanje ...« Ko so
hodili po sobi, se je enemu izmed njih zdelo, da je pod podom začutil bobnečo
praznino, in je takoj pomislil na skrivališče:
»Kaj je tu spodaj?«

37.5 Page 365

▲back to top


BiS 6 — 41. poglavje
365
»Kaj menite, da je?«
»Čuti se bobnenje; tu je neka praznina.«
»Gotovo da je pod kot vsak pod.«
»No, pa pokličite zidarja.«
»In kaj naj storimo z zidarjem?«
»Da bomo prebili pod in videli, kaj je spodaj.«
»Odlično, gospodje.«
»Lotite se vi te nevšečnosti. Jaz nimam volje, da bi si uničil svojo sobo.«
Medtem je tisti uradnik začel tolči po ploščah, da bi se prepričal. Don Bosko
se je obrnil k drugim in se smejal: »Oprostite, povedal bom norost; tisti gospod,
ki tolče po podu in dela tak hrup, ima morda železne noge?«
Ob tej pripombi, katere pomen so dobro razumeli, so rekli tovarišu: »Prav
ti je; čisto pravilna je ta pripomba. Recite vi, don Bosko, ali je tukaj spodaj kako
skrivališče?«
»Če hočejo vedeti, vedo, kaj je treba storiti. Naj pogledajo.«
»Govori tako iskreno, da si lahko prihranimo to sitnost.«
V tistem trenutku je vstopil poštar z debelim šopom pisem tistega dne. Po-
licisti so ga takoj zasegli in začeli odpirati pisma. In čudno, prvo pismo je nič
manj kot od ministra za notranje zadeve, ki je priporočal nekega drugega fanta.
Karel Alojzij Farini, ki se je bal, da bo don Bosko na široko izpostavil nevarnos-
ti prihodnjo usodo italijanskega kraljestva, mu je hkrati že tretjič priporočil svoje
varovance.
Tu je besedilo novega priporočila:
Ministrstvo za notranje zadeve – Oddelek 5 – Št. 1470
Turin, 23. maja 1860.
Jožef Raspino iz Govoneja se je toplo priporočil, da bi minister prenesel prošnjo g.
duhovniku Bosku, da bi v zavetišče sv. Frančiška Saleškega sprejel njegovega nečaka Ful-
gencija Craverija, starega okoli deset let, iz poštene, vendar revne in številne družine in
brez očeta, ima mater, ki se ji večkrat zmeša, in se ne more izučiti kakega poklica, da bi
postal pošten fant, kakor njegovi starši.
Ker takemu namenu odlično ustreza zavetišče, ki ga vodi duhovnik Janez Bosko, pi-
sec rad privoli v prošnjo prosilca in mu izroči prošnjo s potrdilom o rojstvu fanta Craverija
in priporočilom občinskega urada iz Govoneja, z vljudno pohvalo, naj bi v doglednem času
sprejel v svoje zavetišče siroto Craverija, kakor je to storil že nedavno za podobne primere.
Ko bo sprejem določen, bo ministrstvo plačalo enkraten prispevek 150 lir na račun
države, kar bo storilo po sprejemu Craveria v zavetišče.
Po naročilu ministra SALINA
Gospodu duhovniku Janezu Bosku, ravnatelju zavetišča sv. Frančiška Saleškega v Val-
doccu – Turin.

37.6 Page 366

▲back to top


366
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
»Hej,« je zavpil tisti, ki je pismo držal v roki; »poglejte, pošiljajo nas, da op-
ravljamo preiskave, nas silijo, da živimo tako pasje življenje, in si dopisujejo z
osumljenimi preiskovanci.«
»Gospodje,« je vzkliknil don Bosko: »ste spoznali ta podpis? Ali se vam zdi
legalno in velikodušno to ravnanje? V zavodu so poslani z ministrstva ali od oseb
iz njihovih uradov, vseh skupaj 15. Vendar jaz odpuščam vsem in hočem povr-
niti krivico z delom ljubezni.«
Preiskovalci so tedaj vrgli druga še zapečatena pisma na mizo, ne da bi jih
pregledali. Če bi jih odprli, bi našli eno, poslano iz Rima, ki bi, sicer čisto ne-
dolžno, lahko bilo corpus delicti in vzbudilo kdo ve kakšne zarote proti držav-
nim ustanovam. Kako je dober Gospod in kako se na sto načinov šali v pomoč
svojih dragih!
Medtem so pretekle skoraj tri ure nekoristnih preiskav; peterica preisko-
valcev je zaradi ukvarjanja s svojo nehvaležno službo in zaradi prahu, ki so ga
morali vdihavati med prestavljanjem in prelistavanjem starih knjig, in zaradi
vročine, ki je bila v sobi, imela od žeje suha in razpokana usta. Don Bosko je
to opazil in so se mu zasmilili. Malo prej je v sobo vstopil Jožef Buzzetti, pod
pretvezo, da mora don Bosku prenesti neko naročilo, v resnici pa je prišel, da bi
videl, ali česa potrebuje. Don Bosko mu je naročil, naj prinese pijačo. Ob tej uri
so dijaki že končali šolo in so molče preživljali svoj odmor. Videti je bilo tu in
tam po dvorišču razne skupine, razpravljali so napol v strahu in napol v upanju;
drugi so vstopali v cerkev in prihajali iz nje, da so molili za dober izid zadeve;
vsi so bili nepotrpežljivi, ki so videli konec te tako neokusne zadeve, ki je vse
držala v napetosti. Ko so videli Buzzettija s pladnjem v roki, na katerem je bila
steklenica in kozarci, se jim je odprlo srce v upanju in so kazali veliko veselje,
prepričani, da don Bosko ni v nevarnosti.
Preiskovalci, prepričani, da don Bosko ni bil oseba, ki bi vladnim osebam
navdihoval strah, in ko so opazili tudi dobroto in vljudnost, ki jim jo je izkazoval
med samim njihovim odurnim delom, so končno začutili spoštovanje in obču-
dovanje; zahvalili so se mu, vsi skupaj veselo pili in mu nazdravili.
To dejstvo, šale, ki jih je prej izrekel, in ljubeznive besede so na neki način
don Bosku pomagale, da je postal gospodar src svojih preiskovalcev; ko so spili,
jih je opomnil, da je prišla ura, ob katerih je ob sobotah začel spovedovati. Zato
jih je prosil, da naj pustijo, da pridejo fantje v njegovo sobo, kakor so bili nava-
jeni, ali pa naj začnejo oni sami in opravijo spoved.
»Jaz sem tega kar potreben,« je dejal eden.
»Jaz tudi,« je dodal drugi.

37.7 Page 367

▲back to top


BiS 6 — 41. poglavje
367
»Jaz še bolj kot vsi,« je zaključil advokat Graselli.
»Torej,« je povzel don Bosko, »začnimo.«
»Če bi storili to,« je pripomnil podkomisar, »kaj bodo pisali časopisi?«
»In če vi greste v hudičevo hišo?« je ponovil don Bosko, »vas bodo časopisi
in časnikarji prišli rešit?«
»Imate prav, toda ... pustimo to, kdaj drugič ... kdaj drugič.«
Medtem je med razgovorom ter med enim dejanjem in drugim ura bila šest
zvečer. Preiskali so vsak kotiček don Boskove sobe in bližnje knjižnice, toda
vse njihove preiskave niso prinesle nikakršnega uspeha. Preiskovalci niso bili
le žejni, marveč tudi lačni. Don Boska so medtem klicali sedaj ta sedaj drugi iz
zavoda zaradi številnih zavodskih zadev. Še več, fantje navajeni, da gredo k spo-
vedi, so se začeli prepirati s policisti, ki so jih odganjali. Preiskovalci, ki so na-
ročili, naj odstranijo straže iz krajev, kamor so jih postavili, so menili, da bodo
sporazumni in da sklenejo, da bodo odšli. A don Bosko se je uprl.
»Napravite zapisnik o vsem, kar ste delali,« jim je dejal, »potem boste pa
odšli.«
»To bomo napravili v pisarni,« je odgovoril podkomisar.
»Tega ne morete napraviti ne vi ne jaz,« je dodal don Bosko.
»Zakaj?«
»Zato, ker bi vi lahko drugače opisali stvari, kakor bi mogel tudi jaz. Zato
napravimo obvezni zapisnik.«
»Če pa nismo našli ničesar.«
»Napravite negativni zapisnik, v katerem izrazite, da niste našli ničesar.«
»Ga boste podpisali tudi vi?«
»Napišite, kakor je bilo v resnici, in bom podpisal tudi jaz.« In tako je bilo
storjeno.
Takle je bil dokument:
Leta 1860, 26. maja, v Turinu, v zavodu prečastitega duhovnika don Janeza Boska,
ravnatelja konvikta mladih obrtnikov in dijakov, ki stoji v ulici Cottolengo, v lastni hiši.
Po končanem cenjenem današnjem naročilu presvetlega gospoda turinskega kvestor-
ja, adv. Chiapuzzija, ki je predpisal, da je treba opraviti natančno hišno preiskavo v zgoraj
omenjenem zavodu, smo se podpisali Savino Grasso, delegat javne varnosti, Tua, advokat
Štefan, in Grasselli, adv. Anton, inšpektorji prvi za okraj Borgo Dora in drugi za Mon-
cenisio, in s spremstvom varnostne straže javne varnosti, premeščeni v zgoraj omenjeni
kraj, kamor so prišli, ob navzočnosti zgoraj imenovanega duhovnika don Janeza Boska so
istemu pokazali dokument za tako preiskavo, nato pa so prešli ob njegovi navzočnosti k
skrbni preiskavi papirjev po vseh kotih in skladiščih, fotografij in knjig v obeh sobah, ki

37.8 Page 368

▲back to top


368
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
služita za njegovo stanovanje; toda po vseh preiskavah ni bilo nič najdenega, kar bi lahko
zanimalo državni nadzor.
O vsem delu je bil napravljen zapisnik, ki so ga s podpisom potrdili vsi udeleženi, in
pripomnili, da je bila izročena enaka kopija častitemu duhovniku na njegovo zahtevo. Pod-
pisani: Savino Grasso, delegat, – Tua, advokat Štefan, inšpektor – Grasselli advokat Anton,
inšpektor.
Okoli pol sedmih so preiskovalci odšli iz oratorija in izročili kvesturi origi-
nalni dokument o izjavi; straže so nehale oblegati.
Komaj so odšli, je bil don Bosko deležen ljubeznivih pozornosti svojih dra-
gih fantov, ki so z njim hitro napravili, kakor so nekoč angeli napravili z Odre-
šenikom, ko ga je zapustil neki preiskovalec, o katerem govori evangelij. Eden
ga je zato vprašal, ali česa potrebuje, drugi je jokal od veselja, ko ga je videl
svobodnega, kakšen je hotel vedeti, kaj so mu storili in rekli tisti gospodje v
tistih dolgih treh urah, spet drugi ni odobraval tistega sovražnega postopka in
tako naprej; on pa je vedrega in veselega obraza odgovarjal enim, tolažil druge,
tistim, ki so grdo govorili o preiskovalcih, je naročal, naj molčijo, vse pa je vabil,
naj se zahvalijo Bogu, ki jih je imel za vredne, da kaj trpijo iz ljubezni do njega.
Taka je bila prva preiskava, ki ni imela drugega uspeha, kot da je napolnila
mošnjiček kakega državnega špijona in poplačala maščevanje kakega ovaduha,
povzročila pa velik nemir v zavodu. Don Boskova nedolžnost in nedolžnost nje-
govih fantov je bila trdno ugotovljena. Zapisnik, katerega kopija je ohranjena v
našem arhivu, bi moral prepričati določene predstavnike vlade in pustiti don
Boska pri miru; vendar na žalost ni bilo tako.
Don Bosko je iz te prve hude stiske izšel nepoškodovan, ker je bil cilj poli-
cijske preiskave prav želja, da bi našli kako pretvezo in uničili njegovo ustano-
vo. Toda molitve tisočev dobrih duš so uničile željo grešnikov. Mizar Coriasco, z
vzdevkom Gioanin, ki je stanoval v svoji hišici poleg oratorija, na prostoru, kjer
je sedaj knjigarna, je ob prihodu straže tekal kot neumen in jokajoč v Cottolen-
go, v zavetišče, v zavod sv. Petra, v sirotišče in v druge zavode in vsem govoril:
»Molite, molite! Pri don Bosku je preiskava: hočejo ga odpeljati v ječo.«
Ko se je vrnil v svojo hišico, je oprezoval in vpraševal za novice, spet tekel
po isti poti in govoril: »Molite, molite! Straža je še vedno v oratoriju.« Končno
se je ob zvonjenju ave Marije spet pojavil na vratih tistih hiš in oznanjal: »Zah-
valjujte se Gospodu! Straža je odšla, don Bosko pa je prost.«
In to je bila resnična Marijina milost, ker je bilo tako natančno določeno,
da don Boska spravijo v zapor, da je dnevnik Perseveranza istega jutra objavil

37.9 Page 369

▲back to top


BiS 6 — 41. poglavje
369
na široko, da so don Boska odpeljali v senatne ječe. Ob tej novici se je zgodilo
nekaj ganljivega. Mladi Gastini, ki je z drugimi fanti iz oratorija hodil delat ven k
zunanjim mojstrom in v njihove delavnice, se je po kosilu vrnil na svoje mesto,
brez vsakega suma, da bo zavidanja vreden mir v zavodu v nekaj trenutkih tako
težko vznemirjen.
Medtem ko je delal, se mu je nenadoma približal neki tovariš in mu rekel:
»Moram ti povedati nekaj novega. Tvoj don Bosko je v ječi.« Gastiniju je padlo
orodje iz rok in je prestrašen zakričal: »Kaj si rekel?« »Da je don Bosko v ječi;
preberi ta listič.« In mu ga je ponudil.
Gastini je bral, spremenil barvo na obrazu, šel iz delavnice in tekel proti
oratoriju. Skočil je noter skoraj z izbuljenimi očmi in kričal: »Kje je don Bosko?
Kje je don Bosko? Hočem ga videti.«
Don Bosko je še stal pod stebriščem, a Gastini je bil tako iz sebe, da ga ni
videl in še naprej vpraševal: »Kje je don Bosko? Kje je don Bosko?« Tovariši so
mu ga pokazali in ga celo peljali k njemu. Gastini ga sprva ni prepoznal, ko pa se
je polagoma pomiril, je začel jokati, se mu vrgel v naročje in vzklikal: »Oh, don
Bosko! Ali ste res vi?«
Tudi Janez Villa je ob novici, da je don Bosko zaprt, ki se je razširila po Tu-
rinu in je bila objavljena v časopisih, naslednji dan, na binkošti, tekel v oratorij,
da bi zvedel, kaj se je zgodilo; našel ga je v spovednici, ko je spovedoval. Ko se je
po kosilu vrnil, ga je videl med dvesto fanti, stopil k njemu in mu dejal: »Po Turi-
nu se govori, da je don Bosko v ječi, a don Bosko je tu, jetnik med svojimi fanti.«
Don Bosko se je na drugi dan binkoštnega praznika odpravil v konvikt sv.
Frančiška Asiškega, da bi opozoril don Cafassa, naj bo previden, da se bo ognil
preiskavi, ki je grozila. Ko je don Cafasso natančno slišal o ministrskem ukazu,
se ni vznemiril. Le vzkliknil je: »Razpeli so Jezusa na križ, zakaj bi morali nam
prizanašati!« Ljudje so se po poti ustavljali in se čudili, ko so videli don Boska,
saj so vsi mislili, da so ga odpeljali v zapor.
Ko je namreč don Bosko hodil po mestu v spremstvu fanta Garina, na križi-
šču tedanje ulice sv. Mavricija in ulice sv. Terezije, je slišal prodajalce časopisov,
ki so kričali: »Don Bosko v ječi: vsak izvod samo en sold.«
Bil je list na dveh straneh. Vsi so ga kupovali, v želji, da preberejo pomembno
novico. Don Bosko je dal dva solda Garinu, da kupi dva izvoda, in se zadovoljno
smejal. Seveda prodajalec še zdaleč ni mislil, da je kupec, ki je takrat kupoval
časopis, bil sam don Bosko.
Ko se je po Turinu razširila novica o preiskavi, so prihajali in odhajali ljudje
vseh vrst, cerkveni in laiški, plemiški in plebejski, da bi obiskali don Boska, mu

37.10 Page 370

▲back to top


370
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
izrazili obžalovanje za prejeto žalitev in mu čestitali, da je bila razrešena nepre-
mišljena spletka. Med prvimi je prihitel markiz Fassati. Vrsta obiskovalcev se je
raztegnila na nekaj dni. Zelo stroge so bile sodbe, ki jih je vsakdo izrekel proti
naročnikom tega nezakonitega dejanja.
V torek 29. maja je v časopisu Armonia izšel takole zasnovan članek:
Preiskava v Oratoriju sv. Frančiška Saleškega
Na žalost ne mine dan, da v tej blaženi deželi svobode nismo prisiljeni zapisati kako
aretacijo škofov ali kardinalov, ali kak proces ali zaprtje župnikov, kanonikov ali duhov-
nikov, ali končno kako hišno preiskavo.
V soboto ob dveh popoldne se je to zgodilo velikemu zarotniku, kakršen je duhovnik
Janez Bosku, ki, kot vsi dobro vedo, organizira zarote, ko pomaga v bedi, daje zavetje in
vzgojo ubogim delavskim otrokom ter porablja svoje življenje za dela ljubezni in za du-
hovniška opravila.
Državni uradnik je upal, da bodo v Oratoriju sv. Frančiška Saleškega našli papirje, ki
bi zanimali državni nadzor. Poslali so oddelek preiskovalcev pod vodstvom podkomisarja
javne varnosti in dveh advokatov – inšpektorjev, z naročilom, naj natančno opravijo hišno
preiskavo.
Don Bosko je ravno sprejemal revnega fanta, ki mu ga je priporočil minister, ko je
dobil ta nepričakovani obisk. Z vljudnostjo kot vedno je sprejel pripadnike javne oblasti, in
čeprav bi lahko veliko rekel o zakonitosti njihovega posega, je pred njimi razgrnil papirje
in pisma, ki jih je imel v svojem stanovanju.
Preiskava se je razvlekla od dveh popoldne do čez šesto uro; duhovnik Bosko, ki bi v tem
času moral spovedovati, ker je bila sobota in binkoštna vigilija, je namesto tega moral biti
navzoč ob policijski operaciji. Bil pa je tam z veselim razpoloženjem, ki je hčerka mirne vesti,
in je skušal izkoristiti tiste ure prisilnega brezdelja, tako da je policistom dal kak primeren in
krščanski nauk in pokazal advokatom, da ta zadeva, ki so jo opravljali, ni kaj posebno slavna.
Ni treba niti reči, da podrobne preiskave niso prinesle nikakršnega uspeha. Niso du-
hovniki tisti, ki delajo zarote, in ministri to dobro vedo. Dva papirja med tolikerimi don
Boskovimi sta dala policiji malo misliti. V enem je bil en stavek preveč klerikalen. Pa so
ugotovili, da je bil to stavek Marka Avrelija. V drugem je bil neki papežev breve don Bosku,
pa so ugotovili, da je bil tisti breve že objavljen v časopisih.
Nekaj čez šest je policija zapustila Oratorij sv. Frančiška Saleškega in izdala ravna-
telju naslednjo izjavo.
To je ista, kot smo jo mi objavili tu zgoraj. Časopisi so prinašali sodbe Armo-
nie, vendar so sektaški časopisi kričali proti don Boskovemu zavodu in njegovi
ustanovi, češ da je naperjena proti ljudstvu.

38 Pages 371-380

▲back to top


38.1 Page 371

▲back to top


BiS 6 — 41. poglavje
371
Bolj zvita in strupena Gazzetta del Popolo se ni sramovala vrniti se k sta-
rim izjavam in je pisala: »Državna uprava je opravila preiskavo pri znanem don
Bosku, ravnatelju pobožnjakarskega gnezda v Valdoccu; pravijo, da niso našli
nič sumljivega. In kaj? Ministru ni dovolj Zgodovina Italije tega modernega Lo-
riqueta, da bi ga prepričal, kako utegne biti nevaren tak vzgojitelj?« Nič manj
očitni so bili izrazi, ki jih je bilo polno v drugih njegovih člankih, ki so oratorij
razkrivali kot središče reakcije, vzgajališče duhovnikov.
Toda don Bosko je vedno čutil učinkovitost tiste obljube: Ego eripiam te de
affligentibus te (Jaz te bom rešil iz rok tvojih zatiralcev). Odločil se je, da bo zelo
povečal oratorij. Njegov mirni duh je dokazoval neuničljivo zaupanje v nebeško
varstvo.
Že prej je s patrom Anglesijem načrtoval nakup hišic in zemljišč ob njih, da
bi pomnožil število gojencev. Tako je nekega večera zbral člane kapitlja in jim
rekel: »Preiskava je dala priložnost tako dobrohotnim kot sovražnim časopi-
som, da so govorili o nas in o naših ustanovah. Sedaj je torej primeren čas, da
jih razširimo. Gospod nas je s tem nasiljem pokazal svetu; izkoristimo to pri-
ložnost. Sovražniki so skušali zapreti oratorij, glavni povod za te težave so bile
ovadbe neke osebe, ki je bila zelo dobrohotna do naše hiše, ki pa se je hotela
izkazati brez predsodkov glede vere, da bi dosegla napredovanje v svojem pok-
licu. Jutri pa bomo kupili prostore, ki ležijo ob hiši gospe Ganne, vdove Filippi.
Stala bo 80.000 lir. Ostanite mirni. Drugo leto bomo imeli veliko fantov.« Priče,
ki so slišale te besede, so bile: don Rua, don Angel Savio in drugi.
Bog je namreč odprl pot don Bosku, da je lahko opravil ta nakup. Vzhodno
od oratorija je bila svilarna, ki je bila last vdove Filippi. Da bi se don Bosko rešil
nadlegovanja bližnjih delavk, je večkrat poskušal kupiti to stavbo, a vedno brez
uspeha. A glej, po preiskavi je sam lastnik povabil don Boska, naj pove, ali jo
hoče kljub temu kupiti.
»Da,« je dejal don Bosko, »vendar sedaj nimam denarja.«
»Zavoljo tega se ne vznemirjajte,« je odgovoril dobri gospod; če ne morete
plačati danes, boste plačali jutri. Meni se ne mudi.« In kmalu so podpisali pogodbo.
Malo zatem je prišel v oratorij vitez Cotta in don Bosko se je pogovarjal z
njim o nakupu hiše Filippi in o vsoti, koliko naj bi stala. Vitez je potrdil to po-
godbo in brez nadaljnjega rekel don Bosku: »Sklenite pogodbo. Polovico vsote
plačam jaz.« Ob navzočnosti don Francesia in don Vaschettija so pogodbo takoj
podpisali.
Poleg nakupa je bilo treba preurediti te prostore; don Bosko je o tem govoril
z dvema svojima gojencema in pripomnil, da vsota ne bo manjša od 100.000 lir.

38.2 Page 372

▲back to top


372
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Eden izmed tistih, ki je vedel, da don Bosko še zdaleč nima tolike vsote, mu je
dejal: »Gospod don Bosko, kupiti in preurediti stavbo je koristno. Kaj pa denar?«
»Ste pa res pravi materialisti! Ali ne veste, da je za Gospoda dati komu dob-
ro idejo in dati mu sredstva za nakup eno in isto? Še več. Veliko teže je ustvariti
to idejo kot dati sredstva za uresničenje. Jaz se držim tega načina pri vseh svojih
podjetjih. Najprej dobro premislim, ali bo ta stvar v večjo Božjo čast in zveli-
čanje duš. Če je tako, grem naprej, prepričan, da Gospod ne bo odrekel svoje
pomoči; če potem ni tako, kot sem si jaz predstavljal, in če bi vse pogorelo, sem
prav tako zadovoljen.«
Tako je upal in tako govoril, medtem ko so se vsi dobri bali zanj, nekateri
pa so ga celo karali, češ da je preveč drzen. »On pa je, je zapisal kanonik Anfossi,
»dostojanstveno in nasmejano šel svojo pot; jaz pa, ki sem živel z njim toliko
let, sem si utrdil idejo, da je vsaka njegova odločitev bila uresničenje nasveta, ki
ga je dobil od zgoraj. Sub tuum presidium confugimus, Sancta Dei Genitrix“ (Pod
tvoje varstvo pribežimo, sveta Božja Porodnica).

38.3 Page 373

▲back to top


42.
poglavje
Dan po preiskavi v oratoriju – Prikazen neapeljskemu kralju njegove svete
umrle matere – Več don Boskovih predvidevanj političnih dogodkov – Tajnik
kardinala Corsija v oratoriju – Duhovniško posvečenje don Angela Savia –
Kleriki oratorija se gredo poklonit kardinalu Corsiju – Don Cafasso napove
svojo bližnjo smrt – Armonia zanika neresnično novico o don Boskovi
aretaciji – Gotovost in mir v oratoriju – Pismo nekega klerika don Bosku, da
bi mu odkril notranjost in ga ozdravil neke bolezni – Družinsko življenje v
oratoriju – Velikodušna don Boskova ljubezen do gojencev
V našem nadaljnjem pripovedovanju bomo objavili nekaj zapiskov iz kro-
nike don Ruffina v vsej njihovi izvirni preproščini.
»Dne 27. maja, na binkoštni praznik, je prišel kanonik Anglesio osebno k
don Bosku in mu čestital za velik uspeh prestane hišne preiskave. Dejal mu
je: 'Dragi don Bosko, veselite se v Gospodu. Vaša ustanova je potrjena. Ko se je
začelo preganjanje, so apostoli odšli iz Jeruzalema v svet in tako zanesli vero v
druga mesta in kraje. Tako se bo zgodilo tudi z vašo ustanovo.'
Danes sta dva preoblečena orožnika prišla poslušat jutranjo pridigo in dva
druga zvečer. Med drugimi, ki so obiskali don Boska, je bil tudi kanonik Nasi.
Brez obotavljanja ga je povabil, da je opravil jutranjo pridigo. Kanonik je govoril
o dragocenosti duše in pokazal: 1. njeno odličnost zaradi njenega začetnika,
nesmrtnosti, učlovečenja Božjega Sina, angela varuha, ki naj bi jo čuval, zaradi
Božjih navdihov, ki jih prejema, se pravi zaradi izrednega spoštovanja, ki ga ima
Bog do nje; 2. zaradi spoštovanja, ki ga ima do nje hudič; 3. iz spoštovanja, ki jo
imajo do nje svetniki, iz vztrajnosti mučencev, naporov misijonarjev, iz spreo-
brnjenja ljudstev.

38.4 Page 374

▲back to top


374
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Zvečer po pridigi, v kateri je don Bosko opisal prihod Svetega Duha, sta
prišli poleg mnogih drugih tudi dve ugledni osebnosti in stebra Cerkve, teolog
Margotti, ravnatelj Armonie, in don Ferrando, urednik Campanila (zvonika). Po
večernih molitvah je v hiši vladalo vsestransko zadovoljstvo in slišati je bilo
nenehne 'živel' vzklike don Bosku. Nadzorniki v spalnicah in učilnicah so iz-
rekli splošno pomilostitev za vse, ki so prejeli slabe ocene. Bilo je neizrekljivo
veselje. Naša zmaga je bila še toliko bolj občutena, ker je preiskava postavila
popolnoma na laž nekega ovaduha, ki se je izdajal za prijatelja oratorija in je bil
dostikrat v hiši, a je hodil na ministrstvo pripovedovat tisoče laži na don Boskov
račun.
Zvečer je don Bosko pripovedoval, kako naši sveti zavetniki bedijo nad
nami: »Neapeljski kralj je videl v sanjah svojo mater častito Marijo Kristino di
Savoia, ki mu je dejala: – Pogum, Neapelj je miren. Ti pa, sin moj, jutri, v petek,
opravi strogi post. Zjutraj so mu kot običajno prinesli kavo in mleko, toda on ni
ničesar zaužil. Malo pozneje so mu spet prinesli zajtrk. Pa je spet vse odklonil.
Vsi domači so bili prepolni začudenja in nekateri so se začeli celo bati zaradi
takega zavračanja. Tedaj je kralj začel sumiti in je dejal: – Naj pride kdo in po-
pije to kavo. Ko so se vsi obotavljali in so rekli, da so že zajtrkovali, je ukazal:
– Pokličite mi lekarnarja. Ko so ga pripeljali, mu je kralj naročil, naj kemično
preišče kavo. Lekarnar je ubogal in čez nekaj časa prišel povedat, da je v kavi
velika količina strupa.
Dva dni pozneje je don Bosko v razgovoru o Garibaldiju in njegovem poho-
du na Sicilijo opomnil: – Če ne poseže vmes Božja roka ali ne posreduje kaka
tuja velesila, se Neapelj ne more obdržati.
Dne 28. maja je v spremstvu opata Tortoneja prišel v oratorij tajnik kar-
dinala Kozma Corsija, nadškofa v Pisi, in don Bosku obljubil, da bo prišel tudi
njegova eminenca kardinal, če ga bodo izpustili na prosto.
Dne 2. junija je v cerkvi S. Giuseppe mons. Balma, nadškof v Ptolemaidi,
posvetil don Angela Savia za duhovnika. Nadškof je prišel bivat v Turin, kjer
so mu pripravili veliko slovesnost, saj je bil don Savio drugi duhovnik, ki je od
malega rastel v oratoriju in je ostal pri don Bosku.
Dne 4. junija je don Bosko poslal vse svoje klerike na obisk h kardinalu
Corsiju. Ko so ob vrnitvi govorili o položaju Cerkve, je dejal: – Nevšečnosti so
popustile v trajanju, zrasle pa v moči.« Do tod kronika.
K temu strahu pred zlom, ki se je zgrinjalo nad Cerkvijo, se je pridružilo
še drugo, zelo boleče za don Boskovo srce. Rekel je: »Don Cafasso je dosegel

38.5 Page 375

▲back to top


BiS 6 — 42. poglavje
375
starost petdeset let, čas, v katerem si je človek nabral ogromno življenjsko izku-
šnjo. Čeprav je bil telesno slaboten in nenehno dejaven, je bil do sedaj zadosti
zdrav, brez posebnih težav in pravzaprav nikdar bolan. V teh zadnjih mesecih
pa kljub izčrpanosti, utrujenosti od mrtvičenja in posta ni nehal prevzemati
raznih apostolskih obveznosti. Kar nenadoma je spremenil svoj običajni način
govorjenja, mišljenja in delovanja. Dal je poklicati duhovnika, s katerim sta se
domenila, da bosta pridigala duhovne vaje pri sv. Ignaciju nad Lanzem, in mu
sporočil, da on ne more več. Ko so ga vprašali za razlog, je preprosto odgo-
voril: »Kmalu boste zvedeli.« Odpovedal je vso dejavnost zunaj konvikta, celo
obiske bolnikov, ki jim je bil v tako veliko duhovno oporo. Te je izročil skrbi
nekega drugega duhovnika. Skoraj vedno zaprt v svoji sobi, je pisal in spravljal
v red vse svoje stvari, kakor da bi moral oditi v večnost. Don Bosko je bil ves
zaskrbljen in je molil ter spodbujal druge, da so molili zanj.
Medtem pa so tudi za don Boska goreče molili mnogi njegovi prijatelji, raz-
treseni po vsej Italiji. Niso namreč vedeli, kake posledice bo imela hišna prei-
skava za življenje Božjega služabnika, za katerega so bili mnogi prepričani, da je
zaprt v ječi. Zato je bilo treba pomiriti razburjene duhove toliko dobrih kristja-
nov in postaviti na laž poročanje sektaških časopisov. Armonia je 3. junija nati-
snila naslednji članek:
Razširili so se glasovi, da so odličnega duhovnika don Boska zaprli v ječo. Lahko
vam zagotovimo, da se do sedaj to še ni zgodilo. Pravimo 'do sedaj', ker ne vemo, kaj bi
se moglo zgoditi v prihodnje. Medtem ko bodo naši naročniki brali, kar pišemo, bo don
Bosko že lahko zaprt. Ne zato, ker bi bil za to najmanjši razlog ali pretveza, ker vsi dobro
vedo, kdo je don Bosko. Toda dandanes je duhovnik človek zunaj zakona. Zato se mu lahko
zgodi kakršna koli krivica.
Kakor si vsakdo lahko predstavlja, teh nekaj vrstic ni moglo pomiriti dob-
rotnikov oratorija, ki so bili prepričani, da se dečki silno bojijo za svojo priho-
dnost. Ti pa so bili popolnoma mirni, ker jim je don Bosko zagotovil, da se jim
ne bo nič hudega pripetilo. Imeli so popolno zaupanje v njegove besede, prepri-
čani, da gre za besede svetnika, ki je obdarjen z darom prerokovanja. »To v don
Bosku,« je povedal kanonik Ballesio, »ni bil trenuten preblisk njegovega razu-
ma, temveč je bilo stalno razpoloženje njegovega duha, tako da je prerokoval,
medtem ko je molil, se pogovarjal, se šalil. Pri tem pa se je zdelo, da se niti on
sam ne zaveda, da prerokuje, in poslušalci, da poslušajo prerokbe.« Na osnovi
tega, kar bomo povedali v teh zvezkih, bo bralec lahko sam presodil.

38.6 Page 376

▲back to top


376
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Toda poleg daru prerokovanja so dečki v svojem brezmejnem zaupanju vi-
deli v njem še veliko drugih izrednih darov. Neko pismo, ki ga je prav v tistih
dneh pisal don Bosku neki dober, pa bolehen klerik odraža spoštovanje, ki so ga
vsi imeli do Božjega služabnika.
Veleugledni in zelo spoštovani gospod!
To pismo vam pišem z namenom, da vam poročam o svojem zdravju in dobim od vas
tolažbo. Bil sem prepričan, da me bo bolezen zapustila, pa se me nasprotno polašča vedno
bolj. Trudim se, da bi bil vesel, toda to je smeh človeka, ki se je s kladivom udaril po prstih.
Bo to šlo vedno tako naprej? Don Bosko, vi ste dosegli že toliko milosti za druge, ki so prav
tako trpeli različne nevšečnosti, ne bi tudi zame mogli izprositi ozdravitev? Vem, da tega
nisem vreden, vem pa tudi, da Gospod podeljuje izredne milosti tistim, ki znajo prositi in
molijo, kakor je treba.
Bilo je pred dvema mesecema, se mi zdi, ko sem vam rekel: »Don Bosko, sanjajte o meni.«
In vi ste mi odgovorili: »Nocoj te bom v duhu obiskal.« Tisto noč sem se zbudil in
dobro se spominjam, da sem prosil Gospoda, da bi poslal don Bosku zaželene sanje. Čutil
sem notranjo nujo, da moram govoriti, pa vendar nisem hotel. In medtem ko sem si želel,
da bi v sanjah spoznali, česar vam jaz nisem povedal, sem sam pri sebi takole razmišljal:
»Ali don Bosko sanja in bo zvedel ali pa don Bosko ne sanja in ne bo nič vedel in tudi jaz
mu ne bom nič povedal.«
Toda don Bosko je sanjal. Poklical me je k sebi, in potem ko mi je pripovedoval neki
čuden dogodek, ki se mi je pripetil, to je, da sem hodil ob reki Padu, in to celo v don Boskovi
družbi, ki mi je rekel: »Donato, bodi miren, skušaj ohraniti svojega duha v miru.«
To so bile tolažilne in lepe besede, toda jaz sem pričakoval nekaj drugega. Tedaj pa
ste vi nadaljevali: »Glede tega, kar bi želel vedeti, bom tu povedal samo naslednje: Ne
timeas ubi non est metus« (Ne boj se tam, kjer ni razloga za strah). Te zadnje besede so
me potolažile.
Neki bližnji dogodek mi daje dobre razloge za moje dobro. Še komaj pred štirimi
tedni ste nekoga, ki je trpel nevšečnosti, vprašali: »Bi rad ozdravel od te bolezni?«
In ko je tisti pritrdil, ste ga zopet vprašali: »In v koliko dneh?« In v času, kot sta se
dogovorila, je bolezen izginila.
Ti in mnogi drugi dogodki so tako očitni, da me navajajo, naj se tudi jaz zatečem k
vam v svoji bolezni. Naj vam povem po pravici, da sem se zatekel k vam v tako globokem
prepričanju, da bom uslišan, da sem se čutil olajšanega. In ko sem nekoč od bolečine jo-
kal, sem bil ob misli na vas spet potolažen. Kako večje zadoščenje more občutiti sin, ki se
v svojih tegobah zateče v naročje svojega očeta! – Ta preizkušnja naj mi služi za to, da
bom spoznal Božjo voljo v tem, kar se tiče moje prihodnosti. Mi bo Gospod podelil milost
ozdravitve? Zahvalil bi se mu iz vsega srca in upal bi si obljubiti, da se ne bom pokazal
nevrednega tako velike dobrote. Če pa bi bila njegova volja, da ostanem v stanju, v kate-

38.7 Page 377

▲back to top


BiS 6 — 42. poglavje
377
rem sem, potem potrpljenje. Če bi mi bilo po eni strani zelo boleče, pa bi me z druge strani
tolažila misel, da je to v moje večje dobro.
Nimam več kaj dodati. Don Bosko ve, koliko si smem želeti in kaj je meni potrebno v
Gospodu. Zato vas prosim, da bi me z metodo, ki vam je lastna, magnetizirali, se zavzeli
zame in me potolažili. Bodite tako prijazni in mi oprostite, če je mogoče ta pogovor preveč
domač. Vaš vdani in uslužni sin
klerik EDVARD DONATO
Iz učilnice, 3. junija; Gospodu don Bosku
V oratoriju so živeli ne samo brez strahu, temveč v velikem miru in vese-
lju. Dihali so družinski duh, ki jih je razveseljeval. Don Bosko je dovoljeval vso
svobodo, ki ni bila v nasprotju z disciplino in moralo. Zato ni zahteval, da bi v
urejenih vrstah odhajali v prostore, kamor jih je klical zvonec. V vročem letnem
času je celo dovoljeval, da so lahko odložili kravato in suknjič. Asistenti so ga
večkrat opozarjali, kako red in dostojanstvo zahtevata ostrejše ukrepe. Toda
don Bosko se je le s težavo prilagajal takim zahtevam, ker si je želel, da bi šlo vse
po domače kakor v družini. Šele pozneje, ko je število fantov močno naraslo, je
privolil v te zahteve.
Vsi bivši gojenci se s čudovito nežnostjo spominjajo tistih časov in trdijo, da
so se čutili kakor doma pri svojih starših. Fantje so vračali te očetovske skrbi z
vso pozornostjo, ki jim jo je narekovala sinovska vdanost. Nekega dne je bil don
Bosko že pet ur v spovednici in okoli njega je stalo še veliko število fantov, ki bi
se želeli spovedati. Mladi Merlone je menil, da bi don Bosku dobro dela majhna
osvežitev, zato je šel v kuhinjo in mu prinesel skodelico kamiličnega čaja. Don
Bosko mu je bil zelo hvaležen za pozornost in mu je z njemu lastno milino dejal:
»Gospod naj ti povrne to tvojo pozornost tako, da ti bo dal dobro, zvrhano in
obilno mero tako na tem kakor na drugem svetu.«
Don Bosko je imel odprte oči za vse potrebe svojih gojencev. »Če se je kateri
izmed njih,« tako piše Peter Enria, »počutil slabo, ga je don Bosko ves zaskrbljen
vprašal: – Kako se počutiš? Če je treba, bomo takoj poklicali zdravnika. Če gre
samo za majhno nerazpoloženje, pojdi h g. prefektu in ga prosi, da ti spremeni
hrano. Spominjam se nekega mojega tovariša klerika, ki je po zdravnikovem
naročilu moral oditi v domači kraj. Ko se je šel poslovit od don Boska, ga je ta
najprej vprašal:
»Imaš denar za pot?«
»Da,« je odgovoril klerik, »gospod prefekt mi ga je dal.«
»Imaš še kaj denarja razen tistega, ki ga potrebuješ za pot?«

38.8 Page 378

▲back to top


378
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
»Nič več.«
»Koliko časa se boš mudil doma?«
»Zdravnik mi je dejal, da bi ostal doma vsaj dva meseca. Vendar menim, da
to ne bo zadosti, da bi ozdravel.«
»Tvoji starši niso premožni. Kaj boš naredil, da ti nič ne bo manjkalo? Nika-
kor nočem, da bi bil v breme svojim staršem. Tu imaš 250 lir, vzemi. In ko boš
porabil, mi piši in ti bom poslal še več. Glej samo, da se boš točno držal zdrav-
nikovih navodil. Pazi, da se ne boš utrudil. Pozdravi svoje starše. Jaz se te bom
vsako jutro spominjal pri sveti maši.«
Tudi don Janez Garino pravi: »Naravnost neverjetno se zdi, kako zelo je
sredi toliko poslov skrbel za zdravje svojih klerikov. Vsak mesec ali dva je tiste,
ki jim starši niso mogli priskrbeti potrebnega, gotovo vprašal, ali potrebujejo
obleko, obutev in druge predmete za osebno porabo. V takem primeru je pisal
kaki bogati gospe, da je poskrbela vse potrebno. Za nekatere klerike in fante je
sam poiskal zaščitnike, ki so zanje plačevali nekaj mesečnine tudi v semenišču.
Če je srečal kakega fanta, ki je bil žalosten zaradi težke bolezni ali očetove
smrti, ga je tolažil: – Od sedaj ti bom jaz oče. Nekemu kleriku, bil je že član Druž-
be, ki je ves v solzah prišel k njemu in mu sporočil smrt svoje matere, oče pa mu
je že prej umrl, je zagotovil: – Ne boj se. Od sedaj bo Družba tvoja mati.
Vsi blagoslovi na don Boska! Njegova ljubezen je oživljala duha, hranila dušo,
spodbujala telo, tako da lahko zanj veljajo besede Pregovorov v 16. poglavju: –
Srce modrega daje pamet njegovim ustom in na njegovih ustnicah množi učinko-
vitost pouka. Prijazne besede so satovje medu: sladke za dušo in zdrave za telo
(v. 23–24).

38.9 Page 379

▲back to top


43.
poglavje
Gradnja vratarnice in nove zakristije – Jožef Buzzetti mojster v oratoriju –
Velikodušni darovi don Cafassa in njegov zadnji obisk oratorija – Pravilnik
vratarnice – Načrt obveznice za 500 lir, na osnovi katere lahko kak deček
ostane v oratoriju, dokler ne konča svojega šolanja – Okrožnica: Opažanja
don Cafassa – Odgovor kritikom – Vzrok don Boskove dejavnosti – Don
Bosku predlagajo sprejem zavoda Cavour – Malo semenišče v Giavenu in
vzrok njegovega propada – Kanonik Vogliotti prosi don Boska za enega
duhovnika in enega klerika za semenišče v Giavenu – Nasvet don Cafassa –
Načrti občine za malo semenišče in ponudba don Bosku – Kanonik Vogliotti
podpira dogovor med škofijo in občino – Don Bosko pogojno privoli v
kanonikov predlog, ki bi mu rad izročil vodstvo malega semenišča – Don
Bosko piše pismo županu v Giaveno – Še eno pismo kanonika Vogliottija:
čakajo odgovor iz Giavena
Odkar so se začele širiti govorice o prvih hišnih preiskavah, je don Bosko
pogumno skušal uresničiti svoje načrte. Prvi je bil naslednji.
Kakor smo že povedali, sta bila ob glavnih vhodnih vratih dva razreda za zu-
nanje gojence in sobica za vratarja. Manjkala je samo še vratarnica, Don Bosko jo
je dal zgraditi proti koncu 1859. To je bila pritlična stavba, malo večja kot šolska
razreda, blizu vrat proti vzhodu in oddaljena nekaj metrov od nekdanje lope, ki jo
je gospod Filippi dal v najem gospodu Viscu. Obsegala je tri zaporedne prostore,
se pravi pokrito predsobje, ki je vodilo k vratarjevi sobi, skozi katero je bilo mo-
goče priti v sobo, kjer so lahko starši obiskovali svoje otroke. Med šolskimi razre-
di in vratarnico je ostal nepokrit prostor, ki je od glavnih vrat vodil na dvorišče
in je služil vozovom za prehod. Don Bosko se je odločil, da bo ta prehod pokril z
velikim obokom iz opeke.

38.10 Page 380

▲back to top


380
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Poklical je podjetnika in ga prosil, naj naredi načrte in izvede delo. Ta je don
Bosku povedal, da bi samo strešno ogrodje stalo kakih 2.000 lir.
»Naredite vse, kar je potrebno,« je odgovoril don Bosko, »bomo že poravnali
račune.«
Pri tem pogovoru je bil navzoč Jožef Buzzetti, ki je bil preprost zidar. Ko je
videl, kako je podjetnik don Boska varal in gledal samo na svoj čim večji dobiček,
je počakal, da se je možakar oddaljil, nato pa rekel don Bosku: »Zdi se mi, da bi ta
gospod rad obogatel na don Boskov račun.«
»Kaj praviš?«
»Pravim, da je 2.000 lir prava neumnost.«
»Kaj ti meniš, koliko bi stalo to delo?«
»Menim, da je to mogoče izdelati s 600 ali 700 lirami.«
»Strešno ogrodje?«
»Ne. Vse skupaj.«
»Prav. Dal ti bom 1.000 lir, če si sposoben izvesti moj načrt.«
»Tisoč lir je preveč. Mogoče bo zadosti 500 lir.«
»Če misliš, da lahko narediš, naredi.« Buzzetti je sprejel. Ker je bil don Bosko
prepričan, da podjetnik izrablja njegovo dobro vero, ga je sklenil na lep način
odsloviti. Ker je moral še dokončati nekaj popravil v hiši, mu je odpovedal prav-
karšnje naročilo, češ da naj bodo vsi zidarji zbrani pri delu, ki je najbolj nujno.
Karel Buzzetti se je kmalu lotil dela in ga v kratkem času končal.
Izdatke za to stavbo je poravnal don Cafasso, ki je izročil don Bosku veliko
vsoto, verjetno za nakup Filippijeve lastnine. Apologista Cattolico (Katoliški apo-
logist) septembra 1860 je trdil, da je vsota znašala 45.000 lir. O tem velikoduš-
nem daru je don Bosko večkrat govoril don Caglieru in mu povedal, da mu je don
Cafasso zabičal, da tega ne sme nikomur povedati. On sam pa je pogosto govoril
fantom, kako zelo velik dobrotnik hiše je don Cafasso in da mu je že večkrat po-
daril velike vsote denarja.
Don Cafasso je prišel zadnjikrat v oratorij, da si je ogledal dela v vratarnici. Že
prej je pregledal načrte, sedaj pa je prišel, da bi don Boskovi ustanovi podelil svoj
blagoslov. Od takrat ga niso več videli v oratoriju.
Ko so potem dogradili in dokončali tiste sobe, je don Bosko v poseben zvezek
lastnoročno napisal pravilnik.
PRAVILNIK ZA GOVORILNICO
1. Gojencem oratorija ni dovoljeno z nikomer govoriti brez dovoljenja predstojnika ali
kuratorja. Ne smejo biti klicani v govorilnico več kot dvakrat na mesec, in to le od pol
dveh do dveh vsak dan razen ob praznikih.

39 Pages 381-390

▲back to top


39.1 Page 381

▲back to top


BiS 6 — 43. poglavje
381
2. Zaseben izhod s starši ali drugimi osebami ni dovoljen.
3. Gojencem ni dovoljeno sprejemati vina in pijač niti hraniti denarja pri sebi. Kdor
prejme denar, ga mora izročiti prefektu, ki mu ga bo dal, kadar bo treba.
4. Prav tako gojenci ne morejo sprejeti ali oddati ničesar staršem, ne da bi šlo skoz roke
vratarja.
5. V govorilnici je prepovedano kaditi in jesti.
6. Ko se izteče čas za govorilnico, morajo gojenci takoj zapustiti prostor.
7. Sorodnikom nikdar ni dovoljeno vstopiti v spalnice gojencev.
8. Kraj, kjer je dovoljeno govoriti z gojenci, je izključno govorilnica. Zato ni dovoljeno
stopati na dvorišča brez dovoljenja predstojnikov.
Ko je Karel Buzzetti končal svojo prvo gradnjo, mu je don Bosko zaupal zida-
nje zakristije na zahodni strani cerkve sv. Frančiška Saleškega ob strani prezbite-
rija. Ta je bila skupaj z zgornjo sobo namenjena malemu kleru. Stala je na zemlji
don Boskovega vrta in je segala do ograje proti Vrtnarici.
Buzzetti je že 1860 končal gradnjo zakristije, vendar je moral trpeti obreko-
vanje na svoj račun. Inženir arhitekt ga je pri don Bosku obdolžil zlonamernosti
in poskusa goljufije pri nakupih. Inženir je bil dober katoličan, velikodušen člo-
vek in član konference sv. Vincencija Pavelskega. Bil pa je zelo lahkoveren glede
tega, kar so spletkarili hudobneži, si izmišljevali v svoji zavisti in bili trdovratni
v svojih predsodkih. Don Bosko pa je Buzzettija tako zelo cenil, da ni hotel ver-
jeti trditvam inženirja. Zato se je ta umaknil iz zadev oratorija, ker mu je don
Bosko vedno ponavljal: »Poznam Buzzettija in vem, da ni zmožen kaj takega.«
Buzzetti je vedel za govorice, ki so šle na njegov račun, vendar je molčal, ker je
popolnoma zaupal don Bosku.
Tako se je zgodilo, da so, medtem ko so hoteli Buzzettija izriniti iz oratorija,
dali odpoved staremu podjetniku. Buzzetti je dobil mesto glavnega vodje zi-
darskih del in s tem se je začela njegova sreča. Don Bosko mu je zaupal gradnjo
vseh del v teku tridesetih let, tako je postal eden glavnih izvajalcev in podjetni-
kov v gradnji tovarn in cerkva.
Drugi don Boskov načrt je obsegal povečanje števila gojencev zlasti za vzgojo
duhovnikov. Da bi zadostil prošnjam, ki so prihajale k njemu iz vseh delov Pie-
monta, je sklenil, da bo premožnim družinam in svojim dobrotnikom predlagal,
naj mu pošljejo fante, ki bi lahko začeli gimnazijsko šolanje. On bo poskrbel,
da bodo opravili pet let gimnazijskega šolanja za 500 lir enkratnega vplačila. Z
namenom, da bi krščanska dobrodelnost dobila še dodatni motiv, je obljubil, da
bo del te vsote uporabil za novo stavbo v Valdoccu.

39.2 Page 382

▲back to top


382
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Nekateri so mu odsvetovali ta načrt kot neke vrste uničujočo pogodbo. Med
temi je bil tudi don Cafasso. Ko je pa slišal njegove razloge in poleg tega videl,
da je ta zamisel imela osnovo v Božjem blagoslovu, je dejal: »Nima smisla. Hoče
narediti po svoje. Treba ga je pustiti, da dela, kajti četudi bi bilo treba kak načrt
odsvetovati, pri don Bosku uspe.«
Don Bosko je torej sestavil okrožnico, v kateri je predložil svojo prošnjo
tudi za tiste fante, ki so se hoteli naučiti kake obrti. Kak mesec pozneje je okro-
žnico dal natisniti in jo je razposlal v mnoga mesta in kraje.
Velespoštovani gospod!
V živi želji, da bi pomagali pri vedno večji moralni stiski mladine, moramo kljub naj-
boljši volji odbiti sprejem vedno večjega števila dečkov, ki bi bili radi sprejeti v to hišo,
imenovano Oratorij sv. Frančiška Saleškega. Ti so od staršev zapuščeni in prepuščeni sami
sebi, kar vzbuja bojazen za njihovo prihodnost.
Sedanje stavbe so, zlasti odkar smo namestili obrtniške delavnice, nezadostne za spre-
jem večjega števila gojencev, sredstev, da bi jih razširili, pa nimamo. Zato predlagamo načrt,
ki bi mogel ustrezati vaši uglednosti, istočasno pa zbrati sredstva za izgradnjo poslopja, ki
bi omogočalo sprejem precej večjega števila gojencev, kot nam je to mogoče sedaj.
Gre za določeno število delnic za 500 frankov, ki bi jih vplačevali v prihodnji mesecih,
in sicer
avgusta in septembra
200,00 fr.
januarja 1861
200,00 fr.
julija 1861
100,00 fr.
S to delnico bi si delničar pridobil pravico, da bi poslal v ta zavod tistega dečka, ki bi
ga želel usmeriti v šolanje ali v obrt, pač v skladu s sposobnostmi in željami prizadetega
(glej pogoje spodaj).
Na ta način bi bili vi udeleženec v dveh delih krščanske ljubezni: razširili bi poslopje,
namenjeno ubogim dečkom, in dali možnost vam, da bi poslali sem fanta, ki bi ga vi imeli
za vrednega te usluge. Tako bi poleg plačila, ki bi vam ga dal Bog, imeli v tej hiši koga,
ki bi blagoslavljal vašo velikodušno roko, ker ste ga pobrali s ceste in postavili na pot, ki
vodi navzgor.
Če vam ta naš predlog ugaja in ste pripravljeni sodelovati, se vam za to že sedaj naj-
topleje zahvaljujem in vas prosim, da bi za moje nadaljnje ravnanje to čim prej sporočili.
Hkrati vas prosim, da bi s tem pismom seznanili tudi tiste ljudi, za katere bi se vam zdelo,
da so pripravljeni sodelovati pri tem delu, ki je namenjeno javni dobrodelnosti.
V nasprotnem primeru vas samo prosim, da bi imeli z menoj malo potrpljenja, ker
sem vas nadlegoval, in da sprejmete, da vam zaželim vse dobro iz nebes.
Vaše uglednosti vdani služabnik duhovnik JANEZ BOSKO
Turin, dne ......... meseca ......... leta 1861

39.3 Page 383

▲back to top


BiS 6 — 43. poglavje
383
POGOJI ZA SPREJEM DEČKA, KI GA VSAK DELNIČAR LAHKO POŠLJE V
ORATORIJ SV. FRANČIŠKA SALEŠKEGA
Čeprav so pogoji za sprejem v ta dom precej drugačni, se v danem primeru zožijo na
naslednje:
Fant se lahko usmeri v gimnazijsko šolanje ali priučitev obrti.
1. Za uk v kaki obrti mora biti zdrav, dobro razvit, star polnih dvanajst let in ne sta-
rejši od osemnajst. Dom se zavezuje, da mu bo oskrbel stanovanje, hrano, moralno
in versko vzgojo, vse dokler ne bo končal vajeniške dobe obrti, ki si jo bo izbral med
mogočimi v tem zavodu.
2. Če naj stopi v gimnazijo, mora imeti končano osnovno šolo in mora predložiti spriče-
valo lepega moralnega vedenja. Biti mora zdrav in brez vidnih zunanjih napak. Dom
mu bo priskrbel stanovanje, hrano in klasično gimnazijo, to je začenši od prvega leta
latinske slovnice in do letnika filozofije.
3. V obeh primerih se bo fant moral prilagoditi hrani, zahtevam discipline, učenja ali
obrti v skladu s pravilnikom tega doma.
OBRAZEC ZA SPREJEM
Podpisani bivajoč ...................... številka ........ ulica .................. se v želji, da bi sodeloval
pri razširitvi ORATORIJA SV. FRANČIŠKA SALEŠKEGA v Turinu, predmestje Valdocco, ob-
vezujem za prevzem ......... št. obveznic, ki jih bom dve petini plačal v prihodnjem polletju
avgusta in septembra 1860.
Dve petini januarja 1861.
Eno petino julija leta 1861.
V imenovano vzgajališče bom poslal dečka v času, ki se mi bo zdel najprimernejši v
smislu pogojev za sprejem.
Dne .......... meseca .............. 1860
Podpis delničarja
N. B. Prosimo podpisnike, da pričujoči obrazec pošljejo podpisan duhovniku Janezu
Bosku v Turin.
Veliko se jih je odzvalo temu povabilu. Hranimo še naslednja sporočila pri-
volitve in darovanja iz let 1860 in 1861.
Marija Zofia Bibert de la Pierre. – + Janez, nadškof iz Saluzza. – Grof Pietro
Giovanni Gloria. – Grof Aleramo Bosco di Ruffino. – Velečastiti kanonik Kamil
Paletta, kraljevi miloščinar. – Kanonik Celestin Fissore, generalni vikar. – Kano-
nik Jožef Ortalda. – Jurij Oreglia, kanonik, dekan iz Fossana. – Don Anton Julij
Ajachini, rektor, župnik pri Santa Maria della Sanità degli Orti di Alessandria.
Don Bosko si je nove obveznice zamislil tako, da bi poleg dohodka 500 lir
ustvaril tudi okoliščine, ki bi onemogočile zaprtje njegovega zavetišča. Pravice

39.4 Page 384

▲back to top


384
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
tretje osebe bi gotovo zaustavile njegove nasprotnike pri izvedbi takšnega na-
črta.
Te in še druge don Boskove zamisli so grajali nekateri, ki so se imeli za
previdne. Toda neki ugleden teolog, pobožen in učen, jim je, kakor nam priča
don Turchi, imel navado odgovarjati: »Zelo lahko je kritizirati. Ampak mi vsi
skupaj nismo sposobni, da bi storili stotinko tega, kar dela on brez zagotovlje-
nih sredstev. Don Bosko je izreden človek, zato ga ne moremo presojati z našimi
navadnimi merili.«
Don Bosko sam tako ustno kakor pisno odgovarja tistim, ki so mu ugovar-
jali in grajali njegovo podjetnost: »Ko bom gotov, da hudič ne zalezuje več duš,
bom tudi jaz nehal iskati nova sredstva, da bi jih reševal pred njegovimi preva-
rami in zalezovanjem.«
Tretji načrt je spadal med najbolj drzne za tisti čas: želel je razširiti svoje
ustanove zunaj Turina in svojo družbo uveljaviti tudi v svetu, tudi za študirajo-
čo mladino. Božja previdnost je vodila dogodke in občinska uprava v Gavourju
je don Bosku ponujala vodstvo mestnega zavoda, ki so ga pred kratkim zaprli
pa bi ga želeli zopet odpreti.
Skoraj istočasno mu je gospod kanonik Celestin Fissore, generalni vikar v
Turinu in poznejši nadškof v Vercelliju, izrazil živo željo, da bi se zavzel za malo
semenišče v Giavenu.
To semenišče so ustanovili po načelih Tridentinskega cerkvenega zbora. Cela
tri stoletja je bilo gojišče poklicev, najprej za opatijo San Michele della Chiusa,
katere last je bilo, nato za turinsko nadškofijo, v katero je bilo vključeno v za-
četku 19. stoletja. V semenišču je bila popolna gimnazija, edina, ki je skrbela za
duhovne poklice. Toda v zadnjih letih se je število gojencev tako zmanjšalo, da so
semenišče hoteli zapreti, kar bi pomenilo, da bi prešlo v last države.
Klerik Anfossi je semenišče obiskal leta 1859 in se čudil miru, ki je vladal
povsod. Rekli so mu, da je v celem poslopju samo še 20 gojencev. Študij je bil
zelo neurejen, podravnatelj in ekonom je skrbel samo za notranje zadeve, te-
olog don Aleksander Pogolotto je stanoval v bližnji hiši. Resnični rektor, ki je
imel popolno oblast in je predstavljal škofijo, je bil prošt kapiteljske cerkve S.
Lorenzo. Nadziral je sprejem in vzgojo dečkov, upravljal premoženje semeni-
šča in urejal mesečnine. Sedem profesorjev je stanovalo v zavodu, vendar niso
imeli drugega opravila kot pouk. Že eno celo leto niso dobili plače, ker ni bilo
nikakršnih dohodkov. Dva klerika sta skrbela za red, učenje in nadzor. Eden
izmed njiju je moral od časa do časa nadomeščati učitelja v ljudski šoli. Šola je

39.5 Page 385

▲back to top


BiS 6 — 43. poglavje
385
imela tri razrede, ki so jih obiskovali tako domači gojenci kakor otroci iz mesta.
Nameščena je bila v semenišču. Učitelje je plačevala občina, zato so tudi bili od-
visni od nje. Giavenska duhovščina se je vedno vmešavala v semeniške zadeve,
ker je imel podravnatelj vezane roke in se je moral pokoravati tistim gospodom.
To je bil tudi eden izmed vzrokov, zakaj je semeniščem tako nazadovalo. Pa
tudi žalostne časovne razmere so naredile svoje. Semenišče bi lahko primerjali
z Lazarjem, ki je bil že štiri dni v grobu; izgubil je ugled pri prebivalstvu in nihče
ni več hotel zaupati otrok taki ustanovi. Upanje, da bi mogli v prihodnjem letu
povečati število gojencev, je bilo ničevo.
To je povzetek razgovora, ki smo ga imeli z enim izmed profesorjev v se-
menišču.
Cerkveni predstojniki so nameravali semenišče zapreti, da jim ne bi bilo tre-
ba plačevati profesorjev, ki bi predavali praznim klopem. Toda preden so izvedli
ta sklep, je kanonik Vogliotti, provikar in rektor Osrednjega semenišča v Turinu,
šel prosit don Boska, da bi on poskrbel za zavod, ga dvignil k novemu življenju in
vzpostavil nekdanji red.
Don Bosko je prosil za potreben čas, da bi stvar premislil, ker so istoča-
sno tekli tudi pogovori s Cavourjem. Govoril je z don Cafassom, ki je priporočal
premislek, ker je verjetno poznal določeno ozadje, ki pa tudi don Bosku ni bilo
neznano. Končno ga je vprašal: »Koga boste poslali za ravnatelja v Giaveno?«
»Ker nimam na voljo v oratoriju nobenega primernega, sem mislil poslati ka-
kega škofijskega duhovnika, enega mojih prijateljev iz semenišča v Chieriju. Je
pobožen, izobražen in neoporečne morale.«
»Ta ni za to mesto,« je odgovoril don Cafasso, ki se ni motil v presojanju
ljudi. »Je preveč ognjevit in muhast.«
Ker je občinska uprava predvidevala razpust semenišča, je željno pričako-
vala čimprejšnji konec. Želela se ga je polastiti, da bi tam namestila svoje občin-
ske šole, za katere niso imeli pripravnega in spodobnega poslopja. Imela se je
za pravno naslednico ustanove, ki ni služila več svojemu namenu. Tako so trdili
občinski možje. Ko je vodstvo semenišča zvedelo za te namene občinske upra-
ve, se je zbalo, da bo izgubilo to krasno poslopje.
Toda župan v Giavenu gospod Jožef Schioppo je imel še obširnejše načrte.
Poleg ljudske šole je hotel ustanoviti še konvikt in občinsko gimnazijo in izročiti
vodstvo don Bosku. Don Bosko je prejel ponudbo meseca maja. Takoj jo je od-
poslal na škofijo. Kanonik Vogliotti, ki je skušal uskladiti cerkvene koristi v zve-
zi s stavbo z željami in nameni občinske uprave, je dal poklicati don Boska. Ko

39.6 Page 386

▲back to top


386
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
mu je prikazal položaj, mu je svetoval, potem ko mu je obljubil vse mogoče, da
naj ne zavrne ponudbe. Don Bosko ni odrekel sodelovanja, ker je šlo za korist
škofije, zagotovil je kanoniku, da bo, če bi bili pogoji občinske uprave v Giavenu
sprejemljivi, ustregel njegovim željam.
Pisal je županu v Giavenu in ga prosil, da bi predložil načrt dogovora in do-
ločil denarni prispevek, s katerim bi sodeloval pri vzdrževanju konvikta in šole
v mestu. Vendar se še ni odpovedal načrtu v Cavourju.
Kanonik Vogliotti je bil nepotrpežljiv in je hotel dobiti čim prej odgovor o us-
pehu ali neuspehu dogovarjanja. Don Bosko mu je odgovoril s pismom, iz katere-
ga je mogoče razbrati vsebino pisma rektorja turinskega semenišča. V tem pismu
kakor tudi v vseh drugih se don Bosko vedno zavzema za koristi svojih sinov.
Velezaslužni gospod rektor!
Najprej se vam ponižno zahvaljujem za vse, kar vidim, da ste storili in ste pripravljeni
storiti v korist teh fantov. Domenila sva se, da bi jaz vzdrževal Ruffina, vi bi pa zastonj
vzdrževali Berutta v semenišču v Chieriju.
Nikdar ni zmogel plačati niti solda, zato sem ga imel zastonj, in to rade volje zaradi
njegove pripravljenosti za vse dobro. Ena njegovih tet je skrbela in še skrbi za obleko. Če
mu že na noben način ne bi mogli odpustiti celotno mesečnino, storite, kar morete. Jaz
bom skušal poiskati druga sredstva.
Počakal bom na odgovor iz Giavena, preden se bom vezal s Cavourjem. Najlepša hva-
la za zeleni mašni plašč, ki nam budi upanje. Mi smo zares čisto na zelenem.
Do sedaj me še niso vtaknili v ječo. Vi in gospod generalni vikar se trudita za isto.
S polnim spoštovanjem in hvaležnostjo sem vam na voljo v vsem, kar zmorem.
Vdani služabnik duh. JANEZ BOSKO
Turin, 5. junija 1860

39.7 Page 387

▲back to top


44.
poglavje
Kanonika Ortalda zaprejo v ječo – Hišna preiskava pri don Cafassu – Don
Boskovo razmišljanje – Druga preiskava v oratoriju – Don Bosko se izgubi v
Turinu in ga pripeljejo v hišo Božje previdnosti – Inšpekcija v zunanji šoli –
Žalosten prizor: don Alasonatti omedli – Don Boskov prihod – Pretnja z ječo
– Očitki preiskovalcem – Oddaljeni stražniki – Razglasitev papeževih pravic
– Vizitacija šol – Natančna preiskava hiše – Zvita vprašanja in odrezavi
odgovori – Zaplemba zvezkov – Zahvala Bogu – Dvojna tolažba
Vlada se je bala in preganjala dobre duhovnike. Njihovi nasprotniki so
nagrmadili na njihove glave toliko lažnivih obrekovanj, da je notranji minister
Farini menil, da je treba v Turinu izvesti finančne preiskave ter tako preprečiti
tako nevarno zaroto in se zavarovati proti vsakemu presenečenju. Večina lju-
di ni mogla razumeti, kako naj bi peščica dobrodelnim ustanovam posvečenih
ljudi vladi povzročala take skrbi, saj je vendar imela na voljo trume vojakov in
orožnikov. Pa vendar je tak strah zgodovinsko dejstvo.
Tiste dni so vrgli v ječo kanonika Ortalda, potem ko so naredili preiskavo
na njegovem stanovanju. Ker mu niso mogli ničesar dokazati, so ga obdolžili,
kakor je povedal don Bosko, da je brez dovoljenja dal prepeljati iz tiskarne Fal-
letti k S. Tommasu stiskalnico za tisk svojega časopisa Il Museo delle missioni
(Misijonski muzej).
Že 6. junija je dal kvestor preiskati Cerkveni konvikt sv. Frančiška Asiške-
ga. Politične okoliščine so povečale staro sumničenje tudi proti konviktu. Don
Cafasso je točno upošteval vse nasvete, ki mu jih je dal don Bosko. Policisti so
vstopili v njegovo stanovanje, on pa jih je pričakoval sede v naslanjaču. Dva
policista sta stražila spodaj pri stopnicah, dva pred njegovo sobo in dva sta več

39.8 Page 388

▲back to top


388
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
dni zaporedoma preiskovala vse do zadnjega kotička. Našli niso nič takega, kar
bi moglo podpreti sumničenje vlade.
Ko so tako sramotno propadli, so upali, da bodo imeli več sreče v oratoriju.
Don Bosko nam je zapustil napisano: »Bil sem prepričan, da je opravljena
preiskava mojega stanovanja oblast prepričala o smešni zaroti in da nas zato ne
bo nihče več motil v naši miroljubni hiši. Toda ker so ljudje od vlade ob prvem
obisku začutili sladkost mučenja drugih, so isto stvar ponovili še desetkrat, vsa-
kokrat pa z različnimi izvajalci. Da ne bom preveč podroben in natančen pri opi-
su, bom navedel nekaj stvari samo iz druge preiskave. Pri tem se moram zahvaliti
Gospodu, da nas je vsakič tako občutno varoval. Kakor se piščančki ob spreleta-
vanju skobcev skrijejo pod peruti koklje, prav tako smo se tudi mi zatekli pod
okrilje tvojih peruti.«
Po sledeh don Boskove pripovedi bomo dogodek dopolnili še iz drugih virov.
Bilo je 9. junija ob 10. dopoldne, komaj 15 dni po prvi preiskavi, ko se je v
spremstvu policistov v oratoriju pojavilo troje gospodov. Bili so to gospod Malu-
sardi, tajnik ministra Farinija, vitez Gatti, glavni inšpektor prosvetnega ministr-
stva, in laik profesor Petitti, sicer doktor teologije. Prvi naj bi pregledal računo-
vodstvo in preiskal pisarno, drugi naj bi obiskali šole in spraševali učence, zadnji
pa naj bi stenografiral vprašanja in odgovore. Z njimi je bilo še nekaj drugih
uslužbencev ministrstva. Nekaj stražnikov je zasedlo mesta zunaj zavoda.
Na nesrečo je don Bosko malo prej odšel v mesto in ni povedal, kje je. Takoj ga
je šlo iskat nekaj fantov, med njimi Jožef Buzzetti. Toda vse iskanje je bilo zaman.
Preiskava se je začela v razredu učitelja Reana ob vratarnici, kjer je bilo ka-
kih 93 učencev, vsi zunanji, ki so jih odklonili v mestnih šolah, ker so bili preveč
poredni ali umazani, in so se začeli učiti brati in pisati. Potrebna je bila Jobova
potrpežljivost, da so ohranili prepotrebni red. »Vstopil je,« tako poroča učitelj Jo-
žef Reano, »v moj razred neki gospod iz mestne uprave in me vprašal, ali imam
spričevalo o opravljenem učiteljskem izpitu. Odgovoril sem, da ne. Potem si je
dal natančno opisati način poučevanja. Odgovoril sem na vsa vprašanja in mu
na koncu ponudil zvezek z lepimi življenjskimi načeli, ki sem jih narekoval tistim
ubogim fantom, da bi živeč po njih postali dobri kristjani in koristni državljani.
Tisti gospod me je vprašal, kakšne kazni so dobivali poredneži, in odgovoril sem
mu: – Nikakršnih kazni. Prav nikakršnih.
– Saj to ni mogoče, je dejal tisti gospod.
– Seveda je mogoče, sem odgovoril. Kazen, ki jo uporabljam, po navodilih
predstojnika hiše, je v tem, da tistim fantom, ki se lepo obnašajo nekatere dni

39.9 Page 389

▲back to top


BiS 6 — 44. poglavje
389
v tednu razdelim bone za kruh v pekarni Magra v Via Pellicciai. Vsi dečki so
namreč iz zelo revnih družin. Nagajivci pa ne dobijo nič. To je edina kazen, ki jo
uporabljamo v tej šoli. Don Bosko pa zato, da jih privabi, od časa do časa poskr-
bi za kako nagrado, navadno v obleki. Tedaj se je tisti gospod poslovil in zdi se,
da ni imel kaj pripomniti.«
Trije preiskovalci so stopili na dvorišče in od tam v prvo nadstropje, in ker
ni bilo don Boska, so se predstavili podravnatelju gospodu don Viktorju Alaso-
nattiju. Ko so se predstavili za to, kar so bili, in razložili namen obiska, je gospod
Malusardi prvi rekel:
– Najprej nam pokažite računovodske knjige.
– Tukaj imate glavno knjigo, je dejal dobri duhovnik, z imeni, priimki, starši
in rojstnim krajem vsakega gojenca; to je knjiga vsakdanjih izdatkov in v tej tretji
knjigi so podani pogoji za sprejem.
Vzeli so v roke tiste knjige, jih odprli tu in tam in čez nekaj minut je tajnik dejal:
– Na tako računovodstvo se jaz nič ne razumem.
– Če se ne znajdete, je odgovoril don Alasonatti, vam bom vse po vrsti raz-
ložil, če boste imeli malo potrpljenja.
– Hočemo v nekaj besedah izvedeti vse. Najprej nam povejte, koliko fantov
je v zavodu.
– Zunanjih fantov, ki prihajajo v oratorij, je več kot 700, notranjih pa prib-
ližno 300 v dveh skupinah – rokodelci in dijaki. Med temi je 40 sirot brez očeta
in matere in 127 brez enega izmed staršev.
– Kako visoko mesečnino plačujejo?
– Samo 17 gojencev in dva klerika plačujejo popolno mesečnino. Večina pa je
tako revnih ali celo zapuščenih, da ne plačujejo nič in jih je treba celo oblačiti in
obuvati. Drugi plačujejo kako malenkost, pač glede na zmogljivost njihovih družin.
– Koliko je ta malenkost?
– Deset ali dvanajst lir na mesec, kako brento vina ali vrečo riža, koruze ali
kostanja ali kaj podobnega na leto.
– To nikakor ne zadošča za celoletno vzdrževanje toliko dečkov. Kako po-
tem poravnavate vse te stroške?
– Turinska občina prispeva na leto tristo lir. Red sv. Mavricija in Lazarja
petsto in nadškofijska pisarna tisoč lir.
– Vse to ni več kot tisoč osemsto lir in nikakor ne morejo plačati izdatkov za
hrano, obleko in vzdrževanje. S katerimi drugimi sredstvi razpolagate?
– Od začetka sta za vse drugo poskrbela don Bosko in njegova mati s tem,
da sta prodajala svojo domačo posest, in nekaj dobrodelnih oseb. Danes pa pri-
hajajo dohodki izključno iz prispevkov dobrotnikov.

39.10 Page 390

▲back to top


390
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
– Kdo so ti dobrotniki?
– Mnogih sploh ne poznam, drugi želijo, da jih ne imenujemo, in zato ne
morem odgovoriti na vaše vprašanje.
– Kje imate spravljen denar?
– Blagajne, kjer bi spravljali denar, sploh nimamo, kajti kakor hitro prejme-
mo kako vsoto, jo uporabimo za poravnavo kakega zapadlega dolga ali plačamo
pravkar kupljeno blago.
Te prostodušne in resnične besede dobrega prefekta niso mogle odstraniti
predsodkov naših poizvedovalcev. Po navodilih svojih pošiljateljev so si vbili v
glavo, da don Bosko razpolaga z velikimi vsotami denarja, ki mu ga pošiljajo
papež in razdedinjeni knezi s pretvezo, da bi služil za vzdrževanje revne mladi-
ne, dejansko pa zato, da bi oboroževal vojake v boju proti vladi. Te predsodke
je podžigal sektaški tisk, ki je razglašal na vse strani lažnivo vest, da je finančna
uprava odkrila pri jezuitih v Turinu bajne zaklade in nadvse pomembne doku-
mente, ki pričajo o obširni zaroti proti državi. Ker pa je don Bosko v dobrem
odnosu z jezuiti, tako so nadaljevali ti poročevalci, mora biti tudi v njegovi us-
tanovi corpus delicti. Prepolni tega popolnoma zmotnega prepričanja so ti trije
preiskovalci terjali, da jim don Alasonatti pokaže, kjer je zakladnica. Zato je Ma-
lusardi z namenom, da bi ga prestrašil, izzivalno dejal:
Vi nas varate. Imate denar in ga skrivate pred nami. Vi ste pravi jezuit. Toda
mi vam bomo že pokazali.
S temi besedami so ga prijeli za roke, ga suvali sem in tja, brcali iz kota v kot
in tako onečastili njegovo osebno dostojanstvo in duhovniško čast. Ob tem na-
silnem ravnanju je ta Božji mož, ki je bil že od nekdaj slabotnega zdravja, omedlel
in padel po tleh.
– Toda, dragi gospodje, je dejal, jaz vam nisem storil nič žalega. Ob tej nena-
dni omedlevici so se ti ugledni gospodje zavedeli svojega podlega početja, ki ga
kot pošteni uslužbenci nikakor ne bi smeli pokazati. Zlikovci so hoteli zabrisati
svoje slabo ravnanje tako, da so ga nezavestnega posadili na stol.
In don Bosko? Odšel je od doma in v miru prebiral zakon o šolski ured-
bi. Tistega jutra bi moral obiskati dva kraja: sodnijsko palačo, kjer bi dokončno
uredil nakup hiše Filippi, in stanovanje markiza Fassatija, pri katerem naj bi
kosil, ker mu je markiz obljubil lep dar za oratorij. Toda zgodilo se je nekaj ču-
dovitega. Ko je stopil iz sodne palače in se napotil k markizu, se ga je polastila
taka raztresenost, da je, namesto da bi šel proti središču mesta, začel bloditi
v nasprotni smeri in se je kar na lepem znašel v Via Cottolengo. Prehodil je
že dobršen del poti, kar se je zavedel svoje pomote. – Oh, jaz ubogi revež, si je
mislil, kaj sem vendar storil? Da bi šel domov, mi je nerodno, ker me čakajo pri

40 Pages 391-400

▲back to top


40.1 Page 391

▲back to top


BiS 6 — 44. poglavje
391
markizu. Na kosilo pa bom prišel prepozno. Sicer pa je danes sobota in bo goto-
vo veliko spovedovanja. Zato moram prej na svoje mesto. Po takem razmišljanju
se je odločil: – Naj bo kar koli že. Blizu doma sem in grem domov.
Tedaj je nenadoma zagledal pred seboj tri fante: Duina, Martana in Mellico,
ki so pospešili korak, kakor hitro so ga zagledali, in dejali: – Don Bosko, pridi-
te hitro, že drugič preiskujejo hišo. Oratorij je poln stražnikov. Tedaj se je don
Bosko zamislil in si dejal: – Sedaj razumem, zakaj sem zašel na cesto. Roka Bož-
je previdnosti me je popeljala domov, kjer je potrebna moja navzočnost. Gospod
je videl precej dalj kot jaz.
Podvizal se je, da bi prišel čim prej v oratorij, kjer so ga vsi pričakovali kot
angela rešitelja. Prav v tistem trenutku se je odigraval žalosten prizor z don Ala-
sonattijem.
Dečki so bili vsi prestrašeni, zlasti še zato, ker so videli, kako so stražarji
grobo zadržali klerika Janeza Cagliera, ki je hotel iti v šolo maestra Cerruttija
in je v ta namen nosil note. En del se jih je zbral v cerkvi k molitvi. Njihovim
molitvam so se pridružile molitve tisočih varovancev v Cottolengu, k čemur jih
je spodbudil kanonik Alojzij Anglesio, ki je tudi v velikem strahu čakal na izid
preiskave in nasilja.
Kakor hitro se je don Bosko povzpel po stopnicah, se je ob vznožju posta-
vilo nekaj mladih delavcev, ki so bili pripravljeni braniti don Boska, če bi ga ho-
teli odvesti. Klerik Anfossi se ni mogel premagati, da ne bi vstopil v prefektovo
sobo in se približal don Bosku, ki je vstopil prav v trenutku, ko je don Alasonatti
omedleval. Ko je zagledal svojega tako visoko cenjenega sodelavca v takem ža-
lostnem stanju, ga je prevzela silna žalost. Približal se mu je, ga prijel za roko in
ga poklical po imenu. Dobri don Alasonatti se je ob don Boskovem glasu malo
zavedel in medlo odgovoril: – Don Bosko, pomagajte mi! – Ne trudite se, mu je
don Bosko odgovoril. Sedaj sem jaz tukaj in bom vzel vse v svoje roke. Pogum!
Vim patior (trpim nasilje), je po tiho dodal ubogi prefekt. – Na žalost vidim,
da ravnajo z vami nasilno, toda vedite: Božje kraljestvo trpi silo in le močni ga
osvajajo.
Ko je izgovoril te besede, se je don Bosko obrnil k preiskovalcem in jih vpra-
šal, kaj bi radi. Anfossi je slišal, kako je eden izmed njih odgovoril: – Da nam daste
natančen vpogled v račune hiše in denar, ki ga imate pri sebi. Sicer vas bomo po
višjem naročilu odpeljali v ječo. Na te besede je don Bosko preprosto odgovoril:
– Pustili me boste, da grem za trenutek h gojencem in jim dam blagoslov, potem
vam bom popolnoma na voljo. Od mene hočete stvari, ki jih nimam, kajti mi živi-
mo od Božje previdnosti.

40.2 Page 392

▲back to top


392
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Ko je tako govoril, se je zdelo, da bo don Alasonatti še enkrat omedlel. Don
Bosko se je obrnil k preiskovalcem in jim upravičeno jezno dejal: – Vi zlorab-
ljate vaše pooblastilo; biti bi morali sodniki, pa ste rablji. Tako početje vam ne
bo prineslo ne Božjega blagoslova ne spoštovanja ljudi, temveč sramotno stran
v zgodovini. Ste prišli sem, da v imenu finančnega urada poiščete stvari, ki vas
morejo zanimati? Opravite vašo nalogo in ne zatirajte poštenih državljanov v
njihovem stanovanju. Pritožil se bom zaradi vašega početja pri ministrstvih in
pri samem kralju in upam, da ne bodo gluhi za moje pritožbe.
Na te odločne besede je vitez Gatti navidezno ponižno in vljudno odgovo-
ril: – Gospod don Bosko, oprostite nam, nismo prišli sem zato, da bi komur koli
storili kaj žalega. Nismo storili drugega kot spraševali za pojasnila.
– Pojasnila je treba iskati pri tistem, ki jih more dati. Odgovorni predstojnik
tega zavoda sem jaz. Vprašajte za pojasnila mene in ne mojih podložnikov, ki ne
morejo odgovoriti. Prosim vas, da jih pustite popolnoma pri miru.
– Oprostite nam, sta istočasno moledovala gospod Malusardi in profesor
Petitti, in bodite prepričani, da je bilo to, kar se je zgodilo, proti našemu name-
nu. S tem se je ta neljubi dogodek končal.
Tedaj je don Bosko ubogega don Alasonattija prepustil skrbi nekaterih fan-
tov. Nato je preiskovalce povabil v sosednjo sobo, da je spravil povzročitelje
njegovih tegob izpred oči dobrega prefekta. Ti so mu povedali, da imajo ukaz
preiskati hišo, obiskati šole, vendar vse na prijateljski in prijazen način.
– Če ste dobili ukaz, da opravite vse na prijateljski in prijazen način, je pri-
pomnil don Bosko, zakaj ste potem pripeljali s seboj to trumo policajev in s tem
strašite naše gojence?
– Bodite prepričani, je odgovoril gospod Malusardi, da stražniki ne bodo
skrivili niti enega lasu vaših gojencev, ker so prišli samo zaradi tega, da jih vidijo.
– Stražarji javnega reda, vojaki in orožniki se postavijo na ogled na para-
dah, v stanovanjih zasebnih meščanov pa se pojavljajo zato, da vklenejo v veri-
ge in odvedejo hudodelce in razbojnike. Zdi se mi skoraj nemogoče, da razumni
ljudje, kakršni bi morali biti ministri, morejo brez vsakega dokaza meniti, da
so v tem oratoriju hudodelci in razbojniki, in tako teptajo z nogami tiste člene
ustave, ki zagotavljajo nedotakljivost hišnega bivališča in svobodo oseb.
To jasno govorjenje je malo zmedlo trojico preiskovalcev, ki so se dobro
zavedali, da so naredili marsikaj po svoji glavi in presoji. Po teh don Boskovih
besedah so se stražniki drug za drugim izgubili iz don Boskove sobe in se raz-
vrstili na polju, ki je obdajalo oratorij.

40.3 Page 393

▲back to top


BiS 6 — 44. poglavje
393
Razgovor teh gospodov z don Boskom se je zavlekel čez pol ure. Preiskoval-
ci so, potem ko so ga skušali ujeti v protislovje s tem, kar je rekel don Alasonatti,
dobili vse zaželene podatke, ki naj bi jih prepričali, da se vladi ni treba prav nič
bati oratorija.
– Toda kaj si mislite vi o pravkaršnjih priključitvah rimskih pokrajin k Pi-
emontu?
Don Bosko je močno dvignil glas in odločno odgovoril: – Kot državljan sem
pripravljen braniti svojo domovino tudi z življenjem, če je treba, toda kot kri-
stjan in duhovnik ne bom nikoli odobraval takih reči.
Klerik Ghivarello, ki je bil v sosednji sobi, je jasno slišal te zadnje besede.
Tedaj so odposlanci vlade v upanju, da bodo v oratoriju le odkrili kak nezna-
ten predmet, ki bi jim omogočil, da bi se prikupili svojim delodajalcem, prosili
za dovoljenje, da smejo obiskati šolske razrede. Don Bosko jim je ustregel. Spre-
mljati jih je želel sam don Alasonatti, ki si je opomogel in se oddahnil od težkega
doživetja. Gojenci so bili v razredih. Bilo je 176 notranjih in 10 zunanjih.
Tukaj naj omenimo, da je vitez Gatti, ki je bil posebej odgovoren za šole,
znal malo grško in latinsko. Bil je preprost profesor zgodovine in zemljepisa na
Državnem kolegiju, ker pa je bilo prosvetno ministrstvo odgovorno za nadzor
nad šolami, je bil nadzornik ljudskih šol. Zato se je omejeval na vprašanja iz
zemljepisa in zgodovine in je učencem postavljal zvita vprašanja. Gospod Ma-
lusardi je sedel v prvi klopi in je učence spraševal zaupne stvari. Profesor Pe-
titti pa je pisal v beležnico in pregledoval zvezke. Zdi se, da je bil njihov namen
izsiliti od gojencev kako izjavo ali najti kak zapisek, ki bi jih lahko razlagali kot
nasprotovanje kralju in svobodnim ustanovam, s čimer bi obtožili don Boska,
da se v njegovih šolah poučuje protidržavni nauk.
Prebrskali so vse knjige in spraševali, kaj pravi don Bosko o ustavi, vojski,
Italiji. Celo katekizem jim je bil za pretvezo, da so postavljali učencem dvoumna
vprašanja, ki bi jih pripeljala do izjav, o katerih niso nikdar razmišljali. Želeli so
zvedeti, kake ideje so predstojniki širili med gojenci, in jih prisiliti, da bi trdili
to, česar niso nikdar izjavili.
Naj navedemo nekaj takih vprašanj.
V 1. razredu gimnazije, kjer je poučeval klerik Celestin Durando, je vitez
Gatti pri zemljepisu spraševal dijaka Ricchiardija o mejah Italije.
Kako se deli monarhična vladavina?
V dve obliki: absolutna monarhična vladavina in zmerna ali konstitucionalna.
Katera izmed teh dveh oblik je boljša?
Ko je deček slišal tako težko vprašanje, na katerega ni mogel odgovoriti, se

40.4 Page 394

▲back to top


394
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
je zmedel. Položaja se je zavedel tudi Gatti, in ker je želel, da bi se deček izrazil
proti konstitucionalni obliki vladavine, mu je skušal podtakniti odgovor:
– Se ti ne zdi, da je boljša absolutna oblika vladavine, kjer kralj dela vse
sam, kakor se mu zdi in mu ugaja?
Pri tem podtikanju se je profesorju Durandu zdelo nujno potrebno opozoriti
Gattija, da to niso vprašanja, na katera bi mogli odgovoriti učenci prve gimnazije.
– Kako naj vendar zahteva, mu je rekel, da naj preprost učenček odgovori na
vprašanje, na katerega ne znajo odgovoriti niti odrasli in učeni ljudje, ki poznajo
politiko moči.
Tedaj je učenec, kakor da bi dobil razsvetljenje od kakega angela, odgovoril:
– Zdi se mi, da je dobra katera koli oblika vladavine, če so pošteni ljudje, ki
vladajo.
Ta tako posrečen odgovor je Gattija in njegove kolege tako presenetil, da so
ostali z dolgim nosom, v zavodu pa so še dolgo časa govorili o tem.
Preiskovalci so vprašali razrednika, ali ima potrebne kvalifikacije, in ko so
slišali, da jih nima, so zapisali njegovo ime. To je bila pretveza, da so nadaljevali
svojo preiskavo. Nazadnje so pregledali še razrednico in odnesli s seboj življe-
njepis Dominika Savia.
Bolj zvita vprašanja je vitez Gatti postavil v 4. in 5. razredu, kjer je poučeval
klerik Janez Krstnik Francesia:
– V kateri razred hodiš?
– V peto gimnazijo.
– Si se učil rimsko zgodovino?
– Da, gospod! Učil sem se tisti del, ki je po učnem načrtu del izpita na koncu leta.
– Ali veš, kdo je ubil Julija Cezarja?
– Julija Cezarja so ubili Brut in drugi zarotniki.
– Brut je vsekakor naredil prav, ko je ubil tistega sovražnika svobode, tirana
svojega ljudstva. Kaj praviš ti k temu?
– Nasprotno pravim, da je storil napak, ker se podložnik ne sme nikdar upre-
ti svojemu vladarju, še manj pa mu vzeti življenje.
– In če vladar ravna slabo?
– Če ravna slabo, bo tudi njega sodil in kaznoval Bog. Toda podložniki ga
morajo spoštovati.
– Povej mi, ali ne bi bilo dobro, če bi odstranili Viktorja Emanuela, da bi
tako pustil pri miru redovnike, redovnice, škofe in papeža?
– Gospod vitez, je v tem trenutku posredoval don Alasonatti, to niso vpra-
šanja, ki bi jih bilo treba postavljati tem dijakom. To ni izpit, to je nastavljanje
zank. Prisiljen bom prepovedati fantom, da vam odgovarjajo.

40.5 Page 395

▲back to top


BiS 6 — 44. poglavje
395
Toda preiskovalec se ni prav nič zmenil za to, fant pa mu je odgovoril:
– Ne, gospod, to ni prav. Če kak kralj ne ravna pravilno, bo ob svojem času dajal
odgovor Bogu, toda podložniki mu po vesti ne smejo storiti nič žalega. Oni naj pro-
sijo Boga, da se ga bo usmilil in mu spreobrnil srce, sami pa naj bodo potrpežljivi.
– Če naj torej prosijo Boga, da bi mu spreobrnil srce, je to znamenje, da je
slab. Ali ne?
– Jaz nisem rekel, da je kralj slab, govoril sem na splošno in nič več. Ko je to
povedal, je deček ves zmeden začel jokati in vitez Gatti ga je vprašal:
– Zakaj jokaš?
– Ker me sprašujete stvari, ki nimajo nikakršne zveze z zgodovino, in jaz se
bojim, da napačno odgovarjam.
– Bodi miren. Pravilno si odgovoril. In verjetno, na njegovo žalost, lahko
rečemo mi, tudi spraševalec ni mogel odgovoriti drugače.
V isti šoli je vitez vprašal nekega drugega učenca:
– Kako se pišeš?
– Ropolo iz Villafrance.
– V kateri razred hodiš?
– V četrto gimnazijo.
– Poznaš kralja?
– Nikdar ga nisem videl, vem pa, da je Viktor Emanuel naš vladar.
– Hudobni vladar, ki preganja Cerkev. Ali ne?
– To ne sodi k zgodovini, ki se je učimo, zato ne vem, kako naj vam odgovorim.
– Če se tega nisi učil pri zgodovini, pa si gotovo slišal od koga. Don Bosko
vam je gotovo velikokrat govoril o teh stvareh, kaj ne?
– Jaz tega nisem nikdar slišal. Prav nasprotno. Zgodovina Italije, ki jo je napi-
sal don Bosko in jo uporabljamo za šolsko knjigo, govori zelo spoštljivo o Vik-
torju Emanuelu in njegovih prednikih.
– Vsekakor so preganjalci vere hudobneži, je dodal eden izmed treh. Viktor
Emanuel preganja Cerkev. Zato je hudobnež.
– Vi gospod, bolje poznate stvari kot jaz in zato lahko mislite tako. Toda jaz
nisem nikdar slišal tega tudi nisem rekel, da je don Bosko ali kateri izmed pro-
fesorjev rekel, da je kralj hudobnež. Vem pa, da je kralj pred kratkim bil bolan in
don Bosko je naročil, da naj molimo za njegovo ozdravitev in za dobro njegove
duše. Tudi jaz sem molil v ta namen.
– Toda ti mi odgovarjaš stvari, ki te jih je kdo naučil.
– Nikakor ne. Jaz govorim to, kar mi pravi srce in narekuje moja vest. Nihče
me ni učil, kaj naj odgovarjam, ker si nihče ni mogel misliti, da boste vi postav-
ljali taka vprašanja.

40.6 Page 396

▲back to top


396
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
V tretjem razredu gimnazije, kjer je bil razrednik klerik Janez Turchi, so se
vprašanja sukala okoli zemljepisa Italije. Spraševalec je pokazal zadovoljstvo
z odgovori nekega fanta po imenu Alojz Jarach. Nato se je obrnil k profesorju.
– Ko me je vprašal, piše don Turchi, s kakimi kaznimi sem dosegal mir in
red, sem mu odgovoril, da poleg nekaterih karanj, ki pa niso bila pomembna,
nisem nikdar uporabljal kazni.
Toda dijaki 2. gimnazije so bili podvrženi pravemu mučenju. Ti so imeli
za razrednika klerika Sekunda Pettiva. V tem razredu je preiskovalcem uspelo
najti snov, na katero so bili lahko ponosni. Ko so pregledovali zvezke učencev,
so ugotovili, da je bil tam odlomek iz latinskega pisma papeža Pija IX., ki ga je
profesor vzel iz javnih časopisov in narekoval svojim učencem.
– Kako, je vprašal Gatti, tukaj narekujete pisma papeža?
– Poglejte, gospod vitez, je odgovoril učitelj, da to ni pismo, temveč samo
del pisma in je košček čiste latinščine, kakor da bi ga napisal sam Ciceron.
– Vitez, ki ni bil doma v latinščini, je odgovoril:
– Kakor koli že, to niso pisatelji, ki naj bi jih obravnavali v šoli.
– Jaz nikakor nisem predložil papeževih spisov svojim učencem. Narekoval
sem jim samo nekaj vrstic v tako imenovani preizkušnji za določitev mest. Takšno
nalogo pišejo vsak teden. Vsebino pa jemljemo iz redkih spisov. V roke mi je priš-
lo to besedilo, in ker sem ga imel za primernega znanju mojega razreda, sem jim
ga narekoval. Mislim, da s tem nisem prekršil nobenega šolskega predpisa.
Ti razlogi niso obrodili uspeha. Tedaj so trije preiskovalci, prepričani, da
so končno našli sledi prave zarote, odločili, da bodo zaslišali vse učence tistega
razreda. Toda ker so gojenci morali na kosilo, so temu delu posvetili popoldan-
ske ure.
Bilo je že poldne. Kleriki, asistenti, mojstri, učitelji in fantje so šli na kosilo in
preiskovalci, ki jih je namesto don Alasonattija spremljal don Bosko, so uporabili
ta čas, da so šli po hiši iskat dokaze za tisto samo v domišljiji obstoječe hudo-
delstvo. Ni bilo ne kotička, ne skrivališča, ki ga ne bi obiskali in preiskali. Vsak
predmet, ki je bil le malo sumljiv, so premestili in postavili drugam. Stopili so
v jedilnico, kjer je asistiral Jožef Rossi in so kosili gojenci, in tega in onega fanta
vprašali, ali je lačen. Šli so v kuhinjo in kuharja natančno spraševali o hrani. Poku-
sili so juho in kruh, spraševali strežnike in bili ves čas prepričani, da gre pri vsem
za zaroto proti državi. Preobračali so ponve, dali odpreti omare in pokukali celo
v posodo za olje in segli z roko v vrečo riža. Vitez Gatti, ki se je izmed treh kazal
najbolj prizadevnega, je zagledal na tleh premaknjeno opeko. Stopil je tja in začel
udarjati z nogo ter prisluškoval, ali ni mogoče tam dokaz za hudodelstvo. Ko so
odprli neko kredenco, sta skočili ven dve miši in don Bosko se je veselo zasmejal.

40.7 Page 397

▲back to top


BiS 6 — 44. poglavje
397
– Zakaj se smejite? ga je vprašal gospod Malusardi.
– Pravzaprav bi se moral jokati zaradi uničevanja avtoritete in dostojanstva,
ki ga delate s tako smešnim preiskovanjem. Smejim se pa zato, ker plašite miši.
Ko so stopili v klet, niso preiskali samo najbolj temnih kotov, temveč tudi
sode. Ko so zagledali velik čeber, je gospod Malusardi vprašal, ali je poln ali prazen.
– Na žalost je prazen, je odgovoril don Bosko.
Tedaj je možakar stopil gor in pogledal noter, ker je pričakoval, da je poln de-
narja ali orožja ali celo zarotnikov, kakor trojanski konj. Nezadovoljni in osramo-
čeni, ker niso našli tega, kar so iskali, so se trije preiskovalci tolažili z besedami:
– Zagotovili so nam, da je v tej hiši dokaz za hudodelstvo. Zato ga moramo
tako dolgo iskati, dokler ga ne bomo našli.
– Jaz vam pa zagotavljam, je dodal don Bosko, da v tej hiši ni bilo, ni in ne
bo nobenega dokaza za hudodelstvo. Zato ga tudi ne boste našli, pa četudi ga
boste iskali do sodnega dne.
Od tu so odšli v cerkev, delavnice in učilnice ter vse do zadnjega natančno
preiskali. Nič ni ušlo njihovi pozornosti in so bodisi zaradi gorečnosti ali zaradi
zmote preiskali celo stranišča.
Ostale so samo še spalnice. Tudi tja so jih popeljali. Pretipali so zglavnike in
premetali slamnjače, pa ubogi reveži niso našli drugega kot kako bolho, ki so jo
proti svoji volji odnesli s seboj.
Ob dveh popoldne je pozvonilo in dečki so po končanem mučnem odmoru
šli v učilnice ali v delavnice.
Tedaj so preiskovalci prekinili svoje umazano delo in se zopet spravili nad
učence, pri čemer se zdi, da so imeli več veselja. Don Bosko jih je zapustil in šel
zaužit kaj malega, ker je bil še tešč.
Da bi bili bolj svobodni, so preiskovalci zasedli prefektovo predsobo in pok-
licali k sebi drugega za drugim učence drugega razreda gimnazije, ker jih je bilo
najmanj. Spraševali so: – Povejte mi, kaj je dodal iz svojega profesor, preden vam je
narekoval papeževo pismo, in kaj je povedal potem, ko je končal narek? Nekateri so
dejali, da nič. Štirje izmed njih niso bili v šoli, ko so pisali nalogo, in zato niso vedeli
kaj povedati. Iz drugih niso mogli izvleči niti ene besedice, ki bi bila po njihovi želji.
Toda ali je mogoče, so dejali nekemu Rebuffu, je res mogoče, da ne bi niče-
sar povedal? Povej mi: o machinationibus (spletka), in o afflictionibus (tego-
bah) papeža in o patrare (izpolniti) ni nič povedal?
Ničesar se ne spominjam. Vem samo, da je hitro povedal po italijansko in
potem odšel iz razreda.
Ni lagal, ker je profesor Pettiva, ki je poučeval tudi glasbo in je bilo že pozno,

40.8 Page 398

▲back to top


398
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
prišel v razred s papeževim besedilom, ga narekoval, naročil, naj ga prevedejo
v italijanščino, in potem hitro zapustil razred. Vendar je isti učitelj Pettiva, ki je
doumel namen njihovih vprašanj, stopil v sobo in rekel vitezu Gattiju: – Čujte, v
naših šolah ni navada govoriti o politiki, zato končajte to spraševanje.
Za drugim razredom gimnazije so poklicali še učence drugih razredov in
jih mučili z vprašanji, ki so bila hujša od vsake inkvizicije: – Čigave so legature
Marche, Umbria? Kaj je papeževo svetno vladanje? Kdo vlada v Italiji? Kakšne
knjige uporabljate pri pouku? Ko so videli, da imajo dečki v rokah don Boskovo
Zgodovino Italije, so zvračali vso krivdo nanjo.
Nič jim ni bilo sveto. V dokaz za to naj služi spraševanje mladega Costanza.
– H komu hodiš k spovedi?
– K don Bosku.
– Že dolgo časa?
– Dve leti. Odkar sem tukaj, sem se vedno spovedoval pri njem.
– Hodiš rad k spovedi?
– Zelo rad.
– Kaj ti lepega pripoveduje pri spovedi?
– Daje mi dobre nasvete.
– Povej mi katerega. Zelo me zanima, kakšni so.
– Rečeno je bilo, da naj stvari, ki smo jih slišali pri spovedi, ne pripovedu-
jemo okoli. Končno pa, če želite slišati dobre nasvete, pojdite k spovedi k don
Bosku, prepričan sem, da vam jih bo dal, kolikor hočete.
– Sedaj nimam časa. Povej mi, ali ti ni povedal, da je papež svetnik?
– On pravi, da se papež imenuje sveti oče. Jaz sem prepričan, da je svetnik,
ker je zelo dober in je namestnik Jezusa Kristusa.
– Ali ti ni povedal, da so tisti, ki so mu odvzeli del njegove posesti, hudobneži?
– Take stvari ne sodijo v spoved.
– Toda ali to niso grehi?
– Če so grehi, naj o tem razmišljajo tisti, ki so jih storili, ko se gredo spove-
dovat. Jaz kaj takega nisem storil, zato tudi nisem dolžan, da se jih spovedujem.
Iz tega si lahko vsak ustvari podobo o tem, kar se je dogajalo.
Bodisi zaradi utrujenosti bodisi zaradi prepričanja, da ni mogoče najti do-
kaza za hudodelstvo, so se preiskovalci po sedmih urah brezkoristnega truda
odločili za prenehanje spraševanja in za odhod. Pobrali pa so po nekaj zvezkov
iz vsakega razreda z namenom, da bi jih v uradu bolj natančno preiskali. Gatti je
k vsemu dodal še Življenjepis Dominika Savia, ki ga je dobil pri nekem dečku iz
prve gimnazije. Don Bosko jim je povrhu dodal še pravilnik hiše, ki je bil tedaj

40.9 Page 399

▲back to top


BiS 6 — 44. poglavje
399
še samo v rokopisu. – V tem pravilniku, je dodal, bodo gospodje ministri lahko
videli, po kakih načelih se tukaj vzgaja in uči. Tako se bodo mogli prepričati, da
ta ustanova ni le kraj, ki bi mogel državi povzročati skrbi, temveč ustanova, ki
se trudi, da bi družbi dala zgledne in delavne državljane. Zato upam, da boste
pustili pri miru mene in moje uboge sinove.
Ko so obiskovalci končno odšli, je don Bosko šel med svoje gojence in vse
povabil v cerkev, da so se zahvalili Gospodu.
Kleriku Durandu pa je bilo hudo zaradi zvezkov, ki so jih odnesli, in jih je po
fantih zahteval nazaj. Kot razlog so navedli potrebo, ki jo imajo v šoli in zlasti pri
izpitih na koncu leta, in končno je to njihova lastnina. Dobili so jih nazaj.
Don Bosko pa je doživel veliko zadoščenje. Dva izmed glavnih nasprotnikov
in podpihovalcev tega dvojnega obiska sta prišla k don Bosku v zadevi svojega
dušnega miru. Tako ve povedati kanonik Ballesio.

40.10 Page 400

▲back to top


45.
poglavje
Don Bosko v času bridkosti – Na zborovanjih članov prebirajo Pravila
družbe – Predvidevanje javnih dogodkov – Pravila Družbe podpišejo vsi
člani in jih pošljejo mons. Fransoniju – Nadškofov odgovor – Turinska
policija in služabniki v oratoriju – Politika in don Boskovo bogastvo –
Presojanje Urbana Rattazzija – Predstavitev in don Boskova prošnja dvema
ministroma – Don Bosko ni sprejet v avdienco – Kolikor hujše so težave,
toliko bolj je don Bosko vesel – Notranji minister priporoči oratoriju
pet fantov
Videz je bil, kakor da bi se don Bosko v času preganjanja, namesto da bi
se uklonil, še bolj razživel. Zbral je svoje sodelavce in jim takole govoril: »Ne
bojte se. Gospod nas ne bo zapustil. Naša skromna družba bo z njegovo pomoč-
jo napredovala. To je naše rešenje, življenje, svet, zatočišče, pomoč, Marija.«
Kakor če bi živel v popolnem miru, je pripravljal zelo pomembno odločitev
za svojo družbo.
Dne 7. junija 1860, dva dni pred drugo preiskavo, je don Bosko predsedoval
sestanku članov Družbe sv. Frančiška Saleškega. Bilo jih je šestindvajset. Dal je
brati pravilnik. Pričujoče je povabil, da bi ga na enem izmed prihodnjih sestan-
kov podpisali in poslali nadškofu Fransoniju v potrditev. Nekateri so predlagali,
da naj bi si don Bosko pridržal pravico imenovanja članov svetovalcev vrhov-
nega sveta. On pa je podal tehtne razloge in želel, da bi svetovalce volili vsi člani
družbe. Po končani seji, tako nam poroča kronika don Ruffina, se je nekaj članov
zadržalo pri don Bosku. On, ki je imel vedno v mislih nasprotje med Cerkvijo in
državo, je zatrdil: »V enem letu se bodo razmere v Italiji spremenile.« S tem je
hotel povedati, da bo v Italiji čez eno leto vladal samo en vladar.

41 Pages 401-410

▲back to top


41.1 Page 401

▲back to top


BiS 6 — 45. poglavje
401
Dne 11. junija je don Bosko po večernih molitvah zbral znova vse člane druž-
be. In angeli so spet videli prizor, ki so ga že nekoč gledali v Egiptu na predvečer
odhoda hebrejskega ljudstva v deželo Kanaan. Vsi so obljubili, da se ne bodo iz
nobenega vzroka ločili drug od drugega, da bodo vsi ostali združeni med seboj
in s svojim Bogom. »Sveti otroci dobrih so na skrivaj žrtvovali in složno izražali
zvestobo postavi Božanstva, da bi bili sveti enako deležni tako dobrin kakor
nevarnosti, ter so že vnaprej prepevali hvalnice očetov« (Mdr 18,9).
V kroniki don Ruffina beremo: »Dne 11. junija smo podpisali pravila Druž-
be sv. Frančiška Saleškega in jih poslali nadškofu Fransoniju. Med seboj smo si
slovesno obljubili, da če zaradi žalostnih časov ne bi mogli narediti obljub, bi
vsak, kjerkoli bi bil in četudi bi bili vsi naši tovariši razkropljeni in ne bi ostala
več kot samo dva ali samo še eden, bi si ta prizadeval delati za našo družbo in
bi vedno, kolikor bi bilo mogoče, izpolnjeval pravila.« Naj navedemo predrago-
ceno listino.
Velecenjena ekscelenca!
Podpisani smo se v edini želji, da bi si zagotovili naše večno zveličanje, zbrali, da bi
v skupnem življenju skrbeli za tiste stvari, ki so v večjo Božjo slavo in za zveličanje duš.
Da bi ohranili enovitost duha in discipline ter uporabili sredstva za doseganje tega
cilja, smo oblikovali nekaj pravil v smislu redovne družbe, ki z izključitvijo vsakega poli-
tičnega cilja teži edinole za posvečevanjem svojih članov, zlasti še z izpolnjevanjem kr-
ščanske ljubezni do bližnjega. Ta pravila smo že skušali preizkusiti in ugotoviti, ali jih
lahko s svojimi močmi izpolnjujemo v korist naših duš.
Dobro vemo, da so misli posameznikov zelo podvržene utvaram in se pogosto motijo,
če jih ne vodi od Boga postavljena oblast tukaj na zemlji, sveta mati Cerkev. Iz tega na-
mena se zatekamo k vam, velecenjena ekscelenca, in vas prosimo, da bi bili tako dobri in
prebrali priloženi pravilnik, spremenili, odstranili, dodali, popravili, kolikor bi vas Gospod
navdihnil, v večjo Božjo slavo in v oporo naše človeške moči.
V vas, velecenjena ekscelenca, priznavamo pastirja, ki nas povezuje z najvišjim vo-
diteljem Cerkve Jezusom Kristusom. Govorite, velecenjena ekscelenca, in v vašem glasu
bomo priznali voljo našega Gospoda.
Medtem ko vas prosimo, da bi dobrohotno sprejeli to našo prošnjo, si kleče pred vami
upamo prositi za vaš sveti blagoslov in to, da bi prebrali tukaj priloženi pravilnik, na kon-
cu katerega smo vsi podpisani:
duhovnik Janez Bosko, začasni predstojnik
duhovnik Vittorio Alasonatti, prefekt; duhovnik Angelo Savio, ekonom; diakon Mi-
hael Rua, duhovni voditelj; klerik Janez Cagliero, svetovalec, 3. letnik bogoslovja; klerik
Giovanni Bonetti, svetovalec, 1. letnik bogoslovja; klerik Carlo Ghivarello, svetovalec, 2.

41.2 Page 402

▲back to top


402
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
letnik bogoslovja; klerik Giovanni Battista Francesia, 3. letnik bogoslovja; klerik Secondo
Pettiva, 2. leto bogoslovja; klerik Giuseppe Bongiovanni, 2. letnik bogoslovja; klerik Do-
meniko Ruffino, 2. letnik bogoslovja; klerik Pietro Calestino Durando, 1. letnik bogoslovja;
klerik Giovanni Battista Anfossi, 1. letnik bogoslovja; klerik Francesco Vaschetti, 1. letnik
bogoslovja; klerik Antonio Rovetto, 2. letnik bogoslovja; klerik Francsco Cerruti, 1. letnik
bogoslovja; klerik Giuseppe Lazzero, 1. letnik filozofije; klerik Francesco Provera, 1. le-
tnik filozofije; klerik Luigi Chiapale, 2. letnik retorike; klerik Giovanni Garino, 2. letnik
retorike; klerik Pietro Capra, 2. letnik retorike; klerik Edoardo Donato, 2. letnik retorike;
klerik Gabriele Momo, 2. letnik retorike; Pavel Albera, 1. letnik retorike; Giuseppe Rossi,
pomočnik; Giuseppe Gaia, pomočnik
Mons. Fransoni je don Bosku odgovoril z naslednjim pismom:
Velespoštovani gospod!
Z zamudo sem prejel vaše pismo z dne 13. preteklega meseca s priloženimi Konsti-
tucijami, ki sem jih že enkrat prebral. Vendar bom še natančneje premislil in jih potem
ob prvi priložnosti poslal v Turin. Pogovoril se bom še s kakim izvedencem, ki bolje pozna
vprašanja skupnega življenja. Za zdaj vam za vaše ravnanje podajam naslednja navodila:
Z veliko žalostjo sem vzel na znanje nadlegovanje, ki ga morate prenašati. Bodi hvala
Bogu, da vaše zdravje ni pri tem preveč trpelo.
Pišem vam v naglici, ker sem zelo zaposlen. Prosim za vas obilo nebeškega blagos-
lova, kakor tudi za člane vaše dobrodelne ustanove. Priporočam se v molitev vas vseh,
spoštljivo vas pozdravlja vaš vdani in zvesti služabnik
+LUIGI, turinski nadškof.
Lyon, 7. julija 1860
Tako je don Bosko odgovoril na pretnje sveta, ki pa je še naprej gnal svoje
sovražno nasprotovanje.
Nekaj dni po opisani preiskavi je poveljnik policije Chiapussi, ne ve se po či-
gavem naročilu, dal poklicati k sebi razne ljudi, za katere je vedel, da so živeli v
oratoriju. Nekateri so še sedaj pripadali k osebju oratorija kot mojstri delavnic
ali kot služabniki, drugi pa so bili že zaposleni v mestu v kaki trgovini ali tovar-
ni. Ko jih je imel pri sebi v mestni palači, je skoraj vsem zastavil ista vprašanja.
Hotel je vedeti, kakšno politiko je vodil don Bosko, ali je Pij IX. pošiljal veliko
denarja za nabor vojakov, kje je don Bosko dobival tako velike vsote denarja
za uresničitev svojih ciljev, kdo so bili njegovi najvidnejši dobrotniki. Vendar
nobeden ni mogel dati izjav, ki bi lahko spravile oratorij v slabo luč. Vsi so enog-
lasno izjavili: »Nikdar nismo slišali don Boska govoriti ne o orožju ne o vojni. Če
mu zmanjka denarja, gre prosit po celem svetu, da mu kdo pomaga iz stiske.«
Med izprašanci je bil tudi neki Dominik Goffi, nekdanji čevljarski mojster

41.3 Page 403

▲back to top


BiS 6 — 45. poglavje
403
in vratar v oratoriju. Bil je star kakih 40 let in je don Boska poznal že dolgo
časa. Bil je sicer šepav, pa zato mu je toliko bolj tekel jezik. Čeprav se še nikoli
ni znašel pred javnimi oblastmi, se nikogar ni ustrašil in je s srcem na dlani in
z vso odkritosrčnostjo dogovoril: »Gospod policijski načelnik, vi me vprašujete
o don Boskovi politiki. Jaz ga poznam že veliko let in vam povem, da je njegova
politika v tem, da skuša poskrbeti hlebce za svoje fante.«
»Toda ali vam ni predlagal, da bi se vključili v papeževo vojsko in se bojevali
proti našemu kralju?«
»Meni ni nihče nikdar predlagal kaj takega, ker sem šepav in bi me morali
nositi. Kot dolgoletni vratar sem imel priložnost govoriti s svojimi službenimi
tovariši in s starejšimi notranjimi in zunanjimi gojenci oratorija in vam lahko
zagotovim, da nisem nikdar slišal nobenega izmed njih, da bi don Bosko komu
kaj takega predlagal. Don Bosko dostikrat govori, da se je treba bojevati proti
hudiču, in to z molitvijo in pogostim prejemanjem zakramentov, toda nikdar se
ne vmešava ne v vojno niti v vojake, ki se bojujejo za ta svet.«
»Govorijo, da je Pij IX. poslal don Bosku veliko vsoto denarja. Ali vi veste
kaj o tem?«
Vem, da mu je leta 1858, ko je bil don Bosko v Rimu, Pij IX. dal vsoto de-
narja, da bi z malico razveselil fante, ki so obiskovali oratorije v Valdoccu, Parta
Nuovi in Vanchigli. Nikakor pa ne vem, da bi mu poleg tega kdaj poslal tako ve-
liko vsoto denarja, kot pripovedujete vi. Če bi bilo tako, ne bi don Boska videli,
kako dan za dnem hodi iz oratorija v mesto prosit miloščine za svoje sirote, in
ga ne bi tako vztrajno zasledovali njegovi upniki. Predstavite si, gospod policij-
ski načelnik, da sem bil v vratarnici priča prizorom, ki so me spravljali v pravo
sočutje. Upniki, ki vedo, kdaj prihaja ali odhaja iz oratorija, prihajajo v vratar-
nico in ga čakajo. Ko pride, eden prosi, drugi zahteva, tretji kriči, četrti preti,
vsi pa hočejo, da jim don Bosko poravna dolgove. Ubogi revež obljublja, da bo
ustregel vsem, da nihče ne bo izgubil niti solda, da morajo v tem trenutku po-
trpeti, ker nič nima, zares prav nič, niti počenega ficka. Jaz sem bil vodja čevljar-
ske delavnice in vem, da mu nabavitelj usnja ni hotel več dati stvari, ker mu don
Bosko še ni plačal že dolgo iztečenega dolga. In si vi, gospod poveljnik policije,
ne morete predstavljati, da se don Bosko, če bi imel denar, kot to pravijo, ne bi
takoj odkrižal te nadloge in mu dal, kar mu gre?«
»In denar, ki ga pošilja svojim bratom, ki si kupujejo posestva in si gradijo
hiše in palače? Kje jemlje ta denar?«
»To sploh ni res, gospod poveljnik policije, ker don Bosko nima niti očeta niti
matere ne sester. Ima enega brata, ki obdeluje s svojimi sinovi majhno kmetijo.«

41.4 Page 404

▲back to top


404
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
»Kljub vsemu pa so mi rekli, da vodi med počitnicami na deželo pri Castel-
nuovu d'Asti svoje fante. In h komu jih vodi?«
»Vodi jih na svoj dom. Toda to ni nikakršna palača niti kaka velika kmetija,
temveč nekaj malega, kjer se fantje komaj komaj morejo ubraniti pred vremen-
skimi nevšečnostmi in se stiskajo v seniku in hlevu.«
»Mogoče je tako, kakor vi pravite, toda nihče ne more zanikati, da don Bosko
ne prejema denarja. Bi mi vi lahko povedali, kdo so njegovi glavni dobrotniki?«
»Tudi jaz sem prepričan, da ima don Bosko v Turinu dobrotnike, ki ga pod-
pirajo, sicer bi stotine in stotine njegovih fantov moralo umreti od gladu ali bi jih
moral vreči na cesto. Vsi, ki imajo vsaj malo krščanske ljubezni, mu pomagajo. Kdo
pa so ti dobrotniki, vam ne morem povedati, ker jih ne poznam. Da vam povem
odkritosrčno, želel bi, da bi bili vsi Turinčani njegovi dobrotniki, vštevši gospoda
policijskega načelnika in vse njegove policiste. Če vam je mogoče, priskočite na po-
moč don Bosku in bodite prepričani, da bo vsak vaš dar zelo dobro uporabljen.«
Te besede, izrečene s tako dobrohotno šegavostjo, so spravile v smeh vse
navzoče in eden izmed stražarjev je smeje se dejal: »Piše se Goffi (burkež), go-
vori pa kot kak modrijan.«
Taka nadlegovanja so bila prava muka, toda po Božji dobroti so prinesla tudi
veliko dobrega. Ne nazadnje je vse to don Bosku in njegovim gojencem pridobilo
veliko naklonjenosti uglednih oseb, in to tudi tistih, ki v religioznih stvareh niso
čutili tako kot on, vendar so bili poštenjaki in so zares imeli radi pravo svobodo.
Pobudniki te zadnje inkvizicije so želeli, da bi ostalo vse tajno, zato so vpra-
šancem zabičali strog molk o vsem, kar se je dogajalo. Toda dosegli so prav na-
sprotno. Stvar se je v trenutku razvedela in povsod se je govorilo, da je prava
nesramna hudobija vlade in države, ki pod plaščem zakonitosti prevračata in pre-
iskujeta hiše zasebnih meščanov in si tako kopljeta na glavo prezir poštenih ljudi.
Celo nekateri poslanci se niso pomišljali ožigosati takega početja kot zlora-
bo oblasti in so ga imenovali nezakonito in nepolitično. Nezakonito zato, ker je
bilo protiustavno, in nepolitično, ker so počeli to na škodo ustanove, ki je dajala
kruh, stanovanje in je usposabljala za življenje stotine zapuščenih dečkov, od
katerih bi brez take pomoči mnogi delali velike preglavice državi.
Med drugimi je tudi Urban Rattazzi, sedaj ne več minister, pač pa preprost
poslanec, dal poklicati don Boska in ga prosil, naj mu natančno, dejanje za de-
janjem, opiše, kaj so govorili in delali tisti preiskovalci. Ko je slišal, kaj vse se
je dogajalo, je bil tako razburjen, da je izjavil, da so bile tiste preiskave prava
sramota; ponudil se je, da bi v parlamentu poklical na odgovor ministra. Rekel
je: »Jaz nisem nikakršen prijatelj duhovnikov, veselim se pa dobrega, pa naj ga
opravi kdor koli in naj pripada kateri koli stranki. Minister, ki je nadlegoval ali

41.5 Page 405

▲back to top


BiS 6 — 45. poglavje
405
dopustil, da so njegovi podrejeni nadlegovali podobne ustanove, je užalil in os-
ramotil človekoljubnost. Za svoja hudodelstva zasluži, da ga razkrinkamo pred
vsemi civiliziranimi narodi sveta.« Don Bosko se je zahvalil nekdanjemu mini-
stru za njegov dober namen in obrambo oratorija, vendar se mu ni zdelo pri-
merno, da bi tem dogodkom dajali tako javno publiciteto, zlasti ne v poslanski
zbornici. Svojo ustanovo je raje izročil v varstvo Božje previdnosti in uporabil
bolj miroljubna sredstva. V ta namen je napisal in poslal ministru za notranje
zadeve Alojziju Fariniju in prosvetnemu ministru Terenciju Mamianiju kratko
predstavitev dogodkov v obliki prošnje, ki je bila takole zamišljena:
Veleugledni gospod minister!
Spoštljivo prosim vašo uglednost, da bi dobrohotno prebrali, kar vam na kratko sku-
šam predstaviti glede ustanove, imenovane Oratorij sv. Frančiška Saleškega v Valdoccu.
V soboto dne 9. tekočega meseca je bila po naročilu imenovanega ministrstva opravljena
hišna preiskava v šolah, spalnicah, v obednici, knjigovodstvu prihodkov in izdatkov in o
pridobivanju sredstev za vzdrževanje te ustanove. Nisem mogel zvedeti razlogov, ki so
vlado privedli do takega ukrepanja. Prosil bi vas, da bi bili tako dobri in mi povedali raz-
loge takega početja. Zagotavljam vam, da bom storil vse, kar je v moji moči, da ustrežem
resničnim zahtevam, ne da bi prizadel oblasti najmanjšo nevšečnost in ne da bi povzročil
nepopravljivo škodo ustanovi oratorijev. Prosim vas v vsej ponižnosti, da se daste prepri-
čati o naslednjem:
1. Sem v Turinu že dvajset let, kjer sem vsak trenutek svojega življenja posvetil duhov-
niškemu poslanstvu v ječah, bolnišnicah, iščoč po trgih in ulicah zapuščene dečke, da
bi jih obvaroval moralnih nevarnosti, jim poiskal delo in jim sorazmerno s sposob-
nostmi, ki jih vsak ima, omogočil šolanje.
2. Vedno sem deloval z namenom, da bi opravljal svoje duhovniške dolžnosti, ne da bi
za to pričakoval kakršno koli povračilo. Nasprotno. Uporabil sem vse svoje imetje in
sem ga pripravljen uporabiti tudi še sedaj za stavbo sedanje ustanove in za vzdrže-
vanje zapuščene mladine.
3. Vedno sem se odločno držal zunaj politike. Nikdar se nisem vmešaval ne za ne proti
v dnevno dogajanje. Da bi preprečil vsako politično načelo, sem prepovedal v naši
hiši govoriti o politiki. Zato nihče iz te hiše ni bil vključen v noben časopis. To sem
storil prepričan, da mora duhovnik v vseh okoliščinah življenja imeti priložnost, da
opravlja svoj apostolat krščanske ljubezni v katerem koli kraju in katerem koli času,
pri vsaki obliki oblasti. Medtem ko vam zagotavljam, da sem se ohranjal vedno zunaj
politike, nisem nikdar rekel, svetoval ali storil kar koli, kar bi moglo biti v nasprotju
z vlado.
4. Moje šole niso bile nikdar uradno priznane, ker so šole krščanske dobrodelnosti.
Toda nadzorniki, inšpektorji in celo prosvetni ministri so bili o tem obveščeni in so

41.6 Page 406

▲back to top


406
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
s svojimi osebnimi obiski tiho odobravali, saj so prihajali k izpitom, kot so to storili
inšpektor Nigra, opat Aporti, vitez Baricco. Dostikrat so nam celo priskočili na po-
moč z denarnimi podporami ali knjigami, z oprostitvijo taks in priporočilnimi pismi.
Prilagam kot primer pismo ministra Lanze, ki odobrava in priporoča šole v oratoriju.
Ta naklonjenost je bila posledica dveh posegov v poslanski in senatorski zbornici,
kjer so predstavniki ljudstva svetovali kraljevi vladi podporo ustanovi, o kateri govo-
rimo. Res je, da zakon Casati podreja šolski pouk nekaterim predpisom, ki sem jih jaz
upošteval v času njegove uradne službe in pozneje, ker je bil minister in je sedaj naš
velik prijatelj. Vse predpise bom izpolnil, še preden se bo izteklo šolsko leto 1860/61,
ko se mora izvesti zakon člen 379.
5. Nekaj let smo zaradi premalo prostora v obrtnih delavnicah pomnožili število dija-
kov. Mnogi izmed teh si že sami služijo kruh bodisi kot izprašani učitelji, glasbeniki
in mnogi v duhovniškem poklicu.
Če vaša uglednost želi v zgoraj navedene podrobnosti uvesti kako spremembo, sem
pripravljen sprejeti vaš nasvet. Prosim vas samo, da storite to na zasebni ravni, kot oče s
svojimi sinovi, ki se domeni na najbolj ustrezen način, nikakor pa ne s kakimi pretilnimi
posegi, ki takim ustanovam povzročajo neizmerno škodo.
Sedaj ko sem vam obrazložil svoje stališče, vas prosim za uvidevnost do mojih ubo-
gih dečkov. Prosim vas, da mi oprostite nevšečnost, ki sem vam jo povzročil s tem svojim
pisanjem. Veseli me, da vam moram želeti vse najboljše iz nebes, in si štejem v čast, da se
morem imenovati vaše uglednosti vdanega služabnika. Duhovnik JANEZ BOSKO
Turin, 12. junija 1860
Temu dopisu je bil priložen natančen opis stanja v oratoriju, od katerega
nam ostaja samo še osnutek. Toda podatki se ujemajo z odgovori, ki sta jih pre-
iskovalcem dala don Alasonatti in don Bosko.
Pismu, ki ga je don Bosko poslal ministru Fariniju, je sledil naslednji odgovor:
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE – POSEBNI ODDELEK
Notranji minister je prejel pismo duhovnika Janeza Boska. Ker mu za sedaj ni mogo-
če odgovoriti pisno, mu sporočamo, naj se osebno oglasi na tem ministrstvu pred peto uro
popoldne ali jutri dopoldne, da se bo pogovoril z ministrom.
Po nalogu ministra posebni tajnik pisarne G. BORROMEO
Turin, 13. junija 1860
Don Bosko je bil točen in se je odpravil v ministrsko palačo. Toda hlad, s
katerim so ga sprejeli uslužbenci, in sporočilo, da ga minister zaradi nepredvi-
denih nujnih poslov ne more sprejeti, so mu dali razumeti, da se nevihta nad
oratorijem še ni pomirila.
Vrnil se je v oratorij prepričan, da ga čakajo verjetno še hujše preizkušnje.
Ko je videl to vztrajno nasprotovanje svojih nasprotnikov, je začel razmišljati o
prihodnjih mogočih zapletljajih in njegova duša se je začutila ogroženo. »Kaj bo

41.7 Page 407

▲back to top


BiS 6 — 45. poglavje
407
torej z menoj in z mojim oratorijem? Bo Gospod dopustil, vsaj za zdaj, da ga uniči-
jo?« In ni se mogel znajti, da bi videl jasno v toliki temi. Ni sicer dvomil o uspehu
svojega poslanstva, toda Bog je dopustil to negotovost, da pokaže, da samo od
njega prihaja vsa moč in uspešnost. Spomin na besede, ki jih je kanonik Anglesio
izrekel pred prvo preiskavo, mu je prinašal veliko tolažbo. Na njegovem obrazu je
bilo mogoče brati neskaljen mir. To je bilo znamenje za don Rua, da so njegove te-
gobe dosegle najvišjo stopnjo, zlasti še, ko je smehljaju dodal še kako šalo. V takih
trenutkih je imel navado, da je vpraševal sedaj po eni in potem po drugi zgodbi.
Enemu je dejal: »Pripoveduj mi zgodbo o pavlihi.« »Ti pa zgodbo o mestnem stol-
pu.« Spet drugim: »Imate kake novice o Garibaldiju?« In se je smehljal.
Lahko bi tudi dejal: »Kaj počne njegova ekscelenca Farini?« – Risum tenea-
tis amici (Smejte se, prijatelji).
Iz petnajstega oddelka notranjega ministrstva pa so znova in znova priha-
jala prav v teh dneh priporočila, da bi sprejeli v oratorij pet zapuščenih fantov.
Dne 20. junija je po pošti prišla prošnja notranjega ministra za sprejem
Lovrenca Quarante iz Vernanteja, starega deset let, sirote po očetu in materi:
»Gospodu don Bosku, ravnatelju zgoraj imenovanega zavoda s prošnjo, da bi
skušali sprejeti imenovanega dečka v svoj dom. – Po naročilu ministra, Salino.«
Listina nosi št. 1770.
Dne 25. in 29. junija sta pod št. 1823 in 1874 prišli prošnji Janeza Krstnika
Guglielmetta iz Suse, rojenega 1848, ki je izgubil očeta v neki železniški nesreči,
in nekega Jožefa Galla, starega 12 let iz Collereta Castelnuovo, Ivreja, ki bi se rad
izučil kake obrti in bil zato sprejet v don Boskov zavod.
Tema dvema prošnjama je bilo pripisano: »Duhovniku don Janezu Bosku,
ravnatelju dobrodelne ustanove sv. Frančiška Saleškega v Valdoccu, predmestju
Turina, s prošnjo, da ukrene v takih primerih po svojih možnostih. – Po naročilu
ministra, Salino.«
Toda minister se ni zadovoljil z enostavnim pripisom, temveč je izrecno prosil:
Turin, 25. junija 1860
Notranje ministrstvo, Oddelek 5 št. 1817
Pravkar je prispelo na to ministrstvo pismo, ki ga prilagamo z vsemi listinami. V njem
prosijo dobrodelno versko ustanovo sv. Frančiška Saleškega v Valdoccu v predmestju tega
glavnega mesta za brezplačen sprejem dečka Julija Paroncinija, sina Petronele Paroncini.
Glede na okoliščine, ki so v pismu obrazložene, in glede na to, da naj bi bil fant spre-
jet samo za dve leti v to dobrodelno ustanovo, to je do 14. leta, ko bi mogel prestopiti v
vojaško šolo v Racconigiju, podpisani toplo priporoča gorečim prizadevanjem gospoda
duhovnika Boska, ravnatelja imenovanega zavoda, da ga sprejme.
V upanju, da bo gospod duhovnik Bosko tudi v tem primeru dobrohotno ustregel

41.8 Page 408

▲back to top


408
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
tako oblikovani prošnji in čim prej sprejel tega dečka v zavod, si ministrstvo pridržuje, da
bo, kakor hitro bo dobilo sporočilo o dejanskem sprejemu, odštelo iz virov lastne uprave
enkratno podporo v znesku 60 lir, pač glede na kratko bivanje v imenovanem zavodu.
Po naročilu ministra SALINA
Istega dne je njegova ekscelenca obnovila prošnjo za sprejem mladega
Fulgencija Craverija, ki je bil napovedan že pred prvo preiskavo oratorija. Don
Bosko je dečka sprejel, vendar ga je poslal domov, dokler ne bi dopolnil 12 let.
Turin, 25. junija 1860
Notranje ministrstvo, Oddelek 5. št. 1470
Potem ko je to ministrstvo sporočilo Jožefu Raspinu iz Govonega odgovor gospoda du-
hovnika Boska, ravnatelja dobrodelne ustanove sv. Frančiška Saleškega v Valdoccu z dne 2.
tekočega meseca o sprejemu dečka Fulgencija Craverija v imenovano dobrodelno ustanovo,
ta znova moleduje, da bi imenovanega dečka kljub mladosti takoj sprejeli v zavod.
Medtem ko podpisani obnavlja prošnjo, izraženo v dopisu št. 1470 z dne 23. pretekle-
ga meseca maja, prosi, da bi pomislili, ali je mogoče ustreči prošnji imenovanega Raspina,
strica ubogega Craverija, o katerem govorimo.
Po naročilu ministra SALINA
Don Bosko je dečka sprejel 1. marca 1861, v času, ko so sprejemali roko-
delce.

41.9 Page 409

▲back to top


46.
poglavje
Don Cafassova bolezen in vzroki zanjo – Don Bosko ob bolniški postelji
svojega dobrotnika – Don Cafassova smrt in don Boskovo žalovanje – V
oratoriju priredijo praznik sv. Janeza Krstnika – Pogreb – Oporoka in
dodatek – Časti, izkazane svetniku, in smrt papeževega nasprotnika –
Praznik sv. Alojzija v oratoriju – Maša za pokojnim don Cafassom sedmi dan
po njegovi smrti – Kanonik Galletti in teolog Golzio.
V tem mesecu juniju so morali Turin, Piemont in celotna Cerkev pretrpeti
izgubo življenja nadvse dragocenega don Cafassa. Že dalj časa ga je trlo veliko
težav. Odpor do sveta in misel na večnost sta ga nenehno spremljala.
V ponedeljek 11. junija je neki poseben sel iz konvikta prinesel novico o
njegovem težkem zdravstvenem stanju. Don Cafasso se je med spovedovanjem
počutil slabo, in da ne bi omedlel, je eno uro pred kosilom legel. Njegova bo-
lezen je bila v pljučni slabosti in krvavitvi iz želodca, prihajala pa je od žalosti
in bolečine, ki so ju povzročale preiskave v Oratoriju sv. Frančiška Saleškega v
Valdoccu in v Konviktu sv. Frančiška Asiškega, ter zaradi vsega, kar se je v Ita-
liji počelo proti Cerkvi in veri. V mnogih mestih so zaprli v ječo veliko število
redovnikov, duhovnikov in klerikov. V ječi je bil kardinal Baluffi, škof v Imoli,
in škofje iz Carpija, Ferrare in Faenze. Dne 9. junija so karabinjerji privedli v
Turin kot državnega jetnika mons. Antona Ranza, škofa iz Piacenze. Postavili
so ga pred ministra za pravosodje in moral je poslušati, kako je njega, pastirja,
učila evangelija navadna ovca. Nato so ga dali v hišni pripor k šolskim bratom.
Ti častiti Božji služabniki so morali prenašati vse to trpinčenje zato, ker niso
hoteli ob raznih političnih slavjih prepevati Tebe Boga hvalimo. Tudi laiki so
bili deležni ljubeznivosti vlade, ki je dala preiskati vse kote in kotičke palače v
Borgu Cornalense pri Turinu, stanovanju velike dobrotnice don Cafassa in don

41.10 Page 410

▲back to top


410
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Boska kneginje Montmorency, kakor tudi stanovanje grofa Collobiana, ki je po-
gosto obiskoval nadškofa v Pisi. Vendar niso našli niti najmanjšega potrdila za
tako imenovano klerikalno zaroto.
Don Cafasso si je lajšal bolečine, ki so mu jih prizadevale takšne novice, s
pogostimi željami, da bi mogel čim prej priti v nebesa. Svojo smrt je predvide-
val tako natančno, da je vedel za dan, uro in druge okoliščine, kakor da bi imel
jasno razodetje vsega, kar se je tikalo njegovega odhoda s tega sveta. Zdravni-
ki, ki so skušali iz vdanosti in strokovne obveznosti uporabiti vsa sredstva za
ozdravitev, so pričakovali, da se mu bo zdravje v teku enega tedna izboljšalo.
Njegov mir, njegova potrpežljivost in njegova vdanost v Božjo voljo ter njegova
živa vera so dosegali meje junaštva.
Don Bosko ga je vsak dan obiskal in nekega dne ga je don Cafasso prosil,
da bi v oratoriju posebej molili zanj. »Smo že opravili vse molitve in jaz sem
obljubil našim dečkom, da boste kdaj prišli v oratorij in jim podelili blagoslov z
Najsvetejšim.« »Nič se ne bojte,« je dodal don Cafasso, »pojdite in povejte svo-
jim fantom, da jih bom blagoslovil iz nebes.«
Tedaj ga je don Bosko vprašal, ali ima še kako naročilo ali opravilo, kaj na-
pisati, mogoče kak ukaz. Tedaj je don Cafasso odgovoril: »Ta bi bila pa lepa, če bi
jaz, ki sem vedno pridigal drugim, kako mora vsak duhovnik tako urediti svoje
reči, kakor da bi bila to zadnja noč njegovega življenja, ne bi uredil svojih ze-
meljskih stvari in bi do zadnjega odlašal s tem prepomembnim opravilom. Vse
je urejeno, vse je urejeno. Preostane mi samo še eno: to so nebesa, ki jih bom
kmalu imel, kmalu imel.«
Vsi so lahko ugotovili, s kakšno izredno dobroto je sprejemal vse, ki so ga
obiskali na bolniški postelji. Čez nekaj minut se jim je priporočil v molitev in dal
znamenje, da bi bil rad sam. Ni hotel, da bi se kdo zadrževal ob njem več, kot je
bilo nujno potrebno. Želel je biti sam zato, da bi se bolj svobodno zadrževal v
pogovoru z Bogom, tudi takrat, ko je bolezen pretila, da mu bo vzela življenje.
Niti takrat, ko so mu narekovali pobožne vzdihe, ni bil s tem zadovoljen, kakor
da bi mu take vrste molitev prekinjala njegov običajni pogovor z Jezusom Kris-
tusom, Odrešenikovo materjo, z angelom varuhom in sv. Jožefom.
Prav tako ga je motila nenehna navzočnost bolničarja. Kljub temu mu je
don Bosko, ko sta ostala sama, prostodušno povedal, da je zelo koristno, če ima-
mo stalno ob sebi koga, ki nam postreže in nas spodbuja s svojimi besedami.
»Ne, nikakor ne,« je odločno odgovoril, nato pa glasno dodal: »Ali ne veste, da je
vsaka beseda, ki jo izgovorimo z ljudmi, beseda, ki smo jo ukradli Bogu?«

42 Pages 411-420

▲back to top


42.1 Page 411

▲back to top


BiS 6 — 46. poglavje
411
Don Bosko je ob slovesu dostikrat opazoval izza vrat, kako je don Cafasso
sklenil roke, poljubljal križ, uprl oči v nebo in nenehno govoril, kakor da bi se s
kom prijateljsko pomenkoval.
V petek 22. junija je don Cafasso slovesno prejel sveto popotnico. Sam je dal
pripraviti roket, štolo in obrednik za maziljenje bolnikov ter papežev blagoslov.
Želel je, da bi bili pri svetem obredu navzoči vsi konviktovci. Bilo jih je samo 25.
Drugi so ostali v konviktu zaradi osebnih razlogov ali zaradi službe v cerkvi.
Spet drugi so po opravljenih izpitih odšli na svoje domove.
Don Bosko je zadnji večer prosil svojega duhovnega voditelja in dobrotnika
za zadnji blagoslov. To je bil nadvse ganljiv prizor.
Mons. Cagliero piše: »Ko je bil don Cafasso v zadnjih trenutkih svojega živ-
ljenja, smo srečali don Boska, ki ga je prišel zadnjič obiskat. Bil je silno potrt.
Pa tudi mi nismo bili nič manj potrti. Don Bosko nam je v našo tolažbo rekel, da
ga bomo imeli kmalu kot priprošnjika v nebesih. Govoril nam je, kakor le sve-
tnik more govoriti o drugem svetniku, o njegovih izrednih krepostih, o izrednih
darovih, ki jih je prejel od Boga. Opisal nam je njegovo pobožnost do blažene
Device Marije in kako je bila vsaka sobota zanj dan, popolnoma posvečen pres-
veti Devici Mariji, kako se je ob sobotah strogo postil in kako mu je ona prav na
sobotni dan podelila vsako milost, za katero jo je prosil.«
Napočil je 23. junij. Don Cafasso je prosil, da bi zgodaj zjutraj v sosednji
sobi darovali sveto mašo in bi kakor vsako jutro prejel sveto obhajilo. Bila je
sobota in on, ki si je toliko prizadeval za Marijino čast, je želel, da bi umrl na
njej posvečen dan. Pogosto je ponavljal in zapustil tudi napisano: »Kako lepo je
umreti iz ljubezni do Marije, umreti z besedo Marija na ustih, umreti na dan, ki
je posvečen Mariji, umreti v najbolj slavnem trenutku za Marijo, umreti v Ma-
rijinem naročju, oditi v nebesa z Marijo, sedeti na vse večne čase blizu Marije.«
Proti deveti uri dopoldne se je začel smrtni boj. Prekrižal je roke na prsih.
Ura je udarila deset, navzoči so molili proficiscere (pojdi duša) in zdelo se je, da
bo izdihnil. Kar nenadoma se je stresel, se obrnil, kakor da bi ga kdo poklical po
imenu. Dvignil se je s postelje in tako obvisel oprt na eni strani, z odprtimi očmi,
živimi in polnimi začudenja. Tedaj je prepoln ljubezenske predanosti in čudovi-
tega miru stegnil roke proti nevidnemu predmetu. Bila je presveta Devica Ma-
rija, kakor moremo upravičeno domnevati, ki se mu je prikazala zato, da bi ga
tolažila v teh zadnjih vzdihljajih in mu podelila milost, za katero jo je toliko let
prosil v znani molitvi »Rad bi se zatekel v tvoj objem v trenutku smrti«. Pogled
umirajočega je bil obrnjen k vznožju postelje, kjer je visela slika, ki je predsta-
vljala smrt sv. Jožefa. Malo zatem je izdihnil. To sta povedala konviktovca don

42.2 Page 412

▲back to top


412
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Allachis in don Bonino, ki sta bila navzoča pri smrti, in mons. Cagliero, ki je to
slišal iz don Boskovih ust.
Don Boska so v naglici obvestili, da je don Cafasso v zadnjih vzdihljajih.
Takoj se je s klerikom Ceruttijem napotil v konvikt, kamor je prišel nekaj tre-
nutkov potem, ko je don Cafasso izdihnil. Pokleknil je k postelji in se bridko
razjokal.
Zvečer je fantom sporočil žalostno novico, zgovorno opisal, njegovo življe-
nje, obljubil, da bo napisal njegov življenjepis in določil, da bodo praznik sv.
Janeza Krstnika obhajali 1. julija, po prazniku sv. Alojzija dne 29. junija.
Dne 23. in 24. so don Cafassovo stanovanje spremenili v molilnico. Prišlo je
kropit veliko ljudi, ki so občudovali nebeški izraz svetega duhovnika. Poljubljali
so mu roko, rezali koščke njegove obleke, las in se s predmeti dotikali njegovega
trupla. Vsi so hoteli imeti kako relikvijo.
Zvečer 24. junija so truplo položili v krsto iz orehovega lesa in jo odnesli v
cerkev sv. Frančiška Asiškega. Tu je nepregledna množica izrazila svoj zadnji
pozdrav in poljubljala mrtvaško platno. Na željo ljudstva so odprli krsto, da so
mogli videti mrtvo truplo, in jo potem zopet zaprli.
Dne 25. junija so konviktovci zgodaj zjutraj opravili hvalnice za mrtve, te-
olog Golzio je pel mašo zadušnico. Ljudje so se gnetli okoli krste, veliko jih je
jokalo in polagalo vence in cvetlice na krsto. Bil je presunljiv prizor.
Ob določeni uri se je razvil mrtvaški sprevod. Najprej so šle bratovščine, fran-
čiškani, predstavniki oratorija iz Valdocca, vrsta približno 200 duhovnikov, med
katerimi je bil tudi don Bosko, ne da bi naštevali tiste, ki so šli za krsto. Ob cesti,
kjer se je pomikal sprevod, je bilo tisoče in tisoče vernikov. Don Bosko je slišal,
kako so umrlega od vseh strani hvalili, se za njim jokali, molili in vzdihovali.
Ko so prišli v župnijsko cerkev Svetih mučencev, ki je bila nabito polna lju-
di, so opravili sveto mašo in obred za pokojnega, nato pa so člani bratovščine sv.
Roka odnesli krsto na pokopališče. Veliko ljudi vseh slojev je spremljalo krsto,
duhovniki in ljudstvo so izmenoma molili rožni venec. Mala cerkvica turinske-
ga pokopališča seveda ni mogla sprejeti množice, ki je spremljala na zadnji poti
častitljivo truplo umrlega. Po blagoslovu krste so truplo odnesli v mrtvaško
vežico, kjer so pogrebci planili po cvetlicah na krsti in jih odnesli domov kot
dragocen spomin na pokojnega duhovnika.
Naslednje dni so njegov grob obiskali ljudje, ki jim je pokojni v življenju
toliko pomagal. Tudi don Bosko ga je obiskal in zapustil napisano: »Krščansko
pokopališče, ki je vedno zgovoren učitelj za tistega, ki vstopa vanj z duhom vere
in pobožno molitvijo, postane srcu drag kraj, ko med grobovi počiva pepel na-
ših dragih dobrotnikov.«

42.3 Page 413

▲back to top


BiS 6 — 46. poglavje
413
Dne 25. junija 1860 so na apelacijskem sodišču odprli tajno oporoko don
Cafassa z dne 10. oktobra 1856. Družinsko posest je pokojni zapisal svojim so-
rodnikom, dediščino, ki mu jo je zapustil don Guala, pa Mali hiši Božje previd-
nosti. Poleg mnogih pripisov je bil tudi 14. člen v korist don Boska in njegovim
dečkom: »Duhovniku don Janezu Bosku iz Castelnuova d'Asti, prebivajočemu
v Turinu, zapuščam vse svoje premoženje za prostor in poslopje oratorija ob
cerkvi sv. Frančiška Saleškega v tem glavnem mestu v predmestju Valdocco in k
temu še pet tisoč lir kot enkraten dar. Prav tako istemu podarjam vse dolgove,
ki jih je imel pri meni ob moji smrti, in zato v ta namen uničujem in razveljav-
ljam vse listine, ki govorijo o tem.«
S to oporoko je don Bosko ostal edini lastnik Pinardijeve posesti, ki jo je
kupil don Cafasso.
Don Bosko je pri večernem govoru dečkom povedal, kako je don Cafasso v
svoji oporoki zapustil spomin svoje krščanske ljubezni, in opisal veličasten po-
greb, ki je dokazoval, kako so vsi priznavali njegove velike kreposti. Opisal je zve-
ličaven vtis, ki ga na dobre duše naredi smrt pravičnega, in strahoten preplah,
ki ga povzroči konec hudobneža, kar je prikazal s strašnim dogodkom tistih dni:
»V Pratu je neki revolucionarni gorečnež vstopil v neko kavarno, potegnil
dve pištoli in dejal: »Z eno bom ubil Pija IX. in z drugo župnika stolne cerkve.«
Da bi potrdil svoj nesrečni sklep, je s kopitom pištole udaril ob mizo. Ker je bila
pištola nabita, se je sprožila in krogla je zadela v glavo tega izzivalca. Šli so po
duhovnika in prvi, ki so ga dobili, je bil župnik stolne cerkve, ki ga je nesrečnež
hotel ubiti. Takoj je prihitel, toda našel je samo še mrtvo truplo.«
Don Ruffino poroča, da so 29. junija obhajali v oratoriju praznik sv. Alojzija.
Med fante so razdelili svetinjice, ki so nosile na eni strani podobo sv. Alojzija, na
drugi pa angela varuha. Vsi, tudi kleriki in duhovniki, so si svetinjico pripeli na
obleko. Pridigo je pripravil gospod don Ciattino, župnik iz Maretta. Govoril je o
pomenu majhnih reči. Pridiga je vsem zelo ugajala. Popoldne je bila gledališka
predstava. Proti večeru so naredili procesijo. Fantje so nosili svetinjice. Kakor
drugikrat so tudi tokrat predstavljali razne svetnike, med drugimi je bil neki
fant oblečen kakor Janez Krstnik. Že ponoči so spuščali balone, pripravili ben-
galični ogenj in spuščali rakete.
Dne 30. junija so v cerkvi sv. Frančiška Saleškega opravili mašo zadušnico
ob sedmem dnevu smrti don Cafassa. Vse je bilo zelo skromno. Don Bosko se je
udeleževal vseh molitev za svetega krajana in v konviktu je našel vedno svoje
zatočišče. Za novega spovednika si je izbral teologa Golzia, pri katerem se je
spovedoval redno vsakih osem dni. Tudi teolog Golzio je bil prepričan o nadna-

42.4 Page 414

▲back to top


414
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ravnem poslanstvu don Boska in da ga Gospod vodi po izrednih potih krščanske
popolnosti. Ni nasprotoval njegovi metodi duhovnega vodstva, tudi takrat ne,
ko je bil oratorij poln klerikov in notranjih gojencev. Don Albera je pripovedo-
val, »kako zelo je teolog Golzio cenil don Boska. To se je pokazalo tudi tako, da
mu je zapustil vse svoje premoženje.« Kot rektor konvikta je sledil don Cafassu
kanonik Evgenij Galletti, ki se je iz ljubezni do Boga že odrekel kanonikatu in se
zaprl z reveži v Malo hišo Božje previdnosti v Cottolengu. Tudi ta zgledni du-
hovnik je bil velik don Boskov prijatelj in mu je dajal na voljo v konviktu sobo in
prost dostop v knjižnico, kjer je lahko v miru pisal svoje knjige. Prav tako je don
Bosko po njegovi želji to in poznejša leta odhajal na duhovne vaje k sv. Ignaciju.

42.5 Page 415

▲back to top


47.
poglavje
Don Boskov god – Ozdravitev klerika Castellana – Pogrebne slovesnosti
za don Cafassom v oratoriju – Don Bosko prebere posmrtni govor in ga da
natisniti pod naslovom: Zgodovinski osmrtni spomin don Jožefa Cafassa –
Katoliško branje – Papeževanje sv. Siksta II. in Slava sv. Lovrenca mučenca
– Kardinal Corsi v oratoriju
Dne 1. julija 1860 so z običajnimi slovesnostmi na dvorišču, s pesmijo,
petjem in godbo proslavljali don Boskov god. Dečki so čutili potrebo, da so po-
kazali svoje razpoloženje, in to tudi s kakim darom.
Don Bosko, tako piše Peter Enria, ni nikdar gledal na to, ali je bil njegov
talar lepo prikrojen, ali je pristajal njegovi postavi, ali je bil debel pozimi, ali
tenek poleti; da le ni bil v nečast duhovniškemu dostojanstvu, se pravi, da je
bil čist in spodoben. Zato so gojenci ob prvih praznovanjih godu zbrali darove
in mu v znamenje vdanosti poklonili kak del duhovniške obleke, v soglasju z
letnim časom.
Dne 4. julija, tako beremo v kroniki don Ruffina, je ozdravel klerik Alojz Cas-
tellano, in sicer na naslednji način. Ker je bil težko bolan, ga je imel zdravnik za
odpisanega in ga skoraj ni več obiskoval. Poklicali so drugega zdravnika, toda tudi
ta je bil istega mnenja. Prav tako tretji zdravnik ni dal nobenega upanja več. Don
Bosko ga je šel obiskat in je tudi imel primer za izgubljen. Vse od 25. aprila je don
Bosko dvoje mislil: »Dve stvari sta gotovi, in sicer konec Sicilij in odhod klerika
Castellana v nebesa.« Toda potem ko ga je spovedal in mu dal svoj blagoslov, je
vzkliknil: »Če ga bo Dominik Savio ozdravil, bo to dokaz za njegovo svetost.«
Še tisti dan je kleriku popustila vročina in malo pozneje je prišel v oratorij.
Toda don Boskova napoved se je, kakor bomo videli, uresničila.

42.6 Page 416

▲back to top


416
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Medtem so v oratoriju slavili spomin don Cafassa. Izgubo tega velikega dob-
rotnika so vsi gojenci močno čutili in čeprav so opravili zanj že veliko molitev in
raznih pobožnosti za umrle za pokoj njegove duše, so vendar vsi želeli, da bi op-
ravili slovesen javni zahvalni zadušni obred, seveda v mejah njihovih majhnih
denarnih možnosti.
Dne 10. julij so izbrali za dan, ko naj bi sedemnajst dni po njegovi smrti
opravili to dejanje zahvale. Cerkev je bila vsa odeta v črnino, ob vhodu sta bila
postavljena dva napisa in še več drugih v cerkvi okoli mrtvaškega odra.
Na pročelju cerkve je visel napis:
POPOTNIK, USTAVI SE – IN PREBERI ŽALOSTNI PRIMER – VZOR DUHOVNIŠKEGA
ŽIVLJENJA – ODLIČEN UČITELJ DUHOVNIKOV – OČE REVEŽEV – SVETOVALEC V DVOMIH
– TOLAŽNIK BOLNIKOV – OPORA UMIRAJOČIH – UTEHA JETNIKOV – POMOČ NA SMRT
OBSOJENIH – PRIJATELJ VSEH – VELIKI DOBROTNIK ČLOVEŠTVA – DUHOVNIK JOŽEF CA-
FASSO – JE UMRL – V STAROSTI KOMAJ 49 LET – 23. JUNIJA 1860 – TODA POTOLAŽIMO
SE – ON JE ODŠEL V NEBESA – IN JE NAŠ PRIPROŠNJIK.
Nad stranskimi vrati, proti dvorišču, je pisalo:
JOSEPHO CAFASSO – SACERDOTI EGREGIO INTEGERRIMO – OPTIME DE NOBIS ME-
RITO – QUI FATO IMMATURE CONCESSIT – IUVENES PARENTATUM – AEDEM INGREDI-
MINI MOESTI – GRATI ANIMI ERGO.
(Jožefu Cafassu – odličnemu in neoporečnemu duhovniku – za nas velezaslu-
žnemu – ki je prekmalu umrl – mladi svojemu očetu – žalostni hvaležno želijo
– srečno domovino.)
Ob mrtvaškem odru:
VERE – SAL TERRAE – LUX MUNDI – FUIT (zares – bil je luč sveta – sol zemlje)
(Mt 5,13).
Na desni strani:
QUIA AD JUSTITIAM – ERUDIVIT MULTOS – FULGEBIT QUASI STELLA – IN PERPE-
TUAS AETERNITATES (Ker je k pravičnosti – poučil mnoge – se bo svetil kot zvez-
da – vse večne čase).
Na levi strani:
LABIA JOSEPHI CUSTODIRE – SCIENTIAM – ET LEGEM REQUIREBANT – EX ORE
EJUS (Jožefova usta – so hranila znanje – in iz njegovih ustnic – so pričakovali
pravičnost.)
Zgoraj:

42.7 Page 417

▲back to top


BiS 6 — 47. poglavje
417
CORONA SENUM – FILII EJUS – ET GLORIA FILIORUM – PATER EORUM (Krona star-
cev – njihovi sinovi – slava sinov – njihov oče.) (Prg 17,6)
Vsak napis je bil ilustriran s skicami, ki so nakazovale njegove zasluge. Fan-
tje sami so iz lastne pobude pripravili po svojih najboljših močeh glasbo. Pred
obredom in po njem so veliko molili. Ob pol sedmih se je začela slovesna maša,
ki jo je pel teolog Borel. Po oratorijski navadi so dečki po potrebni pripravi prejeli
sveto obhajilo, ki je gotovo najučinkovitejše sredstvo za pomoč vernim dušam v
vicah. Z našimi fanti, z drugimi uglednimi osebami in občudovalci pokojnika se
je cerkev napolnila do zadnjega kotička.
Po maši je pred molitvami ob mrtvaškem odru don Bosko prebral poslu-
šalcem prilagojen življenjepis don Cafassa. Med branjem so mu večkrat prišle
solze v oči in dogodki, ki jih je opisoval, so do globine src presunili navzoče,
tako da jim je bilo kar hudo, ko je končal.
Ta življenjepis so meseca avgusta objavili v tisku pri Paravii. Nosil je naslov:
Zgodovinski osmrtni spomin dečkov Oratorija sv. Frančiška Saleškega na du-
hovnika Jožefa Cafassa, njihovega velikega prijatelja, ki ga je opravil duhovnik
Janez Bosko. Don Bosko je svoje izvajanje razdelil na: Mladost Jožefa Cafassa
– kleriško življenje Jožefa Cafassa – duhovniško življenje don Cafassa – Zataje-
vano življenje don Cafassa – Njegova sveta smrt.
V uvodu življenjepisa beremo:
Ni bil moj namen dati ta govor v tisk, ker je preprost družinski spomin, na-
menjen prijateljem in fantom, glede katerih mi je v veselje, da jih lahko imenu-
jem svoje sinove v Gospodu. Toda ponovne prošnje uglednih osebnosti so me
nagnile, da sem to storil. Ta biografija je povzetek življenja duhovnika Cafassa,
ki ga nameravam objaviti, če mi bo Gospod dal zdravje in milostno pomoč.
Ker vem, da je mnogim pobožnim osebam močno pri srcu, da bi imele kak
spomin na don Cafassa, sem menil, da bi bilo lepo zadostiti taki želji tako, da
bom kot dodatek k življenjepisu dal še dvoje pobožnih vaj, ki jih je on sestavil in
opravljal. To sta: Zadnje dejanje kot priprava na smrt ali Vaja za srečno smrt, ki
jo je on opravljal vsak mesec, in Obisk Najsvetejšega za vsak dan v tednu, ki ga
je on vsak dan brez izjeme zvesto opravljal.
Gospod Bog, ki nam je v svojih nedoumljivih načrtih hotel odvzeti tako dra-
gega in dragocenega prijatelja, naj stori, da nam bodo njegova dejanja in spisi
v spodbudo, da ga bomo posnemali v njegovi neizmerni krščanski ljubezni in
v drugih njegovih krepostih. Če bomo storili to, sem prepričan, da bomo šli po
poti, ki vodi v srečno večnost.

42.8 Page 418

▲back to top


418
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Armonia je 15. septembra 1860 pisala:
POSMRTNI GOVOR ZA POKOJNIM GOSPODOM CAFASSOM
Tiskarna G. B. Paravia je izdala knjižico kakih 100 strani v šestnajsterki, ki jo bodo
zelo hvaležno sprejeli Turinčani in mnogi bralci s podeželja, ki obžalujejo smrt tako veli-
kega duhovnika, kot je bil don Cafasso. Knjižica vsebuje posmrtni govor, ki ga je imel gos-
pod don Bosko v Oratoriju sv. Frančiška Saleškega, kjer so opravili slovesno zadušnico za
pokojnikom. Ta govor, ki ga je narekovalo globoko prijateljstvo med krepostnima oseba-
ma, je povzetek življenja don Cafassa, ki je bilo v celoti posvečeno zveličanju duš in pomoči
revežem. Poleg posmrtnega govora sta v knjižici tudi dve pobožni vaji, ki ju je napisal in
opravljal don Cafasso in bosta gotovo v veliko spodbudo pobožnim osebam. Prodaja se po
50 centov v korist fantov Oratorija sv. Frančiška Saleškega, ustanove, ki jo je don Cafasso
tako velikodušno podpiral.
Medtem ko je don Bosko sestavljal posmrtni nagovor, je bil zaposlen s pisa-
njem treh zvezkov Katoliškega branja za mesec avgust, september in oktober.
Prvi je bil nadaljevanje življenja papežev: Papeževanje sv. Kalista II. in slava
sv. Lovrenca mučenca, ki ju je napisal duhovnik Janez Bosko (k).
Don Bosko na dolgo razpravlja o relikvijah, čudežih in svetiščih tega junaške-
ga diakona. Potem navaja pravilo življenja za vsak dan, vsak teden, vsak mesec
in vsako leto ter vsak čas sv. Alfonza Marije Ligvorija. To je preprosto pravilo,
ki je osnova duhovnega življenja, ki ga je don Bosko postavil kot vodilo članom
svoje družbe. V pripisu sta podana smrtna primera dveh nesrečnežev; enega, ki
je preklinjal papeža, in drugega, ki se je norčeval iz izobčenja.
Drugi zvezek je napisal veliki don Boskov prijatelj in nosi naslov: Zgled ubo-
ge deklice Rozine Pedemonte, ki je v starosti 20 let umrla v Genovi 30. januarja
1860; napisal prior pri sv. Sabini Jožef Frassinetti. To je tako lepa in dišeča cvetka
vsakdanjih kreposti, ki jih ni težko izpolnjevati, da si je težko želeti kaj boljšega.
Rozina Pedemonte je bila 1855 vpisana v Družbo hčera Marije Brezmadežne v
Morneseju na Monferratskem, v škofiji Acqui. To družbo je škof v Acqui s poseb-
nim odlokom odobril 20. maja 1857. Eno leto po vpisu, ki ga štejejo za noviciat,
dekleta naredijo neke vrste obljubo, da bodo izpolnjevala pravilnik družbe.
Don Bosko je dodal še dva dogodka: duhovne vaje nekega starega vojaka in
milosti, ki so bile podeljene po priprošnji blaženega Benedikta Labreja.
Tretji zvezek za mesec oktober je nosil naslov: Dobra spoved odpre nebesa.
Knjižico je napisal fra Karel Filip da Poirino, kapucinski duhovnik. Pisatelj naš-
teva razloge, zakaj naj pri spovedi povemo vse grehe. Daje navodila za pripravo

42.9 Page 419

▲back to top


BiS 6 — 47. poglavje
419
na življenjsko spoved, ki naj bi popravila vse slabo opravljene prejšnje spovedi.
Odgovarja na že znane ugovore, da se ne bi spovedovali vseh grehov. Navaja
strašne primere kazni zaradi slabo opravljenih spovedi.
Tiste dni, tako nadaljuje kronika, je vlada dovolila njegovi eminenci kardinalu
nadškofu v Pisi vrnitev na njegov sedež. Takoj, ko je bil ugledni kardinal svoboden,
je 14. julija obiskal oratorij. V cerkev je vstopil ob spremstvu svojega tajnika in slu-
žabnika ob pol sedmih, maševal v spremstvu kanonikov Ortalda in Alasia ter du-
hovnikov don Dadessa, don Corsija in don Alasonattija. Po evangeliju je imel kratek
nagovor in pred obhajilom globoko občuteno spodbudo. Nato je obhajal navzoče.
Na koncu maše je dal blagoslov. Po skromnem zajtrku je dal iz svojega prinesti
košaro češenj za fante. Pod stebrišče so mu postavili stol, kamor je sedel. Fantje so
mu pripravili glasbene točke in prebrali pesmi, ki sta jih sestavila klerik Francesia
in klerik Bongiovanni. Don Rua je prebral nagovor, ki ga je sestavil don Bosko.
Velespoštovana eminenca!
Preden boste, velespoštovana eminenca, zapustili našo borno hišo, mi dovolite, da
vam v imenu mojih spoštovanih predstojnikov, v imenu čustev mojih dragih tovarišev iz-
razim globoko hvaležnost in povem, da je to za naš oratorij nadvse vzvišen dan, tako vzvi-
šen, kot ga verjetno ne bomo doživeli nikdar več. Res je, eminenca, da smo sredi splošnega
veselja v zadregi, ker nam naš stan, čas in kraj niso omogočili, da bi vas vredneje sprejeli.
Vendar nas pri tem tolaži misel, da bo vaša dobrota, ki je sprejela povabilo, nas obiskala
in izrekla besede večnega življenja, imela razumevanje in nam oprostila našo majhnost.
Sedaj mi pa dovolite, da vam izrečem našo skupno željo. Eminenca, ponižno vas pro-
simo, da bi zastavili pred Gospodom prošnjo, da bi mogli neokrnjeni prebroditi viharje
tega življenja in prispeti v pristanišče večnega življenja. Prosimo vas, da bi nas blagoslo-
vili ne samo sedaj, ko ste med nami, temveč tudi takrat, ko se boste iz pregnanstva vrnili
spet na svoj sedež, ki vam ga je Previdnost določila za mesto vašega apostolata. Mi vam
obljubljamo, da bomo dvigali naše sicer slabotne, pa goreče molitve k prestolu pravičnos-
ti in usmiljenja, da bo nad vas razlivala obilico nebeškega blagoslova. Gospod Bog naj vas
ohrani še mnoga leta v korist njegove Cerkve, ki jo gradite in krasite s svojim zgledom, in
naj vaše čelo okrasi s krono, ki jo zaslužijo tisti, ki so junaško bojevali bitke za Gospoda.
Še za eno uslugo vas prosimo, eminenca: da bi vzeli naš oratorij pod svojo posebno
zaščito in nas še naprej priporočali svetemu očetu, tistemu svetemu očetu, ki je glavni
predmet našega in vašega spoštovanja in ljubezni in naše sinovske vdanosti. Oh, eminen-
ca, ko boste ob prvi priložnosti videli ljubeznivi obraz našega dobrega svetega očeta, mu
povejte, da se mu fantje tega mesta, ki obiskujejo oratorije, zahvaljujejo za velike časne in
duhovne dobrote, ki so jih bili po njegovi dobroti deležni. Recite mu, da naj moli za nas in
nam podeli svoj sveti blagoslov, recite mu, da ga imamo zelo radi (to je izraz tisočev mojih

42.10 Page 420

▲back to top


420
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
tovarišev) in da bi, če bi bilo potrebno, dali zanj in za našo sveto vero, ki ji on načeluje,
premoženje, zdravje in življenje. To smo vsi pripravljeni storiti iz vsega srca.
Še veliko drugih stvari bi vam rad povedal, vendar ne bi rad zlorabljal vaše potr-
pežljivosti. Zato, medtem ko sem ponosen, da sem vam lahko naslovil besedo, se čutim
zmeden, ker nisem tega storil tako, kot se spodobi. Prepuščam besedo svojim tovarišem,
da tudi oni izrazijo vso ljubezen svojega srca.
Naj živi Pij IX., naš ljubljeni oče!
Naj živi njegova eminenca kardinal Corsi, ki ga v tem trenutku predstavljamo v na-
šem oratoriju!
Njegova eminenca je odgovoril, da bo od tega trenutka dalje oratorij dele-
žen vseh molitev, ki se opravljajo v njegovi škofiji, in da ob obisku sv. očeta ne
bo pozabil don Boskovih sinov. Tedaj so mu trije fantje poklonili zbirko vseh
zvezkov Katoliškega branja. Eden izmed treh mu je dejal, da je Katoliško bra-
nje vsem vernikom toplo priporočil sv. oče, zato prosi tudi njega, da bi ga dal
spoznati svojim škofljanom, če meni, da bi bilo to v večjo Božjo slavo in za zve-
ličanje duš. »Srečni mi, če boste sprejeli ta dar.« Njegova eminenca je pokazal
svoje odobravanje. Po tej slovesnosti je kardinal obiskal hišo, spalnice, učilnice,
delavnice, obednico klerikov in kuhinjo, ki jo je blagoslovil z besedami: »Gos-
pod Bog naj v obilici poskrbi za vse.«
Proti pol enajsti uri je med vzkliki 'živel Pij IX.' in 'živel kardinal Corsi' za-
pustil oratorij. Fantje so naredili špalir pod stebriščem vse do kočije, ki je čaka-
la pred vrati, kardinal pa je šel po sredi in blagoslavljal navzoče.
Kanonik Alasia je izjavil, da nikdar še ni videl kaj bolj ganljivega, in pri tem
pretakal solze. Kanonik Ortalda je zatrdil isto o sebi.
Od tu je kardinal odšel v zavetišče, kjer niso pripravili nič posebnega za
sprejem: vstopil je kot preprost duhovnik, ni izrekel besede, podelil je blagos-
lov z Najsvetejšim. Nato je z markizo Barolo v zahvalo za svojo osvoboditev obi-
skal svetišče Marije Tolažnice. Dne 21. julija se je odpravil na potovanje proti
svoji Pisi.

43 Pages 421-430

▲back to top


43.1 Page 421

▲back to top


48.
poglavje
Škodoželjno podtikanje časopisov oratoriju – Don Boska ne sprejmejo v
vladnem uradu – Vdanost in prepuščenost Bogu – Dolgo in potrpežljivo
čakanje v predsobi generalnega tajnika – Don Boska sprejme generalni
tajnik: nespoštljivost in prisiljena vljudnost – Minister priporoča
še več fantov
Nadškof iz Pise se je rešil nadležnosti. Ne pa tudi don Bosko. V normal-
nih okoliščinah bi pismo, ki ga je don Bosko poslal na ministrstvo, in sprejem
toliko fantov, ki jih je priporočal minister, morala pripraviti vlado, da bi opustila
svoje šikane proti oratoriju. Toda tako upanje je bilo zaman v tistih časih, ko je
vsakdanje časopisje kar naprej bruhalo podtikanje, si vedno znova izmišljevalo
obtožbe, skušalo javno mnenje nahujskati in oblastnike pripraviti za sovražna
dejanja proti oratoriju. S tem so podžigali tudi vedno bolj hudobne strasti ljud-
skih množic. Nekega dne je don Bosko v spremstvu klerika Garina šel po trgu
Savoia. Pristopila sta dva človeka, ki sta mu izzivalno rekla v obraz: »Duhovnike
bi bilo treba vse pobesiti.« Don Bosko jima je smehljaje se odgovoril: »Kadar
bodo imeli vaše zasluge.«
Seveda ni manjkalo piscev, ki bi zavračali take obtožbe in kazali neupra-
vičenost takih pretenj, nesramnost takih napadov. Veliko časopisov je branilo
duhovnike. Toda vsi sektaški časopisi so kakor na povelje zavračali vso obram-
bo, ponavljali svoje krive obtožbe in pritiskali na vlado, da bi zatrla oratorij. Na
žalost zaradi značaja ljudi, ki so bili v vladi, ni bilo računati s pravičnim rav-
nanjem. Ker niso bili popolnoma prepričani o tem, kako naj vodijo Italijo, so
se dali vplivati in prevarati agentom sekt ter so dostikrat videli sovražnike in
nasprotnike tam, kjer jih ni bilo, ali pa so prepolni strahu hoteli preplašiti tis-
te, ki so se jih bali. Zato se je bilo bati, da bodo prej ali slej posegli po skrajnih

43.2 Page 422

▲back to top


422
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
sredstvih in bodo ukazali zapreti valdoško zavetišče. Don Bosko je že zvedel,
da ga nameravajo poslati v hišni pripor, vendar so vplivne osebnosti in ugledni
gospodje preprečili tak načrt.
Zato se je bilo treba zavarovati. »Toda kaj naj storim?« je menil don Bosko.
»Ali naj pišem opravičila in prošnje? Saj mi nihče ne odgovarja. Ali naj ponovno
prosim za sprejem pri Fariniju? Prepričan sem, da bi mu v osebnem pogovo-
ru lahko hitro dokazal svojo nedolžnost. Toda minister me noče sprejeti. Kljub
temu je treba poskusiti vse.«
Že dvakrat ali trikrat je prosil, da bi ga poslušal, pa vedno zaman. V tako
imenovanih vladnih krogih so se vsi bali don Boskovega obiska in pogovora z
njim, ker je imel izreden vpliv tudi na manj naklonjene ljudi. Zato so ukrenili
vse, da ga ne bi sprejel noben minister.
On pa je mirno in pogumno storil potrebne korake, da bi premagal vsako
oviro. Bil je pripravljen žrtvovati ne samo življenje, temveč kar koli na tem sve-
tu, preden bi dal, da bi mu iztrgali njegove sinove, kajti brez njega bi bil oratorij
izgubljen.
Ker na noben način ni mogel doseči sestanka s Farinijem, se je don Bosko
obrnil na generalnega tajnika notranjega ministrstva viteza Silvija Spaventa. Toda
tudi ta se ga je branil sprejeti in ga je zato po vratarjih vsak dan znova zavračal
z namenom, da bi ga utrudil. Končno pa je bil le prisiljen, da ga je sprejel. In to
na naslednji način.
Bilo je 14. julija in tajnik mu je za ob enajstih dopoldne dal upati, da ga bo
sprejel v avdienco. Dečki v oratoriju so trepetali za njegovo usodo. Don Bosko
je užaloščen, a nikakor ne vznemirjen, dal poklicati klerika Janeza Cagliera in
mu dejal: »Pospremi me na ministrstvo.« Ko sta prišla na Via Palatino, se je za
trenutek ustavil in vzkliknil: »Kako silno hudoben je svet! Ti gospodje pri vladi
so za vsako ceno odločeni, da zaprejo oratorij. Ubogi reveži! Motijo se. Ne bo
jim uspelo. Mislijo, da imajo opraviti samo z don Boskom, in ne vedo, da imajo
opravka z nekom, ki je veliko močnejši od njih. To je z blaženo Devico Marijo
in s samim Bogom, ki bo razblinil njihove naklepe. Ne, ne bo jim uspelo zapreti
oratorij.«
Ob določeni uri je don Bosko prišel v palačo ministrstva, vstopil v čakalnico
in se dal najaviti. Toda Spaventa, ki je ali pozabil na dogovor ali pa si je premislil,
mu je dal vedeti, da ga zaradi nujnih opravkov ne more sprejeti. Na to sporoči-
lo je don Bosko odgovoril: »Čakal bom toliko, da me bo gospod Spaventa mogel
sprejeti.« Bil je odločen, da bo kljub mrazu in gladu čakal tako dolgo, dokler ne
bo sprejet. Čakal je do šestih zvečer. V tistih sedmih urah se je čakalnica polnila in

43.3 Page 423

▲back to top


BiS 6 — 48. poglavje
423
praznila z mnogimi ljudmi vseh vrst in stanov, sprejemali so jih v pisarno, toda za
don Boska ni bilo časa. Vratarji so hodili po sobani, gledali pomilovalno in prezir-
ljivo na ubogega duhovnika, se norčevali iz njega in si mežikali med seboj.
Ljudje, ki so prihajali, so začudeni gledali tega duhovnika, ki je sedel v kotu
in imel ob strani najprej klerika Cagliera in potem duhovnika Angela Savia, ki je
prišel nadomestit tovariša, da je šel na kosilo.
Od časa do časa je don Bosko stopil h kakemu slugi in ponovil svojo prošnjo
za sprejem. Potem pa se je vedno potrpežljivo vračal na svoje mesto. Stvar je
postajala tako zelo neprijetna, da so celo sluge začeli imeti sočutje z njim.
Končno se je vitez Spaventa, mogoče zaradi sramu, ker tako ravna z drža-
vljanom, ki ima, čeprav je duhovnik, iste pravice pred zakonom kot drugi, od-
ločil, da se bo dal vsaj videti. Zato je najprej nekaj mrmral med zobmi, nato pa
spregovoril, da ga je mogel don Savio razumeti. »Kaj hoče ta nadležnež?« Tedaj
je don Bosko stopil k vratom pisarne. »Kaj je tako pomembnega, da hočete na
vsak način govoriti z menoj?« je dejal Spaventa v strogem in izzivalnem tonu.
Ob tem pogledu in ob teh besedah so vsi, ki so čakali, ter služabniki in sluge v
sobi obrnili oči k ubogemu duhovniku, ki je odvrnil:
»Nujno moram za trenutek z vami govoriti, spoštovani gospod.«
»Kaj želite?«
»Rad bi z vami govoril na samem.«
»Kar tukaj povejte, kar imate, vendar hitro. Vsi ti, ki vas bodo slišali, so vredni
zaupanja.«
Tedaj je don Bosko, ne da bi se oziral na nevljuden sprejem, glasno in jas-
no povedal: »Gospod vitez, moram vzdrževati 500 zapuščenih dečkov. Od tega
trenutka jih izročam vam in vas prosim, da poskrbite za njihovo prihodnost.«
»Kdo so ti dečki?«
»To so ubogi otroci ali sirote brez staršev in izpostavljeni vsem mogočim
nevarnostim. Vlada mi jih je pošiljala v oskrbo, sedaj jih pa hoče vreči na cesto.«
»Kje so sedaj?«
»V moji hiši.«
»Kdo jih vzdržuje?«
»Krščanska dobrodelnost nekaterih dobrotnikov.«
»Vlada ne plačuje mesečnine?«
»Niti solda.«
Med tem dvogovorom, ki je obstajal iz kratkih vprašanj in še krajših odgo-
vorov, so se vsi v predsobi zaskrbljeni zbrali okoli don Boska in pokazali svoje
nezadovoljstvo zaradi prezirljivega in ponižujočega ravnanja s tako častitljivim

43.4 Page 424

▲back to top


424
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
duhovnikom. Ko se je Spaventa zavedel takega razpoloženja, ki brez dvoma ni
dajalo najboljšega vtisa lepega vedenja, je spremenil svoje obnašanje. To še to-
liko bolj, ker mu je don Bosko šepetaje povedal: »Bodite tako dobri in me pos-
lušajte, drugače se boste kesali še pred jutrišnjim večerom.« Tajnik se je ob teh
besedah zresnil in se odločil, da ga bo zasebno sprejel. Prijel ga je za roko in
vljudno dejal: »Stopite naprej.« In ga je povedel v pisarno.
Don Savio nam je pripovedoval: Ko so se za obema zaprla vrata, nisem niče-
sar več videl ne slišal. Malo pozneje je Spaventa spet ves iz sebe stopil v čakal-
nico, se v naglici obrnil k tajnikom, diplomatom in drugim uglednim osebam,
ki so prišli z namenom, da bi govorili z njim o državniških zadevah, ter dejal:
»Oprostite, urediti moram zelo pomembno zadevo, ki ne dopušča odlašanja. Da-
nes vas ne morem sprejeti. Pridite jutri.« Po teh besedah se je spet umaknil in
izginil za vrati. Don Bosko je ostal notri dolgo časa. Kaj je povedal Spaventi, da
ga je prisilil k takemu preobratu, se ni nikdar zvedelo.
Don Bosko je svojim sodelavcem pripovedoval samo o tistem delu razgo-
vora, ki se je tikal oratorija. Iz njegovih besed je bilo mogoče povzeti naslednje:
Tajnik je ponudil sedež ob svoji strani in mu nato z ljubeznivim glasom dejal:
»Vem, da storite veliko dobrega. Povejte mi torej, v čem sem vam lahko na
uslugo. Vse, kar bo v moji moči, bom rade volje naredil.«
»Vljudno vas prosim, da mi poveste razloge,« je dejal don Bosko, »zakaj pre-
iskujete mojo hišo? Še več: zakaj me vlada preganja?«
»Toda vi gojite neko določeno politiko, živite v nekem določenem duhu.
Končno vam tukaj ne morem vsega povedati. To je stvar ministra. Morali bi se
pogovoriti z njim. Lahko vam pa povem, da bi vse neprijetnosti takoj prenehale,
če bi vi govorili jasno in razodeli svoje skrivnosti.«
»Ne vem, o kakih skrivnostih govorite, gospod vitez.«
»Jezuitske skrivnosti, ki so jih skušali razkriti v hišnih preiskavah, zaradi
katerih se pritožujete.«
»Ne vem čisto nič o takih skrivnostih. Rad bi celo zvedel, za kaj gre, da bi
vam dal ustrezna pojasnila, če je to v moji moči. Vaša uglednost naj mi govori
popolnoma jasno in jaz vam bom odgovarjal z enako odkritosrčnostjo.«
»V te stvari se jaz ne morem vmešavati. Vprašajte gospoda ministra. Ta vam
bo vse povedal.«
»Če vaša uglednost sodi, da mi ne morete povedati stvari, za katere vas pro-
sim, bodite vsaj tako dobri in mi poskrbite za sprejem pri ministru.«
»Da. Skušal bom doseči. Toda v tem trenutku je zelo težko. Vsekakor bom
šel in povprašal. Ostanite za trenutek tukaj in ne govorite z nikomer o tem. Lah-
ko bi stvar napačno razumeli in bi vam bilo to v še večjo škodo.«

43.5 Page 425

▲back to top


BiS 6 — 48. poglavje
425
Po teh besedah je gospod Spaventa odšel iz pisarne in se odpravil k mini-
stru Fariniju. Čez pol ure je prišel nazaj in rekel don Bosku:
»Minister je zaposlen in vas sedaj ne more sprejeti. Toda jutri vam bo spo-
ročil, kdaj vas bo.«
Don Bosko se mu je lepo zahvalil in je zapustil pisarno miren in smehljaje.
Tajnik ga je pozorno in spoštljivo spremljal vse do stopnic. Ko so sluge videli
toliko spoštljivost svojega gospodarja do don Boska, so bili takoj, ko je ta odšel v
svojo pisarno, polni ljubeznivosti do ubogega duhovnika, obdali so ga, nekateri
so mu poljubili roko in eden izmed njih ga je celo pospremil do vratarnice.
Don Bosko se je v družbi don Savia vrnil v oratorij. Bilo je že ob osmih zve-
čer in še ni kosil.
Toda preden je šel počivat, je pregledal dnevno pošto in med drugimi pis-
mi dobil tudi prošnjo s pripisom viteza Salina za sprejem sirote Alberta Tassa
iz Oneglie. Pismo je imelo zaporedno številko 2091 in datum 13. julij. Dne 10.
julija je prejel priporočilo za siroto po očetu Reydet in Penchienatti, ki ga je isti
vitez priporočal v ministrovem imenu z zaporednima številkama 2039 in 2040.
V teh in prejšnjih pismih je bilo mogoče brati naslednje stavke: »Dovolju-
jem si prositi vašo uglednost, da ga sprejmete v vašo dobrodelno ustanovo v
tem glavnem mestu, na primer v tisto, ki jo vodi don Janez Bosko, da naprošeni
ne bi imel težave pri sprejemu priporočenca in se zanj zavzeti.« Don Bosko je
sprejel priporočilo, čeprav je vedel, da njegova ustrežljivost ne bo odvrnila pre-
tečih nevarnosti.
Gotovo je Božji služabnik tistega večera večkrat goreče ponovil Gospodu
besede, ki jih je Estera naslovila na kralja Ahasverja: »Če sem našla milost v
tvojih očeh, o kralj, in če je kralju všeč, naj mi bo podarjeno ... moje ljudstvo na
mojo prošnjo« (7,3).

43.6 Page 426

▲back to top


49.
poglavje
Notranji minister določi don Bosku sprejem; molitve v oratoriju –
Pomemben don Boskov razgovor z ministroma Farinom in Cavourjem
– Obljube in upanje na bolj mirne čase – Nakup hiše Filippi – Sporočilo
fantom o tem nakupu
Dne 15. julija 1860 je don Bosko prejel pismo od grofa Gvida Borromea, ki
ga je obvestil, da ga bo naslednjega dne okoli 11. ure sprejel na razgovor.
Po večernih molitvah je don Bosko priporočil vsem, da bi naslednji dan go-
reče prosili za zelo pomembno zadevo, da bi bili pri maši bolj pobožno kot po
navadi, in če je mogoče, da bi prejeli sveto obhajilo po njegovem namenu. Dolo-
čil je, da naj bi vsi gojenci po skupinah šli na obisk Najsvetejšega, vse dokler se
on ne bi vrnil domov.
Njegovo priporočilo ni bilo zaman.
Naslednjega dne, 16. julija, na praznik Karmelske matere Božje Marije, je don
Bosko poln zaupanja v varstvo preblažene Device Marije odšel iz oratorija. Razlog
za njegovo tako veliko zaupanje je nekega dne povedal mons. Caglieru: »Jaz nikoli
ne opustim dobrega dela, ki je potrebno, pa naj bodo težave, ki jih predvidevam,
še tako velike. Gre za to, da obiščem zelo pomembno osebnost, ki je, tako se mi
zdi, do mene sovražna. Šel bom kljub temu. Še prej pa bom zmolil zdravamarijo,
kar storim vsakokrat, ko se moram komu predstaviti. Potem pa naj se zgodi, kar
se hoče. Jaz storim vse, kar morem, drugo prepuščam Gospodu.«
Potem ko je don Bosko zmolil svojo zdravamarijo, se je pravočasno napotil
v palačo notranjega ministrstva, kamor je malo pred določeno uro prispel tudi
minister Farini. Klerika G. B. Francesia in G. B. Anfossi, ki sta spremljala don
Boska, sta povedala, da je minister, kakor hitro ga je zagledal, stisnil don Bosku

43.7 Page 427

▲back to top


BiS 6 — 49. poglavje
427
roko in ga vljudno pozdravil, nato pa ga popeljal v sobo, kjer je delalo nekaj
tajnikov. V tej sobi se je nato razvil nadvse pomemben razgovor, ki naj bi odločil
o življenju ali smrti oratorija. Farini je bil eden tistih ljudi, ki »prijazno govorijo
s svojimi bližnjimi, a imajo hudobijo v svojem srcu. Ne menijo se za Gospodova
dejanja » (Ps 28).
»Vi ste torej opat Bosko,« je začel razgovor Rafini. Midva sva se že enkrat vi-
dela v hiši opata Rosminija v Stresi in me veseli, da lahko obnovim staro poznan-
stvo. Znano mi je, da se zelo trudite za ubogo mladino, in država vam je zelo hva-
ležna za to vaše človekoljubno in socialno prizadevanje. Sedaj mi pa povejte, kaj
želite od mene?«
»Rad bi vedel vzroke za ponovne hišne preiskave v teh zadnjih mesecih.«
»Prav, povedal vam bom, in to tako odkritosrčno, kot si želim, da mi tudi vi
odgovorite. Vse doslej se je vaša uglednost ukvarjala z ubogo mladino, bili ste
predmet občudovanja države. Toda odkar ste zapustili področje dobrodelnosti
in se spustili na področje politike, moramo biti pozorni in skrbno slediti vsemu
vašemu početju.«
»Prav to bi rad vedel,« je dodal don Bosko. »Vedno je bila moja odločna želja,
da bi se držal zunaj politike, in zato želim zvedeti, katera dejanja nasprotujejo
temu mojemu ravnanju.«
»Članki, ki jih pišete v časopis Armonia, zarotniški sestanki v vaši hiši, do-
pisovanje s sovražniki domovine so dejanja, ki povzročajo resne skrbi vladi.«
»Če mi vaša ekscelenca dovoli, bom skušal razjasniti stvari, ki ste mi jih prav-
kar zaupali. Govoril bom odkritosrčno, kakor ste me sami prosili. Najprej bi rad
poudaril, da noben zakon, kolikor je meni znano, ne prepoveduje pisati člankov
v Armonii ne v katerem koli drugem časopisu. Poleg vsega tega vam lahko zago-
tovim, da ne pišem v noben časopis niti nisem naročen na kateri koli časopis.«
»Lahko tajite, kolikor hočete, toda dejstvo je, da dobršen del člankov, ki
izhajajo v tem časopisu, prihaja izpod don Boskovega peresa. To je podprto s
takimi dokazi, da jih nihče ne more ovreči.«
»Dokazi, ki se jih jaz ne bojim, gospod minister, preprosto ne obstajajo.«
»Boste mogoče rekli, da vas jaz obtožujem neobstoječih dejstev, da sem za-
torej lažnivec in obrekovalec?«
»Ne pravim tega, kajti vaša uglednost relata refert (poroča tako, kakor je
slišala govoriti), kar so vam drugi povedali. Toda če poročilo, ki so vam ga po-
dali, ni resnično, so pač neresnična dejstva, o katerih so vam poročali. V tem
primeru se sramota obrekovanja zvrača na tiste, ki so poročali, in ne na tistega,
ki je v pričevanje v dobri veri verjel.«

43.8 Page 428

▲back to top


428
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
»Bodite prepričani, da so naši uslužbenci pošteni ljudje in niso sposobni,
da bi ne bili govorili resnice. In prav ti vas obtožujejo.«
»Toda kljub temu so v zmoti.«
»Vi si torej upate trditi, da ima država v svoji službi nepoštene ljudi, ki so
sposobni lagati in obrekovati?«
»Jaz kaj takega nisem nikdar rekel. Pravim pa, da so na moj račun govorili
neresnico.«
»Toda vi, gospod opat, ko tako govorite, obtožujete javne in zasebne vladne
uslužbence, obtožujete celo državo. Zato vam pravim, da se opravičite zaradi
takih izrazov.«
»Opravičil se bom in spremenil svoje mnenje, če mi bo vaša uglednost do-
kazala, da nisem govoril resnice.«
»Nikakor ni znamenje dobrega državljana, če obsoja in obrekuje javno ob-
last.«
»Oprostite mi, gospod minister, jaz ne mislim obsojati nobene avtoritete,
temveč povedati samo resnico, in to s poštenostjo človeka, ki se brani pred laž-
nimi obtožbami, in s pogumom dobrega državljana, ki opozarja vlado, naj se ne
da voditi h krivičnim in neresničnim dejanjem proti vdanim podložnikom in
jih pred drugimi državljani dolžiti nepravilnega ravnanja. Da vam kot pošten
in dober državljan povem resnico, da dejstvo, da me imate za pisca časopisnih
člankov, ki jih nikdar nisem niti zamišljal, da imenujejo mojo hišo zbirališče
upornikov in me dolžijo dopisovanja s sovražniki države, ni drugo kot obre-
kovanje. Vse to so izmišljotine hudobnih ljudi, ki so jih spletli tisti, ki bi radi
prevarali oblast in jo pripravili do usodnih zlorab v sramoto pravici in svobodi.«
Nad tem odkritim don Boskovim govorjenjem se je Farini zelo začudil,
hkrati pa tudi užalil. Menil je, da ga je treba zastrašiti, zato se je obvladal in z
ukazujočim glasom nadaljeval:
»Vas, gospod opat Bosko, zanese prevelika gorečnost in neumestna zale-
tavost. Pri vsem tem sami sebe onemogočate, ker se na tak način ne govori z
državnim ministrom.«
»Storite, kar hočete. Jaz se ne bojim.«
»Toda ali ne razumete, da je dovolj ena sama moja beseda, pa vas zaprejo
v ječo!«
»Naj vam ponovim: to me prav nič ne skrbi.«
Farini se je obrnil k svojemu osebnemu tajniku grofu Borromeu in drugim,
ki so nehali pisati in pozorno poslušali razgovor. Zaklical je: »Romeo, Romeo!«
Grof se je z drugimi približal Fariniju in ta jim je dejal: »Poslušajte, poslušajte,
kaj pravi don Bosko.«
»Da,« je nadaljeval don Bosko, »jaz se prav nič ne bojim tega, kar mi morejo

43.9 Page 429

▲back to top


BiS 6 — 49. poglavje
429
narediti ljudje, ker sem povedal resnico. Bojim se samo tega, kaj bi naredil Bog,
če bi lagal. Končno je vaša uglednost preveč resnicoljubna in poštena in zato
nesposobna, da bi storila kaj takega, kot je vreči v ječo državljana, ki je 20 let
daroval vse svoje imetje in življenje v korist svojega bližnjega.«
»In če bi jaz naredil prav nekaj takega?«
»Ne morem verjeti, da bi se poštenost ministra Farinija spremenila v podlost.
Če pa bi se to kljub vsemu zgodilo, imam sredstva, da bi dosegel svojo pravico.«
»Na kakšen način?«
»Tako, da bi posnemal vaš zgled.«
»Se pravi?«
»Vaša uglednost je napisala zgodovinsko knjigo in postavila na sramotilni
steber določene osebnosti, ki jih je štela za krive. Tudi jaz sem napisal Zgodovi-
no Italije. Dodal bi samo eno poglavje in v njem opisal, kaj se dogaja med nami.«
»Kaj takega pa že ne.«
»Zakaj ne?« je smeje se dodal don Bosko. Tudi jaz bi lahko naredil nekaj po-
dobnega in tako za večne čase obesil na veliki zvon preiskave v oratoriju. Vse-
mu svetu bi povedal, kako je bil nekoč neki državni minister, ki je pokazal svojo
moč s tem, da je strašil otroke v neki sirotišnici z namenom, da bi jo uničil.«
»Toda vi ne boste storili tega!«
»Da tega ne bom storil? To je odvisno samo od mene. Vedite, da se niste ob-
našali, kakor to zahteva vaša služba in na višini tega, kar v resnici ste in zmorete
zaradi izrednih sposobnosti, ki jih jaz rade volje priznavam. Udarec orožja, ki
bi ga naperili name, bi padel na uboge dečke, ki sem jim jaz po vašem naročilu
storil dobro. Nikdar nisem mislil, da bom tako poplačan za svoje prizadevne
usluge do vas. Pa naj bo zadosti: pravični in vsemogočni Bog bo ob svojem času
maščeval po nedolžnem zatiranega reveža.«
Tajniki so se spogledali. Nekateri so se smejali, drugi pa resno zamislili.
Tedaj je Farini ponovil:
»Toda vi, gospod opat, ste znoreli. In če vas dam zapreti v ječo, kako boste
potem te reči izročili tisku in jih objavili?«
»Če mi boste v ječi v moje zadoščenje pustili kos papirja, pero in črnilo. In
če bi mi potem odtegnili še to in mi vzeli celo življenje, bodo vstali drugi pisate-
lji, ki bodo ob svojem času stopili na moje mesto in opravili to delo.«
»In vi bi bili sposobni zapisati v zgodovino dejanja, ki bi mogla onečastiti
državnega ministra?«
»Kdor noče biti onečaščen, naj ne naredi ničesar nečednega. Poleg tega pa
sem prepričan, da je povedati in razglasiti resnico dolžnost in pravica vsakega
državljana in poleg tega še velika usluga celotni družbi. Zato tako pisanje ni
samo vredno graje, temveč nasprotno velike časti in priznanja. Še več, to je pra-

43.10 Page 430

▲back to top


430
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
va čast. Končno pa sem vesel, da so tudi vas vodile te misli, ko ste pisali svoje
knjige, zlasti Rimsko državo.«
Ob teh besedah je Farini obmolknil. Za trenutek se je zdelo, da se je resno
zamislil. Nato je povzel prejšnji prijateljski način govorjenja, se izogibal pret-
njam in se vrnil k osrednjemu vprašanju:
»Ali vi, gospod opat, lahko po vesti zagotovite, da v vaši hiši ni prekucuških
zborovanj, da si ne dopisujete z jezuiti, z nadškofom Fransonijem in rimskim
dvorom iz političnih razlogov?«
»Ekscelenca, če zares hočete odkritosrčnost in resnico, potem mi dovolite,
da vam povem, da sem poln zaničevanja ne do vas, ki vas kot nosilca avtoritete
spoštujem, temveč do tistih, ki so vam natvezili te laži na moj račun. Zaničujem
te nesrečneže, ki iz želje po umazanem zaslužku teptajo vse poštenje in člove-
kovo vest in kupčujejo z ugledom in miroljubnostjo poštenih državljanov. V vsej
odkritosti svoje vesti vam zagotavljam, da nisem naredil nobene izmed stvari,
ki so me jih obdolžili in očrnili mojo hišo. Želim, da mi navedete samo en dokaz,
ki bi ovrgel to mojo trditev.«
»Toda pisma ...«
»Ki jih ni.«
»In politični odnosi z jezuiti, s Fransonijem in kardinalom Antonellijem.«
»Ki jih ni in jih nikdar ni bilo. Za jezuite v Turinu niti ne vem, kje so. In z
mons. Fransonijem in Svetim sedežem nisem imel nikdar nobenih stikov razen
tistih, ki jih kot duhovnik ima vsak s svojimi cerkvenimi predstojniki za tiste
stvari, ki sodijo v okvir duhovniške službe.«
»Pa vendar imamo pisma, imamo dokaze.«
»Če so torej pisma in so dokazi proti meni, zakaj jih potem vaša uglednost
ne pokaže? V tej točki, gospod minister, ne prosim za milost, temveč zahtevam
svojo pravico. Od vas in od vlade terjam pravico ne zase, temveč za moje uboge
dečke, ki so vsi prestrašeni zaradi preiskav in toliko policajev, ki hodijo po zave-
tišču. Jokajo zaradi nasilja, ki ga izvajajo nad njimi, in trepetajo zaradi negoto-
vosti svoje prihodnosti. Za te otroke zahtevam pravico in zadoščenje za nečast,
ki ste jim jo naprtili, in krivico, ki ste jim jo storili s tem, da jim jemljete kruh, ki
ga tako krvavo potrebujejo.«
Ob teh besedah se je zdelo, da se je Farini stresel in omehčal. Vstal je in
začel v tišini hoditi gor in dol po sobi. Imel je zaplenjeno pismo nadškofa Fran-
sonija. Lahko bi ga pokazal don Bosku. Toda zadržal ga je verjetno iz sramu, ker
je prekršil poštno tajnost. Poleg tega pa tisto pismo ni nič dokazovalo, ker ga ni
pisal don Bosko, temveč monsinjor. To bi pomenilo isto kot priznati, da vlada
don Boska zalezuje za neko dejanje, s katerim on nima nikakršne zveze.

44 Pages 431-440

▲back to top


44.1 Page 431

▲back to top


BiS 6 — 49. poglavje
431
Po nekaj minutah molka so se nenadoma odprla vrata in vstopil je grof Kami-
lo Cavour, tedanji zunanji minister in predsednik vlade. Mel si je roke in smeje
se rekel: »Kaj se dogaja?« Kot da bi ne vedel. »Oh, bodite vendar spoštljivi do
našega ubogega don Boska,« je dodal prijateljsko, »in prijateljsko uredimo stva-
ri. Vedno sem ga cenil in ga imam tudi še sedaj rad. Zakaj torej gre? je ponovil,
ga prijel za roko in ga povabil, naj sede. »Kakšne težave imate?«
Ko je don Bosko zagledal Cavourja in videl njegov prijateljski nastop, je pred-
videl ugoden razplet dogodkov; ne zato, ker bi bil Cavour v politiki boljši od
Farinija, kajti 'gliha skup štriha', pač pa zato, ker je bil Cavour do don Boska
prijateljsko razpoložen, ker je poznal naravo in cilje oratorija. Zato je poln zau-
panja odgovoril:
»Gospod grof, tisti dom v Valdoccu, ki sta ga tolikokrat obiskali, ga pohvalili
in ga podprli, hočejo uničiti. Tiste uboge dečke, ki smo jih pobrali s cest in trgov in
jih uvedli v delovno in pošteno življenje, ki ste jih vi z zadovoljstvom gledali, ho-
čejo spet vreči na cesto in jih izpostaviti nevarnosti slabega življenja. Duhovnika,
ki ga je vaša uglednost tako visoko kovala v zvezde, čeprav nezasluženo, imajo za
razbojnika, da, celo za načelnika razbijačev. In kar me najbolj žalosti, je dejstvo,
da so mi, ne da bi navedli razloge, preiskali hišo, me nadlegovali in javno osramo-
tili v neizmerno škodo moje ustanove, ki jo vzdržuje javna dobrodelnost. Še več,
nravnost, vero in zakramente so uslužbenci države javno sramotili v moji hiši
vpričo mojih gojencev, ki so se čutili skrajno užaloščene in pohujšane. Ne bom
govoril o drugih nepravilnostih, za katere menim, da so jih naredili brez vednosti
vaše uglednosti. Ne vem, kaj bo z menoj. Toda ta dejstva ne morejo dolgo časa
ostati skrita javnosti in prej ali slej jih bo tudi Bog kaznoval.«
»Pomirite se, pomirite se,« je dejal Cavour, »pomirite se, dragi don Bosko,
in prepričajte se, da vam nihče ne želi nič hudega. Midva pa sva si tako vedno
bila dobra prijatelja in želim, da ostaneva tudi v prihodnje. Vi, dragi don Bosko,
ste bili prevarani in nekateri izrabljajo vaše dobro srce ter vas vodijo v politiko,
ki ima lahko težke posledice.«
»Kakšna politika in kakšne posledice! Katoliški duhovnik ne pozna druge
politike kot politiko očenaša in evangelija in se nima bati nikakršnih posledic.
Ministri pa me imajo za krivega in me razglašajo na vse vetrove za takega, ne
da bi za to prinesli samo en dokaz za svoja sumničenja proti meni in moji usta-
novi.«
»Ker me že hočete prisiliti h govorjenju, bom povedal, da duh, ki prevladuje
v vas in v vaši ustanovi, nikakor ni v skladu s politiko vlade. Zato sklepam: Vi
držite s papežem. Vlada pa je proti papežu. Zato ste vi proti vladi. Tukaj ni no-

44.2 Page 432

▲back to top


432
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
bene rešitve.«
»Pa vendar bom obšel vaš silogizem, gospod grof. Predvsem hočem pou-
dariti, da če jaz držim s papežem in je vlada proti papežu, še ni rečeno, da sem
jaz proti vladi, temveč da je vlada proti meni. Pa pustimo to ob strani. Pravim:
v tem, kar se tiče vere, stojim na papeževi strani in bom kot dober katoličan na
papeževi strani tudi ostal do konca svojega življenja. Vendar pa to ne onemogo-
ča, da bi bil tudi dober državljan. Politika ni moja zadeva, zato se z njo tudi ne
ukvarjam in ne bom storil ničesar proti vladi. Že dvajset let živim v Turinu. Pisal
sem, govoril in deloval v javnosti. Stavim s komer koli, da v tej množici dejanj,
govorov in spisov ne najdete ene besede ali vrstice, ki bi lahko zaslužila grajo s
strani oblasti. Če ni res, naj se to dokaže. Če sem kriv, me kaznujte. Če pa nisem
kriv, me pustite pri miru, da lahko delam za svojo ustanovo.«
»Vi, gospod opat,« je dejal Farini, »me ne boste nikdar prepričali, da se stri-
njate z našimi idejami, to je z idejami naše vlade.«
»Toda gospod minister! V časih tolike svobode mišljenja hočete celo grajati
državljana, ki zasebno misli in čuti, kakor mu je drago? Ali hočete svojo tiranijo
privesti tako daleč, da mu boste vsilili svoje ideje in vklenili v okove njegovo
prepričanje?«
»Nikakor ne morem razumeti, kako morete vi, ki živite v svetu, kjer so vsi
zakoni nasprotni vašemu prepričanju, ostati zaplankani v svoj omejeni svet.«
»Ali ne bo smel, kdorkoli že, pri sebi misliti, da ta in ta dela napak, četudi
ne bo nič rekel ali storil proti njemu bodisi zato, ker bi vse nasprotovanje bilo
brez koristi ali celo škodljivo, ali zato, ker to ni njegova dolžnost in naloga? Toda
najsi bo moje zasebno mnenje o tem, kar dela vlada, že tako ali drugačno in tako
ali drugače presojam odloke oblasti, moram ponovno reči, da nikdar nisem ne v
svoji hiši ne kjerkoli zunaj rekel ali storil kar koli, kar bi me moglo ožigosati kot
sovražnika domovine. To bi moralo državni oblasti zadostovati. Toda jaz storim
še kaj več, ekscelenca. S tem, da v svoji hiši zbiram stotine in stotine ubogih in
zapuščenih dečkov ter jih usposabljam za koristen poklic, sodelujem z državno
oblastjo za korist številnih družin in s tem za vso družbo. S tem zmanjšujem
število klatežev in pohajačev, povečujem število delovnih državljanov in jih po-
učujem in vzgajam za pošteno življenje. To je moja politika. Druge ne poznam.«
Oba ministra sta morala priznati, da je don Bosko imel prav, saj je to, kar je
trdil, potrjeval tudi z dejanji. Toda Cavour, ki se je zapičil v religijo in evangelij,
mu je kot dober sofist postavil naslednji sklep:
»Brez dvoma don Bosko veruje v evangelij. Toda evangelij pravi, da tisti, ki
drži s Kristusom, ne more držati s svetom. Če ste torej s papežem, to je s Kris-

44.3 Page 433

▲back to top


BiS 6 — 49. poglavje
433
tusom, ne morete biti z vlado. Naj bo vaš govor da da in ne ne. Bodimo pošteni:
ali z Bogom ali s hudičem.«
»Zdi se,« je odvrnil don Bosko, »da bi nas gospod grof rad prepričal, da
vlada ni samo proti evangeliju, proti papežu, temveč celo proti samemu Jezusu
Kristusu. Kar se tiče mene, ne morem verjeti, da sta grof Cavour in minister
Farini prišla do take mere brezbožnosti, da bi zavrgla celo tisto vero, v kateri
sta bila rojena in vzgojena in do katere sta se v besedah in spisih pokazala to-
likokrat polna spoštovanja in občudovanja. Kakor koli že, pa evangelij, ki ga je
vaša uglednost pravkar omenila, točno odgovarja na težavo, ki ste jo pravkar
omenili z besedami Jezusa Kristusa: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu,
kar je Božjega. Zato je v smislu evangelija lahko vsak podložnik dober katoličan
in stoji na strani Jezusa Kristusa, je povezan s papežem, dela dobro svojemu
bližnjemu in je istočasno s cesarjem, se pravi izpolnjuje zakone v primeru, ko
gre za preganjalce vere, zatiralce vesti in svobode.«
»Toda da da in ne ne ne obvezuje katoličana, da odločno izpove, za katero
stran drži; za Kristusa ali proti njemu?«
»Da da in ne ne je evangeljski izrek, ki ga vama kot duhovnik lahko na-
tančno razložim. Te besede nimajo nikakršnega opravka s politiko in pomenijo
naslednje: čeprav je v potrditev resnice dovoljena prisega, ne smemo prisegati,
razen če to zahtevajo okoliščine. To pomeni, da poštenemu človeku, zato da mu
verjamejo, zadostuje, da pove, kako stvari stojijo, ne da bi to moral potrjevati
s prisego. To pomeni, da je med poštenimi ljudmi zadosti, da kdo kaj izpove, in
mu verjamejo, ne da bi zato moral prisegati. Če kdo dela drugače, je to zname-
nje nezaupanja enih in potrdilo hudobije drugih ter popolnoma nikakršnega ali
le majhnega spoštovanja do svetega Božjega imena, ki ga nikdar ne smemo po
nemarnem izgovarjati. Da se vrnemo k našemu primeru: ali gospod grof zares
misli, da sem zarotnik, sovražnik domovine in lažnivec?«
»Nikakor ne, nikakor ne! Nasprotno. V vas sem videl vedno poštenjaka.
Zato tudi želim, da bi od sedaj naprej odpravili vse nesporazume in bi vas pus-
tili pri miru.«
»Da,« je pritegnil Farini, »naj bo vsega konec. Don Bosko naj gre domov in
se v miru posveča svojim dečkom. Če bo tako delal, ne le ne bo imel nikakršnih
sitnosti, temveč bo deležen podpore in zaščite cele kraljeve vlade. Toda previ-
dnost, previdnost, dragi opat, ker živimo v težkih časih in majhen komar lahko
zraste v veliko kamelo.«
»Ali sem zatorej lahko prepričan, da me vlada ne bo več nadlegovala?« je
vprašal don Bosko. »Lahko verjamem, da se je vlada premislila tako glede mene

44.4 Page 434

▲back to top


434
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
samega kakor glede moje ustanove in da v moji hiši ni ničesar, kar bi moglo
zanimati sodno oblast?«
»Da, bodite mirni,« je dejal Farini, »nihče vas ne bo več nadlegoval. Mi vsi
smo prepričani o vaši osebni poštenosti in o dobrodelni naravi vaše ustanove.
Opozarjam vas pa, da se varujte tistih, ki se vam delajo prijazne, v resnici pa vas
izdajajo.«
»In jaz vas prosim, gospod minister, da če imate kak nasvet, navodilo ali
sporočilo zame in za moj oratorij, nam jih dajte kot dober oče, ki želi vse naj-
boljše za svoje otroke, ne pa s pretnjami, ker bi to povzročilo nepopravljivo ško-
do ustanovi, ki je toliko stala vlado in zasebne dobrotnike. V izrednih okoliš-
činah sem se vedno obračal na ministre, ki so mi vedno priskočili na pomoč.«
»Vsi smo istega mnenja. Toda držite se vedno daleč od politike.«
»Ne morem stati daleč od politike, ker ji nisem nikoli stal blizu. Jaz ne pri-
padam nobeni stranki.«
»Torej,« in sedaj so vsi vstali, oba sta don Bosku stisnila roko, »smo se do-
govorili,« je končal Cavour. »Ostanemo si prijatelji tudi v prihodnje. In vi, don
Bosko, molite za nas.«
»Da, molil bom za vas, da vam bo Bog pomagal v življenju in smrti,« je kon-
čal don Bosko in se poln hvaležnosti do Gospoda vrnil v Valdocco, ker mu je
tako tesno stal ob strani v trenutku, ki bi mogel biti usoden zanj, pa tudi za toli-
ko fantov, ki so se zbirali pod pokroviteljstvom krščanske dobrodelnosti.
Don Bosko se je vrnil v oratorij okoli dveh popoldne. Tega dne, ki bi mogel
biti usoden za oratorij, se je Gospod Bog kakor za šalo poigral s hudobijo ljudi.
Kronika oratorija nam poroča naslednje:
»Z notarskim spisom Rog. Lomello so gospa Lucija, hči pokojnega Kajetana
Ganne, vdova po Filippiju, in otroka Kajetan in Rita 16. julija 1860 za 65.000 lir
prodali don Bosku 1. 10. štirinajst hektarjev zemljišča, ki obsega hišo, dvorišče,
lopo, vrt in travnik.« Don Bosko je to novico še isti večer sporočil gojencem:
– Ste videli prve sadove preganjanja? Prejšnje leto sem skušal kupiti Filippi-
jevo hišo. Hodil sem od enega do drugega, jim nudil več kot ugodne prodajne
pogoje. Toda vedno so mi odgovarjali, da te posesti ne prodajo za nobeno ceno.
Sedaj pa je gospod Filippi, ne da bi ga jaz na kakršen koli način nagovoril, prišel
ponudit v prodajo svojo posest in zahteval znatno nižjo ceno, kot sem mu jo bil
pripravljen plačati pred leti. Ko sem mu dejal, da v tem trenutku ne razpolagam
s toliko denarja, je dejal, da se nikamor ne mudi in da je pripravljen počakati.
Nato smo pogodbo podpisali. Ta dogodek je potrdilo Marijinega varstva.

44.5 Page 435

▲back to top


50.
poglavje
Don Boskov pogum pred ministri – Dobro iz hudega – V oratoriju je vedno
večje število fantov – Prošnje oblasti za sprejem ubogih dečkov – Mons.
Bonomelli, don Bosko in politika – Nesrečen konec nekaterih udeležencev
preiskav – Don Bosko odpušča svojim nasprotnikom
Obširno don Boskovo poročilo, zapiski don Bonettija in kronika don Ruffi-
na so nam dali popoln opis znamenitega razgovora našega ustanovnika z dvema
ministroma. Don Ruffino pripominja: »Don Bosko je bil sposoben v preganjanju
brez konca trpeti. Imel pa je tudi prej edinstven kot redek pogum, da se je znal
predstaviti tudi najvišjim oblastem in zagovarjati svoje ustanove. Ni se dal pre-
strašiti in pred ničimer se ni ustavil. Bil je odkritosrčen v odgovorih. Prepričeval
je, rotil, karal in pogosto tudi pretil, če se mu je zdelo potrebno. Vedno trden pa
tudi vedno miren, včasih resen, čeprav ljubezniv, nikdar ni nikogar žalil, vedno se
je smehljal. Nikdar ni povzdignil glasu.«
S tem svojim vedenjem, združenim z dobrim poznanjem vseh pravičnih,
pravšnjih in dovoljenih sredstev, je znal braniti svoje pravice. S prizadevanjem,
da bi odstranil vsakršno zaostrovanje določenega nasprotovanja, je znal iz te-
žav samih dobiti pomoč za svoje ustanove. Dokaz za to je, kar mu je uspelo
premagati v toliko letih. Pogosto smo poleg tistih, ki so ga neposredno poznali,
slišali vzklikati tudi zunanje osebe: »Ta človek je nekaj posebnega. Povsod se
znajde.« Drugič so menili: »Kako prebrisan je ta don Bosko. Bil bi odličen mini-
ster. Ti svetniki so pravi prebrisanci.«
Tudi tokrat je v celoti dosegel svoj namen, rečemo celo lahko, da se je uresni-
čil pregovor, ki pravi, da niso vse nadloge v našo škodo. To je tudi misel sv. Pavla,
ki pravi: Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu. Oratorij je kmalu oku-

44.6 Page 436

▲back to top


436
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
šal resničnost teh besed, saj so mu brezvestne preiskave s strani države in nesra-
mni napadi podlega tiska povzročili veliko dobrega. Te odvratne in hrupne hišne
preiskave so pomagale, da je javnost bolje spoznala, kdo je don Bosko in kakšne
so njegove ustanove. Državne oblasti so imele priložnost, da so se prepričale, da
z don Boskove strani ne preti nikakršna politična nevarnost, in so v kratkem času
poslale veliko dečkov, katerih število je kmalu od 500 naraslo na 600 in 700 in
celo do 1000. Oratorij je postal tako množica mladih ljudi, ki so budili upe Cerkve
in družbe. Ne samo starši in župniki, temveč tudi župani, prefekti in voditelji po-
krajin so začeli pošiljati v še večjem številu kot prej otroke svojih uslužbencev, ki
so jim umrli starši, in drugih revežev, ki jih drugje niso hoteli sprejeti. Mnogi dr-
žavni uradniki so tako zelo cenili don Boska in oratorij, da je bilo videti, da v celi
državi niso našli niti osebe niti ustanove, ki bi ji mogli zaupati svoje varovance.
Sam Farini je 18. julija zopet začel ali bolje rečeno nadaljeval pošiljanje svo-
jih priporočil. V istem času je vitez Salino poslal pod zaporedno številko 2155
prošnjo za Pavla Bertina iz Levoneja, starega 13 let. Prošnjo je napisala tamkaj-
šnja občinska uprava, priporočila sta jo župnik in tamkajšnji poslanec z name-
nom, da bi minister dobil brezplačno mesto za dijaka, ki so ga priporočali.
Prišlo je še veliko drugih pisem ministrov in njihovih tajnikov11 s prošnja-
mi don Bosku za sprejem sirot in zapuščenih otrok. V njih so izražali visoko
spoštovanje do don Boska in pripravljenost, da podprejo njegovo ustanovo. Te
okoliščine so bile za oratorij velika podpora v tistih časih, ko je zadostovala
kakršna koli pretveza, da ga je državna oblast začela sumiti in ga izpostavljati
nasilju in gonji v časopisju.
Don Bosko se je strogo držal zunaj vsake politike, to še toliko bolj, ker mu je
geslo katoličanov 'Niti volivci niti voljeni' dajalo odlično zaščito za nevtralnost v
boju strank. Videl je, kako mora biti duhovnik, glede na okoliščine, tolažnik vseh,
zato je bilo potrebno, da so mu bila odprta vrata vseh hiš, da je bodisi poklican
bodisi nepoklican lahko vstopil in vsem prinesel zveličavne darove svete vere.
Mons. Bonomelli piše:
»Nekega dne, ni veliko let od tega, sem se pogovarjal s tem Božjim možem,
duhovnikom Janezom Boskom, pravim apostolom mladine, čigar ime je ostalo
kot dokaz Božjega blagoslova. Na tisti njegov preprosti način, poln praktičnega
čuta, mi je povedal natančno te besede, ki jih nikdar več ne bom pozabil: 'Leta
1848 sem se prepričal, da se bom moral popolnoma odpovedati politiki, če bom
hotel storiti kaj dobrega. Vedno sem se držal tega sklepa in sem zato res mogel
11 Glej dodatek na koncu knjige.

44.7 Page 437

▲back to top


BiS 6 — 50. poglavje
437
storiti nekaj dobrega. Nisem naletel na posebne težave. Nasprotno, naletel sem
celo na pomoč tam, kjer sem se je najmanj nadejal.' To pravilo je sad izkušnje in
ne potrebuje razlage.«12
Kljub vsej previdnosti pa don Bosko ni mogel ostati izvzet od nasilnih na-
padov sektašev, ker ni šlo za človeške koristi, temveč za svete pravice Cerkve, ki
jih je on odločno branil. Toda če lahko rečemo, da so bili ti napadi vir blagoslova
za don Boska, ne moremo reči istega za njegove preganjalce, ki so si preganjanje
izmislili, in tiste, ki so jih izvajali. In prav tukaj se nam zdi, da je to najprimernejši
prostor, kjer lahko navedemo nekaj dogodkov, iz katerih razpoznamo Božjo pra-
vičnost, ki je položila svojo strašno roko na tiste, ki so po krivici skušali uničiti
oratorij. Onemogočeni bodo in izpred tvojega obličja bodo odstranjeni; kajti ti si
vzel v roke mojo zadevo in mojo obrambo (prim. Ps 9).
Minister Karel Alojzij Farini, človek železne roke in granitnega srca, je pod-
pisal odlok, ki je prebivalce oratorija dolge ure navdajal s hudo skrbjo, rekli bi,
da celo z agonijo. To je bil tudi zadnji odlok te vrste, ki ga je on podpisal. Don
Bosku je celo pretil z ječo in ga imenoval norca. Nekaj mesecev pozneje je ut-
rujen od boja, da bi v južni Italiji pomiril upor in preprečil anarhijo, odstopil.
Z vrha oblasti je padel v nečast celo pri svojih sokrivcih, ki so uvideli, da ne
morejo zmagati v boju. Potem se je odpovedal skoraj kraljevski časti namestni-
ka v Neaplju, kamor se je sam postavil. Napadla ga je zlatenica. Kazal je znake
neuravnoteženosti in pogosto tudi imel blodnje. Dne 11. decembra 1862 so ga
imenovali za ministrskega predsednika. Na pol zmedenega in nesposobnega
za delo se ga je 1863 polastil paničen strah, zaradi katerega se je popolnoma
osmešil in postal nesposoben za življenje v družbi. Domišljal si je, da so se mu
vsi uprli, da je cela Evropa napovedala Italiji vojno, in govoril nerazumljive ne-
smiselnosti. Meseca marca je znorel in se v svoji prenapeti domišljiji predstavil
kralju Viktorju Emanuelu, mu postavil pištolo na prsi in – kakor so poročali ta-
kratni časopisi – zahteval, da mora takoj z vojsko odkorakati na pomoč Polja-
kom ali pa umreti. Kralj je takoj sprevidel, da ima opravka z norcem, se pokazal
pripravljenega sprejeti njegove pobude in ga tako razorožil.
V svojih blodnjah je Farini kričal: »Velika in velikodušna je Francija! Vidite,
kako njena vojska koraka po Evropi? Poljska in Madžarska sta osvobojeni, papeža
ni več.« Ubogi norec je naročil poseben železniški vagon, da bi se peljal v Pariz,
kjer bi govoril s cesarjem Napoleonom III. Toda na večer 20. marca so ga spre-
mili na železniško postajo in ga od tam odpeljali v Novaleso pri Susi, kjer so tam-
12 Questioni religiose-morali-sociali del giorno. Zv. I, str. 310.

44.8 Page 438

▲back to top


438
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
kajšnji samostan pred kratkim spremenili v umobolnico. Eden najbolj poznanih
benediktinskih samostanov v italijanski civilizaciji, ki si je s svojo pobožnostjo
in znanjem pridobil nesmrtne zasluge in so ga celih deset stoletij spoštovali tudi
tujci in barbari, je 1856 videl, kako je vlada v imenu svobode izgnala menihe. Ko
so samostan spremenili v umobolnico, je bil eden izmed prvih bolnikov v njem
kraljevi minister.
Nekaj dni pozneje so ga premestili v Villo Cristina, kjer je bila umobolnica
za posebne primere. Od tam je nesrečnež nekaj časa zamišljeno opazoval Turin
in nato izjavil, da je to Varšava. Ko so ugotovili, da zanj ni več nikakršne rešitve,
so ga odpeljali v Quarto sul mare. Tam je živel življenje, hujše od same smrti in
izločen iz človeške družbe umrl 1. avgusta 1866, ne da bi se še kdaj zavedel. Sre-
di bogastva, ki ga je povsod, kjer je bil, grabil na kup, je umrl, kakor je sam želel,
v popolni revščini. V času mladosti in doraščanja se je napil žolča in mire proti
Cerkvi in njenim zvestim služabnikom in jih osramotil z najpodlejšimi obreko-
vanji. Očividci so trdili, da se je v svoji norosti hranil z iztrebki lastnega telesa in
se noč in dan valjal po njih. Bog se ga je usmilil in mu poslal smrt.
Nič manj strašna usoda ni doletela podpihovalce in izvajalce njegovih odlokov.
Dva izmed njih, ki sta se izkazala posebno goreča v teh in še drugih prei-
skavah pri raznih družinah v mestu, sta bila za plačilo za njune zasluge poslana
malo pozneje v Bologno kot člana javne varnosti. Ko sta tam še povečevala svo-
jo zavzetost, da bi se tako pokazala vredna povišanja, ju je neke noči, ko sta se
vračala iz poveljstva policije proti domu, zadela krogla neznanih napadalcev. V
trenutku sta bila mrtva.
Tretjega, tako piše don Janez Turchi, ki se je kazal v preiskavah najbolj zagri-
zen, je nekaj let pozneje ubil v njegovi pisarni eden njegovih podložnikov v Ra-
venni, če se prav spominjam. Zaradi teh in še mnogih drugih dogodkov so tedaj
kakor še danes imeli navado reči, da tisti, ki preganja don Boska, prej ali slej
slabo konča.
Toda don Bosko je vedno kazal sočutje s svojimi nasprotniki, pa naj so bili
javne ali zasebne osebnosti. Navedli bomo nekaj pričevanj, ki smo jih bodisi sli-
šali, bodisi so nam bile pisno sporočene.
Don Giovanni Bonetti pripoveduje:
V dneh, ko so nas najbolj divje napadali naši nasprotniki, je don Bosko, ki
nam je zagotavljal, da se bo vse dobro končalo, priporočal, naj molimo zanje, da
bi odprli oči in spoznali svojo zmoto, začeli čutiti po človeško in si tako zaslužili
Božje usmiljenje.

44.9 Page 439

▲back to top


BiS 6 — 50. poglavje
439
Mons. Cagliero pravi: »V vseh tegobah in preganjanjih je don Bosko ostajal
miren, veder in poln zaupanja v Boga ter je znova in znova ponavljal: 'Če Bog do-
pušča te preizkušnje in tegobe našemu oratoriju, je znamenje, da hoče iz tega na-
rediti veliko dobrega. Biti moramo pogumni, se znati žrtvovati in biti potrpežljivi,
vendar moramo polni zaupanja v Boga iti vedno naprej.' Nasprotnikov in prega-
njalcev svojih ustanov ni mrzil in ni nikdar slabo govoril o njih. Spominjam se,
da so nekateri, ogorčeni zaradi nečednega postopanja državnih oblasti proti don
Bosku, klicali kakor Zebedejevi sinovi ogenj z neba nad povzročitelje toliko tegob.
Toda Božji služabnik je mirno in smehljaje se rekel: 'Vi ste še neizkušeni otroci,
treba je pustiti vse v Božjih rokah. Bog, ki vse to dopušča, bo znal razbliniti njiho-
ve hudobne naklepe. Molimo in nič se ne bojmo.' Ko je pogovor nanesel na slab
konec ljudi, ki so se zoperstavljali delu oratorija, in ko smo govorili o nesrečah,
ki so jih doletele, je dvignil oči proti nebu in dejal: 'Kako strašne so Božje sodbe
za tiste, ki preganjajo oratorij. Bog naj se usmili njihovih duš!' Ko so ga Gazzetta
del Popolo iz Turina in drugi časopisi obrekovali, ni dal, da bi jim odgovarjali, niti
da bi kdo gojil sovražne misli proti piscem člankov, niti da bi kdo izrekel besede,
ki bi jim bile v nečast. Imel pa je navado reči: 'No, potrpljenje! Tudi to bo prešlo.
Zanimivi ljudje. Napadajo don Boska, ki ne želi nič drugega kot delati dobro. Ali
bomo zato dopustili, da si bodo pogubili duše? Ne da bi vedeli, nasprotujejo Bož-
jim načrtom. Bog bo razkrinkal njihove namene.'«
Kanonik Anfossi: »Pripetilo se mi je večkrat, ko sem videl, kako je zaupno
govoril z nekaterimi sumljivimi prijatelji, da sem ga opozoril: 'Ta človek vam
ni naklonjen.' Odgovoril mi je: 'Ne verjamem. Večkrat je bil že pri meni in mi
priporočil kakega fanta in jaz sem storil vse, da sem mu ustregel.' Ko so govorili
o njegovih nasprotnikih, ki so ga obrekovali, je imel navado reči: 'Tako govorijo,
tako presojajo, ker ne poznajo don Boska. Nikdar niso bili v oratoriju. Če bi vi-
deli oratorij, ne bi tako govorili in ne bi bili več sovražni do njega.' Zelo težko ga
je bilo prepričati, ko so mu pripovedovali, da je kdo njegov sovražnik.«
Don Dalmazzo: »Stvar, ki me je velikokrat presenečala, je bila ugotovitev,
kako je don Bosko ljubeznivo govoril z ljudmi, ki so mu bili očitno nasprotni
in o katerih se je vedelo, da slabo govorijo o oratoriju, da poročajo v časopisih
neresnične novice. Ko so ga nekoč vprašali, zakaj se kaže tako ljubeznivega do
teh svojih sovražnikov, je odgovarjal: 'Zato, ker je naša dolžnost, da ljubimo tudi
sovražnike.' In če je šlo za vplivne osebe iz državne vlade, je imel navado reči:
'Pa tudi zato, da nam ne škodijo.'
Prav tako sem opazil, kako se je na enak način vedel do nekaterih fantov,
ki so se, potem ko so dolga leta preživeli v oratoriju in so dosegli tudi visoke

44.10 Page 440

▲back to top


440
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
akademske stopnje, bodisi zaradi strasti, zaradi ozirov na ljudi ali zaradi poli-
tičnega prepričanja ločili od don Boska in postali njegovi nasprotniki. Vedno je
govoril o njih dobro, jih ljubeznivo sprejemal in nekaterim celo našel ugledna
mesta v družbi, čeprav so ga prej omalovaževali.
Eden izmed teh, ki mu je več let prizadeval velike krivice, mu v marsičem
škodoval in bil vedno daleč od njega, ga je nekoč prišel obiskat na koncu kosila,
verjetno zaradi kakega posla, vsekakor pa ne zato, da bi ga prosil odpuščanja.
Strežnik ga je napovedal in vsi navzoči smo bili radovedni, kako bo poteklo to
srečanje. Ko je don Bosko zaslišal ime, je mirno dejal: 'Kaj prihaja sem? Recite
mu, da naj me pusti pri miru.' Toda ta je nenadoma, ne da bi ga kdo opazil, vsto-
pil v jedilnico, se postavil don Bosku za hrbet in dejal: 'Don Bosko?' Don Bosko
se prav nič ni vznemiril, ni spremenil barve in je vzkliknil: 'Oh, si ti?' Spustil se
je z njim v pogovor, kakor da bi si bila vedno najboljša prijatelja.«
Don Frančišek Cerruti: »Ni poznal sovraštva ne maščevanja. Tako so bili
prepričani vsi, ki so ga poznali. Njegovo maščevanje je bilo v tem, da je skušal
narediti kako uslugo svojim sovražnikom. Bil je vesel, če se mu je ponudila pri-
ložnost za to. Na tak način je tiste, ki so ga sovražili, spremenil v prijatelje, še
več, v dobrotnike.«
Don Rua, don Berto in don Turchi so enoglasno zatrjevali: »Don Bosko je po-
kazal svojo veliko krščansko ljubezen tako, da je odpuščal javne in zasebne žalit-
ve, da je bil ljubezniv do svojih žalivcev in je zanje molil. Prav tako se ni spominjal
krivic, s katerimi so ga prizadeli v najbolj neprijetnih okoliščinah. Ko je govoril
svojim gojencem, jim je med drugim dajal naslednja priporočila: 'Radi sodite
dobro o bližnjem; ko ne morete storiti drugega, skušajte vsaj opravičiti njihove
dobre namene. Nikdar se ne vračajte k žalitvam, ki ste jih že odpustili. Delajte
dobro vsem, hudega nikomur.' Bil je do vseh zelo krotek, tudi do tistih, ki so bili
nasprotni njemu in njegovim dečkom. Imel je sicer svoje prepričanje, vendar ni
bil nikoli osebno užaljen, nasprotno, želel je pomagati zlasti tistim, ki so ga razža-
lili. Tistim, ki so tožili zaradi slabega ravnanja in so se skušali maščevati, je imel
navado reči: 'Ne daj se premagati zlu, temveč premaguj hudo z dobrim.'
Ta njegova vaja v krotkosti je bila vzrok njegovega trajnega in globokega
duševnega miru, ki mu je omogočal, da se je vedno vedel, kakor da ne bi imel
nič drugega delati. Zato je uspeval v vseh stvareh, ki se jih je loteval. Ostajal je
ravnodušen ne samo v nasprotovanju in grajah, temveč tudi v časti in hvali. Ne-
kega dne je v naši navzočnosti vzkliknil: 'Govorite o meni dobro ali slabo, kakor
vam je všeč, samo da to, kar govorite, koristi kaki duši. Na tak način mi bo tako
pohvala kakor graja vedno v veliko veselje.'«

45 Pages 441-450

▲back to top


45.1 Page 441

▲back to top


51.
poglavje
Don Bosko dobi povabilo za ustanovitev zavoda v Mirabellu – Don Boska
muči oteklina na vratu: ne prosi za ozdravitev – Omedli pri sv. Ignaciju
– Spreobrnjenje mladega viteza – Don Boskova pisma raznim gojencem
in klerikom – Don Rua na duhovnih vajah pri lazaristih in velikodušnost
kanonika Vogliottija – Porazen konec šolskega leta v Giavenu – Ponovne
prošnje generalnega vikarja za sprejem semenišča – Dogovarjanje z občino
v Giavenu in don Boskovo pismo kanoniku Vogliottiju z novimi predlogi –
Don Bosko v ponovnem pismu sprejme ponudbo, da pospremi kanonika v
Giaveno na razgovor z občinsko upravo; neuspeli dogovor – Duhovniško
posvečenje in prva don Ruova maša – Don Boskovo mnenje o poljubljanju
kot znamenju prijateljstva
Meseca julija so se za novo Družbo začeli pomembni dogodki. Don Bosko
je dobil veliko ponudb s povabili, da ne bi omejeval svojega apostolata samo
na turinsko škofijo. Rade volje bi sprejel ponudbe, ki so mu prihajale iz Monfe-
ratskega, da bi tam s pomočjo nekega dobrotnika ustanovil svoj zavod. Vendar
je čakal, da bi mu Božja previdnost nakazala čas in kraj. Tiste dni je prišel v
oratorij don Feliks Coppo, župnik iz Mirabella v škofiji Casale, z živo prošnjo, da
bi v njegovi župniji zgradili šolsko poslopje in konvikt. Don Boska so župnikovi
razlogi prepričali, k čemur je pripomogel tudi klerik Frančišek Provera. Privolil
je v razmišljanje o pogodbi, čeprav se je zaradi toliko tegob in preizkušenj, ki jih
je moral prestati tisto leto, čutil telesno oslabljenega. K vsemu se mu je naredila
na vratu velika bula, ki ga je močno ovirala pri gibanju in ga bolela.
Ko ga je don Coppo videl, koliko trpi, mu je dejal: »Toda vi, ki ste po priproš-
nji preblažene Device Marije ozdravili toliko ljudi, zakaj je ne prosite, da ozdra-
vi še vas?«

45.2 Page 442

▲back to top


442
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
»Glejte,« mu je odgovoril don Bosko, »če bi vedel, da je zadosti ena sama
zdravamarija, da bi ozdravel, je ne bi zmolil. Pustimo, da se dogaja Božja volja.«
Ko je odpravil to zadevo, se je don Bosko ne glede na vse svoje težave od-
ločil, da bo šel k sv. Ignaciju na duhovne vaje v želji, da bi deloval v dušnem
pastirstvu. S seboj je vzel klerike Boggera, Duranda in Francesio. Ob znamenju
za začetek svetih obredov je don Bosko vstopil v cerkev. Blizu njega je pokleknil
neki mlad vitez, ki ga ni poznal in ki je že dolgo izgubljal čas z vsemi mogočimi
dogodivščinami po svetu. Prišel je k sv. Ignaciju na željo svoje matere, ki mu je v
zameno obljubila, da poplača njegove dolgove. In sedaj se je zgodilo, da so don
Bosku pošle moči, da bi klečal med obredom. Odprla se mu je rana in je omedlel.
Ko je mladi vitez videl omedlelega don Boska, ga je prevzelo tako sočutje,
kot še nikdar. Vzel ga je v naročje in ga previdno odnesel v njegovo sobo, kjer so
ga s skrbnim oživljanjem spet spravili k zavesti. Ko se je don Bosko zavedel, je
videl ob vznožju postelje mladega viteza, ki je bridko jokal.
Poklical ga je k sebi, ga prijel za brado, ga počasi potegnil k sebi na prsi
in mu ljubeznivo rekel: »Oh, sedaj ste v mojih rokah. Kaj naj storim?« Nato je
dodal še nekaj stavkov in mladi plemič je ves prevzet od takega očetovskega
ravnanja postal popolnoma njegova last.
Dal se je premagati navdihu milosti in se spovedal. S svetimi sklepi vztraj-
nosti in vere se je odločil za lepše življenje.
Don Bosko je iz sv. Ignacija odgovarjal na pisma fantov iz oratorija ali njiho-
vih domov. Naj navedemo nekatera.
Uglednemu mladeniču gospodu Štefanu Rossettiju, študentu prvega letnika retorike.
Montafia. Predragi sinko!
Pismo, ki si mi ga pisal, me je zares razveselilo. Pokazalo mi je, da si razumel, kaj
čutim do tebe.
Res, dragi moj, rad te imam iz vsega srca in moja ljubezen me navaja, da storim, kar
morem, da boš napredoval v učenju in pobožnosti ter na poti v nebesa.
Spomni se mnogih nasvetov, ki sem ti jih dal ob raznih priložnostih. Bodi vesel, toda
tvoja radost naj bo pristna radost nekoga, ki ima čisto vest brez greha. Uči se in potrudi,
da boš čim bolj bogat, toda bogat čednosti, kar je največje bogastvo poleg strahu božjega.
Izogibaj se slabih tovarišev, druži se z dobrimi, izroči se svojemu dekanu in se ravnaj po
njegovih nasvetih.
Pozdravi v mojem imenu svoje starše. Moli Gospoda zame. In medtem ko si daleč
stran od mene, prosim Boga, da bi te ohranil dobrega, dokler ne boš zopet pri nas. Osta-
jam z očetovsko ljubeznijo tvoj vdani duhovnik JANEZ BOSKO
Sv. Ignacij nad Lanzem, 25. julija 1860

45.3 Page 443

▲back to top


BiS 6 — 51. poglavje
443
Mlademu Dominiku Parigiju (v latinščini)
Dragi sinko Parigi!
Če hočeš nadaljevati po poti Božjih zapovedi, nadaljuj po poti, po kateri si začel ho-
diti. Če želiš okrasiti svojo dušo s prelepimi cvetkami, se spoprijatelji s ponižnostjo, ljubez-
nijo in čistostjo. Toliko bolj boš svet, kolikor tesnejše bo to prijateljstvo.
Moli zame. Pozdravljen! Pri sv. Ignaciju, 25. julija 1860
duhovnik JANEZ BOSKO
Kleriku Janezu Anfossiju (v latinščini)
Dragemu sinu Anfossiju pozdrav v Gospodu!
V pismu si me prosil, da bi sprejel med nas tvojega brata. Za zdaj ti sedaj in tukaj ne
morem dati končnega odgovora. Ko bom prišel k tebi, bom odločil, kakor bo Gospodu po
volji.
Medtem pa, moj sinko, oznanjuj besedo ugodno ali neugodno, spodbujaj, sili, stori vse
čim bolj modro, potrpežljivo in pametno. Varuj se učiteljev, ki odvračajo od Božje besede
in navajajo k bajkam. Izogibaj se jih. Ohranjaj besede, ki si jih slišal od mene, in upaj v
Gospoda in njegove obljube.
Moli zame. Pozdravljen!
Sveti Ignacij nad Lanzem, 25. julija 1860
duh. Janez Bosko
Mladeniču Janezu Garinu (v latinščini)
Dragi sinko Garino!
Veliko stvar, o, dragi sinko, si mi sporočil v svojem pismu: v moje roke izročaš svojo
voljo. To ne bo zastonj. Podari mi še svoje srce. Jaz ti obljubljam dvoje: prosil bom Gospo-
da, da bo vsak dan stal ob tvoji strani, in na vso moč se bom trudil, da bo tvoje srce ostalo
čisto pred Gospodom.
Veseli se. Čakajo te velike stvari. Ko bom pri tebi, bom povedal več.
Moli zame, da ne bom v prazno prejemal Božjih milosti.
Pozdrav! duh. JANEZ BOSKO
Sveti Ignacij nad Lanzem, 25. julija 1860
Kleriku Karlu Ghivarellu (v latinščini)
Dragemu sinu Ghivarellu pozdrav v Gospodu.
Če zaradi poškodovanega zoba trpi tvoja izgovarjava, ti dovolim, da ti za to usposo-
bljeni strokovnjak namesti umetni zob. Poskrbi, da ne bo početje, ki naj bi stanje izboljša-
lo, položaja poslabšalo.
Medtem pa se, dragi sinko, trudi, da boš z dobrim zgledom večal zasluge svojih de-
janj. Skrbi, da bodo znanje, milost in Božji blagoslov dnevno rastli v tebi iz čednosti v
čednost vse dotlej, dokler ne boš videl Boga nad bogovi na Sionu.

45.4 Page 444

▲back to top


444
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Imej me rad v Gospodu, kakor imam jaz tebe rad. Pozdrav! duh. JANEZ BOSKO
Sveti Ignacij nad Lanzem, 25. julija 1860
Don Mihaelu Rui (v latinščini)
Dragemu sinu Mihaelu Rui pozdrav v Gospodu!
Pisal si mi pismo v francoskem jeziku. Prav si storil. Bodi Francoz samo v govorici. Po
duši, srcu in delih pa Rimljan. In to neustrašen in velikodušen.
Vedi in poslušaj moje besede. Čaka te veliko tegob. Toda za vse to ti bo naš Gospod
Bog dal velike tolažbe. Daj samega sebe za zgled dobrih del. Vztrajaj v dobrih sklepih.
Delaj vztrajno, kar je dobro v Božjih očeh.
Bojuj se proti hudobnemu duhu. Zaupaj v Boga, in če ti morem v čem pomagati, sem
ti vedno v vsem na razpolago.
Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo vedno z nami. Pozdravljen!
Pri svetem Ignaciju nad Lanzem, 27. julija 1860
duh. JANEZ BOSKO
Don Rua je ta čas bil pri lazaristih v Turinu na duhovnih vajah in se prip-
ravljal na duhovniško posvečenje. Kanonik Vogliotti je tem redovnikom poravnal
oskrbovalnino za deset dni duhovnih vaj, kakor je to storil že prej za subdiakonat
in diakonat, in prav tako poravnal še nemajhno vsoto kraljevi pisarni za ugodno
rešitev prošnje iz Rima. To povzemamo iz pisma, ki ga je don Rua pisal v zahvalo
imenovanemu kanoniku. S tem je opravil lepo dejanje krščanske ljubezni, poleg
tega pa imel v mislih vprašanje Giavena, ki je bilo odvisno od don Boska.
Don Bosko se še ni odločil za prevzem semenišča, ki pred koncem šolskega
leta, ki naj bi se po pravilniku končalo 12. avgusta 1860, ni štelo več kot le nekaj
učencev. Ob slovesu so jim predstojniki izjavili, da prihodnje leto 1860/1861 ne
bodo več mogli priti, ker bo semenišče zaprlo svoja vrata.
Zdelo se je, da je izginilo vse upanje na ponovno oživitev tega zavoda, v ka-
terem je toliko duhovnikov dobilo svojo prvo izobrazbo. Mons. Fransonija je to
dejstvo zelo bolelo. Ker zaradi oddaljenosti ni mogel preprečiti razpusta, je vso
zadevo prepustil generalnemu vikarju. Generalni vikar ni videl drugega izhoda,
kot da je ponovno prosil don Boska v upanju, da bi ta s svojim imenom in z de-
lovanjem svojih sinov ponovno popeljal semenišče v cvetoče življenje in ga tako
ohranil Cerkvi. Prepričan, da izraža željo nadškofa, ga je zato prosil, da bi ponud-
bo sprejel. Don Bosko je z veseljem ugodil želji svojega predstojnika in sprejel
ponudbo, prepričan, da bo tako sodeloval pri razcvetu nadškofije, vendar, kakor
bomo videli, z nekaterimi previdnostnimi pridržki.
Medtem je prekinil dogovarjanje za konvikt v Cavourju in prenesel nadalj-

45.5 Page 445

▲back to top


BiS 6 — 51. poglavje
445
nje pogajanje na poznejši čas. Vendar je moral čakati več kot en mesec na odgo-
vor z občine v Giavenu, ker brez njene privolitve ni imelo smisla karkoli odloča-
ti. Končno je privolitev prišla v škofijsko pisarno v dopisu, ker se je don Bosko
tako domenil z županom. Kanonik Vogliotti je dopis pregledal in ga poslal v
Lanzo, kjer je bil don Bosko. Ta mu ga je vrnil z naslednjimi pomisleki.
Ugledni in spoštovani gospod rektor!
Pozorno sem prebral predlog oziroma odgovor občinske uprave v Giavenu, in čeprav
ugotavljam veliko dobre volje in sem pripravljen, da storim, kar morem, vendar z vsoto
tisoč frankov ne morem prevzeti in zagotoviti izpolnitve nalog, ki bi mi jih radi zadali.
Edina stvar, ki jo v teh okoliščinah lahko storim, bi bila, da bi se v Gospodu potrudil
najti način, kako bi ustanovili semenišče edinole za dečke, ki želijo postati duhovniki, in
prekiniti vse nadaljnje pogajanje z občinsko upravo v Giavenu ter tako zagotoviti popolno
svobodo v izbiri učiteljev, od katerih bi morali biti nekateri diplomirani.
Menim, da bi bilo primerno poskusiti za eno leto in videti, kaj bo Božja previdnost ukre-
nila. V petek 27. tekočega meseca bom zopet v Turinu in bom skušal čim prej priti k vam.
Bog naj vam da zdravja in milosti. Imejte me za vaše uglednosti
vdanega služabnika. Duh. JANEZ BOSKO
Lanzo, 18. julija 1860
Kanonik Vogliotti, ki je bil miroljuben človek in ni želel priti zaradi tega
navzkriž z občinsko upravo v Giavenu, se je odločil, da bo šel osebno tja in sku-
šal priti do pogodbe, ki bi bila sprejemljiva za obe strani. To je bilo potrebno,
ker je občinska uprava že vložila na prosvetno ministrstvo formalno prošnjo za
šolsko poslopje in v ta namen dobila tudi privoljenje pravosodnega ministrstva.
Govorilo se je, da so zadevne listine že pripravljene. Zato je povabil don Boska,
da bi ga spremljal v Giaveno. Don Bosko mu je odgovoril.
Veleugledni in velespoštovani gospod!
Z resničnim veseljem bom šel z vašo uglednostjo v Giaveno, vendar menim, da to ne
bo ničemur koristilo.
Osnovna razlika je v tem: don Bosku so dvakrat preiskali hišo in je zato sumljiv dr-
žavni oblasti. Občinska uprava bi se rada na čim bolj eleganten način znebila prvotnega
dogovora, ki ga je naredila z don Boskom.
In če bi končno šel v Giaveno in bi mi moji predstojniki zaupali semenišče, bi bil v
nenehnem sporu s tistimi ljudmi itn. Zdelo se mi je potrebno, da sem vas opozoril na to
dejstvo, vendar sem vedno pripravljen storiti vse, kar bo v večjo Božjo slavo in za zveliča-
nje duš.
S polnim spoštovanjem se izražam vaše uglednosti vdanega služabnika.
duh. JANEZ BOSKO

45.6 Page 446

▲back to top


446
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Dne 27. julija se je don Bosko v spremstvu svojih treh klerikov vračal od sv.
Ignacija, da bi, pokoren kanoniku Vogliottiju, šel z njim v Giaveno. Vendar niso
dosegli ničesar, ker gospodje na občini niso bili pripravljeni ničesar spremeniti
in so kot razlog navajali ekonomsko stisko. Tedaj je don Bosko prekinil vsak
nadaljnji razgovor.
Don Rua je bil v nedeljo 29. julija posvečen v duhovnika. V Casellah, na le-
toviškem dvorcu barona Bianca di Barbania, di Sant'Anna ga je posvetil mons.
Balma. V kapeli tega velikega don Boskovega dobrotnika sta pri svetih obredih
služila klerik Durando in klerik Anfossi.
Dne 30. julija je don Rua brez kakega posebnega zunanjega blišča daroval
svojo prvo sveto mašo v oratoriju in imel zvečer namesto don Boska večerni
govor, pri katerem je ves prevzet od hvaležnosti zaradi veličastnega sprejema
prosil vse navzoče, da bi zanj molili Jezusa in prosili njegovo mater Marijo, da
bi mogel vredno nositi težko breme odgovornosti duhovniške službe. Gojen-
ci so bili ves dan okrog njega in mu spoštljivo poljubljali roko. Ta dogodek je
vzbudil med kleriki vprašanje o navadi, da se ob določenih dogodkih med seboj
poljubljajo. »Dne 31. julija,« poroča kronika, »so o tem vprašali don Boska, ki se
je vrnil domov. Odgovoril je:
1. Kadar gre za očeta ali mater, ali za koga, ki ima do nas očetovski ali mate-
rinski odnos, prejmimo in vrnimo poljub.
2. Poljubimo vsakokrat, ko je za to poseben razlog, kakor če bi s tem pokazali,
da smo se odpovedali sovraštvu in ne čutimo več odpora. Vendar v nobe-
nem primeru osebo drugega spola.
3. Če gre za osebo, ki je že dolgo časa nismo videli. Končno pa vsi, ki vodijo
skupnosti ali se ukvarjajo z vzgojo mladine, prepovedujejo, da bi polagali
roke na ramena drugega, se poljubljali, si podajali roke, razen če je to ob
priliki daljšega potovanja ali potem ko se že dolgo časa nismo videli.

45.7 Page 447

▲back to top


52.
poglavje
God don Alasonattija – Slovesna ponovitev don Ruove nove maše v
oratoriju: slavje, napovedi, pohvale – Markiz in markiza Frassati botra
Marijinega oltarja v valdoški cerkvi – Sanje štirinajstih miz: razlaga – Don
Bosko odpotuje v Strambino: razgovor na vlaku; prosi miloščino za slavilni
govor o sv. Roku – Tridesetdnevnica smrti don Cafassa pri sv. Frančišku
Asiškem – Don Boskov posmrtni govor – Njegov stalni spomin na umrlega
dobrotnika – Garibaldi v Neaplju – Vdor Piemontčanov v Marke in Umbrijo.
Bitka pri Castelfidardu in zavzetje Ancone – Nasveti vojakom ob odhodu na
bojišče – Kardinal De Angelis jetnik v Turinu – Piemontska vojska v Neaplju:
zmaga pri Gariglianu, zavzetje Capue – Usoda Avstrije
Dne 3. avgusta 1860 je oratorij obhajal god duhovnika Viktorja Alasonatti-
ja. To vsakoletno izražanje hvaležnosti se je zgodilo takoj po kosilu, ker je dobri
prefekt moral odpotovati k sv. Ignaciju, kjer naj bi spovedoval. V tistih dneh je
veliko vernikov romalo na božjo pot k temu svetišču.
V nedeljo 5. avgusta, na praznik Marije Snežne, so praznovali don Ruovo
novo mašo. Asistiral je don Bosko. Vsi gojenci, dijaki in rokodelci so prejeli sve-
to obhajilo, ker so vedeli, da je to najbolj goreča novomašnikova želja. Veselje
je bilo tako veliko, da je težko opisati, če nisi bil sam navzoč. Vsi so bili polni
ljubezni in dobrohotne naklonjenosti do don Rua. Tudi zunanji gojenci so mu
poklonili šopek cvetlic. Na akademiji se je zvrstilo sedemindvajset nastopov,
med katerimi je imela prvo mesto pesem, ki jo je klerik Francesia sestavil v Pe-
trarkovem slogu. Na tej prireditvi smo lahko večkrat slišali svojevrstno trditev.
Klerik Frančišek Vaschetti je med drugim povedal tudi tole:
»Ti si vzornik duhovnikov, učitelj kreposti in znanosti klerikov, svetovalec
dijakov, voditelj obrtnikov, spodbuda bolnikov, tolažba žalostnih, vsem pa vese-

45.8 Page 448

▲back to top


448
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
lje. Ti, ki te vsi ljubijo in občudujejo, nosiš v prsih don Boskovo srce in vsi kažejo
nate kot na njegovega vrednega naslednika.«
Neki pesnik je takole končal svoj slavospev:
»Do mladine kažeš toliko ljubezni,
da osrečiš tudi najbolj pohabljenega in slabovidnega,
zato bo v tebi don Bosko (predvidevam) imel naslednika.«
Ves dan je bilo slišati vzklikanje 'živel don Rua'. Ta pa se je trudil, da bi to
izkazovanje časti usmeril na don Boska. To je bilo vidno zmagoslavje njegove
krščanske ljubezni. Don Rua je v sklepnem nagovoru po prireditvi imenoval go-
jence svoje brate, se jim zahvalil za izkazano dobrohotnost, jih prosil za molitve
in za odpuščanje, če je kdaj koga v njegovo korist opozoril. Obljubil jim je trajno
ljubezen in jih prosil, da bi ga prostodušno opozorili, če bi se komu zdelo, da ni
izpolnil teh obljub, in končal s slavospevom don Bosku, njegovemu in njihove-
mu očetu.
Z nepremagljivo odločnostjo svojega značaja je don Rua že tedaj imel v ro-
kah velik del uprave oratorija. V njem so se najbolj odlične lastnosti družile
z globoko ponižnostjo. Bil je izredno pošten in obenem praktičen. Ker je don
Bosko dobro poznal njegovo sposobnost, da je reševal še tako zapletene zade-
ve, mu je puščal veliko svobode v pobudah, Rua pa mu je bil popolnoma vdan
v pokorščini. Zaradi takih izrednih kreposti je don Bosko večkrat izjavil: »Don
Mihael bi lahko delal čudeže, če bi hotel.«
Istega dne je don Bosko hotel slovesno potrditi hvaležnost neki družini ve-
likih dobrotnikov, ki so se udeležili veselja ob tem prazniku oratorija v čast don
Rui. Podaril ji je botrstvo nad enim izmed oltarjev v svoji cerkvi. Dokument:
Razglas pokroviteljstva gospoda markiza Dominika Fassatija in gospe markize Ma-
rije de Maistre
Da bi podpisani izkazal posebno znamenje svoje hvaležnosti zakoncema markizu
Dominiku in Mariji Fassati za velikodušno podporo v korist ubogih dečkov Oratorija sv.
Frančiška Saleškega, iz lastne svobodne pobude in odločitve izrekam naslednji razglas
pokroviteljstva.
Imenovani gospod in gospa zakonca, ki sta z bogatimi darovi sodelovala pri gradnji
in opremi te cerkve, imenovane Oratorij sv. Frančiška Saleškega, in v svoje breme dala
opremiti zidove, tlak, oltar ter poskrbela za prelep kip presvete Device Marije z Detetom
v njeni kapeli, podpisani ravnatelj cerkve in priključene hiše omenjena zakonca markiza
Dominika in Marijo Fassati in njune potomce razglaša za pokrovitelje kapele presvete
Device Marije in jima prepušča pravico, da jo olepšata, okrasita in dasta opraviti vse svete
obrede, ki bi se jima zdeli v večjo slavo Božjo in korist duš.

45.9 Page 449

▲back to top


BiS 6 — 52. poglavje
449
Pokrovitelja se obvezujeta, da bosta vzdrževala oltar v takem stanju, da bo usposo-
bljen za Božjo službo.
Pričujočo listino, potrjeno s pečatom oratorija, bosta dobila pokrovitelja, da z njo
onadva in njuni dediči lahko uveljavljajo pravice v zgoraj opredeljenem smislu. Tako pod-
pisnik kakor oba pokrovitelja se bodo držali predpisov svetih kanonov in odredb svete
Cerkve, katere zveste sinove se skupaj s podpisnikom izjavljajo.
Turin, 5. avgusta 1860, na praznik Marije Snežne
duh. JANEZ BOSKO
Markiz je z ustrezno vsoto denarja poskrbel za vse prihodnje potrebe kapele.
Don Bosko je po večernih molitvah sklenil praznik s pripovedovanjem nas-
lednjih sanj:
Vsi moji fantje so bili na izredno lepem kraju, podobnem prekrasnemu vrtu. Sedeli so
ob mizah, ki so po obliki zemeljske površine sestavljale stopnice. Te stopnice so se izgub-
ljale v nedogledno višino. Štirinajst dolgih miz je bilo razporejenih v obširnem amfiteatru,
razdeljene so bile v tri skupine in so se naslanjale na zid, ki jim je dajal oporo.
Nizko spodaj je stala miza, gola, brez vsakega okrasja in steklenine. Za njo je sedelo
nekaj fantov. Bili so žalostni, jedli so brez prave volje kruh, ki je kakor vojaški komis ležal
pred vsakim izmed njih. Kruh je bil plesniv, pokvarjen in neužiten in je bil na mizi sredi
umazanije in želoda. Tisti revčki so bili podobni nečistim živalim v svinjaku ob koritu.
Hotel sem jim povedati, da naj vržejo stran tisti kruh. Pa sem se zadovoljil samo z vpraša-
njem, zakaj imajo pred seboj tako odvraten kruh. Odgovorili so mi: »Moramo pojesti kruh,
ki smo si ga sami pripravili. Nimamo drugega.« To je bilo stanje smrtnega greha.
Knjiga pregovorov pravi v 1. poglavju: »Sovražili so red in se niso oklenili strahu
božjega. Niso prisluhnili mojim besedam. Norčevali so se iz vseh mojih opozoril. Zato bodo
jedli sad svojih dejanj in se nasitili od svojih sklepov.«
Toda kolikor više so stale mize, toliko bolj so bili fantje veseli in jedli izbrane jedi. Bili
so prekrasni, bleščali so od lepote in postajali vedno lepši. Prebogato obložene mize so bile
pokrite z umetelno izdelanimi prti, na mizah so bili razpostavljeni svečniki, vrči, skodeli-
ce, čaše neizmerne vrednosti, krožniki z najbolj izbranimi jedili. Vse same dragocenosti.
Teh fantov je bilo zelo veliko. Predstavljali so spreobrnjene grešnike.
Na zadnjih mizah, postavljenih na najvišji vzpetini, je bil kruh, ki ga ni mogoče opi-
sati. Zdel se je rumen, rdeč, vseh barv. Istih barv so bile tudi obleke in obrazi fantov, ki so
žareli od blesteče luči. Bili so nadvse veseli in vsak je svoje veselje skušal prinašati drugim.
Lepota, svetloba in blišč se niso dali primerjati s tistim, kar so fantje doživljali pri spodnjih
mizah. Ti so bili v stanju nedolžnosti.
O nedolžnih in spreobrnjencih pravi Sveti Duh v 1. poglavju Pregovorov: »Kdor mene
posluša, bo počival brez strahu, živel v izobilju, svoboden vsega hudega.«

45.10 Page 450

▲back to top


450
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Toda najbolj presenetljivo je bilo to, da sem te fante od prvega do zadnjega vse prepoz-
nal, tako da, ko vas sedaj gledam, vidim, kje pri mizi je sedel vsak izmed vas. Medtem ko sem
bil ves začuden ob tem prizoru, ki ga nisem mogel razumeti, sem v daljavi zagledal nekega
človeka. Stekel sem proti njemu, da bi ga povprašal za pojasnilo. Toda spotaknil sem se ob
nečem in padel. Zbudil sem se in znašel v svoji postelji. Prosili ste me, da naj vam pripovedu-
jem sanje, in jaz sem vam jih pripovedoval. Vendar jih vzemite za to, kar so: sanje.
Naslednjega dne je don Bosko vsakemu gojencu na samem povedal, kje ga
je videl pri mizi in pri kateri mizi. Da je nakazal razpored, je začenjal pri najviš-
jih mizah in prešel navzdol vse do zadnje. Vprašali so ga, ali more kdo od nižje
mize priti k višji. Odgovoril je, da je to mogoče, razen do zadnje, kajti tisti, ki so
od te mize odpadli, ne morejo več nazaj. To mesto je prihranjeno samo za tiste,
ki so ohranili krstno nedolžnost. Število teh je bilo zelo majhno, veliko pa tistih,
ki so sedeli pri drugi in tretji mizi.
Don Dominik Ruffino in don Janez Turchi sta kot priči ohranila to pripoved
in tudi imena nekaterih, ki so sedeli pri prvi mizi.
Dne 15. avgusta je don Bosko zapustil Turin in šel v Strambino. Spremljal
ga je Jožef Reano, ki nam je zapustil opis tega potovanja. Kakor hitro je bil don
Bosko z drugimi popotniki v vagonu, je vstopil neki moški, ki je imel videz bo-
gatega trgovca. Takoj je hotel začeti kaditi, čeprav je bilo v tistem oddelku to
prepovedano. Toda preden si je prižgal cigaro, je vprašal don Boska, ali prenaša
tobačni dim in ali sme kaditi. Don Bosko mu je dejal, da če bi kadil samo malo
časa, bi mu to ne škodovalo. Možakar je pokadil svojo cigaro in se pripravljal, da
bi si prižgal naslednjo. Tedaj mu je don Bosko z njemu lastno prostodušnostjo
dejal: »Oprostite, gospod, do sedaj sem se jaz zatajeval, da sem požiral vaš dim,
sedaj bi pa želel, da bi se vi zatajevali, tako, da ne bi kadili.«
»Vi, velečastiti, imate popolnoma prav,« je odgovoril trgovec in spravil svo-
jo cigaro. Nato sta začela govoriti o Turinu in o sto drugih rečeh. Končno je
možakar speljal pogovor na dobrodelne ustanove, dela krščanske ljubezni du-
hovnikov in končno še na valdoški oratorij in na don Boska. Vedel je povedati,
da vzdržuje tisti dobri duhovnik 300 in več fantov v svoji hiši in da imajo na
voljo telovadbo, ki je prilagojena njihovi starosti. Najpomembnejše pa je, da je v
tistem zavetišču dobra šola in prav tako odlična vzgoja, ker jih poučujejo razne
znanosti in vzgajajo v moralnem življenju. Nekega dne, je dejal, bo šel obiskat to
ustanovo in tamkajšnje gojence. Don Bosko je smehljaje se poslušal in molčal. V
tistem trenutku je vlak pripeljal v Montanaro in tisti trgovec je izstopil.
V Montanaru je vstopil neki drug popotnik, ki je bil namenjen v Strambi-
no, in takoj začel zaupen pogovor z don Boskom. Toda ta pogovor je bil čisto

46 Pages 451-460

▲back to top


46.1 Page 451

▲back to top


BiS 6 — 52. poglavje
451
drugačen od prejšnjega. Trdil je, da so duhovniki za družbo nekoristni ljudje,
da lepo uživajo svoje dohodke in se ne držijo evangeljskih svetov. Don Bosko
mu je segel v besedo: »Oprostite, ali bi vi želeli, da ne bi bilo na svetu nobenega
duhovnika več?«
»Oh, nikakor ne,« je odgovoril potnik, kaka vera vendar mora biti na svetu.
»In kako bi potem vi to uredili?«
»Polovico bi jih odpustil iz duhovniškega stanu.«
»Katere bi odpustili? Dobre ali hudobne?«
»Hudobne.«
»In kaj naj bi delali ti hudobni?«
»Opravljali bi kako drugo delo.«
»Poznate veliko duhovnikov?«
»Več kot petdeset.«
»Med temi petdesetimi jih je tudi kaj slabih?«
»Polovica.«
»Bi mi lahko povedali njihova imena?«
»Vsekakor.«
Tedaj je don Bosko potegnil iz žepa beležnico s svinčnikom in se pripravil
za pisanje: »Narekujte mi imena teh slabih duhovnikov in zagotavljam vam, da
jih bom vse izključil iz njihove službe.« Pri tej kretnji so vsi sopotniki obrnili oči
na don Boska in njegovega sogovornika, radovedni, kako se bo končal ta izziv.
Izrazi obrazov so nakazovali naklonjenost duhovniku.
»Torej začniva,« je dejal don Bosko in čakal, da bi začel pisati. Ker se je ne-
zadovoljnež zmedel, je don Bosko ponovil:
»Kdo so torej ti duhovniki?«
Možakar si je začel gladiti brke in v presledkih boječe dejal: »Poznam ene-
ga ... pravijo, da je nazadnjak ... da pošilja denar papežu, namesto da bi ga dal
revežem.«
»In drugi?«
»Neki drug je tudi nasproten državni politiki, sovražnik Italije, zavrača za-
kone, ki jih je izglasoval parlament.«
»Toda to niso hudodelstva,« je vzkliknil don Bosko. In ta možakar, ki ver-
jetno ni imel nikdar priložnosti, da bi prišel v stik z duhovniki, temveč se je
naučil obrekovanja iz najslabših časopisov, si ni upal nadaljevati. Ker se ni znal
drugače izmuzniti, je razdražen odgovoril na don Boskova izvajanja: »Govori-
mo o čem drugem.« Tedaj mu je don Bosko napravil majhen govor, primeren
prostoru in poslušalcem, ki je naredil velik vtis na vse sopotnike.

46.2 Page 452

▲back to top


452
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
V Strambinu je don Bosko opeval slavo Marije Vnebovzete in naslednji dan
imel slavnostni govor na trgu pred kapelo, posvečeno sv. Roku. Botri praznika
so ga vprašali, kakšno nagrado zahteva za pridigo, in don Bosko je odgovoril, da
zato, ker je kapela tako revna, ne pričakuje nič. Po slovesnosti so ga povabili na
kozarec vina in don Bosko, vedno pripravljen narediti komu uslugo, je s svojim
preprostim nasmehom dejal: »Vedno sem pripravljen na kozarček.« Vstopil je v
hišo enega izmed botrov. Spremljalo ga je veliko znancev. Tu je bilo pripravljeno
bogato kosilo, s sladkarijami in odličnimi vini. Nato so šli v hišo drugega botra
– spet sladkarije in vino. Končno je druščina mestnih odličnikov stopila v veliko
dvorano, sredi katere je bila kraljevska težko obložena miza. Don Bosko je dal
znamenje, da bi rad govoril. S svojo značilno dobrodušnostjo vzkliknil: »Mislil
sem, da imam opravka z reveži, sedaj pa ugotavljam, da ste bogati. Zato vas pro-
sim, da mi daste dar, ki ste ga v preteklih letih imeli navado dajati pridigarju sv.
Roka. Ne bi bilo pravično, da vas ne bi prosil za kak prispevek za vzdrževanje
mojih ubogih sinov.« Malo so se zasmejali in mu takoj izročili primerno vsoto.
Medtem se je pri sv. Frančišku Asiškem ustanovil odbor za opravljanje tri-
desetdnevnice pokopa don Cafassa. V kratkem času je nabral 5.000 lir. Glede
govornika sta se izoblikovali dve mnenji: eni so bili za kanonika Giordana, drugi
za don Boska. Prevladali so zadnji, saj je predstojnik oratorija v Valdoccu poz-
nal pokojnika že od mladih let in je z njim sodeloval vse življenje.
Dne 30. avgusta, tako pripoveduje don Ruffino, se je obhajala veličastna
posmrtna slovesnost za don Cafassom. Cerkev je bila prelepo odeta v žalno
črnino in okrašena z izrednimi tkaninami in preprogami. Profesor don Karel
Ferreri je sestavil osem napisov, ki so jih namestili nad vhodom v svetišče in
okoli mrtvaškega odra. V teku celega dopoldneva so darovali svete maše in veli-
ko vernikov je prejelo sv. obhajilo v pomoč pokojnikovi duši. Kanonik Anglesio
je pel zadušnico. Tristo duhovnikov je bilo pri žalnemu obredu. V dveh vrstah
so zavzemali prostor od prezbiterija do vrat, oblečeni v bele rokete. Izvajali so
glasbo maestra Rossija, ki je velikemu orkestru osebno dirigiral. Iz Turina je
prišlo veliko število ljudi. Po maši je don Bosko prebral svoj spominski pogreb-
ni govor. Veliko se jih je z njim jokalo. Za moto je izbral vrstico 20 iz 31. poglavja
Paralipomenov: Živel je lepo, pravično in pošteno na vseh področjih Božje hiše.
Odlično je prikazal don Cafassove kreposti in izredne zasluge.
Armonia je poročala o tej pogrebni slovesnosti in je označila govor kot »prep-
rost, ljubek, zanesen. Bral ga je eden najbolj zvestih in dragih učencev in prijateljev
pokojnika.« Članek je sklenil z besedami. »Upamo, da vam bomo mogli v kratkem
nuditi natisnjen nagovor z vsemi napisi ob mrtvaškem odru in na vratih svetišča.«

46.3 Page 453

▲back to top


BiS 6 — 52. poglavje
453
Don Bosko je želel pripraviti še drugo knjižico v spomin svojega nedoseg-
ljivega učitelja, iz katere bi mogli razbrati, kako zelo je cenil njegovo svetost.
Hotel je napisati še obširnejši življenjepis, v katerem bi navedel vsa izredna de-
janja in opisal njegove nepozabne kreposti. Ker pa je bil zaposlen s premnogimi
opravili, je delo izročil nekaterim teologom. Toda zaradi najrazličnejših težav ti
niso zadostili njegovi želji.
Sicer pa je don Bosko kot pravilo, spomin in spodbudo vedno nosil pri sebi
pravilnik Cerkvenega konvikta. Iz spoštovanja in hvaležnosti za prejete usluge
in iz svojega nežnega čutenja, v katerem je bil vedno neprekosljiv učitelj, je imel
obešeno v svoji sobi don Cafassovo sliko, ki jo je nežno čuval. Kolikokrat so ga
gojenci slišali govoriti z nežnim občudovanjem o tem svojem drugem očetu.
Predstavljal jim ga je kot zgled, ponavljal njegove modre nasvete, zlasti še tiste-
ga o soglašanju z Božjo voljo. »V vsem moramo imeti namen izpolnjevati Božjo
voljo do take mere, da opustimo vsako delo, kakor hitro ugotovimo, da ni po
Božji volji. Prav tako pa smo kljub vsem težavam vedno pripravljeni storiti vse,
ko vidimo, da je kaj po Božji volji. Da pa spoznamo Božjo voljo, so potrebne tri
stvari: molitev, znati čakati, vprašati za svet.«
Povedali smo že, da v kroniki don Ruffina beremo naslednjo opombo. Dne
12. aprila 1860 je don Bosko javno povedal: »Meseca januarja sem povedal,
da čakajmo mesec marec, in sedaj vam pravim: čakajmo mesec avgust.« S tem
stavkom je hotel zadovoljiti tiste, ki bi radi vedeli, kako se bodo iztekli dogodki,
ki so pretresali Italijo in so pretili papežu. V oratoriju so vsi pričakovali, kaj se
bo zgodilo. Tako je Garibaldi 19. avgusta, potem ko je zasedel Sicilijo, s 17.000
prostovoljci prekoračil Mesinski preliv in vstopil v neapeljske pokrajine, kjer
je zaradi sektaškega rovarjenja vse vrelo. V Reggio Calabrii se je burbonski ge-
neral Vial samo na videz upiral, dejansko pa je predal zmago nasprotniku. Ga-
ribaldiju ni bilo treba izstreliti niti enega samega strela, pa so ga povsod zma-
goslavno sprejemali. Dne 6. septembra se je kralj, izdan v Neaplju, umaknil v
Gaeto in 7. septembra je Garibaldi zmagoslavno vkorakal v Neapelj. Od tu je
pretil rimski državi ter začel pošiljati tja svoje prostovoljce in prebežnike. Že 8.
septembra so prve trume vdrle v papeževo državo.
Proti tem je general Lamoricière s 13.000 papeškimi vojaki, zvečine prosto-
voljci, zbranimi iz francoskih in belgijskih plemenitašev, začel odločen odpor.
Tedaj je piemontska vlada dobila zaželeno priložnost. Dne 27. avgusta je Napo-
leon, ki je uradno razglasil, da bo spoštoval papeževe pravice nad posestjo, ki
mu je še preostala, dovolil ministru Fariniju, ki je prišel v Chambery, da lahko
zasede Marke in Umbrijo. Znane so njegove besede: »Storite hitro, vendar se ne

46.4 Page 454

▲back to top


454
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
dotikajte Rima.« Istočasno je papežu obljubil pomoč in je izjavil, da je priprav-
ljen s silo preprečiti vsak piemontski vdor.
V zaupanju v to zahrbtno obljubo so se Lamoricière in njegovi vojaki juna-
ško borili. Tedaj sta 11. septembra Fanti in Cialdini s 33.000 možmi iz Toskane
vdrla v Cattolico. Pred njima je korakalo 20.000 prostovoljcev in za njimi je bilo
na poti 30.000 mož redne vojske, ki so zavzeli Pesaro in druga mesta. Dne 18.
septembra je bila papeška vojska poražena pri Castelfidardu, 27. septembra, po
8-dnevnem obstreljevanju z morja in s kopna, pa je po odločni obrambi padla
Ancona. Napoleon je razglasil svoje nevmešavanje in Marke in Umbrija sta bili
priključeni Piemontu. Tukaj so po naročilu kraljevih komisarjev Lovrenca Vale-
ria in Joahima Pepolija zasegli samostansko posest.
Don Bosko je moral biti v tistih dneh zelo previden. Mnogi so ga prihajali
vpraševat, ali so piemontski vojaki ravnali prav, da so se bojevali proti papeže-
vim branilcem, ali bi nekateri vojaški obvezniki storili prav, da se ne bi prijavili
na nabor ali da bi pobegnili iz vojaške službe. Don Bosko jim je odgovarjal: »Naj
opravijo dobro spoved. To je najboljši nasvet, ki jim ga morem dati.«
V tem velikem prevratu so zlasti škofje, duhovniki in redovniki veliko trpe-
li. Dne 28. septembra so vrgli v ječo kardinala De Angelisa, nadškofa v Fermu.
Prepeljali so ga v Turin, kamor je prispel 5. oktobra, spremljali so ga lazaristi;
naselil se je v sobane, kjer je bil kardinal Corsi.
Piemontčani so iz papeške države prešli v neapeljsko kraljestvo in hiteli
na pomoč Garibaldiju, ki se je znašel v stiski zaradi burbonske vojske. Toda 2.
novembra so pri Gariglianu burbonce premagali, jih pregnali iz Capue in pri-
silili, da so se porazgubili ali se zatekli k svojemu vladarju Francu II., ki ga je
Napoleon izdal, zapustili pa sta ga tudi zaveznici Rusija in Avstrija. Don Bosko
je izrazil svoje predvidevanje o tem zadnjem cesarstvu, vendar ga nismo mogli
točno izvedeti, čeprav smo vprašali veliko bivših gojencev, med njimi mnoge
zelo tesno povezane z don Boskom. Na to se nanaša odstavek iz kronike don
Ruffina, ki se glasi:
»Dne 19. septembra 1860 je don Bosko imel naslednje sanje:
To je bila zares velika zmaga,
dokaz avstrijskega junaštva.
Toda za to velikansko slavo
je izginil še en prestol.«

46.5 Page 455

▲back to top


53.
poglavje
Don Bosko sprejme vodstvo zavoda v Giavenu – Pogoji, ki jih je postavil
provikarju in jih je ta sprejel – Izvolitev novega rektorja – Izbira asistentov
– Don Boskova konferenca članom Družbe: bil bi pripravljen podvreči se
Božji volji, če Družba ne bi bila potrjena; ne uvajati novih navad v hišo;
nihče naj ne misli, da ga predstojnik ne bo maral; sporoči, kdo je bil določen
za pregled konstitucij – Pismo mons. Fransonija don Bosku s sporočilom
osebe, ki naj bi pregledala konstitucije – Sodba pregledovalca – Pismo
kardinala Gaudeja, ki je pregledal konstitucije – Obupno stanje semenišča
v Giavenu – Prihod viteza Friderika Oreglie di S. Stefano v oratorij – Don
Boskovo predvidevanje za ceno novega zavoda – Nov program semenišča
v Giavenu in nobene prošnje za sprejem – Don Bosko se znajde in pošlje
nekaj gojencev – Županovo razočaranje – V malo semenišče pridejo dečki
in kleriki – Reden šolski pouk – Pohvala don Bosku – Don Bosko da rektorju
pomembno navodilo
Ko so prekinili dogovarjanje z občinsko upravo v Giavenu, se je cerkve-
na oblast utemeljeno zbala, da bi župan navezal stike in dogovarjanje s kakim
profesorjem, ki bi bil bolj popustljiv in bolj naklonjen stranki, ki je obvladovala
položaj. Vendar je računala na don Boska kot edino rešitev.
Provikar kanonik Vogliotti in teolog Inocenc Arduino, kanonik in dekan v
Giavenu, sta prišla v avgustu v oratorij in ga s prepričljivimi razlogi hotela pri-
dobiti, da bi čim prej priskočil na pomoč tamkajšnjemu zavodu. Don Bosko je
bil pripravljen storiti vse, kar je bilo v njegovi moči, vendar je hotel vedeti za
pogoje, s katerimi naj bi prevzel vodstvo. Odgovorila sta: »Nobenih pogojev.
Imate popolno prostost odločanja. Postavite se na čelo zavoda. Uredite, kakor

46.6 Page 456

▲back to top


456
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
vam milo in drago, kakor da bi bili vi gospodar. Določite osebje, imenujte rav-
natelja, sprejmite v zavod, kogar hočete, sestavite pravilnik. Glavno je, da stvar
uspe.«
Don Bosko je sprejel. Oba kanonika sta mu s hvaležno vdanostjo izročila
popolno oblast in vodstvo zavoda.
Toda gospoda sta ga le še vprašala: »S kakšnimi sredstvi, mislite, da boste
uspeli pri tem namenu?«
»Prepustite vse meni in videli boste. Novembra bomo spet odprli šole z vsaj
sto gojenci.« Kanonik Vogliotti je od začudenja vzkliknil, da se mu zdi nemo-
goče, da bi do začetka šolskega leta mogli doseči to število učencev. Toda don
Bosko je potrdil svojo obljubo in jima razložil svoj načrt. Sebi je pridržal zadnje
vodstvo semenišča, vendar ni hotel biti uradni predstojnik, kar dejansko tudi
nikdar ni postal. Nato je postavil temeljni pogoj, da rektor semenišča ne sme
biti odvisen od dekana ali katerega koli drugega duhovnika v kraju. Priznaval bi
samo najvišjo škofijsko oblast. Prosil je še, da bi to popolno neodvisnost potrdil
poseben odlok škofijske pisarne.
Kanonik je sprejel pogoje.
Don Bosko bi želel poslati za rektorja v Giaveno don Viktorja Alasonattija.
Toda njegova navzočnost je bila nujno potrebna v Turinu, zato je za to službo
predložil svojega prijatelja Janeza Grassina, kaplana v Cavallermaggioru, ki je
prebil šest mesecev v oratoriju in je poznal njegovo vzgojno metodo.
Provikar je privolil. Bivši rektor in ekonom semenišča teolog Aleksander
Pogolotto je bil malo pozneje imenovan za kanonika kolegiatne cerkve v Chie-
riju.
Ko so don Grassina seznanili s tako odlično, pa obenem odgovorno nalo-
go, je prihitel v oratorij in izjavil, da ne sprejme imenovanja. Toda potem se je
vdal don Boskovim razlogom. Obljubil mu je, da mu bo dal nekaj klerikov odlič-
nih kreposti in sposobnosti, prefekta, ki se razume na ekonomijo in na klasični
pouk in ki bi bil njegova desna roka pri asistenci. Obljubil mu je tudi, da mu bo
pri vodstvu zavoda stal vedno ob strani.
Ko so se dogovorili o teh glavnih stvareh, je don Bosko razmišljal, koga bi
izbrali za druge, nižje službe v semenišču. O Giavenu se je v oratoriju veliko go-
vorilo in več kot samo en klerik je želel iti tja in je to tudi prosil. Toda don Bosko,
ki je dobro vedel, česa je vsak izmed njih zmožen, in tudi to, po kateri poti Gos-
pod koga kliče, se je močno branil tistih, ki niso bili primerni za tako delo.
Eden izmed teh je bil odlični klerik Janez Baravalle, ki je don Bosku zaupal

46.7 Page 457

▲back to top


BiS 6 — 53. poglavje
457
svojo negotovost o svoji prihodnosti in ga je zato prosil, da bi naslednje leto šel
v semenišče v Giaveno. Popolnoma je zaupal don Bosku, ker je prvič, ko ga je
komaj spoznal, izrazil željo, da bi z njim razpravljal o neki zadevi, ki mu je bila
močno pri srcu. Na njegovo veliko začudenje mu je don Bosko odgovoril: »Tudi
jaz si že dalj časa želim govoriti s teboj o tej stvari.« Klerik se je prepričal, kako
natančno je bil don Bosko poučen o njem.
Ko ga je sedaj klerik prosil, da bi ga naslednje leto poslal v Giaveno, don
Bosko sicer ni dobil prošnje, rekel pa mu je: »Prihodnje leto, prihodnje leto. Če
bi to leto šel za malo časa v nebesa, ali ne bi bil zadovoljen?«
Klerik mu je odgovoril, da bi bil.
Odgovoril mu je: »Kakšne težave si hočeš naložiti na rame?« nič drugega.
Klerik je to, kar se mu je primerilo z don Boskom, zaupal svojemu tovarišu
Dominiku Ruffinu, ki je to zapisal v svojo kroniko. Baravalleja je Bog poklical
v frančiškanski red, v katerega je vstopil ob svojem času in je postal njegova
opora in čast.
Medtem ko je don Bosko skušal ustreči želji generalnega vikarja, je 6. sep-
tembra sklical zbor salezijanske družbe. Takole je izrazil svojo misel:
Če pravila naše Družbe niso v večjo Božjo slavo, sem popolnoma zadovoljen, da Gos-
pod Bog pošlje take težave, zaradi katerih ne bi mogla biti potrjena niti Družba niti kon-
stitucije.
Vsekakor pa vam pravim: ne vnašajte v hišo nikakršnih novosti. Tudi ne, če bi se
zdelo, da bi lahko bila kaka stvar boljša. Pustimo boljše in ostanimo pri dobrem. Ne raz-
lagajmo in ne izsiljujmo po svoje pravil. Ne opuščajmo določenih pobožnih vaj, da bi jih
nadomestili z drugimi. Mogoče bi kdo želel uvesti družbo Presvetega Marijinega srca? Ta
družba mi zelo ugaja. Želim pa zato, ker imamo že Družbo sv. Alojzija, ki le s težavo gre
naprej, da je ne bi še bolj obteževali s kako drugo družbo. Pustimo te same v sebi odlične
načrte ob strani in skušajmo gojiti samo pobožnost do presvete Device Marije.
Naj dodam še nič manj pomembno opozorilo. Kadar kak predstojnik opozori koga
na kako napako ali nepopolnost, naj ta ne misli, da ga zato predstojnik manj ceni. To ni
res in to ne more biti res. Vsi se lahko zmotimo, toda opozorilo prihaja od koga, ki nas
ima rad, in kdor ljubi, ta tudi spoštuje. Prav tako tudi ne skušajmo iz predstojnikovega
pogleda sklepati, ali smo pri njem v milosti ali ne. Včasih se zato, ker se nam predstojnik ni
nasmehnil kakor po navadi, ali nam ni namenil besede, ali nam ni odgovoril na pozdrav,
že užalostimo in iščemo, zakaj vse to. To se lahko zgodi iz mnogih drugih razlogov in ne
zato, ker ni zadovoljen z nami. Lahko je kaka nepozornost, zamišljenost, raztresenost, ki
predstojnika odvrne, da ni tako zelo pozoren do vas. Vendar s tem ni rečeno, da ima kaj
zoper vas. Če vas nihče na nič ne opozarja, je to znamenje, da je vse v redu. Ni naša meto-

46.8 Page 458

▲back to top


458
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
da, da bi, potem ko smo koga opozorili, pričakovali od njega še drugo napako, da bi potem
opozorilo imelo večji učinek. Nikakor ne. Kadar je treba komu kaj reči, to takoj povemo.
Od sedaj naprej bi želel, da bi naše sestanke imeli ob Marijinih praznikih. Naj vam
povem, da so imenovali gospoda Duranda, duhovnika Misijonske družbe, da bi pregledal
naša pravila in jih predložil v odobritev nadškofu.
Za to imenovanje gospoda Duranda je don Bosko že vedel iz zaupnih poro-
čil njegovih prijateljev. Poročal mu je mons. Fransoni kot odgovor na eno izmed
njegovih pisem.
Ženeva, 12. septembra 1860
Predragi don Bosko!
Vaše pismo, ki nosi datum 7. julij, je bilo napisano verjetno 7. avgusta, pa je še kljub
temu prišlo do mene z veliko zamudo. Prejel sem ga iz Lyona, od koder so mi ga pred
kratkim poslali z drugimi pismi vred. Žal mi je, da zaradi svoje odsotnosti nisem mogel
priti skupaj z gospo Losanna, za katero se mi zdi, da jo poznam. Vendar ne poznam novih
pooblastil, ki si jih želi glede razširitve pooblastil hišnega oratorija. Kar se tiče Pravilnika,
pričakujem odgovor iz Turina, ker sem ga – zdi se mi, da sem vam o tem pisal – izročil
v pregled duhovnikom, ki se spoznajo na vprašanja skupnosti. Vnesel sem namreč čisto
majhno spremembo. Če boste potem vi imeli opombe glede sprememb, ki bi jih vnesli, me,
prosim, svobodno obvestite.
Veseli me, da oratoriji lepo napredujejo, in upam, da Gospod ne bo dopustil vsega,
česar se bojite, četudi sem z vami istega mnenja.
Prosim vas, da pozdravite tri imenovane duhovnike in me imejte za to, kar v resnici sem.
Vaš vdani in zvesti služabnik LUIGI, turinski nadškof
Velečastiti gospod Durando je nadškofu poslal svoje opombe o pravilih
Družbe. Bog je postavil don Boskovo ponižnost na preizkušnjo, tako da so na-
stale prve težave, ki so se pokazale pri odobritvi pravil.
Pravila in konstitucije, ki naj bi jih upoštevali v Družbi sv. Frančiška Saleškega
Če bi drugega za drugim vzeli v pretres člene pravil, bi morali navesti veliko opomb,
kajti nekateri so netočni, drugi bi morali biti bolj obravnavani, nekateri pa ne ustrezajo
namenu, ki ga hočejo doseči. Na splošno pa je treba reči:
I. Družba sv. Frančiška Saleškega je lahko in bo potrjena od Cerkve, toda ob sedanjem
stanju zakonov in v duhu, ki preveva državno oblast in je nasproten vsemu, kar ima
videz cerkvene organizacije, ne bo dobila nikdar državne odobritve, ki bi ji omo-
gočila obstoj. Kljub vsemu temu pa Družba sv. Frančiška Saleškega poseduje hiše,
opremo in lahko bi posedovala še več. Toda kako naj kaka družba ima kaj, če nima
pravne osnove za obstoj? Kako naj to ohranja? Vse je zapisano na ime velečastitega
don Boska. Toda po njegovi smrti kaj lahko naredi za svojega dediča? Kaj se bo zgo-

46.9 Page 459

▲back to top


BiS 6 — 53. poglavje
459
dilo po smrti od njega imenovanega dediča? Kaj bo z vsem tem? To toliko bolj, ker se
vsakih dvanajst let zamenja vrhovni predstojnik. Ta točka je izrednega pomena in jo
je treba natančno določiti bodisi v samih pravilih ali v dodatni listini.
II. Glavni ali vsaj eden izmed glavnih namenov družbe je vzgoja mladih duhovnikov s
pomočjo znanosti in kreposti. Vendar ni zadosti razvidna odvisnost od ordinarija in
pristojnost, ki jo ima škof, ker ni nikjer nakazan odnos med rektorjem in ordinarijem,
bodisi za sprejem ali odpust mladih fantov, bodisi za nujno povezavo, ki jim more
koristiti glede njihovega obnašanja itn. Prav tako nič ne pove o stopnjah študija, o
znanosti, ki naj si jo pridobijo, o metodi študija ali o načrtu za rast duhovnega življe-
nja. Pravila so zelo splošna in zahtevajo nadaljnjo razlago, torej niso zadostna niti
za sedanji trenutek, kaj šele za prihodnost.
III. V pravilih je nakazan študij, ki je skupen za uboge zapuščene dečke in za klerike,
in videz je, kot da živijo vsi skupaj. Nadvse pa je pomembno, da ima vsaka skupina
lastno vzgojo, da živijo ločeno, da ima vsaka skupina svojega duhovnega voditelja,
svoj pravilnik za vzgojo in usposabljanje za duhovniško dostojanstvo. Kaj naj priča-
kujemo od klerikov, ki nimajo niti lastnega vodstva niti lastnih pravil in ki živijo sku-
paj z revnimi fanti brez vsake vzgoje, ki nimajo drugega namena, kot da se priučijo
kake obrti? Ta vtis se ne dobi samo iz branja pravil, temveč je tako tudi dejansko in
poteka tudi vsak dan.
IV. Ker imajo samo triletne zaobljube in so večne zaobljube popolnoma prepuščene volji
posameznika, ne morejo biti posvečeni v duhovnike, če imajo cerkveno premoženje
bodisi na osnovi redovnega uboštva ali pod naslovom skupne mize v tistih družbah,
ki imajo večne zaobljube. Na tak način bo imel veliko fantov, ki bodo vstopali v druž-
bo samo zato, da bodo zastonj končali šolo, potem bi pa izstopili in bili v nadlego
škofom in mogoče celo v pohujšanje krščanskemu ljudstvu.
V. Uspeh oziroma prihodnost kake redovne družbe je odvisna od njenih načel. Če sedaj
ni nikakršne razlike in ločitve med mladimi kleriki in drugimi, če ni točno določe-
nih smernic za ene in druge, cela družba nima niti noviciata in študija, ločenega od
gojencev, in če ni določenih načel, po katerih bi oblikovali duha lastne ustanove, ni
mogoče pričakovati trajnega obstoja ne kakršnega koli uspeha.
VI. Kar je povedano o zaobljubah, nikakor ni zadosti, zlasti še kar se tiče uboštva, glede
katerega je polno dvomov in nejasnosti.
Kar se tiče vodstva družbe, oblast, ki pripada vrhovnemu predstojniku, krajevnim
predstojnikom, svetovalcem, prefektom itn., ni nič popolnoma jasnega in je zato težko
uresničiti harmonijo, povezanost, medsebojno odvisnost, način uprave itn. Saj ni zadosti
jasno nakazan način izvolitve vrhovnega predstojnika in drugih, ki naj vodijo in vladajo
hiše, to je zavode.
duh. MARIJA ANTON DURANDO
vizitator Misijonske družbe

46.10 Page 460

▲back to top


460
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Ocena gospoda Duranda ni bila kaj laskava. Nadškof je našel samo eno toč-
ko vredno premisleka, ta pa je zavračal celotno zamisel pravil. Toda sveti laza-
rist ni razumel duha, misli in don Boskovega delovanja. Saj ni šlo za red, temveč
za redovno družbo, ki naj bi za opravljanje novih nalog časa dobila posebno
obliko. Don Bosko je priznaval potrebo noviciata, vendar v določenih mejah.
Verska vzgoja, ki so jo dobivali kleriki, ni bila nič manj kakovostna kot tista, ki
so jo mogli dobiti v noviciatu, zato tisti, ki so odhajali iz oratorija v škofijsko
semenišče, niso bili škofu v breme, temveč v pomoč. Še več, kreposti, ki so si jih
pridobili z delom med mladino, so jih usposabljale za uspešno delovanje med
vernim ljudstvom. Druge razloge bomo navedli v teku naše pripovedi. Vsekakor
je moral don Bosko narediti še marsikateri popravek in dodatek posameznim
členom, zato se je še in še z razmišljanjem vračal k tej nalogi. Njegov ideal je
opisal Pridigar v prvem poglavju: »Sinovi Modrosti so združenje pravičnih in
njihov rod je sestavljen iz pokorščine in ljubezni.«
Vsekakor je pričakoval odgovor na konstitucije iz Rima, kar se je tudi zgo-
dilo v mesecu oktobru.
Velecenjeni gospod don Bosko!
Prejel sem zavoj z rokopisom Družbe sv. Frančiška Saleškega skupaj z vašim pismom
in dopisom klerika Boggera. Rade volje bom izpolnil naročilo in prebral načrt pravilnika
imenovane družbe in podal, če bo treba, pripombe, kakor ste želeli. Toda za sedaj tega
ne bi mogel narediti, ker si še nisem opomogel od bolezni preteklega julija in me je poleg
tega napadla še druga nadloga, zaradi česar so mi že petkrat puščali kri. Čeprav se po-
čutim malo bolje, se moram po naročilu zdravnikov zelo paziti in se odpovedati vsakemu
naporu vsaj za nekaj mesecev. Če torej lahko odložimo pregled imenovanega spisa za
nekaj časa, ga bom vzel v roke, kakor hitro mi bo mogoče. V nasprotnem primeru se boste
morali obrniti na koga, ki ga boste šteli za primernega v Gospodu. To vam pišem, da se
boste mogli primerno ravnati.
Zelo mi boste ustregli, če boste sporočili imenovanemu kleriku Boggeru, mojemu so-
vaščanu, da se mu iz srca zahvaljujem za pismo in za željo, da bi prejel novice od mene
in bi videl mojo pisavo. Kakor hitro se mi bo popravilo zdravje in bom spet sposoben za
pisanje, bom skušal zadostiti njegovim željam. Medtem pa me priporočite Gospodu in še
naprej molite zame z vašimi fanti in vsemi člani svoje družbe.
Ko vam izražam znamenja svojega spoštovanja, se poslavljam od vas.
Iz vsega srca vdani F. kard. GAUDE
Rim, 14. oktobra 1860
To je bilo zadnje kardinalovo pismo don Bosku. Ta visoki don Boskov sve-
tovalec in zaščitnik je umrl 14. decembra 1860 in njegova smrt je bila vzrok, da
se je odobritev pravil zavlekla.

47 Pages 461-470

▲back to top


47.1 Page 461

▲back to top


BiS 6 — 53. poglavje
461
Toda zadeva, ki je v tistih mesecih don Boska najbolj zaposlovala, je bila oži-
vitev malega semenišča v Giavenu. To zadevo bomo opisali od začetka do konca z
istimi besedami, kot nam je v navzočnosti don Julija Barberisa pripovedoval don
Vaschetti. Nekaj nadrobnosti smo dobili od don Rue, don Bonettija, don Duranda,
od kanonika Anfossija, od gospoda Tamoneja iz Giavena in več drugih sodobnikov.
Dne 25. septembra je don Bosko poslal v Giaveno klerika Vaschettija v služ-
bi prefekta. Tam je našel samo gole stene, ker so vse drugo odnesli. Ni bilo niti
ene same slike, kosa lesa ali žlice. Kapela je bila tako majhna in borna, da je bila
komaj pripravna za Božjo službo. Od gojencev je ostal samo neki Peracchione iz
Collegna, sirota, vendar zelo premožen, ki ga varuh ni vzel k sebi na dom.
Ko je Vaschetti videl to obupno stanje, se je 26. septembra vrnil v Turin in
govoril s kanonikom generalnim vikarjem Fissorejem, ki je potem, ko je slišal
poročilo, izročil kleriku 400 lir za najpotrebnejše stvari. Kanonik Vogliotti mu
je za prvo oskrbo prinesel 300 lir.
Ničesar ni bilo in za vse se je poskrbelo. Don Bosko je začel pošiljati v Gia-
veno potrebno opremo za kuhinjo, obednico iz razrede: slamnjače, rjuhe, odeje,
prte in stole. Dal je shrambo založiti s krompirjem, pisarno s šolskimi potreb-
ščinami, kuhinjsko shrambo z živežem, klet s pijačo in drvarnico z drvmi.
Za to se je zavzel vitez Friderik Oreglia di S. Stefano.
Tega gospoda je poznal ves Turin zaradi njegove bistrosti, sposobnosti v
opravljanju poslov, plemenitosti značaja in samozavestnosti, zaradi katere se ni
bal nikogar. Na duhovnih vajah pri sv. Ignaciju se je spoznal z don Boskom. Don
Boskova izvajanja so ga tako prevzela, da se je odločil, da se bo posvetil Gospo-
du z resnično krščanskim življenjem.
Po duhovnih vajah je bil gost pri očetih rosminijancih v Stresi, in ker se
v nekaterih stvareh ni strinjal z nekaterimi izmed njih, se je odločil, da se bo
umaknil v Oratorij sv. Frančiška Saleškega, da bi tam razmišljal o svojem pok-
licu, obenem pa po svojih najboljših močeh pomagal skupnosti. Vdano je spre-
jemal vse težave in kmalu postal vsej hiši zgled ponižnosti in potrpežljivosti.
Njegova odločitev, da bo živel v Valdoccu, je dobila privolitev mnogih, ki so tudi
pisno izražali svoje zadovoljstvo. Naj navedemo dvoje pisem.
Velespoštovani gospod vitez!
Ko sem se vrnil v Streso, so mi izročili vaše cenjeno pismo z dne 14. septembra. Zelo
sem bil zadovoljen, ko sem zvedel, da ste se odločili, da ostanete pri odličnem gospodu don
Bosku, kajti menim, da si ne bi mogli izbrati kaj boljšega.
Zahvalimo se našemu Gospodu Jezusu Kristusu in presveti Devici Mariji. Vi imate s
seboj na voljo odlično sredstvo, da boste postali velik svetnik. Ne bom pozabil v svoji šib-

47.2 Page 462

▲back to top


462
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
kosti, da se vas bom spominjal v svojih molitvah, zlasti še pri daritvi svete maše. Upam, da
boste tako dobri, da boste meni pomagali s svojimi molitvami.
Zahvaljujem se vam za ljubeznivost, ki ste mi jo izrazili s svojim pismom. Vsak vaš
obisk v hiši sv. Mihaela nam bo vedno v veliko čast in veselje.
Ko vas prosim, da pozdravite v mojem imenu dragega gospoda don Boska, vas iz
vsega srca spoštljivo pozdravlja vaše uglednosti
vdani in ponižni sluga JOŽEF JOAHIM CAPPA, rektor.
Pri sv. Mihaelu, 20. septembra 1860
Grof Viktor di Camburzano mu je iz samostana pri Nizzi Marittimi pisal:
Ne morem skleniti tega pisma, ne da bi vam čestital k dejstvu, da ste našli način, kako
oživiti med nami sv. Vincencija Pavelskega. To je velika sreča, ki vam jo mnogi in jaz med
prvimi res zavidamo. Rad bi vas, spoštovani vitez, prosil blagoslova za nas vse. Spominjaj-
te se nas v svojih molitvah.
Medtem ko se je vitez odpravil v Giaveno za razdelitev prostorov, je don
Bosko razmišljal o približni vsoti, potrebni za gradnjo novega zavoda. Te predra-
čune, ki so mu odlično služili pri ustanavljanju mnogih zavodov, ki mu jih je na-
menila Božja previdnost, še hranimo v naših arhivih.
Prav tako je izdelal program, ki je deloma povzemal že obstoječi pravilnik
malega semenišča. Določeni sta bili dve mesečnini: ena 30 in druga 22 fran-
kov, ki bi jih bilo treba plačati vnaprej za vsako trimesečje, poleg tega pa še 6
frankov za izdatke v kapeli in 2,50 franka na mesec za pranje perila, likanje in
popravilo obleke. Semenišče naj bi bilo odprto ves čas jesenskih počitnic, da bi
mogli tudi takrat obiskovati pouk. Šola je za leto 1860/61 poleg osnovne šole
obsegala samo tri gimnazijske razrede.
Don Bosko je izročil ta program provikarju, ki ga je dal natisniti pri Paravii
in ga razposlal vsem župnikom nadškofije. Prošnje za sprejem naj bi pošiljali
samo rektorju nadškofijskega semenišča ali krajevnemu predstojniku v Giave-
nu, to je don Grassinu. Na to povabilo se ni odzval nihče. Po dvajsetih dneh od
objave ni bilo nobene prošnje za sprejem.
Tedaj je don Bosko, ki je imel stotine prošenj za sprejem v oratorij, odločil,
da bo poslal lepo število teh fantov v Giaveno. Zato je na vse prošnje odgovarjal
pritrdilno. Ko so potem prihajali v oratorij starši s svojimi sinovi, jih je vabil, da bi
jih poslali v Giaveno. Ti so se od začetka odločno upirali, toda potem ko jim je don
Bosko zagotovil, da bo v semenišču v Giavenu vladal isti duh kot v oratoriju, da bo
hrana še boljša in da je tam odličen zdrav zrak, so se vdali. Ko so starši slišali, da
bo tudi semenišče v Giavenu vodil don Bosko, so z veseljem zaupali svoje otroke

47.3 Page 463

▲back to top


BiS 6 — 53. poglavje
463
novemu semenišču. To ponudbo je don Bosko postavil predvsem premožnejšim,
ki so lahko plačevali celotno mesečnino, kar pa je pomenilo velik primanjkljaj za
finančno vzdrževanje oratorija, kjer so ostajali otroci revnih staršev.
Don Bosko se je medtem odpravil v Giaveno. Župan, ki je bil prepričan, da
bodo semenišče zaradi pomanjkanja gojencev zaprli in zato ni bilo upanja, da
bi ga še kdaj spet odprli, je prišel v semenišče, da bi govoril s teologom Pogo-
lottom, ne da bi kaj vedel o zadnjih odločitvah škofije. Nosil je s seboj pooblasti-
lo ministra, ki je dalo občini pravnomočnost nad posestjo šolskega poslopja. Ko
se je srečal z don Boskom, ga je vprašal:
»Kje bi mogel dobiti rektorja? Moram mu sporočiti zelo pomembno zadevo.«
»Kar povejte, kaj želite. Rektor sem jaz.«
»Vi, don Bosko? Toda ali zavod ne bo dokončno zaprt?«
»Zavod ni bil nikdar ukinjen in bo nadaljeval poslanstvo, za katero je bil
ustanovljen.«
»Toda ali ni že dalj časa prazen, ker ni gojencev?«
»Prazen? Zavod je poln gojencev. Veliko jih bo prišlo ta teden, ker so že
sprejeti. Pridite čez kak dan, pa jih boste videli na vseh koncih in krajih.«
Župan je ostal brez besede. Opazoval je pripravo, ki je bila povsod v teku, kajti
bližalo se je novo šolsko leto. Še zdaleč ni pričakoval kaj podobnega. Tiho je odšel.
Razen klerika Vaschettija, ki je bil določen za prefekta in gospodarsko
upravo, so prišli še kleriki Janez Boggero in Filip Turletti kot asistenta z naroči-
lom, da v Giaveno preneseta duha, ki je vladal v oratoriju. Don Rocchietti naj bi
opravljal službo duhovnega voditelja in bi v ta namen prihajal od časa do časa
iz Turina. Tako se je don Bosko v korist škofije odpovedal odličnemu osebju, ki
bi mu bilo potrebno za vedno obsežnejši oratorij.
Za kleriki so proti koncu oktobra začeli prihajati tudi gojenci.
Klerik Vaschetti je pripeljal iz Turina prvo skupino 22 fantov, med kate-
rimi je bilo nekaj najboljših, izbranih med tistimi, ki so se že več let vzgajali v
oratoriju, da bi nadaljevali svoje šolanje v Giavenu. Vsak teden so se Jožef Rossi
ali Buzzetti ali klerik Anfossi odpravili v Giaveno, da so spremljali tja včasih
15, drugič 20, včasih pa celo 30 gojencev. Sredi novembra je število fantov na-
raslo na 110. Od takrat, ko so ljudje zvedeli, da je don Bosko prevzel vodstvo
semenišča, so prošnje za sprejem začele prihajati od vseh strani. Pred koncem
šolskega leta jih je bilo 150.
Ko se je bližalo šolsko leto 1860/61, so z don Boskovo privolitvijo izbrali tri
profesorje starega učiteljskega zbora. Pet fantov je na škofijo vložilo prošnjo, da
bi mogli v Giavenu imeti razred retorike z izrednim programom. Generalni vikar

47.4 Page 464

▲back to top


464
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Fissore je to naložil kleriku Vaschettiju. Ti fantje so postali odlični duhovniki.
Šola se je začela ob napovedanem času, to je 4. novembra. Povsod je vladal
odličen red, moralnost, navdušenje za učenje in pobožnost. Don Grassino, ki ga
je gospod Bargetto, uslužbenec v cerkvenem konviktu, slišal na lastna ušesa,
je večkrat vzkliknil: »Če ne bi bilo don Boska, si zavod v Giavenu ne bi nikdar
več opomogel.« To je bil prvi poskus don Boska, da bi v kak zavod zunaj Turina
uvedel svoj vzgojni sistem. Klerik Cagliero, ki ga je don Bosko poslal proti kon-
cu novembra, da bi uradno obiskal malo semenišče, je po natančnem pregledu
vsega in vseh podal zelo laskavo poročilo.
Generalni vikar, provikar, kanoniki turinske stolnice, krajevni duhovniki
in celo mesto so bili polni začudenja. Niso našli besed, da bi povzdigovali don
Boska do nebes.
Med tistimi, ki so se teh odličnih sadov še posebno veselili, je bil dekan
Arduino, ki ga je propad zavoda v preteklih letih zelo žalostil. Ta je kljub prepri-
čanju o izrednih don Boskovih sposobnostih menil, da ni bilo mogoče misliti na
obnovo zavoda, in če bi zbral 50 gojencev, bi mu bil v tem primeru pripravljen
kot najbolj uglednemu dobrotniku semenišča narediti spominsko sliko. Ko pa je
videl, da so dogodki daleč presegli njegovo in drugih pričakovanje, je vzkliknil:
Don Bosku je treba ne samo narediti sliko, temveč mu postaviti velik kip!
Tudi kanonik Vogliotti je sredi leta obiskal semenišče in je bil nadvse za-
dovoljen zaradi tako velike spremembe. Ko je zagledal na dvorišču gugalnico,
hodulje, bradljo in drugo telovadno orodje, je dejal: »Se vidi, da je v to hišo
stopil don Bosko.«
Toda don Bosko, ki je želel, da bi reda, ki ga je on uvedel, nihče več ne motil,
je od don Grassina in klerika Vaschettija odločno zahteval: »Ne odstopita niti
za ped od vajine oblasti, ki mora biti popolna, vseobsegajoča, ker sicer ne bos-
ta mogla nič narediti.« Kleriku je priporočal, naj bo ob strani rektorju in mu v
vsem svetuje, zlasti če bi poskušal popustiti osebam zunaj zavoda. Poleg tega
ga je spodbujal, da bi pri škofijski pisarni čim prej izdali listino, s katero bi bilo
potrjeno, da je rektor v notranjih zadevah popolnoma neodvisen od kakršnega
koli zunanjega vmešavanja.
Vascetti je ubogal. Tudi don Bosko sam je storil vse, kar je bilo v njegovi
moči. Kljub vsemu pa je škofijska pisarna dala, da je na ta odlok čakal celih šest
mesecev.

47.5 Page 465

▲back to top


54.
poglavje
Načrt za stavbo zavoda v Mirabellu – Don Bosko gre v Casale, da bi dobil
odobritev škofa – Neprijetno srečanje na potovanju – Blagoslov pred
kosilom – Don Bosko v Astiju: kapitularnemu vikarju predlaga, naj pošlje
svoje klerike v oratorij, ker je vlada zasedla semenišče – Pisni dogovori –
Prihod klerikov – Odpravljeno nezadovoljstvo – Dobri uspehi – Don Bosko
želi fante zaposliti tudi med počitnicami – Prvi odhodi fantov v Becche –
Klerik Cagliero v Castelnuovu brani papeževe pravice – Uresničenje
don Boskovih napovedi glede neapeljskega kraljestva
Ponoven razcvet malega semenišča v Giavenu v teh mesecih ni bil edino
delo, ki se ga je don Bosko lotil za zagotovitev cerkvenih poklicev.
Začel je misliti tudi na škofijo Casale. Klerik Provera po obisku svojega žu-
pnika pri don Bosku ni nehal prositi in moledovati, da bi v Mirabellu odprli
zavod za krščansko vzgojo mladine. Njegov oče, velikodušen človek, je podpiral
načrte svojega sina in je za začetek ponudil hišo z obširnim zemljiščem, ki ga je
podedoval po svojem očetu in je bilo nekoč last nekih redovnikov. Čeprav si je
družina pridobila lastnino s cerkvenim dovoljenjem, je vendar želel, da bi spet
prišla v cerkveno posest. Don Bosko je razmišljal o tem načrtu in ugotovil, da
bi ob tisti hiši lahko postavil večjo stavbo. Vendar ni hotel obljubiti, dokler ne
bi govoril o tem s škofom mons. Alojzijem dei Conti di Calabiana, s katerim je
bil v prijateljskih odnosih že celih deset let. Napotil se je torej v Casale in imel
proti koncu potovanja za sopotnika nekega duhovnika in nekega frančiškan-
skega fratra iz samostana sv. Antona. Ta dva sta govorila o duhovnikih, ki so se
v Piemontu posvečali dobrodelnim ustanovam. Pogovor je nanesel tudi na don
Boska. »Oh, to pa ni človek, kakor ga opisuje javna slava,« je dejal menišič. »To
je pravi čarovnik za pridobivanje denarja, s katerim potem zalaga svoje nečake,

47.6 Page 466

▲back to top


466
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ki so iz nekdanjih ubogih kmečkih ljudi postali bogataši; saj jim je v domačem
kraju zgradil pravo palačo.«
Don Bosko, ki se ni dal prepoznati, ga je mirno vprašal, ali mogoče pozna
tistega duhovnika, ki ga tako strogo obsoja, in ali je mogoče že obiskal njegov
zavod v Valdoccu. Možiček mu je odgovoril, da ne, da so mu vse, kar je povedal,
povedale verodostojne osebe. In kar naprej je bruhal neumnosti, medtem ko ga
je don Bosko spodbujal, da naj bi se o vsem osebno prepričal tako, da bi obiskal
oratorij in se spoznal z don Boskom. »Vedite,« mu je dejal, »jaz sem hodil po tis-
tih krajih, kjer naj bi po vaših besedah don Bosko zgradil tisto palačo, pa nisem
nikjer videl niti slišal pripovedovati o podobnih nenavadnostih.«
Sredi takih pogovorov so prišli v Casale, kjer je nekaj duhovnikov čakalo
na don Boska. Tedaj je don Oclerio Provera, domači učitelj otrok grofice Callori,
odprl vrata kočije in pomagal don Bosku, da je izstopil. Ko so ga duhovniki zag-
ledali, so ga veselo pozdravili in klicali po imenu. Tedaj se je fratrček zavedel,
da je bil sopotnik, s katerim je govoril, prav tisti človek, o katerem je povedal
toliko hudega. Ves osramočen se mu je približal in šel za njim. Ko ga je dohitel,
se je opravičeval, češ da ga ni hotel razžaliti, ker ni vedel, da je on don Bosko.
Ker je don Bosko moral odgovarjati na množico vprašanj svojih prijateljev, se
je zdelo, da ni opazil fratra in poslušal njegovih besed. Potem pa se je obrnil
k njemu in mu skoraj v strogem tonu dejal: »Prav, toda drugič ne govorite o
stvareh, ki jih ne poznate. Zlasti pa nikdar ne govorite slabo o bližnjem. To vam
toplo priporočam.«
Ko je prišel v škofijsko palačo, kjer je imel pripravljeno sobo, sta ga škof in
teolog Janez Krstnik Alvigini, kanonik penitenciar v stolnici in rektor semenišča,
njegov stari prijatelj, veselo pozdravila. Po pogovoru o različnih zadevah škofije
je don Bosko predložil svoj načrt za poslopje zavoda v Mirabellu, kjer bi gojili
zlasti duhovniške poklice, ki jih je tako primanjkovalo. Monsinjor se je nadvse
razveselil tega predloga, ga odobril, dal svoj blagoslov in se zahvalil Gospodu
Bogu. Don Bosko, ki si je za zdaj pridržal pravico, da bi razložil svoj načrt, ali naj bi
zavod dobil značaj malega škofijskega semenišča, se je zadržal nekaj dni v Casalu.
Zgodilo se je, da je bil povabljen na razkošen obed, h kateremu so bili po-
vabljeni tudi škof, veliko duhovnikov in uglednih gospodov iz kraja. Don Bosku,
ki je bil prijatelj in zaupnik večine tistih povabljencev, so povedali, da ob takih
priložnostih ne molijo pred jedjo, ker bi to lahko pri kom vzbudilo začudenje.
Don Bosko, ki se ni ustrašil ničesar, če je šlo za večjo Božjo slavo, si je zamislil
šalo, ki bi bila v nauk vsem. Zazvonilo je k obedu in povabljenci so hitro sedli
za mizo. Postregli so jim s predjedjo. Don Bosko, ki je namenoma vstopil v je-

47.7 Page 467

▲back to top


BiS 6 — 54. poglavje
467
dilnico med zadnjimi, je šel na svoje mesto, in sicer s pritajenim, pa jasnim gla-
som molil benedicite (blagoslovite). Obrnjen k škofu je povabil: »Jube Domine
benedicere« (Blagoslovi, gospod). V dvorani je za trenutek nastala popolnoma
tišina, monsinjor pa mu je med smehom dejal: »To nam je bilo potrebno, gospod
don Bosko!« Ko je potem dobri škof ostal sam z don Boskom, mu je dejal: »To je
bil dober nauk, ki ste nam ga dali, in jaz ga ne bom pozabil.«
Ta dogodek je v svoji kroniki ohranil zapisan don Bonetti in še dodal, da je
don Bosko spodbujal svoje fante, da so bili vedno drzni, toda spoštljivi in umer-
jeni v besedah. Imel je navado reči: »Biti morate pogumni, to je zadosti.«
Don Bosko je poročal župniku v Mirabellu don Feliksu Coppu in očetu kle-
rika Frančiška Provera o popolnem soglasju mons. Calabiane z njunimi načrti,
nato je zapustil Casale. Prav tako mu je bila pri srcu škofija Asti. Škofijski sedež
je bil prazen, ker je 21. decembra 1859 v Rimu umrl škof Filip Artico. Semenišče
je zasedla država. Zato se maloštevilni kleriki niso mogli v miru posvečati svo-
jemu šolanju. Zlasti dijaki višjih razredov gimnazije so bili v veliki nevarnosti,
da bi izgubili svoj poklic. Škofija je zanje sicer poskrbela s šolo in predavatelji,
vendar ni mogla pomagati v nenehnih težavah in ovirah. Nekaj jih je že opustilo
svoje šolanje. Ker je don Bosko poznal težaven položaj tamkajšnje škofije, je
pisal kapitularnemu vikarju in predlagal oratorij kot zavetišče njegovih seme-
niščnikov. Vikar ga je povabil v Asti, da bi se o celi zadevi pomenila ustno.
Don Bosko je šel v Asti in tam predložil svoj načrt za dobro vzgojo in študij
mladih duhovnikov in se nato vrnil v Turin, prepričan, da je naredil za Cerkev
koristno stvar. On je v Turinu v prestolničnem semenišču med dijaki iz Astija
imel tri klerike, Janeza Molina, Sekunda Merloneja in Karla Vialeja, ki so kot
gojenci astiškega semenišča naredili šolo v oratoriju, bili preoblečeni v duhov-
niško obleko in bili sedaj na počitnicah.
Don Bosko je predvideval, da niso ustvarjeni za poučevanje in da se ne bi
vključili v družbo. Menil pa je, da bi lahko občutno pomagali svojim krajanom
iz Astija z asistenco in dobrim zgledom. Prepričan, da bi vsi skupaj bili eno telo
v izpolnjevanju oratorijskega pravilnika in zavodskih navad, je pisal kanoniku
penitenciarju Janezu Ceruttiju, da bi se ti trije za eno leto vrnili v oratorij in bi
zanje plačeval, kakor za druge, dogovorjeno mesečnino.
Kanonik mu je takole odgovoril:
Velespoštovani gospod don Bosko!
Rade volje sem se pogovoril s tukajšnjim velečastitim generalnim vikarjem glede treh
klerikov, ki ste mi jih priporočili. Sicer pa nismo še izgubili upanja, da bomo nazaj dobili

47.8 Page 468

▲back to top


468
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
semenišče. Vendar je predstojnik zadovoljen z odločitvijo, da bi imenovani kleriki prežive-
li svoje šolsko leto v vaši ustanovi, kjer bodo gotovo deležni lepih zgledov. Glede mesečnine
za imenovane tri klerike je imenovani gospod generalni vikar pokazal pripravljenost in
mi naročil, naj vam povem, da bo o zadevi pred vsemi svetimi govoril z vami v Turinu.
Kar se tiče okrožnice v korist Katoliškega branja, ki je bila že pripravljena, o čemer
sem vam že sporočil, smo tisk samo odložili, da smo dali prednost drugim bolj nujnim
zadevam. Vendar bodite prepričani, da stvari ne bomo pozabili.
Priporočam se vašim molitvam in vam zagotavljam iz vsega srca, da ostajam vaše
uglednosti vdani služabnik kanonik G. CERUTTI.
Iz škofijske pisarne v Astiju, dne 2. oktobra 1860
Toda generalni vikar je malo zamujal s sporočilom svojih odločitev, verjetno
zato, ker je moral premagati kako nasprotovanje, rešiti kake finančne težave in se
pogovoriti s starši klerikov, ki naj bi šli v Turin. Končno je prišel zaželeni odgovor.
Dragi moj gospod don Bosko!
Potem ko sva se pred časom tukaj v Astiju ustno dogovorila in potem ko je prejel moj
odlični prijatelj in sodelavec kanonik penitenciar vaše pismo, sem se odločil, da zapre-
mo razred retorike in vam pošljem v Turin vse njegove učence, dvanajst. Nekateri lahko
plačajo mesečnino, vendar je takih malo. Za večino bo semenišče za vsakega izmed njih
plačalo en dodaten prispevek. Prosim vas, da mi sporočite, koliko je najnižja mesečnina
za posameznika, da bom lahko dal potrebna navodila. Naredite mi iz teh fantov dobre in
goreče duhovnike.
Molite zame pri Bogu in me imejte vedno za to, kar v resnici sem, vaš dober prijatelj
A. V. Sossi, gen. kapit. vikar
Asti, 22. oktobra 1860
Končno so prišli v oratorij kleriki iz semenišča v Astiju. Bilo jih je 17, ven-
dar niso vsi spadali v razred retorike. Vodili so jih trije zgoraj imenovani gojen-
ci, tako da jih je bilo skupaj 20. Sprejeli so jih zelo slovesno. Don Bosko je kapi-
tularnemu vikarju sporočil njihov prihod in mu poslal seznam novih gojencev.
Mladi kleriki, ki so prišli iz semenišča v Astiju v Turin, so bili: Janez Molino
iz S. Damiana, za 2. letnik bogoslovja, Sekund Merlone iz S. Damiana, za 1. letnik
filozofije, Karel Viale iz Montechiara, Anton Vespa iz Agliana, Jožef Fagnano iz
Rocchette Tanaro, Štefan Delaude, prav tako iz Rocchette, Hiacint Sartoris in
Montegrassa, Jožef Riccio iz Agliana, Jožef Barbero iz Albugnana, Štefan Messi-
donio iz Villafrance, Jožef Ricca iz Camerana, Jakob Gay iz Costiglioneja, Karel
Canta iz Villanove, Jan Peter Fasolis iz Astija, Jožef Ponte iz Rocchette, Albert
Borio iz Costiglioleja, Anton Fagiani iz Rocchette Tanaro, Štefan Gaddo iz Viari-
gija, Jožef Damiasso iz S. Damiana; Crosetti.

47.9 Page 469

▲back to top


BiS 6 — 54. poglavje
469
Generalni vikar mu je takole odgovoril:
Predragi gospod don Bosko!
Zahvaljujem se vam za vaše pismo z dne 16. tekočega meseca in za seznam klerikov,
ki sem ga izročil teologu Mussi.
Kakor smo se domenili, se bodo vsi kleriki, ki imajo brezplačno mesto v semenišču
ali dobivajo kako mesečno podporo, dogovorili s tem gospodom ekonomom, ki bo za vsa-
kega izmed njih plačal vaši spoštovani osebi popolno mesečnino 37 lir. Kakor hitro se bo
imenovani gospod ekonom vrnil s praznika v svoji rojstni župniji, mu bom naročil, naj vse
poravna, kakor je domenjeno.
Iz vsega srca vam priporočam te naše klerike; vzgojite jih v dobre in pobožne, ker jih
ta naša škofija tako zelo potrebuje. Bog naj vas blagoslovi in vam povrne s svojo milostjo
vse dobro, ki ga opravljate za Cerkev. Bodite mi še nadalje naklonjeni in molite zame. Ves
vašv vdani in ponižni služabnik in prijatelj A. V. kanonik SOSSI, generalni vikar
Škofijska pisarna, Asti, 19. novembra 1860
Kleriki iz Astija so se odzvali don Boskovemu prizadevanju, čeprav je prva
dva meseca kak nesporazum motil njihovo bivanje v oratoriju. To so tudi pred-
videvali. Dejstvo, da je bilo skupaj veliko fantov iz istega kraja, ki so sestavljali
nekakšno svojsko skupnost v tuji hiši, poleg tega so bivali skupaj že drugje s
svojimi navadami, je vzbujalo nezadovoljstvo in zdelo se je, kot da bi jih domači
prezirali. Majhni prepirčki so potem vrgli senco na vso skupino.
Dobro zanje pa je bilo prepričanje, da don Bosko vse enako ceni. Kot dober poz-
navalec ljudi jih je razumel in z njimi sočustvoval. Dne 27. januarja 1861 so prišli
k njemu in se potožili, da z njimi ne ravnajo pravično pri ocenjevanju v vedenju in
v šoli. Don Bosko jih je z nekaj besedami potolažil. »Opravljajte svojo dolžnost, po-
tem vam bo vseeno, kakšno oceno boste dobili. Jaz vas vse dobro poznam, ne samo
na zunaj, temveč tudi na znotraj.« To je bil odločilen razlog, ker so ti kleriki prav
tiste dni videli dokaz za to, kar je trdil, kakor bomo v kratkem videli. Vzljubili so
don Boska, ki jim je tudi za ceno velikih žrtev namenjal vso skrb; te svoje ljubezni
niso nehali kazati vse svoje življenje. Odločeno je bilo, da bodo prebili v oratoriju
celo šolsko leto 1860/61 in bi potem, če bi semenišče spet vrnili škofiji, odšli nazaj
v Asti. Vendar vsi semeniščniki niso enako uspešno končali svojega šolanja. Trije
izmed njih so zboleli in so morali prekiniti šolanje, druga dva sta zaradi pomanj-
kanja duhovniških kreposti slekla duhovniško obleko, drugi so z dobrim uspehom
pri izpitih odšli nazaj v svoje semenišče in prejeli svete redove. Več izmed njih jih
je postalo župniki in so uspešno delovali v dušnem pastirstvu. Dva sta ostala v ora-
toriju: eden izmed njiju je, močno navezan na don Boska in v ljubezni do skupnega
življenja, tudi kot duhovnik ostal veliko let v oratoriju, dokler ni prevzel pomemb-
nega mesta v škofiji. Drugi, don Jožef Fagnano, je vstopil v Družbo sv. Frančiška

47.10 Page 470

▲back to top


470
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Saleškega, postal apostolski prefekt v južni Patagoniji in na Ognjeni zemlji.
Kanonik Anfossi, ki je dobro poznal vse te fante, je potrdil vse, kar smo povedali.
Don Bosko je torej posvetil drugo polovico leta 1860 skrbi za duhovniške
poklice v treh škofijah, čeprav nikakor ni zanemarjal svojih gojencev niti v času
počitnic. Don Bonetti je pisal: »Sovražil je brezdelje in je s svojim zgledom ka-
zal, kako moramo uporabiti svoje dneve za Gospoda. Nad vrati njegove sobe je
bilo napisano: Vsak trenutek časa je zaklad. Nikdar ga niso videli, da bi izgubil
tudi trenutek časa, najsi je bil doma ali zunaj doma. Čas, ko je šel obiskovat bol-
nike ali prosit miloščino, je izrabil za to, da je vzel s seboj klerike ali duhovnike
pa tudi laike iz hiše in se z njimi pogovarjal. Če je bil kdaj sam, kot na primer na
potovanjih, je prebiral pisma, popravljal tiskarske pole, nadaljeval pisanje kake
knjige ali molil. Enako je ravnal na jesenskih izletih, ko so ga spremljali dečki.
Tudi od fantov, ki jih kak teden pred praznikom Rožnovenske matere Božje
Marije poslal v Becche, je zahteval, da so bili vedno zaposleni. Bil je zadovoljen,
da so hodili na izlete v Mondonio, Capriglio, Albugnano in drugam, da so poma-
gali pri trgatvi v vinogradu njegovega brata Jožeta, vendar je hotel, da so poleg
natančnega izpolnjevanja oratorijskega pravilnika glede pobožnih vaj posvetili
kako uro učenju s tem, da so ponavljali snov preteklega leta ali se seznanjali s
predmeti naslednjega razreda. Ob sebi so imeli vedno kakega klerika ali učite-
lja, ki jim je reševal težave. Včasih so se tudi učili francoskega jezika.
Sedaj so se leta 1860 bližali dnevi, ko je bilo treba pripraviti vse potrebno
za veliki izlet. Dne 15. septembra je iz oratorija odrinila prva skupina gojencev.
Toda tri dni pozneje je prišla novica o bitki pri Castelfidardu. Nekateri v orato-
riju so se bali, da bo don Bosko tokrat odpovedal jesenske izlete. Vendar tega
ni storil, čeprav mu je bilo hudo zaradi stiske, v kateri se je znašel papež. Bilo
mu je hudo zaradi vseh tistih dogodkov in z njim so čutili tudi njegovi gojenci.
Dne 27. septembra je klerik Janez Cagliero pripeljal v Becche majhno sku-
pino gojencev in potem odšel na obisk k svoji materi v Castelnuovo. Tu se mu je
zgodilo nekaj, kar je on sam takole opisal: »Neki moj nekdanji prijatelj, učitelj in
duhovnik je v pogovoru zagovarjal in opravičeval okupacijo Mark in Umbrije od
vladnih čet. Dodal je še, da bi mogel papež brez škode za vero zapustiti Rim in se
preseliti v Jeruzalem ali kam drugam. Tako bi se Italija lahko združila in postala
neodvisna. Jaz seveda nisem molčal. Toda v svojem zagovoru papeža sem se tako
razvnel, da se mi je zdelo, da sem ga užalil. Zato sem ga naslednjega dne prosil od-
puščanja. Ne da bi pokazal užaljenost, mi je dejal: 'Pomilujem te. Don Bosko vam
glede papeža tako razgreva glavo, da bi bili celo pripravljeni zanj dati življenje.'«
V oratoriju so se kleriki po kosilu ali večerji zbirali okoli don Boska in se
pogovarjali o dogodkih, ki so pretresali Italijo. Ker je bil najhujši naval vojne

48 Pages 471-480

▲back to top


48.1 Page 471

▲back to top


BiS 6 — 54. poglavje
471
obrnjen na neapeljsko kraljestvo, so radovedno vpraševali, kako se bo vse kon-
čalo. V kroniki don Ruffina je odgovor: »Don Bosko je 1. oktobra dejal: Politične
zadeve v tistem delu Italije se bodo uredile 1862, 1861 pa se bo končala kriza.«
Don Boskovo predvidevanje se je uresničilo. Poglejte zgodovino. Najprej
prva kriza, to je sprememba vlade. Dne 21. septembra 1860 so v Neaplju in na
Siciliji izvedli plebiscit o združenju s Piemontom. Dne 5. oktobra je Viktor Ema-
nuel slovesno vkorakal v Neapelj in en mesec pozneje v Palermo. Dne 13. fe-
bruarja 1861 se je Gaeta po treh mesecih junaškega boja vdala Piemontčanom.
Kralj Franc II. in kraljica Sofija sta se odpravila v Rim in bila v Quirinalu gosta
papeža Pija IX. Dne 26. februarja je bil Viktor Emanuel II. v navzočnosti poslan-
cev vseh italijanskih pokrajin razen Benetk in Rima v parlamentu razglašen za
kralja Italije. Dne 13. marca 1861 je po tridnevnem bombardiranju trdnjava
v Messini izobesila belo zastavo. Ista usoda je zadela 20. marca tudi trdnjavo
Civitella del Tronto v Abrucih. Tako se je končalo osvajanje dveh Sicilij in se je
razbežala burbonska vojska. Načelo nevmešavanja, ki sta ga razglasili Francija
in Anglija, je obvarovalo Piemont pred vsakim tujim sovražnikom.
Ko se je tako končala monarhistična kriza, je bilo treba ohraniti in urediti
doseženo zavojevanje. To pa se ni zgodilo brez neverjetno krutega nasilja. Na ce-
lini so se nadaljevale oborožene vstaje. Burbonski vojaki, vdani svojim prejšnjim
vladarjem, so se družili v tolpe proti zavojevalcem, ki so morali nenehno odbijati
njihove napade in jih zasledovati v gozdovih in planinah. Njihovo maščevanje je
bilo pogosto hudo in tudi nepravično. Naj bo zadosti, če povemo, da so od začetka
vstaje do avgusta 1861 v tistih pokrajinah ustrelili 8968 in ranili 10604 ljudi,
požgali 918 hiš, popolnoma uničili osem naselij in zaprli v ječo več kot dvajset
tisoč oseb. Klanje je trajalo dve leti, pri čemer je padlo tudi veliko piemontskih
vojakov. Sredi leta 1862 se je dinastični boj pomiril, toda tolovajske tolpe so brez
političnih ciljev nadaljevale boj iz obupa. Močno je naraslo število oseb, ki so jih
vohuni izdajali in so bili brez vsakega sodnega postopka usmrčeni. Tem ljudem je
manjkalo vsega; zato kraje, ropi, zasede, maščevanje in uničevanje naselij.
Toda 120.000 piemontskih vojakov, njih število pa je še raslo iz dneva v
dan, je branilo zavojevano. V Rimu ali v Petrovi dediščini so bili razporejeni
francoski regimenti, ker se je Napoleon bal, da če bi se umaknili Francozi, bi na
njihovo mesto prišli Avstrijci.
Italijansko kraljestvo so priznale Francija, Anglija, Belgija, Portugalska, Švi-
ca, Nizozemska, Združene države Amerike, Grčija, Prusija in Turčija. Zadnja se
je priznanju pridružila 6. avgusta 1862 Rusija.
Don Boskove napovedi so se torej uresničile.

48.2 Page 472

▲back to top


55.
poglavje
Don Bosko in prijatelji v Chieriju – V Becchih – Dogodivščine dveh dečkov
– Jesenski izlet in razni kraji – Pridige – Spovedi: dober zgled dečkov iz
oratorija – Zaupanje staršev v don Boska – Vaški otroci za don Boskom in
njegovimi dečki – Zaupni pogovori dečkov z don Boskom med potovanji
– Malo poklicev za oratorij – Edino vodilo: Božja volja – Čednost, ki ni
prestala preizkušnje – Sprava – Vrnitev v Turin
Dne 5. oktobra se je don Bosko odločil, da se bo odpravil v Becche. Po
sveti maši so se fantje Jarach, Costanzo, Cerruti in Albera peš odpravili iz Turina
v Chieri, kjer so bili na kosilu pri kanoniku Calossu.
Proti večeru se je don Bosko v kočiji pripeljal v Chieri. Šel je stanovat v hišo
viteza Marka Gonelle in bil navdušeno sprejet od vseh članov družine. Sem so
prišli tudi štirje fantje. Ker je manjkala še kaka ura do večerje, so se začeli veseli
in poučni pogovori. Don Bosko je bil poln ljubeznivosti, govoril je, se smejal in
bil vesel sredi tistega živžava. V trenutku pa, ko so gospodarji hiše zapustili so-
bano, da bi šli pogledat, ali je večerja že pripravljena, je don Bosko dejal Alberi,
ki je sedel blizu njega: »Oh, če bi mi dali malo papirja, pero in črnilnik, bi takoj
začel pisati novi zvezek Katoliškega branja. Toda kaj naj naredimo? Treba je pač
delati družbo tem dobrim gospodom.« Odvečerjali so. Trije fantje so šli spat k
don Calossu, Alberi pa so pripravili posteljo v predsobi don Boskove spalnice.
Naslednjega jutra je don Bosko s tistim svojim deviškim čutom, ki ga je upo-
rabljal vedno v odnosu do svojih dečkov, preden je odprl vrata, dal slišati svoj
glas: »Albera, si že vstal?«
»Da, don Bosko. Sem se že oblekel.«
Tedaj je don Bosko vstopil v predsobo in dejal: »Pojdiva v kapelo. Če ne bo
Cerrutija, boš ti med mašo odmolil molitve.« Tako je don Bosko navadno razpo-

48.3 Page 473

▲back to top


BiS 6 — 55. poglavje
473
rejal stvari, kadar je imel s seboj kakega fanta, in to zaradi spodbude tistim, ki
so ga gostili, pa tudi za dober zgled vernikom.
Don Bosko ni opustil priložnosti, da je obiskal kanonika Cottolenga, brata
častitljivega ustanovitelja Male hiše Božje previdnosti, pri katerem se je zbiralo
veliko prijateljev, da so se pogovarjali z njim. Prav tako je obiskal svojega profesor-
ja retorike, ki je nosil isto ime in priimek kot on. Bil je pridruženi doktor kolegija
fakultete za literaturo in filozofijo na Kraljevi univerzi in profesor italijanščine na
Kraljevi vojaški akademiji. Povedali smo že, kako tesno prijateljstvo je sklenil s
svojim učencem, kakor hitro je v šoli spoznal njegove izredne sposobnosti.
Don Bosko je s svojimi gojenci obiskal tudi grob svojega šolskega tovariša
Alojzija Comolla v cerkvi sv. Filipa.
Še istega dne je don Bosko s svojimi štirimi gojenci nadaljeval peš pot skozi
Rivo di Chieri in prišel v Buttigliero. Do sem so mu prišli naproti fantje, ki jih je
poslal v Becche. Ko si je v župnišču malo oddahnil in pokrepčal, je nadaljeval
pot. Med potjo je opazil, kako je eden izmed fantov s konico palice nabodel črva.
Opozoril ga je: »Zakaj tako ubijaš ubogo živalco? Življenje je zanjo največji dar,
ki ga je prejela od Boga. Zanjo je s smrtjo vsega konec.«
Pozno zvečer so prišli v Becche godbeniki, pevci in drugi posebni nagra-
jenci z nekaterimi, ki so potrebovali posebne spodbude, da bi vztrajali v dobrih
sklepih.
Dne 7. oktobra je bila nedelja presvetega rožnega venca, ki so jo obhajali z
običajnimi cerkvenimi slovesnostmi in zabavami.
Dne 8. oktobra se je vsa druščina odpravila na kosilo k župniku v Castel-
nuovu. Tukaj je don Bosko naletel na desetletnega dečka iz tega kraja, po imenu
Bernarda Arato. Ljubeznivo ga je pogledal, ga pobožal in mu s palcem nežno na-
redil znamenje sv. križa na čelo in dejal: »Ostani vedno tako priden. Nekega dne
boš duhovnik in boš naredil veliko dobrega.« Deček takrat ni razumel, kaj naj
bi pomenile te besede, in je na vse pozabil. Toda ko je pozneje vstopil v oratorij,
mu je srečanje z don Boskom priklicalo v spomin takrat izrečene besede. Ker je
prišel z njim tudi njegov bratranec, ga je pripeljal s seboj v don Boskovo sobo in
vprašal: »Bo tudi on duhovnik?« Don Bosko ni odgovoril, temveč je dečka samo
pogledal s pogledom, polnim dobrote, in potem dodal: Ne, tvoj bratranec ne bo
postal duhovnik, čeprav bo za nekaj časa oblekel duhovniški talar. Poklican je,
da bo naredil v svetu veliko dobrega.
Prvi je postal duhovnik in ugleden župnik, njegov bratranec pa se je posve-
til učiteljskemu stanu, slekel kleriško obleko in slovi danes kot odličen katoliški
učitelj.

48.4 Page 474

▲back to top


474
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Ko se je druščina vrnila v Becche, so 9. oktobra vsi fantje povezali svoje cu-
lice in začeli potovanje, ki je trajalo nekaj več kot en teden. Da ne bomo ponav-
ljali že povedanega iz opisa potovanja leta 1859 in nekaterih prejšnjih, vabimo
bralce, da preberejo že povedano, kako so se fantje vsak večer vračali v Becche.
Dodali bomo samo nekaj nadrobnosti, ki so se zgodile tokrat.
Ena izmed postaj je bil Passerano, kamor se pride skozi Mondonio. Tu je
imel svoje letovišče grof Radicati, za župnika pa je bil don Janez Allamano, oba
velika don Boskova prijatelja. Že v prejšnjih letih je grof povabil gojence ora-
torija na obisk svojega gradu in jih vedno sprejel z velikodušno ljubeznivostjo.
Naslednja postaja je bil Primeglio, kjer jih je gostila markiza Doando in mar-
kiz, ki mu je bilo že več kot devetdeset let. Dala sta zaklati telička in je bilo zato
pečenke na pretek. Tukaj so peli mašo zadušnico brez orgel in brez not, ker niso
ničesar prinesli s seboj iz Turina. Mašo je daroval župnik teolog don Jožef Prinotti.
En dan so se zadržali v Montechiaru z dvema župnikoma, Jakobom Belussi-
jem in Jožefom Aluffijem.
Ustavili so se tudi v Montigliu, kjer jih je slovesno sprejel kaplan Robert
Vincenzo.
V Marmoritu jih je, potem ko so obšli še nekaj drugih naselij, veličastno spre-
jel župnik teolog Karel Valfredo.
Kamorkoli je don Bosko prišel, povsod ga je pričakovala velika množica
ljudi. Brez dvoma so godba na pihala, gledališče in petje v cerkvi bili za vse zelo
privlačni. Čez vse pa je tiste dni delovala Božja beseda. Za don Boska so se taki
izleti preoblikovali v prave apostolske misijone neke nove vrste. Pridigal je kar
naprej, zelo rad, ob vsaki priložnosti, prepričan, da je to njegova stroga naloga.
Njegovo prepričanje, ki ga je večkrat in na raznih mestih
izrazil, je bilo v smislu sv. Pavla: »Če namreč oznanjam evangelij, nimam
pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija
ne bi oznanjal! Ko bi namreč to delal na lastno pobudo, bi imel plačilo. Če pa
tega ne delam na lastno pobudo, mi je bilo zaupano oskrbništvo« (1 Kor 9,16–
17, vendar brez vsake koristi zame).
Ko je don Bosko končal pridigo, ki mu je prišla iz srca, je začel spovedovati.
Zvečer so se pripetili najbolj čudni in ganljivi prizori. Fantje iz oratorija so
pripravljali gledališki oder, drugi mize za večerjo, nekateri so igrali na inštru-
mente, drugi so peli, nekateri pa so se spet šli spovedat k don Bosku. Ko so va-
ščani prihajali v cerkev in videli dečke tako zbrano pobožne v pripravi na sveto
spoved, so se vsi ganjeni tudi oni šli spovedat k don Bosku.

48.5 Page 475

▲back to top


BiS 6 — 55. poglavje
475
»Toda zakaj ste prišli k spovedi,« jih je don Bosko vpraševal.
»Videl sem tiste vaše dečke. Moram se spovedati.«
Tudi fantje iz vasi, ki jih je pritegnila radovednost zaradi tako edinstvenega
dogodka, ki ga niso bili navajeni, so začutili potrebo, da so se spravili z Bogom.
Nekega večera se je eden izmed teh ustavil in opazoval don Boska in nje-
gove spovedance. Odšel je in se spet vrnil. Odločno je stopil k don Bosku, se mu
predstavil in dejal:
»Ne morem več ostati v takem stanju. Hočem se znebiti svojih grehov.« Jo-
kal je.
Don Bosko ga je vprašal: »Kaj vas je tako pretreslo?«
»Ti nedolžni dečki,« sem dejal sam pri sebi, »se tako lepo spovedujejo. In
jaz, ki sem tako velik grešnik, naj ostanem v tem stanju? Hočem se spovedati.«
In je še naprej jokal.
Naslednjega dne je bila obhajilna miza večkrat oblegana za obhajilo. V mno-
gih se je zgodila trajna in globoka moralna preobrazba.
Ljudstvo je občudovalo te živahne dečke iz oratorija, ki so bili tako zgledni
in so zvečer zabavali celo naselje, zjutraj pa bili pri obhajilu.
V skrbi za svoje dečke je bil don Bosko vedno med njimi, se udeleževal nji-
hovih zabav in se odpravljal z njimi na pot. Vsak trenutek jim je znal povedati
kako besedo, ki je spominjala na Boga, presveto Devico Marijo ali kako krepost,
ki naj bi jo izpolnjevali. Vedno se je obnašal kot svetnik.
Ko so ljudje videli njegove očetovske skrbi, so zelo spoštovali duhovnike in
veliko staršev se je odločilo, da mu bodo zaupali vzgojo svojih otrok. Mladina
tistih krajev je bila navdušena in se je vključevala v oratorijsko skupino: privla-
čilo jih je don Boskovo ljubeznivo ravnanje ter lepe in uspešne besede, ki jim jih
je znal povedati. Zdelo se je, da so gledali Božjega Odrešenika, ki je ponavljal:
Pustite male k meni! Veliko se jih je priključilo za ves dan, so z njimi kosili, se
zabavali, opravljali pobožne vaje in se proti večeru vračali domov. Drugi se spet
niso mogli ločiti od novih prijateljev in so šli zvečer z njimi spat. Več kot eden
se je od postojanke do postojanke več dni družil z njimi in si našel prenočišče
v kakem seniku, če ni bilo prostora v hiši. Nekateri so nadaljevali pot vse do
Turina, in ko so bili tam, se niso več hoteli vrniti domov.
»Tako je don Bosko, piše kanonik Hiacint Ballesio, »na teh idiličnih izletih op-
ravljal svoj ribolov. Lovil je po tistih naseljih dečke, jih vezal nase z namenom, da
bi iz njih naredil orodje svojih svetih zamisli. Za to je imel izredno prefinjen čut in

48.6 Page 476

▲back to top


476
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ravnanje.« Tega so bili deležni zlasti njegovi notranji gojenci. Ti so kar tekmovali,
da bi mogli biti na tistih dolgih izletih ob njem in mu odpreti svoje srce. V tesni
duhovni povezanosti, s katero so bili nanj navezani, mu niso prikrivali ničesar,
kar so storili, mislili, videli in slišali. Včasih je uporabil ves čas, da se je pogovarjal
z enim samim dečkom. Njegov pogovor se je skoraj vedno sukal okoli poklica in
o načinu, kako naj ga spoznamo. »Modrost previdnega je v tem, da razume svojo
pot, bednost norcev pa je prevara,« se pravi, da krene s prave poti zaradi strasti,
nečimrnosti in svetnih skrbi. Tako beremo v Pregovorih (14,8).
Koliko ljubeznivih dogodivščin bi lahko navedli! Neki duhovnik nam je pri-
povedoval, kako ga je don Bosko v času njegovega prvega leta klerikata, potem
ko je poslal celotno druščino pred seboj v Passerano h grofu Radicatiju, zadržal
pri sebi, da bi ga spremljal, dokler tudi on sam nekaj ur pozneje ne bi prišel tja.
Ko sta prišla na vrh nekega griča, mu je don Bosko povedal, da veliko njegovih
dečkov hodi po poti čednosti, vendar jih je le malo takih, ki bi hoteli ostati v
oratoriju.
Tedaj je klerik hotel izrabiti priložnost in ga je vprašal: »In bom jaz vedno
ostal v Družbi?« Potem pa, ko je videl don Boska zatopljenega v globoke misli in
ni odgovoril, dodal: »Povejte vsaj to, ali bom ostal vedno dober?«
Tedaj mu je don Bosko smehljaje se odgovoril na obe vprašanji: »Da, da.«
Don Boskova misel se je obrnila na veliko potrebo dobrih sodelavcev za
njegovo ustanovo. Poleg vsega pa je bil zelo previden, preden je koga povabil, če
ni bil prepričan o njegovem poklicu. Še več, če je spoznal, da je bil kateri izmed
fantov poklican v večjo Božjo slavo kam drugam, se ni obotavljal povedati mu
to. Tako je 28. oktobra 1860 povedal don Ruffinu: »Klerika Duino in Becchio
nista poklicana, da bi ostala pri nas. Njun poklic je, da postaneta dominikanca.
V tem smislu sem jima svetoval. Razmislila sta o tem, vendar jima predlog ni
ugajal. Potem sem Duina priporočil in izročil njegovemu škofu, ki ga je rade
volje sprejel v semenišče v Pinerolu.
Tistim, ki so ga prosili, da bi smeli ostati pri njem, je včasih naložil kako
preizkušnjo.
V času nekega izleta je Hieronim Suttil prosil, kakor že večkrat, da bi ga don
Bosko sprejel med salezijance. Don Bosko mu je odgovoril:
– Toda kako se boš mogel podvreči odpovedim, ponižanjem in pomanjka-
nju, ki jih mora znati prenašati vsak salezijanec?
– Podvrzite me preizkušnji, je odvrnil fant, in boste videli, ali sem sposoben
vse prenesti.
– Rečem ti, da preizkušnje ne boš prestal.

48.7 Page 477

▲back to top


BiS 6 — 55. poglavje
477
– Postavite me na preizkušnjo.
– Prav, prijel te bom za besedo, je dodal don Bosko.
– Sprejemam izziv.
Od tistega trenutka mu don Bosko ni več omenil izziva. Toda pri svojem
obisku pri dobrotnici grofici v Buttiglieri, kjer je prebil cel dan, ga je postavil na
preizkušnjo.
V prekrasni sobani je bila pripravljena sijajno okrašena in z vsemi dobrota-
mi obložena miza za ugledne goste. Mladi Suttil, odličen pianist, je tako dovrše-
no zaigral nekaj izredno težkih skladb, da so ga vsi občudovali.
Prišla je ura kosila. Večina druščine je imela pripravljeno kosilo v jedilnici
v pritličju.
Suttil je bil navajen, da je sedel k častni mizi. Don Bosko ga je dal poklicati
k sebi in mu dejal: »Poslušaj, rad bi, da bi mi ti, ki si pameten, naredil majhno
uslugo. Pojdi dol in asistiraj fante. Reci jim, da naj jedo po mili volji, vendar pa
naj ne storijo ničesar čez mero in nikakršnih izgredov. Če si ti pri njih, sem jaz
bolj miren. Ti boš kosil z njimi.
Suttil ni odvrnil besede in šel dol. Bil je resno zamišljen. Sedel je za mizo.
Toda kaj kmalu je vstal in se začel sprehajati med mizami, kjer so sedeli fantje
in veselo jedli. Nadvse se je trudil, da bi se kazal miren. Toda ko ni mogel več
skrivati žalosti in užaljenosti, ki sta ga grizli, je šel na dvorišče in se tam sam
samcat sprehajal.
»Kaj roji Hieronimu po glavi? » so se vpraševali fantje. »Se slabo počuti? Se
mu je kaj pripetilo? Čisto drugačen je kot sicer.«
Po kosilu je don Bosko z drugimi gospodi prišel med fante, ki so mu po-
vedali, kako Hieronim ni nič jedel in da je ves žalosten. Don Bosko je stopil k
njemu in mu dejal: »Dragi moj, kaj ti je? So te mogoče tovariši užalili? Se ne
počutiš dobro?«
Suttil ni nič odgovoril. Toda po še nekaterih don Boskovih vprašanjih se
je prisilil in takole odvrnil: »Odkritosrčno vam povem: ko sem videl, da sem
izključen iz skupnosti vaših sogovornikov, sem se čutil močno prizadetega.
»Ah,« je vzkliknil don Bosko, »ali mi nisi rekel, da naj te postavim na preiz-
kušnjo?«
Tedaj je fant dvignil oči, ki jih je do tedaj povešal k tlom, pogledal don Bosku
v obraz in se začel smejati:
»Če bi mi povedali, bi bil pozoren in bi se postavil v bran,« je odgovoril.
»Ti si pa pravi! Če bi to vedel, ne bi bila več preizkušnja.«
»Imate prav.« Fant se je zasmejal in bil kakor vedno zelo ljubeznivo prijazen.

48.8 Page 478

▲back to top


478
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Fanta niso sprejeli v Družbo. Odšel je v Francijo in se šele po dolgih letih
vrnil v oratorij. Umrl je med salezijanci.
Tudi tega leta 1860 se je don Bosko ob vrnitvi iz Becchov, potem ko je obi-
skal dragi grob v Mondoniu, ustavil v Chieriju, kjer je pripravila kosilo ugledna
gospodična Pozzo. Od tu je poslal v Turin Pavla Albera s spremljevalcem z naro-
čilom don Alasonattiju, da druščina tistega večera ne bo prišla v oratorij.
Po kosilu je v spremstvu godbe in fantov nadaljeval pot po že poznani po-
krajinski cesti proti Turinu. Toda malo pred Madonno del Pilone in od Pada je
krenil na desno in se napotil v Pino Torinese. Tukaj je pastiroval župnik don Ja-
kob Aubert, na katerega ga je vezalo staro prijateljstvo. Vse od 1845 je hodil tja
opravljat dušnopastirsko službo in tam odkril veliko poklicev, ki jih je usmeril v
cerkveno službo. Tam je spoznal dečka Del Mastra, ki ga je poslal v Cottolengo
med tommasine, ki jih je bilo takrat samo deset; iz Del Mastra je zrasel svet in
učen župnik.
V Pinu je živela tudi družina Ghivarello, katere sin Karel je bil že več let
gojenec oratorija. Pogosto so se Karlovi tovariši na poti v Chieri za kratek čas
ustavljali pri njegovi družini, kjer so bili vedno gostoljubno sprejeti. Med mno-
gimi prijatelji, ki jih je don Bosko poznal v tem kraju, je bil tudi star bogat kmeč-
ki posestnik. Ta je bil zaradi nesporazuma ob nekih besedah, ki jih je štel sebi
v sramoto, jezen na župnika. Pretrgal je vsako zvezo z njim in se izogibal vsake
priložnosti, da bi z njim govoril. Don Bosko je že dalj časa razmišljal, kako bi
ta dva človeka spravil med seboj. Sedaj ga je ta človek, sicer trdovraten, pa ne
hudoben, povabil, da bi s svojimi fanti prebil en dan pri njem in ga obiskal. Don
Bosko je povabilo z veseljem sprejel in koval svoje svete načrte. Možakar je ves
vesel pripravil obilno večerjo, fantje so igrali in pripravili gledališko predstavo.
Tudi prenočili so tam. Don Bosko je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi
si pridobil naklonjenost tega človeka. Večkrat je napeljal pogovor na potrebo,
kako je treba znati živeti v miru z vsemi ljudmi in biti do njih dobrodušen. Mo-
žakar je zagotavljal, da odpušča župniku žalitev, vendar noče z njim imeti več
nič skupnega. »Torej,« je don Bosko dejal, »kako dolgo še hočete tako naprej
živeti? Saj ste že na robu groba. Mar se hočete predstaviti pred Božjim sodnim
stolom s takim sovraštvom? Zakaj se nočete spoprijateljiti z župnikom, ki je
sicer dober človek in ki vas zelo ceni in vedno govori o vas najboljše?« Toda vse
je bilo zaman. Možakar ni dopuščal nikakršnih razlogov.
Ko je don Bosko naslednjega dne zapuščal njegovo hišo, je svojega gosti-
telja povabil, da bi ga malo pospremil. Toda ne da bi se ta dobro zavedel in se
mogel izmakniti, je napotil svojo druščino k župnišču s pretvezo, da bi, kakor

48.9 Page 479

▲back to top


BiS 6 — 55. poglavje
479
je bilo primerno, župniku zaigrali podoknico. O prihodu so obvestili župnika, ki
je takoj prihitel don Bosku naproti in ga povabil v župnišče. Možakarju ni bilo
do tega, vendar se ni mogel izogniti preljubeznivemu povabilu. Sredi veselega
odobravanja je vstopil in bil nadvse ljubeznivo sprejet. Župnik je prinesel dobro
vino in prosil možakarja za njegovo prijateljstvo. Ta ob takih prošnjah in po-
novnem don Boskovem vztrajanju ni mogel nasprotovati. Pomiril se je s svojim
župnikom in bil tako bogato poplačan za gostoljubje, ki ga je izkazal don Bosku.
Proti večeru se je vesela druščina vrnila v oratorij.

48.10 Page 480

▲back to top


56.
poglavje
Spremembe v spalnicah – Novi pogoji za sprejem dijakov – Prevzem hiše
Filippi in njen opis – Lesen most – Različni razlogi za sprejem v oratorij;
don Boskovo povabilo; uslišana molitev; zvon ZDRAVA MARIJA in tolažljiv
glas – Usodne in spodbudne zamisli dveh fantov – Mati Božja Marija in dar
spomina – Izpiti in ocene klerikov – Slovesno branje pravilnika oratorija
– Začetek šolskega leta in uvodni nastopi učiteljev – Spričevala z ocenami
trimesečja – Dvoje opominov klerikom
V oratoriju se je vse pripravljalo, da bi bolj slovesno kot druga leta začeli
novo šolsko leto 1860/61.
V spalnici je bilo treba stvari urediti in zlasti izenačiti postelje fantov, kajti
nekateri so spali na posteljah, ki so jih pripeljali s seboj od doma, drugi pa na
zložljivih ležiščih. Nekateri so imeli slamnjačo ali žimnico položeno na lesene
oziroma železne konjičke. Nekateri so se zadovoljevali kar s slamnjačo na tleh.
»Oseba, ki je dala povod za tako obnovo, je bila gospa Ropolo,« piše Jožef Reano,
»mati enega izmed gojencev. Ko je prišla v oratorij in je srečala don Boska, je,
potem ko je govorila o svojem sinu in njegovem učenju, izrazila odkritosrčno
svoje mnenje:
»Don Bosko, videla sem postelje v spalnicah. Ena je slabša od druge. Zakaj
ne nakupite železnih postelj?«
Don Bosko je odgovoril: »Kakor hitro bom zadel glavni dobitek na loteriji,
bomo priskrbeli železne postelje za vse spalnice. Štiristo bi jih bilo premalo in
izdatek bi bil prevelik.«
Toda nekaj tednov po tem pogovoru je don Bosko naročil gospodu Chiusa-
niju, ki je imel svojo kovaško delavnico blizu vodnjakov sv. Barbare, da naj vsak

49 Pages 481-490

▲back to top


49.1 Page 481

▲back to top


BiS 6 — 56. poglavje
481
teden naredi in pripelje v oratorij dvajset železnih postelj, vse dokler ne bo vsak
gojenec imel svojega novega ležišča. V nekaj mesecih se je izpolnila želja gospe
Ropolo. Don Bosko torej ni zadel glavne nagrade na loteriji, temveč na loteriji
Božje previdnosti. Postelje so bile plačane.
Ta sprememba v spalnici dijakov je zahtevala od don Boska preoblikovanje
pogojev za sprejem fantov, ki so hoteli v oratoriju opravljati svoje šolanje. Ker
je bilo prošenj zelo veliko in je bil potreben čas za preverjanje položaja in na-
mena staršev ter sposobnosti dečkov – tako v moralnem kot umskem pogledu,
je bilo treba postaviti za prva dva meseca določeno vsoto za sprejem v oratorij.
To je bila nujno potrebna določba, ki je preprečila, da bi živeli na račun javne
dobrodelnosti tisti, ki si tega ne bi zaslužili. Toda don Bosko je v svoji krščanski
ljubezni znal marsikaj spregledati.
Pogoje so sestavili in izdali v tisku:
ZA ROKODELCE
1. Biti morajo sirote po očetu in materi.
2. Stari morajo biti najmanj 12 in ne več kot 18 let.
3. Biti morajo revni in zapuščeni.
ZA DIJAKE
1. Imeti morajo končano ljudsko šolo in hoteti vstopiti v gimnazijo.
2. Morajo se odlikovati v moralnosti in nadarjenosti.
3. Dva meseca morajo kot v času preizkušnje plačevati 24 frankov mesečnine. Pozne-
je se bo mesečnina določila v posebnem dogovoru.
SPLOŠNA PRAVILA
1. Najstrožje je prepovedano, da bi gojenci hranili denar pri sebi. Kdor ga ima, naj ga
izroči hišnemu prefektu, ki mu ga bo na utemeljeno zahtevo izročil.
2. Vsako vsoto, naj bo določena v kateri koli višini, je treba plačati za vsako trime-
sečje vnaprej.
Zavod bo vsakemu dal na voljo železno posteljo in slamnjačo. Za vso drugo obleko in
posteljnino morajo poskrbeti gojenci sami, razen če dokažejo svojo nesposobnost zaradi
revščine.
Medtem je že prešla na don Boska lastnina hiše, ki mu jo je prodala druži-
na Filippi. Sestavljalo jo je nepravilno štirikotno zemljišče, ki ga je od oratorija
ločil visok zid. Na južni strani je stala dolga lopa ob Vii Giardiniera, koder so se
na vzhodni strani odpirala velika vrata za vozove. Na strani, ki je sestavljala kot
s tem vhodom, so stali hlevi s seniki, kjer je prenočevalo veliko potepuhov, in
nato še del zidu. Na severni strani, nekako vzporedno z zavetiščem, je stala dvo-

49.2 Page 482

▲back to top


482
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
nadstropna hiša, v katere pritličju je bila svilarska delavnica. Hiša je bila dolga
35 m, široka 7 in pol in visoka kakih 11 m. Dvoje kril iste višine, dolgih po 13 m,
se je ob koncih vzpenjalo vzporedno v dolžini 8 m proti jugu in zapiralo mejno
dvorišče, ki ni bilo daljše od 9 in pol metra. K temu dvorišču se je prišlo po dveh
poteh, obdajanih z živo mejo.
Od te nove pridobitve pa je don Bosko lahko uporabljal samo zadnje nad-
stropje, ki ga je namenil za spalnice, kajti druge sobe, lopa in seniki so bili na-
seljeni še s prejšnjimi najemniki, dokler se ne bi iztekla pogodba. Lopo, senik in
dvorišče je uporabljal neki gospod Visca. Zato še eno celo leto niso podrli zidu,
ki je ločil obe posesti. Ker je med eno in drugo stavbo bilo 7 m daleč, so za drugo
nadstropje zgradili lesen most, pod katerim je cesta vodila na travnik za poslo-
pji. Ker je hiši ločilo 7 m razdalje, kakor da bi šlo za morsko ožino, so gojenci
imenovali to hišo Sicilija, ker je bila ločena od glavnega poslopja, Apeninskega
polotoka.
Mnogi fantje so bili prepričani, da jim je Bog sam v svoji očetovski dobrot-
ljivosti pripravil to zatočišče; druga skupina je menila, da jih je sem pripeljala
blažena Devica Marija, rekli bi tako, da jih je prijela za roko in sama vodila;
nekaj pa jih je bilo v oratoriju zaradi čudovitega povabila don Boska in Ma-
rije in so se zato imeli še prav posebej za njene dolžnike.
Začenši pri teh zadnjih bomo opisali dogodek, ki se je v teku let sto in stok-
rat na različne načine ponavljal in nam ga je pripovedovala neka dobra mati.
Gospa Roza Rostagno, rojena Masino, je 1860 prišla iz Pinerola v Turin
s svojim petnajstletnim sinom po imenu Severinom. Ko je končala opravke v
mestu, je prišla v oratorij, da bi spoznala don Boska. Bila je vsa navdušena nad
njegovo ljubeznivostjo, ko je poklical k sebi Severina in mu povedal na uho ne-
kaj skrivnega, kar je čudovito delovalo. Mati je bila malo oddaljena in ni mogla
slišati, bila pa je začudena zaradi učinka besed pri svojem sinu. Bil je kakor
prevzet, magnetiziran. Oba sta zapustila oratorij vsa srečna, da sta videla don
Boska.
Sin je svojo skrivnost ohranil zase in je ni vse do groba razodel nikomur.
Niti mati ni mogla iz njega ničesar izvleči.
Don Bosko je ob slovesu rekel Severinu: »Piši mi kdaj in jaz ti bom odgovo-
ril.« Fant si ni upal pisati. Bil je bolehen in malo zaostal v šoli in je zardeval že
ob misli, da bi pisal.
Mati pa ga je spodbujala, toda on se je obotavljal, čeprav je dejal, da bi imel
toliko stvari pisati don Bosku. Mati je tedaj sklenila pogovor in dejala: »Predsta-

49.3 Page 483

▲back to top


BiS 6 — 56. poglavje
483
vi si, da stojiš pred don Boskom, in napiši mu to, kar bi mu hotel povedati.«
Severin se je končno vdal in pisal don Bosku pismo. Ta pa mu je odgovoril:
Predragi sinko!
Tvoje pismo me je zelo razveselilo. Če si ti občutil neizmerno radost tisti kratek tre-
nutek, ko sva bila skupaj in sva izmenjala le nekaj besed, kaka radost naju čaka, ko bova
z Božjo pomočjo živela vedno skupaj v nebesih v polni sreči in bova enoglasno slavila
najinega Stvarnika vso večnost!
Pogum torej, dragi sinko, bodi trden v veri, rasti vsak dan v strahu božjem. Čuvaj se
slabih tovarišev kakor strupenih kač, sprejemaj sveti zakrament spovedi in obhajila, goji
pobožnost do Device Marije in boš gotovo srečen.
Ko sem te zagledal, se mi je zdelo, da sem v tebi videl nakazano znamenje Božje
previdnosti. Za zdaj ti tega še ne bom povedal. Toda če me boš prišel drugič obiskat, bom
govoril bolj jasno in boš razumel pomen določenih besed, ki sem ti jih takrat povedal.
Bog naj tebi in tvoji materi podeli zdravja. Moli zame, ki te imam iz vsega srca rad.
Tvoj vdani duh. JANEZ BOSKO
Turin, 5. septembra 1860
Uglednemu mladeniču gospodu Severinu Rostagnu, dijaku, Via del Pino, hiša Valetti,
Pinerolo
Ko je Severin prejel to pismo, je bil ves neučakan, da bi obiskal don Boska,
toda mati, ki je imela veliko opraviti, je odlagala obisk. Končno je fant na pred-
večer praznika sv. Severina dejal svoji materi: »Pokloni mi dar za moj god in me
popelji k don Bosku.« Mati mu je ustregla. Naslednjega dne sta šla v Turin, fant
je dolgo govoril z don Boskom, ki je na koncu prosil mater, naj bi njemu zaupala
sinovo vzgojo. Zapletlo se je, toda vse je rešilo naslednje pismo:
Predragi v Gospodu!
Če si kot dober vojak sposoben plačevati redno mesečnino, kakor je to pri Muriani,
ti jo bom odpustil in bo tvoja mati imela samo izdatke za knjige in obleko. Glede osebne
opreme povprašaj tiste, ki so že bili pri nas.
Če ti je tako prav, pridi hitro in skupaj bova delala v korist tvoje duše.
Bog naj te blagoslovi. Imej me za vdanega v J. K.; duh. JANEZ BOSKO
Turin, 29. oktobra 1860
Fant je prihitel v oratorij.
Tem povabilom so se pridružili navdihi Device Marije.
Štiriindvajsetletni Henrik Bonetti, doma iz Caprina v pokrajini Bergamo,
je moral sleči duhovniško obleko, ker mu je težka ovira preprečila pot do du-
hovništva. Moral si je služiti kruh z delom svojih rok, zaradi česar je prišel v

49.4 Page 484

▲back to top


484
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Turin in tam dobil delo. Toda nekdanje želje so bile v njem še vedno žive. Dru-
ščina brezvernih in pokvarjenih, s katerimi je moral živeti skupaj, dolžnost, da
je moral delati tudi ob prazničnih dneh, in težave, na katere je naletel pri izpol-
njevanju pobožnih vaj, so mu grenile življenje. Ker je bil cel teden do zadnjega
zaposlen, je izrabil kake pol ure prostega časa za to, da je šel v cerkev Marije
Tolažnice in prosil svojo predobro Mater, da bi mu pomagala najti način, kako
bi se obvaroval pred nevarnostmi sveta.
Mati Božja Marija je uslišala njegove goreče prošnje. Nekega nedeljskega ve-
čera, ko je bil bolj kot po navadi žalosten, je šel na sprehod po drevoredu ob cesti
v bližini oratorija. Kar nenadoma je zaslišal glasno, veselo in nejasno kričanje
dečkov. Za trenutek se je ustavil pred cerkvijo sv. Frančiška Saleškega, sklonil gla-
vo in globoko užaloščen dejal: »Kako morajo biti srečni ti dečki!« Ko je vprašal
neko mimoidočo osebo, kaka ustanova naj bi bila to, od koder prihaja tako veselo
razpoloženje, mu je bilo rečeno: »To je don Boskov oratorij.« Takoj je vstopil, se
predstavil don Bosku, mu odprl svoje srce in povedal, da mu težko stanje njegove
družine onemogoča plačati mesečnino v semenišču. Bil je sprejet in kmalu zatem
se je pridružil srečnim prebivalcem oratorija. Po nekaj mesecih je izrazil željo, da
bi mogel za vse življenje posvetiti svoje delo tej ustanovi.
Don Bosko, ki je v njem kaj kmalu odkril krepostnega fanta in sposobnega
za učenje, mu ni odpustil samo celotne mesečnine, temveč mu je v breme hiše
priskrbel vse potrebno: obleko, knjige in drugo.
Henrik Bonetti je bil pravi zaklad za oratorij. Bil je posvečen v duhovnika in
vedno je vsem pripovedoval o veliki milosti, ki mu jo je izprosila Devica Marija.
Neki drug fant, enake starosti kot Henrik, pa iz druge pokrajine, je nekemu
duhovniku izrazil željo, da bi vstopil v kak red ali redovno družbo, vendar iz
raznih razlogov ni našel nobene, ki bi mu popolnoma ustrezala.
»Prav,« mu je odvrnil duhovnik, »Devica Marija te ima tako rada, da bo, če
ne najdeš ustreznega reda ali redovne družbe, poskrbela, da bo ustanovljeno
nekaj takega, kar bi ti bilo po volji. Boš videl, da se bo to, kar ti pravim, tudi
uresničilo.«
Nekega prazničnega dne je ta fant, ki si je zares želel spoznati Božjo voljo
o svoji prihodnosti, šel molit rožni venec pred Marijin oltar v svoji vaški cerkvi.
Prosil je presveto Devico Marijo razsvetljenja za spoznanje svojega poklica.
Ko je legel spat, je zjutraj v polsnu, ko je zvonilo zdravamarijo, slišal razločen
glas, ki mu je govoril na uho: »Pojdi v L... in tam boš dobil don Boska.« Fant se je
zbudil s točno napovedjo v svoji notranjosti. Že več kot enkrat je slišal govoriti

49.5 Page 485

▲back to top


BiS 6 — 56. poglavje
485
o don Bosku. Nekega dne je šel v Turin, da bi ga vprašal za svet, pa ga ni dobil.
Poznal ga je sicer kot ustanovitelja oratorija, vendar ni nič vedel o redovni družbi
sv. Frančiška Saleškega. V svojem kraju ni poznal nobenega don Boskovega prija-
telja. Zdelo se mu je bolj verjetno, da bi v svojem kraju kdaj videl papeža kot don
Boska, tako daleč so bili od sveta.
Takoj je tisti glas, ki ga je slišal, zaupal trem svojim dobrim prijateljem, ki so
mu rekli: »Kraj L... je od tod komaj uro hoda in tako boš lahko preveril to svoje
videnje.«
Fant je ubogal in se naslednjega dne odpravil v L... v spremstvu enega tistih
treh prijateljev.
Ker ni poznal župnika, se je napotil v hišo svojega starega občinskega pri-
jatelja, nekdanjega učitelja. Ta ga je nadvse veselo sprejel. Vprašal ga je po don
Bosku. Kaplan je odgovoril, da nič ne ve o njem, pač pa da župnik dobro pozna
ustanovitelja oratorija v Turinu in je v dobrih odnosih z njim. Obiskal ga je in
mu povedal, da ga je iskal v Turinu, pa ga ni bilo doma. Tedaj ga je na svoje veli-
ko začudenje slišal: »Don Bosko bo prišel sem čez en teden.«
Poln veselja se je vrnil domov. Ko je srečal druga dva prijatelja, ki sta se mu
smejala zaradi njegovega domnevnega videnja ali slišanja, sta mu že od daleč
klicala: »No, ali bo prišel don Bosko?« In fant je skupaj s tovarišem, ki ga je
spremljal, zmagoslavno odgovoril: »Da, prišel bo, prišel bo.« Vsi so se neizmer-
no začudili.
Kakor hitro je don Bosko prišel, je že bil fant pri njem. Božji služabnik ga je
pogledal v obraz in vprašal:
– Kako se pišeš? Fant mu je odgovoril.
– Kje si doma? Odgovoril mu je.
Po kratkem pogovoru je don Bosko sklenil:
– Pojdi torej z menoj v Turin.
Fant je šel takoj z njim. Naj povemo, da niti takrat niti pozneje ni nikomur
razodel tistega skrivnostnega klica, ki ga je slišal, medtem ko je zjutraj zvonilo
zdravamarijo. Ko je prišel v oratorij, je našel tisto Družbo, ki jo je mati Božja
Marija pripravila zanj in za njegove želje in kjer se sedaj čuti srečnega.
Nekaj fantov je dobilo močno tolažbo in spodbudo, ko so se znebili nekate-
rih sicer spodbudnih predstav, ki pa niso imele prave povezanosti s prvotnimi
zamislimi, in so se jim odprli čisto novi pogledi.
Neki zelo nadarjen fant, z odličnim spominom, je hodil v državne šole. Le
s težavo se je podrejal disciplini in je bil zelo malomaren v izpolnjevanju svojih
dolžnosti. Nekega večera je oče govoril z nekaterimi znanci o svojem tako malo

49.6 Page 486

▲back to top


486
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
za učenje navdušenem sinu in o denarnih težavah, ki so mu onemogočale, da bi
sina spravil v kak zavod, kjer bi dobil primerno vzgojo in izobrazbo. Tedaj so
mu sogovorniki začeli pripovedovati o nekem duhovniku v Valdoccu, kjer veli-
ko fantov z malo denarnimi sredstvi dosega izredne uspehe. Oče je ugovarjal,
da se njegov sin pač ne more podvreči takim razmeram, toda ta se je oglasil in
izjavil: »Očka, pošlji me tja in videl boš, da bom uspešen.«
Toda dečko je, potem ko je pomislil na izgubo svoje svobode in ko si je
predstavil, kako bo zaprt med štiri stene, odšel ves potrt. Ponoči pa je imel sa-
nje. Zdelo se mu je, da je na nekem dvorišču s šopom papirjev v roki in gleda,
kako veliko fantov ploska nekemu duhovniku, ki stoji na balkonu neke hiše.
Tudi on je stopil na stopnice in šel poljubit roko tistemu duhovniku.
Kak mesec pozneje je vstopil v oratorij. Popolnoma je pozabil na svoje sa-
nje. Le s težavo se je prilagodil zahtevam zavoda. Ni še videl don Boska, ki je
zaradi opravkov moral za več tednov oditi iz Turina. Nekega dne mu je eden
izmed učiteljev izročil šop papirjev, ki naj bi jih odnesel nekemu drugemu pred-
stojniku. Ko je šel po stopnicah, je zaslišal hrupno ploskanje z dvorišča. Stekel
je na dvorišče in tudi on začel ploskati in vzklikati 'živel'. Na balkonu je stal don
Bosko, ki se je vrnil s svojega potovanja. Sedaj so se uresničile sanje: isto dvo-
rišče, ista množica fantov, ista hiša, isti duhovnik in on s šopom papirjev v roki.
Tedaj so mu stopile v spomin vse nadrobnosti sanj, ki so se sedaj uresničile.
Stopil je na balkon in poljubil don Bosku roko. Ta poljub je bil kakor potrdilo
večne sinovske vdanosti, kot je pozneje v pozni starosti sam rekel, ko nam je ves
ganjen pripovedoval o svojih sanjah.
Neki drug podoben dogodek sodi tudi v to obdobje. Taisti, ki je ob tem imel
veliko zadoščenje, nam pripoveduje. »Verjetno sem bil takrat star deset let. Že
več dni sem premišljeval, kaj naj bi delal v svojem življenju. V spanju sem videl
duhovnika, ki je stal ob vratih prelepega vrta. Stopil sem tja in duhovnik me je
prijel za roko in me ljubeznivo povabil, naj vstopim: 'Bodi moder! Tu boš preži-
vel svoje življenje.' Te sanje so name napravile tako močan vtis, da sem, dobro
se še tega spominjam, več dni mislil na to, bil ves zamišljen in sem pridno hodil
v cerkev. Prešlo je že toliko let, vendar imam še vedno jasno pred seboj tisti pri-
zor. Ko sem pozneje po mnogih letih prišel v oratorij, sem videl v duhovniku, ki
me je očetovsko sprejel, človeka iz sanj. Kaj kmalu sem prepoznal, da je bil vrt
naša salezijanska družba.«
So bile to preproste domišljijske predstave, ki so se pojavile v glavah deč-
kov, ki so živeli in rasli na deželi, in so nakazovale pot, ki naj bi jih popeljala k
uresničitvi njihovega poklica? Oni jih niso imeli za prazne marnje, temveč so,

49.7 Page 487

▲back to top


BiS 6 — 56. poglavje
487
ohrabreni od takih spominov, prejeli svete redove ter leta in leta vztrajali v delu
za mladino, ki jim ga je zaupal sam don Bosko.
Eden izmed teh je bil tudi Jožef Rollini, ki je prišel v oratorij z namenom, da
bi nadaljeval študij slikarstva na Akademiji Albertina, in ki je imel pozneje sre-
čo, da je s svojim čopičem poslikal kapele in kupolo cerkve Marije Pomočnice.
Z Rollinijem je vstopil v zavetišče 6. novembra 1860 tudi Peter Racca iz Vol-
vere, star 17 let. Prinesel je s seboj tisto preproščino, ki je lastna ljudem, ki so
svoja otroška leta preživeli na podeželju in zaradi česar so se nekateri tovariši,
brez dvoma manj krepostni, tudi iz njega norčevali. Toda mladi Racca se zato ni
nikoli pritoževal, temveč je vse mirno prenašal. Njegov stalno nasmejan obraz
je pričal, da svojim zasmehovalcem ni zameril, temveč jih je imel rad in bil ved-
no pripravljen, da jim je ustregel v vsem, kadar koli je le mogel. Toda narava ga
ni obdarila z bistro glavo in dobrim spominom, in ker v domači vasi ni prejel od
svojega učitelja dobrih osnov v latinskem jeziku, se je zelo redko naučil za šolo,
čeprav se je še tako trudil. Bilo mu je zelo hudo, ker bi mu to moglo onemogočiti
nadaljnje šolanje in mu zapreti pot do duhovništva. Zato se je v ponižni in zaup-
ni molitvi zatekal k presveti Devici Mariji za pomoč. In ni molil zaman.
Ko so nekega dne v razredu pričakovali profesorja in so vsi ponavljali dano
jim nalogo, je ves vesel vstopil Racca; kot da se mu je pripetilo kaj zelo prijet-
nega. Ko ga je neki sošolec vprašal o vzroku njegovega veselja, mu je v vsej
preproščini pripovedoval, kako se mu je prejšnjo noč v spanju prikazala mati
Božja Marija in mu podarila dar spomina. Ob tej izjavi so se mu nekateri čudili,
drugi posmehovali, češ, kako more jemati za resnico, kar so samo sanje. Fant se
ni užalil niti ni ugovarjal. Ko ga je profesor Janez Francesia poklical pred tablo,
je brezhibno ponovil dano nalogo in na začudenje vseh pokazal, kako dobro se
je naučil. Od takrat naprej ni imel več težave z učenjem, začel se je celo odliko-
vati med sošolci in je kazal nadpovprečno uspešnost. Te nenadne spremembe,
tako se nam zdi, lahko pripišemo samo posebni milosti, ki mu jo je podelila mati
Božja Marija. Nikoli se ni naveličal vseh, ki so prišli z njim skupaj, spodbujati k
zaupni pobožnosti do matere Božje Marije. To še toliko bolj, ker mu je ta dar
ostal za vse življenje, kot to priča poznejši študij, ki se mu je posvetil z odličnim
uspehom. To so potrdili tudi tisti, ki so imeli priložnost, da so ga poznali od bli-
zu, med drugimi tudi profesor don Janez Garino.
O drugih čudovitih milostih, ki jih je mati Božja Marija podelila dečkom,
ki so se zatekali k njeni materinski ljubezni, bomo imeli priložnost še večkrat
govoriti. Za zdaj obrnimo pozornost našega bralca k začetku šolskega leta
1860/61.

49.8 Page 488

▲back to top


488
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Kleriki so 3. novembra prišli v semenišče k izpitom. Bilo jih je dvaindvajset.
Iz zapisnika razberemo, da sta dva dobila egregie (izredno), šestnajst optime (od-
lično), trije fere optime (prav dobro) in eden bene (dobro). Redne učitelje fantov
so ocenili za zelo dobre. Vse skupaj pa je kazalo, da literarni študij ni bil na škodo
teološkega. Začelo se je novo šolsko leto. Z vso slovesnostjo so pred vsemi prebra-
li še nenatisnjen Pravilnik hiše. Navzoči so bili vsi predstojniki z don Boskom na
čelu. V posameznih razredih so prvo uro posvetili uvodni snovi o pomenu učenja,
o sredstvih za dosego koristnega in dolgotrajnega napredka, o nujnosti in ugledu
moralnega vedenja ter o pokorščini kot odgovoru na prizadevanje učiteljev, pri
čemer niso pozabili na najpomembnejše, to je na večno zveličanje duše, ljubezen
do Cerkve, pokorščino papežu in duhovniški poklic. Najsi so govorili o čemer koli,
je bilo vse v don Boskovem duhu. Vedno so se ga s spoštovanjem spominjali. Kle-
rik Anfossi je pred svojimi učenci drugega razreda gimnazije ob koncu nagovora
vzkliknil: »Vi, dragi fantje, ste na svojo veliko srečo zbrani v zaščitni barki. V tej
hiši vam je Gospod dal očeta, svojega služabnika, za vaše varstvo. Razsvetljen od
Božje luči, vas bo varoval zlega in rešil brezna pogubljenja. S svojo svetostjo vas
bo navdušil za Boga in njegovo brezmadežno Mater. On bo iz vas naredil angele
na zemlji, vredne zmagoslavja, ki vas čaka v nebesih. Oh, vi srečneži! Toda temu
blagoslovu se mora pridružiti vaša odločna volja.«
S temi besedami je povzemal prepričanje vseh prebivalcev v oratoriju o
don Boskovih krepostih, ki je vsem gojencem jasno postavil pred oči program,
kako bi najuspešneje izrabili šolsko leto.
Spričevala, ki naj bi staršem poročala o trimesečnem uspehu njihovih ot-
rok in ki jih je don Bosko lastnoročno podpisoval, so nosila na čelu dva navedka
iz Svetega pisma. Na desni strani je stalo zapisano: Initium sapientiae timor
Domini (Začetek modrosti je strah božji, Ps 110). Na drugi pa: Quae in juventu-
te tua non congregasti, quomodo in senectute tua invenies? (Kako boš nabral v
starosti, česar nisi zbral v mladosti? – Eccl. 25,5).
Da bi ohranil v hiši dobrega duha, je tudi klerikom dal dvoje nasvetov. Prve-
ga je povzel v izreku sv. Vincencija Pavelskega: Skupnost, ki izpolnjuje pravilo
molka v določenih obdobjih dneva, gotovo zvesto izpolnjuje redovna pravila. Če
pa vsak govori, kakor se mu zljubi, se navadno ne izpolnjujejo pravila in tudi ni
reda v hiši.
V drugem pa je ponovno priporočal asistenco fantov: »Če nimate poseb-
ne naloge, pojdite v času odmora pogledat na stopnice in hodnike. Imeli boste
zaslugo, da ste rešili kako dušo.«

49.9 Page 489

▲back to top


57.
poglavje
Prošnje notranjemu ministrstvu in obrambnemu ministrstvu; odgovori
– Pomnožitev kruha – Čudežna ozdravitev – Napoved smrti pomembne
politične osebnosti – Don Bosko napove prihodnost nekaterih gojencev
Proti koncu oktobra se je don Bosko obrnil na notranjega ministra, ki mu
je na njegovo prošnjo takole odgovoril.
Turin, 1. novembra 1860
NOTRANJE MINISTRSTVO – Oddelek 5 št. 3435
To ministrstvo je prejelo spoštovano pismo duhovnika gospoda don Janeza Boska s
prošnjo, da bi prejel podporo za dobrodelno ustanovo Oratorija sv. Frančiška Saleškega v
Valdoccu, ki jo vodi on sam.
Podpisani s težkim srcem sporoča, da so možnosti tega ministrstva za tekoče leto
omejene in zato ne more ustreči prošnji, čeprav bi to rado storilo in nakazalo zaprošeno
vsoto za ustanovo, ki je vredna vsake pohvale. Vendar se veseli, da more imenovanemu
gospodu don Janezu Bosku priporočiti, da bi ob koncu leta, ko bodo naredili obračune in
dosegli kak presežek, ponovil prošnjo v korist imenovane dobrodelne ustanove. Prošnjo
naj bi ponovil še naslednja leta, seveda če bodo na tem področju presežki.
Za ministra tajnik C. SALINO
Drugo prošnjo je naslovil na obrambno ministrstvo, viteza Manfreda Fan-
tija, mestnega poveljnika.
Ekscelenca!
Duhovnik Janez Bosko, ravnatelj Zavoda sv. Frančiška Saleškega v Valdoccu, prihaja
k vaši ekscelenci s prošnjo, da bi dobil kaj obleke za uboge dečke, ki so vzdrževani v tej
hiši. Fantov je okoli štiristo in potrebujejo vsega, zlasti še obleke, da bi se zavarovali pred
zimskim mrazom.

49.10 Page 490

▲back to top


490
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Z največjo hvaležnostjo sprejemamo vsake vrste obleko, odeje, rjuhe, srajce, plašče,
telovnike, hlače, suknje in čevlje, pa naj so še tako ponošeni in strgani. Vsaka krpa, ki jo
prišijemo na drugo pri nas, da kakega ubogega fanta obvaruje pred mrazom.
S to pomočjo bi ministrstvo pomagalo tudi nekaterim fantom, ki jih je to ministr-
stvo poslalo v ta dom. Prosilec je pripravljen sprejeti še druge fante, kadarkoli bi jih vaša
ekscelenca blagovolila priporočiti.
S polnim spoštovanjem in hvaležnostjo se izrekam ponižni prosilec
duhovnik JANEZ BOSKO.
1860
Minister je ugodil njegovi prošnji.
Obrambno ministrstvo
Turin, dne 5. decembra 1860
Glavno ravnateljstvo vojaške uprave št. 7818.
Na osnovi vaše prošnje, da bi dobili obleko za vaše oskrbovance, je ministrstvo dalo
ustrezen nalog, da se iz skladišč blaga izdajo predmeti, našteti na priloženem seznamu.
Predmete lahko dvignete pri ravnatelju skladišča, potem ko boste podpisali ustrezno
sprejemnico.
Za ministra INCISA
Rabljene suknene hlače
304
Bombažni jopiči
100
Bombažne srajce
107
Pari kratkih volnenih nogavic 1000
Pari čevljev
150
Neuporabne lanene odeje 140
Ponošena siva pregrinjala
40
Potrdilo s pripisom globoke hvaležnosti je podpisal duhovnik Alasonatti,
prefekt.
Poleg obleke je bilo treba priskrbeti kruh. Fantom ga ni nikdar manjkalo,
saj je Bog poskrbel zanj tudi na čudežen način.
Petnajstletni Frančišek Dalmazzo iz Cavourja je končal šolo v zavodu v Pi-
neralu in je vstopil v razred retorike. Nato nam je on sam pripovedoval, kako je
bral Katoliško branje, ki ga je izdajal don Bosko, in se pri raznih ljudeh zanimal,
kdo bi bil ta duhovnik. Rekli so mu, da je svet duhovnik, ki je v Turinu ustanovil
zavetišče za dečke. »Tedaj sem se odločil, da bom zapustil zavod, v katerem sem
bil do tedaj, in se pridružil don Boskovim sinovom. Ko sem 22. oktobra 1860
vstopil v oratorij, so vsi moji tovariši govorili o don Bosku kot svetniku in pri-

50 Pages 491-500

▲back to top


50.1 Page 491

▲back to top


BiS 6 — 57. poglavje
491
povedovali, kako je delal izredne in tudi čudežne stvari. Med drugim mi je kle-
rik Dominik Ruffino pripovedoval, kako je don Bosko obudil nekega mrtveca,
zunanjega gojenca prazničnega oratorija zato, da ga je mogel spovedati; množil
svete hostije in kostanj; kako so zvonovi ob prihodu fantov iz oratorija, ki jih
je on vodil k Madonni di Campagna, začeli sami od sebe zvoniti itn. Vse je po-
trjevalo moje prepričanje o don Boskovi svetosti. Naj še povem, da se je moje
prepričanje še in še potrjevalo sorazmerno s tem, kolikor bolj sem ga spoznaval
in sem bil priča njegovih kreposti, poleg tega pa sem videl izredne stvari, ki jih
je Bog delal po njem. Naj zadostuje naslednji dogodek.
Pred nekaj dnevi sem vstopil v oratorij. Ker sem bil v domači hiši navajen
na dobro življenje, se nisem mogel prilagoditi skromni mizi v oratoriju in tam-
kajšnjim navadam. Zato sem pisal svoji materi, naj pride pome, ker sem se na
vsak način hotel vrniti domov. Na dan mojega odhoda sem se zjutraj hotel še
enkrat spovedati pri don Bosku. Šel sem v kor, kjer je don Bosko sredi velike
množice fantov spovedoval. Pred mašo, ki jo je navadno daroval don Alasonatti,
je bilo premišljevanje. Po maši so vsakemu fantu dali za zajtrk en hlebček.
Medtem ko sem čakal, da bi prišel na vrsto za spoved in so v cerkvi brali
točke premišljevanja, sta vstopila dva fanta, ki sta delila kruh in sta rekla don
Bosku: 'Danes ne bo zajtrka, ker nimamo kruha.'
'Kaj hočeta s tem povedati?' je dejal don Bosko. 'Kaj naj naredim jaz? Pojdi-
ta h gospodu Magri, našemu peku, in naj vam ga da.'
'Gospod Magra nam noče več dati kruha. Že včeraj nam ga ni več poslal, in
če ne bo plačano, nam ga več ne bo dal. In kar on reče, tudi naredi.'
'Bomo premislili, bomo poskrbeli,' je rekel don Bosko.
Jaz sem poslušal ta sicer polglasni pogovor in začutil, da se bo sedaj zgodi-
lo nekaj izrednega. Fanta iz kuhinje sta odšla. Tedaj sem prišel na vrsto in začel
svojo spoved. Maša je bila že pri povzdigovanju, ko se je eden izmed fantov vrnil
in ponovil: 'Maše bo skoraj konec in kaj naj damo fantom?'
'Toda ... Sitnobe sitne! Pustite me, da spovedujem, in potem bomo videli,' je
dejal don Bosko. Nato je dodal: 'Pojdite v shrambo in poberite vse, kar je tam,
zberite pa tudi vse, kar je raztreseno v obednicah.'
Oni je odšel in jaz sem nadaljeval svojo spoved. Nič mi ni bilo do tega, da
bi ostal brez zajtrka, saj sem v kratkem hotel oditi v Cavour. Komaj sem končal
spoved, se je isti fant spet vrnil in spet ponovil don Bosku: 'Maša se bo vsak čas
končala in mi nimamo kruha. Zbrali smo vse hlebčke, vendar je premalo.' Stal
je ob don Bosku, ki je mirno spovedoval, in čakal na ukaz, kaj naj naredi. Don

50.2 Page 492

▲back to top


492
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Bosko mu je dal znamenje, da naj se ne vznemirja, in dodal: 'Položite hlebčke
v košaro, potem bom prišel in jih razdelil.' Spovedal je zadnjega dečka, ki je bil
ob njem, vstal in se napotil k vratom, skozi katera so odhajali fantje iz cerkve
na dvorišče in ki so se odpirala za Marijinim oltarjem. Tukaj so delili zajtrk in
pred pragom je že stala košara s kruhom. Ko sem se tedaj spomnil vsega, kar
sem slišal o don Bosku, me je navdala velika radovednost. Zato sem prehitel
don Boska in se postavil na kraj, od koder sem mogel jasno videti vse, kar se
je dogajalo. Ko sem stopil ven, sem zagledal svojo mater, ki sem ji pisal, da naj
pride pome in me odpelje domov: 'Pridi, Frančišek,' mi je dejala. Dal sem ji zna-
menje, naj se malo umakne, in ji rekel: 'Mamica, rad bi še nekaj videl, in potem
bom takoj pri tebi.' Mati se je umaknila pod stebrišče. Jaz sem med prvimi do-
bil svoj hlebček, pogledal v košaro in videl, da je bilo kakih petnajst ali največ
dvajset kosov kruha. Potem sem se neopazno postavil za don Boska, na odlično
mesto na stopnici, in pozorno opazoval. Don Bosko je pristopil, da bi sam delil
kruh. Fantje so stopali mimo njega, prejemali kruh, mu poljubljali roko in bili
zadovoljni, da so prejeli zajtrk od njega. On pa je povedal vsakemu besedico ali
se mu ljubeznivo nasmehnil.
Vsi gojenci, bilo jih je kakih štiristo, je prejelo vsak svoj kos kruha. Ko je
bilo konec razdeljevanja, sem spet hotel natančno preveriti vso zadevo s košaro
in kruhom in sem na svoje veliko začudenje ugotovil, da je bilo v košari prav
toliko kruha kot na začetku, ne da bi ga prinesli od kod ali zamenjali košaro.
Ves iz sebe sem stekel k svoji materi, ki je ponavljala: 'Pridi, greva!' Jaz pa sem
ji odgovoril: 'Ne bom šel. Ne grem iz te hiše, ostanem tukaj! Odpusti mi, da sem
te nadlegoval in prosil, da prideš v Turin.' Potem sem ji pripovedoval, kaj sem
videl na svoje oči, in ji rekel: 'Ne morem zapustiti te svete hiše, kjer Bog tako
obilno deli svoj blagoslov in kjer prebiva ta sveti človek don Bosko.'
To je bil razlog, zakaj sem ostal v oratoriju in pozneje za to, da sem stopil
med njegove sinove.«
Nekemu drugemu čudežnemu dogodku je bil priča mladi Dalmazzo.
Dne 10. novembra 1861 se je v oratoriju zgodila ozdravitev, o kateri je na-
pisal obširno poročilo vitez Oreglia di Santo Stefano.
»Bilo je malo po šestih popoldne, ko me je eden izmed služabnikov v hiši
poklical, da je mladega obrtnika Modesta Davica, po poklicu čevljarja, napadla
slabost. Zvijal se je in krčilo ga je na postelji, kamor so ga odnesli njegovi tovariši.
Ni se mogel sleči niti prav leči. Takoj sem stopil k njegovi postelji in bil presene-
čen nad znamenji, ki jih je povzročil bolezenski napad: enkrat je kričal, potem
pritajeno tarnal, pa spet grgral in govoril besede brez smiselne povezave, ki so

50.3 Page 493

▲back to top


BiS 6 — 57. poglavje
493
prihajale iz njegovih ust skupaj s krči po vsem telesu, s katerimi je kazal odpor
do tistih, ki so stali okoli njega in ga varovali. Zdelo se je, da so ga napadi za nekaj
časa zapustili, ker je končno le dal, da so ga slekli, pri čemer pa je tožil, da ga ob
straneh, zlasti pa v noge, zelo zebe. Ko so ga položili v drugo, lepo ogreto posteljo
in ga pokrili z mnogimi odejami ter mu v bližino postavili ogrevalnik, je še vedno
tožil zaradi brezbrižnosti, češ da ga pustijo brez vsega zmrzniti. Njegove blodnje
so se nadaljevale in se stopnjevale: zmedeno je kričal in se skušal skobacati iz
postelje. Pri tem pa mu je srčni utrip skrajno padel. Okoli stoječi so razmišljali,
kakšna bolezen bi to mogla biti. Eni so menili, da je to zato, ker ves dan ni nič
zaužil, in so ga zato prijeli živčni krči; drugi so menili, da gre za gliste, ki tako rade
napadajo mlade ljudi; nekateri so sklepali na zahrbtno vročico, drugi na pritisk
krvi v glavo. Jaz moram priznati, da nisem vedel, za kaj gre, in tudi sedaj ne vem,
kaj je bilo. Bolnik je tožil zaradi hudega mraza tudi potem, ko se je nenadoma
začel zelo potiti in je bil ves premočen. Pri vsem pa je kar naprej moledoval, naj bi
mu dali piti mrzlo vodo, da bi se rešil bolečine, ki ga je mučila zdaj v želodcu, zdaj
v grlu. Toda vsa zdravila niso nič pomagala. Pretekli sta že dve uri in bolniku je
postajalo vedno slabše. Vsa hiša je bila zaradi tega dogodka razburjena. Tedaj so
menili, da bi bilo dobro, da bi omenili ime hišnega predstojnika, to je don Boska,
in ga povabili, da bi ga spovedal. To je dobro delovalo, ker je Davico tudi sredi
svojih bolečin prosil, da bi ga poklicali. V strahu za njegovo življenje sem odhitel
v cerkev, kjer bi dobil kakega duhovnika, ki bi prinesel sveto olje. O vsem sem
obvestil don Alasonattija, ki je don Bosku, ko se je proti osmi uri zvečer vračal v
oratorij, dejal: 'Če hočete videti Davica še živega, pojdite hitro, ker je pravi čudež,
da še ni izdihnil.' Don Bosko je smeje se odgovoril: 'Oh, ne! Davico še ne bo odšel.
Nisem mu še podpisal potnega lista.' Nato je v mojem spremstvu šel pogledat
bolnika. V spalnici so vsi predstojniki in nekaj fantov molili. Zdelo se je, kakor da
bi Davico že hropel v smrtnem boju. Don Bosko se je približal njegovi postelji, zrl
fantu nekaj časa v obraz, ugotovil njegov obupni položaj, se sklonil k njemu in
mu po tiho nekaj šepetal na uho, tako da nihče ni nič razumel. Potem je navzoče
povabil, da so zmolili očenaš, zdravamarijo in slavaočetu k Dominiku Saviu. Vsi so
pokleknili. Don Bosko je razprostrl roke nad bolnikom in ga blagoslovil. Fant, ki
se je do tedaj zvijal v krčih in blodil, je kar nenadoma sedel, pogledal okoli sebe,
kakor bi se zbudil iz dolgega sna, ter ves vesel in miren vzkliknil: 'Ozdravel sem!'
Potem se je obrnil k don Bosku in vprašal: 'In kaj naj storim sedaj?'
'Vstani in pridi z menoj k večerji,' je odgovoril don Bosko. Don Alasonatti
mu je hotel pomagati pri oblačenju, toda don Bosko mu je dejal: 'Ne, če hoče biti
zdrav, naj se sam uredi.'

50.4 Page 494

▲back to top


494
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Navzoči so omenili, da je fant prepoten in da v takem stanju ni pametno
vstajati iz postelje.
'Nič ne de,' je odgovoril don Bosko. 'Davico, vstani! Dominik Savio ne dela
polovične milosti. Vstani in pridi z menoj k večerji.'
Pri teh besedah so vsi razumeli, da je don Bosko Davicu šepetal na uho spod-
budo, da bi zaupal v Dominika Savia in ga prosil za ozdravitev. Jaz sem mu hotel
pomagati, da bi se obvaroval mrzlega zraka, toda don Bosko me je povabil, naj
grem z njim in rekel: 'Pusti ga, saj se lahko sam obleče.'
V večje začudenje je Davico, kakor hitro je vstal iz postelje, izbruhal vsa
zdravila, ki so mu jih dali, tako da ozdravitve ni mogoče pripisati drugemu kot
samo priprošnji svetega mladeniča Dominika Savia.
Ko se je oblekel, smo vsi veseli in zahvaljujoč Gospodu odšli na dvorišče,
kamor so prihiteli gojenci, ki so slišali, kaj se je zgodilo, da bi videli Davica. Ta
je še nosil belo spalno čepico, se pogovarjal in se z drugimi smejal. Ko je stopil
v obednico, je sedel k don Bosku, se najedel z dobrim tekom in legel v posteljo.
Drugo jutro je vstal z drugimi in bil zdrav kot prej. Bogu hvala!« Poročilo je pod-
pisano: vitez Friderik Oreglia di S. Stefano, klerik Dominik Ruffino.
Tudi Frančišek Dalmazzo je o tej ozdravitvi podal obširno poročilo. Sam
Modest Davico, ki je postal duhovnik, nam je v zadnjih letih svojega življenja
potrdil to pripoved. Svoje življenje je pripisoval živi don Boskovi veri.
Taki dogodki so pri vseh gojencih vzbujali za don Boska nenehno, spošt-
ljivo, toda pametno radovednost, zlasti še tistih, ki so pred kratkim vstopili v
oratorij. Nemalo jih je zapisovalo svoje vtise o vsem, kar se je dogajalo okoli
njih, zlasti v zvezi z don Boskom. Sam zgoraj omenjeni Frančišek Dalmazzo je
bil navzoč pri napovedi dogodka, ki ga je napovedal Božji služabnik.
Dne 11. oktobra je grof Kamil di Cavour, ministrski predsednik, v parlamentu
izjavil: »Naša zvezda vodnica je v tem, da večno mesto, ki je v dvajsetih stoletjih
obstoja v sebi združilo toliko slave, postane glavno mesto italijanskega kraljestva.
» Don Bosko je videl, da revolucija ne bo zadovoljna, dokler ne bo papežu iztrga-
la zadnje pedi njegove posesti. Nekaj večerov pozneje pa je, ne da bi namigoval
na kogar koli, izjavil, da mora leta 1861 nerazložljive smrti umreti neka visoka
osebnost, slaven diplomat. O tem naj bi govorila cela Evropa kot o zelo hudem
znamenju.
Nekateri so skušali uganiti, kdo naj bi bil ta osebnost. Navajali so najrazlič-
nejša imena, med njimi tudi francoskega cesarja. Vsi imenovani so bili v najlep-
ših letih in bi lahko še dolgo živeli. Večkrat so o tem vprašali don Boska, toda on

50.5 Page 495

▲back to top


BiS 6 — 57. poglavje
495
je vedno strogo molčal, čeprav se je jasno videlo, da je govoril zato, da bi vzbudil
strah pred Božjimi kaznimi.
Nihče pa ni mislil na grofa, ki je, čeprav krepak in star komaj 51 let, proti
koncu leta 1860 začel trpeti zaradi krvnega tlaka in včasih začel celo bloditi.
Utrujen od političnih nemirov, zbit od naporov, ki jih je moral prenašati zaradi
narodnega zedinjenja, se je zelo bal posledic revolucije, ki jo je sam podžgal.
Slišali so se celo glasovi, da bo zapustil ministrsko predsedništvo. Toda potem
ko si je opomogel, je še naprej vodil državne posle ter pri tem uporabljal in zlo-
rabljal svoja pooblastila.
Najstarejši prebivalci v hiši so bili prepričani o uresničenju te napovedi.
Kronika don Ruffina nadaljuje: »1. november. Don Bosko je bil po večerji v
obednici. Okoli njega smo stali Jarach, Costanzo, klerik Cagliero, Suttil in drugi.
Vsi so ga vpraševali, kaj bo z njimi v prihodnje. Don Bosko je odgovoril: 'Dva
izmed vas bosta postala zelo hudobna in mi delala velike preglavice. Drugi bodo
šli v svet, vendar bodo dobri kristjani, nekateri pa dobri duhovniki.' Potem je
dvignil roko, z njo krožil nad glavami in dejal: 'Eden izmed vas pa bo škof.'«

50.6 Page 496

▲back to top


58.
poglavje
Zapiski iz kronike don Ruffina – Relikvija Dominika Savia ozdravi oči
nekega klerika – Nasvet rokodelcem, naj govorijo italijansko – Mati
Božja Marija v svojih devetdnevnicah odstrani ljuljko iz oratorija – Smrt
pride, kadar se je najmanj nadejamo – Angel varuh – Devetdnevnica k
Brezmadežni – Don Boskov duh pri pridiganju in spovedovanju v vsakem
času – Pismo teologu Appendinu za misijon v Saluggi – Opomin nekomu, ki
je slabo ravnal z misijonarji – Konferenca klerikom o poklicu
in spodbuda, da bi vztrajali
Ker je snov, o kateri bomo razpravljali v tem in naslednjem poglavju, precej
različna, bomo zato, da bi ji dali določeno enovitost, sledili zapiskom z ustreznimi
datumi, kakor so zapisani v kroniki don Ruffina. Obravnavali bomo dogodke in
govore, kot so si sledili v mesecu novembru in decembru 1860. Dodali bomo ne-
kaj pojasnil in okoliščin, ki v kroniki niso omenjeni, nagovore fantom in poročila
prič, o zanesljivosti katerih ni mogoče dvomiti.
Začnimo z opisom novega dokaza varstva, ki ga je Dominik Savio izkazoval
svojim nekdanjim tovarišem iz oratorija in ki so se mu z zaupanjem priporočali.
Salezijanski duhovnik profesor Janez Garino nam je poslal podpisano naslednje
poročilo, ki ga je potrdil tudi don Bosko.
»Bilo je leta 1860. Lotila se me je tako težka očesna bolezen, da nisem mo-
gel več študirati. Prav tako so na očeh bolehali še drugi moji tovariši. Ti so se
prepustili rokam dobrih zdravnikov in ozdraveli. Tudi jaz bi moral storiti isto,
vendar se nisem mogel odločiti, ker sem slišal, koliko so ti fantje morali pretr-
peti. Tedaj sem svojo stisko potožil don Bosku, ki mi je povedal, da je don Ruova
mati, ki je živela v oratoriju, hranila svilnato krpo, s katero si je Dominik Savio

50.7 Page 497

▲back to top


BiS 6 — 58. poglavje
497
pokrival oči, ko so ga bolele. Takoj sem vprašal gospo Ruo, ali še ima tisto krpo.
Ko sem jo dobil, sem legel v posteljo, da bi si malo odpočil, medtem ko so moji
tovariši odšli v šolo. Vrgel sem se na posteljo z namenom, da bi zaspal, vendar
sem si najprej položil na obe očesi krpo iz črne svile, ki mi jo je dala gospa Rua.
Proti vsakemu svojemu upanju sem takoj zaspal in odlično spal kaki dve uri,
dokler me ni zbudil zvonec, ki je oznanil konec šolske ure. Kakor hitro sem se
zbudil, sem odstranil črno svileno krpo z oči in si jih umil z mrzlo vodo. Od
tistega trenutka sem bil popolnoma ozdravljen od očesne bolezni, kakor da mi
nikdar ne bi bilo kaj hudega. To tako nepričakovano in nenadno milost sem pri-
pisal in še pripisujem izključno priprošnji Dominika Savia, ki sem se mu ob tej
priložnosti toplo priporočal.«
Sedaj pa preidimo h kroniki.
»27. november. Don Bosko je priporočil vsem fantom, tudi rokodelcem, naj
bi v pogovoru uporabljali italijanski jezik. Potem pa je nadaljeval: 'Smo v de-
vetdnevnici Brezmadežni. Vsaka devetdnevnica v oratoriju je za kakega fanta
usodna. To je čas, ko mati Božja Marija loči ljuljko od pšenice in odstranjuje
tiste, ki so se zakrknili v hudobiji. Zavedajmo se, da lahko smrt pride v trenut-
ku, ko se najmanj nadejamo. V Turinu se je neka gospa grela ob ognju in veselo
kramljala s svojimi sorodniki. Kar nenadoma se je ogenj razširil po njeni obleki,
in čeprav so naredili vse mogoče, da bi plamen pogasili, jim to ni uspelo. Nes-
rečnica je bila v kratkem času mrtva.'«
Pogosto je don Bosko pripovedoval o takih smrtih in opozarjal, da moramo
biti vedno pripravljeni. Istočasno pa je priporočal pobožnost do angela varuha.
Angel varuh namreč ljubi tiste, ki so mu izročeni, in jih zato s slutnjami, sanja-
mi in videnji opozarja na njihov skorajšnji konec. Povedal je primer fanta, ki
je iz sramu pri spovedi zamolčal težek greh. Naslednje noči mu je angel varuh
v strašnem videnju dal vedeti, da če se ne bo spovedal tega greha, bodo zanj
nebesa zaprta in bo večno pogubljen. Kakor hitro se je fant zbudil, je že bil ob
nogah spovednika, se spovedal zamolčanega greha in je nekaj dni pozneje v
nepredvideni smrti prestopil prag večnosti.
Don Bosko je dostavil, da se tistemu, ki stalno živi v Božji milosti, ni treba
bati nenadne smrti. Prav tako naj preveč ne skrbijo tisti, ki so na tak način izgu-
bili kakega sorodnika ali prijatelja in niso mogli prejeti zakramentov za umira-
joče, če so le živeli kot dobri kristjani. Zato je ob spominu na neskončno Božje
usmiljenje in dobroto znal potolažiti družinske člane takega pokojnika.
Ko je nenadne smrti umrl grof M..., velik dobrotnik oratorija, in so bili nje-
govi domači neutolažljivo žalostni zaradi tolike izgube, so dali poklicati don

50.8 Page 498

▲back to top


498
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Boska, da bi jih potolažil. Ta je dobil vso družino neznansko potrto. Kakor hitro
je stopil v sobo umrlega, so se vsi vrgli k njegovim nogam in bridko jokali. On pa
je preprosto dejal: »Kje pa imate vašo vero? » Da bomo razumeli moč teh besed,
moramo vedeti, da je bilo pokojnikovo življenje nenehna priprava na smrt, saj
je bil vsak dan pri sveti maši in je tedensko opravljal sveto spoved. V trenutku
se je vseh polastil mir in vdanost v Božjo voljo je napolnila vse.
»Dne 28. novembra,« piše don Ruffino, »je don Bosko začel dajati cvetke za
devetdnevnico k Mariji Brezmadežni. To so bile iste cvetke kot že leta 1857. Toda
tokrat se je prva cvetka nanašala na lepo opravljanje znamenja svetega križa.
V nedeljo 2. decembra zvečer ni bilo don Borela, ki je imel nagovor za fante
v cerkvi. Don Bosko je brez priprave stopil na prižnico in imel prelepo pridigo o
potrebi, kako se je treba v mladosti posvetiti Bogu. Na kratko je razvil naslednje
misli: Tisti, ki odlaša službo Bogu, je v nevarnosti, da mu zmanjka časa, volje in
milosti.«
V vsakem trenutku je bil pripravljen pridigati, govoriti nepripravljen v ka-
kem zboru in imeti konferenco za člane salezijanske družbe, skoraj vedno ob
pol desetih zvečer. Toda k temu ga ni silila samo potreba, niti redno opravlja-
nje cerkvenih obredov, temveč velika ljubezen do Gospoda, za katerega njegovo
srce ni nikdar nehalo biti. Dokaz za to je bila lahkota, s katero je govoril o njem
tudi v okoliščinah, ki so se zdele zelo neprimerne. Naj povemo v dokaz, da so
duhovniki v hiši, zlasti predstojniki, v teku vsega njegovega življenja hodili k
njemu k spovedi. Ker niso našli drugega časa, so to storili tudi takrat, ko je od-
pravljal dopisovanje ali bil zaposlen s pomembnimi dnevnimi nalogami ali po-
tem, ko je dolgo časa sprejemal obiske. Don Bosko je, potem ko je slišal spoved,
spovedancu povedal take misli, in to s takim duhovnim pomaziljenjem, kakor
ne bi mogel storiti bolje, če bi se prav takrat vrnil od oltarja po koncu darovane
maše. »Vsak njegov govor se je tikal Boga,« je zatrjeval don Piscetta. »Nikdar
se mu nisem približal, ne da bi on govoril o Bogu in Božjih zadevah. Enako so
mi zagotavljali mnogi moji sobratje, ki so doživeli isto. Zaradi tega nenehnega
druženja z Bogom je živel ves predan v dobroto svojega Stvarnika. Od tega ga
niso mogli odvračati niti junaški napori niti utrujenost niti njegove telesne sla-
bosti.« »Še več, pripoveduje kronika, imel je navado reči: Preteklo je že petnajst
let, odkar nisem izrekel niti enega vzdiha za svoje telesno zdravje ali vzel kako
zdravilo in nisem prebil niti enega dneva v postelji.«
Tako je prav tiste dni, četudi bolehen, prevzel pridiganje v Saluggi, kjer ga
je nepotrpežljivo pričakoval dekan don Janez Fontana. Ko pa je prišel čas, da bi
izpolnil obljubo, ga je napadla taka slabost, da ni mogel iti na potovanje. Zato je

50.9 Page 499

▲back to top


BiS 6 — 58. poglavje
499
iskal kakega duhovnika, ki bi prevzel njegovo obveznost, in se obrnil na teologa
Appendinija iz Villastelloneja.
Predragi gospod teolog!
Poglejmo, ali mi morete pomagati iz zadrege.
Moral bi iti pridigat duhovne vaje v Saluggio (eno premišljevanje na dan) za Brez-
madežno. Toda moje trhlo zdravje mi onemogoča, da bi izpolnil to nalogo. Bi me mogli
vi nadomestiti? Dobri ljudje, dober župnik. Poleg tega vam pišem po nasvetu kanonika
Anglesia. Če mi boste hitro odgovorili, mi boste naredili veliko uslugo in bom bolj miren.
Tommasinu gre dobro in odlično opravlja svojo dolžnost.
Gospod naj vas vedno spremlja in imejte me za svojega vdanega služabnika.
duh. JANEZ BOSKO
Turin, 30. novembra 1860
V oratoriju so si oddahnili zaradi te don Boskove odločitve, kajti če je odšel
– zlasti pozimi – od njih, so se vsi bali za njegovo zdravje. Mraz tega letnega časa
in druge neizogibne nevšečnosti so večale neugodnosti tako pridiganja kakor
spovedovanja; zlasti še zato, ker nikdar nad ničimer ni tožil, ničesar zahteval,
čeprav je ob priložnosti vedno znal ljubeznivo dati kako opozorilo, zlasti ko je
kako hoteno pomanjkanje pozornosti žalilo krščansko ljubezen.
Kronika nam pripoveduje o nekem dogodku, ki se je pripetil tista leta. »Don
Bosko je v mesecu decembru šel pridigat misijon v neko vas v Apeninih. Pot je
bila dolga in naporna. V župnišče je prišel ves izčrpan, prepoten in moker od
snega. Župnik je bil v cerkvi, njegova sestra pa je don Boska zelo neprijazno
sprejela. Ni mu ponudila ne kozarca vina ne krožnika tople juhe. Don Bosko se
je napravil, kakor da nevljudnosti ne bi opazil. Toda ko so zvečer sedeli ob ognju
z župnikom in njegovo sestro, je začel pripovedovati dogodivščine, ki so bile
deloma smešne, deloma pa so močno vplivale na domišljijo. Tista dobra ženska,
čeprav slabe volje, je vse pozorno poslušala. Don Bosko je začel pripovedovati
o vseh mogočih stvareh, ki jih je doživel, ko je pridigal misijone v raznih kra-
jih, med drugim tudi o tem, kako so bile kaznovane župnijske gospodinje, ki
so iz hudobije, skopuštva ali iz antipatije odrekale pridigarjem tisto, kar jim je
bilo nujno potrebno. Župnikova gospodinja je povesila oči in se zamislila. Don
Bosko je nadaljeval in povedal, da so nekatere take osebe napadli močni krči in
druge težke tegobe. Ženska je pobledela in se začela tresti, kakor da ima mrzli-
co. Prišel je čas počitka in vsi so se umaknili v svoje sobe. Sredi noči pa so zasli-
šali obupni kriki iz sobe župnikove sestre. Prihitela je strežnica in našla revico,
kako jo je zvijalo in so jo mučile hude bolečine. Ko se je zdanilo, je hotela, da jo
pride don Bosko blagoslovit. Bolečine so izginile in od tistega trenutka je začela

50.10 Page 500

▲back to top


500
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ravnati z don Boskom in drugimi misijonarji, ki so prišli njemu na pomoč, tako
pozorno in velikodušno, da si nihče ni mogel želeti kaj boljšega.
Dne 3. decembra, tako nadaljuje kronika, je don Bosko zbral klerike in jim
na kratko govoril o poklicu in zlasti še o znamenjih pravega poklica, ki se kažejo
v načinu govorjenja, hoje, v obnašanju in zavzetosti v cerkvi, v ponižnosti, čis-
tosti in krščanski ljubezni.
Ob drugi priložnosti jih je spodbujal k vztrajnosti v salezijanski družbi, in
potem ko je nakazal več vidikov, pripovedoval naslednji dogodek. Slavni Liffar-
do iz ugledne plemiške družine je postal redovnik. Da bi se vadil v ponižnosti,
so ga predstojniki določili za opravljanje najnižjih del v samostanu. Nekaj let
je zvesto opravljal to službo in dajal vsem zgled velike kreposti. Toda nekega
dne ga je hudobni duh skušal v ošabnosti. Pokazal mu je velikansko nečast, ki
se je godila njegovemu plemenitemu poreklu s tem, da so mu dali opravljati
tako nizka dela. Skušnjava je postala tako močna, da se je menih odločil, da
bo odložil meniško obleko in pobegnil iz samostana. Ko so ga navdajale take
misli, se mu je ponoči prikazal njegov angel varuh v človeški podobi in mu re-
kel: 'Pridi in hodi za menoj! Liffardo je ubogal in angel ga je vodil h grobovom.
Ko je začel hoditi po tistih strahotnih hodnikih, je ob pogledu na okostnjake in
ob neznosnem smradu razpadajočih teles začutil tako velik strah, da je prosil
angela, da bi smel oditi. Toda nebeški spremljevalec ga je prisilil, da je šel z njim
še naprej. Nato se je ukazovalno obrnil k njemu in mu očital njegovo nestalnost:
'Tudi ti boš v kratkem tako gnojišče črvov in kup pepela. Pomisli zato, če moreš
biti ošaben in obrniti Bogu hrbet, ker nisi sposoben prenesti poniževanja, ki
bi ti moglo pripraviti večno krono v nebesih.' Ob tem očitku se je Liffardo za-
čel jokati, prosil je odpuščanja za svoj prestopek in obljubil, da bo odslej zvest
svojemu poklicu. Angel ga je medtem zopet privedel v njegovo sobo in izginil.
Liffardo pa je ostal zvest svojim sklepom do smrti.«

51 Pages 501-510

▲back to top


51.1 Page 501

▲back to top


59.
poglavje
Opozorila fantom, naj se ne držijo za roke – Don Boskovi sodelavci pri
pisanju in prevajanju knjig – Katoliško branje – Življenjepis duhovnika
Jožefa Cafassa, prikazan v vseh posmrtnih govorih – Učenje zemljepisa
nevernih dežel, z željo, da bi jih spreobrnili – Gledališka predstava – Don
Bosko gre v Saluggio: pridiga in spoveduje – Napoved in uresničitev
smrti nekega klerika in nekega dečka – Prikazen duše v vicah nevernemu
plemenitašu – Pismo nekega klerika iz Giavena – Cvetke za božično
devetdnevnico – Don Boskov nagovor; uslišanje Dominika Savia; dva
gojenca bosta umrla čez kak mesec; eden naših umrlih potrebuje naše
molitve – Mons. Ghilardi pridiga v oratoriju – Škofje zelo cenijo don Boska
– Don Boskovo vezilo klerikom; od mladih pričakuje, da bi vsak daroval za
vezilo eno sveto obhajilo – Voščila dobrotnikom – Sadovi vzgoje, ki so jo
fantje prejeli v oratoriju v Valdoccu
Don Ruffino nadaljuje v svoji kroniki opis najpomembnejših dogodkov.
»Dne 4. decembra je don Bosko v nagovoru po večernih molitvah fantom
prepovedal, da bi se držali za roke, razen če se dolgo niso videli. To je don Bosko
že večkrat prepovedal.
V teh dneh Turchi obdeluje šolski program pod naslovom Vidiki rimske
starodavnosti, don Rua pripravlja zgodovino, don Savio pa zemljepis.
Tudi ljudje zunaj hiše, vendar dobro podkovani v posameznih področjih, so
prihajali k don Bosku in on jim je dajal pomembne naloge za večjo Božjo slavo.
Gospodje in gospe so mu pomagali pri prevajanju njegovih del in del drugih v
razne jezike. To je razvidno tudi iz naslednjega pisma.

51.2 Page 502

▲back to top


502
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Visoko cenjeni gospod!
Končno vam pošiljam knjigo, ki mi jo je vaša uglednost dala v prevod. Že veliko prej
bi morala končati to delo, toda vrsta nesreč, ki so me zadele to leto, mi je postavila ovire,
da se nisem mogla posvetiti prevajanju. Upam, da mi boste vi, ki poznate moje težave,
odpustili mojo zamudo.
Če menite, da vam še lahko v kaki stvari pomagam, se bom imela vedno za srečno, če
vam bom mogla biti na voljo.
Vaše uglednosti ponižna in vdana služabnica KAROLINA GLORIA
4. decembra 1860
Tudi velečastiti in učeni duhovnik Jožef Frassinetti, odličen sodelavec Ka-
toliškega branja, je pripravljal za tisk dvoje dragocenih del: Biser krščanskih de-
klet ali sveto devištvo in Poslanstvo deklet; sodobne pripovedi.
Don Bosko sam pa je dal znova natisniti knjižico s posmrtnim govorom don
Cafassu v cerkvi sv. Frančiška Saleškega v oratoriju. Temu je dodal še govor, ki
ga je imel v cerkvi sv. Frančiška Asiškega. Namenjen je bil za Katoliško branje za
mesec november in december in je nosil naslov: Življenjepis duhovnika Jožefa
Cafassa, predstavljen v dveh posmrtnih govorih duhovnika Janeza Boska. Razpo-
red drugega govora je obsegal: Načela duhovnika Jožefa Cafassa. Cerkveni kon-
vikt sv. Frančiška. Njegovo apostolsko prizadevanje v ječah. Čudežna dela Jožefa
Cafassa. Skrivnost Jožefa Cafassa glede dobrodelnosti. Njegova dragocena smrt.
Pri teh delih in poleg tolikega dopisovanja ni gledal na telesno in duševno
utrujenost. Neke noči, tako piše kronika, je, potem ko je pozno ponoči nehal
pisati, vstal s stola in v napadu privida, ki mu ga je povzročil pritisk krvi v glavi,
dvignil oči. Zazdelo se mu je, da vidi v kotu sobe nekega klerika: »Kdo si? » ga
je vprašal. Brez odgovora. »Odgovori, ti pravim!« Še vedno tišina. Tedaj stopi
naprej in ga prime. Bilo je stojalo za obleko s klobukom na vrhu.
Istočasno se je ukvarjal še z drugim delovnim načrtom. S pomočjo zgodo-
vine katoliških misijonov je razmišljal o področjih, kjer so še živeli pogani. Ne-
kega dne je s klerikom Bonettijem imel tale razgovor: »Zelo bi rad, da bi mogel
poslati duhovnike, ki bi prinesli luč vere toliko divjim in nevednim ljudstvom.«
To željo je pogosto izražal vse od začetka svoje Družbe. Če bi razpolagal s pot-
rebnimi sredstvi, bi takoj začel misijonsko delo.
Vrnimo se spet h kroniki.
»Dne 6. decembra, v četrtek, je bila v oratoriju gledališka predstava. Igrali
so veseloigro Baldini. Bila sta navzoča tudi don Bosko in profesor don Matej
Picco.«

51.3 Page 503

▲back to top


BiS 6 — 59. poglavje
503
Od časa do časa je don Bosko svoje gojence skušal razvedriti z gledališkimi
predstavami. Rosminijanec don Karel Gilardi, ki je vedno zelo rad imel naš ora-
torij, je zanj napisal dve uspeli veseloigri: Pastir in Janezek. Drugo so neštetok-
rat igrali, ker so jo mladi gledalci zelo radi gledali.
Dva dni pozneje je praznik Marije Brezmadežne z veseljem napolnil ves
oratorij. Don Bosko, ki se mu je zdravje delno popravilo, se je odločil, da bo šel v
Saluggio, kamor ga je vroče vabil tamkajšnji dekan. Prišel je malo pred koncem
misijona. Don Frančišek Cerruti, ki ga je spremljal, je potovanje takole opisal:
»Decembra 1860 se je don Bosko odpravil za dva dni v Saluggio, kjer so op-
ravljali duhovne vaje. Ljudstvo ga je nadvse slovesno sprejelo in še dolgo potem
ljudje, ki so govorili o duhovnih vajah, niso mogli pozabiti don Boska in njegovega
načina pridiganja. Pravili so, da je njegova ljubeznivost in dobrohotnost, s katero
je spovedoval, ko je z neizmerno milino naslonil na svoje prsi glavo spovedan-
ca, vsakega prevzela. Mi smo, tako so pripovedovali nekateri vaščani, skušali čim
prej opraviti doma, da smo šli v cerkev in tam občudovali nebeško okolje, ki je
vsakega osvojilo s svojo ljubeznivostjo, s katero je ravnal z vsakim, ki je stopil
k njemu. Naj bo zadosti, da povemo, da je v dveh dneh, ki jih je prebil v Saluggi,
večino časa od jutra do večera prebil v spovednici. Vsi so šli k njemu, kot da bi jih
privlačila nevidna sila, in veliko izmed njih se že več let ni spovedovalo.«
V tistem času je gojence oratorija, ki niso pozabili don Boskovih besed, pre-
sunilo dvoje dogodkov.
Že zgoraj smo povedali, kako je don Bosko meseca aprila jasno napovedal
odhod klerika Alojzija Castellana v nebesa in kako ga je on meseca julija, ko je
bil ta hudo bolan, da so zdravniki obupali nad njim, obiskal, ga blagoslovil in
ozdravil. Sedaj pa don Ruffino v svoji kroniki takole pripoveduje. »V teh no-
vembrskih dneh je na svojem domu umrl klerik Alojzij Castellano.« Nato pa
dodaja: »Don Bosko je 25. novembra naznanil, da bo v kratkem umrl eden iz-
med fantov.« Nato: »Dne 13. decembra je v oratoriju umrl deček Janez Racca iz
Mareneja, star 12 let, potem ko je bil teden dni bolan in je ležal v postelji. Legel
je zaradi preprostega prehlada.«
Don Bosko je le redko opozarjal gojence na uresničitev svojih napovedi, pač
pa se je zadovoljeval s tem, da je goreče priporočal v molitev drage umrle in po-
udarjal, kako so molitve ljube Gospodu. Ob neki taki priložnosti je pripovedoval
o dogodku, ki mu ga je v francoščini opisala kneginja Di Laval-Montmorency.
Pismo podajamo v prevodu.

51.4 Page 504

▲back to top


504
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
»V Rimu, kjer so se zbirali v nekem salonu inozemski gospodje, je govor nanesel na
duhovne pojave: dvoumna videnja, preroške sanje, prikazovanje mrtvih itn.
Vsak je pripovedoval svoj primer. Brez dvoma je bila najzanimivejša pripoved grofice
R..., po rodu Poljakinje. Takole je pripovedovala.
Na začetku 17. stoletja je živel na Poljskem princ Lubomirski starega in slavnega
rodu istega imena. Velik gospod, posestnik neizmernega bogastva, z množico pažev in s
celim tropom dvorjanov zanj. Bil je zelo vpliven in njegovo ime je bilo na ustih vseh. Na
žalost je bil brez vere. Z vsem svojim znanjem se je postavil proti veri svojih pradedov in
v času, ko se je zgodilo, kar bom pripovedovala, je v nekem spisu, ki naj bi izšel v tisku,
zanikal nesmrtnost duše. To je bilo njegovo najljubše opravilo, da je z vsemi prefinjenimi
sofizmi dokazoval svoje stališče in z vso močjo svojega razuma skušal uničiti resnico, ki je
slava in zadovoljstvo človeške narave.
Nekega poletnega večera je ves utrujen od svojega dela želel dihati svež čist zrak.
Sledila sta mu dva paža. Nedaleč od gradu je dal pažema znak, naj ga pustita samega, in
se napotil v sredo polja. Na ovinku je naletel na jokajočo žensko, ki je šla za vozom, kate-
rega je vlekel konj.
– Dobra žena, kaj vas je hudega zadelo, da se tako bridko jokate?
– Gospod, mu je ženska odgovorila, imam velik razlog za jok. Ta voz pelje k pogrebu
mojega moža, ki je bil edina opora in uteha mojega življenja.
Plemeniti gospod se je ob teh besedah užalostil, segel v žep in dal ubogi vdovi par
zlatnikov, in ne da bi kaj pomislil, v smislu ljudskega načina izražanja rekel:
– Vzemite, dobra žena, ta denar in dajte darovati nekaj maš za pokojnika.
Nekaj dni pozneje je zvečer bil v svoji delovni sobi. Dvignil je pogled navzgor in zag-
ledal pred seboj moškega, za katerega ni vedel, da bi vstopil v stanovanje.
– Halo, je zaklical. Takoj so bili na mestu služabniki, ki so se mudili v sosednji sobi:
Kako je to, da ste privedli v sobo človeka, ne da bi ga naznanili?
– Koga, svetli princ? Nihče ni vstopil. Sami ste v sobi. Res je tisti človek izginil.
– Verjetno je privid mojih oči, je dejal Ljubomirski. Služabniki so se umaknili in trenu-
tek pozneje je bil moški zopet tu. – Halo, je princ zaklical drugič. Toda moški je v trenutku
izginil. Služabniki so bili vsi iz sebe zaradi gospodarjevih prividov. Vse so pripisali prevro-
či glavi gospodarja, ki je duševno preveč delal. Ta močni duh nikakor ni mogel verjeti, da
ima privide, in ga je bilo sram, če je samo pomislil na kaj takega.
Ko je tako razmišljal o prikazni, ki je nikakor ni mogel razložiti, se mu je ta pojavila
v tretje. Toda ko je hotel poklicati služabnike, mu je prikazen dala znamenje, naj tega ne
stori: Nikogar ne kličite, mu je dejala. To, kar ti hočem povedati, naj ostane samo med
nama. Jaz sem mož tiste uboge vdove, ki si ji dal denar, da je lahko dala za maše za pokoj
moje duše. Zaradi te pomoči sem v nebesih in v plačilo za tvoje dobro delo mi je Gospod
naročil, naj prenesem njegovo sporočilo, da je človeška duša neumrljiva.
Na te besede je princ vzel v roke svoj rokopis, ga pretrgal na dvoje, se resnično spre-

51.5 Page 505

▲back to top


BiS 6 — 59. poglavje
505
obrnil in postal goreč zagovornik vere, pravi svetilnik Poljske zaradi svoje kreposti in
učenih spisov in si zasluži vzdevek Salomon severa. Na dvoje pretrgani rokopis, pravi bo-
gokletni spis, ljubosumno hrani družina Ljubomirski.«
Dne 16. decembra je don Bosko prejel pismo iz Giavena, ki mu je sporočalo
o duhu, ki je preveval enega izmed klerikov, ki jih je on poslal delat v tamkajšnje
malo semenišče.
Velečastiti gospod – moj oče v Jezusu Kristusu!
Živeti in umreti, vse za Jezusa in Marijo. To je edini cilj, h kateremu so usmerjene vse
moje molitve in dejanja: živeti in umreti v Gospodovi službi in tako zagotoviti svoje večno
zveličanje ter v vsem pomagati svojim bratom, ne da bi pri tem gledal na žrtve in odpo-
vedi. Če sem v preteklosti skušal spoznati in izpolnjevati Božjo voljo, mi je od sedaj stroga
dolžnost, da to tudi delam. Duhovno vodstvo, ki sem ga vedno in v vsem dobival pri vas,
naj se, prosim, še nadaljuje sedaj in vedno.
V novi Družbi sv. Frančiška Saleškega, ki obstaja v tej hiši oratorija, se mi zdi, da je
moja duša našla mir in moje srce počitek. Prebral sem že in premišljeval pravila, vsem se
podrejam in upam, da jih bom z Božjo pomočjo izpolnjeval. To je prošnja ljubečega sina,
ki želi in prosi, da bi bil prištet med brate imenovane Družbe, če se vam zdi tako primerno
in če sem zares vreden teh dobrin. Brez dvoma zaradi svojih zaslug tega nisem vreden, to
jasno priznavam, vendar bi to mogel doseči zaradi vaše velike dobrote in naklonjenosti.
Nikar ne zavračajte prošnje nekoga, ki se vsega daruje Gospodu in se po vaših rokah po-
sveča vašim načrtom.
Ali smem torej upati, da bo Družba sv. Frančiška Saleškega v kratkem imela novega
sobrata, ki ves gori za svoje in drugih zveličanje in se ima za služabnika Božjih služabni-
kov? Ukažite, oh, oče, in bom poslušen vašim ukazom. Pokažite mi, kaj naj storim in kako
naj se ravnam, kajti popolnoma sem odvisen od vas.
V upanju, da bo moja prošnja uslišana, vam ponižno izražam svojo vdanost, in med-
tem ko vam poljubljam roko, se s čustvi največjega spoštovanja izrekam vašega uboglji-
vega sina v J. K.
JANEZ BOGGERO.
Giaveno, 15. decembra 1860
To in veliko drugih pisem so don Bosku pisali njegovi ljubljeni kleriki in
razveseljevali njegovo srce, medtem ko je on s cvetko za vsak dan devetdnevni-
ce skušal razpoložiti srca svojih sinov za ljubezniv praznik svetega božiča.
»1. Pokorščina, takojšnja v vsaki stvari, bodisi da mi je všeč ali zoprna.
2. Ponižnost v obleki, pričeski, govorjenju, poslušnosti, neprijetnih zadevah.
3. Ljubezen v prenašanju napak drugih in v obzirnosti, da nikogar ne užalimo.
4. Ljubezen v tolaženju žalostnih, v ustrežljivosti in izpolnjevanje dobrega,
kjer je le mogoče; nikomur storiti nič žalega.

51.6 Page 506

▲back to top


506
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
5. Ljubezen v opozarjanju nemarnih, v opominjanju z dobroto tistega, ki bi
govoril ali predlagal slabe stvari.
6. Ljubezen v odpuščanju krivic sovražnikom in v dajanju dobrih nasvetov,
kjerkoli je priložnost.
7. Beg pred tistimi, ki slabo govorijo.
8. Beg pred brezdeljem in zvestoba v izpolnjevanju dolžnosti lastnega stanu.
9. Spoved, kakor če bi bila zadnja v življenju.
Na dan praznika: Pobožen prejem svetega obhajila z obljubo, da se bom
pogosto obhajal.
Don Ruffino piše: »Na božični večer je don Bosko svojim fantom pripove-
doval naslednji dogodek. Nečakinja župnika v Saluggi je že več let trpela silen
zobobol. Izpadli so ji vsi zobje in dlesni so ostale odprte. Priporočila se je Domi-
niku Saviu. Dlesni so nehale krvaveti in bolečine so izginile. Nato je dejal nekaj
zelo pomembnega: 'Med vami je nekaj gojencev, ki jih čez kak mesec ne bo več.
Eden izmed njih najmanj misli na to. Poskušali mu bomo pripraviti majhen za-
vojček za na pot. Naj vam še povem, da je Castellano v nebesih, toda Racca zelo
potrebuje vaše molitve.'«
Pregledali smo smrtne zapiske oratorija in ugotovili, da sta meseca aprila
1861 umrla dva fanta, eden izmed teh dveh nenadne smrti.
Kako so obhajali božični večer in rojstvo Jezusa Kristusa, nam opisuje sam
don Bosko v pismu grofici Camburzano, ki je prezimovala v Nizzi Mare.
Velezaslužna gospa!
Prejel sem vaše cenjeno pismo, polno krščanskih misli, s katerimi bom poživil vero
najprej v sebi, potem pa tudi v dušah mojih dečkov.
Sam sem molil in povabil druge, da so molili po namenu gospoda markiza Massonija.
Njegova odločitev je sama v sebi dobra, vendar jo spremljajo trnove okoliščine. Prepričaj-
te se, ali on vidi v tem korist za svojo dušo in večjo Božjo slavo. Če se vam zdi, da je tako,
podprite odločitev, če ne, preprečiti uresničenje.
Božični praznik je bil nam vsem v veliko tolažbo. Opolnoči smo darovali tri svete
maše: prva peta, ki so jo pripravili naši pevci, sto po številu. Več kot šeststo notranjih in
zunanjih gojencev je prejelo sveto obhajilo. Pobožnost se je končala ob dveh zjutraj.
Jezus, prebogat v svojih darovih, naj zvrhano obdaruje vas, gospoda grofa Viktorja,
vso vašo družino in vse vaše prijatelje, medtem ko se poln spoštovanja imenujem vašega
vdanega služabnika.
duh. JANEZ BOSKO
Turin, 26. decembra 1861

51.7 Page 507

▲back to top


BiS 6 — 59. poglavje
507
»Dne 28. decembra, tako pravi kronika, je po kosilu nepričakovano prišel v
oratorij mons. Ghilardi, škof iz Mondovija. Bil je pripravljen, da nam bo pridigal
in dal blagoslov. V pridigi je govoril o koristnosti in dragocenosti vere. Dragoce-
nost je izvedel iz redkosti, ker je osemsto milijonov ljudi, ki vere nimajo, med-
tem ko je samo dvesto milijonov tistih, ki jo imajo, med katerimi imamo srečo,
da smo tudi mi. Obljubil je, da bo prišel v četrtek in pri nas daroval sveto mašo.
Pogosto so prihajali v oratorij škofje in prelati, ki jih je don Bosko povabil,
da so darovali sveto mašo. Poleg tistih, ki smo jih že imenovali v naših Spomi-
nih, omenja don Janez Garino teologa kanonika v stolnici v Mondoviju Andreja
Ighino, mons. Oreglio di Santo Stefano, sedaj kardinala, ki se je na poti v inter-
nunciaturo v Haagu na Nizozemskem ustavil tukaj v Turinu, mons. Janeza Petra
Solo, škofa v Nizzi Marittimi, ki je zelo cenil don Boskove kreposti. Kanonik
Anfossi je povedal: 'Mene je don Bosko kot klerika pošiljal s posebnimi naročili
k raznim škofom. Ob takih priložnostih sem se zelo čudil velikemu spoštova-
nju, s katerim so govorili o svetosti in delih Božjega služabnika. Spominjam se,
kako me je mons. D'Angennes, nadškof v Vercelliju, sprejel z izrednimi dokazi
dobrohotnosti in kako je pred večjim številom kanonikov govoril o velikih don
Boskovih zaslugah za vzgojo mladine, zlasti še za toliko duhovniških poklicev.
Mons. Lasana, škof v Bielli, moj velik dobrotnik, je od vsega začetka dobro poz-
nal njegovo ustanovo in koliko dobrega je z oratoriji naredil za zapuščeno mla-
dino. Kadar koli je prišel v Turin, je povabil don Boska k sebi ali pa je prišel v
oratorij in se pogovarjal z njim. Opuščam veliko drugih dokazov spoštovanja
škofov, ki sem jih jaz sam doživel.«
Vrnimo se h kroniki. Don Bosko je ob koncu leta osebno ali v pismih voščil
klerikom in nekaterim starejšim fantom. Našli smo nekaj takih voščil, napisa-
nih v latinskem jeziku:
Opusti že grehe in našel boš Marijo. – Zastonj išče, kdor ne išče z Marijo. –
Bolj ti Marija želi storiti dobro in te obdariti z milostmi, kot si moreš ti sam želeti.
– Poznati tebe, Devica Božja porodnica, je pot nesmrtnosti, pripovedovati tvoje
čednosti pa je pot odrešenja. »Don Bosko,« tako piše don Ruffino, »je meni oseb-
no dal 29. decembra tole vezilo: Pomagaj mi v pridobivanju duš. In jaz sem mu
veselo izročil ključ svojega srca in vse svoje zaupanje.
Dne 30. decembra je don Bosko prosil vse fante, da bi njemu za vezilo daro-
vali vsak eno obhajilo po njegovem namenu.«
Prav tako ni pozabil na novoletna voščila svojim dobrotnikom. Za pisanje
teh je porabil ves mesec. Ostalo nam je eno izmed teh pisem, naslovljeno na
gospoda grofa Pia Galleanija d'Agliano.

51.8 Page 508

▲back to top


508
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Spoštovani gospod!
Duhovniki, kleriki in dečki Oratorija sv. Frančiška Saleškega želijo svojemu velikemu
dobrotniku grofu Piu d'Aglianu srečen konec starega in milosti polno novo leto in prosijo
Gospoda, da bi razlil svoj blagoslov nanj in nad vso njegovo družino.
S čustvi globoke hvaležnosti se v imenu vseh spoštljivo izjavlja vdani služabnik
duh. JANEZ BOSKO.
Turin, zadnji dan leta 1860
Dne 31. decembra 1860 je število fantov v oratoriju doseglo približno 470.
Don Boskovo polje je vedno bolj dozorevalo. On je, ne vštevši duhovniških pok-
licev, takole ocenil uspehe, ki jih je med mladimi dosegel do leta 1860.
»Da bi lahko opredelili uspehe, ki so jih te šole, ti oratoriji in to zavetišče
do sedaj dosegli, moramo gojence razdeliti v tri skupine: poredne, raztresene,
dobre. Dobri napredujejo in vztrajajo v dobrem na zares čudovit način. Raz-
treseni, to je navajeni na pohajkovanje in lenuharjenje, tudi dosegajo kar dob-
re uspehe v svoji obrti ob nadzoru in zaposlitvi. Poredni pa nam delajo velike
preglavice. Če nam uspe, da jih vsaj malo navdušimo za resno delo, jih po navadi
rešimo. Z omenjenimi sredstvi smo dosegli uspehe, ki jih lahko takole opišemo:
1. Fantje niso postali slabši.
2.Veliko se jih je zresnilo in si zato pošteno sami služijo svoj kruh.
3.Tisti, ki so se pod nadzorom kazali nedostopne, so sčasoma dali, da so dob-
ra načela prinesla sadove.
Zaradi tega se nam je posrečilo, da nam je vsako leto uspelo namestiti pri
dobrih mojstrih in gospodarjih več stotin fantov, ki so se pri njih izučili kake
obrti. Mnogi so se vrnili v družine, iz katerih so pobegnili, in so sedaj ubogljivi
in pridni. Nemalo jih je stopilo v službo pri dobrih družinah.
V oratorij vstopi in ga zapusti približno 300 fantov na leto. Mnogi izmed
njih so sprejeti v godbo narodne garde ali v vojaško godbo. Drugi nadaljujejo
obrt, ki so se je izučili. Veliko se jih tudi posveča poučevanju in po opravljenih
izpitih ostanejo v zavodu ali gredo za učitelje v kraje, kamor jih pokličejo.

51.9 Page 509

▲back to top


60.
poglavje
Galantuomo – Razlaga napovedi iz prejšnjega letnika tega letopisa –
Napoved dogodkov – Napovedi redovnice iz Taggie.
Zadnja Speiranijeva knjiga za don Boska je bil to leto letopis, ki je nosil
naslov: Galantuomo ali piemontsko-lombardski letopis za leto 1861. Pomemb-
na je predstavitev.
Galantuomo svojim prijateljem. Napovedi iz leta 1860
Vi, dragi prijatelji, ste v teku leta 1860 bili pozorni, ali so se napovedi za leto, ki se je
pravkar izteklo, izpolnile, in me na osnovi tega ocenili kot dober ali slab letopis. Nekateri
izmed vas so celo nepotrpežljivo prosili za mojo izjavo. Imate popolnoma prav. Galantuo-
mo, ki da besedo, jo mora tudi držati. Zato mislim, da bom ustregel vsem, če vam povem,
kako so se napovedi izpolnile. Nato bom dodal nekaj stvari, ki se tičejo leta 1861.
Spomniti vas moram samo besed, s katerimi sem vam lansko leto sporočil napovedi,
ki naj bi se uresničile to leto 1860 in dokončno izpolnile v naslednjih letih. Potem ko smo
to postavili na svoje mesto, povejmo naslednje.
Lansko leto sem napovedal: letos bomo doživeli drugo vojno, ki sicer ne bo zahtevala
tolikega prelivanja krvi kakor leta 1859, bo pa poslala v pekel večje število duš. Dogajanja
leta 1860 so dobesedno žalostna uresničitev teh besed.
Doživeli bomo dvoje težkih bolezni, katerih žalostne posledice boste sami videli: ti
dve bolezni sta brezbrižnost v verskih stvareh in napredovanje protestantizma. Kdor raz-
mišlja o tem, kako daleč je prišlo zaničevanje vere, služabnikov vere, škofov, kardinalov,
papeža, bo brez dvoma priznal, da so posledice teh dveh bolezni naravnost strašne.
Dvoje uglednih osebnosti bo izginilo iz političnega življenja: to sta Veliki knez Toskanski in
knez Modenski, ki sta s priključitvijo njunih zemelj Piemontu izginila s političnega prizorišča.
Veliko mater in očetov se bo jokalo zaradi nevšečnosti, ki jim jih bodo pripravili njihovi
otroci, in bodo žalovali zaradi razprtij v njihovih družinah. Odgovor. – Trideset in več tisoč

51.10 Page 510

▲back to top


510
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
prostovoljcev, ki so šli z Garibaldijem, vpoklic moških med dvajsetim in tridesetim letom in
dva nabora v dveh mesecih potrjujejo povedano in ne potrebujejo nadaljnje razlage.
Vino se bo pocenilo, kruh pa podražil. Odgovor: – Vino, to je človeška kri, bo teklo
za majhno ceno. Nekateri cenijo, da je na bojiščih bilo ubitih ali ranjenih okoli sto tisoč
Italijanov. Zaradi njihove smrti se je zvišala cena kruha, to je vrednost človeškega telesa.
Moški so sedaj veliko bolj iskani, bodisi za vojaško službo bodisi za delo. Izdatek za voja-
škega namestnika stane štirikrat toliko kot nekoč, ko je bilo javno življenje še normalno.
Veliko dežel bo razdejano od toče. Odgovor. – Poleg mnogih ujm, ki jih je povzročila
toča, imamo še strahotno nevihto, ki je opustošila rodovitna področja od Moncalierija do
Casala, in drugo, ki je sejala strahote med Milanom in Brescio.
Eno deželo bo razdejal potres, druge pa pozeba ali suša.
To velja za prihodnje leto.
Nikar si ne mislite, da je to popolna razlaga mojih napovedi. Toda za zdaj mi ni v prid
delati še nadaljnje razlage. Mogoče se bo kdo norčeval tako iz napovedi kakor iz njihove
razlage. Jaz pa sem zadovoljen, da je moj letopis pripomogel k smehu kakega mojega prija-
telja. Povem vam pa, da so tako napovedi kakor razlaga vredne, da bi se razjokali ob njih.
Slutnje za leto 1861
Zdi se mi pametno, da za leto 1861 napovem le malo stvari. Kar pa bom povedal, bo
jasno, kratko in dobronamerno. V naslednjem letu se bodo zgodile stvari, ki bodo spra-
vile v začudenje ves svet. Toda dobri se bodo potolažili, kajti po strahotni nesreči se bo
končalo prelivanje krvi in se bo začelo obdobje miru. Hudobni pa bodo ob pogledu na ne-
predvidene dogodke in tako zelo nasprotne človeškemu pričakovanju presenečeni in bodo
morali priznati: tukaj je na delu Božji prst! Ob teh besedah bi mi vi, dragi prijatelji, radi
postavili veliko vprašanj in lahko si predstavljam, kakšna vprašanja naj bi to bila. Toda na
mojih ustnicah je obešena ključavnica, ki mi onemogoča, da bi govoril.
Da bi pa vsaj delno zadostil vaši želji po poznanju prihodnjih dogodkov, vam bom
navedel slavne napovedi redovnice iz Taggie. Prepisujem vam jih in podajam, kakor so
bile natisnjene leta 1849.
Napovedi sestre Roze Kolombe Asdente, redovnice dominikanke iz Taggie
(Umrla je v samostanu Santa Catterina 6. junija 1847. Povzetek je narejen iz poročila
škofijski pisarni v Ventimigli in natančno prepisan po predlogi februarja 1850).
Ta dobra redovnica je znala v svojem dolgem življenju tako zelo skriti svojo krepost
pod videzom norosti, da je niso imeli za nič posebnega. Vsi so jo poznali kot natančno izpol-
njevalko dolžnosti, kot človeka, polnega duha molitve, z darom solz in neizmerne priprav-
ljenosti na odpoved. Vendar je marsikatero svoje dejanje opravila v čudnih okoliščinah, tako
da je niso jemali resno in je bila pogosto skupnosti in drugim redovnicam v zabavo.
Še za življenja mons. Maggiolija je napovedala očetu Angelu Danii, dominikancu, da
bo postal škof v Albengi in da bo dokazal nedolžnost kanonika Cairaschija, ki so ga po

52 Pages 511-520

▲back to top


52.1 Page 511

▲back to top


BiS 6 — 60. poglavje
511
krivem obdolžili. Vse se je v celoti uresničilo in oče Dania je, potem ko je postal škof, to
izpričal v navzočnosti sester, kot sporoča sestra Roza Luigia, ki je tedaj bila navzoča, in
veliko drugih sester pričuje, da so o stvari slišale pripovedovati starejše.
Napovedala je še, da bo Gregorju XVI. sledil papež z imenom Pij (pobožen), ki bo tak
po svojih življenjskih navadah kakor tudi po svoji naravi. Ta naj bi izgubil papeški pres-
tol, ki bi ga pa dobil nazaj po zavzemanju Napoleona. To napoved so s prisego izpričale
mnoge osebe, ki so jo slišale večkrat. Zlasti še odvetnik Filip Ghu iz Taggie, predstojnik
samostana, ki je sestri Rozi dostikrat v šali ponavljal: »Se pravi, da bomo kmalu videli
vstati od mrtvih Napoleona?« »Vi,« tako je ona odgovorila, »nič ne veste. Kljub temu pa
boste videli, kako bo Napoleon papeža zopet postavil na prestol. Ali vidite tiso zvezdo?« je
ponavljala redovnicam in kazala na večernico, ona me spominja na bleščeč križ, ki ga bo
papež iz hvaležnosti podaril Napoleonu, potem ko mu bo vrnil njegove pravice.
Ko je Pij IX. bežal iz Rima, je mons. Dealbertis, nekdanji škof v Ventimigli, pisal, da bi
veroval napovedim sestre Roze, ko bi videl, da je Napoleon postavil papeža spet na njegov
prestol.
»Ubogi Alojzij Filip (je večkrat ponavljal), zbežal bo iz Francije in umrl na Angle-
škem. Pojavilo se bo veliko trobojnic ob papeževi zastavi, duhovnike pa bodo silili, da jih
bodo blagoslavljali. To bo znamenje, da bo kmalu zatem izbruhnila vojna. Prvi bo vstopil
v vojno piemontski kralj Karl Albert, premagan bo in prisilili ga bodo, da bo šel v izgnan-
stvo. Umrl bo na španski meji. Njemu bo sledil njegov mladi prvorojenec itn. itn.«
In potem je kot poprej o Napoleonu rekel: »Napoleonovo kraljestvo bo le kratko traja-
lo.« Ona nadaljuje: »Izbruhnilo bo velikansko preganjanje Cerkve, ki ga bodo povzročili njeni
sinovi. Nastopil bo preganjalec (imenovan antikrist, o katerem pravijo, da se je že rodil), ime-
noval se bo rešitelj Italije, pridružilo se mu bo veliko sektašev, ki bodo preganjali Cerkev z laž-
nimi gesli in s silo. Bodo pa tako prebrisani, da bodo s svojo zvijačo prevarali celo najboljše.«
Nadalje je trdila: »Papeža bodo oropali njegovih časnih posesti in ga imenovali samo
rimskega škofa. To se bo zgodilo v Italiji, kjer bo v času zelo krvave vojne proti veri veliko
mučencev.«
Ko potem govori o Taggi, dodaja: »Ne bodo vztrajale vse redovnice, toda tiste, ki
bodo ostale, bodo križane na Oljski gori (to je kraj v območju samostana) skupaj z mnogi-
mi drugimi ljudmi, ki se bodo zatekli v samostan. V teh stiskah bodo Kristusove pričevalce
hrabrili pobožni in učeni duhovniki, zlasti člani dominikanskega reda.«
Ko zatem govori bolj na splošno, znova pravi: »Nekaj škofov bo odpadlo od vere,
toda mnogi drugi bodo ostali trdni in bodo veliko trpeli za Cerkev. Anglija se bo vrnila v
edinost.«
Prav tako je še povedala, da bo Ruse opozoril papež in ti bodo postali bolj človeški do
katoličanov (Gregor XVI. je slovesno opozoril cesarja Nikolaja in mu očital preganjanje
katoličanov, kar se je pozneje zmanjšalo), in končno, da se bodo Turki spreobrnili k pravi
veri.« (Štiri in pol milijona Bolgarov, ki so turški podložniki, je prestopilo novembra 1860
v katoliško Cerkev).

52.2 Page 512

▲back to top


512
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Podobno je napovedovala (tako pravi poročilo), da »bodo ne samo redovnikom, tem-
več tudi dobrim duhovnikom zaplenili imetje, da bodo veliko plemičev vrgli v ječo in bo
vse zajel demokratični nemir. V Evropi bodo izbruhnili veliki nemiri in miru ne bo tako
dolgo, dokler se spet ne vzpostavi bela lilija, se pravi beli cvet sv. Ludvika na francoskem
dvoru, kar se bo zgodilo. Cerkev, očiščena v preganjanju, bo vstala veliko lepša, manj jih
bo po številu, bodo pa bolj goreči kot poprej.«
Dodala je, »da bodo Rusi in Prusi zanesli vojno v Italijo, da bodo spremenili cerkve
v konjušnice in da bodo v novi cerkvi v Taggi nastanjeni konji.« To cerkev so začeli prav
takrat graditi. Iz zgoraj navedenih razlogov je ona vedno zavračala gradnjo te cerkve, in
ko je redovna skupnost sklenila, da jo bo le zgradila, je dejala: »Nikoli ne bom šla k maši v
tisto cerkev.« To se je tudi uresničilo, saj je umrla nekaj dni, preden so cerkev blagoslovili.
V navedenem poročilu beremo: »Pravila je, da se bo preganjanje začelo s pregonom
jezuitov, ki pa se bodo ponovno vrnili. Znova jih bodo zatrli in ne bodo nikdar več vstali.
In končno, po silnem viharju v škodo Cerkve ne bo več drugih redovnikov kot kapucini
in dominikanci skupaj z bolničarji, ki bodo skrbeli za romarje, ki bodo prihajali v Italijo
častit mučence, ki so jih v času preganjanja ubili v Italiji.«
Proti koncu vojne, ki jo napoveduje, opisuje z zelo odločnimi izrazi: Vneli se bodo
hudi boji ljudstev proti ljudstvom, med grmenjem topov in bobnanjem bobnov. Italijo
bodo zadele velikanske tegobe. Opozarjala je, da ji je hudo, da mora prav temu narodu
prerokovati tako žalostno prihodnost. Proti razgrajačem se bodo povezale Avstrija, Rusi-
ja in Prusija, ki se bo podredila Cerkvi.
Ko napoveduje svojo smrt, pravi: »Postala bom popolnoma izsušena in skoraj pro-
zorna, kakor skelet, in bom umrla med procesijo, ki jo bodo dominikanski fratri opravljali
v nedeljo po telovski osmini.« Vse se je tudi do potankosti uresničilo.
Dostikrat je z jokajočim glasom govorila, kako mnogi grehi preplavljajo zemljo in
da bodo neizmerne tegobe prizadele Italijo; da ne more biti vesela in dobre volje in da bi
redovnice, če bi vedele to, kar ve ona, bile prav tako žalostne.
Od drugih ljudi, ki so poznali njene napovedi13, se je zvedelo, da bodo veliko duhovni-
kov v preganjanju Cerkve (o čemer je govor zgoraj) razmesarili kot vole in da bo njihova
kri napojila zlasti italijansko zemljo.
13 Vprašali smo enega izmed častitih redovnikov sv. Dominika, ki je veliko let imel opravka s se-
stro Kolombo Asdente. Zagotovil nam je, da je on osebno večkrat slišal od nje zgoraj navedene pre-
rokbe, enkrat eno, drugič druge. Ni jih povedala hkrati, temveč v presledkih. Ker se je delal, kakor
da ji ne verjame, mu je dejala: „Vi sami boste videli, kako se bodo nekatere izmed njih uresničile.“

52.3 Page 513

▲back to top


61.
poglavje
1861 – Začetek – Število novincev v Družbi – Lepo vedenje fantov – Sveto
prizadevanje – Lovci in ribiči duš – Lep don Boskov zgled – Sanje vesti: don
Cafasso, Silvij Pellico in grof Cays – Don Bosko predstavi fantom račune
s številkami – Žalosten prizor – Dobro obložena miza – Splošno vezilo –
Razmišljanja o sanjah
Novincev Družbe sv. Frančiška Saleškega je bilo na začetku leta 1861 še-
stindvajset; k njim je bilo treba prišteti še viteza Friderika Oreglia di Santo Ste-
fano. Med njimi so bili štirje duhovniki. V oratoriju sta bila še dva duhovnika in
nekaj klerikov, ki pa niso bili člani Družbe. To leto se je za don Boskove gojence
začelo z lepimi upi. Don Janez Bonetti je v svojih Petih petletkah salezijanskega
oratorija pisal takole:
Trije oratoriji v treh koncih mesta so bili polni otrok in naše zavetišče v Valdoccu ni
moglo sprejeti več varovancev. Cveteli sta pobožnost in moralnost. Tako med rokodelci
kakor med dijaki je bilo veliko fantov, ki so obnavljali življenje Dominika Savia in oživljali
čudovita, tudi nadnaravna dejanja tega našega angelskega tovariša in prijatelja. Fantje
so se ljubili med seboj kakor bratje. Med njimi ni bilo prepirov, nasprotij in sovraštva. Vsi
so bili kakor eno srce in ena duša, da bi ljubili Boga in bili v veselje don Bosku.
Bili so tako zelo zavzeti za moralno in pobožno vedenje, da se je na koncu tedna, ko so
javno brali ocene, ki so jih dajali učitelji, mojstri in asistenti, le redko slišala kaka devetka, ker
so si vsi zaslužili deset. To pomeni, da nobeden ni dajal razloga, da bi se nad njim pritoževali
zaradi pobožnosti, učenja, vedenja v šoli, spalnicah, na dvorišču in tako naprej. Devet, ocena,
ki je nakazovala samo skoraj odlično, je bila tako osovražena, da je deček, ki jo je dobil bodisi
zaradi lahkoživosti bodisi zaradi porednosti, žalostno jokal in je verjetno vse leto ni več prejel.
Res je, da je k temu tekmovanju in temu izrednemu stanju stvari pripomoglo več
izrednih dogodkov, o katerih bo razpravljal don Boskov življenjepisec, vendar pa je imelo

52.4 Page 514

▲back to top


514
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
pri tem levji delež prizadevanje don Boska samega in njegovih sodelavcev. Don Bosko je
bil med odmorom po kosilu in po večerji po navadi med nami. Včasih je stal, drugič sedel
na mizi ali tudi na golih tleh, vedno pa obdan od širokega kroga fantov, ki jih je zabaval s
pripovedovanjem veselih dogodivščin in s spodbudnimi zgledi. Včasih je spodbudil kakega
dečka, za katerega je vedel, da je bil potreben spodbude, drugič je v zaupni prostodušnos-
ti povedal besedico na uho komu drugemu. Tako so se vsako uro menjavali okoli njega
dečki, ki so tako imeli priložnost biti blizu njega ter v teku nekaj dni kakor piščančki okoli
skrbne koklje dobivali ustrezne zalogaje, ki so gojili njihovo duhovno življenje. Druge je
dal poklicati k sebi ali jih je šel sam iskat, kakor je pač vedel, da jih je bilo treba spodbuditi
k dobremu in jih odvrniti od slabega. Na štiri oči in z neizmerno dobroto jim je povedal
nekaj besed, ki so v duši obrodile sadove, dostikrat veliko večje kot cele duhovne vaje.
Ko so zvečer po večernih molitvah in končanem večernem nagovoru fantje prihajali k
njemu in mu voščili lahko noč ali mu izrazili kak dvom ali prosili za nasvet, je on izrabljal
te priložnosti za to, da je temu ali onemu povedal kako zaupno besedo, ki so jo sprejemali
kot pravi zaklad in jo zvesto izpolnjevali. Te in podobne oblike ravnanja je don Bosko uve-
del od vsega začetka oratorija, toda ko je ugotovil, kako bogate sadove prinašajo, jih je to
leto začel uporabljati še bolj pogosto in v neizmerno korist gojencev.
Don Alasonatti, prefekt oratorija in naš drugi oče, ki ni imel kot don Bosko daru bese-
de, je na drug način skrbel za koristi gojencev. Pazil je, da se v zavodu ne bi zgodila kaka
zloraba, prevzel je nalogo, da je opozarjal in karal in tudi lahno kaznoval, če prepričeva-
nje pri bolj trdovratnih in neuklonljivih ni imelo uspeha. Vendar je ta del discipline izvajal
s toliko ljubeznijo, mirnostjo in uravnoteženostjo, da so se ga bali in ne sovražili, ker je
grenkobi dodajal sladkost, odločnosti krotkost, karanju in kazni usmiljenje in dobrohot-
nost. Predvsem je mirno in pozorno vzel v pretres vsak primer, dal govoriti obdolženemu
in tam, kjer je bil zadosti opomin, ni karal, in ko je zadostovalo karanje, ni pretil in ne
kaznoval in se tako ravnal po pravilu, ki ga je dal sam Bog, ko je rekel: Veličina kazni se bo
ravnala po meri krivde. V vsakem primeru pa je dal vedeti, da ne ravna iz maščevalnosti,
temveč iz ljubezni, ne iz svojeglavosti in užaljenosti, temveč zaradi dolžnosti in za dobro
kaznovanega fanta.
Toda za potrebno in ustrezno vzgojo so v odmorih delali tudi drugi don Boskovi so-
delavci. To so bili kleriki, mojstri, pomočniki v delavnicah, asistenti in nemalo gojencev, ki
so hodili po stopinjah Dominika Savia in so bili kakor on lovci in ribiči duš. Razporejeni
na določena mesta, so se udeleževali in vodili igro na vseh koncih, in to tako spretno in
zavzeto, da so imeli vpliv celo na najbolj zavzete za zabavo. Kdor ni vedel za plemenite
cilje in namene teh fantov in klerikov, bi jih imel za ljudi, ki ne poznajo samozavesti in
dostojanstva. Dejansko pa je bilo prav narobe.
Dali so življenje odmoru, razgibavali tudi take, ki jim ni bilo mar igre: iztrgali so jih
iz njihove črnogledosti in jih navdušili za razgibano moralno in telesno življenje. Bili so
duša igre, obvladovali so položaj tako, da so bili razsodniki v nejasnih primerih ter tako
preprečevali, da bi med fanti nastal prepir, nasprotje in končno žalitev Boga. To so delali

52.5 Page 515

▲back to top


BiS 6 — 61. poglavje
515
ure in ure, in to dostikrat z lastno odpovedjo, pa vendar zadovoljni, da so mogli bolje
spoznavati fante, njihove nravi, njihove napake in se znašli v okoliščinah, da so jim rekli
besedo podpore in odrešenja.
Medtem ko so eni na tak način skrbeli za zabavo vseh, so se drugi razpršili po dvori-
šču, se ustavili pri kakem samotnem fantu, ki je stal sam zase, ga povabili, da se je pridru-
žil igri ali se šel z njimi sprehajat; vse pa s hvalevredno željo, da bi prispevali k pravemu
veselju in da bi imeli priložnost dati jim dober nasvet in jih spodbuditi k učenju, delu, po-
božnosti. Ko so se nekaj časa tako pogovarjali s kakim dečkom dijakom ali rokodelcem in
se menili – kakor pravimo – o vremenu, dežju in toči, je dobri klerik prišel na dan z vpra-
šanjem, ki se ga je tikalo čisto osebno, kot na primer: »Imaš še starše, jim skušaš narediti
veselje z lepim vedenjem in moliš zanje?« – »Kake ocene si dobil pretekli teden?« – »Koliko
časa že nisi bil pri spovedi?« – »Rad bi od Gospoda prejel posebno milost; bi hotel jutri iti
z menoj k spovedi in opraviti sveto obhajilo po mojem namenu?« – »Hočeš, da greva oba
skupaj k don Bosku? Pridi in povedal nama bo kako besedico na uho.« In tako naprej.
Iste cilje so imeli učitelji v posameznih razredih, asistenti in nadzorniki v spalnicah.
Vsak se je trudil, da je svoje gojence pripravil k izpolnjevanju dolžnosti, k redu, delu, uče-
nju, čednosti, in to bolj z ljubeznijo kot strahovanjem, bolj v skrbi za dušo kot za telo, veli-
ko bolj z vidika nebes kot v skrbi za zemeljske koristi. Po zgledu don Boska in v smislu nje-
govih priporočil so vsi želeli ohraniti in pripeljati dečke k Bogu in rešiti njihove duše. Eno
najbolj zvesto izpolnjevanih načel je bila želja, da bi Bog vstopil v srca dečkov ne samo
skozi cerkvena vrata, temveč tudi skozi vrata šole in delavnice. In to so sicer zelo spretno
in previdno skušali doseči tako, da se gojenci tega sploh niso zavedali, so pa to odločno
čutili, da je bilo veliko lepše biti pobožen in čednosten kot nepobožen in slab. Oratorij so
imeli za svoj dom in so ljubili predstojnike kakor prijatelje svoje duše.
Najbolj uspešna spodbuda pa jim je bil don Boskov zgled. Prednjačil je v
izpolnjevanju dolžnosti, v izpolnjevanju evangeljskih svetov in v gorečnosti za
Božjo slavo, tako da je mogel po pravici reči: Gorečnost za tvojo hišo me razje-
da. Don Frančišek Dalmazzo je takole pisal o njem: 'Naj omenim le to, kar smo
opazili moji sobratje in tudi jaz. V odnosu z njim smo vedno odkrili kako novo
krepost ali kaj takega, kar smo mogli občudovati in na kar prej sploh nismo bili
pozorni. Moram priznati, da v tridesetih letih, kolikor sem jih preživel ob njem,
ne le nisem v njem našel nič graje vrednega, temveč sem moral pri njem neneh-
no občudovati izpolnjevanje vseh krščanskih kreposti in bil prisiljen priznati
de visu et auditu (ker sem videl in slišal) to, kar je splošno prepričanje trdilo o
njem: on je svetnik.
Z vsem tem pa ne bi mogli razložiti razcvet tolikerih kreposti v don Boskovi
hiši, če bi računali samo na navadna sredstva, ki jih dajeta vera in zdrava vzgoja.
Bilo je še veliko drugih dejavnikov, ki so nadomeščali človeško nezadostnost,

52.6 Page 516

▲back to top


516
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
kajti samo Bog presoja srca in vidi včasih slabo tam, kjer se ljudem zdi, da vidijo
popolnost. V 1. Samuelovi knjigi beremo Gospodove besede Samuelu, ki se na-
našajo na Eliaba: »Ne glej na njegovo zunanjost, ne na njegovo visoko postavo!
Človek namreč gleda na to, kar je pred očmi, Gospod pa gleda na srce« (16,7).
In zato se je njegova dobrota na izreden način kazala sorazmerno z gorečnostjo
njegovega zvestega služabnika v želji po zveličanju duš. Na to Božjo dobroto je
mislil don Bonetti, ko je omenjal izredne dogodke, ki jih je pripovedoval don
Boskovemu življenjepiscu.
Prvi dogodek povzemamo iz kronike don Ruffina in iz spominov don Bonettija.
V treh nočeh pred koncem leta 1860 je imel don Bosko troje sanj, kakor jih je ime-
noval on, ki pa jih mi s popolno gotovostjo, ker smo videli, slišali in izkusili, imenujemo
nebeška videnja. Bile so vedno iste sanje, vendar ponovljene v različnih okoliščinah. Naš
dobri oče jih je pripovedoval zadnji večer leta 1860 zbranim dečkom in mi na kratko pov-
zemamo njegov govor:
Tri zaporedne noči sem bil na polju pri Rivalti z don Cafassom, Silvijem Pellicom in
grofom Caysom. Prvo noč smo se pogovarjali zlasti o nekaterih verskih vprašanjih, ki se ti-
čejo današnjega časa. Drugo noč smo obravnavali moralna vprašanja, kjer smo oblikovali
in reševali primere vesti, zlasti v tem, kar se tiče vodstva mladih. Ker sem že dve zaporedni
noči imel iste sanje, sem se odločil, da jih bom, če bom sanjal še tretjič, povedal svojim
dragim sinovom. In tako sem se v noči od 30. na 31. december znašel spet na istem mestu
in v družbi istih sogovornikov. Ko sem opustil vsakršno razmišljanje, sem se zavedel, da
je zadnji dan leta in moram zato po stari navadi dati vezilo ali spomine svojim dragim
sinovom. Zato sem se obrnil k don Cafassu in ga vprašal:
»Vi, ki ste moj tako velik prijatelj, dajte mi vi vezilo za moje sinove.«
On mi je odgovoril: »Počasi, prijatelj! Če hočete, da vam dam vezilo, povejte najprej
vašim fantom, da naj uredijo in poravnajo svoje račune.« Nato smo bili v veliki sobani,
sredi katere je stala velika miza. Da bi ustregel don Cafassu, sem šel poklicat fante, ki so
bili zunaj in so nekaj seštevali na listih, ki so jih imeli v rokah. Don Cafasso, Silvij Pellico
in grof Cays so sedeli okoli velike mize v sobani. Fantje so vstopali eden po eden s svoji-
mi listi v rokah. Na listu je bilo veliko seštevkov in vsak je svoj list predložil omenjenim
osebnostim. Ti gospodje so pregledali seštevke, in če so bili pravilni in jasno predloženi,
so jih vračali njihovim imetnikom. Če pa so bile številke zmešane in seštevki napačni, so
pokazali nezadovoljnost in so jih zavračali. Med prvimi so bili tisti, ki so imeli pravilne
račune, med drugimi pa z napačnimi podatki in seštevki. Med temi zadnjimi jih je bilo kar
precej. Tisti, ki so dobili nazaj odobren list, so veseli zapuščali sobano in so se šli igrat na
dvorišče, oni drugi pa so zapuščali sobano žalostni in pobiti. Zunaj pred vrati je čakala
množica fantov, vsak s svojim listom v roki. Postopek je trajal dolgo, končno pa ni bilo več
nikogar, ki bi se moral predstaviti pregledovalcem. Ko je don Bosko videl, da nekateri še
čakajo, pa vendar ne vstopijo, je vprašal don Cafassa: »In ti tukaj, kaj počnejo?« »Ti tukaj,«

52.7 Page 517

▲back to top


BiS 6 — 61. poglavje
517
je odgovoril don Cafasso, »imajo prazne liste, brez številk in zato nimajo kaj seštevati. Kaj-
ti tukaj gre za to, da seštevajo to, kar že imajo in kar je bilo že storjeno. Zato naj ti fantje
napolnijo list s številkami in nato naj pridejo, da bomo vse sešteli.« Tako se je končalo tisto
veliko izračunavanje.
Tedaj smo jaz in trije gospodje zapustili sobano in se odpravili na dvorišče. Tu smo
videli tiste fante, ki so imeli svoje račune pravilno opravljene, kako so tekali, skakali in se
izjemno veselili. Bili so zadovoljni. Ne morete si misliti veselja, ki sem ga občutil, ko sem
jih gledal.
Bilo pa je tudi nekaj fantov, ki se niso igrali, temveč so samo opazovali druge. Niso
bili nič kaj veseli. Nekateri med njimi so imeli zavezane oči, drugi so imeli okoli glave
temen oblak, nekaterim se je kadilo iz glave, nekateri so imeli srce polno zemlje, drugi
pa spet brez Božjih reči. Videl sem jih in natančno prepoznal. Še sedaj jih vidim v svojem
duhu in bi jih lahko od prvega do zadnjega vse imenoval.
Zavedel sem se, da manjka na dvorišču veliko mojih fantov. Po temeljitem razmisleku
sem si dejal: »Toda kje so tisti, ki so imeli svoj list papirja čisto bel, brez vsakršnih številk?«
Tedaj sem pogledal sem in tja in zagledal na koncu dvorišča žalosten prizor. Eden je ležal na
tleh, bled kakor smrt. Drugi so sedeli na nizki umazani klopi, tretji stegnjeni na razcefrani
slamnjači, nekateri kar na golih tleh, pa spet nekateri na kamnih. Vsi ti niso imeli urejenih
računov. Bili so težki bolniki: eni na jeziku, drugi na ušesih, nekateri na očeh. Jezik, ušesa
in oči so bili polni gomazečih črvov. Eden je imel usta vsa gnila, drugi polna blata, tretji
je iz grla razširjal neznosen smrad. Drugi nesrečneži so bolehali še za drugimi boleznimi.
Nekateri so imeli razjedeno srce, drugi gnilo in pokvarjeno. Eni so imeli rane tu, drugi tam.
Med njimi je bil celo eden, ki so ga podgane popolnoma ogrizle. To je bila prava bolnišnica.
Ko sem vse to videl, sem bil ves iz sebe. Nisem mogel verjeti svojim očem. »Kaj je ven-
dar to?« sem vzkliknil ves žalosten. Pristopil sem k enemu tistih nesrečnežev in ga vprašal:
»Ali nisi ti prav N. N.?«
»Da,« mi je odgovoril, »to sem prav jaz.«
»Toda kako to, da si v tem tako obupnem stanju?«
»Kaj hočete! To je moka iz moje vreče. Je pač tako. Vse je posledica mojih nerednosti.«
Pristopil sem k drugemu in dobil isti odgovor. V srcu me je zbodlo kakor oster trn,
vendar se je bolečina omilila ob tem, kar vam bom sedaj povedal.
S presunjenim srcem sem se obrnil k don Cafassu in ga milo prosil: »Katero sredstvo
naj uporabim, da bom ozdravil vse te uboge fante?«
»Vi veste bolje kot jaz, kaj je treba storiti,« je odgovoril don Cafasso. »Ni treba, da bi
vam jaz to pravil. Pomislite malo! Najdite odgovor!«
»Povejte vezilo vsaj za zdrave,« sem ga prosil v ponižni, pa vendar goreči prošnji.
Tedaj mi je don Cafasso dal znamenje, naj mu sledim, se približal palači, iz katere
smo stopili, in odprl neka vrata. Pred menoj se je odprla velikanska sobana, okrašena z
biseri, srebrom in zlatom, ovešena z bogatimi zavesami, razsvetljena s tisoč lučmi, tako
da moje oči niso mogle več prenašati tega blišča. Sredi te veličastne dvorane je stala miza,

52.8 Page 518

▲back to top


518
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
polna najbolj izbranih slaščic: mandolatov, velikih kakor vojaški naboji, piškotov, velikih
kakor škornji, tako da bi bil zadosti en sam, da bi nasitil kakega fanta. Ko sem to videl,
sem takoj vstal in hotel poklicati svoje fante, da bi pristopili k tisti mizi in občudovali blišč
dvorane. Toda don Cafasso me je takoj ustavil: »Počasi, ne morejo vsi jesti teh piškotov in
mandolatov. Pokličite samo tiste, ki imajo v redu svoje račune.«
Tako sem tudi storil in v hipu je bila tista dvorana polna dečkov. Stopil sem k mizi, da bi
razkosal tiste piškote in ponudil mandolate v tistem izrednem blišču. Toda don Cafasso me
je ustavil: »Počasi, don Bosko,« mi je dejal, »počasi! Nikakor ne morejo vsi, ki so tukaj, okusiti
teh piškotov, kajti niso vsi vredni, da bi jih okusili.« In pokazal mi je tiste, ki niso bili vredni.
Med temi je najprej naštel tiste, ki so bili ranjeni in jih niti ni bilo z drugimi v dvorani, ker
niso imeli v redu svojih računov. Nato mi je pokazal tudi tiste, ki so sicer imeli svoje račune v
redu, vendar imeli meglo v očeh ali srce polno zemlje ali votlo za nebeške stvari.
Jaz sem mu takoj s prosečim glasom dejal: »Don Cafasso, pustite me malo, da se po-
zanimam tudi za te zadnje. Tudi ti so moji dragi sinovi, zlasti še zato, ker je tukaj vsega
zadosti in ni nevarnosti, da bi česa zmanjkalo.«
»Ne, nikakor ne,« je ponavljal. »Samo tisti, ki imajo zdrava usta, lahko pokušajo, dru-
gi naj ne okušajo teh piškotov, ker niso ustvarjeni za te prijetnosti. Ker imajo pokvarjena
usta in polna grenkobe, se jim sladke stvari gnusijo in jih ne morejo prenesti.«
Umiril sem se, ko sem začel deliti tiste piškote in mandolate fantom, ki so jim bili na-
menjeni. Ko sem prvič vsem obilo postregel, sem začel še v drugo prav tako bogato deliti
tiste dobrote. Rečem vam, da sem čutil zadovoljstvo, ko sem videl, s kako slastjo so fantje
jedli tiste sladkarije. Na obrazu jim je žarelo veselje, bili so tako spremenjeni, da niso bili
videti kot fantje iz oratorija.
Tisti, ki so ostali brez slaščic, so žalostni in zmedeni stali v kotu. Ker so se mi tako zelo
smilili, sem ponovno prosil don Cafassa, naj bi oni tudi smeli pokusiti piškote.
»Ne, nikakor ne,« je odgovoril don Cafasso, »oni ne morejo jesti. Najprej jih ozdravi-
te.« Gledal sem tiste revčke. Opazoval pa sem tudi tiste, ki so ostali zunaj in bili žalostni.
Tudi ti niso ničesar dobili. Vse sem prepoznal in ugotovil, da so imeli nekateri na njihovo
veliko nesrečo črvivo srce.
Zopet sem vprašal don Cafassa: »Recite mi, kaj naj naredim, recite mi, kako naj
ozdravim te svoje sinove?«
Znova mi je odgovoril: »Premislite, zavzemite se, saj veste, kako!«
Tedaj sem ga prosil, da bi mi izročil obljubljeno vezilo za moje fante.
»Prav,« je odgovoril, »povedal vam bom.« Nato se je naredil kakor človek, ki namera-
va oditi, in trikrat, z vedno bolj povzdignjenim glasom, zaklical: »Bodite pozorni, bodite
pozorni, bodite pozorni! Med temi besedami je skupaj s svojima sogovornikoma izginil.
Pa tudi sanj je bilo konec. Zbudil sem se in bil priseben kakor sedaj, sedel sem v postelji in
ramena so mi bila mrzla kakor led.
To so bile moje sanje. Sedaj si jih lahko vsak po svoje razlaga, vendar naj pripisuje

52.9 Page 519

▲back to top


BiS 6 — 61. poglavje
519
stvari pomen, kot ga zaslužijo sanje. Toda če je v tem kaj koristnega za vaše duše, vzemite
tisto in se okoristite. Ne bi pa bil zadovoljen, če bi kdo te sanje pripovedoval ljudem zunaj
zavoda.
Povedal sem jih vam, ker ste moji sinovi. Ne želim pa, da bi jih pripovedovali drugim.
Lahko pa vam zagotovim, da vidim vsakega izmed vas, kakor sem vas videl v sanjah. Dob-
ro vem, kateri je bil bolan in kateri ne, kateri je jedel in kateri ni jedel. Sedaj ne bom tukaj
javno govoril o stanju vsakega posebej, povedal pa bom to vsakemu posamično. Vezilo, ki
ga dajem na splošno vsem, se glasi: opravljajte odkritosrčne spovedi, pristopajte pogosto
pobožno k sv. obhajilu.
O teh sanjah bomo naredili troje razmišljanj. Prvo z besedami samega don
Ruffina: »Don Bosko od svojih sanj pripoveduje samo povzetek in tisto, kar se
tiče fantov. Če bi hoteli pripovedovati vse nadrobnosti, bi vsake sanje obsegale
celo knjigo. Vsakokrat, ko smo ga v miru povprašali o nadrobnostih, je povedal
toliko novih idej in odtenkov, da je obseg narasel dvakrat ali celo trikrat. Pa tudi
če ga nismo vpraševali, mu je v raznih okoliščinah ušlo veliko besed, iz katerih
je bilo mogoče razbrati, da je vedel za marsikaj iz prihodnosti, čeprav tega do-
stikrat ni mogel ali ni znal pojasniti.«
Don Ruffino je te strani napisal 30. januarja 1861. Iz tega sklepamo, da je
don Bosko že prej pripovedoval veliko sanj, za katere smo izgubili dokazno gra-
divo, ali pa je vsaj tiste, ki smo jih v prejšnjih zvezkih samo omenili, pripovedo-
val z obširnim navajanjem dogodkov, misli in opominov. Sicer pa popolnoma
soglašamo z njegovimi trditvami, ker smo, potem ko smo več kot stokrat poslu-
šali te don Boskove pripovedi, prišli do istih spoznanj.
Drugo razmišljanje o resničnosti spoznanj, ki jih je don Bosko prejemal o
stanju vesti svojih gojencev, je podal don Rua. »Mogoče bi kdo mogel misliti,«
tako piše don Rua, »da se je don Bosko pri določanju obnašanja svojih fantov in
pri drugih skrivnostnih napovedih opiral na izpovedi fantov samih ali njihovih
asistentov. Z vso gotovostjo lahko trdim, da nisem niti jaz v toliko letih, ki sem
jih preživel skupaj z njim, niti kateri koli mojih tovarišev mogel ugotoviti kaj
podobnega. Sicer pa bi mi, ki smo bili takrat mladi in smo živeli v tesni poveza-
nosti s fanti, z vso lahkoto in kmalu odkrili, da uporablja podatke, ki jih je zve-
del v hiši, saj mladi težko hranijo skrivnosti. Končno pa je bilo prepričanje, da
don Bosko bere grehe s čela, tako zelo razširjeno, da se je tisti, ki je naredil kak
pregrešek, skrival pred njim in se izogibal srečanju, dokler se ni spovedal. To se
je dogajalo toliko bolj potem, ko je pripovedoval kake sanje. Tako prepričanje se
je v gojencih večalo zlasti še zato, ker jim je pri spovedi – tudi fantom, ki jih ni
poznal – povedal grehe, na katere so pozabili ali so jih hoteli zamolčati.

52.10 Page 520

▲back to top


520
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Končno razmišljanje pa je v tem, da je don Bosko poleg stanja vesti v svojih
sanjah napovedoval stvari, ki jih z naravnimi sredstvi ni bilo mogoče predvide-
ti, kot so napovedi smrti in drugih prihodnjih dogodkov. Sorazmerno z leti, ko
rastem v starosti in razmišljam o teh dogodkih in don Boskovih razodetjih, se
vedno bolj prepričujem, da je bil obdarjen z darom prerokovanja.«
Tretje razmišljanje, ki je tudi naše, pa je to, kar moremo potegniti iz teh
sanj: don Cafasso je bil razsodnik v verskih in moralnih vprašanjih, Silvij Pelli-
co v pridnosti pri izpolnjevanju šolskih in stanovskih dolžnosti, grof Cays pa v
tem, kar se tiče pokorščine in discipline. V sladkarijah se mi zdi, da je nakazana
jed tistih, ki so začetniki v službi Gospodu, v grenčicah pa tisti med njimi, ki so
že dalje v popolnosti. O vseh pa lahko s psalmistom zatrdimo: »Hranil bi ga z
najboljšo penico, nasičeval bi ga z medom iz skale« (Ps 81).

53 Pages 521-530

▲back to top


53.1 Page 521

▲back to top


62.
poglavje
Duhovni boji – Don Bosko razloži vsakemu posebej njegov delež sanj –
Vezila – Urejene spovedi – Žalostni in veseli ter sveti dečki – Preprečena
nepredvidena smrt – Življenjske spovedi rokodelcev – Iščejo vzroke
žalostnih odkritij po božičnem obhajilu – Don Bosko javno razloži sanje
– Zakaj je don Bosko za nekaj dni odložil pripoved sanj – Božja milost in
slava – Vprašanje o naravi sanj – Neki poklic – Don Bosko in vest oddaljenih
fantov – Veselje človeka, ki je opravil dobro spoved – Don Boskova pisma:
knjiga za plemenitega fanta in obleka za novokrščenca – Katoliško branje –
Pismo naročnikom in poverjenikom Katoliškega branja
Ne brez velikega začudenja moramo ugotavljati sadove don Boskove pri-
povedi sanj v naslednjih mesecih. Don Bonetti in don Ruffino sta sanje zapi-
sala v svojih kronikah tako, da ena pripoved obširno dopolnjuje drugo. Dajeta
nam podobo tega, kar se je takrat dogajalo v oratoriju na duhovnem področju.
Nenehen boj med krepostjo in pregreho, med Božjim duhom in duhom teme.
Izmenično sosledje zmag in porazov duš, padcev in ponovnega vstajanja. Priza-
devanje gorečega duhovnika, ki v moči Božje luči in Božje moči sredi teh skriv-
nostnih in silnih bojev vliva pogum tistim, ki se junaško bojujejo, krepi prema-
gane in odbija zagrizenega sovražnika.
Toda čudovito onstransko področje takih dogodkov bo to leto odprlo obširno
sosledje še drugih sanj, drugih dogodkov, ki ne odražajo samo duhovnih bojev po-
sameznikov, temveč tudi najbolj primerne poklice za salezijansko družbo in za du-
hovništvo. Poročali bomo o dogodkih iz njihovega življenja, o razvoju Družbe in o
drugih pomembnih dogodkih. Omenjeni kroniki nam bosta vodič. Ohranili bomo
njuno obliko dnevnika, tako da se bo jasno videlo, da se strogo držimo resnice.

53.2 Page 522

▲back to top


522
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Začnimo torej pripoved.
Bonetti. »1. januar 1861. Don Bosko se ni mogel več otresti fantov. Eden je
hotel, da bi mu povedal, ali on je bil med bolnimi, drugi, ali je bilo njegovo srce
polno zemlje, tretji, ali so bili njegovi računi v redu in ali je bil med tistimi, ki
so jedli piškote in mandolate. On je kot dober oče skušal zadostiti željam vseh.
Zato je ves dan sprejemal drugega za drugim tiste, ki so želeli z besedico na uho
zvedeti za stanje svoje duše. Točno jim je opisoval prostor, na katerem so bili,
in jim vsakemu posebej izročal svoje vezilo. Kleriku Bonettiju namenjeno se je
glasilo: Išči duše, s tem boš dal svojo dušo Gospodu.
Nihče ne more povedati, koliko dobrega so te sanje povzročile med gojenci.
Naj samo povemo, da so se mnogi med njimi, ki jih ni bilo mogoče pripraviti k bolj-
šemu življenju ne s svetimi zgledi njihovih tovarišev ne z dobrimi nasveti pred-
stojnikov niti s pridigami na duhovnih vajah, po teh sanjah vdali in se niso mogli
več ustavljati. Vsi so tekmovali, kdo bo prej opravil življenjsko spoved pri don Bo-
sku, ki je bil poln zadovoljstva ob ugotovitvi, kako Gospod na tak način izkazuje
dobroto njegovim dragim sinovom. V želji, da bi vsi dečki izrabili ta nebeški dar,
je povedal take stvari, da ni bilo več nikakršnega dvoma, da so bile te skrivnostne
sanje eno izmed tistih sredstev, ki jih Bog pošilja svojim izbranim dušam.«
Bonetti. »10. januar. Tega dne je neki drug dogodek fante še bolj prepričal,
da je v tistih čudovitih sanjah Gospod razodel don Bosku stanje vesti njego-
vih sinov. Naj navedem enega izmed močnih dokazov. Neki fant je že večkrat
pri spovedi zamolčal težek greh. V teh dneh milosti se je pod pritiskom vedno
večje stiske svoje vesti odločil, da bo opravil življenjsko spoved pri gospodu
don Piccu, ki je prav tiste dni začel prihajati v oratorij pomagat don Bosku pri
spovedovanju. Opisal je vse svoje prejšnje življenje, toda ko je prišel do zamo-
lčanega greha, se ni upal nadaljevati in ga je spet zamolčal. Danes zjutraj, ko je
don Bosko šel iz svoje sobe v zakristijo, je srečal na stopnicah tistega fanta in ga
takole nagovoril:
'Kdaj boš prišel opravit življenjsko spoved?'
'Sem jo že opravil,' je ta odgovoril.
'Kaj še, bodi vendar pameten!'
'Res, res, predvčerajšnjim sem se spovedal pri gospodu don Piccu.'
'Ne, nikakor ne! Nikakršne življenjske spovedi nisi opravil. Povej mi, zakaj
si zamolčal ta in ta greh?'
Pri teh besedah je ubogi fant povesil glavo in solze so mu pritekle v oči.
Bridko je zajokal, nato pa se takoj odpravil v zakristijo in opravil spoved na
najbolj spodbuden način.«

53.3 Page 523

▲back to top


BiS 6 — 62. poglavje
523
Klerik Janez Cagliero, ki je bil navzoč pri pripovedi sanj in je bil prijatelj
vseh gojencev, ga je vprašal in ta mu je kljub obotavljanju povedal, kaj mu je
rekel don Bosko. Božji služabnik sicer ni nikomur nič povedal, kar je vedel in
poznal iz zasebnih sanj. Toda iz medsebojnih zaupnih pogovorov z nekaterimi
obdarjenimi fanti, ki jih je osrečila njegova krščanska ljubezen, je bilo vedno
bolj jasno, da je Bog govoril po njegovih ustih.
Ruffino. »11. januar. Veliko fantov je zamišljenih, žalostnih in vznemirjenih.
Veliko se jih pripravlja na življenjsko spoved čez celo življenje. Veliko fantov želi
govoriti z don Boskom, ki vsem pove pomembne stvari, ki se tičejo njihove ves-
ti. Videl sem mnoge, kako so jokali, kakor da bi jim kdo naznanil kako veliko ne-
srečo. Drugi spet so bili veseli, ker jim je don Bosko povedal spodbudno besedo.
Neki klerik, ki ga dobro poznam, ga je vprašal o svojem stanju, in don Bosko
mu je takole odgovoril: 'Pogum. Skušaj svoje srce odtrgati od svetnih stvari.
Odpri oči in odstrani temo iz svojega duha, da boš jasno videl pravo pobožnost,
daleč od svoje osebne časti in slave. Skušaj z zdravilom spovedi odpraviti vse,
kar bi ji moglo škodovati. Krepko oživi svojo vero, ki je oko pobožnosti, da jo
boš dobro spoznal in se zanjo navdušil. To je torej tvoje stanje.'
V oratoriju je veliko dobrega in don Bosko je številni gruči fantov med od-
morom dejal: 'V hiši imamo fante, ki v pobožnosti prekašajo Dominika Savia.
Zlasti eden izmed njih mi zna po maši povedati raztresenosti in misli, ki sem jih
imel med daritvijo svete maše.'«
Bonetti in Ruffino. »12. januar. Don Bosko je danes zjutraj poklical v svojo
sobo nekega fanta in mu dejal: 'Preteklo noč sem videl smrt, kako je preteče
stopala proti tebi. Ko je bila ob tebi, ti je hotela s svojo koso odsekati glavo. Ko
sem to videl, sem pristopil in zadržal njeno roko. Ona pa se je obrnila k meni in
mi rekla: Pusti me. Ta ni vreden, da živi. Zakaj naj trpimo na svetu koga, ki se ne
odziva tvojemu prizadevanju zanj in zlorablja Gospodovo milost? Prosil sem jo,
naj ti prizanese, in pustila te je.'
Ko je ta ubožček slišal sanje, ga je tako prizadelo, da je zajokal. Spovedal se
je in naredil vrsto dobrih sklepov.
Don Bosko je še istega večera vsej skupnosti pripovedoval o sanjah in do-
godku, vendar tako, da ni izdal fanta in kakor da se ne bi tikale nikogar v orato-
riju. Stvar bi ostala prikrita, če ne bi fant Jernej C... takoj stopil h kleriku Bonetti-
ju in mu zaupno razodel, da je te sanje imel don Bosko in da ga je tisto jutro
poklical k sebi. Takoj je priznal, da se po prvem obhajilu nikdar več ni dobro
spovedal. Toda sedaj so vsi njegovi računi z Bogom poravnani.«

53.4 Page 524

▲back to top


524
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Ruffino. »13. januar, nedelja. Velik del rokodelcev, zlasti knjigovezov, je šel
opravit življenjsko spoved, ne da bi jih kdo k temu nagovarjal.
Neki gojenec je srečal don Boska na dvorišču in ga vprašal: 'Povejte mi,
kako je to, da se je za božič spovedalo toliko fantov, pa ste jih vi videli v sanjah v
tako žalostnem stanju?' 'Vprašuješ me o stvareh,' je odgovoril don Bosko, 'ki jih
ne morem povedati. Jaz to vem. Toda če jih nisem dolžan javno povedati, jih ne
bom povedal. Zasebno pa bom povedal vsakemu, ki me bo prišel vprašat. Veliko
stvari pa tudi zasebno ne morem povedati.'«
Bonetti in Ruffino. »13. januar. Don Bosko je po večernih molitvah dejal:
'Ker so stvari prišle tako daleč, se čutim dolžnega, da govorim in odkrijem
zagrinjalo sanj. Rekel sem vam, da sem imel te sanje tri zaporedne noči. Prvič
sem sanjal 28. decembra. Sanje so se ponovile ponoči 29. in 30. decembra. Prvo
noč smo obravnavali teološka vprašanja našega časa, se pravi vsakdanje zade-
ve, in marsikaj mi je postalo bolj jasno.
Drugo noč smo razpravljali o moralnih vprašanjih našega časa, o raznih
primerih vesti fantov iz oratorija.
Tretjo noč so prišli na vrsto praktični primeri, kjer sem spoznal notranje
stanje vesti vsakega fanta. Najprej vsega skupaj nisem vzel zares, ker nam Bog
to prepoveduje v Svetem pismu. Toda te zadnje dni, potem ko sem si nabral to-
liko izkušenj, ko sem zasebno govoril z nekaterimi fanti in so mi ti zagotovili, da
so stvari zares take, kakor sem jim jih povedal iz sanj, nisem mogel več dvomiti,
da gre za izreden Božji dar, ki ga je Bog naklonil vsem sinovom oratorija. Čutim
se dolžnega, da vam povem, da vas Gospod kliče in vam hoče govoriti. Gorje
tistim, ki se upirajo.'
Don Cafasso je torej zbral vse fante v dvorani in vsakemu dal njegov list. Ne-
kateri so imeli poravnan celoten dolg. Drugi so imeli napisane številke, vendar
jih je bilo treba še sešteti. Toda so vsi vzeli svoj list? Ne. Kajti veliko jih je bilo
zunaj. Nekateri so poležavali na slamnjačah, drugi na klopeh, drugi spet na tleh
in v blatu. Nekateri so bili dobesedno pokriti z ranami, ki so gnusno zaudarjale.
Tisti, ki so dobili svoj list, so odšli na dvorišče na odmor. Vendar se tudi tu-
kaj niso sprostili, ker so mnogi imeli oči zakrite z meglo, drugi zavezane, tretji
spet od črvov razjedeno srce.
Tisti, ki so imeli svoj list v redu, spadajo k onim, ki imajo v redu svojo vest.
Tisti, ki so imeli list, vendar nepopisan, imajo vest sicer v redu, a primanj-
kuje jim še dodatek zadnje spovedi.
Tisti, ki so imeli oči zastrte z meglo ali zavezane z obvezo, so prevzeti od
ošabnosti in samoljubja. Tistim, ki so ležali po tleh, mogel bi jih po vrsti ime-

53.5 Page 525

▲back to top


BiS 6 — 62. poglavje
525
novati po imenu, bi lahko natančno povedal, zakaj so zleknjeni na slamnjačah
in zakaj posedajo po klopeh. Videl sem notranjost njihovih src. Mnogi so imeli
svoje srce polno lepih vrtnic, lilij in dišečih vijolic, ki so nakazovale različne
kreposti. Toda drugi ... od črvov razjedeno srce je gojilo sovraštvo, maščevanje,
zavist, odpor itn. itn.
Nekateri so imeli srce polno kač; znamenje mnogih smrtnih grehov. Drugi
so imeli srce polno zemlje; znamenje, da je njihovo srce navezano na zemeljske,
čutne stvari. Mnogi so imeli prazno srce. To so tisti, ki so sicer v Božji milosti in
niso navezani na zemeljske in čutne stvari, a se ne trudijo, da bi ga s pobožnimi
vajami napolnili z božjim strahom. Živijo raztreseno, in četudi ne bodo padli v
hudičeve zanke, bodo vendarle počasi postali hudobni.
Tisti, ki še niso uredili zadev svoje duše, naj za božjo voljo ne odlašajo in
naj spravijo v red svoje račune. Naj pridejo k meni in mi samo obljubijo, da se
ne bodo zoperstavili ničemur, kar jih bom vprašal. In če sami ne bodo vedeli
odgovora, jim ga bom jaz povedal. Sposoben sem, da vsakemu povem njegovo
preteklost, sedanje stanje in marsikaj za prihodnost. Tukaj vam povem nekaj
stvari, ki jih ne bi smel povedati. Oh, dragi fantje, ob sami misli se zgrozim! Za-
gotavljam vam, da si nisem nikdar mogel misliti, da bi bili v naši hiši fantje, ki bi
imeli stvari svoje vesti v takem neredu in tako hudo zapletene. Ne, nikdar si ne
bi mogel misliti kaj takega.
Koliko je bilo tistih ranjencev, ki so ležali po tleh! Zagotavljam vam, da sem
prebil težke dni in noči. Moram pohvaliti tiste, ki so že uredili stvari svoje vesti,
toda precej jih še ne misli na to.' Ko je govoril te besede, so mu debele solze
polzele po licih. Po kratkem premoru je vsem zaželel lahko noč. Veliko fantov je
prav tako jokalo. Besede so dosegle zaželeni cilj.«
Ruffino. »15. januar. Rokodelci še naprej opravljajo življenjsko spoved.
Danes jih je nekaj don Bosku postavilo naslednje vprašanje: 'Kako to, da ste
imeli prve sanje okoli božiča, pa ste čakali, preden ste nam jih povedali?'
'Povedal bom, kar sem že povedal. Imel sem sanje, vendar jim z ene strani
nisem mogel verjeti, z druge pa se mi je vse skupaj zdelo nadvse pomembno in
sem stvari temeljito preudaril. Potem sem poklical enega izmed fantov, ki sem
ga videl med najbolj ranjenimi, in sem mu rekel: Ti si glede na svojo vest tako
in tako. Pač glede na rane, ki sem jih videl na njem. In on mi je odgovoril, da je
zares v takem stanju. Poklical sem drugega in spet dobil točno potrdilo pove-
danega. Tudi pri tretjem sem ugotovil, da so se moje sanje izkazale resnične.
Tedaj nisem mogel več dvomiti. V tistih sanjah sem prepoznal stanje vesti vseh
dečkov, sedanji položaj in tudi veliko tega, kar šele bo.

53.6 Page 526

▲back to top


526
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Don Bosko je poleg tega nekaterim povedal, da je v tistih treh nočeh dobil
več teološkega znanja, kakor si ga je pridobil ves čas študija v semenišču.«
Ruffino. »16. januar. Kleriki so vprašali don Boska, kaj misli o teoloških
mnenjih raznih moralnih šol in o sistemih učinkovitosti milosti. Odgovoril je:
'Veliko sem študiral te sisteme, vendar se jaz držim tistega, ki upošteva večjo
Božjo slavo. Kaj mi pomaga, če se držim strogega ali širokega sistema? Glavno
je, da ta sistem spravlja duše v nebesa.'
Vsakič, ko je don Bosko govoril o tem, kaj je treba storiti, je bilo njegovo vo-
dilo tisto, kar je bilo v večjo Božjo slavo. Če je zagotovljena Božja slava, ne gleda
na trud in na izdatke; vse to je nepomembno, glavno je Božja slava. Pogosto nas
je spodbujal, da bi za vsako ceno preprečevali moralno zlo. 'Če gre za žalitev
Boga,' pravi on, 'ne glejte na nobeno stvar, samo da se žalitev prepreči.'
Tudi don Rua je vprašal don Boska, ali so bile to, kar jim je pripovedoval,
samo sanje.
'Ne bi mogel natančno povedati. Dejstvo je, da sem se ob koncu sanj znašel
sede v postelji in me je po celem telesu temeljito zeblo.' Pri tem se je smehljal.
Da pa don Boskove pripovedi niso bile preproste sanje, nam potrjujejo sa-
dovi. Ko je Frančišek Dalmazzo prišel v oratorij, ga je don Bosko vprašal: 'Kaj
misliš narediti potem, ko boš končal svoje šolanje?'
'Šel bom za lekarnarja ali kaj podobnega,' je odgovoril deček.
'Pa ne bi rad postal duhovnik?'
'Ne.'
'Toda jaz bom iz tebe vendar naredil duhovnika.'
Dalmazzo je smeje se pogledal don Boska in dejal: 'Pa vam ne bo uspelo.'
Sedaj je preteklo že tri dobre mesece šolskega leta in Dalmazzo je eden naj-
bolj navezanih fantov na don Boska in mu večkrat pravi: 'Če vam je prav, bom
postal duhovnik.'«
Ruffino: »26. januarja. Zdi se, da je don Bosko v sanjah videl fante, ki jih
sedaj ni v oratoriju. Ko so prišli k njemu nekateri zaupniki in se je pogovarjal
z njimi o fantih, ki so bili nekoč v oratoriju in so sedaj slabo živeli, je vzkliknil:
'Oh, če bi jim mogel govoriti! Prepričan sem, da če bi jim razkril stanje njihove
vesti, bi se vdali. Tako na primer Ard... Tega nisem nikdar poznal, vendar bi
mogel točno opisati stanje njegove notranjosti.' Nato je umolknil in po kratkem
premisleku nadaljeval: 'Če bi zvečer mogel videti tisto, kar vidim zjutraj, bi spo-
vedal trikrat več fantov. Ko zjutraj spovedujem enega, vidim druge pred seboj,
ki čakajo, da pridejo na vrsto. Vendar so že vsi spovedani, čeprav mi še niso
povedali besedice.'
K temu moramo dodati še dobrohotnost, s katero je sprejemal spovedance.

53.7 Page 527

▲back to top


BiS 6 — 62. poglavje
527
Neki fant je šel k spovedi. Ko je končal, je dejal: 'Imam še nekaj.'
'Kaj?'
'Rad bi, da bi mi dovolili, da bi vam poljubil noge.'
'Ni treba. Poljubi mi samo roko, kakor se to spodobi duhovniku.'
Fant se je začel bridko jokati in je ponavljal: 'Kako srečen bi bil, če bi v pre-
teklosti mogel odpreti oči kakor nocoj. In vi ste mi jih odprli.' In je ihte odšel.
Ko se je potem pomiril, se je vrnil k don Bosku in se pogovarjal o stvareh svoje
duše.«
V teh dneh se je don Bosko zanimal tudi za fante, ki niso pripadali oratoriju.
Taka je bila njegova navada. Zato je pisal markizi Fassati.
Velezaslužna gospa!
V četrtek zvečer sem pozabil govoriti z vami in z gospodom markizom o dveh stva-
reh: 1° Da bi vas prosil, da bi mi poiskali molitvenik z vsakdanjimi pobožnimi vajami v
angleškem jeziku. Za to me je prosil sin grofice Bosco.
2° Drugo se tiče mladega krščenca Dominika Landona. Jutri bi moral v Biello kot
asistent v neko zavetišče za dečke. Tako sva se domenila z mons. Losano. Toda on bi po-
treboval nekaj obleke. Zato bi ga priporočil dobroti njegovega botra in botrice. Če kleriku
Turchiju poveste samo eno besedo, mi bo zadosti za odgovor.
Gospod vam nakloni dober dan in blagoslovi vašo cenjeno družino, medtem ko se s
polnim spoštovanjem izrekam vaše uglednosti vdanega služabnika.
duh. JANEZ BOSKO
Turin, dan Razglašenja 1861
Ko je prejel odgovor, je plemenitemu mladeniču Oktaviju Boscu, sinu Ruf-
fina, takole odgovoril:
Predragi Oktavij!
Gospa markiza Fassati ni mogla dobiti molitvenika v angleškem jeziku. Medtem ko
ga še naprej išče, mi je poslala način, kako naj ljubimo Jezusa Kristusa, izpod peresa sv.
Alfonza. Pravi mi, da je odličen prevod in izbran jezik.
Dragi Oktavij: Pogum! Ogibaj se slabih tovarišev. Išči si dobrih in jih posnemaj. Naj-
večji zaklad je Božja milost in največje bogastvo strah božji.
Moli zame. Izroči moje pozdrave mamici in sestrici. Imej me vedno, kakor se v ljubez-
ni izjavljam, za svojega dobrega in vdanega prijatelja.
duh. JANEZ BOSKO
Turin, 9. leta 1861
Istočasno se je ob skrbi za fante trudil za Katoliško branje. Za mesec januar
je pri Paravii izšel zvezek Čednostni sinovi izpod peresa Luigija Friedela. Zbirka

53.8 Page 528

▲back to top


528
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
preprostih in ljubeznivih družinskih zgodb.
Na začetku tega zvezka je bila naslednja poslanica:
Naročnikom in poverjenikom Katoliškega branja
Po skoraj osemletnem izhajanju našega ljudskega glasila čutimo potrebo, da name-
nimo nekaj besed našim cenjenim naročnikom in zaslužnim poverjenikom. Tako enim kot
drugim se najprej iz vsega srca zahvaljujemo. Prvim zato, ker so s svojimi prispevki olajšali
preživetje te tako katoliške pobude in nižjim plastem namenjene publikacije. Drugim pa
zato, ker so se z nami trudili za širjenje tega branja in nosili z nami breme dela in naporov.
Ne moremo storiti drugega, kot da se obojim iz srca zahvalimo. Plačilo za vaše zavzeto sode-
lovanje pričakujemo v obilici od Boga, ker smo se v vsem trudili zanj in za bližnjega.
Gre za več kot dva milijona s katoliškimi načeli in nravnimi pripovedmi pisanih zvez-
kov, ki smo jih v teku osmih let položili v roke zlasti preprostega ljudstva, ki je zaradi
čistosti nravi najdragocenejši del naroda in zaradi navezanosti na Cerkev najodličnejši
del Božjega ljudstva.
Upamo, da naše žrtve in naš trud niso bili zaman in da smo storili še več, saj smo širili
dobro in preprečevali slabo.
Nikomur ni neznano, kako so se sovražniki katolicizma in same družbe trudili, da bi
na vse načine širili nemoralen, protikatoliški tisk, z izrecnim namenom, da bi kvarili srca
in spravili razum na krivo pot. Kolikor nam je znano, se je v zadnjem desetletju v Italiji
natisnilo več kot 30 milijonov takih spisov, pri čemer ne štejemo tiska, ki je prišel iz tujine
v vseh mogočih oblikah in barvah. Če v teh časih, ko vlada strast branja, ne bi bilo pro-
tiuteži, bi se verjetno zgodil hud moralni polom, zlasti na podeželju.
Zato nikakor ne mislimo, da smo storili zadosti, temveč skušajmo podvojiti svoje na-
pore in žrtve proti nemorali, ki se nam bliža z velikanskimi koraki. Prav zato se znova ob-
račamo na naše naročnike in poverjenike in vse dobromisleče, da bi podvojili svoje napore
in dali Katoliško branje spoznati vsem v vseh krajih in okoljih.
Da bi dosegli to razširitev, smo pripravljeni na nove žrtve v upanju, da nam bodo
pomagali in nas podprli naši naročniki: ne bomo zvišali naročnine, čeprav so se izdatki
za tisk močno dvignili.
Prosimo naše naročnike, da nam še pred koncem februarja sporočijo točno število
vpisanih, da se bomo mogli ravnati tako zaradi tiska kakor zaradi razpošiljanja.
Sporočamo vam tudi, da smo se dogovorili s tiskarji, da bodo v prihodnje pravočasno
natisnili branje in ga do 20. vsakega meseca razposlali naročnikom.
Prav tako sporočamo, da smo za prihodnje leto izbrali tako izvirna dela kakor tudi
prevode iz drugih jezikov, ki bodo ugajali naročnikom, ker bodo z ene strani razveseljeva-
la duhove, z druge pa obilno poučevala.
Za mesec februar je pri Paravii izšlo delce Leonarda da Porto Maurizio z nas-
lovom Skriti zaklad ali odličnosti svete maše in navodilo, kako smo pri njej najbolj

53.9 Page 529

▲back to top


BiS 6 — 62. poglavje
529
koristno navzoči. Pisatelj dokazuje svojo trditev z mnogimi zgledi in nenehno za-
trjuje: glejte, da ne boste nikoli nepremišljeno rekli, češ da je vseeno, ena maša
več ali manj.
Za marec je tiskarna Luigi Ferrando pripravila Življenje svetega mučenca
Toscija Cecilija Ciprijana, škofa v Kartagini, ki ga ljudstvu pripoveduje duhovnik
Re. Iz tega dela lahko povzamemo, kako je proti koncu tretjega stoletja krščan-
skega štetja Cerkev verovala vse tisto, kar veruje danes: edinost Cerkve, pape-
ževo vrhovno oblast, odpustke, sveto mašo in vice.
V letu 1860 je Katoliško branje prišlo na Sardinijo: v Alghero, Cagliari, Iglesias.

53.10 Page 530

▲back to top


63.
poglavje
Svet za sprejem novega člana družbe – Sveto pismo: Don Bosko razlaga
prerokbe o koncu sveta; napove veliko pomanjkanje in umrljivost –
Razmišljanje o svetopisemskih prerokbah – Načrti za razširitev oratorija
– Praznik sv. Frančiška Saleškega – Don Bosko pridiga duhovne vaje v
semenišču v Bergamu – Sadovi njegovih pridig – Vidi, kaj se dogaja v
oratoriju – Don Bosko med semeniščniki – Pismo, ki govori o teh duhovnih
vajah – Don Boskova vrnitev v Turin; razpusti hudičeve pripadnike – Kako
more don Bosko videti oddaljene stvari – Veliko delati je njegova dolžnost
– Posledice sanj trajajo naprej – Don Bosko napove, da bo vsakemu gojencu
povedal kaj o njegovi prihodnosti in sovražnikih, ki se jih mora izogibati
– Čudovite spovedi – Zaupanje v Dominika Savia in don Boskov blagoslov
ozdravita nekega bolnika – Kako je don Bosko sprejemal pohvale in graje –
Troje duhovnih zvijač – Posvet in sprejem novega člana Družbe
Dne 23. januarja 1861, na praznik zaroke Device Marije s svetim Jožefom,
je don Bosko ustregel prošnji klerika Boggera iz malega semenišča v Giavenu,
ki jo je ta vložil ob koncu prejšnjega leta. V zapisniku sveta skupnosti beremo:
V Gospodovem letu 1861 se je 23. januarja zbral svet Družbe sv. Frančiška Saleškega,
da bi razpravljal o sprejemu klerika Janeza Boggera, sina Mihaela iz Cambiana. Po proš-
nji k Svetemu Duhu za pomoč so glasovali. Imenovani klerik Janez Boggero je dobil vse
glasove. Zato je bil sprejet k izpolnjevanju pravil Družbe.
Don Boskovo veselje ob takih sprejemih je bilo veliko. Pri svojih klerikih je
poleg dobrega in zglednega vedenja videl tudi veliko zavzetost za študij filozo-
fije in teologije in je mogel utemeljeno upati, da bodo nekoč odlični Gospodovi
služabniki. Spodbujal jih je k temeljitejšemu poznanju hermenevtike in s tem

54 Pages 531-540

▲back to top


54.1 Page 531

▲back to top


BiS 6 — 63. poglavje
531
nadaljeval že vpeljani testamentinum (razlaga Sv. pisma nove zaveze). Kakor
smo že povedali, jim je vsak teden dajal nalogo, da so se naučili na pamet nekaj
vrstic Sv. pisma nove zaveze, ter jih zbiral ob četrtkih, ko so ponovili na pamet
določene vrstice in je potem na kratko razložil naslednjo snov.
»Dne 31. januarja, piše don Ruffino, je ob tej razlagi vzel v pretres 21. pog-
lavje evangelija sv. Luka: Vstal bo narod proti narodu in kraljestvo proti kra-
ljestvu. Veliki potresi bodo in na mnogih krajih kužne bolezni in lakota; grozote
bodo in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo stegnili
roke po vas itn. (10–12). Ko je potem govoril o koncu sveta, je dejal: 'Če bi upo-
števali določene napovedi in prerokbe, bi lahko mislili, da se bo kaj takega zgo-
dilo na koncu tega stoletja. Rečemo lahko, da se je veliko imenovanih znamenj
že uresničilo. Vojne divjajo na vseh koncih zemlje, narod proti narodu, brat
proti bratu, preganjana Cerkev, duhovniki onemogočeni, zaprti v ječe, pobiti,
vandalsko, pa zakonito storjeni Božji ropi itn. itn. Tudi papež sv. Gregorij je na
osnovi mnogih znamenj sklepal, da ne bo preteklo veliko časa, ko bo Odrešenik
prišel sodit vse narode. Niti ta veliki svetnik, niti drugi ne bodo mogli pravilno
uganiti. To je skrivnost, ki si jo je Bog prihranil zase. Vendar je treba upoštevati
taka znamenja, kajti sosledje takih hudih pretresov in toliko nesreč ni drugega
kot žalostno in počasno približevanje končnemu propadu in nenehen opomin
na veliki dan Božje sodbe.'
Nato je dodal: 'Kuga in glad bosta pri nas še to ali prihodnje leto ali čez
tri ali štiri leta povzročila veliko pomanjkanje in smrtnost. Ta smrtnost pa po
mojem mnenju ni samo posledica sedanje vojne, temveč samostojna kuga in ko-
lera, tako da bodo ljudje prosili kruha, pa ga ne bodo dobili, potem pa bo kruh,
pa ne bo ljudi, ki bi ga jedli.'«
Don Bosko se je brez dvoma opiral na kako razodetje, če moremo tako
slutnjo tako imenovati, kajti v raznih sanjah pogosto opozarja na kugo, lakoto
in vojno, ne da bi določil čas, čeprav se zdi, da bi moralo biti vse istočasno.
In ker bomo odslej naprej naleteli na neredke opise, ki jih don Bosko po-
daja o prihodnjih dogodkih, se nam za presojanje naših bralcev zdi potrebno,
da podamo nekaj opomb Vigourouxa, ki jih je povzel od svetih očetov v svojem
Manuale biblico (2. zvezek, 3. del, 1. poglavje, 1. člen, št. 899) o napovedih pre-
rokov stare zaveze. Te bi lahko uskladili z našim primerom, če oblast, ki ima
pravico presojati v Božjih služabnikih nadnaravno navdihnjenje, ne bo drugač-
nega mnenja.
Imenovani pisatelj pravi: »Prerokbe so pogosto zavite v temo. Vzrokov za
to je veliko:

54.2 Page 532

▲back to top


532
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
1. Eden izmed glavnih je naše neznanje.
2. Del nejasnosti prihaja iz samih prerokb, ker je njihova značilnost prav v
tem, da niso jasne in točne, ki pa napovedujejo dogodke, ki jih še ni bilo.
Zato dajo samo splošna spoznanja, ne da bi navajale celo vrsto nadrobno-
sti. Tako nam o prihodnosti dajejo samo skico, ne pa točno izdelane slike.
Zato so nekam nedoločne, z nedoločnimi obrisi in nekako pogreznjene v
neke vrste oblak. Zato se nam veliko nekdanjih dogodkov zdi nejasnih, ker
poznamo le nekaj črt, npr. dogodek z Lamehom v 4. poglavju prve Mojze-
sove knjige. Zato so tudi prihodnji dogodki, ki jih napovedujejo preroki,
našim očem nejasni, ker poznamo le nekaj orisov.
3. Še drug vzrok nejasnosti prerokb je pomanjkanje razlikovanja časov priho-
dnosti. To so podobe brez perspektive. Pogosto je Bog prerokom napovedo-
val istočasno več dogodkov, ki pa so se morali izpolniti v različnih obdobjih.
Kljub temu pa jih je prikazoval na isti osnovi, tako da so bili prejšnji dogodki
povezani s poznejšimi, kot je razdejanje Jeruzalema in konec sveta v 24. po-
glavju Matejevega evangelija. Zato jih je težko razločevati in razčleniti.«
Vrnimo se k našemu pripovedovanju. Bilo je v devetdnevnici sv. Frančiška
Saleškega, katerega praznik so obhajali v nedeljo po 29. januarju. Tokrat 1. fe-
bruarja. Potem ko je don Bosko priporočil svojemu nebeškemu zaščitniku načrt
razširitve oratorija, je poslal turinskemu županu prošnjo, da bi smel uporabiti
del občinske ceste, ki je vodila k tovarni puškinih cevi, in zapreti pot, ki je vodila
h Giardinieri. Dne 15. februarja mu je župan vrnil prošnjo z mnenjem svojega
urada, da naj se don Bosko dogovori z lastniki tamkajšnjih zemljišč.
Zvečer 1. februarja po večernih molitvah je don Bosko govoril fantom. Po-
dajamo povzetek govora.
»V nedeljo bomo pripravili lepo slovesnost. Poleg telesne čistoče je pot-
rebna čistoča duše. Res je, da imate svoje račune v redu, saj že cel mesec samo
spovedujemo. Življenjske in posebne spovedi vsepovprek. Vendar bi želel, da bi
vsi mladi na svetu, zlasti pa fantje v oratoriju, prejeli popolni odpustek. Rekel
sem, da imate vsi poravnane račune, pa ni tako. Še vedno je nekaj gluhih, ki se
upirajo Gospodu. Tem ni zadosti, da slišijo, temveč bi bilo treba kaj več, da bi
se zganili. Vendar je to število tako majhno, da komaj pride do množine. Toda
ti ljudje so pravi nesrečneži, da ne izkoristijo toliko milosti v svojo korist. Jaz
sem si v tistih treh nočeh pridobil veliko več znanja kot sicer v vsem svojem
življenju. Zato naj tudi ti nesrečneži poslušajo Gospodov glas. Če bodo še naprej
hoteli urejevati svojo vest, jih bom jaz sam poklical v svojo sobo.« Tako pripo-
vedujeta kroniki don Bonettija in don Ruffina.

54.3 Page 533

▲back to top


BiS 6 — 63. poglavje
533
Dne 3. februarja so obhajali praznik sv. Frančiška Saleškega. L'Armonia ta-
kole piše 6. februarja:
»Preteklo nedeljo smo bili priče prijetne in spodbudne slovesnosti. Sino-
vi Oratorija sv. Frančiška Saleškega, ki ga je ustanovil don Bosko, tisti goreči
apostol – kot oče mladih, so obhajali praznik svojega zavetnika. Obhajali so ga s
pobožnostmi, s prejemom svetih zakramentov, s slovesnimi obredi, s posreče-
nim govorom kanonika Gallettija, z glasbenimi točkami in gledališko predstavo.
Mnogi Turinčani, ki so se udeležili proslave sinov sv. Frančiška Saleškega, so
lahko izkusili besede sv. Pavla: Pobožnost je koristna za vse, ker nosi v sebi ob-
ljube sedanjega in večnega življenja.«
Dne 4. februarja je don Bosko na povabilo mons. Speranze odšel pridigat
duhovne vaje v semenišče v Bergamu. Od sobe do prižnice ga je spremljal klerik
Locatelli, poznejši kaplan pri sv. Aleksandru, podružnici stolnice. On nam je pri-
povedoval o sadovih preproste pa edinstvene zgovornosti don Boskovega nači-
na pridiganja in kako je na sredini prekinil pridigo o peklu, ker mu je ganjenost
onemogočila besedo in ga je ihtenje prisililo, da je zapustil prižnico. Doživetje
je pustilo v poslušalcih neizbrisen vtis.
»Te dni se je zgodilo nekaj, sta pisala Bonetti in Ruffino, kar je vse prepri-
čalo, da don Bosko pozna tudi oddaljene stvari. V sredo je proti šesti uri zvečer
pisal pismo don Alasonattiju, v katerem so bile tudi te vrstice: 'Včeraj, v torek, je
hudič med fanti v oratoriju dobil pomembno igro in bojim se, da bo danes storil
isto.' Medtem ko je pisal, je videl, da sta mu dva fanta – Jarach in Parigi – isto-
časno začela pisati kartico, in je potem videl, kako sta na dvorišču tekla drug za
drugim. Don Bosko je sklenil svoje pismo in poslal pozdrave Jarachu in Parigiju.
Ko je bil zvečer na večerji s predstojniki semenišča in je bil vesel in tudi
druge obilo zabaval, jim je povedal: 'Danes zvečer, ko sem pisal domov, sem
videl, da sta v oratoriju dva moja fanta pisala tudi meni pismo.'
'Toda ... Kako je vendar to mogoče?' so vzkliknili predstojniki.
'Jutri boste videli, ali je res ali ne.'
Naslednjega dne, v četrtek, ko je don Alasonatti prejel pismo in so bili v
Bergamu v semenišču vsi pri kosilu, je služabnik prinesel pošto za don Boska.
'Pismo iz Turina za don Boska.'
Don Bosko je odprl ovojnico in potegnil dva lista, ki sta ju pisala Jarach
in Parigi. Tedaj so se predstojniki polni začudenja med seboj spogledali, don
Bosko pa se je smejal njihovemu začudenju.
Isti večer je don Alasonatti v govorilnici javno prebral don Boskovo pismo,
ki je v pričujočih povzročilo neprijetno presenečenje. Pa vendar je don Bosko
govoril o resničnem dogodku.

54.4 Page 534

▲back to top


534
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
V Bergamu so se nadaljevale duhovne vaje. Don Bosko je s svojim ljubezni-
vim vedenjem pritegnil vse klerike; ne samo s svojimi pridigami, temveč z do-
mačnostjo, s katero je ravnal z njimi. Vse odmore je bil z njimi, pripovedoval
jim je zmerne prijetne šale, jim sede na dvorišču pripovedoval kake zgodbe,
medtem ko so vsi prav tako sedeli na tleh. Semeniški rektor je godrnjal, ker je
bilo tako ravnanje proti duhovniški časti, in sam pri sebi ponavljal: 'Zdi se mi,
da to ni prav. Zdi se mi, da to ni prav.' Toda ti fantje, če bi bilo mogoče, bi šli takoj
vsi z njim v oratorij.
Nihče si ne more predstavljati izrednih sadov, ki so jih vsem prinesle te
duhovne vaje.«
O njih nam je ohranjen spomin v posebnem pismu.
Zelo ugledni gospod!
Veseli me, da morem tudi jaz prispevati majhno znamenje spoštovanja in vdanosti k
spominu na don Boska. Opisal bom stvari, ki verjetno ne bodo brez koristi tistemu, ki bo
imel srečo, da bo pisal njegov življenjepis.
Leta 1861 je častivredni don Bosko pridigal duhovne vaje klerikom škofijskega seme-
nišča v Bergamu, med katerimi sem bil tudi jaz.
V eni izmed pridig nam je govoril približno takole: »Ob neki priložnosti sem prosil
preblaženo Devico Marijo za milost, da bi mogel imeti ob sebi v nebesih tisoče fantov (zdi
se mi, da je govoril o tisočih, pa se ne spominjam več dobro), in mati Božja Marija je pri-
volila v to prošnjo. Če tudi vi želite pripadati temu številu, vas z veseljem sprejmem na ta
seznam, s pogojem, da vsak dan skozi vse življenje zmolite eno zdravamarijo; če mogoče
med mašo, v trenutku povzdigovanja.«
Ne vem, koliko so drugi upoštevali to priporočilo, jaz zase vem, da sem ga sprejel z
velikim veseljem zaradi velikega spoštovanja, ki ga je v tistih dneh vzbudil don Boska. Če
se prav spominjam, nisem niti en sam dan opustil tega dragocenega nasveta. Toda z leti
se mi je vzbudil sum, ki sem ga dal rešiti samemu don Bosku. Takole je bilo:
Na večer 3. januarja 1882 sem bil v Turinu, od koder naj bi se odpravil v Chieri, v
noviciat Družbe Jezusove. Dobil sem dovoljenje, da lahko govorim z don Boskom. Sprejel
me je z velikim veseljem in mi, potem ko sem mu povedal, da nameravam vstopiti v novi-
ciat Družbe Jezusove, dejal: »Oh, kako zelo me veseli, ko slišim, da kdo vstopa v Jezusovo
družbo! Tako sem vesel, kakor če bi kdo vstopil med moje salezijance.«
Dejal sem mu: »Če mi dovolite, bi vas prosil za pojasnilo v neki stvari, ki mi je zelo
pri srcu. Povejte mi, se še spominjate, ko ste prišli v Bergamo pridigat klerikom duhovne
vaje?« »Da, spominjam se.« Se spominjate, da ste nam govorili o milosti, ki naj bi nam jo
izprosila mati Božja Marija itn.« In sem ponovil njegove besede o dogovoru itn. »Da, spo-
minjam se.« »No, prav. Jaz sem tisto zdravamarijo vedno molil in jo molim še sedaj. Toda
vaša blagost nam je govorila o tisočih fantov. Jaz sem že zunaj te kategorije in se zato

54.5 Page 535

▲back to top


BiS 6 — 63. poglavje
535
bojim, da ne spadam več v število teh srečnežev.«
Tedaj je don Bosko odločno zagotovil: »Nadaljujte molitev tiste zdravamarije in go-
tovo se bomo našli skupaj v nebesih.« Potem sem prejel sveti blagoslov, mu spoštljivo po-
ljubil roko in odšel poln zaupanja, da se bom nekoč z njim srečal v nebesih.
Če vaša uglednost meni, da bi to moglo služiti v večjo Božjo slavo in don Boskov
ugled, sem vedno pripravljen s prisego potrditi povedano.
Ponižni in vdani služabnik V. ŠTEFAN SCAINI S. J.
Lomello, 4. marca 1891
»Dne 9. februarja 1861, tako piše don Bonetti, je don Bosko prispel v dom
v Bergamu. Eni so ga pričakovali z veliko tesnobo, drugi pa z velikim veseljem.
Ker je bila sobota, si je don Bosko prizadeval, da bi opozoril tiste fante, ki si jih
je pridobil hudič. Naslednjega dne je povedal, da so ga nekateri že prišli obiskat,
druge bi poklical on sam, tretji pa bežijo pred njim, kakor hitro ga zagledajo. Ko
je med dnevom srečal nekatere izmed teh, jim je rekel: 'No, in kako ti je šlo?'
Kakor hitro so ti revčki slišali to vprašanje, so začeli jokati in se šli spovedat.
10. februar, nedelja. To popoldne smo bili štirje ali pet v don Boskovi sobi,
medtem ko je bila skupnost v gledališču. Jaz (don Bonetti) sem vprašal don
Boska, kako more videti prihodnost. On je takole odgovoril: 'Torej! Zdi se, kakor
da bi bila brzojavna žica, ki gre od moje glave. Da nastane povezava, je zadosti,
da sem z mislimi tam, kjer hočem biti, in takoj vidim vse, kar je tam. Tako sem
na primer sedaj v svoji sobi. Če hočem, vidim fanta pod stebriščem.'
'To je vendar nerazumljivo,' smo mu dopovedovali.
In on: 'Pač zato, ker ne poznate moje prebrisanosti, ne poznate telovadbe in
rokohitrstva.' S tem odgovorom mu je uspelo spraviti nas v smeh. Potem nas je
pogledal z neizmerno ljubečim pogledom, nas objel in dejal: 'Oh, vi srečneži, ki
ste še mladi in imate čas, da storite toliko za Gospoda in si naberete zasluženje
za nebesa. Jaz pa sem (to je izrekel nadvse ganjen) star in bom moral kmalu v
grob in se predstaviti Gospodu s praznimi rokami.'
Tedaj je eden izmed nas rekel: 'Ne govorite tako. Vi delate noč in dan, nima-
te niti trenutka miru, zato ne morete reči, da imate prazne roke.'
In on: 'Da, da! Toda to, kar delam jaz, delam zato, ker je to moja dolžnost.
Duhovnik sem, in četudi bi dal svoje življenje, ne bi storil drugega kot izpolnil
svojo dolžnost.'
Tedaj mu je nekdo rekel: 'Če je tako, potem je bolje ne postati duhovnik.'
'Počasi, počasi! Kaj pa če Gospod da vedeti, da hoče tako? Tedaj se ni mogo-
če zoperstavljati in je treba ubogati. Sicer me pa tolaži misel, da je Gospod poln

54.6 Page 536

▲back to top


536
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
usmiljenja, in ko se bomo prikazali pred njim, mu bomo lahko rekli: storili smo,
kar si ukazal. On pa ne bo mogel drugače kot izreči tiste drage besede: Pridi,
dobri in zvesti hlapec. Ker si bil zvest v malem, te bom postavil nad veliko. Vsto-
pi v veselje svojega Gospoda.'
17. februar. Danes, v nedeljo, je don Bosko dejal: Tokrat bo hudič v našem
oratoriju propadel. Rečemo lahko, da je popolnoma premagan. Toda spet nas
bo skušal napasti, skušal nas bo v majhnih rečeh in enega po enem, zato mo-
ramo biti vsi budni. Vendar jih je za zdaj dobil po grbi, kot jih ni še nikdar od
kake skupnosti. Rečem vam, da so sadovi tistih sanj tako močni, da ni mogoče
dobiti kaj podobnega v vsej zgodovini. To je nekaj nezaslišanega. Pred ljudmi je
to neumnost, toda pred Bogom, to vam lahko zagotovim, je nekaj tako velikega,
da si ne moremo želeti več. Bogu hvala.'
Tedaj smo ga povabili, da bi napisal sanje, on pa nam je odgovoril: 'Ne, ne
morem iz dveh razlogov. Najprej zato, ker gre za stvari, o katerih ne morem
pisati bodisi zaradi sebe bodisi zaradi nekaterih oseb. Kar bom storil, je, da
bom napisal teološke zadeve, ki smo jih obravnavali prvi dve noči. Opustil bom
konkretna dejanja in pisal o teoriji. Kar se je dogajalo tretjo noč, jaz gotovo ne
bom opisoval, toda to, kar se lahko napiše in je v večjo Božjo slavo, bom povedal
komu zasebno.'
Nato nam je pripovedoval o dogodku, ki se mu je pripetil tisti dan. 'Ostal je
še en fant, ki ni hotel narediti življenjske spovedi, češ da si ne upa. Dal sem ga
poklicati. Povedal sem, da četudi se noče spovedati pri meni, mu imam vendar
nekaj povedati v korist njegove duše. Še vedno se je upiral. Toda neki njegov
dobri prijatelj mi ga je pripeljal na lep način. Vstopil je v mojo sobo, se med tis-
timi, ki so čakali na spoved, prerinil do mene in me vprašal: 'Kaj želite?'
'Kdo si ti?' sem ga vprašal.
'Sem N. N.'
'Oh, ti si N. N! Prav. Poslušaj me. Ker praviš, da se nočeš spovedati pri meni,
ti bom povedal, česa se moraš spovedati. Potem mi je prav, da se greš spovedat
h komu drugemu. Zato skušaj svojo spoved opraviti od tega in tega časa, in sicer
tako in tako. Spovej se te in te stvari, tega in tega greha. Vse sem mu natančno
povedal. Ko je ta ubogi fant vse to slišal, je bil ves iz sebe. Ah, nikakor ne, je
vzkliknil, spovedal se bom pri vas in ne bom hodil teh reči pripovedovat komu
drugemu.
Če je tako, sem mu rekel, potem za sedaj pojdi. Pridi pa jutri zvečer. Kakor
vidiš, imam sedaj veliko dela, sobota je in nimam časa. Jutri popoldne med peto in

54.7 Page 537

▲back to top


BiS 6 — 63. poglavje
537
osmo pridi sem v mojo sobo in bova spravila v red vse račune. Tako je tudi storil.
Prišel je danes popoldne in odšel zadovoljen, da ga je bilo veselje pogledati.'
Don Bosko je ta dogodek pripovedoval samo trem ali štirim in ne javno.
Prav tako je don Bosko po večernih molitvah govoril vsem fantom skupaj.
'Do sedaj sem vam govoril o mnogih preteklih stvareh. Sedaj bom povedal nekaj
za vse o prihodnjem življenju in o sovražnikih, ki se jih mora vsak izogibati. Če
bi o teh stvareh, ki jih delamo in o katerih govorimo v naši hiši, ki so gotovo ne-
kaj posebnega in ki naj ostanejo med nami, zvedel kdo zunaj v svetu, bi jih imel
za pravljice. Toda mi se vedno ravnamo po načelu, da če je kaka stvar v korist
dušam, je gotovo, da prihaja od Boga in ne more priti od hudiča.
Moram vam sporočiti posebno novico, to je, da se hudiču v naši hiši zelo
slabo godi, in če bo šlo tako še naprej, bo moral pri nas popolnoma propasti.'
Naj opozorimo na dejstvo, ki se je v oratoriju ponovilo tisoč in tisočkrat.
Dečki, ki so se šli spovedat don Bosku, so ali zaradi slabo opravljenega izpraše-
vanja vesti ali zato, ker so potrebovali spodbude, da bi premagali sram zaradi
nekaterih stvari, ali zato, ker so imeli čisto zmedeno vest, ali tudi samo zato, da
bi spoved čim prej opravili, pokleknili ob don Bosku in mu rekli: 'Kar vi povejte.'
In don Bosko je vsakemu povedal, kaj je storil, ne da bi povedal kaj preveč ali
premalo, in to z nedosegljivo natančnostjo. O tem imamo stotine verodostojnih
prič, med drugimi don Davica in don Belmonteja. Včasih je don Bosko vstopil v
zakristijo, ki je bila nabito polna fantov, ki so se hoteli spovedati. Pogledal jih je
in nato dejal komu izmed njih:
'Pojdi k obhajilu.' Tudi drugim je dal isti nasvet.
Don Bosko je vedel, da je njihova vest čista. Dečki so bili zadovoljni, ker so
vedeli, da don Bosko bere v njihovi duši. Večkrat se nam je pripetilo, da smo šli
iz zakristije k oltarju darovat sveto mašo, pa smo se komaj prebili skozi trumo
dečkov, ki je kleče čakala na spoved. Ko smo se vrnili iz cerkve v zakristijo, je bila
ta prazna in don Bosko se je na klečalniku pripravljal, da bo daroval sveto mašo.
Drugič se mu je med spovedovanjem zgodilo nekaj drugega. Med množico
fantov je opazil enega, ki je sam samcat klečal v kotu. Ne da bi se oziral na dru-
ge, ga je povabil. Ta se je začuden dvignil in prerinil skoz obroč fantov, ki so se
mu umikali, pristopil k don Bosku in se prvi spovedal. Kdor je točno opazoval
in je imel zaupanje pri fantih, je lahko zvedel, da je bil to navadno fant, ki mu je
manjkalo odločnosti, da bi se spravil z Bogom in se vrnil v Božjo milost.
Toda don Bosko svojim fantom ni vračal samo duhovnega zdravja, temveč
tudi telesno.

54.8 Page 538

▲back to top


538
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
»Mladi Rebuffo, tako pripoveduje don Ruffino, je leta 1861 že skoraj eno
leto bolehal. Že mesece ga je bolela glava, mučil želodec in jetra in končno je
moral zapustiti šolo. Tedaj mu je eden izmed tovarišev svetoval, naj piše pismo
don Bosku. Ta se je res odločil, da bo pisal, toda ni bil sposoben spraviti skupaj
niti dveh smiselnih vrstic. Zato se je obrnil na prijatelja, ki mu je svetoval, da bi
on napisal pismo. Tako sta tudi storila. Pismo je bilo takole zasnovano:
Velečastiti gospod!
Moja bolezen, ki se mi zdi, da raste sorazmerno s količino zaužitih zdravil, in potrtost
zaradi prekinitve mojega šolanja sta me prisilili, da vam sporočim svoje stanje.
Prepričan sem, da vi, če hočete, lahko storite, da v trenutku ozdravim. Bodite tako
dobri z menoj in me vsaj potolažite, če sem tega vreden, ker že nekaj časa slutim, da gojite
o meni neko skrivnostno misel. Ne skrivajte mi več, temveč mi jasno povejte, kaj mislite o
meni, da bom lahko miren.
Oprostite mi, dragi oče, če si upam z vami tako govoriti. Toda ta način govorjenja ste
mi navdihnili prav vi. Zato upam, da me boste uslišali.
Pretekla sta dva dneva in don Bosko ga je poklical v svojo sobo, ga spovedal
in spodbudil, da bi imel zaupanje v Dominika Savia. Nato ga je blagoslovil. Toda
bolezen ni popustila in glava ga je bolela kot še nikoli. Tedaj mu je don Bosko
dejal: 'Jutri pojdi v šolo in h kosilu z drugimi. Nato opravljaj devetdnevnico v
čast Dominiku Saviu.'
Rebuffo je prišel iz don Boskove sobe. Toda kaj? Kakor hitro je bil zunaj, je
prenehala vsa bolečina, glava je postala jasna, želodec se je počutil okrepljen,
vsa neprijetnost je izginila. Vendar je storil, kar mu je naročil don Bosko in je še
vedno zdrav in vesel.«
Don Ruffinovim zapiskom sledijo don Bonettijeve. »Don Bosko se je zahva-
ljeval Gospodu za tolikšno pomoč, ki jo je po njem izkazal fantom. Toda zaradi
jasnih nadnaravnih darov, ki jih je bil deležen, in zaradi izrednih kreposti, zara-
di katerih so ga občudovali tako gojenci kakor zunanji ljudje, je rad ponavljal:
'Ravnodušen sem do pohval in graj, kajti ko me hvalijo, izražajo tisto, kar bi
moral biti, če me karajo, pa tisto, kar sem.'
Dne 18. februarja se je v oratorijih začel postni katekizem in 22. je skup-
nosti dal za cvetko, da naj do velike noči govorijo italijansko. Tožil je, da nič več
ne govorijo našega lepega jezika.
25. februar. Don Bosko je obljubil, da nas bo vsak večer naučil ene zvijače.
1. zvijača. Katero je najboljše sredstvo, da ne pademo v greh? – Izpolniti vse
spovednikove nasvete.

54.9 Page 539

▲back to top


BiS 6 — 63. poglavje
539
26. februar. 2. zvijača. Kateri je tisti najustreznejši trenutek, da prosimo
Gospoda milosti in smo lahko prepričani, da bomo uslišani? – Trenutek povzdi-
govanja hostije in keliha. Zato je don Bosko vedno želel, da bi v tistem trenutku
nehali peti, glasno moliti in igrati na orgle, če je le mogoče.
27. februar. 3. zvijača. Kako moremo najbolje, najpreprosteje in najlažje biti
pri sveti maši? Način, ki ga je priporočal blaženi Leonard, je, da razdelimo sveto
mašo na tri dele, na tri 'D'. Prvi 'D' je rdeč, drugi črn in tretji bel. Rdeči 'D' je
trpljenje Jezusa Kristusa, ki naj ga premišljujemo do povzdigovanja. Črni 'D' so
naši grehi; treba se jih je kesati, ker so bili vzrok Jezusovega trpljenja. Vse to do
obhajila. Beli 'D' bi bil sklep, da v prihodnje ne bomo več grešili. To naj bi trajalo
vse do konca svete maše.«
Ta večer se je sestal svet Družbe sv. Frančiška Saleškega in je sprejel duhovnika Jože-
fa Rocchiettija, sina Petra iz Turina. Sprejem je bil opravljen z glasovanjem. Prejel je vse
pozitivne glasove in kot nov član bil sprejet k izpolnjevanju pravil Družbe.
Don Rocchietti se je vrnil v oratorij, zdelo se mu je, da si je malo opomogel.

54.10 Page 540

▲back to top


64.
poglavje
Don Bosko napove prihodnost nekaterih fantov in da bo on, ko bo na
tem, da bo umrl, z desetimi gojenci šel v Rim – V ječo vrženi škofje, ubiti
duhovniki, zaplenjeni samostani – Viktorja Emanuela razglasijo za
italijanskega kralja in Rim za glavno mesto – Don Boskovo pismo papežu:
predvidevanje o Rimu – Napove tri pajke za oratorij – Don Bosko iz Fossana
opozori don Alasonattija, da v oratoriju ni vse v redu – Ne more iti pridigat
v Suso – Vsakemu fantu pokaže, kdo so njegovi sovražniki – Nekaterim
fantom predlaga, da naj vstopijo v Družbo – Napovedana smrt enega prvih
gojencev – Katoliško branje – Članek v L'Armonii – Razglas katoličanom –
Odbor za zbiranje don Boskovih dogodkov in rekov
Don Bosko je obljubil fantom, da jim bo napovedal prihodnost, če ga
bodo za to prosili. O tem bi lahko povedali marsikaj, vendar se bomo, da ne bi
preobremenjevali snovi, omejili na tri dogodke iz tistih dni.
Kleriku Janezu Turchiju je rekel: »Glej, če boš ostal z menoj, ti ne bo nič
manjkalo in ne boš imel opravka s pokorščino. Če pa boš zapustil oratorij, boš
imel velike nevšečnosti.« Da bi mu dal kak koristen nasvet, je dodal: »Ti, ki boš
moral toliko potovati po svetu ...«
Po don Boskovi smrti nam je sam don Turchi, naš velik prijatelj, ko nam je
pripovedoval o tej napovedi, dejal: »Kar se tiče mojih potovanj, sem bil v Bo-
logni in Rimu, preživel nekaj časa v Franciji, Avstriji, na Bavarskem, v Angliji in
na Škotskem. Glede neprijetnosti pa sem, potem ko sem zapustil oratorij, imel
veliko, in to zelo hudih.« Tako nam je pripovedoval, ne da bi vedel, kaj vse ga
še čaka. Kot doktor leposlovja je bil več let domači učitelj pri raznih plemiških
družinah, profesor retorike v raznih semeniščih, rektor nekega zavoda in bil

55 Pages 541-550

▲back to top


55.1 Page 541

▲back to top


BiS 6 — 64. poglavje
541
končno zaradi okoliščin primoran zaprositi za mesto kaplana v Consolati. Ko je
zbolel, se je moral zateči v Malo hišo Božje previdnosti.
Don Ruffinova kronika dodaja: »10. februar. Don Bosko je dejal mlademu
Frančišku Dalmazzu: 'Živel boš 49 let, oblekel boš duhovniško obleko in ostal v
oratoriju. Po don Boskovi smrti boš postal kanonik.'« (Rodil se je 18. julija 1845
in umrl 10. marca 1895 kot rektor semenišča v Catanzaru).
Nekaj dni pozneje je don Bosko presenetljivo prerokoval o samem sebi. V
don Ruffinovih papirjih beremo: »Don Bosko je dejal: 'Ko bodo mirni časi in bo
Cerkev svobodna, bom z desetimi fanti šel v Rim in nato zapel Sedaj odpuščaš,
Gospod, svojega služabnika v miru.'
'Bo to v Rimu?'
'Oh, ne, vrnil se bom.' To je izjavil pred maloštevilnimi.«
Napoved se je natančno izpolnila. Don Bosko je šel v Rim zaradi posvetitve
njegovega svetišča, posvečenega presvetemu Srcu Jezusovemu, o čemer bomo
še govorili. Leta 1887 so bili časi mirni (tako vsaj lahko rečemo), Cerkev je bila
svobodna, če primerjamo okoliščine z letom 1861. Saj so mons. Galla, škofa v
Avellinu, zajeli 24. februarja 1861 v Neaplju in ga po dolgem in utrudljivem po-
tovanju – deloma po morju, deloma po kopnem – s silo pripeljali v Turin. Tu so
ga nastanili v Misijonu, da je delal družbo kardinalu De Angelisu; oba sta ostala
zaprta do 1866. Njuna navzočnost v obeh škofijah je vznemirjala državo.
To so bili nadvse žalostni časi za Cerkev. Več kot sedemdeset škofov so
odstranili iz njihovih škofij ali jih zaprli. Brez števila duhovnikov je bilo zaprtih
in štiriinšestdeset so jih ustrelili. Komisar Pepoli je decembra 1860 odpravil
v Umbriji redove in zasegel imetje samostanov. Prav tako je v Markah storil
komisar Valerio. V neapeljskem kraljestvu je Mancini 1861 začel enako razde-
janje. Tudi tam so z nekaj izjemami uveljavili zakonodajo iz leta 1855. Odpravili
so 721 samostanov, razgnali 12.000 redovnikov in redovnic in zasegli imetje
104 kolegiatnih cerkva. Začasno so pustili pri miru Sicilijo, kajti tam so se bali
ljudskega odpora. Pa to še ni bilo zadosti. Dne 31. marca 1861 je ministrstvo
odvzelo Cerkvi oblast nad pokopališči.
Dne 17. marca 1861 je bil Turin ves v zastavah in poln prazničnega razpo-
loženja, povsod so igrali in prirejali hrupne veselice. Domoljubi so bili pijani od
navdušenja za domovino; Viktorja Emanuela so razglasili za kralja Italije, Cavo-
ur je 25. marca v senatu in parlamentu izjavil: »Rim mora postati glavno mesto
Italije, kajti Italije brez Rima si ne moremo predstavljati.«
Don Ruffinova kronika nadaljuje: »Don Bosko je pisal papežu, vendar mu
ni poročal nič kaj prijetne novice. Še več, prava milost preblažene Device Marije
bo, če mu ne bo treba zapustiti Rima.

55.2 Page 542

▲back to top


542
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Dne 7. marca je don Bosko sporočil kleriku Vaschettiju v Giaveno: 'Nad ora-
torijem se zbira strašna nevihta.' Nato je dodal, da je trnje, po katerem moramo
iti, dva 'M' in en 'R': malattie (bolezni), moralnost in rivalstvo.
Dne 14. marca je don Bosko iz Fossana, kamor je šel zaradi zdravja, pisal
don Alasonattiju: 'Zadeve naše hiše ne gredo dobro zlasti zaradi nekaterih deč-
kov, katerih ime se začenja s F. Recite gospodu vitezu Oregli, don Rui in Turchiju
itn., da bo treba hoditi nekaj časa po trnju, da bomo potem lahko trgali dišeče
vrtnice.«
Don Bosko je pisal tudi kanoniku Rosazu, ki ga je povabil v Suso, da bi tam
pridigal.
Predragi gospod kanonik!
Malo potrpežljivosti koristi vsem. Čutim bolečine v želodcu in ne morem pridigati.
Odšel sem za kak dan iz Turina. Pa še ni zadosti. Če se vam zdi primerno, bom dobil koga
drugega za pridigo o svetem Otroštvu. Če morete urediti sami, naj bo vse v Božjem imenu.
Fiat (tako bodi) za zdaj. Ukažite mi ob kaki drugi priložnosti. Mogoče bom prišel.
Vendar ne pridigat.
Gospod naj nas vse ohrani v svoji sveti milosti in verjemite svojemu vdanemu prija-
telju duh. JANEZU BOSKU.
Fossano, 15. marca 1861; I. leto, 2. dan Kraljevine Italije
»Odkar se je don Bosko vrnil, pravi don Ruffino, vse odmore pripoveduje
fantom na uho, kdo so njihovi sovražniki. Meni je rekel: Tvoji sovražniki so tvoji
slabi svetovalci.
Don Bosko je odsekal glavo, kakor se izraža on, Costamagni in štirim dru-
gim; to pomeni, da jim je priporočil, naj bi vstopili v Družbo.
7. april. V oratoriju je odšel v boljše življenje enajstletni deček Lovrenc Qu-
aranta iz Vernanteja.« Don Bosko je na božični večer naznanil, da čez nekaj me-
secev ne bo več med njimi nekaj njegovih gojencev. Tako se je uresničil prvi M
(malattia-bolezen), kakor je napovedal kleriku Vaschettiju. Nekaj dni pozneje
je umrl še en fant.
Za mesec april je Paravia natisnil zvezek Katoliškega branja z naslovom
Spodbudni zgledi za mladino. – Cvetlice jezika.
To je zbirka 100 pripovedi, zlasti za dijake, in prikazujejo vse življenjske
okoliščine, v katerih se lahko znajde kak mlad človek, in na koncu vsakega zgle-
da podaja ustrezno razmišljanje in navodilo za vedenje. Zgledi so povzeti po
Bartoliju, Segneriju, Belcariju iz Cavalce, iz življenja cerkvenih očetov, iz Passa-
vantija in Cesarija.

55.3 Page 543

▲back to top


BiS 6 — 64. poglavje
543
Don Bosko navaja razlog, zakaj je pripravil to knjigo. »Težko je vrniti gnile-
mu jabolku prvotno svežino. Lažje je saditi pečke, ki jih nosi v sebi, ki bodo dale
drevo in to bo dalo zdrave in obilne sadeže. To pomeni, da ni drugega načina, da
bi mogli spremeniti družbo, kot dobro vzgajati mladino, ki bo potem povzročila
splošno izboljšavo ljudstev.«
Predgovor k delcu pa se je glasil takole:
NAŠIM BRALCEM
Namen Katoliškega branja je izdajati knjižice, pisane v preprostem slogu in name-
njene zlasti manj izobraženim plastem ljudstva. Vendar se nam zdi zelo koristno, da smo
natisnili vrsto zanimivih dogodivščin, ki lahko zanimajo vse vrste bralcev, vendar so prav
posebno koristne mladini. Take primere smo povzeli iz klasičnih pisateljev, ki spadajo
med vzorce našega lepega italijanskega jezika, tako da mladi dijaki poleg moralne koristi
vidijo tudi zgled lepega pisanja, stavkov in odstavkov, ki jih morejo brez strahu posnemati
tudi na znanstvenem in jezikovnem področju.
Tako nam je to v dvojno uteho: da bomo delali v korist naše svete katoliške vere, kar
je nenehen cilj našega prizadevanja, in da bomo sodelovali pri poznanju tistih odličnih
pisateljev, katerih dela bodo vedno predmet občudovanja in dušna paša vseh, ki ljubijo
naš lepi italijanski jezik.
Gospod naj vas vse blagoslovi in pomaga, da boste srečno živeli.
L'Armonia je v petek 15. aprila 1861 priporočala
KATOLIŠKO BRANJE – LETNIK IX
Z resničnim zadovoljstvom naznanjamo našim bralcem, da še naprej izhaja Katoliško
branje. Tisti, ki ga pripravljajo, vladajoči papež Pij IX. in skoraj vsi škofje močno priporočajo
katoličanom, da naj podprejo ta tisk. To, kar daje tem knjižicam posebno vrednost, je prep-
rost slog in čist jezik ter jasnost občutkov, da jih z lahkoto razume vsaka vrsta bralcev. Nik-
dar ne govorijo o politiki. Podajajo katoliški nauk v obliki dvogovora in prijetnih pripovedi
in puščajo ob strani dogodke in osebe, ki bi mogle nakazovati strankarsko dejavnost. Nizka
cena dokazuje, da iščejo dobro in ne zaslužka.
Za mesec maj je tiskarna Luigi Ferrando natisnila knjižico Cerkev, ki jo je
spisal mons. Segur; v dodatku različne stvari.
V dodatku je razlaga, kdo je papež in zakaj ima časno oblast, da je pokoršči-
na rimskemu papežu za zveličanje potrebna drža.
Poleg vsega zvezek previdno priporoča svojim bralcem tudi tole: »Misli, da
so tisti, ki govorijo proti papežu in njegovi časni oblasti, samo nevedneži in pre-
vejanci, niso pa tudi hudobni. Če zato ne moreš storiti drugo, moli, da jih Bog
razsvetli, da spoznajo resnico in pravico.

55.4 Page 544

▲back to top


544
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Posnemaj nebeško ljubezen svetega papeža Pija IX., ki, medtem ko je pri-
siljen izobčiti iz Cerkve tiste, ki so se polastili dediščine sv. Petra, goreče moli
zanje in vabi vso Cerkev, da bi se spreobrnili, se mogli skesani vrniti v Kristusov
hlev in bi jih mogel ponovno pritisniti na svoje srce. Tako naj bi se zgodilo z
njimi in z vsemi ljudmi.«
Knjižica se je končala z naslednjo stranjo:
POZIV KATOLIČANOM
Ni več nikakršna skrivnost, da se bije boj proti glavarju katoliške Cerkve z namenom,
da bi jo uničili in uvedli v Italiji protestantizem. To se brez vsakega skrivanja oznanja v
tisočih knjižurah, zvežčkih, letakih in celo v letopisih, kjer mrgoli neresničnih podatkov o
veri, kakor da bi bile resnice vzete iz evangelijev. Na veliko zasmehujejo papeža in starim
obrekovanjem dodajajo nove z namenom, da bi ga očrnili in odvrnili ljudi od njega. V taki
vojni, ki je Božja vojna in zato naša vojna, je vsak človek vojak. Zato se vsi resnični katoli-
čani združujejo v obrambo rimskega papeža, se pravi katoliške vere, in sicer v enem duhu
v naslednjih točkah:
1. Gojimo globoko spoštovanje in dobrohotno naklonjenost do rimskega papeža. Zavra-
čajmo vse krive nauke, se pravi herezije proti vrhovnemu poglavarju Cerkve.
2. Govorimo o papežu vedno z največjim spoštovanjem in zavračajmo odločno tudi tis-
te, ki v naši navzočnosti grdo govorijo o njem. Prav tako naj vsak, kakor more in zna,
zavrača zmote in obrekovanje proti njemu.
3. Vrzimo daleč od sebe nesramne spise proti papežu, njegovi avtoriteti in pristojnosti.
Uničimo jih, zavračajmo jih, zoperstavimo jim dober tisk in širimo dobro branje, tudi
na lastne stroške.
4. Nikdar ne obiskujmo gledaliških predstav, ki smešijo in se norčujejo iz vere, papeža,
kardinalov, škofov, duhovnikov in redovnikov.
5. Spodbujajmo druge, da se bodo združili v društva v obrambo Cerkve. Ko se pripravlja
pristen katoliški tisk, podprimo na lastne stroške njegovo razširitev.
6. S Petrovim novčičem skušajmo omiliti velikanske potrebe papeža, ki so nastale za-
radi odvzetja cerkvenega premoženja, ki mu ga je Božja previdnost dala na voljo za
obrambo njegove neodvisnosti.
7. Molimo vsak dan za Cerkev in papeža očenaš, zdravamarijo in slavaočetu z vzdihom
'verujem v sveto katoliško Cerkev' in s tem izrazimo svojo vero v Božji izvor Cerkve,
katere vidni poglavar je papež, ki zastopa na zemlji Jezusa Kristusa.
Italijani! Vi ste pripadniki katoliške Cerkve. Pokažite se take tudi v tem velikem tre-
nutku. Naj bo vaše nadvse ponosno geslo: katoličani s papežem.
Medtem ko je don Bosko neutrudno delal, se je 1861 zbralo določeno števi-
lo njegovih ljubečih sinov z namenom, da bi zbirali najznačilnejša dejanja in iz-
reke svojega dragega predstojnika, jih ohranili in prenesli poznejšim rodovom.

55.5 Page 545

▲back to top


BiS 6 — 64. poglavje
545
V prejšnjih letih se je več mladih klerikov, zlasti Ruffino in Bonetti, odločilo, da
bodo zbirali obširna poročila o vsem, kar so videli in slišali. Sedaj pa naj bi nju-
ne zapiske tudi ocenili. Poleg tega so hoteli nadaljevati tako dragoceno in ko-
ristno delo. Na ustavnem zboru je don Ruffino zbral in zapisal njihove namene.
»Čudovite in izredne don Boskove sposobnosti, vse, kar se je zgodilo in se še
dogaja v zvezi z njim, njegov izredni način, da vodi mlade na težki poti kreposti,
veličastni načrti, ki jih namerava uresničiti v prihodnosti, kažejo na nadnarav-
na dejstva, ki nam zagotavljajo še veličastnejše dni oratorija. Vse to nam nalaga
strogo dolžnost hvaležnosti, nalogo, da se ne izgubi nič in ne pade v pozabo, kar
pripada don Bosku, ter da storimo, kar je v naši moči, za ohranitev njegovega
spomina, da se bo nekoč zasvetil kot bleščeča bakla mladini vsega sveta. To je
program in namen odbora, ki je bil ustanovljen in katerega člani so: don Alasona-
tti, don Rua, don Savio, don Turchi, vitez Oreglia di Santo Stefano, klerik Cagliero,
profesor klerik Francesia, profesor klerik Durando, klerik Cerruti, profesor klerik
Anfossi, profesor klerik Provera, klerik Bonetti, klerik Ghivarello, klerik Ruffino.
Na prvem sestanku so določili tri glavne zbiralce podatkov. To so kleriki
Ghivarello, Bonetti in Ruffino.
Na drugem sestanku dne 3. marca so v odsotnosti Cagliera, Anfossija in Du-
randa volili predsednika, podpredsednika in tajnika komisije. Izvoljeni so bili: 1°
don Rua, 2° don Turchi, 3° Ruffino. Na tem sestanku so prebrali nekaj že zapisanih
poročil, med njimi don Boskove sanje z dne 28. decembra 1860. Vsi so soglašali
v bistvenih točkah in odločili, da naj bi pojasnili nekaj manj pomembnih stvari.
Sestanek so sklenili z določitvijo prihodnjega sestanka dne 1. aprila. – Podpisani:
duh. Mihael Rua.
»1. april. Sestanek se je začel ob dveh popoldne. Navzočih je bilo 8 članov.
Prebrali so zapisnik prejšnje seje in ga odobrili. Nato so prebrali več odstavkov
o dogodkih od 3. januarja do 10. februarja, to je prerokba ob priložnosti branja
testamentinuma, ozdravitev Rebuffa, zvijače, ki jih je učil don Bosko. Vse so odo-
brili. Sklenili so sestanek in napovedali četrtega za naslednjo soboto po večerji.
8. april. Sestanek se je začel ob pol treh popoldne v navzočnosti 13 članov.
Prebrali so prvi del sanj 3., 4. in 5. aprila in potrdili zapisnik z nekaterimi po-
pravki in dodatki. Odločili so se, da bodo prosili don Borela za poročila o začet-
ku oratorija.
1. maj. Sestanek se je začel ob pol dveh v navzočnosti osmih članov. Don
Turchi, ki zbira poročila o preteklosti oratorija, je prebral dogodek o lunah in o
psu, kar vse je bilo odobreno. Ob dveh je bil konec sestanka.

55.6 Page 546

▲back to top


546
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
7. maj. Sestanek se je začel ob pol dveh. Navzočih je bilo sedem članov. Preb-
rali so polovico sanj z dne 2. maja in jih odobrili.«
Na naslednjih sestankih odbora so nadaljevali branje druge polovice sanj
z dne 2. maja, to popravili in odobrili. Vzeli so v pretres kroniko don Turchija,
sicer precej omejeno, ki smo jo uporabili v prejšnjem zvezku, skupaj s kroniko
don Bonettija in don Ruffina. Lahko smo torej prepričani o resničnosti tega, kar
so nam sporočile te priče, vredne vsega zaupanja. V naslednjih letih so se prid-
ružili še drugi in nadaljevali njihovo delo z enako vdanostjo don Bosku. Zato
lahko z gotovostjo, ne da bi nam kdo mogel kaj očitati, ponovimo besede svetih
zgodovinopiscev: Ali ni bilo vse to zapisano v knjigah tistih dni?

55.7 Page 547

▲back to top


65.
poglavje
Sanje: izlet don Boskovih fantov v nebesa – Čudovito lep hribček – Visoka
planota – Jezera, kri, voda, ogenj, divje živali – Ozek prehod – Vrnitev:
neizmerna planjava – Gnusen prizor – Zapeljivi vrt – Razigrane množice, ki
gredo v propad – Nadaljuje se vzpon; ozek prehod; leseni most – Utrudljiv
vzpon na goro – Kraj trpljenja – Pri vrhu: nebeško petje – Obupani in
utrujeni fantje se ustavijo sredi poti ali se vračajo – Don Boskovi napori, da
bi jih pripravil k vzponu – Razlaga in pripombe – Don Bosko pripoveduje
sanje kardinalu De Angelisu
Preidimo k pripovedi nekih drugih lepih sanj, ki jih je don Bosko imel
3., 4. in 5. aprila 1861. »Več okoliščin,« piše don Bonetti, »ki se pojavljajo v teh
sanjah, nas bo prepričalo, da so te izmed tistih, ki jih Gospod od časa do časa
pošlje svojim zvestim služabnikom.« On in don Ruffino sta jih točno zapisala in
mi ju podajamo, kakor so se ohranile.
Don Bosko je 7. aprila zvečer po molitvah stopil na prižnico, da bi namenil svojim
fantom besedo. Takole je začel: Povedati vam moram zelo čudno stvar. Pripovedovati vam
hočem neke sanje. To so sanje in zato niso nekaj resničnega. To vam povem zato, da jim
ne boste pripisovali večjega pomena, kot jih imajo. Preden bom začel, moram na nekaj
opozoriti. Jaz vam povem vse, kakor naj bi tudi vi meni vse povedali. Pred vami nimam
skrivnosti. Toda to, kar se pove tukaj, naj se ne razglaša zunaj. Velja samo za nas in naj
ostane med nami. Ne pravim, da bo tisti, ki bo to pripovedoval zunanjim osebam, grešil,
vendar je bolje, da izrečeno ne prestopi praga te hiše. Govorite o tem med seboj, smejte se
in šalite, kakor vam ljubo, pa tudi s tistimi ljudmi, ki bi mogli razumeti te naše zaupnosti
in bi imeli od tega kako korist. Sanje se delijo v tri dele. Imel sem jih tri zaporedne noči,
zato vam bom danes povedal prvi del, druga dva pa naslednje večere. Zelo sem se začudil,

55.8 Page 548

▲back to top


548
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
da so se drugo in tretjo noč sanje nadaljevale tam, kjer so se končale prejšnjo noč, ko sem
se zbudil.
PRVI DEL
Sanjamo, medtem ko spimo, zato sem tudi jaz spal. Nekaj dni prej sem bil zunaj Tu-
rina in hodil mimo Moncaglierskih hribov. Pogled na že malo zeleneče hribe mi je ostal v
spominu, zato je mogoče, da so se mi predstave tega tako lepega pogleda vračale v mo-
jega duha naslednje noči in skupaj z domišljijo pričarale prelep izlet. Dejstvo je, da sem
v svojih sanjah imel vtis, da sem na izletu. Zdelo se mi je, da sem s svojimi dečki bil sredi
obširne planjave. Pred mojimi očmi se je dvigal visok, mogočen hrib. Stali smo pri miru,
ko sem dečkom predlagal:
– Pojdimo in naredimo lep izlet.
– Pojdimo.
– Toda kam?
Spogledali smo se, premislili in potem je eden, ne vem po kaki čudni misli, dejal:
– Pojdimo v nebesa.
– Da, da, pojdimo v nebesa, so vsi enoglasno vzkliknili.
– Da, da, pojdimo v nebesa na lep izlet, so ponovili.
– Prav, odlično, pojdimo.
Bili smo na ravnini, začeli smo hoditi in prišli do vznožja hriba. Začeli smo se vzpe-
njati po različnih poteh. Kako čudovit prizor! Kakor daleč je segal naš pogled, je bila reber
tistega obširnega hriba pokrita z rastlinami vseh vrst, nežnimi in nizkimi, mogočnimi in
krepkimi, vendar ne debelejšimi kot roka. Bile so tam jablane, hruške, češnje, slive, vinska
trta itn. Toda to, kar je bilo posebno zanimivo, je bilo, da je ena in ista rastlina nosila cve-
tove, ki so se odpirali, pa čisto odprte cvetove najpestrejših barv, drobne zelene pa tudi že
čisto velike in zrele sadeže; eno in isto drevo je nosilo, kar je najlepšega in dragocenejšega
spomladi, poleti in jeseni. Drevesa so bila tako polna sadežev, da se je zdelo, da ne bodo
mogla vzdržati tolike teže.
Fantje so prihajali k meni in me radovedno vpraševali za razlago takega pojava. Spo-
minjam se, da sem jim zato, da bi potešil njihovo radovednost, dajal tale odgovor: Glejte,
nebesa niso kakor naša zemlja, kjer se spreminja toplota po letnih časih. V nebesih ni spre-
memb, toplota je vedno enaka, mila, primerna za rast vsake rastline. Zato druži v sebi isto-
časno vse lepo in vse dobro vseh letnih časov.
Ob pogledu na ta čudoviti vrt smo bili vsi iz sebe. Pihal je mil, zelo mil veter. Obdajal
nas je popoln mir, mila toplota, prijetne vonjave so nas vse prevevale. Dišalo je po vseh
značilnostih sadežev. Dečki so si trgali jabolka, hruške, obirali češnje ali trgali grozdje ter
se tako počasi vzpenjali navzgor po hribu. Ko smo prišli na vrh, se nam je zdelo, da smo
se znašli v nebesih. Toda bili smo še daleč od tam. Z vrha tega hriba, na drugi strani ob-
širne planjave, se je vzpenjala proti nebu visoka, mogočna gora, ki se je z vrhom dotikala

55.9 Page 549

▲back to top


BiS 6 — 65. poglavje
549
oblakov. Po njej so se trudoma vzpenjali, vendar zelo hitro napredovali mnogi ljudje in na
vrhu je stal Nekdo, ki jih je vabil k sebi in jim dajal pogum. Prav tako smo videli, kako so se
nekateri vračali z vrha vse do vznožja in pomagali tistim, ki so bili preveč utrujeni in niso
mogli preskočiti vseh prepadov. Tisti, ki jim je uspelo priti do vrha, so bili deležni veselega
in glasnega sprejema. Vsem je postalo jasno, da so bila tam nebesa. Zato smo se odpravili
na pot po planjavi in se skušali povzpeti na goro. Prehodili smo že dobršen del poti. Neka-
teri dečki so tekli, da bi prišli čim prej, in so daleč prehiteli svoje tovariše.
Toda glej! Preden smo prispeli do vznožja gore, smo na planjavi zagledali jezero, tako
veliko kot prostor od oratorija do Piazza Castello. Bilo je polno krvi. Na obrežju so ležali
raztreseni deli rok, nog, komolcev, stegen, razbite lobanje, odsekani udje človeškega telesa
in okrnjene okončine. Strašen, grozen pogled! Videti je bilo, kakor da bi na tem kraju divjala
strašna krvava bitka. Dečki, ki so tekli naprej in prišli prvi, so obstali presunjeni od groze.
Jaz, ki sem bil še daleč in se nisem ničesar zavedel, sem opazil tiste obupne kretnje rok in
bral z obrazov njihovo presunjenost. Zaklical sem: Zakaj ste vendar tako užaloščeni in zgro-
ženi? Kaj se je zgodilo? Pojdite naprej.
Seveda, pojdite naprej; pridite in poglejte, so mi odgovarjali. Pospešil sem korak in vi-
del. Fantje, ki so prišli za nami in so bili do pred kratkim še tako zelo veselo razpoloženi, so
umolknili in postali žalostni. Stal sem na obrežju jezera in opazoval. Toda ni bilo mogoče
priti na drugo stran. Pred nami, na drugi strani jezera, je bilo z velikimi črkami napisano:
Per sanguinem (v moči krvi).
Fantje so se vpraševali med seboj: Kaj je to? Kaj pomeni vse to?
Tedaj sem vprašal Nekoga, za katerega se več ne spominjam, kdo bi mogel biti. Ta
mi je odgovoril: To je kri, ki jo je prelilo toliko in toliko ljudi, ki so prišli na vrh gore in so
šli v nebesa. To je kri mučencev. To je kri Jezusa Kristusa, ki je poškropila telesa tistih, ki
so bili ubiti zaradi pričevanja vere. Nihče ne more priti v nebesa, ne da bi prebrodil to kri
in bil od nje oškropljen. To je kri, ki brani Sveto goro, podobo katoliške Cerkve. Kdorkoli
jo bo hotel napasti, bo utonil. Ostanki teh rok in nog, te razbite lobanje, razkosani udje,
ki jih je polno obrežje, so žalostni ostanki sovražnikov, ki so hoteli uničiti Cerkev. Vse so
razkosali. Vsi so končali v tem jezeru. Tisti skrivnostni fant je v svojem govoru imenoval
veliko mučencev, med katerimi je navedel tudi papeževe vojake, ki so umrli na bojišču v
obrambo njegove časne posesti.
Ko je to povedal, nam je pokazal na desno stran, proti vzhodu, kjer se je v daljavi raz-
prostirala veliko večja planjava, štiri ali petkrat večja kot jezero krvi, in dodal: Ali vidite
tisto planjavo? Vedite, da bo tja tekla kri tistih, ki bodo po tej poti stopali na to goro, kri
pravičnih, tistih, ki bodo umrli za vero v prihodnosti.
Spodbujal sem fante, ki so bili pretreseni od tega, kar so videli in slišali: Če bi morali
umreti mučeniške smrti, bi naša kri tekla na to planjavo, vendar naši udje ne bi bili nikdar
razmetani tako kot tisti, ki smo jih videli.
Podvizali smo se in spet začeli hoditi ob tistih obrežjih tako, da smo na levi imeli vrh
hriba, po katerem smo prišli, ter na desni jezero in goro. Tam, kjer je bilo konec jezera

55.10 Page 550

▲back to top


550
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
krvi, se je začelo zemljišče, zaraščeno s hrasti, lovorom, palmami in drugim rastlinjem.
Odpravili smo se semkaj, če bi bilo mogoče po tej strani doseči goro. Toda tu smo zagle-
dali drugačen prizor. Drugo veliko jezero, polno vode, v kateri so plavali odsekani udje in
razmesarjena trupla. Na obrežju je bilo z velikanskimi črkami zapisano: Per acquam (v
moči vode).
Zopet smo začeli vpraševati: Kaj je to? In kaj ni? Kdo nam bo razložil to skrivnost?
V tem jezeru, nam je dejal Nekdo, je voda, ki je pritekla iz Kristusove strani, ki je,
čeprav je je bilo malo, tako narasla in bo še naprej naraščala. To je voda svetega krsta, v
kateri so bili že umiti in očiščeni tisti, ki so že stopili na to goro, in v kateri bodo morali
biti krščeni in očiščeni tisti, ki bodo hoteli stopiti na goro. V tej vodi se morajo namočiti vsi
tisti, ki hočejo priti v nebesa. Na goro se pride ali z nedolžnostjo ali s pokoro. Nihče se ne
more zveličati, če se ne potopi v to vodo.
Nato je pokazal na tisti pokol in nadaljeval: To so udje mrtvecev, ki so v sedanjem
času napadali Cerkev.
Videli smo veliko ljudi in tudi nekaj naših fantov, kako so z nedopovedljivo lahkoto in
hitrostjo hodili po vodi in se površine dotikali samo konci prstov, ne da bi si namočili noge,
in prehajali na drugo stran.
Bili smo vsi iz sebe zaradi tega čudeža. Toda rečeno nam je bilo: to so pravični. Kajti
duše svetnikov, potem ko so rešene iz ječe svojih teles, ali tudi poveličana telesa ne le lah-
kotno in hitro hodijo po vodi, temveč celo letajo po zraku.
Tedaj so vsi fantje želeli teči po vodi tega jezera, kakor so videli, da so storili drugi.
Obrnili so se k meni in me s pogledom vpraševali. Pa se nobeden ni opogumil. Rekel sem
jim: Jaz si ne upam. Prava predrznost bi bila, če bi se imeli za tako pravične, da bi hodili
po tej vodi in se ne pogreznili.
Vsi so zaklicali: Če si vi ne upate, kako si bomo potem mi!
Šli smo naprej, obšli tisto goro in prispeli do tretjega jezera; bilo je veliko kakor prvo,
polno ognja, v katerem so prav tako plavali človeški udje in deli človeških teles. Na drugi
strani obale je stal napis: Per ignem (v moči ognja). Ko smo strmeli v tisto poljano ognja,
je tisti Nekdo dejal: To je Božji ogenj in ogenj svetnikov. To so plameni ljubezni in želja,
skozi katere morajo iti tisti, ki niso šli skozi kri in vodo. Prav tako je to tudi ogenj tiranov,
v katerem so trpela in zgorela telesa toliko mučencev. Veliko jih je moralo iti po tej poti,
da so lahko stopili na vrh gore. Ti plameni bodo opekli njihove sovražnike. Še tretjič bomo
videli zmlete Gospodove sovražnike na polju njihovih porazov.
Pospešili smo korak in za tem jezerom naleteli na drugo v obliki velikanskega am-
fiteatra. Prizor je bil še strašnejši. Bilo je polno divjih živali: volkov, medvedov, tigrov,
levov, panterjev, kač, psov, mačk in veliko drugih pošasti, ki so čakale z odprtimi žreli,
da bi požrle vsakogar, ki bi se približal. Videli smo ljudi, ki so hodili po njihovih glavah.
Nekaj fantov je prav tako začelo tekati in se sprehajati brez najmanjše bojazni po tistih
strašnih glavah, ne da bi se jim kaj žalega pripetilo. Hotel sem jih priklicati in sem kričal:

56 Pages 551-560

▲back to top


56.1 Page 551

▲back to top


BiS 6 — 65. poglavje
551
Ne, za božjo voljo! Ustavite se. Ne hodite naprej. Ali ne vidite, da komaj čakajo, da bi vas
raztrgali in požrli? Toda mojega glasu ni bilo mogoče slišati. Še naprej so hodili po zobeh
in glavah tistih živali, kakor da bi bil to najbolj varen kraj na svetu. Že znani razlagalec
mi je tedaj rekel: Te živali so hudiči, nevarnosti in zanke sveta. Tisti, ki hodijo po njih
brez škode, so pravične duše, so nedolžni. Ali se ne spominjaš, da je zapisano: Hodili bodo
po kačah in bazilisku in mendrali po levih in zmaju? O takih dušah je govoril David. In
v evangeliju beremo: Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na
vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.
Vpraševali smo se, kaj naj storimo, da bomo prišli na drugo stran? Ali moramo tudi
mi hoditi po teh strašnih glavah?
– Da, da, pridite, pojdimo, mi je rekel nekdo.
– Oh, jaz si ne upam, sem odgovoril. Predrzno je imeti se za pravičnega, da bi mogel
nepoškodovano hoditi po glavah tistih pošasti. Pojdite vi, če hočete. Jaz ne grem.
In fantje so odvrnili: – Če ne čutite poguma vi, kako naj bi ga mi!
Ko smo se oddaljili od jezera divjih živali, smo se znašli pred širokim prostorom, na-
bito polnim ljudi. Toda ti so bili, ali se je tako zdelo, brez nosov, ušes, bili so brez glave,
enemu je manjkala roka, drugemu noge. Nekaterim so manjkali prsti na rokah ali nogah.
Nekateri so bili brez jezika, drugim so izkopali oči. Fantje so bili vsi začudeni, ko so videli
vso to tako strašno zdelano množico ljudi. Tedaj je Nekdo dejal: To so Božji prijatelji. To so
tisti, ki so se zato, da bi se odrešili, zatajevali v čutih, sluhu, vidu, govorjenju in so opravili
veliko dobrih dejanj. Veliko jih je sedaj brez tistih delov telesa zaradi junaških dejanj zata-
jevanja pri delu za Božjo slavo in zveličanje bližnjega. Tisti, ki so brez glave, so se posebej
posvetili Gospodu.
Medtem ko smo gledali tiste prizore, smo videli veliko ljudi, ki so prekoračili jezera
in se povzpeli na goro. Mnoge pa smo videli na vrhu gore, kako so podajali roke v pomoč
in spodbujali tiste, ki so se vzpenjali. Nato so ploskali in vzklikali: Dobro, tako je prav! Ob
hrupu teh vzklikov in ploskanja sem se zbudil in se zavedel, da sem v postelji. To je prvi del
sanj oziroma to, kar sem sanjal prvo noč.
Zvečer 8. aprila je don Bosko stopil pred fante, ki so komaj čakali, da bi pos-
lušali nadaljevanje sanj. Najprej je ponovno prepovedal, da bi si polagali roke
na ramena in se v učilnici dvigali ter hodili od mize do mize. Dodal je še: Kdor
mora iz katerega koli vzroka ven iz učilnice, naj vpraša za dovoljenje načelnika
mize. Dečki so bili že nepotrpežljivi. Don Bosko je smehljaje se pogledal okoli in
po kratkem odmoru nadaljeval:
DRUGI DEL
Spomnite se, da je na koncu planjave, blizu prvega jezera, ogromno jezero, ki ga je

56.2 Page 552

▲back to top


552
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
treba napolniti s krvjo. Potem ko smo videli že vse opisane prizore in prišli do dna pla-
njave, smo ugotovili, da je prosto mesto, kjer bi bilo mogoče iti naprej, kjer sem jaz in vsi
moji dečki vstopili v neko dolino, ki se je na koncu spremenila v obsežen prostor. Vendar
se je prostor, širok in obsežen na začetku vedno bolj zoževal in se na koncu končeval ob
dveh pečinah, med katerima je mogel iti samo en človek. Ta prostor je bil poln ljudi, bili so
srečni, zadovoljni in so se veselili. Toda vsi so bili namenjeni k tistemu ozkemu prehodu,
ki je vodil h gori. Vpraševali smo se: Je mogoče to pot, ki vodi v nebesa? Vsi, ki so se zbrali
na tem prostoru, so eden po eden prihajali in stopali po prehodu. Ko so bili med skalama,
so se morali zelo stisniti, si tesno oviti obleko, se skloniti in odložiti culico ali kar koli so že
nosili s seboj. To me je prepričalo, da je bila to pot v nebesa. Pomislil sem in ugotovil, da
mora tisti, ki hoče iti v nebesa, odložiti ne samo greh, temveč pustiti za seboj vsako misel,
vsako zemeljsko čustvo v smislu apostolovih besed: Nič omadeževanega ne bo vstopilo
vanje. Za kratek čas smo se ustavili in opazovali. Toda kako sem bil nespameten. Namesto
da bi skušali prekoračiti, smo se vrnili nazaj, da bi videli, kaj je zadaj za tistim prostorom.
Videli smo drugo množico ljudi in mikalo nas je vedeti, kaj počenjajo. Odšli smo na obširno
poljano, ki ji ni bilo videti konca. Tu smo se znašli sredi čudnega dogajanja. Videli smo
veliko ljudi, med njimi tudi veliko naših fantov, ki so bili vpreženi skupaj z različnimi žival-
mi; nekateri so bili v vpregi z voli. Mislil sem si, kaj naj to pomeni? Tedaj sem se spomnil,
da je vol simbol lenobe, in pomislil sem, da so ti fantje veliki lenuhi. Prepoznal sem jih in
bili so zares brezdelni, počasni v izpolnjevanju svojih dolžnosti. Sam pri sebi sem dejal: Da,
prav ti je. Nikdar nočeš nič delati, sedaj pa bodi vprežen s to živaljo.
Drugi so bili vpreženi z osli. To so bili trdovratneži. Vpreženi z osli so prenašali tovore
in se z njimi pasli. To so taki, ki se nočejo pokoravati niti nasvetom niti ukazom predstojni-
kov. Druge sem videl vprežene s konji in mulami. Prišle so mi v spomin Gospodove besede:
Postal je kakor konj in mula, ki nimata pameti. To so tisti, ki nikdar ne mislijo na zadeve
svoje duše: reveži, ljudje brez pameti!
Spet drugi so se pasli s svinjami: rili so po nesnagi in po zemlji kakor tiste umazane ži-
vali in kakor one so se valjali po blatu. To so tisti, ki se hranijo s samo zemeljskimi stvarmi, ki
strežejo grdim strastem, ki so daleč od nebeškega Očeta. Žalosten prizor! Tedaj mi je prišla
misel na evangeljskega izgubljenega sina, ki je bil v prav takem stanju, ker je živel v pohoti.
Končno sem videl mnoge ljudi in naše fante z mački, psi, petelini, zajci itn. itn., se pra-
vi tatove, pohujševalce, bahače, strahopetce zaradi človeških ozirov in podobno. Iz vseh
teh različnih prizorov smo začeli sklepati, da je to svet. Opazoval sem vsakega izmed tistih
fantov. S tistega kraja smo šli na drugo stran, ki je bila prav tako obširna nepregledna
planjava. Tla so se neopazno spuščala navzdol. Šli smo po njih, ne da bi se spuščanja prav
zavedali. V določeni oddaljenosti se nam je zdelo, da se planjava spreminja v vrt. Rekli
smo si: Pojdimo tja in si oglejmo, kaj je to.
Pojdimo.
Naleteli smo na prekrasne živo rdeče vrtnice. Kako lepe vrtnice, kako lepe vrtnice,
so klicali dečki in so jih šli trgat. Toda kaj še! Komaj so jih vzeli v roke, so začele gnusno

56.3 Page 553

▲back to top


BiS 6 — 65. poglavje
553
smrdeti. Te na zunaj tako lepe in na videz dišeče vrtnice so bile znotraj vse gnile. Dečki
so bili razočarani. Prav tako smo zagledali na videz sveže vijolice in pričakovali smo, da
širijo okoli sebe prijeten vonj. Toda ko smo jih hoteli nekaj natrgati, da bi naredili šopke,
smo ugotovili, da so prav tako gnile in da neznansko smrdijo.
Šli smo naprej in se kar nenadoma znašli sredi prekrasnih gajev z drevesi, polnimi
najrazličnejšega sadja, da je bila prava radost za oči. Zlasti jabolka so bila čudovita. Eden
izmed dečkov je stopil k drevesu in odtrgal hruško, kot si je lepše in bolj zrele nisi mogel
predstavljati. Toda ko je ugriznil vanjo, jo je razočaran odvrgel. Bila je polna zemlje in
peska in z okusom, ki je silil na bruhanje.
Toda kaj vendar pomeni vse to, smo se vpraševali.
Eden izmed naših fantov, katerega ime dobro poznam, je rekel: To vse je tista lepota
in dobrota, ki ju prikazuje svet. Pa je vse samo videz, vse je tako plehko.
Medtem ko smo razmišljali, kam nas vendar vodi pot, smo se zavedeli, da gremo
navzdol, čeprav je bil naklon komaj opazen. Eden izmed dečkov je pripomnil: Tu gremo
navzdol, vedno nižje. To ne bo prava pot.
Pa poskusimo, sem dejal.
Tedaj se je pojavila neizmerna množica ljudi, ki je tekala po cesti, po kateri smo ho-
dili tudi mi. Nekateri so se vozili v kočijah, drugi jezdili na konjih, spet drugi pa so šli peš.
Poskakovali so, se zibali, prepevali in plesali ob glasbi. Mnogi so korakali ob udarcih bob-
na. To je bilo slovesno rajanje brez konca. Ustavimo se malo, smo si dejali. Najprej si malo
oglejmo, da bomo videli, kdo so ti ljudje.
Medtem je eden izmed fantov sredi tiste množice opazil nekatere, ki so spremljali in
celo vodili posamezne skupine. Bili so lepe zunanjosti, krasno oblečeni in izbranega ve-
denja, toda videlo se je, da so pod pokrivalom imeli rogove. Ta velikanska planjava je bila
torej hudobni in pokvarjeni svet. Marsikatera pot se človeku zdi prava, njen konec pa so
poti smrti (Prg 16,25). Kar nenadoma je Nekdo dejal: Glejte, kako gredo ljudje v pekel, ne
da bi se tega sploh zavedali.
Ko sem vse to videl in slišal, sem takoj poklical fante, ki so šli pred menoj; prihiteli so
k meni in klicali: Mi nočemo iti tja dol. Tekli so po že prehojeni poti in me pustili samega.
Prav, imate prav, sem dejal, ko sem jih dohitel. Bežimo čim prej od tod. Vrnimo se,
sicer bomo tudi mi prišli v pekel, ne da bi se zavedali.
Hoteli smo se vrniti na prostor, od koder smo prišli, in se končno odpraviti na pot, ki
vodi na goro in v nebesa. Toda kako zelo smo bili razočarani, ko po dolgi poti nismo videli
več doline, po kateri se je šlo v nebesa, temveč samo travnik in nič drugega. Šli smo na eno,
pa zopet na drugo stran, vendar nismo mogli najti prave smeri.
Nekdo je dejal: Zašli smo. Drugi je odgovarjal: Nismo zašli. To je prava pot. Medtem
ko so se dečki prerekali in je vsak hotel imeti svoj prav, sem se zbudil.
To je drugi del sanj, ki sem jih imel drugo noč. Toda preden boste šli spat, naj vam
povem še tole. Nikakor nočem, da bi vzeli te moje sanje zares, vendar si zapomnite, da

56.4 Page 554

▲back to top


554
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ugodja, ki vodijo v pogubo, niso drugo kot samo videz in so samo na zunaj lepa. Ogibajte
se tudi tistih slabih navad, ki nas delajo podobne živalim in si tako zaslužimo, da nas vpre-
žejo z njimi. Zlasti nekateri grehi nas delajo podobne nečistim živalim. Kako sramotno je
za pametno stvar, kot je človek, če se izenači z voli in osli! Toda koliko bolj sramotno je
za človeka, ki je bil ustvarjen po Božji podobi in je postal dedič nebes, če se valja po blatu
kakor svinje in živi v grehih, ki jih Sveto pismo imenuje pohotno življenje.
Nakazal sem vam samo glavne okoliščine svojih sanj in še to čisto na kratko. Če bi
hotel povedati vse, kakor je bilo, bi bila stvar veliko predolga. Jutri zvečer vam bom pri-
povedoval tretji del.
V soboto zvečer, 9. aprila, je don Bosko nadaljeval svojo pripoved.
TRETJI DEL
Nikakor vam ne bi rad pripovedoval svojih sanj. Še več, ko sem vam jih začel pripo-
vedovati, mi je bilo žal, da sem to obljubil, kajti ne bi rad stregel vaši radovednosti. Toda
priznati vam moram, da če molčim in držim skrivnost zase, silno trpim, če pa vam pripo-
vedujem, se oddahnem, zato bom nadaljeval.
Najprej pa moram še povedati, da sem prejšnje večere opustil veliko stvari, ki niso bile
nujno potrebne za pripoved ali pa jih lahko vidite, ni jih pa mogoče izraziti z besedami.
Zamislite se torej v preteklost in si predstavite vse tiste prizore, potem ko ste videli
različne kraje in načine, ki vodijo v pekel, četudi hočemo mi vsi priti v nebesa. Ko smo
potem šli sem ali tja, smo odkrivali vedno nove stvari. Ko smo končno ubrali pravo pot,
smo prišli na tisto prostrano planjavo, kjer je bilo zbranih brez števila ljudi, ki so vsi hoteli
priti na goro. Toda tista planjava, ki se je zdela tako prostrana, se je končevala v majhni
poti med dvema pečinama. Kdor se je odpravil na to pot, je takoj na drugi strani moral
prekoračiti precej dolg, ozek most brez ograje, ki je vodil čez globok prepad. Glej tam pot,
ki vodi v nebesa, smo si rekli. Pojdimo tja. In že smo bili vsi na poti tja. Nekaj dečkov je
začelo takoj teči in pustilo za seboj svoje tovariše. Hotel sem, da bi počakali, toda oni so
hoteli priti tja pred nami. Ko pa so prispeli do mostišča, so se zbali in si niso upali naprej.
Spodbujal sem jih in jim dajal pogum: Naprej, naprej, kaj čakate!
– Seveda. Pridite vi in poskusite. Človeku postane vroče, ko mora čez tako ozek most.
Samo en napačen korak in že si v tisti globoki vodi, stisnjeni v prepad. In nihče te ne bo
več videl.
Končno se je eden opogumil; za njim je stopil drugi in tako drug za drugim vsi preos-
tali. Končno smo se znašli ob vznožju gore. Poskusili smo se povzpeti, pa ni bilo nikjer poti.
Raziskovali smo vznožje, toda povsod je bilo na tisoče ovir. Na enem mestu so bili ogromni
kamni, na drugem pečine, tu prepad ali trnjev grm, ki je onemogočal prehod. Povsod je
bila neprehodna strmina. Težave, ki naj bi jih premagali, so se zdele nepremostljive. Kljub
vsemu se nismo ustrašili in smo se z muko začeli vzpenjati. Po kaki uri nevarnega pleza-

56.5 Page 555

▲back to top


BiS 6 — 65. poglavje
555
nja, ko smo si pomagali z nogami in rokami, drug drugega podpirali, so se ovire začele
manjšati. Končno smo našli pravo pot in začeli smo hoditi svobodneje.
Tedaj smo prišli do kraja, kjer je bilo zbranih veliko ljudi, ki so hudo trpeli, da smo bili
vsi presenečeni od groze in sočutja. Ne bom vam povedal, kaj sem videl, ker bi vas preveč
pretreslo in ne bi vzdržali mojega opisa. Zato vam ne bom nič povedal o tem. Gremo naprej.
Zagledali smo veliko število drugih ljudi, ki so se tudi vzpenjali, razdeljeni na dve
strani gore. Ko so prispeli do vrha, jih je tam z veseljem in ploskanjem sprejela množica,
ki je čakala nanje. Istočasno smo slišali zares nebeško glasbo, petje sladkih glasov in pre-
pletanje prekrasnih slavospevov. Sam pri sebi sem mislil in to tudi povedal svojim fantom:
Toda mi, ki hočemo iti v nebesa, smo že mrtvi? Vedno sem mislil in tako so mi vsi zatrjeva-
li, da je treba najprej na sodbo. Smo mi že bili sojeni?
– Ne, so mi odgovarjali. Mi vsi smo še živi in na sodbi še tudi nismo bili. Pri tem so se
smejali.
– Naj bo že kakor koli, sem dejal, živi ali mrtvi, pojdimo naprej, da vidimo, kaj je tam
zgoraj. Gotovo bo kaj. Pospešili smo korak.
Po tolikšnem naporu in tolikšni hoji smo tudi mi prišli skoraj na vrh gore. Tisti, ki
so bili zgoraj, so že čakali, da bi nas slovesno sprejeli. Obrnil sem se, da bi videl, ali so pri
meni vsi dečki. Toda na svojo veliko žalost sem bil skoraj sam. Od mojih malih tovarišev so
ostali samo trije ali štirje. Kje pa so drugi, sem vprašal in se zavzet ustavil.
– Oh, ustavili so se tu in tam. Mogoče bodo prišli za nami.
Pogledal sem navzdol in jih videl raztresene po gori; eni so se ustavili, drugi so iskali
polže med kamenjem, nekateri so nabirali cvetlice, ki niso imele nikakršnega vonja, drugi
spet so nabirali divje sadeže, tekali za metulji, lovili murne, pa spet počivali v senci kakega
drevesa in podobno. Začel sem jih klicati na ves glas, dajal sem jim znamenja z rokami, jih
drugega za drugim klical po imenu, da bi čim prej prišli, ker še ni bil čas za počitek. Prišlo
jih je osem. Vsi drugi se niso zmenili za moje klice in jim ni bilo mar, da bi prišli na vrh. Raje
so se ukvarjali s tistimi malenkostmi. Toda jaz nikakor nisem hotel iti v nebesa v spremstvu
tako majhnega števila fantov. Odločil sem se, da bo sam šel po tiste zamudnike. Tistim, ki so
bili z menoj, sem dejal: – Grem nazaj in bom zbral zaostale. Vi pa ostanite tukaj.
Tako sem tudi storil. Vse, ki sem jih srečeval na poti, sem usmerjal navzgor. Enemu
sem dal nasvet, drugega sem ljubeznivo pokaral, kakega tretjega pa dobro ozmerjal. Ene-
ga sem udaril, drugega sunil: 'Za božjo voljo, pojdite navzgor. Ne ustavljajte se pri teh
malenkostnih stvareh.' Tako sem na poti navzgor že skoraj vse opozoril. Znašel sem se ob
previsu gore, ki smo jo s tako težavo zavzeli. Ustavil sem nekatere, ki so utrujeni od na-
pora ali zastrašeni pred potjo, ki jih je čakala do vrha gore, hoteli iti nazaj. Napravil sem
se, da bi se spet povzpel navzgor in se vrnil k fantom, ki so me čakali. Toda glej, spotaknil
sem se ob kamen in se zbudil.
To so bile moje sanje. Sedaj vas pa prosim dvoje: da sanj ne pripovedujete nikomur
zunaj hiše, kajti če bi kdo v svetu slišal te stvari, bi se smejal. Pripovedoval sem jih vam v

56.6 Page 556

▲back to top


556
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
zabavo, pripovedujte si jih sedaj med seboj. Želim pa, da jim ne bi pripisovali nikakršne-
ga pomena, razen toliko, kolikor si sanje zaslužijo. Prosim vas še drugo uslugo: da ne bi
nihče prišel k meni in me spraševal, kako in kaj, ali je bil tudi on tam, kaj je počel ali česa
ni storil, ali vas je bilo veliko ali malo, kje ste bili itn. itn. Kajti s tem bi ponovili dogajanje
te zime. To bi lahko bilo za marsikaterega neugodno in brez vsake koristi in jaz nočem
motiti vaše vesti.
Povem vam samo to, da če sanje ne bi bile samo sanje, pač pa prava resnica in bi
zares morali tedaj umreti, bi vas med tolikerimi, ki ste tukaj in bi se napotili proti nebe-
som, le malo prišlo tja: izmed sedemsto ali osemsto komaj trije ali štirje. Trenutek! Ne
vznemirjajte se, razumite me prav. Hočem vam razložiti to tako drzno trditev. Pravim, da
bi bili samo trije ali štirje med vami, ki bi šli naravnost v nebesa, ne da bi vam bilo treba
za nekaj časa iti v plamen vic. Mogoče bi kateri ostal tam samo kako minuto, kdo drug
kak dan, kdo spet dneve in tedne. Toda skoraj vsi bi morali ostati v vicah vsaj nekaj časa.
Ali veste, kaj morate storiti, da ne boste prišli tja? Skušajte si pridobiti čim več odpustkov.
Če boste z ustreznim notranjim razpoloženjem storili vsa dejanja, s katerimi so povezani
odpustki, če boste prejeli popolni odpustek, boste poleteli v nebesa.
Don Bosko teh sanj gojencem ni nikdar razlagal. Dal je le bežne namige za
razumevanje prizorov, ki jih je videl, kar pa ni bilo lahko. Šlo je za zelo različne
ideje in zamisli, kot bomo skušali pokazati, ki so se vrstile, pa se pojavljale is-
točasno in predstavljale oratorij, kakor je bil tedaj ali v prihodnosti, fante, ki so
bili v oratoriju, in tiste, ki bi prišli za njimi, s svojo moralno podobo in prihodnjo
usodo, salezijansko družbo v njeni rasti, njenih pripetljajih ter sreči in nesreči,
katoliško Cerkev sredi preganjanja njenih sovražnikov, v zmagoslavju, za kate-
rega ne bo prikrajšana, in še veliko drugih splošnih in posebnih dogodkov.
V takem obsegu, zamotanosti in prepletenosti vidikov don Bosko ni mogel,
niti ni znal razložiti vsega, kar je tako jasno videl v svoji domišljiji. Za mnoge
stvari je bilo pametno ali celo obvezno, da jih je ali zamolčal ali razodel samo
zelo previdnim osebam, ki so jim mogle biti take stvari v pomoč ali spodbudo.
On je za pripovedovanje raznih sanj fantom, o katerih bomo še poročali,
izbral tisto, kar jim je moglo koristiti. Saj je bil to glavni namen vseh teh skriv-
nostnih razodetij. Dostikrat je don Bosko zaradi globokega vtisa, ki so ga nanj
naredile sanje, pa tudi zaradi izbire snovi za pripoved nedoločno nakazoval tudi
druga dejstva ali ideje, ki so se zdele nesmiselne in zunaj sklopa njegovih pri-
povedi, ki pa so nakazovale, da je ostajalo ogromno skritega, o čemer je molčal.
To je don Bosko začel izpolnjevati v teh dneh, ko je opisoval svoj čudoviti
izlet in ga bomo skušali mi na kratko razložiti s kako don Boskovo besedo ali
z nekaterimi našimi razmišljanji, ki jih prepuščamo v pretres našim bralcem:

56.7 Page 557

▲back to top


BiS 6 — 65. poglavje
557
1. Hribček, ki ga don Bosko srečuje na začetku svojega potovanja, je, tako se
zdi, oratorij. Na njem se bohoti bogato rastlinje mladosti. Ni debelih in vi-
sokih dreves. V vsakem letnem času je mogoče nabirati cvetove in sadeže.
Tak je in tak mora biti oratorij. To in vse druge salezijanske ustanove vzdr-
žuje javna dobrodelnost, o kateri pravi Pridigar v 40. poglavju, da je od
Boga blagoslovljen vrt, ki prinaša dragocene sadove, sadove nesmrtnosti,
podobne sadovom v zemeljskem raju, med katerimi je bilo tudi drevo živ-
ljenja.
2.Tisti, ki je stopal na goro, je moral biti človek, ki ga opisuje psalm 83 in
čigar moč je vsa v Gospodu. On je na tej zemlji, dolini solz, vzbudil dejanja
v svojem srcu, ves odločen, da nenehno stopa in se približuje prebivališču
Najvišjega, to je nebesom. In z njim mnogi drugi. Zakonodajalec Jezus Kris-
tus jih bo blagoslovil, jih napolnil z nebeškimi milostmi, tako da bodo šli
iz čednosti v čednost in prišli gledat Boga na blaženem Sionu. Tam bodo
večno srečni.
3.Zdi se, da jezera pomenijo povzetek zgodovine Cerkve. Po obrežjih raztre-
seni udje pripadajo brezbožnim preganjalcem, krivovercem, razkolnikom
in hudobnim upornim kristjanom. Iz nekaterih besed, s katerimi je don
Bosko prikazoval sanje, je mogoče sklepati, da je imel v mislih sedanje in
prihodnje dogodke. »Nekaterim redkim je don Bosko zasebno, tako pripo-
veduje kronika, govoreč o obširni prazni planoti na drugi strani jezera krvi,
dejal: 'Ta planjava se mora napolniti zlasti s krvjo duhovnikov in to se lahko
zgodi kmalu.'
Kronika pripoveduje, da je don Bosko tiste dni šel obiskat kardinala De An-
gelisa. Njegova eminenca mu je dejal:
– Pripovedujte mi kaj veselega.
– Pripovedoval vam bom neke sanje.
– Zelo me zanima.
In don Bosko mu je začel pripovedovati to, kar smo pravkar opisali, vendar
z veliko večjimi nadrobnostmi in razmišljanji. Ko sta prišla do krvavega jezera, je
postal kardinal resen in žalosten. Tedaj je don Bosko prekinil pripoved in dejal:
– Do sem.
– Pripovedujte naprej, mu je rekel kardinal.
– Samo do sem. Zadosti je tega, je sklenil don Bosko in začel govoriti o bolj
veselih stvareh.«
4. Prizor, ki nam predstavlja ozek prehod med dvema pečinama, leseni most
(to je križ Jezusa Kristusa), gotovost, da bo mogel most prekoračiti opirajoč

56.8 Page 558

▲back to top


558
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
se na vero, nevarnost, da bi padel v prepad zaradi pomanjkanja pravega na-
mena, ovire vseh vrst, preden se pride na bolj lagodno pot, pomenijo, če se
ne motimo, redovne poklice. Tisti, ki so stali na planjavi, so morali biti deč-
ki, ki jih je Bog klical, da bi mu služili v salezijanski družbi. Saj so bili ljudje,
ki so čakali, da bi stopili na tisto pot, ki vodi v nebesa, zadovoljni, srečni in
dobre volje. To so lastnosti, ki so značilne za mlade ljudi. Dodajmo še, da je
en del ljudi, ki so se vzpenjali na goro, obstal, drugi pa so se vrnili. Ali ne gre
tu za ohladitev gorečnosti v hoji za poklicem? Don Bosko je temu delu sanj
dal pomen, ki posredno označuje poklic, vendar o tem ni hotel govoriti.
5.Ob strani gore, kako hitro so premagali ovire na poti ob vznožju, je don Bosko
videl ljudi, ki so trpeli. »Nekateri so ga vprašali zasebno, piše don Bonetti, in
on jim je odgovoril: 'Ta kraj pomeni vice. Če bi moral imeti pridigo o vicah,
ne bi naredil drugega kot opisal, kar sem tam videl. To so stvari, ki vzbujajo
strah. Naj samo omenim, da sem v različnih mukah videl tiste, ki so bili stis-
njeni v stiskalnicah, izpod katerih so visele roke, noge, glava. Oči so stopile iz
očesnih jamic. Bili so ohromljeni, razmrcvarjeni in so v srcu gledalca vzbujali
nepopisno grozo.«
Naj dodamo še zadnjo zelo pomembno pripombo, ki velja za te in za mnoge
druge sanje, ki jih bomo še opisali. V teh sanjah ali videnjih, če jih hočemo tako
imenovati, vedno stopa na prizorišče neka skrivnostna osebnost, ki je don Bo-
sku za vodnika in razlagalca. Kdo bi mogel to biti? To je najbolj presenetljiv in
najlepši del teh sanj, ki ga je don Bosko ohranil v svojem srcu.

56.9 Page 559

▲back to top


66.
poglavje
Palumbova latinska komedija – Zakaj smrt mladega Quaranta na gojence
ni naredila vtisa – Posledice sanj zadnjega dne leta 1860 – Mladi z lahkoto
zamolčijo grehe pri spovedi – Prebujene vesti – Svet Družbe sprejema nove
člane – Nagovor: kako se more kdo veseliti, če je v grehu? – Napovedana
in uresničena napoved smrti – Don Bosko neutrudno dela – Nagovor za
tiste, ki so daleč od don Boska – Konferenca sobratom: ljubezen do tujcev,
dečkov in sobratov – Kleriki izjavljajo, da hočejo vedno ostati pri don Bosku
– Zunanji ljudje jih iz obnašanja spoznavajo za gojence oratorija – Duhovne
vaje – Don Boskove kreposti in ugled, ki ga ima pri duhovnikih – Srečni
tisti dečki, ki živijo z don Boskom – Ponižnost – Vsak večer molitev Usmili
se, Gospod – Don Boskov odgovor duhovniku iz Osima in župnikom, ki ga
prosijo za nasvet – Podpora notranjega ministrstva
Dogodki zadnjih treh mesecev v oratoriju niso don Bosku kratili veselja
in običajne ravnodušnosti. Kar naprej so se menjavali cerkveni prazniki, razpo-
sajeni odmori na dvorišču, poštena pustna zabava, ponovne predstave v gleda-
lišču in druga razvedrila. Začasni in zveličavni pretresi velikega števila gojencev
so vanje spet vnesli mir vesti in ga spremenili v živo veselje, ki je polnilo pri-
jetno razvedrilo. In don Bosko si je izmišljal vedno nove načine izrabe prostega
časa. »Dne 11. v mesecu, tako priše don Ruffino v svoji kroniki, so po mnogih
pripravah in vajah, ki jih je spretno vodil klerik Janez Krstnik Francesia, dijaki
zaigrali latinsko komedijo, delo jezuita Palumba. Ohranjen nam je en izvod tega
dela, ki ga je avtor poslal tistim dobrotnikom, ki so znali ceniti klasične pred-
stave.

56.10 Page 560

▲back to top


560
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Duhovnik Ksaver Bosco Provani Equiti iz Collegna S.D. (v latinščini)
V šolah sv. Frančiška Saleškega
bo prišla na oder latinska pripoved, ki
so jo pripravili tamkajšnji učenci.
Naslov ji je Minerval. Da bi namreč
učenec Minerval mogel plačati učitelju
dolg, je s tovariši storil tatvino.
Učenci bodo pripravili predstavo dvanajstega
dne tega meseca ob dveh popoldne.
Prišlo bo malo gledalcev. Toda to, kar ugaja
maloštevilnim, je navadno zelo dobro. Zato
jih bo veliko, če boš navzoč tudi ti, ker si
eden izmed redkih. Glej, da boš prišel. Pozdrav!
V Turinu četrti dan aprila leta 1861.
Don Boskovo predvidevanje ni dopuščalo, da bi se domišljija razplamenevala
v hudem in škodljivem strahu. Tako po količini kakor po kakovosti ni nikdar ne-
hal skrbeti za dušno zdravilo tistim, ki so ga bili potrebni, vendar pa vedno s tisto
milino, ki deluje dobro in nikdar ne škodi.
»Dne 12. aprila, nadaljuje kronika don Ruffina, je don Bosko, kakor po na-
vadi, imel kratek razgovor s svojimi kleriki. Eden izmed njih ga je vprašal: 'Kako
je to, da Quarantova smrt ni naredila nikakršnega vtisa na fante?'
Odgovoril je: 'Saj tudi jaz nisem hotel, da bi naredila vtis, ker v hiši za to ni
bilo nikakršne potrebe. Razlogov za to je več. Prvi je v tem, da je veliko dečkov,
ki bi jim lahko močno škodovalo, če bi jih obvladali pomisleki. Če bi hotel s to
smrtjo narediti vtis, bi obesili na vrata črne zavese, oblekli pokojnika v črno,
izpostavili truplo v mrtvašnici, dali vsem priložnost, da bi ga šli kropit, in bi ra-
zredi opravili v cerkvi molitve za umrle. Toda ker nihče ni zaprosil za posebne
molitve, se mi je zdelo bolj pametno pustiti vse pri miru.'
'Gotovo je bila po tistih sanjah zadnji dan leta, je pripomnil eden izmed kle-
rikov, odveč vsaka pridiga. Tiste sanje so naredile v hiši veliko dobrega.'
Don Bosku je temu sogovorniku takole odgovoril: 'Oh, da. Sanje in posle-
dice. Bilo je veliko nadrobnosti, ki jih nisem mogel javno povedati, temveč sem
jih potem povedal zasebno. Pogosto sem dal poklicati nekega fanta, pa ni hotel
priti. Končno sem naletel nanj in mu rekel: Zakaj še nisi prišel k meni? Zakaj
hočeš še naprej gojiti tisto kačo (tu mu je povedal, za kaj gre) v svojem srcu?

57 Pages 561-570

▲back to top


57.1 Page 561

▲back to top


BiS 6 — 66. poglavje
561
Tedaj je fant spremenil barvo, začel jokati in vprašal: Kdaj, kdaj naj se pridem
spovedat?'
Neki klerik se je čudil, kako dečki pri spovedi tako lahko zamolčijo grehe,
tudi če je veliko spovednikov. 'Nimajo vsi spovedniki sposobnosti, je dejal don
Bosko, niti izkušnje niti drugih sredstev, da bi videli v notranjost vesti in odkrili
črva, ki grize srce. Tako si na primer kak duhovnik služi kruh s tem, da spovedu-
je, vendar ne fantov, temveč odrasle ljudi. Kajti tisti, ki spoveduje mlade, mora
biti veliko z njimi skupaj, jih dobro poznati, razmišljati o njihovi naravi, in ko se
gredo spovedat, narediti izpraševanje vesti namesto njih; treba je poznati raz-
lične napake, njihove vzroke, napake, ki jih ima ta ali oni, povezati. Kajti mladi
zamolčijo, zelo na lahko zamolčijo. To sta dve strašili: sram in bojazen, da bi
izgubili ugled pred spovednikom.
Na začetku leta je bil sprejet neki fant, in ko je prišel prvič k meni na pogo-
vor, je dejal:
– So tudi tukaj duhovniki?
– Da.
– Nočem postati duhovnik. Silijo tukaj, da mora kdo postati duhovnik?
– Nikakor ne. To lahko postane kdo samo po izredni milosti, ker mora vsak
fant pokazati jasne znake poklica. Sicer se jim ne dovoli, da bi oblekli duhovni-
ško obleko.
– Dovolj. Jaz ostanem tukaj samo s pogojem, da ne bodo iz mene naredili
duhovnika.
– Bodi prepričan, da ti nihče ne bo predlagal, da bi postal duhovnik, če ni-
maš v sebi poklica.
– Tudi če bi ga imel, nočem, da bi naredili iz mene duhovnika.
Nekaj dni pozneje se je imel namen spovedati. Hotel je iti k popolnoma
neznanemu duhovniku, k fratrom na Gori ali vsaj v Consolato. Don Bosko mu
je dejal:
– Lahko greš, vendar ti bom dal spremljevalca. In to z enim pogojem.
– S kakšnim pogojem?
– Da boš spovedniku povedal to in to. In mu je naštel.
Fant je bil ves začuden, ko je slišal grehe, ki se jih nikdar ni spovedal, in je
dejal: 'Ni več potrebno, da bi se šel spovedat drugam, ker so prav to tisti grehi,
ki se jih nisem mislil spovedati.' Sedaj je prav ta, čeprav smo še komaj sredi leta,
eden najbolj navdušenih, da bi postal duhovnik.«
Zadnje sanje so pripravile nekatere fante, da so zaprosili za sprejem v Druž-
bo, kot moremo to razbrati iz zapisnika svéta.

57.2 Page 562

▲back to top


562
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Dne 16. aprila 1861 se je zbral svet Družbe sv. Frančiška Saleškega z namenom, da bi
razpravljal o sprejemu naslednjih članov: Jožefa Reana, sina Filipa iz Foglizza; Hiacinta
Perucattija, sina Jožefa iz Ville S. Secondo; Tomaža Alojzija Jaracha, sina Alojzija Carla;
Aleksandra Fabreja iz Caselle, sina Alojzija. Vsi so dobili vse glasove in bili sprejeti k iz-
polnjevanju pravil.
Kar je nagibalo te fante, da bi se pridružili kot sodelavci ustanovi oratorijev,
je bila velika želja, da bi z velikim zasluženjem rešili svojo dušo in pomagali pri
vzgoji uboge mladine. Saj tudi ni bilo mogoče drugače, ker je don Bosko vedno
govoril o duši. Dne 17. aprila je pri večernem govoru takole dejal:
»Karla, francoskega kralja, so od vseh strani napadle angleške čete. Toda
on je zadevo vojne prepustil svojim vojakom in se mirno zadrževal v svoji kra-
ljevski palači. Bitke so si hitro sledile, in to vedno s porazom njegovih čet. Veliko
pokrajin je že bilo v rokah sovražnika. Kraljestvo bi bilo že skoraj izgubljeno.
Tedaj so generali poslali h kralju uglednega častnika, ki naj bi zdramil kralja in
brezbrižnosti, mu pokazal skrajno nevarnost in ga pripravil, da bi se lotil zad-
nje priprave za odločno obrambo. Oficir je prišel v palačo in moral v predsobi
čakati dve ali tri ure za sprejem. Kralj pa je medtem plesal, igral in veselo po-
pival. Končno so odposlanca pustili pred kralja, ki ga je ljubeznivo sprejel, toda
namesto da bi ga vprašal o poteku bojev, mu je začel govoriti o lovu, pojedinah
in ga končno povabil k mizici, da bi z njim igral karte.
Častnik je ves začuden gledal svojega vladarja in nepremično stal pred njim.
– Ste razumeli? je vprašal kralj. Kaj mislite v tem trenutku?
– Veličanstvo, je odgovoril častnik, presenečen sem. Nisem še nikoli videl
nikogar, ki bi tako veselo šel v pogubo kot vi.
Predragi sinovi, koliko je med vami takih, ki imajo greh v srcu, pa se kljub
temu igrajo, smejijo, jedo, pijejo, se veselijo, čeprav zija pred njimi prepad pekla
in bi mogli ponoviti besede imenovanega častnika.«
V oratoriju je smrt kakega fanta posvarila tiste, ki so bili potrebni takega
opozorila.
Don Ruffino piše: »V zgodnjih urah nedelje 21. aprila, na praznik varstva
sv. Jožefa, je v starosti 19 let ob pol štirih umrl fant Karel Maffei iz Buttigliere
d'Asti. Dva dni je bil bolan na hrbtenjači, kar je povzročila neurejena prebava in
prehlad.
Dne 24. decembra 1860 je don Bosko napovedal: 'Med nami je nekaj takih,
ki jih čez nekaj mesecev ne bo več. Med njimi je tudi eden, ki na to čisto nič ne
misli.'

57.3 Page 563

▲back to top


BiS 6 — 66. poglavje
563
In Maffei je umrl čisto nenadoma. Don Bosko je prav tako kakor ob smrti
Quaranta opustil nepotrebne opombe, ni omenil uresničene napovedi in vse se
je končalo mirno, brez vseh duhovnih pretresov. Nekaj klerikov, pretresenih za-
radi dvojnega pogreba in ob pogledu na don Boskovo slabo zdravje, je v strahu
za njegovo življenje predlagalo, da naj bolj skrbi za svoje zdravje in zato manj
dela. Da bi ga prepričal, mu je eden izmed njih dejal: 'Ali ne bi bilo bolje, da bi vi
npr. živeli deset let več, manj delali in nam pomagali bolj z nasveti. Tako ne bi
obteževali svojega življenja in potem živeli dalj časa.'
Don Bosko mu je odgovoril: 'Prav. Toda kdo mi more zagotoviti, da bom s
tem, če bom manj delal, živel deset let več? Nikakor ne. Dokler mi bodo dopuš-
čale moči, hočem delati za Božjo slavo in za zveličanje duš. Nikakor se nočem
uničiti, ampak delati, kolikor mi dopuščajo moči.'
Don Bosko je še isti večer, potem ko je priporočil vsem gojencem, dijakom in
rokodelcem, da bi molili za dušo Maffeia, takole govoril: 'Nekaj vam moram po-
vedati, pa čeprav nerad. Toda prisiljen sem. V zavodu je nekaj fantov, ki so tukaj
že več mesecev, pa jih komaj poznam. To mi prav nič ne ugaja. V hiši vladata dve
skrajnosti: eni so nenehno okoli mene, drugi pa ne samo da se mi ne približajo,
temveč zbežijo, kakor hitro me vidijo. Hudo mi je. Ali veste, zakaj? Vprašajte malo,
zakaj dober oče želi videti svoje otroke. Toda pri meni je še kaj več kot očetovska
ljubezen; jaz želim, jaz zares hrepenim, da bi rešil vaše duše, in zato si želim priti
skupaj z vsemi temi in jim povedati kako spodbudno besedo. Ali hočete, da vam
povem še več? Med njimi je nekaj takih, ki morajo nujno urediti račune svoje duše.
Toda jaz ne morem do njih. Dam jih poklicati k sebi, pa ne pridejo. Ali naj jim zap-
retim? Ne želim, da bi fantje bili vedno pri meni, temveč hočem, da so na celem
odmoru. Želim si samo, da ne bežijo pred menoj, ko se srečamo. Da se ne bi več do-
gajalo, kar pogosto doživljam. Ko stopim na dvorišče, takoj priteče k meni krdelo
dečkov, ni pa med njimi tistih štirih ali petih, ki bi jih želel. Sicer se tudi oni gibljejo,
toda zato, da bi se oddaljili. Toliko za danes. Povedati bi vam moral še veliko stvari,
vendar jih tukaj javno ne morem obravnavati. To naj bo zadosti. Lahko noč.'
Ko so se fantje umaknili v svoje spalnice, se je sestal zbor Družbe sv. Fran-
čiška Saleškega. Navzoči so bili štirje novi sobratje: Reano, G. Perucatti, Jarach,
Fabre. Don Bosko je govoril o ljubezni do bližnjega in zlasti do fantov. Glede
bližnjega je dejal: 'Skušajmo se ravnati tako, da bo vsak, ki bo odšel od nas,
odšel zadovoljen; da bo vsak, ki bo govoril z nami, postal naš prijatelj, kajti pri-
zadevati si moramo, da bomo pomnožili število prijateljev in zmanjšali število
sovražnikov, ker moramo delati dobro vsem. Vedno sprejemajmo tuje ljudi pri-
jazno, kajti oni to pričakujejo od nas, najsi bodo gospodje ali reveži. Še več, tisti,

57.4 Page 564

▲back to top


564
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
ki so na nižjem položaju, pričakujejo še bolj kot drugi, da smo do njih prijazni.
Kar se tiče fantov, moramo pokazati našo ljubezen tako, da smo z njimi
vedno ljubeznivi, da ne bo nihče nikdar mogel reči, da je ta in ta strog in resen.
Kaj takega fantje nikakor ne smejo misliti o nas. Če moramo koga pokarati, ga
pokličimo na stran, skušajmo mu na lep način prikazati njegove napake, njego-
vo nečast, njegovo škodo, žalitev Boga. Kajti če bomo delali drugače, bo povesil
glavo ob naših trdih besedah, se bal, toda vedno se nam bo hotel izmuzniti. S ta-
kim načinom opominjanja bomo le malo dosegli. Če zalotimo kakega pri zlu, ga
primimo za roko in mu odločno recimo: Ali vidiš hudobijo, ki jo počneš? Pomisli
na to, kaj bi si zaslužil. Kaj bi bilo, če bi te peljal k predstojniku, itn.
Bodimo dobrohotni zlasti med seboj. Če je treba kakemu tovarišu kaj reči,
storimo to takoj in brez bojazni. Nikar pa ne hranimo jeze v srcu. Mogoče bo
tista beseda zabolela, a naj vseeno bo. Izrecite jo takoj.'
Don Boskova beseda je nadvse privlačila klerike. Ko so odhajali iz njegove
sobe, so jih slišali vzklikati: 'Vedno hočem ostati pri don Bosku.' Ko je potem
vprašal drugega tovariša, je tudi ta odgovoril: 'Tudi jaz.'
Nekega dne so se na cesti srečali z opatom Vacchetto, ki jih je vprašal:
– Zakaj ste tam doli pri don Bosku?
– Ker nam ugaja, so odgovorili.
Značilna don Boskova vzgoja jih je ločevala od drugih klerikov, ki niso pri-
padali oratoriju. Kanonik Cezar Ronzini je nekega dne šel po Corsu Valdocco ob
bolnišnici San Luigi. Na drugi strani ceste je videl klerika Garina in mu z roko
dal znamenje, naj pride k njemu. Ta se je približal in ga vprašal:
– Kaj ukazujete, gospod kanonik?
– Oh, nič. Hotel sem samo vedeti, ali vi spadate k don Bosku.
– Da, gospod.
– Veseli me, da se nisem zmotil. Ko namreč srečam klerika, ljubeznivega
videza in vedenja, spoštljivega in preprostega, vedno vem, da je don Boskov sin.
Ko ga ustavim, dobim vedno pritrdilen odgovor. Kanonik je bil velik don Boskov
občudovalec.
Ti dobri kleriki, zlasti starejši v hiši, so se v preteklih mesecih zaman trudi-
li, da bi mogli narediti don Boskovo sliko. Zdelo se je, kakor da svinčnik in čopič
ne bi mogla doseči svojega namena. Njegov obraz ni bil prepoznaven. Peljali
so ga k fotografu, vendar ga ta ni mogel nikdar fotografirati, čeprav don Bosko
na zunaj ni kazal nasprotovanja. To je bilo nekaj čudnega. Nekega dne so o tem
govorili v njegovi navzočnosti. Rekel je: 'Če bi moja fotografija služila za rešitev
duš, bi privolil. Drugače pa to ni potrebno.' Don Ruffino, ki je nadaljeval kroniko,
je dodal: 'Njemu je bilo samo za duše.'

57.5 Page 565

▲back to top


BiS 6 — 66. poglavje
565
V ponedeljek 29. aprila so se ob treh popoldne začele duhovne vaje. Pridi-
gal jih je na prijeten način in z vedno nasmejanim obrazom don Ciattino, župnik
v Marettu. Eden izmed fantov je naredil sklep in ga tudi držal, da v času duhov-
nih vaj ne bo spregovoril niti besedice. Duhovne vaje so se končale 2. maja.
Don Bosko je za duhovne vaje dal poklicati od doma fanta Frančiška Ghiva-
rella in Jožefa Dalmazza. Prišla sta in se nista več hotela vrniti domov.
Zvečer 28. aprila je dejal fantom: Sedaj začenjamo duhovne vaje, da popol-
noma odženemo hudiča iz naše srede. Toda med nami jih je nekaj, ne veliko, za
hrbti katerih se skriva.
V dveh dneh duhovnih vaj je don Bosko skoraj nenehno spovedoval po šest
ur popoldne in kake tri do štiri dopoldne.
V zadnji pridigi 1. maja je pridigar blagoslovil fante, toda najprej je pok-
lical blagoslov na kralja, senatorje, parlament itn. itn., da bi bili vedno močni,
v vojnem in mirnem času. Ko pa je hotel vzeti v roke križ na prižnici, da bi dal
obredni blagoslov, ga ni mogel izvleči. Naredil je nagovor grešnikom, ki se še
niso hoteli spreobrniti, kar je vzrok, da morda zato ni mogel blagosloviti pri-
čujočih. Povabil jih je, jih prosil, da bi se spovedali, saj je pripravljen stopiti s
prižnice, se vreči prednje na kolena in jih v imenu Jezusa Kristusa prositi, naj
se spreobrnejo. Končal je z mislijo, da imajo še čas, da se spovejo bodisi tisti
večer ali naslednje jutro. Vse to početje je na vse naredilo dober vtis. Pridigar
je zasebno povedal, da nalašč ni hotel vzeti križa, in se je delal, kot da ga ne
bi mogel izvleči. Dodal je še, da je že večkrat uporabil to zvijačo, in to z vedno
zadovoljivim uspehom pri poslušalcih.« Naj v pojasnilo navedemo besede, da
tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.
»Don Ciattino je govoril tudi o don Bosku in fantom poudaril, kako veliko mi-
lost jim je Bog izkazal, ko jim je dal za vzgojitelja človeka, ki slovi po svetosti, in da
bodo prišli časi, ko jim bodo zavidali srečo, da so mogli živeti skupaj z don Boskom.
'Glas o njegovi svetosti se je vedno bolj širil, je pisal kanonik Anfossi, so-
razmerno s tem, kakor so se širile njegove ustanove. Prihajal je od njegovega
zglednega življenja, od kreposti, ki jo je izpolnjeval v junaški meri, in od poseb-
nih darov, s katerimi ga je obdaroval Gospod. Kolikokrat sem videl duhovnike in
velike gospode, kako so pokleknili predenj in ga prosili za blagoslov.'«
Teolog Reviglio je pripominjal: »Vsakokrat, ko sem ga obiskal, sem ugotovil
kako posebno dejanje kreposti in se prepričeval, da se pravični izpopolnjuje
dan za dnem, dokler ne doseže nebeškega plačila.«
Najbolj pa se je tudi v svojih najpreprostejših dejanjih odlikoval v ponižnosti.
Don Ruffino je zapisal: »Dne 4. maja je prišel na obisk k don Bosku neki ugledni

57.6 Page 566

▲back to top


566
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
gospod in ga prosil, da bi sprejel nekega dečka. V svojem pogovoru je dal vedeti,
da je bil prepričan, da je oratorij ustanovil neki ugleden škof, ki mu je seveda
Turin moral biti hvaležen za tolikšno uslugo. Nato je dodal, da je prišel svojega va-
rovanca priporočit don Bosku v upanju, da ima on zadostna pooblastila za spre-
jem gojencev. Don Bosko ga je mirno poslušal, ne da bi skušal kakorkoli popraviti
njegovo zmoto, in ga je pustil v njegovem prepričanju. Pri vsem pa se je obnašal
tako, kakor da bi resnično moral dajati obračun komu drugemu. Človek je zaradi
sprejema, ki mu ga je pripravil don Bosko, zadovoljen zapustil oratorij. Samolju-
bje bi verjetno marsikateremu preprečilo, da bi v takih okoliščinah molčal. Toda
pri don Bosku smo imeli priložnost občudovati nešteto podobnih primerov kre-
posti. To ni bilo nič čudnega pri duhovniku, ki je bil nenehoma zaposlen z mislijo
na smrt in na večnost. Ko je legal k počitku, je vedno molil Usmili se me, Gospod.«
Že v tem času je bila slava o njegovi svetosti razširjena po vsej Italiji, kakor
pravi Janez Villa: »Leta 1862 sem bil kot vojak desetega pehotnega regimenta v
Osimu in sem bil priča, kako je nečak generalnega vikarja govoril o don Bosku
kot svetniku. Prav tako me je tamkajšnji duhovnik, neki don Salvatore vprašal,
kako mogočno sredstvo je imel don Bosko, da je pritegoval nase srca dečkov.
On me je celo naprosil, da bi o tem vprašal samega don Boska. Ko sem malo
pozneje prišel v Turin na dopust, sem don Bosku govoril o tem, a on mi je od-
govoril: Jaz tega ne vem. Če tisti dobri duhovnik ljubi Boga, mu bo v tem veliko
bolj uspelo kot meni.«
Zaradi takega spoštovanja so duhovniki pogosto prihajali k don Bosku po
nasvete za duhovno vodstvo raznih oseb. Med njimi je bilo največ župnikov, ki
so pred kratkim prevzeli vodstvo župnij. Leta 1867 je enemu izmed teh dal tole
navodilo: Zavzemi se za otroke, bolnike in stare ljudi. Škof v Cuneu je poslal don
Calandra v Boves, kjer je njegov prednik moral zbežati pred lastnimi župljani.
Monsinjor je imel solze v očeh, ko mu je zaupal to službo. Don Calandra je prišel
v oratorij po nasvet k don Bosku in ga vprašal, kako naj ravna. Don Bosko mu je
ponovil in razložil zgoraj navedeno navodilo: Ustavljaj otroke na cesti, jih pobo-
žaj in po njih pošlji pozdrave njihovim staršem. Imenuj oče in mati stare ljudi,
jih naprej pozdravljaj in jih vprašuj o njihovem zdravju. Pogosto z zanimanjem
obiskuj bolnike in priskrbi najnujnejše stvari tistim, ki so revni. Don Calandra
je sledil don Boskovim nasvetom in kmalu postal ljubljenec svojih župljanov.
Leta 1888 je pripovedoval, da so mu njegovi verniki za cerkev, bolnišnico, dom
za ostarele in otroški vrtec darovali lepo vsoto 1.200.000 lir.
Don Bosko si je pridobil veliko slavo svetnika in modrega svetovalca pred
krščansko družbo s svojo apostolsko gorečnostjo. Pri tem pa je tudi minister
Miglietti priznaval njegove zasluge za napredek in korist družbe.

57.7 Page 567

▲back to top


BiS 6 — 66. poglavje
567
Notranje ministrstvo
Št. 30901 splošnega protokola; št. 3664 pododdelka
Turin, dne 27. aprila 1861
Ker je dobrodelna oseba dala na razpolago temu ministrstvu določeno vsoto, ki naj
bi jo prejel najuglednejši dobrodelni zavod tega glavnega mesta, je podpisani menil, da je
mogoče med te ustanove prišteti vaš zavod, za kar daje na voljo 400 lir.
Ko gospodu ravnatelju dobrodelne ustanove sporoča to odločitev, mu tudi sporoča,
da to vsoto lahko dvigne v blagajni ministrstva.
Za ministra BORROMEO
Don Bosku.

57.8 Page 568

▲back to top


67.
poglavje
Sanje o kolesu – Neznana osebnost – Smokvina drevesa in vinograd – Gre
proti večeru – Brat Jože – Stroj z lečo – Vesti: dobri in slabi, vklenjeni v
verige, žabica na ustih, opice na ramah, težke spreobrnitve – Novi gojenci,
ki jih je Bog hotel dati don Bosku – Poklici: obdelovalci zemlje, zrelo polje in
žanjci, čudoviti napotki – Prvih pet prihodnjih desetletij Družbe – Prestopna
izginitev prvih salezijanskih gojencev – Njihovi nasledniki in nova
brezštevilna vrsta salezijanskih gojencev – Ponižen sklep sanj
Srce modrega ve za čas (za izpolnitev) in način, kako naj odgovarja (da
bo opravičil svoja dejanja). Kajti vsako veselje ima svoj čas. Je pa za vsakega
človeka velika težava, ker ne pozna preteklosti in nima sporočila o prihodnosti
(prim. Prd 8,5–7).
O tem, da je don Bosko imel tako spoznanje in da mu niso bile skrite niti
pretekle niti prihodnje stvari, ki so mu bile v prid, je ponovno potrdilo prepri-
čanje, ki je navdihnilo kronike don Dominika Ruffina, don Janeza Bonettija in
napisane spomine don Janeza Cagliera, don Cezarja Chiala in drugih, ki so bili
vsi priče, ki so slišale in videle don Boska. Vsi poročajo o nekih drugih sanjah,
v katerih je videl svoj oratorij v Valdoccu in sadove, ki jih je prinašal, stanje
gojencev pred Bogom, poklic tistih, ki naj bi postali duhovniki ali redovniki v
salezijanski družbi ali bi živeli kot laiki, ter prihodnost porajajoče se družbe.
Don Bosko je imel sanje v noči pred 2. majem. Trajale so približno šest ur.
Ko je vstal, si je zapisal glavne točke in imena nekaterih osebnosti, ki jih je vi-
del v snu. Za pripoved je uporabil tri večere. Govoril je po večernih molitvah
s prižnice pod stebriščem. Dne 2. maja je govoril približno tri četrt ure. Uvod
v te njegove pripovedi je malo nejasen in nenavaden iz razlogov, ki smo jih že
navedli, in iz razlogov, ki jih bomo navedli v presojo našim bralcem.
Po napovedi vsebine je takole govoril fantom:

57.9 Page 569

▲back to top


BiS 6 — 67. poglavje
569
Te sanje se tičejo dijakov. Veliko tega, kar sem videl, ne morem opisati, ker mi za to
manjka sposobnost in beseda.
Zdelo se mi je, da sem stopil iz naše hiše v Becchih. Hodil sem po poti, ki vodi v neko
naselje blizu Castelnuova, imenovano Capriglio. Hotel sem iti na neko našo njivo v do-
linico za hišo, imenovano Valcappone, katere pridelek komaj poravna davke. Tja sem v
mladosti velikokrat hodil delat. Imel sem za seboj že dobršen del poti, ko sem srečal mo-
škega pri štiridesetih letih, srednje velikosti, z dolgo, negovano brado in zagorelih lic. Bil
je oblečen v haljo, ki mu je segala do kolen, in je bil prepasan okoli ledij. Pokrit je bil z neke
vrste svetlim pokrivalom. Ustavil se je, kakor da bi koga čakal. Po domače me je pozdravil,
kakor da bi se že dolgo poznala, in me vprašal: – Kam greš?
Zadržal sem korak in mu odgovoril: – Eh, grem pogledat njivo, ki jo imamo na tem
koncu. In ti, kaj delaš?
– Ne bodi radoveden, mi je odgovoril, ni treba, da bi vedel.
– Odlično. Vendar bodi tako prijazen in povej svoje ime, ker vidim, da me poznaš, jaz
pa tebe ne.
– Ni treba, da bi ti povedal svoje ime in kdo sem. Pridi. Delajva si družbo.
Napravil sem se spet na pot z njim in po nekaj korakih sem zagledal pred seboj ob-
širno ozemlje, zasajeno s smokvinimi drevesi. Moj spremljevalec mi je dejal: – Vidiš, kako
lepe smokve? Če hočeš, si jih natrgaj in jej.
Ves začuden sem mu odgovoril: – Tukaj na tem zemljišču ni nikdar bilo smokev.
On pa je dejal: – Sedaj pa so, saj jih vidiš.
– Pa so še zelene; saj še ni čas za smokve.
– Toda poglej, kako so lepe in zrele. Če jih hočeš, se podvizaj, ker je že pozno.
Jaz se nisem ganil, prijatelj pa je silil: – Podvizaj se, ne izgubljaj časa, večer se bliža.
– Ampak zakaj taka naglica? Ne, nikakor ne, nočem jih. Rad jih gledam, rad jih dajem
drugim, toda niso po mojem okusu.
– Če je tako, potem pojdiva naprej; toda spomni se besed iz evangelija sv. Mateja, kjer
govori o dogodkih, ki se pripravljajo za Jeruzalem. Jezus Kristus je dejal svojim apostolom:
Od smokvinega drevesa se učite prilike. Ko postaja njegova veja muževna, veste, da je bli-
zu poletje. Če torej smokve dozorevajo, je blizu poletje.
Zopet sva se odpravila na pot. In že se je pred nama pokazalo drugo zemljišče, polno
vinskih trt. Neznanec je takoj dejal: – Vidiš to grozdje? Če ti ne ugajajo smokve, imaš tukaj
grozdje. Vzemi in jej.
– Grozdje bomo jedli pozneje v vinogradu.
– Toda tudi tukaj ga je v izobilju.
– Vse ob svojem času, sem mu odgovoril.
– Pa ne vidiš tam vsega zrelega grozdja?
– Je to mogoče? V tem letnem času?

57.10 Page 570

▲back to top


570
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
– Podvizaj se, noči se. Nimava časa za izgubljanje.
– Saj se nikamor ne mudi. Zadosti je, da sem doma še danes.
– Pravim, podvizaj se. Kmalu bo noč.
– Kaj še. Za nočjo pride vedno dan.
– Nikakor ne. Dan se več ne bo vrnil.
– Kako vendar? Kaj naj to pomeni?
– Da se bliža noč.
– Toda o kaki noči govoriš? Hočeš povedati, da zares moram pobrati svoje reči in
oditi? Da bom moral kmalu oditi v večnost?
– Noč se bliža. Samo malo časa ti še preostaja.
– Vsaj to mi povej, ali se bo zgodilo kmalu? Kdaj?
– Ne bodi tako radoveden. Non plus sapere quam oportet sapere (ne hoteti več vede-
ti, kot je potrebno).
Tako je imela navado reči moja mati radovednežem, sem mislil sam pri sebi in na
glas odgovoril: Za zdaj nočem grozdja.
Nato sva šla skupaj še kratko pot, dokler nisva prišla do naše njive. Tam sva dobila
mojega brata Jožeta, ki je nalagal voz. Pristopil je in me pozdravil. Nato je pozdravil še
mojega spremljevalca. Ko pa je videl, da mu ne odgovarja na pozdrav in se ne meni zanj,
me je vprašal, ali je mogoče kak moj šolski tovariš. – Ne. Nikdar ga še nisem videl.
Tedaj se je spet obrnil k njemu in ga nagovoril: – Bodite tako dobri in mi povejte svoje
ime, da bom vsaj vedel, s kom govorim. Toda ta se ni zmenil zanj. Tedaj se je brat obrnil k
meni in me vprašal:
– Toda kdo je vendar to?
– Ne vem. Noče mi povedati. Oba sva se vpraševala, od kod prihaja, toda on je kar
naprej ponavljal: Non plus sapere quam oportet sapere.
Medtem se je moj brat oddaljil in ga nisem več videl. Neznanec se je obrnil k meni in
me vprašal: – Bi rad videl kaj posebnega?
– Zelo rad, sem odgovoril.
– Ali hočeš videti, kakšni so tvoji dečki v tem trenutku? Kakšni bodo v prihodnje? Jih
hočeš prešteti?
– Da, da, vsekakor.
– Pridi torej.
I
Tedaj je on ne vem od kod privlekel velik stroj, ki ga ne znam opisati in ki je imel znot-
raj veliko kolo. Postavil ga je na zemljo. – Kaj naj pomeni to kolo, sem vprašal.
Odgovoril mi je: Večnost v Božjih rokah. Prijel je za ročaj in ga začel vrteti. Nato mi
je rekel: – Primi za ročaj in enkrat zavrti.

58 Pages 571-580

▲back to top


58.1 Page 571

▲back to top


BiS 6 — 67. poglavje
571
Storil sem, kar je velel. Nato je dodal: – Sedaj poglej noter. Pogledal sem in videl ve-
likansko stekleno lečo. Bila je meter in pol široka, stala je sredi stroja in bila pripeta na
stroj in kolo. Okoli leče se je razprostiral napis: To je oko, ki gleda na ponižne v nebesih in
na zemlji. Pogledal sem. Kakšen prizor! Zagledal sem vse fante v oratoriju. Toda kako je
vendar to mogoče, sem dejal sam pri sebi. Do sedaj nisem v teh krajih videl nikogar, sedaj
pa kar nenadoma vidim vse svoje sinove. Ali niso vsi v Turinu? Pogledal sem nad stroj in
okoli njega, pa razen v leči nisem videl ničesar. Dvignil sem glavo, da bi pokazal začudenje
pri svojem spremljevalcu, toda ta mi je čez kratek čas rekel, naj še enkrat zavrtim ročaj.
Sedaj sem videl čudno ločitev fantov. Dobri so bili ločeni od slabih. Prvi so žareli od sreče,
drugi pa, ki jih sicer ni bilo veliko, so mi vzbujali sočutje. Vse sem prepoznal. Toda kako
različne so bile ocene, ki so jo imeli njihovi tovariši o njih! Eni so imeli preluknjan jezik,
drugi strašno obrnjene oči, tretji so bili polni ran in čirov, nekateri so imeli srce razgri-
zeno od črvov. Kolikor bolj sem jih opazoval, toliko težje mi je bilo pri srcu in ponavljal
sem: – Je sploh mogoče, da so to moji sinovi? Ne morem razumeti, kaj naj bi pomenile te
tako čudne bolezni.
Na te moje besede je spremljevalec pri kolesu dejal: – Poslušaj me. Preluknjan jezik
pomeni grde pogovore, škilaste oči pomenijo tiste, ki krivo razlagajo in ocenjujejo Božje
darove in dajejo prednost zemlji pred nebesi, rane in čiri pomenijo preziranje in omalova-
ževanje tvojih nasvetov ter streženje lastnim muham. Črvi so grde strasti, ki grizejo srca.
Med njimi so tudi gluhci, ki nočejo poslušati tvojih besed, da jim ne bi bilo treba izpolnje-
vati tvojih nasvetov.
Zatem mi je zopet dal znamenje. Tretjič sem zavrtel ročaj kolesa in pogledal v lečo.
Videl sem štiri fante, vklenjene v debele verige. Natančno sem jih pogledal in vse štiri pre-
poznal. Vprašal sem za pojasnilo svojega neznanega spremljevalca in ta mi je odgovoril:
– Te lahko takoj prepoznaš: to so tisti, ki nočejo poslušati tvojih nasvetov, in če se ne bodo
poboljšali, so v nevarnosti, da bodo prišli v ječo, kjer bodo gnili zaradi svojih hudodelstev
in nepokorščine. Zapisal si bom njihova imena, da jih ne bom pozabil, sem dejal. Toda
prijatelj mi je odgovoril: Ni treba. Njihova imena so zapisana tukaj, v tem zvezku.
Tedaj sem opazil zvezek, ki ga je imel v rokah. Namignil mi je, naj zopet zavrtim kolo.
Ubogal sem in spet pozorno gledal. Zagledal sem sedem fantov. Vsi so bili čvrsti, nezau-
pljivo so gledali in imeli žabico na ustnicah. Trije izmed njih so si zatiskali ušesa. Stopil
sem k stroju in potegnil iz žepa beležnico, da bi si zapisal njihova imena, toda tisti moški
mi je dejal: – Ni treba. Tukaj v tem zvezku, ki ga nosim vedno pri sebi, so zapisana njihova
imena. Nikakor ni hotel, da bi jih zapisal. Začuden in razžaljen zaradi takega vedenja sem
ga vprašal, zakaj imajo žabice na ustnicah. Odgovoril mi je:
– Ali ne razumeš? To so tisti, ki molčijo.
– O čem molčijo?
– Molčijo! Tedaj sem razumel, da se molk nanaša na spoved. To so tisti, ki, tudi če
jih spovednik vpraša, ne odgovorijo ali se izmikajo ali ne povejo resnice. Rečejo ne, ko bi
morali reči da.

58.2 Page 572

▲back to top


572
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Prijatelj je nadaljeval: Ali vidiš tiste tri, ki imajo poleg žabic na ustnicah še zatisnje-
na ušesa? Kako strašen je njihov položaj. Ti ne le da zamolčijo grehe pri spovedi, temveč
nočejo niti poslušati opominov, nasvetov, ukazov spovednika. To so tisti, ki slišijo tvoje be-
sede, pa jih ne poslušajo in se po njih ne ravnajo. Lahko bi odstranili roke z ušes, pa ne ma-
rajo. Preostali štirje so poslušali tvoje spodbude, priporočila, vendar jih niso tudi izpolnili.
– In kaj naj storijo, da se bodo rešili tiste žabice?
– Naj izgine ošabnost iz njihovih src!
– Vse bom opozoril. Toda za tiste, ki si z rokami tiščijo ušesa, je malo upanja.
Možakar mi je nato dal tale nasvet: Ko povemo na prižnici dve besedi, naj bo ena o
tem, kako se dobro opravlja spoved. Obljubil sem mu, da ga bom ubogal. Ne pravim, da
se bom strogo ravnal po tem nasvetu, ker bi mogel postati nadležen. Vendar bom storil
vse, da bi uresničil to tako zelo pomembno navodilo. In ga zabičeval ob vseh priložnostih.
Dejansko je veliko večje število tistih, ki se spovedujejo, pa se pogubljajo, kakor tistih, ki se
ne spovedujejo in se pogubljajo, kajti tudi hudobni se od časa do časa spovedujejo, veliko
pa se jih spoveduje slabo.
Skrivnostni možakar mi je ukazal, naj zopet zavrtim ročaj.
Rečeno, storjeno. Pogledal sem in videl tri druge fante v strahotnem stanju. Vsak izmed
njih je imel na ramah grdo opico. Ko sem bolj natančno pogledal, sem opazil, da so opice
imele rogove. Vsaka izmed teh strašnih živali je s tacami držala svojega fanta tako tesno
za vrat, da je bil ves rdeč in zaripel v obraz in bi mu krvave oči skoraj uhajale iz jamic. Z
zadnjimi nogami so nesrečneže v bokih tako stiskale, da so se komaj gibali, in z repi, ki so
segali vse do tal, so jim ovijale noge, da sploh niso mogli hoditi. To pomeni, da so ti fantje po
duhovnih vajah v smrtnem grehu, zlasti nečistosti, in so se težko pregrešili proti šesti Božji
zapovedi. Hudič jih je stiskal za vrat in jim onemogočal, da bi govorili, ko bi morali. Storil je,
da so postali rdeči v obraz, izgubili pamet in niso več vedeli, kaj delajo, pri tem pa so zvezani
od sramu, namesto da bi jih peljal k zveličanju, korakali proti peklu. Tako močno jim je sti-
skal oči, da so stopile iz očnic in da niso mogli videti svoje revščine in sredstev za rešitev tega
položaja, ker so živeli pod pritiskom strahu in zavračanja zakramentov. Stiska jim rebra in
noge, da ne morejo več hoditi niti storiti koraka, ki bi jih popeljal na dobro pot. Strast jih je
zaradi navade tako zelo prevzela, da se jim zdi nemogoče, da bi se popravili.
Zagotavljam vam, dragi fantje, da sem jokal ob tem pogledu. Želel sem stopiti naprej,
da bi rešil te nesrečneže, toda kakor hitro sem se oddaljil od leče, nisem več ničesar videl.
Hotel sem si zapisati imena tistih treh, vendar mi je prijatelj odgovoril: Ni treba. Njihova
imena so zapisana v tem zvezku, ki ga držim v roki.
Tedaj sem se s srcem, polnim neizmerne žalosti, in s solzami v očeh obrnil k spre-
mljevalcu in rekel: Ali je to mogoče? Da so ti fantje, za katere sem uporabil toliko besed
in skrbi v spovednici in zunaj nje, v takem stanju? Vprašal sem, kaj naj storijo, da bodo
odvrgli z ramen te grde pošasti. On je v naglici zamomljal: – Labor, sudor, fervor (delo,
pot, gorečnost).

58.3 Page 573

▲back to top


BiS 6 — 67. poglavje
573
– Ne razumem, govori bolj jasno.
Še vedno momljaje je odgovoril: – Delo, pot, gorečnost.
– Nima smisla! Če tako govoriš, te ne razumem.
– Oh, ti se hočeš norčevati iz mene.
– Naj bo, kakor hoče, ponavljam: ne razumem te.
– Seveda. Ti si slovnično poučen in navajen na analizo stavkov. Poslušaj torej: delo in
podpičje. Pot in podpičje. Gorečnost in podpičje. Si razumel?
– Razumem pomen vsake besede, toda smisla ne vidim. Razloži mi.
– Delo v zavzetem prizadevanju. Pot v nenehnih spokornih vajah. Gorečnost v gore-
čih in vztrajnih molitvah. Toda za te se lahko še tako žrtvuješ, pa si jih ne boš pridobil, ker
se nočejo znebiti satanovega jarma, ki so mu podvrženi kakor sužnji.
Jaz sem medtem opazoval in si še naprej nejevoljno mislil: Je to mogoče? Torej so vsi
ti izgubljeni? Tudi po opravljenih duhovnih vajah. Vsi ti, za katere sem se toliko trudil, to-
liko pridigal, jim dajal nasvete. Potem ko so mi obljubili toliko lepega. Potem ko sem jih to-
likokrat opozoril. Nikdar ne bi pričakoval takega razočaranja. Nisem se mogel potolažiti.
Tedaj me je moj razlagalec začel karati: – Kako si vendar ošaben! Pravi ošabnež si.
Kdo si vendar ti, da meniš, da boš ljudi spreobračal z veliko dela? Se imaš za več kot naš
Božji Zveličar v ljubezni do duš, ko se je trudil in trpel zanje? Meniš, da mora biti tvoja
beseda bolj uspešna kot beseda Jezusa Kristusa? Meniš, da ti bolje pridigaš kot on? Misliš,
da si pokazal več ljubezni in skrbi, kot jo je pokazal Božji Odrešenik do apostolov? Dobro
veš, da je nenehoma živel z njimi skupaj, da jih je nenehno obsipaval z vsemi vrstami bla-
goslovov, poslušali so dan in noč njegove opomine in razlage njegovega nauka, bili priče
njegovih dejanj, ki so jih spodbujala k svetosti njihovega življenja. Koliko je storil in se mu-
čil za Juda! Kljub temu ga je Juda izdal in umrl nespokorjen. Si mogoče ti več kot apostoli?
Apostoli so izbrali sedem diakonov. Bilo jih je samo sedem. Izbrani so bili nadvse skrbno,
a kljub temu se je eden izneveril. In ti se pri petstotih čudiš, da nekateri ne odgovarjajo na
tvoje prizadevanje. Misliš, da ti bo uspelo, da ne bi imel nobenega slabega, ki bi bil zloben?
Oh, kako si ošaben! Ko sem to slišal, sem umolknil, vendar ne brez velike žalosti v srcu.
– Sicer se pa potolaži, mi je rekel, ko me je videl tako pobitega, in mi ukazal, naj spet
zavrtim ročaj. Nato je dejal: – Glej in občuduj, kako velikodušen je Gospod. Koliko duš ti
hoče podariti! Ali vidiš tam tisto skupino fantov?
Spet sem pogledal v lečo in zagledal veliko množico fantov, ki jih nisem videl nikdar
v življenju: – Da, vidim jih, vendar jih ne poznam.
– To so tisti, ki ti jih bo Gospod dal v zameno za onih štirinajst, ki se ne odzivajo na
tvoje prizadevanje. Vedi, da ti jih bo Gospod za vsakega izmed njih dal sto.
– Oh, jaz ubogi revež, sem vzkliknil. Hiša je že polna, kje bomo dobili prostor za te
nove dečke?
– Ne vznemirjaj se. Za zdaj imaš še zadosti prostora. Pozneje bo on, ki jih pošilja, tudi
vedel, kam jih boš dal. On sam bo poiskal prostor.

58.4 Page 574

▲back to top


574
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
– Vendar me prostor toliko ne skrbi, pač pa obednica, ta mi dela resne preglavice.
– Pustimo sedaj šale ob strani. Gospod bo za vse poskrbel.
– Če je tako, potem sem popolnoma zadovoljen, sem odgovoril potolažen.
Potem ko sem dolgo časa s pravim zadovoljstvom opazoval tiste fante, sem si zapom-
nil veliko obrazov, tako da bi jih mogel prepoznati, če bi jih srečal.
Tako je don Bosko končal svoj nagovor 2. maja 1861.
II
Zvečer 3. maja je nadaljeval svojo pripoved. V tistem kristalnem steklu je
videl tudi poklice, ki so se tikali vsakega izmed fantov. Govoril je z jedrnatimi
in poudarjenimi besedami. Ni povedal nobenega imena in odložil je na poznejši
čas vprašanja, ki jih je postavil svojemu vodiču in dobil od njega ustrezne odgo-
vore. Prav tako je opustil razlago simbolov in alegorij, ki jih je videl. Kljub temu
je klerik Ruffino iz zaupnih pogovorov s fanti, katerim je don Bosko zasebno
povedal, kar je videl in slišal o njih, zbral veliko imen. Zapisal in zapustil nam je
cel seznam. To je bilo leta 1861.
Za večjo jasnost pripovedi in zato, da se ne bomo ponavljali, bomo strnili v
celoto in vnesli izpuščena imena in razlage, ki jih don Bosko ni povedal. Vendar
bomo do črke natančno podali, kar je napisal kronist.
Don Bosko je takole začel govoriti:
Tisti neznanec je stal pri svojem stroju s kolesom in lečo. Razveselil sem se, ko sem
videl, koliko fantov je prišlo z nami, ko mi je bilo rečeno:
– Ali hočeš videti enega najlepših prizorov?
– Seveda.
– Obrni kolo. Obrnil sem, pogledal v lečo in videl vse svoje fante, razdeljene v dve ve-
likanski skupini, ki sta stali malo narazen, vendar obe na istem velikem prostoru. Na eni
strani sem videl zelenjavni vrt, travnike in s travo porasel breg, na koncu katerega je bilo
nekaj vrst divje trte. Tukaj so fantje iz ene skupine z lopatami, krampi, cepini, grabljami
in vilami obdelovali zemljo. Bili so porazdeljeni na skupine, od katerih je vsaka imela
svojega načelnika. Vsem na čelu je bil vitez Oreglia di S. Stefano. Ta je delil orodje vsem, ki
so kopali, obenem pa je spodbujal tiste, ki se jim ni ljubilo delati. V daljavi sem videl tudi
fante, ki so sejali.
Druga skupina je bila na nasprotni strani na obširnem polju, pokritem z dozoreva-
jočim klasjem. Dolg jarek je služil za mejo z drugimi polji, ki so se izgubljala na obzorju.
Tu so fantje želi. Vendar niso opravljali vsi istega opravila. Mnogi so želi in delali velike
snope, drugi so skladali snope v kopice, nekateri so pobirali klasje, vodili živino pred vo-

58.5 Page 575

▲back to top


BiS 6 — 67. poglavje
575
zovi, pa zopet mlatili, brusili srpe, delili kose in nekdo je igral na kitaro. Rečem vam, to je
bil prekrasen slikovit prizor.
Na tistem polju so v senci košatih dreves stale mize s hrano za vse tiste ljudi. Še nap-
rej se je raztezal obširen senčnat vrt, poln vseh vrst cvetja.
Razlika med delavci, ki so obdelovali zemljo, in tistimi, ki so želi, je predstavljala tiste,
ki so stopali v cerkveno službo, in tiste, ki so ostali zunaj. Vendar jaz tega pomena nisem
razumel, zato sem se obrnil k svojemu vodiču:
– Kaj naj pomeni to, sem vprašal. Kdo so tisti tam, ki kopljejo zemljo?
– Ali ne poznaš teh stvari, mi je odgovoril. Tisti, ki kopljejo zemljo, so tisti, ki delajo
sami zase, se pravi, ki niso poklicani v cerkveno službo, temveč v kak laiški poklic. Takoj
sem razumel, da so bili tisti, ki so kopali zemljo, rokodelci, za katere je v njihovem stanu
zadosti, da mislijo na rešitev svoje duše, ne da bi imeli kako posebno dolžnost, da bi skrbeli
za zveličanje duš drugih ljudi.
– In tisti, ki žanjejo tam na drugi strani polja, sem vprašal in že takoj spoznal, da so
bili to tisti, ki so bili poklicani v cerkveno službo. Zato sedaj vem, kdo izmed vas naj posta-
ne duhovnik in kdo naj se oklene drugega poklica.
Ves radoveden sem opazoval tisto žitno polje. Provera je delil srpe žanjcem, kar po-
meni, da bi lahko postal rektor semenišča ali ravnatelj redovne skupnosti ali študijskega
doma ali celo kaj več. Vendar moram povedati, da niso vsi zaposleni prejeli srpa, kajti
tisti, ki so prihajali k njemu, naj bi postali člani naše Družbe. Drugi so prejemali srpe od
drugih delivcev, ki niso bili izmed naših, kar pomeni, da bodo postali duhovniki, vendar
bodo svojo duhovniško službo opravljali zunaj oratorija. Srp je znamenje Božje besede.
Provera pa ni dal srpa takoj vsem, ki so zanj prosili. Nekatere je pošiljal, da so vzeli
grižljaj ali dva, se pravi zalogaj pobožnosti ali zalogaj znanja. Jakob Rossi je moral vzeti
en zalogaj. Odhajali so v gozdiček, kjer je klerik Durando opravljal razna opravila, med
drugim je žanjcem pogrinjal mizo in jim dajal jesti. Ta služba pomeni tiste, ki bodo morali
posebno širiti pobožnost do presvetega Zakramenta. Medtem je Matej Galliano žanjcem
nosil piti.
Costamagna 2° je tudi šel, da bi od Provera dobil srp, pa ga je ta poslal v vrt nabirat
cvetlice. Isto se je zgodilo Quattroccolu. Rebuffo je moral utrgati tri cvetlice z obljubo, da
mu bodo pozneje dali v roko srp. Tam je bil tudi Olivero.
Drugi dečki so bili raztreseni sredi klasja. Veliko jih je sestavljalo vrsto. Eni so imeli
pred seboj široko brazdo, drugi ožjo. Don Ciattino, župnik v Marettu, je žel s srpom, ki mu
ga je izročil Provera. Don Francesia in Vibert sta žela pšenico. Prav tako so želi Hiacint
Perucatti, Merlone, Momo, Garino, Iarach, ki bi reševali duše s pridiganjem, če bi odgo-
vorili na svoj poklic. Nekateri so želi bolj ali manj prizadevno. Bondioni je zagrizeno žel,
toda bo to trajalo dolgo? Drugi so z vso silo sekali s srpom v pšenico, vendar niso ničesar
poželi. Vaschetti je vzel v roke srp in začel žeti, potem pa je odšel s polja in šel delat dru-
gam. Tudi drugim se je zgodilo tako. Med žanjci jih je imelo le malo nabrušene srpe in

58.6 Page 576

▲back to top


576
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
nekaterim srpom je manjkala konica. Nekateri so imeli tako pokvarjen in razbit srp, da
so vse pokvarili in uničili.
Dominik Ruffino je žel in določena mu je bila zelo dolga brazda. Njegov srp je odlično
rezal, toda manjkala mu je konica, ki je znamenje ponižnosti. Želel je doseči več kot nje-
mu enaki. Stopil je k Cerrutiju, da bi mu sklepal srp. Videl sem, da je Cerruti klepal srpe,
znamenje, da je moral polniti srca z znanjem; to pomeni, da bo postal učitelj. Klepanje je
bila služba tistih, ki naj bi poučevali duhovnike, in Provera mu je izročal pokvarjene srpe.
Don Rocchiettiju in nekaterim drugim je izročal srpe v brušenje, kar je bila tudi njegova
zaposlitev. Službo brusača so opravljali tisti, ki so navajali duhovnike k pobožnosti. Prišel
je Viale in je vzel nenabrušen srp, toda Provera mu je hotel dati oster, pravkar nabrušen
srp. Videl sem tudi kovača, ki je moral pripravljati poljedelsko orodje. To je bil Costanzo.
Ko je bilo vse tako pridno zaposleno, je Fusero vezal snope, kar pomeni, da je ohra-
njal vesti v Božji milosti. Toda ker je moral delati snope, ne samo kot podobo navadnih
vernikov temveč tudi take, ki so bili namenjeni za cerkveno službo, je to pomenilo, da bo
opravljal službo učitelja pri vzgoji klerikov.
Nekateri so mu pomagali povezovati snope, med njimi don Turchi in Ghivarello. To so
bili tisti, ki so določeni za urejanje vesti, zlasti pri spovedi, in med tistimi, ki so namenjeni
za cerkveno službo.
Drugi so nalagali snope na voz, ki pomeni Božjo milost. Spreobrnjeni grešniki morajo
stopiti nanj in hoditi po ravni poti odrešenja, ki vodi v nebesa. Ko je bil voz naložen, se je
začel premikati. Vlekli ga niso fantje, temveč voli, ki so znamenje vztrajne sile. Vodili so jih
nekateri fantje. Don Rua je korakal pred vozom in ga vodil, kar pomeni, da je bilo njemu
namenjeno voditi duše v nebesa. Za vozom je z metlo v roki korakal don Savio ter pobiral
klasje in snope, ki so padali z voza.
Po polju so razpršeni tu in tam nekateri, med njimi Janez Bonetti in Jožef Bongio-
vanni, pobirali klasje, se pravi skrbeli za nespokorjene grešnike. Zlasti Bonettija je Gospod
poklical za to, da bi skrbel za tiste nesrečneže, ki so ušli srpom žanjcev.
S Fuserom je tudi Anfossi skladal na kup požete snope z namenom, da bi jih ob svojem
času mlatili. Mogoče je bilo to znamenje za kako učiteljsko stolico. Drugi, kot na primer
don Alasonatti, so skladali kopice, kar pomeni, da upravljajo z denarjem, skrbijo za izpol-
njevanje pravil, učijo peti svete pesmi in moliti molitve, kar si razlagamo, da pomagajo
dušam, da se moralno in materialno postavijo na pot, ki vodi v nebesa.
Pripravili so prostor za mlačev. Don Janez Cagliero, ki je prej šel v vrt nabirat cvetlice
in jih je delil med tovariše, se je s svojim šopkom v roki napotil na gumno mlatit snopje.
Mlatiti snopje pomeni tiste, ki jih je Bog določil, da se ukvarjajo s poučevanjem prepros-
tega ljudstva.
Od daleč je bilo videti črn dim, ki se je dvigal proti nebu. To je bilo delo tistih, ki so
zbirali pleve ter jih zunaj polja z žitom nosili na kup in sežigali. Ti predstavljajo predvsem
tiste, ki imajo nalogo odstranjevati slabe izmed dobrih in so ravnatelji prihodnjih domov.

58.7 Page 577

▲back to top


BiS 6 — 67. poglavje
577
Med temi so bili don Frančišek Cerruti, Janez Tamietti, Dominik Belmonte, Pavel Albera in
drugi, ki so tedaj še kot dečki hodili v gimnazijske razrede.
Vsi ti zgoraj opisani prizori so potekali hkrati. Med dečki sem videl nekatere, ki so v
množici nosili ob belem dnevu prižgano luč. To so tisti, ki naj bi bili zgled drugim evange-
lijskim delavcem in bi razsvetljevali duhovščino. Med temi je bil Pavel Albera, ki je poleg
tega, da je nosil prižgano svetilko, še igral na kitaro. To pomeni, da bo kazal pot duhovni-
kom in jih spodbujal, da bodo hodili naprej po svoji misijonski poti. S tem je bila nakazana
še kaka druga služba, ki jo bo moral opravljati v Cerkvi.
Kljub vsemu temu vrvežu pa sem videl, da le niso bili vsi dečki zaposleni s kakim de-
lom. Eden izmed teh je držal v roki pištolo, kar pomeni, da se je nagibal k policiji, vendar
se še ni odločil.
Nekateri so stali z rokami v bokih, opazovali žanjce, obenem pa odločno kazali, da ne
bodo posnemali njihovega zgleda. Nekateri so bili neodločeni, toda ker so se bali napora,
niso vedeli, ali naj se tudi oni odločijo za žetev. Drugi so pripravljeno prijemali za srp. Spet
nekateri so prišli na delovno mesto, pa so samo pohajkovali. Eni so držali srp narobe in
skušali kaj narediti; med temi je bil Molino. To so tisti, ki delajo prav nasprotno od tega,
kar je njihova dolžnost. Bili so tudi taki, in nemalo po številu, ki so šli stran in so nabirali
divje jagode; to so tisti, ki izgubljajo čas z opravljanjem stvari, ki so zunaj njihovega de-
lovnega območja.
Medtem ko sem opazoval dogajanje na žitnem polju, sem videl še drugo skupino fan-
tov, ki so kopali, kar je bilo tudi nekaj posebnega. Večina tistih krepkih fantov je zavzeto
delala, vendar tudi lenuhov ni manjkalo. Nekateri so s krampom udarjali narobe, drugi so
udarjali po grudah, vendar so udarci padali mimo. Nekaterim je ob vsakem udarcu lopata
zdrknila z ročaja. Ročaj pomeni pravi namen.
Opazil sem, da so nekateri, ki so tedaj želi, sedaj rokodelci, tisti pa, ki sedaj študirajo,
so tedaj kopali zemljo. Zopet sem si skušal vse zapisati, toda moj spremljevalec mi je kazal
svojo beležnico in mi to preprečil.
Istočasno pa je bilo veliko fantov, ki so stali tam brez dela in niso vedeli, ali naj kop-
ljejo ali žanjejo. Oba Dalmazza, Primož Gariglio in Monasterolo so z mnogimi drugimi
opazovali in bili odločeni, da kaj ukrenejo.
Ko sem še naprej opazoval, sem videl tiste, ki so odšli od obdelovalcev zemlje in hoteli
k žanjcem. Eden izmed njih je tako neprevidno stekel na žitno polje, da je pozabil vzeti s
seboj srp. Ves zardel zaradi tako neumne naglice se je vrnil in prosil za srp. Tisti, ki jih je
delil, mu ga ni hotel dati, on pa je vztrajal pri zahtevi:
– Ni še prišel čas za to, mu je pravil delivec.
– Pa je že čas, dajte mi ga.
– Ne. Pojdi po dve cvetlici v tisti vrt.
– Če je že tako, je vzkliknil tisti predrznež, prinesem vam jih, kolikor hočete.
– Ne, samo dve.

58.8 Page 578

▲back to top


578
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Takoj je stekel na vrt, toda tam se je spomnil, da ni vprašal, katere cvetlice naj prine-
se. Rečeno mu je bilo:
– Vzemi cvetlico ljubezni in ponižnosti.
– Saj jih že imam.
– Imaš jih v svoji domišljavosti, ne pa v resnici.
Fant se je jezil, se prepiral in skakal od jeze.
Sedaj res ni čas za to, da bi besnel, mu je dejal delivec srpov in mu ni hotel dati orodja.
On pa si je od jeze grizel pesti.
Ko sem videl ta zadnji prizor, sem za trenutek umaknil oko od tiste leče, skozi ka-
tero mi je bilo dano videti toliko stvari. Poleg tega sem bil prevzet od moralnih poukov
svojega spremljevalca. Želel sem od njega dobiti še nekaj razlag, toda dejal mi je: Žitno
polje pomeni Cerkev. Žetev je sad, ki je zrasel. Srp je znamenje sredstev, s katerimi dose-
žemo sadove, zlasti Božjo besedo. Top srp je pomanjkanje pobožnosti, srp brez konice je
pomanjkanje ponižnosti. Zapustiti žitno polje, kjer žanjejo, je oditi iz oratorija in iz sale-
zijanske družbe.
III.
Na večer 4. maja je don Bosko končal pripovedovanje svojih sanj, ki so mu
predstavile oratorij in njegove gojence, zlasti dijake in potem fante, ki so bili
poklicani v duhovniški poklic. Ostaja še tretje videnje, v katerem don Bosko
predstavlja novince leta 1861 za salezijansko družbo in njeno čudovito razširi-
tev, medtem ko vedno bolj izginjajo prvi salezijanci in prihajajo novi, ki nada-
ljujejo njihovo delo.
Don Bosko je takole govoril:
Potem ko sem mogel lagodno opazovati prizor bogate žetve na toliko različnih pod-
ročjih, mi je moj ljubeznivi spremljevalec ukazal: 'Sedaj desetkrat zavrti kolo, štej in po-
tem opazuj.' Začel sem vrteti kolo in po desetem zasuku pogledal. In glej, videl sem vse
svoje nekdanje fante, ki sem jih še pred kratkim božal kot dečke, sedaj pa so bili odrasli
moški, polni dostojanstva, nekateri z dolgo brado, drugi pa s srebrnimi nitmi v laseh.
Toda kako je vendar to, sem vpraševal, še včeraj je bil to majhen deček, ki bi ga lahko
vzel v naročje, danes pa je že tako velik?
Prijatelj mi je odgovoril:
– To je vendar naravno. Koliko zasukov si naštel?
– Deset.
– Prav, to je leto 1861 in 1871. Prišteti moraš deset let in še kaj.
– Ah, razumem. V globini leče sem zagledal neznane panorame, nove zavode z mno-

58.9 Page 579

▲back to top


BiS 6 — 67. poglavje
579
gimi fanti pod vodstvom mojih dragih sinov iz oratorija, sedaj duhovnike, učitelje, ravna-
telje, ki so poučevali in razveseljevali.
– Zavrti še desetkrat, mi je dejal tisti možakar, in znašli se bomo v letu 1881. Prijel
sem za ročaj in desetkrat zavrtel. Sedaj sem videl samo polovico tistih fantov, ki sem jih
videl prvikrat. Skoraj vsi so imeli sive lase in so hodili malo sključeno.
– Kje so pa drugi, sem vprašal.
– Prešli so že med število večine.
To tako očitno zmanjšanje števila fantov me je močno prizadelo, vendar sem se po-
tolažil, ko sem zagledal brez števila novih pokrajin in neizmerno množico dečkov pod
vodstvom novih učiteljev, ki so bili odvisni od mojih prvih fantov, tedaj že zelo v letih.
Nato sem še desetkrat zavrtel kolo in videl sem samo še četrtino fantov, ki sem jih
gledal še malo prej z dolgimi bradami in belimi lasmi.
– In kje so vsi drugi, sem vprašal.
– So v številu večine. Smo že v letu 1881.
In že se je pred mojimi očmi pokazal drug ganljiv prizor. Moji sinovi duhovniki, izčr-
pani od naporov in truda, so bili obdani od dečkov, ki jih nisem nikdar videl, in med njimi
je bilo veliko takih, ki so imeli kožo drugačne barve od dečkov v naših krajih.
Še enkrat sem naredil deset obratov in videl samo eno tretjino prejšnjih fantov: vsi
starčki, sklonjeni, zbiti, utrujeni od teže let. Med njimi je bil don Rua. Bil je tako star in
tako zdelan, da ga nisem niti prepoznal.
– In vsi drugi, sem vprašal.
– So v številu večine. Smo že v letu 1901.
V mnogih hišah nisem opazil nobenega naših nekdanjih sobratov več. Toda ravnate-
lji in učitelji, ki jih nisem nikdar videl, so sedaj vodili množice vedno številnejših gojencev
v brezštevilnih zavodih ter z novim vodstvom in osebjem.
– Sedaj zavrti še desetkrat kolo, mi je dejal moj ljubeznivi spremljevalec, in videl boš
stvari, ki te bodo razveselile, pa tudi napolnile s strahom.
Spet sem desetkrat zavrtel ročaj.
– To je leto 1911, je vzkliknil moj skrivnostni spremljevalec. – Dragi moji dečki, videl
sem nove zavode, nove fante, ravnatelje in učitelje, ki so bili čisto drugače oblečeni.
– In kaj je z mojimi fanti iz oratorija? Iskal sem in iskal med toliko množico in našel
samo še enega izmed vas, vsega osivelega in onemoglega od let, ki je obdan od skupine
dečkov pripovedoval o začetkih oratorija in jih spominjal na stvari, ki jih je don Bosko
tako zelo priporočal. In pri tem je kazal na sliko, obešeno na steni govorilnice. In kaj je z
drugimi našimi nekdanjimi gojenci, predstojniki zavodov, ki sem jih videl ostarele?
Na znamenje sem spet prejel za ročaj in začel vrteti. Nisem videl drugega kot obširno
praznino, brez živega človeka: – Oh, sem začuden vzkliknil, ne vidim več nobenega izmed
naših! In kje so vsi moji dečki, tako veseli, živahni, navihani in krepki, ki so sedaj z mano
v oratoriju?

58.10 Page 580

▲back to top


580
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
– So v številu večine. Ne pozabi, da je ob vsakem desetkratnem zasuku kolesa poteklo
deset let. Tedaj sem preštel, kolikokrat sem zavrtel kolo. Ugotovil sem, da je leta 1911
preteklo petdeset let in da so bili vsi sedanji dečki oratorija že pokojni.
– In hočeš sedaj videti še nekaj presenetljivega, me je vprašal moj spremljevalec.
– Vsekakor, sem odgovoril.
– Pazi torej skrbno, če želiš videti kaj več. Zavrti kolo za toliko vrtljajev nazaj, kakor
si naprej.
Kolo se je začelo vrteti. – Sedaj poglej, mi je bilo rečeno.
Pogledal sem. Že sem videl pred seboj brezštevilno množico popolnoma novih dečkov,
oblečenih na vse mogoče načine, iz vseh mogočih krajev na svetu, različnega videza in
jezikov. Čeprav sem se močno trudil, nisem mogel prepoznati več kot samo majhno število
predstojnikov, ravnateljev, učiteljev, asistentov.
– To so vse neznani ljudje, sem dejal svojemu vodiču.
– Toda kljub vsemu, sem dobil v odgovor, so vsi tvoji sinovi. Poslušaj jih: govorijo o
tebi in tvojih nekdanjih sinovih, njihovih predstojnikih, ki jih že toliko časa ni več, vendar
se spominjajo njihovih naukov.
Zopet sem pozorno pogledal. Toda ko sem dvignil glavo od leče, se je ta začela vrteti s
tako naglico in tako glasno, da sem se zbudil, se znašel v postelji in bil do smrti zbit.
Sedaj, ko sem vam povedal vse to, boste mislili: Kdo ve! Don Bosko je pač izreden člo-
vek, nekaj velikega, gotovo pravi svetnik! Dragi fantje, da bom preprečil napačne sodbe o
sebi, vam dam vsem popolno svobodo, da verjamete, kar sem vam pripovedoval, in pripi-
šete sanjam večji ali manjši pomen. Edino, kar vas prosim, je, da se iz ničesar ne norčujete,
bodisi s tovariši bodisi z zunanjimi ljudmi. Rad bi vam pa povedal, da ima Gospod na raz-
polago veliko sredstev, da ljudem pokaže svojo voljo. Včasih uporabi najbolj neustrezna in
nevredna sredstva, kakor je uporabil Balaamovo oslico in ji dal, da je govorila, in krivega
preroka Balaama, ki je napovedal veliko stvari o Mesiji. Zato se kaj podobnega lahko pri-
peti tudi meni. Pravim vam, ne ozirajte se na moja dejanja, da bi se ravnali po njih. Edino,
kar morate storiti, je, da storite to, kar vam pravim, kajti to, tako vsaj upam, bo vedno po
Božji volji in bo v korist duš. O tem, kar delam, ne recite nikdar 'tako je delal don Bosko',
zato je prav ali ne. Opazujte najprej to, kar delam, in če je dobro, potem me posnemajte.
Če bi morebiti opazili, da sem storil kaj napak, potem bodite pozorni in me ne posnemajte.
Pustite kot nekaj, kar je slabo.

59 Pages 581-590

▲back to top


59.1 Page 581

▲back to top


68.
poglavje
Priče pripovedi sanj in dokazov uresničitve napovedanih dogodkov in
stvari, ki jih je don Bosko videl – Don Bosko razodene zasebno tistim, ki ga
prosijo, naj jim pove, kako jih je videl – Gojenci javno vprašajo don Boska in
želijo, da bi jim razložil pomen videnj v leči – Dva izmed navzočih gojencev
bosta postala škofa – Nekaj rokodelcev se oprime šole – Marijin mesec v
oratoriju – Don Bosko uči cerkvene pesmi – Rahlo zdravje, pa nenehno delo
– Nagovor: ljubezen s pokorščino – Svete devetdnevnice so
usodne za hudobne
O vplivu pravkar pripovedovanih sanj naj nam poročajo tisti, ki so bili
takrat navzoči.
Kanonik Hiacint Ballesio je v svojem govoru Notranje življenje don Jane-
za Boska, dodal nekaj nadrobnosti k poročilu kronik, tudi k prejšnjim dvojim
sanjam tega leta, in pisal: »Don Bosko je bil ves za nas, tako da je tudi kratek
počitek v spanju uporabil v našo korist. Pesnik je zapisal: Vojščak sanja o svojih
bojnih vrstah, don Bosko pa je sanjal o svojih sinovih. Čeprav pravim sanje, so
to videnja. On nam je to pripovedoval kot sanje, toda jaz in vsi drugi smo bili
prepričani, da so bila to prava videnja, resnična prava videnja. Naj omenim tis-
ta, ko je videl 400 fantov iz oratorija, dijake in rokodelce, in prepoznal moralno
stanje vsakega izmed njih. Božji služabnik jih je več večerov zaporedoma pri-
povedoval po večernih molitvah tako živo in s takim izrazom, da so se spreme-
nile v pravo prerokbo. Eni so bili polni luči, drugi s srcem, polnim čistega zlata,
nekateri s strašnim in groznim videzom, drugi v podobi raznih živali in s srcem,
polnim zemlje. Druge so obdajale, napadale, strahovale razne živali kot simbo-
lična znamenja raznih skušnjav, grešnih priložnosti in grehov. Ta pripoved, ki jo
je don Bosko znal preprosto, resno in dobrohotno povedati kot stvar, ki ji je on

59.2 Page 582

▲back to top


582
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
pripisoval velik pomen, je na nas naredila velik in blagodejen vtis. Vsak izmed
nas je drug za drugim hotel izvedeti za stanje, v katerem je bil, in vsak je v svoje
veliko začudenje videl in razumel, da je don Bosko prav videl.
V oratoriju je bil ugoden vpliv, tako v vedenju kakor v življenju fantov, tako
velik, kakor bi mogli pričakovati edino le od kakih zares dobro opravljenih du-
hovnih vaj. Vseh teh izrednih stvari, ki sem jih komaj nakazal, ni mogoče razložiti
na naraven način ali s sredstvi in znanjem, ki bi jih on imel iz zaupnih pogovorov s
fanti in iz poročil njegovih sodelavcev. Don Bosko je pripovedoval in opravljal vsa
ta čudovita dela v takih okoliščinah, da nam, ki nismo bili več otroci, ni preostalo
drugega kot prepričanje, da so vse to izredni darovi, ki jih je Gospod naklonil don
Bosku. In če ostanemo samo pri dejstvu sanj ali videnj, o katerih govorimo, kako
bi si mogel don Bosko zapomniti natančno stanje vseh štiristo gojencev, ki so bo-
disi prišli pred kratkim v oratorij bodisi da se niso spovedovali pri njem, ko jim je
natančno opisal njihovo stanje duše, njihova nagnjenja in najbolj skrite težnje in
so oni potrdili, da je vse res tako, kakor je on povedal.«
Mons. Cagliero je pisal: »Bil sem navzoč, ko je don Bosko 1861 pripovedo-
val sanje o kolesu, v katerem je videl prihodnost nastajajoče Družbe. Sanje je
pripovedoval zato, ker se je po nasvetu don Cafassa, ki ga je spodbudil, da naj
tuta conscientia (mirne vesti), prepričan o njihovem pomenu, nadaljuje pripo-
vedovanje v večjo Božjo slavo in korist duš. To sodbo nam je don Bosko kot svo-
jim najbolj zaupnim prijateljem povedal nekaj let pred don Cafassovo smrtjo.
Pomen, ki so ga dečki pripisovali tem sanjam, je z ene strani presenečal, z
druge pa dajal pobudo za nadaljevanje. Zato je don Bosko s svojim čudovitim
spominom in izredno jasnovidnostjo duha v zasebnem pogovoru znal povedati
ime in vlogo, ki so jo mnogi igrali na žitnem polju, in dajal tudi ustrezno razlago.
Za pripovedovanje teh sanj je uporabil tri večere in so bile dolgo časa predmet
pogovorov med nami in našim dragim očetom. Prepričali smo se, da je iz teh sanj
zajemal jasno spoznanje o prihodnosti oratorija in Družbe. V zasebnem pogovo-
ru s svojimi najzaupnejšimi sodelavci je rad ponavljal opis dozorevajočega skriv-
nostnega polja, opisoval vedenje žanjcev in razdeljevalcev srpov. Zagotavljal nam
je, da bo naša Družba kljub nasprotovanju in oviram ter kljub vsem dvomom in
mnenju tudi mnogih dobrih in modrih ljudi potrjena, bo napredovala in se močno
razširila. Vse to sem sam slišal od Božjega služabnika in vse so vedeli povedati
mnogi moji tovariši.«
Kar se tiče treh fantov, ki jih je don Bosko videl z opicami za vratom, je don
Frančišek Dalmazzo pod prisego povedal: 'Dobro se spominjam, da je don Bosko
v pogovoru o njih povedal, da naj, če bi želeli zvedeti kaj bolj natančnega, pridejo

59.3 Page 583

▲back to top


BiS 6 — 68. poglavje
583
k njemu. Prišlo jih je kakih petdeset, ki so mislili, da imajo na vesti kaj skritega,
toda don Bosko je vsakemu odgovoril: Saj nisi ti. Ko je potem tiste tri po naklju-
čju in ob raznih priložnostih srečal na dvorišču, jih je opozoril na njihov obupni
položaj. Med njimi je bil tudi moj šolski tovariš, ki mi je to zaupal in se čudil, kako
je mogel don Bosko vedeti vse te stvari. Imel sem še druge dokaze za poznanje
stanja vesti, ko je meni razodeval moje stanje, ne da bi ga za to prosil. Isto so mi
povedali tudi nekateri moji tovariši, ki so odkritosrčno priznali, da je don Bosko,
čeprav so molčali pri spovedi, znal vsakemu povedati smrtne grehe do zadnjih
podrobnosti.'
Glede štirih v verige priklenjenih smo o enem izmed njih zvedeli od don
Borela. Ko je 1866 v ječah opravljal svojo duhovniško službo, je prinesel don
Bosku v oratorij prošnjo fanta Bec... iz ..., ki je bil obsojen zaradi pobega iz voja-
ške službe. Jetnik je prosil don Boska za Preskrbljenega mladeniča in mu spo-
ročal: Ali se spominjate, da ste v pripovedi sanj o kolesu rekli, da ste me videli
vklenjenega v verige? Na žalost sem bil jaz eden izmed tistih štirih. Vendar vam
v vašo tolažbo povem, da nisem v ječi zaradi kakega hudodelstva, temveč zato,
ker nisem več vzdržal trdega vojaškega življenja in sem zbežal iz vojašnice. Don
Bosko ga je šel obiskat in mu je prinesel knjigo, za katero ga je prosil.
Toda don Bosko mu je poleg ječe napovedal še veliko drugih nevšečnosti.
Ko je končal šolo, se je poslovil od Božjega služabnika in mu rekel, da namerava
vstopiti v neko redovno družbo. 'Ostani z nami,' mu je dejal don Bosko, ki ga je
skušal uvesti v življenje v oratoriju. 'Ne hodi od mene, tu boš imel vse, kar si
moreš želeti.' Toda fant je bil odločen in je hotel oditi.
'Če je tako, mu je dejal don Bosko, kar pojdi. Šel boš k jezuitom in te bodo
odslovili. Šel boš h kapucinom in tudi tam ne boš vztrajal. Potem boš prisiljen
priti prosit kruha, ker boš trpel lakoto.'
To se je zdelo nemogoče, kajti človek je razpolagal z dediščino 60.000 lir
in njegova družina je bila ena najpremožnejših v kraju. Vendar se je, kar mu je
don Bosko napovedal, izpolnilo do zadnje besede. Vstopil je k jezuitom, potem
h kapucinom. Ni se mogel prilagoditi pravilom in so ga povsod odpustili.
Potem ko je zapravil vse svoje premoženje, se je po dolgem času skrajno reven
vrnil v oratorij. Sprejeli so ga, ostal je eno leto, potem pa spet odšel, ker mu
je ugajalo potepuško življenje. Sam je pripovedoval, kako so se don Boskove
napovedi uresničile, in leta 1901 je še živel.
Od 4. maja so začeli prihajati k don Bosku kleriki in fantje. Vpraševali so ga,
na kakem mestu jih je videl na polju: med tistimi, ki so kopali zemljo, ali tistimi,
ki so želi, in kaj so sploh delali. Vse je zadovoljil. Veliko odgovorov smo navedli

59.4 Page 584

▲back to top


584
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
že v pripovedi sanj. V mnogih primerih smo mogli ugotoviti značilnosti prave
prerokbe.
Don Bosko je videl klerika Molina brez dela, kako je s srpom v roki opazoval
pri delu druge, šel k jarku, ki je obdajal polje, ga preskočil, vrgel proč pokrivalo in
zbežal. Molina je prosil don Boska za razlago in dobil tale odgovor: Študiral boš te-
ologijo ne pet, temveč šest let in boš potem slekel duhovniško obleko. Molina se je
čudil takemu odgovoru, saj se mu je zdel daleč od resnice, toda dejstva so pokaza-
la, da je imel don Bosko prav. Fant je dejansko naredil ne pet, temveč šest let teolo-
škega študija, štiri v oratoriju in dve leti v Astiju. Potem ko je opravil duhovne vaje
za duhovniško posvečenje, je samo za en dan šel v San Damiano d'Asti, svoj rojstni
kraj, da bi uredil neko zadevo. Tam je odložil duhovniško obleko in se ni več vrnil.
Klerika Vaschettija so imeli za enega izmed stebrov zavoda v Giavenu, kar
je v resnici tudi bil. Ko mu je don Bosko pripovedoval, da ga je videl, kako je za-
pustil polje in preskočil jarek, je ta užaljen rekel: Vi ste pa zares sanjali! Takrat
res sploh ni mislil, da bi zapustil don Boska. Ko je potem zapustil oratorij, po-
tem ko je bil svoboden in je prišel na obisk k Božjemu služabniku kot duhovnik,
ga je don Bosko spomnil na njegov odkriti sinovsko zaupni odgovor.
– Spominjam se. Res je, je odgovoril Vaschetti.
In don Bosko: – Sem v oratorij te je Bog klical. Sicer pa upam, da ti bo Gos-
pod izkazal svojo milost. Toda čaka te težek boj. In Bog je pomagal Vaschettiju,
ki je pozneje kot župnik storil veliko dobrega.
Klerik Jožef Fagnano ni hotel vprašati don Boska, kje ga je videl v sanjah,
bodisi zato, ker je bil zelo nezaupljiv, bodisi zato, ker je šele pred kratkim prišel
iz semenišča v Astiju in je nezaupljivo gledal na vsa tista prerokovanja. Ker pa
so ga tovariši silili, ga je končno tudi on vprašal, kaj je videl o njem v tisti leči.
Odgovor se je glasil: Videl sem te na polju, vendar tako daleč, da sem te komaj
opazil. Delal si sredi nagih ljudi.
Klerik Fagnano se ni kaj dosti zmenil za tiste besede, toda ko je na dan Ma-
rije Pomočnice stal na obali Magellanovega preliva in je dva dni jedel morske
rake, ker se ladja zaradi viharja ni mogla približati obali, se je spomnil don
Boskovih besed: gledal je na Ognjeni zemlji nage ljudi in iskal pripravno mesto,
da bi postavil križ za svoj misijon.
Don Angelu Saviu je don Bosko povedal, da ga je videl v zelo oddaljenih
deželah.
Don Dominiku Belmonteju je odgovoril: Ti boš slavil Boga z glasbo. Potem
je dodal besedo, ki je naredila na fanta močan vtis. Toda ko je bil dva koraka

59.5 Page 585

▲back to top


BiS 6 — 68. poglavje
585
stran, je popolnoma pozabil na vse. Naj je še toliko razmišljal, se ni mogel več
spomniti. Don Bosko ga je tudi videl, kako je vodil voz, ki so ga vlekle štiri mule.
Sad njegovih naporov je bil več kot obilen. Bil je učitelj in glavni asistent v zavo-
du v Mirabellu, profesor v zavodu v Alassiu, najprej prefekt in potem ravnatelj
v Borgu San Martino, ravnatelj in župnik v Sampierdareni. Povsod je bil odgo-
voren za glasbo za večjo slovesnost cerkvenih obredov. Končno je bil prefekt
salezijanske družbe in ravnatelj oratorija v Turinu, kjer je bil vedno deležen
zaupanja in ljubezni svojih sobratov in dečkov.
»Don Bosko je, tako beremo v kroniki, tudi Avanzinu povedal opravilo, ki ga
je opravljal v sanjah, in dodal: To je volja Božja, da to delaš.
Avanzino, ki ni izdal naloge, ki mu je bila zaupana, ker se ni bil priprav-
ljen ukloniti, je v zaupnem pogovoru priznal nekaterim svojim tovarišem: Don
Bosko mi je povedal stvari, ki jih nisem nikdar na svetu povedal.
Go...ju je don Bosko rekel: Ti bi bil poklican v duhovniški stan, vendar ti
manjkajo tri čednosti: ponižnost, ljubezen, čistost. Dodal pa je, da srpa ni prejel
od don Provera.
Mladi Ferrari je hotel postati duhovnik in je šel vprašat stvari, ki so se tikale
sanj. Mnogi so ga spodbujali, da bi šel k don Bosku, on pa se je norčeval. Končno
se je znašel v takem položaju, da se ni mogel več umakniti don Bosku, ki mu
je povedal, kako ga je videl na žitnem polju, kjer je kljub tistim, ki so ga hoteli
poslati nabirat cvetje, še naprej odločno žel. Ko pa je prišel na konec, je bilo za
njim vse prazno.
– Kaj to pomeni, je vprašal fant.
– To pomeni, mu je dejal don Bosko, da če ne boš spremenil svojega obna-
šanja, se pravi, če boš vedno hotel delati samo po svojih muhastih zamislih in se
ne boš dal nikomur voditi, boš postal odpadli duhovnik ali odpadli redovnik.«
Toda dečki v oratoriju se niso zadovoljevali z opomini, ki so jih dobivali
zasebno. Hoteli so, da bi jim don Bosko obširneje razložil sanje javno, da bi
jim odgovarjal na vprašanja, razodel stvari, ki jih niso razumeli, in popolnoma
zadostil njihovi radovednosti. Vse skupaj je kipelo kakor kvas. To so bili bistri,
spretni in ukaželjni fantje, ki so spravili v zadrego vsakega, ki ni bil gotov glede
stvari, ki jo je zastopal. Vendar se don Bosko ni bal, da bi ga mogli ujeti v pro-
tislovju, in je zato zvečer 4. maja, tako pripoveduje kronika, dovolil vsem gojen-
cem, da so postavljali svoja vprašanja, ker je tudi sam želel razložiti tiste stvari
iz sanj, ki jih niso prav razumeli.
Tudi na večer 5. maja so mnogi prav tako vpraševali podrobnosti. Vprašali
so: Najprej, kaj pomeni večer?

59.6 Page 586

▲back to top


586
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Don Bosko je odgovoril: Da je smrt blizu; prišla bo noč, večer, ko nihče več
ne bo mogel delati, je rekel Gospod. Nekateri so razumeli, kot da bi bil konec
njihovega življenja blizu. Po trenutku mučnega molka so ga vprašali, kako bi
mogli podaljšati večer.
– Dvoje sredstev, je odgovoril don Bosko, imamo na voljo. Prvo je to, da ne
bi več sanjal takih stvari, ker mi hudo načenjajo zdravje. Drugo pa, da ti zak-
rknjenci ne bi več, rekli bi, prisiljevali Gospoda, da bi segal po takih nasilnih
sredstvih, da bi jih rešil greha.
– In smokve in grozdje?
– Grozdje in smokve, ki so deloma zrele, deloma pa še ne, pomenijo, da so
nekatera dejstva storjena že pred večerom, druga pa šele bodo. Storjena de-
janja vam bom ob priliki naštel. Smokve pomenijo velike dogodke, ki se bodo
kmalu zgodili v oratoriju. Tudi v tem pogledu bi vam mogel povedati veliko
stvari, vendar ne bi bilo prav, da bi vam jih povedal sedaj. Povedal vam jih bom
pozneje. Povem vam, da smokve kot znamenje fantov pomenijo dve stvari: da
se kot zreli sadovi darujejo Bogu v sveti službi ali pa se kot zreli sadeži darujejo
Bogu v večnosti.«
K temu bi pripomnili, če nam je dovoljeno povedati našo zamisel, da je bilo
med smokvami tudi nekaj neprijetnih za okus in prav zato don Bosko ni hotel o
tem govoriti in je s pretvezo zavrnil odgovor.
Jeremija pripoveduje v 24. poglavju o enem izmed svojih videnj takole:
»Pred Gospodovim templjem sem videl dve košari smokev. V prvi so bile odlič-
ne smokve, kot so navadno prvenci, v drugi pa gnile, ki jih ni bilo mogoče jesti.
Prva košara je predstavljala tiste, ki so se kesali svojih grehov in ki jim je Gos-
pod obljubil, da se jih bo usmilil. Druga pa je bila za nespokorjene, ki jih bo
Gospod uničil v smislu 29,17: Naredim jih podobne slabim smokvam, ki so tako
slabe, da jih ni mogoče jesti.«
Da je dolinica Valcappone predstavljala oratorij, se nam zdi verjetno zato,
ker se je vse začelo v tem kraju, kjer je don Boskov brat Jože, velikodušni dob-
rotnik don Boskovih fantov, imel svoje polje, in pa zaradi kolesa z lečo, kjer so
potekali opisani prizori.
Gojenci so nadalje vpraševali.
Don Ruffino nadaljuje.
»In opice na ramah fantov? Kaj pomenijo?
– Te pomenijo, je odgovoril don Bosko, hudiča nečistosti. Ko se ta hudič
hoče povzpeti na ramena kakega človeka, ne pride od spredaj, temveč od zadaj.

59.7 Page 587

▲back to top


BiS 6 — 68. poglavje
587
Tako zakrije grdobijo greha, ga ne pokaže in ga hoče narediti za nekaj majhnega.
Te opice stiskajo vrat, zaprejo besedo, ko bi se hoteli spovedati. Ti nesrečneži
imajo obrnjene oči, kar pomeni, da tisti, ki so obsedeni od tega hudiča, ne vidijo
več stvari, ki se tičejo nebes. Dragi fantje, dobro si zapomnite tiste tri besede:
delo, trud, gorečnost, in boste zmagali proti vsakemu hudobnemu duhu, ki bi
vas prišel skušat v čednosti čistosti.
– In kako je mogoče odpraviti žabico z ustnic?
Don Bosko je odgovoril z besedami, ki mu jih je povedal skrivnostni prija-
telj: naj izgine ošabnost iz njihovih src.
Vpraševali so ga še o raznih nalogah, ki so jih opravljali posamezni gojenci,
in ga prosili za razlago.
– Kaj nam boste še povedali o žitnem polju?
– Tisti, ki so bili zaposleni s pšenico, so poklicani v duhovniško službo; tako
vem, kdo naj postane duhovnik in kdo ne. Vendar ne smete misliti, da so tisti,
ki so bili zaposleni z ročnimi deli, popolnoma izključeni od žetve in obratno.
Nikakor ne. Videl sem tam nekaj rokodelcev, ki so tudi želi pšenico. Te sem pre-
poznal in jih bom preusmeril v šolanje. Še kak drug je šel po srp, pa mu ga
razdeljevalec ni hotel izročiti, ker mu je manjkala še kaka čednost. Če si bo tisto
čednost pridobil, ga bo Gospod brez dvoma poklical, če le ne bo postal nevre-
den tega poklica. Toda tako tisti, ki so želi, kakor tisti, ki so obdelovali zemljo, so
izpolnjevali Božjo voljo in bili zato na poti zveličanja.
– Kaj pomenijo grižljaji in cvetlice?
– Nekateri so šli na polje in hoteli žeti, toda Provera jim ni hotel izročiti srpa,
ker še niso bili usposobljeni za tako delo, in jim je govoril: Tebi manjka še ena
cvetlica, tebi manjkata še dve cvetlici. Ti pa moraš požreti še dva grižljaja. Te
cvetlice so bile včasih čednost ljubezni ali ponižnosti ali čistosti. Grižljaji pa so
bili ali grižljaj učenja ali grižljaj pobožnosti. Ko so to slišali, so tisti fantje šli na-
birat te cvetlice in požirat zalogaje. Potem so se vračali in vsak je dobil svoj srp.
Vpraševali so ga tudi o prizorih, ki so se mu pokazali ob vsakem desetem za-
vrtljaju kolesa in so se nanašali zlasti na razvoj salezijanske družbe. Don Bosko
je odgovoril: – Vsak deseti obrat kolesa je ločil dolgo obdobje, da sem mogel
natančno preučiti vse okoliščine dogajanja. Po prvih zavrtljajih na začetku sem
videl Družbo, da je bila dobro oblikovana, prav usmerjena, z velikim številom
sobratov in gojencev v zavodih. Ko sem vrtel naprej, so se prizori spreminjali.
Vedno manj je bilo tistih, ki sem jih videval prej, in so se pojavljali taki, ki jih
nisem nikdar videl, potem spet taki, ki jih nisem niti poznal; in tisti, ki sem jih
poznal iz mladosti, so se postarali. Število dečkov pa je močno naraščalo.

59.8 Page 588

▲back to top


588
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Gojenci se še spominjajo, kako mu je spremljevalec v sanjah dejal: Videl boš
stvari, ki ti bodo v uteho, in take, ki te bodo navdale s strahom. Vprašali so ga, ali
je, potem ko se je kolo desetkrat zavrtelo, se pravi vsakih deset let, videl svoje
sinove v istem stanju in okoliščinah, v isti službi, enakega vedenja, ali so se stva-
ri spreminjale na bolje ali na slabše. Don Bosko se ni hotel izraziti, vzkliknil pa
je: Človeka boli in se ga polašča malodušnost, ko vidi, kakim zapetljajem je kdo
podvržen v svojem življenju. Zagotavljam vam, da če bi v mladosti vedel, kakim
težavam bom podvržen nekaj zadnjih let, bi gotovo izgubil pogum.
Gojenci so se prav tako čudili zaradi zavodov in domov, za katere je don
Bosko trdil, da jih bo nekoč imel, medtem ko je tedaj imel samo dom v Valdoccu.
Toda Božji služabnik je odgovoril: – Boste že videli, boste že videli.
Tako se je don Bosko v zaupljivem družinskem ozračju menil s člani svoje
skupnosti, vendar je nekatere stvari ohranil za svoje klerike. Povedal jim je, da
je med fanti, ki so bili na žitnem polju, videl dva, ki bosta postala škofa. Ta novi-
ca se je v trenutku razvedela po vsem oratoriju. Gojenci so vneto razpravljali o
tem in skušali uganiti, kdo bi to mogel biti. Ker don Bosko ni hotel povedati več,
so drugega za drugim pretresli vse klerike. Nato so se zedinili, da bo mogoče
prvi škof klerik Janez Cagliero in drugi Pavel Albera. O tem se je v hiši dolgo
časa govorilo.« Toliko don Ruffino. Mi pa lahko dodamo, da nihče ni mislil na
tedanjega gimnazijca Jakoba Costamagna, da bi mu Gospod namenil mitro.
Don Bosko je, nadaljuje kronist, govoril, da bo dal v šolo nekaj obrtnikov,
ki jih je videl žeti ali pobirati klasje na polju. Na dan, ko je začel pripovedovati
sanje, je povabil Craveria, da se je začel šolati za duhovnika. Ta, ki si ni sam želel
kaj takega, je rad prestopil v gimnazijo. Isto je don Bosko predlagal Tamoneju
iz Giavena, ki se je učil čevljarstva: – Videl sem te namreč, mu je rekel, da si žel,
vendar ne s preveliko vnemo. Povabil je tudi nekega tretjega, knjigoveza, ki ga je
prav tako videl žeti v sanjah. Vendar don Bosko še ni povedal njegovega imena.
Četrti je gojenec, ki je bil sprejet v zavod kot krojač. Don Bosko ga je v sanjah
videl, kako je plel škodljive rastline. Fant sam je priznal kleriku Ruffinu, da nje-
govo dotedanje vedenje ni bilo neoporečno, toda v kratkem je pokazal tolikšno
pobožnost, da so ga lahko vsem postavili za zgled. Pokazal je krepostna dejanja,
zlasti ponižnost, ki jih ni mogoče pozabiti. Ko so ga dali v šolo, se je kar dvakrat
pripetilo, da so ga ob branju ocen iz pridnosti ob koncu tedna zamenjali z drugim
fantom istega priimka in imena in mu je nadziratelj v učilnici dal bene (dobro)
ali fere optime (skoraj odlično). Take pomote so skoraj vedno tudi pri najboljših
fantih povzročile nasprotovanje zaradi nenamerne krivice, in če se ne pritožijo,
se vendar skušajo izgovoriti, da niso krivi, in tako spremenijo nezasluženo oceno.

59.9 Page 589

▲back to top


BiS 6 — 68. poglavje
589
Toda naš dečko je daleč od tega, da bi se vznemiril. Tistim, ki so se čudili
njegovemu vedenju in ga spodbujali, naj se pritoži, je odgovarjal 'Saj sem si za-
služil' in ni ničesar storil, da bi mu spremenili oceno, kar je pomenilo, da se je
odpovedal nagradi, ki je bila obljubljena tistim, ki bi vse leto vsak teden prejeli
optime (odlično).
Medtem je prišel mesec maj in v zadovoljstvo vseh dvigal duše k nebeškim
stvarem. Mladi Parigi, ki je postal svet duhovnik, je nekega dne, ko so v šoli go-
vorili o nebesih, tako obstal pri tej misli, da so ga morali tovariši opozoriti, da je
spet pazljivo sledil razlagi.« Don Bosko se je na vse načine trudil, da bi vsadil v
srca svojih gojencev nežno pa obenem globoko pobožnost do preblažene Devi-
ce Marije. Navajal jih je, da so jo ljubili kot ljubeznivo mater ter se zatekali k njej
in jo častili kot mogočno kraljico.
»V veliko zadovoljstvo mi je,« piše don Bonetti v 51. poglavju v Petih petletjih zgo-
dovine salezijanskega oratorija, »da tukaj navedem glavne pobožne vaje, tako skupne
kakor zasebne, ki smo jih opravljali v mesecu maju, ki je tako drag Marijinim častilcem.
Vsak večer smo se zbrali v cerkvi sv. Frančiška Saleškega in zapeli pesem na čast presveti
Devici Mariji, potem pa poslušali dnevno branje iz knjige, ki jo je don Bosko sestavil prav
za to priložnost. Zatem smo prejeli blagoslov z Najsvetejšim. Zjutraj je bila spovednica
oblegana od fantov, ki so se hoteli spraviti z Bogom, in obhajilna miza tako zasedena, da
se je zdelo, da je vsak dan skupno obhajilo. Čez dan so se pred Marijinim oltarjem vrstili
dečki, ki so žrtvovali dobršen del odmora, in molili ali brali iz knjige, ki je govorila o Ma-
rijini slavi. Kleriki in sposobnejši fantje so si nabrali zbirko lepih zgledov in vsaj enega
na dan pripovedovali sedaj eni sedaj drugi skupini ter se tako trudili, da bi dali spoznati
velike Marijine prednosti in čednosti z namenom, da bi v vseh vzbudili nežno sinovsko
ljubezen do nje.
Po večerji in pred večernimi molitvami so se mnogi zbirali na dvorišču ali pod ste-
briščem, prepevali pesmi Mariji v čast in tekmovali med seboj, kdo bo v tem mesecu bolj
častil njo, ki zavzema za Bogom prvo mesto v naši duši. Vsi pa so se, tako dijaki kakor ro-
kodelci, trudili, da bi se v vseh pogledih lepo obnašali in v čast prevzvišeni nebeški kraljici
ob koncu meseca prejeli venček, spleten iz samih deset.
Kakor da vse te pobožne vaje še ne bi zadostovale, da bi dale duška njihovi pobožnos-
ti do presvete matere, je vsaka spalnica pripravila svoj oltar, na katerem je kraljevala lepa
slika matere Božje, obdana s cvetlicami, svečniki in lučkami.
Fantje so poravnavali izdatke tako, da so rokodelci darovali del žepnine, ki so jo do-
bivali ob koncu tedna, dijaki pa so prispevali denar ali pa kake predmete, kolikor so lahko
s čim razpolagali. Zvečer pa je po skupnih molitvah klerik asistent zbral vse fante pred
oltarčkom in z njimi izmenjaje zmolil sedem zdravamarij v čast sedmerim radostim in
sedmerim žalostim preblažene Device Marije. Po vsem tem je vsak, potem ko se je poslovil

59.10 Page 590

▲back to top


590
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
od dobre Matere in jo prosil za blagoslov, vesel legel k počitku. Ob prazničnih dneh in na
koncu meseca je kak klerik, ki je bil za to vnaprej naprošen, imel kratek govor na čast Ma-
riji in tako v preprosti spalnici naredil prve poskuse iz pridiganja pod pokroviteljstvom
nje, ki jo po pravici kličemo Kraljica apostolov.
Gospod je blagoslavljal to sveto prizadevanje ter te izraze ljubezni in vere in jih ob-
daril z bogatimi sadovi. Zares ne vem, da bi pobožnost in moralnost kdaj bolj cveteli med
nami kot prav v tistem času; da bi bili mladi rokodelci bolj delavoljni in dijaki bolj priza-
devni pri učenju ter učitelji in mojstri bolj zavzeti za korist svojih varovancev. To je tudi
dokaz, da je vera najuspešnejše sredstvo resne in uspešne vzgoje, da ljubezen, gorečnost
in lepo obnašanje v tistih, ki učijo in vzgajajo, vedno osvojijo srca in duha gojencev ter
napravijo iz njih dobre kristjane in modre državljane, in da je v vzgoji za dobro veliko
bolj učinkovit preventivni kot represivni sistem. To leto je bilo, rekli bi lahko, zlata doba
našega oratorija in zato don Boskovi nasledniki upravičeno želijo, da bi se ta način vzgoje
razširil v vse naše sedanje in prihodnje ustanove.
Dečki so bili dobri po don Boskovi zaslugi, pravi kronika, toda njegove moči
so oslabele in njegovo zdravje opešalo. Kljub temu je 7. maja zvečer učil fante,
kako naj lepo pojejo pesem Mi smo Marijini sinovi. Najprej je on sam do konca
odpel pesem in potem povabil druge, da so ponovili za njim.
Ko so ga gojenci vprašali o njegovem zdravju, je odgovoril: Če bi jaz moral
dati nasvet komu, ki bi se glede zdravja znašel v enakem položaju kot jaz, bi ga
poslal v posteljo in ga spodbujal, naj se izroči v roke zdravnikom. Jaz pa tega
nisem hotel storiti, ker bi mi zdravniki začeli dajati zdravilo za zdravilom, mi
puščali kri in me prisilili k počitku. To toliko bolj, ker gre za naval krvi v želodec,
čemur zdravniki dajejo velik pomen.
Ko so se potem fantje umaknili v svoje spalnice, je duhovnikom in kleri-
kom, ki so ostali pri njem in ga pospremili v njegovo sobo, dejal: 'Jaz nikakor
ne mislim, da bi smrt lahko prekinila moje načrte, vendar vsako opravilo tako
naredim, kakor bi bilo zadnje v mojem življenju. Mogoče se bom lotil česa no-
vega, česar ne bom mogel pripeljati do konca, pa to ni pomembno. Storil bom,
kar morem, četudi bo to zadnje delo mojega življenja. Vedno delam, kakor da bi
živel še dolga leta.'
V nedeljo 12. maja proti šesti zvečer je po opravilu v cerkvi imel konfe-
renco o sv. Frančišku Saleškem. Takole je govoril: 'V zadnjem nagovoru smo
obravnavali ljubezen, vendar tako ljubezen, ki je skupna vsem ljudem v svetu,
se pravi, da si pridobimo čim več prijateljev in odpravimo čim več nasprotnikov.
Toda mi moramo izpolnjevati drugo, vzvišenejšo ljubezen. Posnemati moramo

60 Pages 591-600

▲back to top


60.1 Page 591

▲back to top


BiS 6 — 68. poglavje
591
Božjega Zveličarja, ki je začel delati in učiti; najprej delati, se pravi izpolnjevati
ljubezen do samih sebe, za naše odrešenje, premagovati sami sebe, premago-
vati svojo ošabnost. Mogoče nam kako pravilo ne ugaja, se nam kaka naloga ali
dolžnost upira. Ne dajmo se premagati malodušju, premagajmo razpoloženje,
ki je nasprotno našemu duhu, iz ljubezni do Jezusa Kristusa in zaradi plačila, ki
nas čaka. Če bomo tako ravnali, bomo izpolnjevali resnično pokorščino. To je
jedro vsega redovnega življenja: Kdor hoče iti za menoj, naj se odpove sam sebi,
vzame svoj križ na rame in hodi za menoj. Odpovejmo se svoji volji in vsak dan
nosimo svoj križ, kakor pravi sv. Luka, in hodimo za Odrešenikom.
Po konferenci so se kleriki zbrali okoli don Boska in ga zavzeto vpraševali
o njegovem zdravju. Odgovoril je: 'Sklenil sem, da bom izpolnjeval tole cvetko:
vstal bom ob prvem udarcu zvona in delal do 6,45. Pa ni šlo. Hotel sem začeti v
petek, ko se mi je zdelo, da se že dobro počutim. Vstal sem ob določeni uri, pa
so me začele boleti oči in nisem mogel nič narediti. Naslednjega dne je bilo isto.
Tretji dan sem moral ostati v postelji do poznega večera.'
Po večernih molitvah je don Bosko stopil na majhno prižnico. Tiste dni
so bili odpuščeni iz oratorija nekateri fantje, oziroma so sami odšli, ker niso
pokazali volje, da bi popravili svoje vedenje. Don Bosko je takole govoril: 'De-
vetdnevnice in tridnevnice so vedno usodne za kakega gojenca. Ne spominjam
se, da bi minila kdaj kaka devetdnevnica, ne da bi kdo zapustil zavod. Sedaj smo
komaj sredi binkoštne devetdnevnice in so že štirje odšli. Don Rua, bi mi mogel
povedati razloge?'
Don Rua je odgovoril: 'Menim, da so tile: V devetdnevnicah opravljamo po-
sebne molitve, katerih cilj je korist hiše, in Gospod nas usliši tako, da najbolj
nemarni odhajajo. Zato so devetdnevnice za hišo kot čistilno sredstvo.'
'Prav,' je odgovoril don Bosko. 'Gospod ravna z nami zelo dobrotljivo. On je že
položil svojo roko in nakazal tiste, ki naj odidejo. Vendar leži roka tudi na kakem
drugem, ki je še v zavodu. Dal sem jim spoznati Gospodov glas. Rekel sem: Hočete
iti sami vase in se spametovati? Pa niso hoteli poslušati. Gorje jim! Mi bomo pa
jutri skušali izpolniti naslednjo cvetko: Pomislimo, kako smo v preteklosti odgo-
vorili na Gospodove milosti in kako bomo v prihodnje odgovarjali nanje.'«

60.2 Page 592

▲back to top


69.
poglavje
Tretja razširitev zavetišča – Don Boskove besede 15. maja – Žalostne slutnje
– Tri zdravamarije, ki so jih molili v spalnici sv. Alojzija – Strela – Ruševine
in zaščita iz nebes – Svojevrstna šala – Zahvale – Poklon kanonika Anglesia
– Zasramovanje in laži časopisov – Padec oboka – Ljubke sanje: pomen
bolnišnice za oratorij – Napisi na novem vzhodnem stebrišču
Don Bosko se je odločil, da bo razširil svoje zavetišče, zato je naredil načr-
te za poslopje. Dvorišče hiše Filippi, ob kateri sta stali že opisani dve krili, naj bi
bilo vključeno v celotno stavbo z mogočnim zidom, ki bi nosil dvoje nadstropij,
tako visokih, kakor so v stari stavbi. Poleg tega bi dozidal še veliko sobano, dol-
go 35 in široko 8 m za učilnico, in kako sobo v tretjem nadstropju. Vzhodno krilo
oratorija, vzporedno s cerkvijo sv. Frančiška Saleškega, bi podaljšali na dolžino
stebrišča, sobe v drugem nadstropju in don Boskove sobe v tretjem nadstropju
z okni proti jugu in vzhodu v obširno sobano za knjižnico, zgoraj pa podstrešna
stanovanja. Nekdanja don Boskova soba naj bi postala čakalnica za obiskovalce.
Novo stebrišče naj bi vodilo k velikemu stopnišču, ki naj bi obsegalo prostor
med obema hišama (Pinardi in Filippi), od koder bi bil dostop do podzemlja s
kletmi ter vhodom v knjižnico in učilnice.
Don Bosko je 15. maja sklenil pogodbo s podjetnikom Karlom Buzzettijem
in mu izročil svoj načrt. Buzzetti se je takoj lotil dela.
Vendar je bila don Boskova usoda, da so se morale ob začetku vsake raz-
širitve zgoditi hude nesreče. Zdelo se je, da lepo vedenje toliko fantov in go-
rečnost predstojnikov za njihov moralni in verski napredek tako dražita pekel,
da je ta z Božjo privolitvijo koval maščevanje. In tako se je tudi tokrat zgodilo,
kakor bomo pokazali. Naše poročilo je točno povzeto iz zapiskov don Janeza
Bonettija, don Dominika Ruffina, Jožefa Reana, Petra Enria in drugih prič.

60.3 Page 593

▲back to top


BiS 6 — 69. poglavje
593
Bilo je na večer 15. maja. »Don Bosko je, piše Peter Enria, preden nas je poslal
spat, dejal: 'Molite in bodite vedno pripravljeni na smrt, ki lahko pride vsak tre-
nutek. Glejte, vsak dan se dogajajo nesreče: eden pade z visokega mesta, drugega
napadejo morilci, kdo drug utone, koga zadene srčna kap, drugega spet strela,
kdo drug pa umre kako drugače. Toda če smo pripravljeni, se nam ni treba bati
smrti, naj pride tako ali tako.' Zdelo se je, da je don Bosko slutil nesrečo in je zato
dal moliti tri zdravamarije, da se nam ponoči ne bi zgodilo kaj žalega.«
Fantje so odšli v svoje spalnice. V spalnici sv. Alojzija, v zadnjem nadstropju
stavbe, ki je obrnjeno na severovzhod, in proti jugu nad don Boskovimi sobami
so kakor v drugih spalnicah opravljali majniško pobožnost. V spalnici je bilo ka-
kih šestdeset rokodelcev, ki jih je asistiral klerik Janez Bonetti. Preden so legli,
so vsi pokleknili pred s cvetlicami in lučkami okrašenim oltarčkom in kakor po
navadi zmolili 7 zdravamarij v čast sedmih žalosti Device Marije. Klerik Bonetti
pa je iz neznanega vzroka dodal še tri zdravamarije rekoč: Zmolimo še tri zdra-
vamarije, da nas blažena Devica reši vsake nesreče. Fantje so bili presenečeni
zaradi te novosti, a so vseeno z njim goreče molili. Nato so legli spat.
Don Bosko se tistega večera ni mogel odločiti, da bi šel k počitku. Z očitnim
slabim občutkom je šel po stopnicah navzgor, stopil v svojo sobo in začel pisati.
Toda ker zaradi obolelih oči ni mogel delati in ker mu ni bilo do spanja, se je
zamišljen začel sprehajati po sobi, dokler ob 11. uri končno ni legel spat. Komaj
je malo zaspal, je začutil, da ga nekdo vleče za lase, kakor da bi mu jih hotel iz-
puliti. V sanjah se mu je zdelo, da mu glavo obkrožajo živali in ga grizejo. Z roko
se jih je skušal otresti, pa mu ni uspelo.
Nekaj po polnoči, ko je bila vsa skupnost pogreznjena v prvi spanec, se je
dvignila silna nevihta, začelo se je divje bliskati in strašansko grmeti. Jožef Rossi,
ki je z Jožefom Reanom spal v sobi ob don Boskovi knjižnici, do pol ene ni mo-
gel zatisniti oči. Zbudil je Reana in mu dejal: 'Ali slišiš?' Reano mu je odgovoril:
'Preveč se bojiš, spi, mirno zaspi.' Obrnil se je na drugo stran in znova zaspal.
Toda čez pičle četrt ure se je čisto blizu zaslišal strašen ropot, ki je do tal
stresel celo hišo in ta se je v istem trenutku znašla kakor sredi plamenov. Potem
je vse otemnelo in zavladala je smrtna tišina, ki je trajala več kot eno minu-
to. Kar nenadoma se je iz don Boskove sobe zaslišal zvonec. Reano in Rossi sta
vzkliknila: 'Gorje, spet kaka nesreča.' Naglo sta se oblekla, prižgala luč in šla vsa
prestrašena na pomoč.
Don Bosko je tačas preživljal hude trenutke. Skozi dimnik, speljan skozi
njegovo sobo, je udarila strela, stresla nosilni zid, vrgla po tleh stojalo s knji-
gami, prevrnila mizo in vse, kar je bilo na njej. Elektrika je ugasnila in posteljo

60.4 Page 594

▲back to top


594
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
iz litega železa, dvignjeno več kot meter od tal, je vrglo v drug kot, njega pa je
obdajala bleščeča luč.
Nekaj minut pozneje je izginila vsa svetloba, postelja je padla na klečalnik s
tako silo, da je don Boska vrgla po tleh. Nekaj trenutkov je bil kakor brez zaves-
ti. Najprej se mu je zdelo, da je s svojo posteljo padel v spodnjo učilnico. Sedel
je na tleh, utrujen od vsega doživetega, tipal okoli sebe in otipal kamenje, opeko
in malto. Vstal je, da bi ugotovil, kje pravzaprav je. V strahu, da bi padel v kako
luknjo ali bi se nanj podrl kak zid, je po Božji odredbi otipal kropilnik z blagos-
lovljeno vodo, ki je visel ob vzglavju njegove postelje. Ko je ugotovil, da je še
vedno v svoji sobi, je prijel za vrvico, ki je visela ob njegovi postelji, močno po-
tegnil in dal znamenje z zvoncem, nakar sta pritekla Reano in Rossi. Don Bosko,
ki se je zavil v odejo, da bi se obranil pred mrazom, je sedel na posteljo in čakal.
Medtem je z mislimi bil pri svojih fantih, ki so spali v zgornjem nadstropju, in
jih priporočil blaženi Devici Mariji.
Vstopila sta Rossi in Reano, zaradi don Boska vsa pretresena od strahu. Ko
sta stopila k postelji, ju je ljubeznivo pogledal, se jima je nasmehnil ter mirno
in krotko dejal: 'Poglejta, kaj je tam sredi sobe.' Od tam je namreč slišal močen
ropot in je hotel vedeti, kaj bi to bilo. Reano je zagledal pet ali šest okajenih
zidakov, ki jih je strela odtrgala z dimnika. Nato je don Bosko v kratkih besedah
fantoma povedal, kaj se mu je pripetilo, in z njemu lastno ljubeznivostjo dodal:
'Ta neotesana strela! Ne da bi prosila dovoljenje za vstop, je prišla v mojo sobo,
vse premetala, vrgla posteljo na eno in mene na drugo stran. Treba jo je za ka-
zen postaviti v kot. Glej, Rossi, danes bo ostala brez prikuhe.'
Medtem ko se je v don Boskovi sobi dogajalo vse to, je bil v spalnici roko-
delcev nad don Boskovo sobo vse hujši in usodnejši nered. Strela, ki je udarila
na južno stran spalnice, je zbila na dvorišče dva dimnika. Deloma je bil uničen
strop, tako da je bilo na nekaterih mestih videti nebo. Strešna opeka, zidaki in
malta so padali na postelje. Težko je opisati splošen preplah. Eni so jokali, drugi
vzdihovali, tretji klicali na pomoč mater Božjo Marijo, četrti iskali don Boska,
eni so bežali, drugi padali. Kot da je napočil konec sveta.
Ob trušču in hrušču je klerik Janez Bonetti skočil iz postelje, prižgal luč in
šel od postelje do postelje, da bi ugotovil položaj in dal prvo pomoč. Ko pa je
videl, da so fantje pod ruševinami – med njimi je bil tudi neki Julij Perroncini, za
katerega se je zdelo, da je mrtev – je poslal rokodelca Jakoba Ballaria sporočit
don Bosku nesrečo in prosit za pomoč.
»In don Bosko? – V svojem rokopisu, ki ga je prepustil don Bonettiju, Jožef
Reano takole poroča: Don Bosko še ni nehal govoriti z menoj in Rossijem, ko

60.5 Page 595

▲back to top


BiS 6 — 69. poglavje
595
smo zaslišali divje udarce na vrata. Odprem in vstopil je mladi Ballario, ki je ves
zaripel komaj govoril: 'Reano, za božjo voljo, obvesti takoj don Boska, da naj pri-
de v našo spalnico. Udarila je strela, strop je padel na fante in nekaj jih je mrtvih.'
Don Bosko, ki je na pol slišal sporočilo, me je znova poklical in me vprašal,
kaj se je zgodilo. Ko je slišal, za kaj gre, je dejal: 'O moj Bog,' je zaklical z glasom, ki
je pretresel srce, 'ti, Gospod, si hotel tako in jaz se klanjem tvoji odločitvi.' Nato je
ukazal: 'Pojdi takoj gor, poglej in mi takoj sporoči.' Stekel sem gor, in ko sem vsto-
pil v sobano, sem začutil nevzdržen smrad po žveplu. Ko sem stopil bliže, sem
zaslišal jok, krike in ihtenje. Spalnica je bila zelo dolga, z dvema vrstama postelj.
Več kot tri četrt stropa je padlo na tla. Proti koncu spalnice sem videl še večje raz-
dejanje. Mnogi fantje so bili krvavi po obrazu. Nekateri, streseni od električnega
toka, so bili kakor brez uma, mladi Modest Davico je bil v obraz ves rjav. Neki če-
vljar, po imenu Janez Vairolati, odličen trobentač, je brez zavesti ležal na postelji
in dva sta ga škropila z vodo, da bi ga spravila k sebi. Zdelo se je, da umira. Drugi
pa so kljub nenehnemu trušču bili negibni in se je zdelo, da so mrtvi.
Vrnil sem se k don Bosku in mu poročal o vsem, kar sem videl. On se je
medtem že oblekel in mirno, da me je presenetilo, takoj odšel na kraj nesreče.
Šel je po stopnicah, ko mu je prišel naproti neki fant in rekel:
– Udarila je strela in kakih trideset fantov je mrtvih.
– Pojdi in si bolj natančno oglej, mu je rekel.
Nekaj trenutkov pozneje se je isti fant vrnil in poročal: Mrtvih je samo se-
dem ali osem.
– Še enkrat poglej, je odgovoril don Bosko. Vstopil je v spalnico mirnega in
vedrega obraza, se smehljal in spodbujal: – Nikar se ne bojte, je dejal, v nebesih
imamo dobrega očeta in dobro mater, ki bedita nad nami.«
Ko so ga fantje zagledali, so si oddahnili, kakor če bi vstopil angel tolažnik.
Tisti, ki so že vstali, so pritekli k njemu. Stopil je k posteljam najbolj ogroženih
in ugotovil, da vse skupaj zdaleč ni tako nevarno, kakor so sprva poročali. Šlo je
samo za praske in omotice. Takoj je poslal po vodo in olje in lastnoročno umil
rane in podplute. Nato je stopil k mlademu Vairolatiju, ki je bil še ves trd od
strahu, in ga dvakrat ali trikrat glasno poklical. Revež je počasi odprl oči, globo-
ko vzdihnil in s pritajenim glasom, vendar jasno rekel: 'Oh, don Bosko!' Kmalu
zatem se je popolnoma ovedel in se pridružil tovarišem.
Končno je don Bosko pristopil k mlademu Perronciniju, ki je še vedno ne-
giben ležal na postelji. Vsi so bili prepričani, da je vanj udarila strela. Nihče se
mu ni upal približati, verjetno zato, ker so se bali, da bi ugotovili, da je mrtvo

60.6 Page 596

▲back to top


596
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
truplo. Dal je primakniti luč bliže, ga natančneje preiskal in ugotovil, da ima
majhno rano na licu. V njej je tičala trska z ometom, ki je padel s stropa; tičala
je pod desnim očesom. S konci prstov jo je skušal odstraniti, pa mu ni uspelo.
Dal si je prinesti škarje in jo z njimi kot s pinceto potegnil iz rane. Pri tem se je
navidezni mrtvec stresel in prepričan, da ga kak tovariš draži, udaril don Boska
in v piemontskem narečju zakričal: Zlobnež, pusti me spati! Veselje, ki so ga ob-
čutili ob tem dejanju in kriku okoli stoječi, si je lažje predstaviti kot opisati. Vsi,
zlasti don Bosko, so se zasmejali od veselja, ker so ugotovili, da sredi tolikega
razdejanja ni bilo nobene človeške žrtve.
Kako uro je trajalo zdravljenje in obvezovanje. Ko je don Bosko ugotovil,
da je življenje vseh zunaj nevarnosti, je zadovoljno vzkliknil Deo gratias (Bogu
hvala) in dejal: 'Iz srca se zahvalimo Gospodu in njegovi presveti Materi. Reše-
ni smo velike nevarnosti. Gorje nam, če bi hiša začela goreti. Kdo bi se mogel
rešiti!' In pred majniškim oltarčkom spalnice so odmolili litanije Matere Božje.
Tedaj fantje iz tiste spalnice, čeprav je odbila ura komaj dve, niso hoteli
več iti spat in so z don Boskom šli v cerkev. Samo don Alasonatti je še ostal in
obvezoval tiste, ki so bili potrebni. Vsi rokodelci so se spovedali, bili pri sveti
maši, ki jo je daroval don Rua, in prejeli sveto obhajilo. Ko so se drugi fantje ob
znamenju zvonca ob petih dvignili iz postelj, so začudeno gledali, koliko fantov
je na dvorišču, in šli k njim. 'Ali nocoj niste nič slišali,' so rokodelci vpraševali
dijake. 'Kaj se je zgodilo,' so odgovarjali ti. V njihovih spalnicah in celicah so vsi
mirno počivali. Rokodelci so hiteli pripovedovati doživetja tiste noči in ponav-
ljali: 'Prav mati Božja Marija, h kateri smo prejšnji večer molili, nas je rešila.'
Don Bosko je tedaj končeval spovedovanje rokodelcev in že so prišli dijaki,
tako da lahko rečemo, da je bilo pri maši, ki jo je proti sedmi uri daroval don
Bosko, skupno obhajilo. 'Bil je ganljiv prizor,' je dejal kanonik Anfossi.
Ko se je don Bosko vrnil v svojo sobo, so prišli k njemu na obisk kleriki, da
bi se prepričali, ali se mu ni pripetilo kaj hudega. Z nasmehom na ustih jih je lju-
beznivo sprejel in dejal: 'To je že tretjič, da se je strela z menoj pošalila. Prvič in
drugič sem jo skupil, saj nekaj časa nisem mogel več ne brati ne pisati, ne da bi
me napadla mučna omotica, od katere sem potem ozdravel tako, da sem hodil
na daljše sprehode. Toda bojim se, da bo pretres, ki sem ga doživel to noč, imel
za moje zdravje hujše posledice. In pri vsem tem sem streli, ki je udarila, rekel:
Vsaj malo več olikanosti!' Nato je dodal: 'To je ena izmed največjih milosti, ki
nam jih je presveta Devica Marija izprosila od Gospoda.'
O tem se je lahko prepričal, ko si je malo pozneje šel ogledat škodo, ki jo je
zavod utrpel ponoči. Strop v spalnici je bil ves razcefran, z žico povezane trstike

60.7 Page 597

▲back to top


BiS 6 — 69. poglavje
597
so skupaj z malto visele s stropa. Strela je šla skozi žico in jo prežgala in večina
trstik je padla v velikih kosih na tla, ne da bi komu storila kaj žalega. Dobrotniki
in prijatelji oratorija, ki so čez dan prišli in si ogledali posledice strele, so se čudili,
da nobenemu fantu ni nič bilo, in hvalili Boga in blaženo Devico za to milost.
Po kosilu je don Bosko na dvorišču pod stebriščem klerikom in dijakom
pripovedoval dogodivščine pretekle noči in smeje se vso zadevo pripisoval hu-
diču: 'Ta grobijan ne pozna pravil lepega vedenja in je zelo nesramen; daje su-
nke, da pretresejo kosti. Tudi v glasbi je popolnoma neizobražen; ne ve niti, kaj
je takt niti kaj je harmonija, taktira zunaj takta in dela ropot, da pokajo ušesa
še tistim, ki spijo.'
Istega mnenja je bil kanonik Anglesio, ki se je skupaj z don Boskom veselil
in mu rekel: 'Jasen dokaz, da ste njegov sovražnik. Da ste odnesli zdravo kožo,
mi je ljubše, kot če bi prejeli še tako veliko naklonjenost ali dar od ljudi.'
Tiste dni je nekaj zlonamernih časopisov v poročilu o streli v don Boskovo
hišo z veseljem oznanjalo na vse štiri vetrove, da je bilo tudi nekaj mrtvih. La
Gazzetta del Popolo je po svojih urednikih 18. maja opozorila don Boska s poseb-
nim pismom, da naj ne daje več pohujšanja s svojimi nazadnjaškimi pogledi in
da naj skuša biti bolj Italijan. Le s težavo je skrivala sovraštvo zaradi neuspelega
prizadevanja, da bi preteklo leto oratorij zaprli. S svojim nesramnim žargonom je
v št. 139 v ponedeljek 20. maja 1861 objavila naslednje zlobne in lažnive besede:
»V noči od ponedeljka na torek tega tedna je strela udarila, veste kam,
uganite! Prav v tisto vzgajališče nesrečnežev, ki jih teolog Bosko (moderen Lo-
riquet, znan po svoji Zgodovini Italije, polni prijaznosti do Avstrije) zbira s po-
deželja in jih vzgaja po svojih načelih, da naredi iz njih pobožnjake, ki naj bi
preplavili našo deželo.
Eden izmed tistih nesrečnih gojencev je umrl, drugi pa so bili hudo ranjeni.
Če bi šlo za kak liberalen zavod, bi duhovniki razglašali: 'Vidite, to je prst Božji!'
Ker ta prst veliko bolj spoštujemo, ga ne bomo nikdar obdolževali za umor.«
»Glede tega,« piše don Bonetti, »hočemo mimogrede povedati, da je liberalna
Gazzetta objavila to novico šest dni po dogodku in bi imeli več kot zadosti časa, da
bi zvedeli resnico. Toda za nekatere časopise je laž njihovo življenje, preklinjanje
in obrekovanje pa njihov posel in zaslužek. Kar pa se tiče žalitev, s katerimi je one-
častila oratorij, pa sedaj z jasnimi dokazi pred očmi vsega sveta lahko povemo, da
so tisti pobožnjakarji in nesrečneži izurjeni v raznih obrteh ali usmerjeni v učenje;
so možje, ki pošteno živijo v naši družbi in so veseli, da so imeli tako vzgojo, ki
jim omogoča, da so uspešni podjetniki, odvetniki, profesorji, vojaški starešine ter

60.8 Page 598

▲back to top


598
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
zgledni duhovniki v korist svojim bratom in sestram. Še več, nekateri so se veliko-
dušno odpovedali častem in udobnostim in šli v Patagonijo. Ponesli so luč vere in
dobrine civilizacije divjim, barbarskim ljudstvom in s tem postali resnični dobrot-
niki človeštva. Dodajmo še, da je lepo število teh fantov doseglo visoke položaje v
Cerkvi, v državni upravi in drugih državnih službah. Zato imamo veliko razlogov,
da smo prepričani, da je bil tisto noč Božji prst z nami, in prosimo Gazzetto, da bi
imela zares malo več spoštovanja in občudovanja za njegova velika dela.«
Na binkoštno nedeljo, 19. maja, so po večernicah in pridigi notranji in zu-
nanji fantje ter veliko dobrotnikov slovesno zapeli Tebe Boga hvalimo. Vendar
to ni zadostovalo za varovance preblažene Device Marije. Strela, ki je udarila v
oratorij, je nekatere predstojnike napotila k misli, da bi namestili strelovod, in
so to tudi povedali don Bosku. 'Da,' je odgovoril, 'postavili bomo kip presvete
Device Marije, ki nas je tako dobro obvarovala pred posledicami strele. Bili bi
zares zelo nehvaležni, če bi zaupali in se zatekali h komu drugemu kot k njej.'
Njeno varstvo se je tega leta pokazalo prav očitno še v nekem drugem pri-
meru. Karel Buzzetti, ki je vodil delo na novi stavbi, je znal tako zelo pospešiti
dela, da je bilo meseca novembra vse narejeno. Treba je bilo samo še urediti
kletne prostore, ko se je porušil eden izmed obokov ob stopnišču. Bil je dan in
štirje zidarji so odstranjevali ogrodje. Eden je obvisel na tramu, po katerem se
je kakor mačka priplazil do okna. Drugi se je znašel v kotu, nad katerim se obok
ni zrušil. Tretjega je rešil tram, ki bi skoraj padel nanj, potem pa mu je služil za
ščit. Četrti se je znašel pod ruševinami in bil pokopan pod njimi. Ob ropotu so
od vseh strani pritekli ljudje. Bali so se, da je četrti zidar mrtev. V velikem stra-
hu so začeli odstranjevati ruševine. Toda glej posebno Marijino dobroto! Izvlek-
li so ven živega, brez vsake omembe vredne poškodbe. Tistih nekaj odrgnin je
kmalu izginilo in mož je bil čil in zdrav.
Ko je don Bosko slišal za nesrečo, je prihitel tudi on, kakor nam poroča
Anfossi, toda ko je srečal Buzzettija, ki mu je poročal o dogodku, in slišal, da se
nikomur ni nič hudega pripetilo, je smeje se kot po navadi dejal: Zopet je hudič
hotel nastaviti svoj rep. Toda brez strahu naprej.
Nekaj noči po tej nesreči je don Bosko imel sanje, ki so ga spominjale na sa-
nje iz leta 1856, ko so se zrušili oboki druge stavbe. Zdelo se mu je, da je v svoji
sobi in razmišlja o nesreči. V sobo je stopil kanonik Gastaldi, ki mu je dejal: 'Nič
se ne vznemirjajte zaradi porušene hiše.'
Don Bosko ga je začuden zaradi teh besed pogledal v obraz. Kanonik je prav
tako za trenutek gledal vanj, potem pa dejal: Naj vam ne bo žal zaradi ene hiše,
ki se je podrla. Vstali bosta dve drugi: ena za zdrave, druga za bolne.

60.9 Page 599

▲back to top


BiS 6 — 69. poglavje
599
Don Bosko si je za vedno zapomnil te sanje in to obljubo, prepričan, da bo
s časom zrasla ob sedanjem oratoriju bolnišnica, velika ali majhna, kar je vse-
eno, vendar oskrbljena z vsem potrebnim, in bo služila bolnim salezijancem in
gojencem.
Don Bosko je nekaj let tožil, da je zaradi okoliščin moral pošiljati del svojih
bolnikov v javne bolnišnice. Te ustanove so nadzorovali upravniki in ravnatelji,
zdravniki, redovne sestre in kaplani, toda nemoralnost, nevera in grdo obnaša-
nje nekaterih bolnikov so bili vzrok hudega pohujšanja.
Naj služi v ponazorilo naslednji dogodek. Leta 1868 je v bolnišnici San Gio-
vanni umrl mladi Enria. Bolniki iz bližnjih postelj so ga z dovtipi in nesramnimi
pogovori začeli skušati, toda on, ki se je bal Gospoda, jih ni poslušal in jim je
odgovarjal: 'Nič tega, kar mi pripovedujete, ne razumem.' Hudobneži so prasnili
v smeh. Ker je prosil za zakramente, so se zbadljivke nadaljevale. On pa je dejal:
'Jaz vam nič nočem, torej me še vi pustite pri miru. Vsak naj misli sam nase.'
Ko je z veliko pobožnostjo prejel tolažila svete vere, je začel umirati. Sedaj
so mu njegovi sosedje med preklinjanjem Boga govorili: 'Vidiš, zatekal si se h
Gospodu, bil si vedno dober in priden in glej, kako te uslišuje. Umiraš, umiraš;
prav tako kakor vsi drugi. Šel boš pod zemljo in zgnil. Kaj ti je bilo treba pokli-
cati duhovnika!'
Fant ni odgovoril. Toda ko je čutil, da mu pohajajo moči, je dejal bolničarju:
'Pokličite mi koga, da mi bo molil naprej molitve umirajočih. Pokličite mojega
brata (ki je bil v službi v bolnišnici), umiram. Ker mu nihče ni molil molitev in
ker brata ni bilo od nikoder, je vzel v roke križ in začel moliti Iz globočine. Pre-
den je končal psalm, je izdihnil.
Zato je don Bosko menil, da je nujno potrebno zgraditi hišo za bolnike ora-
torija in za člane salezijanske družbe. Vendar svoje zamisli ni mogel uresničiti
in je izvedbo prepuščal Božji previdnosti.
Na dovršeni stavbi je don Bosko pod novim stebriščem na vzhodni strani
dal napisati na steno naslednje napise:
I. Ti si Peter-skala, na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo
premagala (Mt 16,18).
II. Pot orla po nebu, pot kače po skalovju, pot ladje po odprtem morju in pot mladeniča
z dekletom (Prg 30,19).
III. Nihče naj te ne prezira zaradi tvoje mladosti. Bodi pa vernim zgled v besedi, vedênju,
ljubezni, veri in čistosti (1 Tim 4,12).

60.10 Page 600

▲back to top


600
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
IV. Njegove kosti bodo prepojene s hudobijami njegove mladosti, ki se bodo z njim spre-
menile v pepel (Job 20,11).
V. Dobro je za moža, če nosi jarem v svoji mladosti (Žal 3,27).
VI. Živ ga boš hvalil, živ in zdrav boš hvalil Gospoda in se hvalil z njegovimi dobrotami
(Prd 17,27).
VII. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe (Mt 3,6).

61 Pages 601-610

▲back to top


61.1 Page 601

▲back to top


70.
poglavje
Bolezni v oratoriju – Čudovita ozdravitev očesne bolezni – Neizpolnjen
poklic – Don Boska slikajo; različne dogodivščine – Sanje: dve smreki – Dve
obljubi kot sad majniške pobožnosti – Sprejem novih članov v salezijansko
družbo – Obljubljeni dež in molitev proti toči – Katoliško branje – Ponovitev
latinske veseloigre – Nova maša – Sklep Marijinega meseca in dobro
opravljena spoved
Posledice strele in dogodki, ki so spremljali gradnjo nove hiše, so nas
malo oddaljili od vrstnega reda, kakršnega smo si postavili glede pripovedi do-
godkov. Sedaj se vračamo k začrtani poti.
V oratoriju so se vrstile bolezni, ki jih je don Bosko napovedal 7. marca tega
leta. Dve sta se končali s smrtjo, kot smo že povedali, in »17. maja, je zapisal
don Ruffino, so podelili sveto popotnico nekemu Pavesiju, ki je bil na tem, da bo
umrl. Toda ta fant, ki je bil sicer zelo krepak, je ozdravel in bil po dolgem okre-
vanju spet sposoben za delo.
Toda proti koncu maja se je v hiši pojavila nadležna očesna bolezen, ki je ju-
nija napadla veliko fantov in trajala še dobršen del julija. Tedaj se je don Bosko
odločil za svoje posebno zdravilo, ki naj bi v treh dneh vsakega ozdravilo. Toda
osrednji napotek je bil v rabi. Zvečer si je bolnik moral izprati oči in pri tem
vzdihniti: Sveta Marija, prosi za nas!
Nekaj čudovitega! Na začetku, ko je don Bosko dal v rabo to zdravilo, je mla-
demu bolniku svetoval, naj otroško zaupljivo reče 'Sveta Marija, prosi zame, in
to takoj'. In že so se zalile fantove oči s tako obilico solz, da je bilo skoraj never-
jetno. V manj kot četrt ure so bile oči očiščene in zdrave. Sedaj pa (na začetku
julija) ne priporoča več trenutne ozdravitve, pač pa bolnik ozdravi v treh dneh.

61.2 Page 602

▲back to top


602
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
O tem pričam tudi jaz in don Bosko je potrdil to izpoved. Jasno je bilo, da je ne-
beška Mati skrbela tudi za telesno zdravje svojih sinov.«
Don Boska samega so nenehno napadale hujše težave, ki se jim je pridru-
žila še bolezen oči. Vendar on za ozdravitev ni hotel uporabiti sredstva, ki ga je
priporočal drugim, ker je to nadlogo sprejemal od Boga kot vajo v potrpežlji-
vosti in se popolnoma prepuščal Božji volji.
O tej njegovi bolezni nam kronika poroča njegove besede: »Don Bosko je
nekega junijskega večera dejal klerikom: 'Bil sem v svoji sobi, in ker zaradi obo-
lelih oči nisem mogel delati, sem zaspal. Tedaj se mi je zazdelo, da stoji pred
menoj neki klerik, ki mi je rekel: 'Sleči hočem duhovniško obleko.'
Odgovoril sem mu: 'To sem ti že sam hotel svetovati. Toda preden boš izpol-
nil svojo namero, prosi Gospoda, da ti da spoznati svojo voljo.'
Zdelo se mi je, da je klerik zapustil mojo sobo, in jaz sem se prebudil iz sna.
Ta klerik ne pripada našemu zavodu, pač pa v njem živi.
Ta klerik je dobro razumel moj nasvet in videl sem, da je začel resno razmi-
šljati o svojem primeru.«
Povedali smo že, kako so kleriki na vse načine poskušali priti do don Bosko-
ve slike, pa vedno brez uspeha. Sedaj pa beremo pri don Ruffinu: »Danes, 19.
maja, na binkoštno nedeljo, je Frančišek Serra, sin oratorija, z aparatom Daqu-
erotipo naredil don Boskovo fotografijo. Najprej ga je posnel samega, potem pa
skupaj s fanti Jarachom, Constanzo, Fabrejem, Braccom in Alberom in nazadnje
še s 50 gojenci. Dva dni pozneje ga je fotografiral med spovedovanjem. Najbližji
spovedanci so bili Reano, Albera in Viale. Več drugih je stalo zadaj in se pripra-
vljalo na spoved.
Don Bosko se ni hotel vdati in šele po dolgem prigovarjanju Serre je privolil.
Te fotografije so bile namenjene izključno samo oratoriju in don Bosko ni
hotel, da bi jih razmnoževali. Bellisio jih je prerisal s svinčnikom.«
Toda ta dogodek so spremljale razne zgodbe, ki so veselile, zabavale in pre-
senečale fante in jim dolgo časa bile predmet pogovorov.
Don Bonetti je pustil zapisano: »Rekli so mi, da don Bosko kljub vsem proš-
njam v ta namen ni hotel priti iz svoje sobe. Tedaj je eden izmed najstarejših fan-
tov oratorija, klerik Janez Cagliero, pokleknil predenj in ga v imenu vseh fantov
prosil, naj jim naredi to veselje, ker bi jim bilo zelo hudo, če ne bi imeli nobene
njegove fotografije, če bi umrl. Toda preden se je don Bosko postavil za fotogra-
firanje, je obrnjen k Serri dejal: 'Vedi, da je do sedaj po mnogem moledovanju
raznim družinam v Turinu trikrat uspelo, da sem se dal fotografirati, pa vedno

61.3 Page 603

▲back to top


BiS 6 — 70. poglavje
603
brez uspeha. Pred kratkim sem bil z nekaterimi fanti pri najboljšem turinskem li-
tografu, gospodu Duboisu. Storil je vse, kar je zmogla njegova umetnost, poskusili
so tudi njegovi pomočniki, pa je bilo vse zaman. Vsi so bili iz sebe in so govorili, da
se jim kaj takega še ni zgodilo. Smejal sem se jim in rekel: Poskusite nekaj druge-
ga. Če hočete dobiti dobro mojo fotografijo, pojdite najprej k spovedi in me potem
fotografirajte. Oni so mislili, da se šalim, in so se smejali. Toda potem ko so več kot
eno uro poskušali fotografirati, so morali odstopiti in mi dali oditi. Sedaj pravim
isto tudi tebi: Če si v milosti Božji, prav, delaj naprej. Sicer pusti vse pri miru, ker
bomo samo izgubljali čas.'
Serra se je lotil dela. Prvič ga je fotografiral brez pravega uspeha, potem mu
je pa drugič in tretjič odlično uspelo. Tedaj so vsi fantje začeli kričati: 'Serra je v
milosti Božji, Serra je v milosti Božji!'
Ko so se dečki fotografirali z don Boskom, jim je dejal: 'Tisti, ki nimate čiste
vesti, se ne spravljajte pred objektiv, ker boste grdi.'«
Tako je don Bosko tudi v šali imel pred očmi dobro svojih fantov, rekoč, kako
velika nesreča je biti v Božji nemilosti, kar dela človeka, ki je na zunaj prijeten in
lep, grdega in izmaličenega.
»Medtem je, piše don Ruffino, na kratko pripovedoval naslednje sanje: 'Zdelo
se mi je, da sem v spremstvu nekaterih fantov bil v Castelnuovu sredi travnikov.
Razmišljali smo o daru, ki bi ga poslali papežu Piju IX. za njegov god. Kar smo
zagledali, da po zraku od buttiglierske strani prihaja velika smreka. Bila je velika
kot dva turinska otoka skupaj, obenem pa zelo visoka.
Prihajala je k nam v ležečem položaju, potem se je dvignila navpično, se
zamajala in videti je bilo, kakor da bi se hotela zrušiti na nas. Prestrašeni smo
hoteli zbežati in smo se slovesno pokrižali. Tedaj je zapihal močan veter in se
sprevrgel v nevihto z bliski, gromom, strelami in točo.
Nato se je z iste strani začela bližati druga, malo manjša smreka. Prišla je
nad nas in se v vodoravni legi začela spuščati navzdol. Zbežali smo v strahu, da
bi nas mogla pomendrati, in smo se kar naprej križali. Prva smreka se je spus-
tila skoraj do tal, vendar je še zmeraj visela v zraku; zemlje so se dotikale samo
veje. Ko smo vse to opazovali, se je lahen vetrček spremenil v dež. Nismo mogli
razumeti pomena tega dogajanja in smo se vpraševali, kaj naj vse to pomeni.
Tedaj je eden izmed fantov (vem dobro, kateri je bil) dejal: 'To je dež, ki ga
bo Bog poslal ob svojem času.'
Nekdo drug (za katerega ne vem, kdo je bil) je dodal: 'To je smreka, ki naj
okrasi kraj mojega bivanja.' Povedal mi je tudi mesto v Svetem pismu, kjer je
mogoče to prebrati, pa sem pozabil.

61.4 Page 604

▲back to top


604
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Menim, da prva smreka pomeni preganjanje, nevihte, ki padajo na tiste, ki
so zvesti Cerkvi.
Druga pa pomeni Cerkev samo, ki bo kakor rodoviten in dobrodelen dež za
tiste, ki ji bodo ostali zvesti. Tako je govoril don Bosko.
Kolikor nam je znano, ni dodal kake razlage. Vendar bomo skušali dognati,
ali imajo mogoče sanje še kak drug pomen. Za zdaj se omejimo na majhno pri-
merjavo. Visoka smreka, ki ima več kot sto metrov dolžine in se pne od zemlje
proti nebu, je zelo podobna Nebukadnezarjevemu drevesu, ki ga opisuje prerok
Daniel, katerega vrh se je dotikal neba in bil s svojimi košatimi zelenimi veja-
mi podoben gozdu v daljavi. Ali ni to znamenje velike moči, ponosen izziv in
upor proti Bogu in pretnja uničenja njegovim služabnikom? Toda drevo izgine
z zemlje, zadeto od Božje jeze, in vroč silen veter posuši njegove veje, ga ovije v
močan vihar in pogoltne ogenj.
Druga smreka, sicer ne tako visoka in mogočna, je verjetno predstavljala
ne toliko Cerkev na splošno kakor bolj kakšen izbran njen del, kot bi bila kaka
redovna družba, recimo družba sv. Frančiška Saleškega. Zdi se, da to nakazuje
kraj, kjer je potekal prizor. Da je smreka stala vodoravno in ne navpično, je
znamenje ponižnosti, kakor pravi 13. vrstica 60. poglavja preroka Izaije: Veli-
častvo Libanona bo prišlo k tebi, cipresa, brest in jelka hkrati, da bodo poveli-
čali prostor mojega svetišča, in proslavil bom podnožje svojih nog.
Mesec maj je bil poln presenetljivih dogodkov in sanje o kolesu so spod-
budile nove odločitve za duhovniški poklic. »Zato je don Bosko,« tako piše don
Ruffino, »20. maja po večernih molitvah takole govoril: 'Rad bi, da bi vsi fantje
kot sad Marijinega meseca obljubili dve stvari: eno Bogu, drugo pa meni, ju
napisali na list papirja, podpisali in mi ga izročili. Jaz bom storil isto: eno stvar
bom obljubil Bogu, drugo pa, tako vam povem, vam. Nekaterim bom to povedal
zasebno, drugim javno. Kar vam pravim, ni nikakršen ukaz. Kdor tega noče sto-
riti, ni dolžan, če pa boste storili, mi boste naredili veliko veselje.'
Število tistih, ki so se velikodušno odločili, da bodo nekaj let sodelovali v
korist oratorija in mladine, je močno naraslo. Zapisnik vrhovnega zbora piše:
Dne 21. maja 1861 se je v don Boskovi sobi zbral svet za sprejem novih članov: don
Janeza Ciattina iz Portacomarra, župnika v Marettu iz škofije Asti, ki je bil predlagan že
12. maja, in Antona Tressa, sina Frančiška iz Fronta. Don Ciattino je prejel vse glasove,
vendar samo kot tretjerednik (kar bi danes pomenilo sotrudnik), ker ni mogel takoj vsto-
piti v Družbo. Tresso je dobil en negativen glas.

61.5 Page 605

▲back to top


BiS 6 — 70. poglavje
605
Dne 3. junija 1861 se je zbral svet družbe sv. Frančiška Saleškega in po kratki pripo-
ročitvi in molitvi k Svetemu Duhu so bili sprejeti naslednji člani: R. Costanzo di Busca, sin
Jožefa; Dominik Parigi, sin Oktavija iz Chierija; Frančišek Rebuffo, sin pokojnega Jakoba.
Prva dva, Costanzo in Parigi, sta prejela vse glasove, Rebuffo pa enega negativnega. Zato
so vse sprejeli k izpolnjevanju pravil.
Parigi je bil star šestnajst let, druga dva pa petnajst.
Istega dne, ko je bil sveti duhovnik don Ciattino sprejet v salezijansko druž-
bo, se je v oratoriju mudil njegov prijatelj teolog Barbero, župnik v Villi San
Secondo. Ta je rekel don Bosku: 'Na naših poljih je velika suša. Potrebno bi bilo,
da bi vi poslali nekaj dežja.'
'Pojdite domov,' je odgovoril don Bosko, 'opravite devetdnevnico. Zjutraj
zmolite kako molitev, potem opravite kako pobožnost v čast presvetemu Zakra-
mentu, zvečer pa zberite ljudi h kaki pobožni vaji v čast presveti Devici Mariji.
Povabite ljudi in jim približno takole recite: Opravili bomo to devetdnevnico.
Rad bi, da bi osramotili don Boska, ki nam je obljubil dež. Recite to smeje se.
Potem pa dodajte resno, da naj vsaj med to devetdnevnico ne grešijo.'
'Toda kako naj to storim? Kako naj vem, ali so ljudje izpolnili vaš nasvet? Vi-
deti je, kakor da gre za izmikanje. Mogoče se jih bo 200 zdržalo od greha. Toda
ali bodo potem zaradi nekaterih morali vsi trpeti?'
'Toda grešiti pomeni jasno zavračati dobroto, je celo zanikanje, da smo jo
prejeli.'
'Prav, storil bom, kakor ste mi naročili. Toda če ne bo deževalo, boste vsaj
prišli povedat vzroke, zakaj ni deževalo?'
'Da, prišel bom. Povohal bom in našel grešnike.'
Kakor hitro se je župnik vrnil domov, so začeli devetdnevnico. Župnik je
napovedal v govoru to, kar sta se zmenila z don Boskom. Deževalo je, še preden
so končali devetdnevnico.
Don Bosko naj bi se na jesen napotil s fanti v Villo San Secondo.«
Tako poroča don Ruffino in dodaja: »Don Bosko je kak dan pred prihodom
don Barbera priporočil nekemu svojemu prijatelju, ki je šel v Becche: 'Naročite
tistim krajanom, naj pobožno prosijo Marijo, se zberejo vsak večer k molitvi
rožnega venca, kajti sicer jih bo doletela huda nevihta.'«
Krajani so goreče prosili preblaženo Devico, ker so dobro poznali pomen
takih priporočil, medtem ko je don Bosko začel vedno bolj širiti naslov, ki je
dobil ime don Boskove Madonne (Marije). V letopisu Galantuomo za leto 1860

61.6 Page 606

▲back to top


606
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
je prvič zapisal: 24. maj, blažena Devica Pomočnica, in v Galantuomu 1861 za
isti dan: presveta Devica pod velezaslužnim nazivom Pomočnica kristjanov, Au-
xilium Christianorum.
Na tak način je Katoliško branje, ki je bilo določeno, da bo opevalo slavo in
milosti presvete Device Marije Pomočnice kristjanov, imelo čast, da je pred vsemi
ljudskimi letopisi, ne da bi to kdaj opustilo, svojim naročnikom in bralcem poroča-
lo za to slovesnost določen dan. Za mesec junij je Katoliško branje prineslo zvezek,
ki ga je natisnil Paravia z naslovom Viktorina in Evgenija ali vljudnost in ljubezen. V
tej preprosti pripovedi je nakazano, kako vljudnost do vseh brez izjeme mora biti
posledica ljubezni pri zunanjih delih do ljudi, kakor to naroča Sveti Duh v Svetem
pismu. Na koncu je zapisanih nekaj anekdot iz življenja papeža Pija IX.
Zadnje dni meseca maja so razveseljevali oratorij cerkveni prazniki in ena
gledališka predstava. »Dne 23. maja,« nadaljuje pripoved don Ruffino, »so dru-
gič predstavili latinsko veseloigro z naslovom Minerval. Pater Palumbo je poslal
dobrotnikom posebno povabilo.
Duhovnik Bosko uglednemu vitezu Ksaverju Provani
pozdrav v Gospodu (v latinščini)
Minerval, ki je mnogim ugajal,
se po želji mnogih vrača na oder.
Predstavili ga bodo pri istem Frančišku Saleškem
dne triindvajsetega maja po kosilu ob drugi uri.
To povabilo ti bo služilo kot vstopnica,
da se boš udeležil predstave.
Ko sem pričakoval malo gledalcev, jih je prišlo veliko.
Sedaj jih pričakujem veliko, glej, da jih ne bo malo.
Če si bil na prvi predstavi, te želim
videti tudi tokrat. Upam, da ti bo pripoved
ugajala. Če si bil zadnjič odsoten,
te prosim, da prideš vsaj sedaj.
Pričakujem tvojo navzočnost.
Pozdrav!
V Turinu, trinajsti dan junijskih kalend, leta 1861
Dne 26. maja je don Janez Turchi daroval svojo prvo mašo, ki so jo slovesno
peli ob spremljavi godbe. Po kosilu so prebrali nekaj nagovorov in novomašniku

61.7 Page 607

▲back to top


BiS 6 — 70. poglavje
607
izročili šopek cvetlic. Po končanih večernicah in drugih pobožnostih je pozno
zvečer igrala godba, izvajali so igre, kurili bengalični ogenj in spuščali balone.
Sklep Marijinega meseca je prinesel svojevrstno tolažbo. Mladi Bo... je ne-
kemu svojemu prijatelju duhovniku pripovedoval o enem izmed dogodkov, ki
so bili v oratoriju nekaj vsakdanjega. Pripetil se je njemu in ga je sam pripove-
doval kleriku Ruffinu.
Don Bosko je tistega fanta poklical k sebi in ga vprašal:
– Si bil pri spovedi?
– Da, gospod. Pri tem in tem spovedniku.
– Ti je dal odvezo?
– Da.
– Je to mogoče? Res ti je ni mogel dati.
– Pa mi jo je dal. Zakaj me vprašujete?
– Ker nisi vsega povedal.
– Vsega sem se spovedal.
– In če bi ti jaz povedal, da se nisi?
– Ali vi bolje veste kot jaz?
– Nikakor nočem vedeti več kot ti, toda ti nisi vsega povedal. Npr. to in to.
Ali ni res, da tega nisi povedal?
– Jaz se ne upam spovedovati takih reči. Odšel je in sam pri sebi govoril:
Don Bosko vedno vse ve.
Toda don Bosko ga ni izpustil izpred oči. Nekega dne ga je spet poklical k
sebi in mu rekel:
– Dajmo, uredi že svojo vest.
– Toda jaz se ne upam spovedati pri vas.
– Saj niti nočem, da se spoveš. Jaz se bom spovedal pri tebi tvojih grehov,
ne da bi ti moral govoriti. In tako se je tudi zgodilo. Predstavil mu je v vseh nad-
robnostih vse, česar se še ni spovedal. Fantu ni bilo treba reči drugega kot samo
'da', da je dobil odvezo. Ko je don Bosko končal, je bil ubogi revček tako vesel,
kakor še nikdar v svojem življenju. Sedaj je eden najbolj veselih in ljubeznivih
gojencev.«

61.8 Page 608

▲back to top


71.
poglavje
Praznik združenja Italije – Državne oblasti se ne udeležujejo več telovske
procesije – Fantje iz oratorija v procesiji v stolnici – Smrt in pogreb grofa
Di Cavourja – Don Boskove besede: eden izmed fantov ne bo več opravil
naslednje vaje za srečno smrt – Napoved Cavourjeve smrti – Pretnja tistim,
ki se nočejo spreobrniti – Hudič na ramah fanta, ki pri spovedi zamolči greh
– Družinski don Boskov pogovor: sveti dečki – Skrivnostna krogla – Jezus
križani – Mati Božja Marija – Predvidena smrt nekega župnika – Nesreča
nekega izvoljenca Božjega, ki pade zaradi ošabnosti – Pomnožitev hostij –
Don Bosko javno priporoča molitve za grešnike – Sanje: dragocen robček
in čednost čistosti – Ljubezniv sprejem nekega odpadnika – Nadškof v
Firencah odgovori don Bosku, ki ga opozarja na protestantsko nevarnost
Telovsko procesijo so v Turinu od nekdaj obhajali veličastno in slovesno,
saj so se je udeležili kralj, ministri, senatorji, poslanci in vsi drugi državni dosto-
janstveniki, tako civilni kakor vojaški. Tega leta pa so kraljeve oblasti odpovedale
sodelovanje pri izkazovanju časti najsvetejšemu Zakramentu. In sicer pod čisto
posebno pretvezo. Praznik razglasitve ustave, ki so ga navadno slavili drugo ne-
deljo v maju, so to leto po zakonu prenesli na prvo nedeljo v juniju. Katoliška
duhovščina, ki je z verskimi obredi vedno rada sodelovala pri tej slovesnosti, je
to leto v veliki večini zavrnila svoje sodelovanje. Novi praznik so ustanovili z na-
menom, da bi obhajali italijansko zedinjenje. To pa ni moglo biti prav papežu, ki
je bil žrtev takega zedinjenja.
Zaradi te odpovedi se je vlada hotela maščevati. Ministrski predsednik grof
Kamil di Cavour je zato sredi maja razposlal okrožnico, ki je zastopnikom drža-
ve prepovedovala sodelovanje pri telovski procesiji. Istočasno pa je grof, ki je

61.9 Page 609

▲back to top


BiS 6 — 71. poglavje
609
prekoračil komaj petdeset let in bil močnega zdravja, zlasti ko si je opomogel
od nekaterih nevšečnosti in se je zdelo, da bo še dolgo živel, z vso močjo pospe-
ševal praznovanje državnega zedinjenja, ki so ga obhajali prvikrat. Kot glavni
zagovornik zedinjenja je na bučnih prireditvah prejemal od zgoraj in od spodaj
priznanja celotne demokracije.
Toda Bog je v svojih načrtih namenil drugače.
Cavour je po viharnem zasedanju poslanske zbornice, kjer so ga večkrat
ostro in silovito napadli, zvečer 29. maja, na vigilijo presvetega Rešnjega telesa
ali telovega dobil srčni napad. Ob vstopu v svojo palačo se je zgrudil kot mrtev.
Odnesli so ga v posteljo, mu puščali kri in zanj poskrbeli, tako da si je opomogel.
Naslednjega dne pri procesiji ni bilo več slišati godbe in vojaških enot, ne
streljanja iz topov, ne veličastnega nastopa dvora, vladarja in visokih državnih
uslužbencev, ki bi nosili baldahin. Kanonik Ballesio je pisal, da je »procesija
nastopila samo s cerkveno slovesnostjo in namesto senatorjev je za Najsvetej-
šim stopala truma dečkov iz oratorija. Don Bosko je poslal svoje fante, ki jih
je za to dobro pripravil, da so ponosni in z dvignjenim čelom pokazali svoje
versko prepričanje. Ko so ljudje videli namesto velikašev dečke, ki so pobožno
in zbrano molili in prepevali, so se čudili in bili v veri potrjeni. Bog je blagoslovil
to pobožnost in ta dobri zgled. In mi smo dobili za nove spremljevalce Jezusa
Kristusa v presvetem zakramentu katoliško aristokracijo in turinska cerkvena
združenja.
V nedeljo 2. junija so na najbolj slovesen način povsod slavili državno ze-
dinjenje. Cavour pa se je zvijal na svoji bolniški postelji, udarjen od drugega, še
močnejšega srčnega napada.
Don Bosko je 3. junija, kakor piše don Ruffino, dal svojim dečkom moliti
za umirajočega ministra in zbranim povedal: »V četrtek bomo opravili vajo za
srečno smrt. Želim, da bi jo opravili dobro, ker je med vami eden, ki je drugič
več ne bo opravil.«
V ponedeljek 6. junija, sedmi dan praznika presvetega Rešnjega telesa, na
obletnico čudeža, ki se je zgodil v Turinu leta 1453, je ob isti uri grof Cavour
prešel v večno življenje. Kakšno sovpadanje! Stopil je na najvišjo stopnjo druž-
bene lestvice, ko ga je roka Vsemogočnega nepričakovano pahnila v grob. Mini-
lo je komaj šest mesecev, ko je v zbornici vprašal: »Ali veste, kaj se bo v šestih
mesecih zgodilo v Evropi?« Hotel je nakazati, da bo v šestih mesecih šel v Rim
in se ga polastil. Prav v tistem času pa je izginil s sveta, ne da bi na kakršen koli
način popravil zlo, ki ga je povzročil veri.

61.10 Page 610

▲back to top


610
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Tisti dan je oratorij opravil vajo za srečno smrt s skupnim obhajilom. Don
Bosko je zvečer skupnosti naznanil Cavourjevo smrt z besedami: »Zares mora-
mo sočustvovati s pokojnim grofom, da v zadnjem trenutku življenja ni našel
pravega prijatelja svoje duše. Vendar nas tolaži upanje, da je na priprošnjo sv.
Frančiška Saleškega, ki je bil po materini strani njegovega rodu, Bog ganil nje-
govo srce in se ga usmilil.«
Popoldne 7. junija bi morali njegovo truplo v sijajnem sprevodu odnesti
k pokopu. Toda nebo se je zaprlo in ulila se je taka ploha, da je bila pogrebna
slovesnost do konca motena. Zbornica, senat, državni predstavniki, vojska in
občina, ki niso hoteli spremljati Jezusa Kristusa v najsvetejšem zakramentu, so
morali v tem nalivu iti za Cavourjevim pogrebom.
Don Bosko je istega večera nakazal neizmerno vrednost duše in skupnost
takole nagovoril: »Med vami je nekaj takih, ki se kljub vsem naporom, ki so bili
storjeni, da bi stopili na pravo pot, nočejo spreobrniti. Počakal bom še nekaj
časa, potem pa bom prisiljen, da jih bom tukaj javno imenoval.« To je pomenilo,
da bi morali iz hiše, če bi bili nevarni za tovariše. To je bil drugi trn, ki ga je don
Bosko napovedal 7. marca tega leta in označil s črko M, se pravi moralnost. Eden
izmed omenjenih, ki je redko prejemal zakramente, se je v soboto proti večeru
predstavil v koru cerkve don Bosku, da bi se spovedal. Sedeč na klečalniku je bil
naslonjen na oltar, pred katerim je stala prižnica, s katere so ob nedeljah vodili
večernice. Okoli spovednice je bilo nekaj fantov, ki so se pripravljali na spoved.
Kakor hitro je bil tisti fant pred njim, je takoj prepoznal nesrečno stanje njegove
duše, in ko je končal spoved, ga je vprašal:
– Nimaš nič drugega povedati?
– Nič, je odgovoril ta.
– Mogoče pa imaš še kaj. Pomisli malo.
– Nimam nič drugega, je odvrnil fant. Tedaj je don Bosko ponovno vprašal:
– Nimaš nič drugega? Pogum, spovej se vsega.
Toda fant se je delal, kakor bi ne slišal, molčal je in se ni mogel odločiti. V
tistem trenutku je don Bosko zagledal za prižnico strašno grdo opico, ki se je
zrinila med fanti, se zaletela in skočila na ramena tistemu nesrečnežu, ga stisni-
la za vrat s svojim kremplji in potisnila gobec med njegovim obrazom in fantovo
glavo. Don Boska je ob tem pogledu streslo po celem telesu, prišle so mu solze
sočutja in ponovil je fantu vprašanje:
– Ali zares nimaš nič drugega povedati?
Fant pa je vklenjen v hudičeve spone odločno odgovoril:
– Ničesar več se ne spominjam.

62 Pages 611-620

▲back to top


62.1 Page 611

▲back to top


BiS 6 — 71. poglavje
611
– Dragi moj sinko! Kako vendar? Praviš, da nimaš nič več povedati, ko pa
vidim ogromno opico na tvojih ramah? Glej vendar, je živahno vzkliknil. Poka-
zal je, da se hoče dvigniti in se iznebiti bližine tiste pošasti. Fant je ob pogledu
na don Boskove solze in ob njegovih besedah o živali na hrbtu obrnil glavo, od
strahu vzdihnil, zajokal in prijel don Boska za obleko, rekoč: 'Ne zapustite me!'
'Toda če nočeš, da te zapustim, priznaj vse in se spovej,' je odgovoril don Bosko.
Tedaj se je revež opogumil, se oklenil spovednika in se, medtem ko je pošast
izginjala, spovedal svojega greha, ki ga je skušal prikriti.
Ta primer je don Bosko nekega večera pripovedoval nekaterim klerikom,
med njimi Ruffinu in Bonettiju, ki so ga zapisali. Njegova izvajanja so naredila
močan vtis, ker so spominjala na sanje, ki jih malo mesecev prej imel o fantih z
opicami za vratom.
Novica se je počasi razširila po celem zavodu in don Bosko jih je s potrebno
previdnostjo pripovedoval vsej skupnosti. V tej pripovedi je, kakor tudi ob dru-
gih podobnih priložnostih, spremenil okoliščine časa, kraja in oseb in včasih
stvar predstavil, kakor da bi se zgodila danes, čeprav se je že prej, mogoče celo
pred enim letom. Tako imena glavnega udeleženca niso nikdar zvedeli. Sčaso-
ma pa so nekateri dogodek pripovedovali kot fantastične domislice.
Toda oseminštirideset let pozneje se je nepričakovano pokazala resničnost
dogodka. Brat Edmondo iz družbe šolskih bratov se je leta 1904 udeležil v Tu-
rinu katoliškega mladinskega kongresa. Na sestankih se je srečal z več sale-
zijanci, med njimi z don Francesio in don Blancom, misijonarjem v republiki
Argentini. Govorili so o don Bosku, ki ga je on spoznal leta 1850. Povedal je, da
ga je videl zbirati fante na Trgu Emanuela Filiberta in kako se je tudi udeleževal
teh sestankov. Povedal je, kako se je zbralo tudi do 700 fantov za spoved in kako
so naprosili deset ali petnajst spovednikov. Toda vsi so se hoteli spovedati pri
don Bosku; k drugim spovednikom so prišli le redki. Povedal je tudi, da so don
Bosku po dolgem času spovedovanja prinesli vino za poživitev, da pa ga sveti
duhovnik nikdar ni okusil.
Brat Edmondo je nato hvalil don Boskovo spretnost pri navajanju fantov
k uspešnim spovedim in kako ga je pri tem Bog podpiral tudi z izrednimi mi-
lostmi. V potrditev te trditve je pripovedoval dogodek z opico.
Salezijanci, ki so ga poslušali, so bili presenečeni zaradi tega konca, vpraša-
li so ga, kako je on zvedel za to. Odgovor: 'Ko sem bil v Parmi, sem slišal zgodbo
od fanta samega (povedal je ime), ki je bil na tak način opozorjen od zgoraj.
Minilo je že tri ali štiri leta, ko je zaradi sramu zamolčal pri spovedi neki greh.'

62.2 Page 612

▲back to top


612
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Toda poleg duš, ki jim je bilo treba močno pomagati, je bilo v oratoriju ve-
liko zares nadvse lepih in občudovanja vrednih. V ponedeljek 10. junija zvečer,
po molitvah, ko so fantje odšli spat, je don Bosko z nekaj kleriki bil pod ste-
briščem. Med njimi sta bila tudi Ruffino in Bonetti, ki sta obogatila kroniko z
zapisom tega, kar je povedal. Prinašamo, kar sta zapisala.
– Imel bi vam povedati toliko lepih stvari, je začel svojo pripoved.
– Pripovedujte, pripovedujte, so vsi vzkliknili kot iz enega grla.
– V hiši imamo fante, ki jih je Bog obdaril z izrednimi darovi, kar dokazuje, da je Gos-
pod z nami. Eden izmed teh, ki sodi med najboljše, čeprav se zdi, da so drugi navidezno še
bolj krepostni, je med obhajilom videl velikansko kroglo, ki je napolnjevala vso cerkev. Po-
časi se je manjšala, postala majhna kot oreh in se ustavila nad ciborijem, ki je bil dvignjen
v zrak. Potem je zopet malo narasla, se zmanjšala kot prej in izginila. Vprašal sem dečka,
ali razume pomen tega videnja. Odgovoril je, da ne, in dodal: 'Kaj menite vi?' 'Ne vem, kaj
naj ti rečem. Kakor vidite, je don Bosko nadaljeval, jaz stvari nisem dal pomena, vendar
bi videnje lahko takole razložili: Deček je videl kroglo 2. junija, šestega junija pa je umrl
Cavour. Ta je s svojo močjo in s svojim imenom napolnil svet. Ko se je zmanjševal, se je
dvignil nad najsvetejši Zakrament, se napihnil, umrl in izginil. Lahko bi stvar še drugače
razložili, ko bi krogla pomenila upor proti Cerkvi. Toda v trenutku, ko se zdi, da bi morala
biti Cerkev uničena, se revolucija izniči in izgine izpred oči, ki jo zavzeto opazujejo: v da-
ljavi se zdi velika, vendar se spremeni v nič in izgine.'
Kleriki so vprašali don Boska, kdo bi bil deček, ki je videl to prikazen, a ni hotel po-
vedati imena.
Nadaljeval je:
– Neki drug deček je videl med povzdigovanjem Božjega Zveličarja, pribitega na križ.
Najprej je bil krepak, lep in bolj dostojanstven, potem pa je začel kazati znake trpljenja,
postal čisto izmučen, tako da je vzbujal sočutje. Tedaj so se Jezusu Kristusu v veliki ljubez-
ni približali fantje, mu ponujali hrano in okrepčilo in ga zavzeti vpraševali, kaj je vzrok
njegovega trpljenja in njegove izčrpanosti. Jezus je odgovoril: 'Dragi moji sinovi! To je
volja mojega nebeškega Očeta.' Tako se je končalo videnje. Posebno mi je ugajalo, da mi
je fant to napisal na navaden kos papirja, ki ga imam sedaj na svoji pisalni mizi, ne da bi
stvari pripisoval kak poseben pomen. Vprašal sem ga, ali ve za pomen tega, kar je videl,
zlasti za vzrok Jezusove izčrpanosti. Rekel je, da ne. Dejal pa je, da mogoče pomeni po-
manjkanje (materialno ali duhovno), ki nas bo zadelo. Vendar je najverjetnejša razlaga v
tem, da Jezus Kristus trpi v svoji Cerkvi.
Nekateri so don Bosku segli v besedo in ga vprašali: 'Kdo je to?' Toda don Bosko ni
hotel povedati in je nadaljeval.
– Imamo še tretjega dečka, ki sem ga videl v sanjah o mizah in je bil med številom
tistih, ki imajo zares čisto dušo in se jim blesti v sijaju krstne nedolžnosti. Z njim se Devica

62.3 Page 613

▲back to top


BiS 6 — 71. poglavje
613
Marija rada pogovarja in mu razodeva daljne in skrite stvari. Tudi jaz se obrnem nanj,
ko želim spoznati prihodnje stvari. Seveda pazim, da ne podžigam njegove ošabnosti. On
mi potem, ko vpraša presveto Devico, pove v vsej preproščini. Isto velja, ko želim prejeti
kako milost. Takih dečkov imamo več kot enega. To je nekaj zelo edinstvenega. Čakam
in opazujem, da vidim, kako se bo končalo. Kajti utvare niso nemogoče. Vsekakor pa je
gotovo, da nas ima Marija rada. Povedal vam bom še o četrtem vašem tovarišu nekaj,
česar naravno ni mogoče razložiti. Pred velikonočnimi počitnicami je prosil, da bi smel
iti domov na počitnice. Nismo ga hoteli pustiti, toda on je še prosil, češ da bi rad obiskal
župnika, ki je na smrtni postelji. Končno smo mu dovolili in on je odšel s to mislijo. Starši,
ki jim je razodel svojo misel, so ga imeli za norega. Pisali so v oratorij in vpraševali, ali je
fant s to stvarjo norel že takrat, ko je odhajal iz Turina, saj je vendar župnik pri najbolj-
šem zdravju. Kaj še! Nekaj dni pozneje je župnik zbolel, uredil zadeve svoje duše in umrl.
Vsi smo se čudili in ga milo prosili, da bi nam povedal, kdo so ti srečni fantje med nami
in jih mi ne poznamo. Rekel je samo: Zares imamo razlog, da rečemo: Skril si to modrim in
razumnim in razodel malim, kajti tako ti je bilo všeč. Tu ne gre za znanje, temveč za dobro
voljo: Gospod deli svoje darove, komur jih pač hoče podeliti. Toda meni je ljubša stanovitna
krepost kot izredni darovi, kajti ta znamenja izbranosti so zelo nevarna, toliko bolj, če so
pogosta in se kdo da premagati skušnjavi ošabnosti. Bog se ošabnim upira, ponižnim pa
deli svoje milosti. Take duše v tem stanju so mogoče s prižnice slišale ali brale v pobožnih
knjigah videnja kakega svetnika ali kaj drugega nadnaravnega. Taka pripoved naredi vtis
na človeka, ki česa takega ni doživel. Toda na te, o katerih vam sedaj govorim, to ne naredi
nikakršnega vtisa. Nevarnost je celo, da rečejo sami pri sebi: to pa res ni nič posebnega.
Takih milosti sem bil tudi jaz že deležen. In v tem primeru preti velika nevarnost, ker tukaj
manjka ponižnost. Gorje, če bi zasluge za take milosti pripisovali sebi in bi se tudi samo
malo hvalili. Pred leti smo imeli v hiši fanta, ki je trdil, da je med svojo boleznijo videl mater
Božjo Marijo, od katere je zvedel veliko zanimivih reči. To je dokazal s tem, da je povedal, ka-
teri izmed njegovih tovarišev so bili pri spovedi in kateri ne. Te zadnje je nekega sobotnega
večera poslal k spovedi. Dokaz za take milosti je bilo tudi njegovo zgledno obnašanje, ki ga
je pokazal po svoji ozdravitvi. Toda pozneje je postajal vedno slabši in slabši, tako da smo ga
morali odsloviti iz zavoda. Naj bo že kakor koli, jasno je, da smo letos prejeli veliko dokazov
Božje dobrote do oratorija. Vsi ti dogodki kažejo, da Bog vlada v naši hiši, da nas varuje in
ščiti, da stori, da vse lepo napreduje. Gorje nam, če ne bi odgovorili na njegovo dobroto.
Nato je še govoril o omenjenih videnjih in odgovarjal na vprašanja klerikov: Kar se
tiče videnja svete hostije, ga nisem bil nikdar deležen, nikakršnih čutnih znamenj ali prika-
zovanj. Z izjemo pomnožitve hostij. To je bilo zares nekaj nadvse lepega in presenetljivega.
– Je to potem tudi zares gotovo, je vprašal eden.
– Seveda, seveda je gotovo. Nekega jutra, ko sem bil sam duhovnik v hiši (1854), kakor
je bilo takrat to običajno, sem daroval mašo za našo hišno skupnost. Potem ko sem se sam
obhajal, sem začel deliti obhajilo dečkom. V ciboriju je bilo malo hostij, mogoče 10 ali 12.
Ker jih je na začetku pristopilo k obhajilni mizi samo malo, hostij nisem lomil. Toda prihajali

62.4 Page 614

▲back to top


614
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
so novi in novi in štirikrat zasedli obhajilno mizo. Bilo je najmanj petdeset obhajil. Hotel sem
se že vrniti k oltarju, da bi razlomil hostije, toda ko sem videl, da jih je v ciboriju vedno enako
število, sem nadaljeval obhajanje. Tako sem nadaljeval, ne da bi videl, da je hostij zmanjka-
lo. Ko sem potem obhajal zadnjega, sem ugotovil, da je bila to zadnja hostija in s to sem ga
obhajal. Potem je še ponovil: Ne vem, kako. Toda videl sem, kako so se hostije množile.
Don Janez Bonetti je v poročilu o tem takole zapisal: »Zadnje don Boskove
besede kažejo na dve stvari: 1° Da je dejstvo pomnožitve hostij nekaj gotovega.
2° Iz te pripovedi, ki jo je ponovil večkrat, in iz nekaterih izrazov je mogoče skle-
pati, da je poleg tega primera doživel še druge pomnožitve, česar pa ni povedal.«
Nato zaključuje: »Kakor koli naj bo že, priznavam, da je te pol ure pogovora z don
Boskom meni in mojim tovarišem, kot so to preprosto izpovedali, prineslo več
duhovne koristi kot deset dni duhovnih vaj. Naslednji dan smo skušali spoznati,
seveda zelo previdno ali vsaj utemeljeno sumiti, kdo bi bili tisti srečni fantje, o ka-
terih je govoril don Bosko. Eni so pravili eno, drugi drugo, vendar niso mogli nič
zanesljivega izvedeti. Jaz pa sem s pomočjo fanta, ki mu je tisti, ki je videl kroglo,
zaupal svojo skrivnost, zvedel za njegovo ime. Zapisal sem si ga, ga ohranil zase,
vendar pa dobil dokaz, da je to, kar je don Bosko pripovedoval, resnično.«
V oratoriju so bile največje kreposti skrite. V okolju duhovnih pobud, s stal-
nimi presenečenji, sanjami, ki so imele nadnaravni značaj, z napovedmi, z raz-
kritji vesti in z napovedmi smrti, vse to, se je zdelo, da razvnema domišljijo, med
tisoči fantov ni bilo sanjačev, verskih prenapetežev, pobožnjakarjev, slabotne-
žev ali vraževernih. Tako se je vzpostavil red, osnovan na resnični pobožnosti,
kakor je bilo Bogu po volji. To je potrjeval Pavel Albera in z njim mnogi drugi.
Dne 16. junija je don Bosko dal za cvetko nasvet, da naj bi vsi zmolili kako
posebno molitev, da bi Bog dal milost spreobrnjenja tistim z opico, ki pa so ko-
maj dosegli množino. Zvečer 18. junija je pripovedoval naslednjo zgodbo, neke
vrste sanje, kot je take pripovedi imenoval sicer. Način pa, kako jih je pripove-
doval, je bil vedno tak, da je o njem mogel govoriti don Ruffino, ki je to pomnil,
kar je Baruh povedal o videnjih preroka Jeremija: »Narekoval mi je vse te bese-
de in jaz sem jih s črnilom napisal v knjigo« (Jer 36,18).
Don Bosko je povedal naslednje:
Bilo je v noči od 14. na 15. tega meseca. Ko sem legel spat in komaj malo zadremal,
sem začutil udarec po postelji, kakor če bi kdo z desko udaril po njej. Sedel sem in takoj
pomislil na strelo, vendar nisem ničesar opazil. Prepričan, da sem sanjal in da ni bilo nič
res, sem ponovno legel.
Toda kakor hitro se me je začel polaščati spanec, mi je drugi udarec prizadel ušesa

62.5 Page 615

▲back to top


BiS 6 — 71. poglavje
615
in me stresel. Oprl sem se na zglavnik, vstal iz postelje, si ogledoval, pogledal pod posteljo,
pod mizo in v vse kote sobe, pa nisem videl ničesar. Tedaj sem se izročil v Božje roke, se
pokrižal z blagoslovljeno vodo in zopet legel v posteljo. Potem ko sem mislil na to in ono,
sem zagledal, kar vam bom sedaj povedal.
Zdelo se mi je, da sem na prižnici v naši cerkvi in da bom začel pridigo. Dečki so sedeli
na svojih mestih, me pozorno gledali in čakali, da bi začel govoriti. Toda jaz nisem vedel,
kako naj začnem in o čem naj govorim. Naj sem si še tako prizadeval zbrati misli svojega
spomina, mi je duh ostal prazen in pust. Tako sem ostal nekaj trenutkov ves zmeden in
zastrašen, ker se mi kaj takega v vsem času, kar pridigam, nikdar ni zgodilo. In že sem
zagledal, kako se je ta naša cerkev spremenila v veliko dolino. Skušal sem gledati zidove
cerkve in videti fante, pa nisem videl nobenega več. Bil sem ves iz sebe od začudenja in si
nisem mogel razložiti tako velike spremembe.
Kaj je vendar to? Še pred nekaj trenutki sem bil v cerkvi, na prižnici, sedaj pa sem v
tej dolini! Ali sanjam? Kaj se vendar godi z menoj? Sklenil sem, da bom šel po dolini. Ho-
dil sem že nekaj časa in iskal koga, ki bi mu lahko izrazil svoje začudenje in ga prosil za
pojasnilo. Tedaj zagledam prelepo palačo z mnogimi balkoni in obširnimi terasami, kar
je vse skupaj sestavljalo lepo enoto. Pred palačo se je raztezal trg. V enem njegovem kotu
sem zagledal veliko število zbranih fantov. Stali so okrog neke gospe, ki je dala vsakemu
en robec. Ko je vsak dobil svojega, se je postavil v vrsto na terasi ob ograji.
Tudi jaz sem se približal tisti gospe in slišal, kako je v trenutku, ko je izročala robec,
izgovarjala tele besede: Ne razgrni ga nikdar, kadar piha veter. Toda če te veter preseneti,
ko si ga že razprostrl, se obrni na desno, nikdar na levo.
Opazoval sem vse tiste fante, pa nisem nobenega prepoznal. Robci so bili razdeljeni
in vsi fantje so se zbrali na terasi; stali so v dolgi vrsti, pokonci, ne da bi spregovorili be-
sedo. Potem sem videl enega izmed fantov, kako je razgrnil svoj robec in kako so za njim
drug za drugim storili isto. Robci so bili zelo veliki, umetelno pretkani z zlatom in z napi-
som čez vso površino: Kraljica vseh kreposti.
Tedaj je od severa, to je od leve, začel pihati lahen vetrič in se postopoma spremenil v
močan veter. Nekateri izmed fantov so takoj zložili robec in se obrnili na desno stran, toda
dobršen del jih je ostal nepremično z razprostrtim robcem.
Ko je veter postal že zelo močan in je oblak zagrnil vse nebo, je nastala nevihta, za-
čelo se je bliskati in močno grmeti. Začela je padati toča, nato obilen dež in končno sneg.
Fantom z razprostrtimi robci je toča le-te luknjala in presekala od enega konca do
drugega. Tudi dež, se je zdelo, da ima bodice, ker je prav tako cefral robce. V kratkem času
so bili robci preluknjani, uničeni in neuporabni.
To dogajanje me je močno osupnilo, saj si ga nisem znal razložiti. Še huje pa je bilo,
da sem fante, ki jih prej nisem prepoznal, sedaj, ko sem se začel bližati, jasno spoznal. To
so bili moji fantje iz oratorija. Ko sem bil še bližje, sem jih vprašal: 'Kaj delaš tukaj? Si to
res ti?' 'Seveda sem tukaj. Glejte, tu je še ta in oni.'

62.6 Page 616

▲back to top


616
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Stopil sem potem tja, kjer je tista Gospa delila robce. Tam je bilo še nekaj drugih moš-
kih, ki sem jih vprašal: Kaj pomeni vse to?
Tista Gospa se je obrnila k meni in mi odgovorila:
– Ali nisi videl, kaj je napisano na robcih?
– Da; kraljica vseh čednosti.
– Ali ne veš, zakaj?
– Seveda vem.
– Torej: tisti fantje so izpostavili čednost čistosti vetru skušnjav. Eni so se takoj, ko so
se zavedeli, zbežali in skrili svoj robec. Drugi so, zajeti nenadoma, ko niso imeli več časa,
robec skrili in se obrnili na desno. To so tisti, ki se v nevarnostih od sovražnika obrnejo h
Gospodu. Drugi pa so z razprostrtim robcem bili izpostavljeni sili skušnjav in so grešili.
Ob tem pogledu sem se užalostil in bi skoraj obupal, ker je bilo tako malo tistih, ki so
ohranili lepo čednost. Zajokal sem, in ko sem se malo pomiril, vprašal: Toda kako je to, da
robcev ni preluknjala samo toča, temveč tudi dež in sneg? Ali te kapljice, te snežinke ne
pomenijo mogoče malih grehov, se pravi odpustljivih grehov?
– Toda ali ne veš, da v tem ni majhnih grehov (non datur parvitas materiae)? Vendar
se ne žalosti, pridi pogledat.
Eden izmed tistih moških pred balkonom je dal fantom znamenje z roko in zaklical:
Na desno!
Skoraj vsi so se obrnili na desno. Nekateri pa se niso premaknili z mesta in so dopus-
tili, da se je njihov robec popolnoma razcefral. Tedaj sem opazil, da se je robec tistih, ki so
se obrnili na desno, zelo skrčil, bil ves zakrpan in zašit, vendar tako, da se ni videla nobena
luknja, čeprav so bili v tako slabem stanju, da so bili pomilovanja vredni. Niso več bili lepo
oblikovani. Nekateri so bili dolgi tri, drugi dve, tretji pa eno ped.
Tista Gospa pa je dejala: To so tisti, ki so imeli nesrečo, da so izgubili lepo čednost, pa
so vse popravili s spovedjo. Oni pa, ki se niso premaknili z mesta, spadajo med tiste, ki še
naprej grešijo in bodo mogoče šli v pogubljenje.
Na koncu mi je dejala: Nikomur nič ne reci, samo opominjaj.
»Isti dan, piše don Ruffino, je Gospod nagradil don Boskovo gorečnost in mu
pripeljal nazaj izgubljeno ovco. Medtem ko je bil na dvorišču sredi fantov, se mu
je predstavil neki gospod in dejal, da mora z njim govoriti o neki zelo pomembni
stvari. Don Bosko ga je popeljal v svojo sobo in tam mu je brez obotavljanja začel
pripovedovati: 'Jaz sem duhovnik, bil sem župnik. Zapustil sem sveto službo in se
pridružil Garibaldiju. Prevarali so me, odpadel sem od vere in postal protestant.
Toda nesrečen sem, nesrečen vse od prvega trenutka moje zablode in nikdar mi
ni uspelo utišati svoje vesti. Sedaj sem v obupnem stanju ne samo duševno, tem-
več tudi telesno. Rad bi se vrnil k svojemu škofu, pa ne vem, kako naj naredim.'

62.7 Page 617

▲back to top


BiS 6 — 71. poglavje
617
Don Bosko, ki je poznal iz govoric tistega reveža, mu je odgovoril: 'Seveda
pojdite. Škof je že o vsem obveščen in je pripravljen vas sprejeti. Imate kaj de-
narja?'
'Ne, niti solda. Še več!' – In odgrnil si je trebuh in pokazalo se je, da je imel
na sebi žensko srajco. 'To je srajca, ki sem jo v soboto našel na svoji postelji,
da bi se preoblekel. Mogoče so se moji tovariši hoteli iz mene norčevati, ko so
videli mojo nezadovoljnost.'
Don Bosko mu je dal denar za pot in srajco, da se je preoblekel. Ubogi du-
hovnik je ob slovesu prosil don Boska za kako knjigo.
– Da, rade volje, je rekel don Bosko, toda sedaj nimam pri roki drugega kot
brevir.
– Prav brevirja bi si najbolj želel. Kako nesrečni so tisti, ki zapustijo pot, ki
vodi v nebesa!«
Zdi se, da je ta duhovnik, želeč popraviti svoje zmote, don Bosku razodel
načrte, ki so jih imeli protestanti za pogubo duš v Firencah. Zato je še isti dan
pisal nadškofu v Firencah, ki mu je takole odgovoril:
Ugledni in velečastiti gospod!
Gospa markiza Di Villarios mi je ob svoji vrnitvi v Firence takoj prinesla vaše cenjeno
pismo z 18. tekočega meseca, ki me je zelo razveselilo. Misel, da molite zame in da tudi
vaši dečki molijo zame, me je močno ganila in kaže na velikodušnost vaše duše. Res sem
tega potreben zlasti v teh viharnih časih, sredi toliko težav in v težkem položaju, v kate-
rem sem.
Mogoče so časopisi malo pretirali neprijetnosti, ki sem jih moral prenesti ob osmini
Rešnjega telesa. Hudobni časopis La Nazione pa je napletel o meni laži, ki jih bom zavr-
nil. Če sem bil ob vrnitvi iz stolnice v nadškofijsko palačo deležen sramotilnih vzklikov in
divjih napadov, pa sem istočasno doživel nadvse vdano spoštovanje svojih vernikov. Toda
to, kar me je najbolj užalostilo, je bilo precejšnje število ljudi, ki so v svoji hudobiji moti-
li slovesnost, v celoti posvečeno počastitvi Jezusa Kristusa v presvetem zakramentu, in
zastrašili ljudi, ki so v izredno velikem številu s svečami v rokah spremljali Najsvetejše. To
bogoskrunsko početje me najbolj žalosti. Bog naj v svoji neskončni usmiljenosti razsvetli
te onečaščevalce in jim odpusti hudobijo.
Novice, ki mi jih pošiljate o protestantski propagandi, mi prihajajo zelo prav, zlasti
pa se veselim nasvetov, ki mi jih dajete glede načina, kako naj jih uporabljam. Že deset let
se z vsemi sredstvi trudijo, da bi pokvarili naše ljudstvo in mu vzeli vero. Najprej so delali
skrivaj, zadnji dve leti pa nastopajo javno. Toda z Božjo pomočjo njihov ugled vedno bolj
upada. Pridobili so si samo nekaj izvržkov. Toda celo med temi, ki so se dali prevarati, se
jih je začelo nekaj vračati spokorjenih nazaj v naročje Cerkve. Upam, da če bomo pozorni

62.8 Page 618

▲back to top


618
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
in se bodo duhovniki držali svojih škofov, potem ti lažni oznanjevalci ne bodo imeli uspe-
ha. Kar se tiče duhovnikov, pa na žalost ne manjka razočaranj. Že prve dni tega meseca
sem jih moral obsoditi nekaj, ki so se združili v skupnost z žalostnimi cilji. Hvala Bogu jih
je večina poslušala moj glas, razen trinajstih, ki sem jih moral suspendirati od opravljanja
Božje službe. Bili so to večinoma nekdanji redovniki in duhovniki iz drugih škofij, ki so se
pred leti zatekli k nam in bili že tako in tako na slabem glasu.
Toda če boste prišli v Firence, kakor mi je omenila že imenovana gospa markiza, se
bova o vsem ustno pomenila. Zelo si želim, da bi vas osebno spoznal. Če vam ne bo v nadlego,
vas vabim, da bi stanovali v nadškofijski palači, kjer imate vedno na voljo pripravljeno sobo.
Medtem ko vam želim vse najboljše in prosim Gospoda, da bi vedno bolj blagoslavljal
vaše apostolske napore in vašo dobrodelno ustanovo, imam čast, da znova potrdim svoje
visoko spoštovanje vaše ugledne osebe.
Vdani in pokorni služabnik
+ JOAHIM, nadškof v Firencah
Firence, 28. junij 1861

62.9 Page 619

▲back to top


72.
poglavje
Katoliško branje – L'Armonia objavi članek za obnovitev naročnine za
Branje – Praznika sv. Janeza in sv. Alojzija – Kako so se imeli radi nekdanji
gojenci – Malo semenišče v Giavenu in lep uspeh njegovih gojencev – Don
Boskov obisk v Giavenu – Tekmovanje iz zavisti – Hujskajo klerike, da bi
zapustili don Boska – Malodušnost klerika Boggera in njegovo pismo – Don
Boskovi nasveti kleriku Boggeru – Don Boskov pogovor s provikarjem – Don
Bosko pri sv. Ignaciju – Pismo viteza Oreglie don Alasonattiju: bolniki – Don
Boskovo pismo fantom oratorija – Iz Lanza poroča o tistih, ki ne sodijo v
zavod – Razdelitev nagrad: listek Tomaža Vallaurija don Bosku –
Za kleriško preobleko pripravljeni fantje
Katoliško branje je meseca julija pri Paravii objavilo zvezek z naslovom
Opuščanje težaškega dela ob prazničnih dneh, ki ga je napisal M. D. Olivieri, ne-
kdanji član zakonodajne skupščine Francije. Prikazane so moralne, telesne, trgo-
vinske in vsesplošne potrebe po nedeljskem počitku.
V dodatku so natisnjeni nekdanji sardinski zakoni za časa vlade kralja Kar-
la Emanuela o obhajanju prazničnih dni in enološka razprava mons. Losana,
škofa v Bielli o tem, kako naj trtno plesen zdravimo z žveplom. Ugledni prelat
pravi, da že več desetletij trtna plesen prinaša revščino v cele pokrajine, da je
Mati Božja, ki se je prikazala v La Salette, napovedala, da bo grozdje gnilo zara-
di človeških grehov, zlasti še zaradi nespoštovanja prazničnih dni, in da se bo
ponovila kazen, s katero je Bog kaznoval hebrejsko ljudstvo: »Trgatev je odeta
v žalost, vinska trta je oslabela, jokajo se tisti, ki so se radovali. Nikdar več ne
bodo peli pesmi ob kozarcih vina« (prim. Iz 24,7) in »Vinska trta je brez grozdja
in listje je odpadlo« (Jer 8,13).

62.10 Page 620

▲back to top


620
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
L'Armonia je 17. julija 1861 prinesla naslednji dopis:
TURINSKO KATOLIŠKO BRANJE
Večkrat smo našim bralcem in vsem dobrim ljudem brez razlike priporočili zaslužno
Katoliško branje, ki ga v tako veliko korist krščanskega ljudstva tiskajo v Turinu. Toda
sedaj nas novi in posebni razlogi navajajo, da jih znova še posebej priporočimo vsem bral-
cem. Prav to je čas, ko obnavljamo naročnino. Vsem je znano, s kako zagrizenostjo in
zavzetostjo prav v teh dneh protestantje na vse načine skušajo vtihotapiti svoje strupene
nauke v srca neprevidnih vernikov. Če sovražniki Cerkve toliko storijo za to, da bi pokva-
rili nauk Jezusa Kristusa, koliko bolj si morajo dobri katoličani prizadevati za najsvetejše
in najdragocenejše – za sveto vero. Ali bomo dovolili, da bodo sovražniki vere in krivoverci
pokazali več zavzetosti za to, da bi duše pogubili, kot mi, da bi jih reševali? Končno pa, ko
vidimo, da celoten italijanski episkopat s samim papežem Pijem IX. na čelu živo priporoča
te knjižice, in pravijo, da prav v naših časih ni nič odličnejšega, nič koristnejšega od teh
knjižic, je vsaka naša beseda odveč. Zato v prepričanju, ki nas navdaja, in v želji, da bi se v
katoličanih ponovno vžgalo navdušenje za krščansko poučitev ljudstva, prav sedaj, ko so
nevarnosti tako zelo velike, objavljamo pogoje za naročnike, ki so naslednji itn. ...
Naročnino v Turinu sprejemajo Nasledniki Ormea v stebrišču Palazzo di Città v ura-
du Katoliškega branja, Via Santo Domenico št. 11, pritličje.
Istočasno so na don Boskovo pobudo ponatisnili 4000 podobic sv. Alojzija
Gonzage. Vitez Oreglia pa je Severinu Rostagnu, ki se je vrnil v Pinerolo, opisal
slovesnosti v oratoriju. Ta dobri fant je bil zaradi svojega slabotnega zdravja v
Valdoccu samo nekaj mesecev. Don Bosko in drugi predstojniki so mu izkazova-
li vse mogoče pozornosti. Vitez Oreglia ga je velikokrat vzel s seboj na sprehod.
Toda skupno življenje Severinu ni ugajalo. Privlačile so ga otroške igre, rad se
je igral z majhnimi otroki ali pa se je sprehajal s predstojniki in odraslimi, toda
z enako starimi si ga le redko videl skupaj. Ko je bil doma, so mu tovariši pisali
ljubezniva pisma, ki jih je njegova dobra mati hranila še leta 1891. Med temi je
tudi pismo viteza Oreglia:
Dragi moj!
Četudi po navadi o vseh ljudeh mislim najboljše, pa vendar zaradi tvojega tako dol-
gega molka začenjam dvomiti o tebi. Kajti če bi ti šlo dobro, ne morem misliti, da ne bi
pisal, če že ne meni pa vsaj komu iz hiše. Zato se zelo bojim, da je tvoje zdravje več kot
samo malo načeto. Vsi, tako jaz kakor tvoji sošolci, želimo, da nas rešiš tega dvoma in nam
daš čim prej svoj odgovor. Gotovo si tudi ti radoveden, kaj se dogaja pri nas. Kolikor mi je
mogoče, ti bom opisal nekaj stvari. Kar se tiče vsakdanjega življenja tako dijakov kakor
rokodelcev, ni nič novega, razen kake majhne spremembe urnika. Vroče ure po kosilu so

63 Pages 621-630

▲back to top


63.1 Page 621

▲back to top


BiS 6 — 72. poglavje
621
namenjene počitku, poznejše učenju in končno večerne vse razvedrilu.
Kar te bo gotovo bolj zanimalo, je način, kako smo obhajali praznike sv. Janeza dne
24. junija in sv. Alojzija 30. junija. Začenši z opisom prvega praznika, ti bom povedal, da
so fantje za god darovali don Bosku stolpno uro. Zato boš ob svoji vrnitvi slišal, kako bijejo
ure, in ti ne bo treba iti iskat koga, ki bi ti povedal, koliko je ura. Ker je bila ura zelo draga,
fantom ni uspelo zbrati vsega denarja. Na srečo nam je prodajalec dal eno leto časa za
poravnavo. To ti pravim zato, da če bi po naključju srečal kakega občudovalca don Bosko-
vih kreposti, do katerega imaš dosti zaupanja, bi mu omenil, naj pomaga ubogim fantom
pri njihovem zadnjem naporu za poravnavo stroškov. To ti pravim zaupno in zato, da se
boš malo nasmejal.
Zjutraj so vsi fantje prejeli sv. obhajilo. Nato je don Bosko postregel s kavo in mlekom
vsem fantom zavoda, iz vseh oratorijev in vsem, ki so se udeležili praznovanja. Vsekakor
dve brenti mleka nista bili zadosti, da ne govorimo o sadju, salamah in kruhu za zuna-
nje. Nato je bila slovesna maša, ki jo je daroval don Bosko. Sledilo je obilno kosilo (more
pauperum – na način za reveže) z glasbo, deklamacijami in napitnicami. Po kosilu smo
razbili veliko loncev in igrali še druge igre vse do popoldanske pobožnosti, ki jo je vodil
don Bosko; igrala je godba, kot dopoldne in ves čas. Po blagoslovu so razdelili sladkarije,
sadje in drugo za malico. Zatem smo gledali ognjemet, leteče krogle in rakete, zvrstila se
je množica deklamacij gojencev, darila gojencev, zlasti še zunanjih, in gospodov gostov iz
mesta. Z eno besedo, Severino, manjkalo je samo tebe, pa bi bilo vse v najlepšem redu. Po
vsem tem smo ob enajstih ponoči legli spat utrujeni in zadovoljni, zlasti še don Bosko, ki
je bil utrujen do smrti.
Preskočil bom praznik sv. Alojzija, ker mi bo sicer zmanjkalo časa in celo papirja.
Vendar naj povem, da je daroval sv. mašo generalni vikar v Turinu in da je bilo med njo
skupno sv. obhajilo, ki ga je prejelo več kot sedemsto fantov. Slovesno mašo je pel kapitu-
larni vikar iz Astija, imel slovesni govor o sv. Alojziju in nam dal blagoslov. Boter praznika
je bil grof Collegno. Boter je zjutraj vsem, ki so prišli na slovesnost, podaril zajtrk. Nato je
bilo kosilo, malo obilnejše kot za sv. Janeza, z godbo itn. Popoldne je bila loterija, na kateri
je vsak kaj zadel, nato ognjemet, leteče krogle in toliko gostov in sorodnikov, da se je naša
družina kar izgubila. Praznovanje je trajalo daleč čez deseto uro, nakar smo za sklep
lepega praznika opravili večerne molitve. Tudi tukaj nam je manjkal Severino. Njegovi
prijatelji so večkrat vzdihovali: 'Oh, če bi bil tukaj naš sošolec Rostagno,' kar pomeni, da
razdalje ne oddaljujejo, ne ločujejo prijateljev v Gospodu.
To je nekaj malega, kar ti lahko povem o naših praznikih; ti posvetnim očem sicer ne
pomenijo nič prijetnega, so pa dragi tistim, ki poznajo in gojijo duha te hiše in čist namen
v svetem zadovoljstvu.
Upam, da te je to malo, kar si si želel vedeti, razveselilo. Dostikrat govorijo in molijo
zate in vsi upamo, da boš kmalu spet med nami. Nikar nas ne pozabi pred Gospodom
in zlasti še pred Marijo Pribežališčem grešnikov. Prosim te, da zmoliš po rožnem vencu
Pozdravljena Kraljica, ki jo imaš navado moliti ob tej priložnosti.

63.2 Page 622

▲back to top


622
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Gospod naj bo s teboj in ti pomaga nositi tvoj križ. On naj ti ga olajša, in če mu je
prav, deli z menoj, kar bi mi bilo v veselje. Toda verjetno nisem tega vreden in ga ne bi
nosil zadosti vdano, ko mi Gospod po svoji dobroti oprošča toliko moje nepotrpežljivosti.
Tvoji tovariši, zlasti še najboljši in s teboj povezani v Gospodu, te lepo pozdravljajo.
Don Bosko in vsi predstojniki prav tako in ti želijo vdanost v Božjo voljo sedaj in zaupanje
v prihodnost. Tudi jaz te iz srca pozdravljam in prosim, da izročiš moje pozdrave svoji
gospe materi. V imenu Jezusa in Marije te pozdravlja tvoj vdani in odkritosrčni prijatelj
FRIDERIK OREGLIA.
1. julij 1861
Gospodu Severinu Rostagnu – Pinerolo
Šolsko leto se je bližalo koncu, vendar ne tako, da se dvema M – moralnost
in malattia (bolezen) ne bi pridružil še R, to je obžalovanja vredna rivalnost, ka-
kor je don Bosko napovedal. Pod njegovim ravnateljevanjem in upravljanjem s
pomočjo njegovih klerikov ter z disciplino in vzgojno metodo oratorija je malo
semenišče v Giavenu v letu 1860/61 tako napredovalo, da je tako zaradi števila
gojencev kakor zaradi moralnega vedenja in srečnega uspeha pri izpitih prejel
nadvse zadovoljive novice.
»Med oratorijem in semeniščem v Giavenu je bila nenehna zamenjava uči-
teljev in asistentov,« kakor poroča kanonik Anfossi. »Giaveno smo imeli za eno z
oratorijem. Jaz sem večkrat spremljal fante. Don Bosko je poslal klerika Duran-
da, da je predsedoval polletnim in končnim izpitom. Enkrat je to nalogo opravil
tudi klerik Cerruti.«
Don Bosko je kot od vseh priznan predstojnik dvakrat obiskal skupnost
v Giavenu in je fante po pravici imenoval svoje sinove. Sprejemali so ga z nav-
dušenjem, kot si ga zasluži vsak dober oče. To so bila prava zmagoslavja; don
Bosko je pridigal, imel po večernih molitvah nagovor za lahko noč in opravil
vajo za srečno smrt. Vsi so se hoteli spovedati pri njem. On pa je navajal fante k
poklicu, za katerega je bil zavod ustanovljen. Fantje so nenehno hodili k njemu
po dobre nasvete.
Toda tolika ljubezen in zmagoslavni sprejemi so prizadeli občutljivost no-
vega rektorja in kmalu se je v njegovem srcu razvnela zavist. Odločil se je, da
se bo znebil odvisnosti od don Boska in se dal oklicati za edinega predstojnika
malega semenišča. Zato je v zaupanju v samega sebe in nadaljevanje sedanjih
uspehov sklenil, da bo o stvari govoril neposredno z nadškofijsko pisarno. Bil je
prepričan, da bodo tam ljudje, ki bodo podprli njegovo prizadevanje. Prišel je v
Turin pod pretvezo, da bi rad pozdravil cerkveno gosposko, in v svojem imenu,

63.3 Page 623

▲back to top


BiS 6 — 72. poglavje
623
ne da bi omenil don Boska, je predstavil pravilnik za sprejem v zavod, poročilo
o poteku izpitov in pregled finančnega stanja za prvo trimesečje. Ker so ga tisti,
ki se niso menili za zapostavljanje don Boska, lepo sprejemali, je prihajal v Tu-
rin in poročal, kaj je don Bosko ukazal, kako je delal in kaj je govoril. Prav mu je
prišlo mnenje nekaterih, da naj se semenišče v Giavenu ne šteje za del oratorija
v Turinu. S tem, da je pokazal toliko vnemo za koristi škofije, je hotel doseči dva
cilja: odstraniti iz svojih oči bruno, ki ga je zanj predstavljal don Bosko, in pre-
jeti od škofije kot plačilo kako donosno župnijo, za kar je tudi imel vse potrebne
sposobnosti.
Toda njegovi želji po neodvisnosti se je postavila na pot ovira, da ni imel
asistentov. Zato ni prekinil odnosov s predstojnikom in je previdno podpihoval
don Boskove klerike, ki so delali pri njem, z namenom, da bi zapustili svojo
družino v oratoriju. Tistim, ki bi mu dali upanje na uspeh, je nudil vse mogoče
prednosti, tiste pa, ki so hoteli ostati zvesti, je potisnil v ozadje in jim ni kazal
niti naklonjenosti niti zaupanja. Sicer nikdar ni povedal razlogov za tako počet-
je, toda sami gojenci so opazili to njegovo skrivnostno početje in v semenišče se
je naselilo nezaupanje in neprijetno ozračje.
Don Bosko je poznal vse te skrite namene in početje, toda to, kar ga je naj-
bolj bolelo, je bilo, da niso več izvajali vseh njegovih zamisli za vzgojo fantov. Ko
sta za praznik sv. Janeza Krstnika prišla v Turin klerika Vaschetti in Boggero,
ju je don Bosko na večer pred vrnitvijo v malo semenišče glede na ravnanje
tamkajšnjega rektorja zadržal na dolgem pogovoru in iskal način, da bi ju pok-
lical nazaj v oratorij: 'Ker don Grassini ne misli več tako kakor don Bosko, bom
storil, da si on in provikar poiščeta svoje asistente.'
Klerik Vaschetti je rektorju poročal o pogovoru z don Boskom in ta se je
takoj odpravil v Turin, da bi odvrnil nevarnost, da bi pri vodstvu dečkov ostal
sam. Zagovarjal se je, se opravičil, bil videti sprejemljiv za don Boskove nasvete,
vendar se še isti dan oglasil pri provikarju in don Boska obtoževal, da mu hoče
vsiliti način vzgoje, ki bi po njegovem mnenju mogel imeti slabe posledice, ker
ni v skladu z zahtevami časa. Rekel je, da mu tako vmešavanje onemogoča pros-
to izvajanje vodstva, in ga je prepričal, da mu ne bi vzeli Vaschettija in Boggera.
Nakazal mu je najprimernejši način, da bi si zagotovil njuno sodelovanje, tako
da bi oba klerika, ki sta pripadala turinski škofiji, odtrgal od don Boska in od
salezijanske družbe.
Vrnil se je v Giaveno prepričan, da je dosegel veliko diplomatsko zmago.
Nepotrpežljivo sta ga v Giavenu pričakovala Vaschetti in Boggero, ki sta bila ra-
dovedna, kaj so sklenili glede njiju. Vaschetti je rekel: »Upam, da se bodo stvari

63.4 Page 624

▲back to top


624
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
uredile tako, da naju ne bodo klicali v oratorij.« Rektor jima je pripovedoval,
da je dolgo govoril z don Boskom. »In kaj ste sklenili o naju dveh? » je vprašal
Vaschetti.
»S kanonikom provikarjem sem govoril o vaju in salezijanski družbi, ki ji
pripadata.« Ko je potem povedal še nekaj na pol izrečenih misli, se je zavedel,
da je povedal že preveč, in utihnil.
»Nam bo don Bosko prihodnje leto še poslal asistente,« sta vprašala klerika.
Rektor se je samo smehljal in ni dal odgovora.
Klerik Boggero je 5. junija pisal pismo vitezu Oregli di Santo Stefano, v kate-
rem na široko opisuje vse, kar smo povedali. Polastila se ga je velika žalost. »Zdi
se mi, da se stvari ne sučejo meni v prid. Med rektorjem in nekaterimi asistenti
je taka povezava, da se zdijo nerazdružljivi. Tako ostajam sam, tujec v lastnem
domu, ne da bi se mogel s kom zaupljivo pomeniti. Če bi jaz izrazil kak dvom
ali upanje glede na našo Družbo, sem prepričan, da bi rektor to takoj zvedel.
Ne upam si niti izraziti najmanjše želje, ker ne vem, kako se bo obnašal rektor.«
Svoje pisanje je zaključil s temi besedami:
»To, kar sem pisal vam, bi hotel povedati don Bosku še isti večer, ko se je
rektor vrnil iz Turina. Don Bosko mi je namreč naročil, naj mu takoj sporočim,
če bo kaj novega. Toda nisem si upal pisati, ker se mi zdi, da bi ga to preveč pri-
zadelo. Če vi mislite, da bi bilo dobro, da bi bil don Bosko o vsem tem obveščen,
mu prosim, povejte. Vendar ga prosim, da naj vse, kar bo storil, stori previdno,
ker ne bi rad prišel navzkriž z vodstvom tega semenišča. Bojim se, da ne bom
mogel kaj kmalu oditi od tod, ker kanonik Vogliotti in rektor menita, da sva Va-
schetti in jaz za zdaj še potrebna.«
Vitez Oreglia je izročil pismo don Bosku. Ta ni čakal dolgo in je potolažil
Boggera s kratkimi besedami: »Potrebna je največja previdnost, povezana z ve-
liko potrpežljivostjo. Vdanost in zaupanje v Boga.«
Toda pred zunanjimi ljudmi ni bilo nič opaziti o tej nesrečni ljubosumnos-
ti in nekaj klerikov iz oratorija je celo prišlo v Giaveno na zdravstveni oddih.
Nekateri izmed njih, kot na primer klerik Francesia, so v hiši prebili počitnice,
kakor da bi bili doma. Toda rektor je klerike bodisi z razlogi bodisi s posrednimi
namigi skušal odvrniti od don Boska z namenom, da bi se pridružili njemu in
potem s pomočjo škofije dobili kako petično službo v njej.
Njega že dalj časa ni bilo več v Turin. Tedaj je don Bosko šel na pogovor s
kanonikom Vogliottijem, da bi razčistili neprijetno trenje v Giavenu. Ugotovil je,
da je provikar vznemirjen zaradi novice, ki mu jo je sporočil rektor, češ da don

63.5 Page 625

▲back to top


BiS 6 — 72. poglavje
625
Bosko namerava poklicati v oratorij Vaschettija in Boggera. Kanonik je takoj
povedal, da ta dva klerika potrebuje za dober potek dela v Giavenu. Don Bosko
mu ni ugovarjal, vendar je pokazal možnost, da bi ju mogli nadomestiti drugi
kleriki in bi stvari prav tako dobro potekale. Nato sta pretresla še druga vpraša-
nja. Iz pisma, ki ga objavljamo, je razvidno, o čem je bil pogovor.
Velezaslužni gospod rektor!
Pošiljam vam seznam klerikov, ki smo jih vzgojili v našem zavodu. Izmed njih si lahko
izberete tiste, za katere menite, da bi vam mogli priti prav v Giavenu. Ne morem si kaj, da
vas ne bi opozoril na razlog, ki mi je bil naveden včeraj, se pravi, da naj ne bo isto oratorij
in semenišče v Giavenu, kar pomeni, da bi osebam rekli jezuiti, pouku pa jezuitizem. Ne
dajte si zaslepiti oči tej lahkomiselnosti, kajti tako dobri kakor slabi so prepričani, da te
besede pomenijo zagotovilo moralnosti. Pomislite malo, kaj je bilo semenišče v Giavenu
pred enim letom in kaj je sedaj. Tisti, ki smo jih poslali tja, so šli samo s pogojem, da je
Giaveno isto kot oratorij.
Lahko bi pomislili, koliko in kakšni so bili fantje, ki smo jih poslali iz oratorija, ali
osebe našega zaupanja, in koliko so jih poslali drugi. To vam bo pokazalo, da se svet ne
boji tako zelo takih besed. Govorilo se je tudi o tem, da bi klerike iz drugih škofij poslali v
njihove škofije. To pa je prav nasprotno od tega, kar hočejo škofje, ki ohranijo zase tiste,
ki so dobri in jih lahko obdržijo. To vam lahko dokažem: Francesia je iz Ivreje, Cerruti iz
Vercellija, Durando iz Mondovija, Provera iz Casala. To so odlični učitelji, ki verjetno ne bi
storili toliko dobrega, če bi jih poslali v njihove škofije.
Rekli mi boste, da hočem poučevati Minervo.
Nikakor ne. Hočem povedati samo to, kar se mi zdi, da je v večjo Božjo slavo. Prav
tako si ne mislite, da mi je drago, če se vmešavam v zadeve v Giavenu. Nikakor ne, imam
zadosti opravkov tukaj v Turinu, in to na vseh koncih in krajih. Zares si želim, da nadalju-
jete delo, ki se je tako lepo uteklo v Giavenu.
Sicer pa vam je znano, da sem že dvajset let delal za našo škofijo, da delam še sedaj
in upam, da bom delal tudi v prihodnje. Vedno sem skušal videti v besedi cerkvenega pred-
stojnika Božjo voljo.
Imejte potrpljenje s tem kramljanjem in sprejmite najboljše želje od vašega vdanega
služabnika duh. JANEZA BOSKA.
Turin, 3. septembra 1861
Medtem je bil don Bosko na duhovnih vajah na alpski samotni višini svetišča
sv. Ignacija. Popeljal je s seboj viteza Oreglia, ki je 18. julija pisal don Alasonattiju.
»Don Bosko mi je rekel, da upa, da vam bo pisal jutri. Zdi se, da mu zrak
koristi in mu pomaga, da se bo znova okrepil. Vsem našim fantom tisoč in tisoč

63.6 Page 626

▲back to top


626
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
pozdravov od nas, zlasti pa od don Boska, s katerim se veliko pogovarjava. Zdi se
mi cela večnost, odkar fantov nisem videl. Priporočite jim, naj molijo za zdrav-
je našega dragega don Boska, za moje spreobrnjenje, za vedno večjo popolnost
naših tovarišev, zlasti pa še za naše sobrate. V imenu velečastitega don Boska
vas prosim, da zavirajte v gorečnosti tiste, ki so preveč navdušeni za učenje, in
učitelje, da se ne bi preveč trudili, zlasti še klerik Cerruti, za katerega se tako zelo
bojim, da bo zbolel.
Zlasti mi pozdravite naše drage bolnike, za katere mi je hudo, da jih nisem
mogel ozdraviti.
Prosim vas, da izročite moje pozdrave vsem mojim glavnim predstojnikom:
don Rui, don Saviu, don Turchiju, don Rocchettiju. Lepo se vam priporočam v
molitev.«
Don Bosko je s svojim pismom razveselil svoje gojence v Turinu.
Dragi fantje in predragi sinovi!
Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj bo vedno z vami.
Komaj nekaj dni živim ločen od vas, pa se mi zdi, da so pretekli že celi meseci. Zares, vi
ste moje veselje in zadovoljstvo, toda ker sem daleč od vas, mi manjka tako eno kot drugo.
Don Alasonatti mi je sporočil, da ste molili zame, in jaz se vam za to iz srca zahvalju-
jem. Tudi jaz vsako jutro pri sveti maši posebno priporočam Gospodu vaše duše. Povedati
vam moram, da sem večino časa prebil z vami in opazoval, kaj delate in kaj mislite. O
posamičnih stvareh, ki so na žalost zelo težke, bom govoril z vsakim posamično, kakor bo
treba, takoj ko bom doma. Na splošno pa sem zelo zadovoljen in imate veliko razlogov, da
ste zadovoljni tudi vi. Vendar je treba pri vas odpraviti zelo veliko napako, to je, da pre-
hitro molite skupne molitve. Če hočete narediti meni veliko veselje in obenem nekaj, kar
Gospodu zelo ugaja, skušajte umerjeno moliti, ločiti eno besedo od druge in izgovarjati
jasno soglasnike in zloge, iz katerih so sestavljene besede.
To vam, dragi fantje, predlagam; zelo si želim, da bi zopet bil med vami. V treh dneh
bom spet pri vas in bom z Gospodovo pomočjo pripovedoval veliko tega, kar sem videl,
bral in slišal.
Gospod naj vam vsem podeli zdravje in milost in nam vsem pomaga, da bomo eno
samo srce in ena sama duša, da bomo služili Bogu vse dni življenja. Tako bodi!
Vdani prijatelj v J. K. duhovnik JANEZ BOSKO
Pri sv. Ignaciju, 23. julija 1861
Rad bi še posebej pisal pismo don Turchiju, Rigamontiju, Placidu Peruca-
ttiju, Bagnasaccu, Stassanu in Cuniolu, pa mi zmanjkuje časa. Se bomo ustno
pogovorili.

63.7 Page 627

▲back to top


BiS 6 — 72. poglavje
627
Gospod don Alasonatti in don Rua naj to prebereta vsem zbranim fantom.
»Ko se je vrnil od sv. Ignacija, pripoveduje kronika don Ruffina, je rekel fan-
tom, da je od tam videl vse tiste, ki ne spadajo v zavod.« Ta uvid mu je pomagal
pri presojanju tistih, katerih videz je varal bistrovidnost predstojnikov. Brez
pomisleka jih je poslal domov k njihovim družinam in tako iz skupnosti odstra-
nil vsak kamen spotike. »Če je posmehljivec kaznovan, preprosti postane moder,
če je dojemljiv za modrega, pridobi spoznanje« (Prg 21,11).
Na koncu julija so v oratoriju slovesno razdelili nagrade za konec šolskega
leta. Podobno kakor druga leta je slovesnosti predsedoval profesor Tomaž Val-
lauri. Ta je don Bosku poslal tale ljubeznivi dopis:
Velečastiti in predragi gospod!
Ker gre prva nagrada vam, spoštovani gospod, izrabljam priložnost, da vam pošljem
v znamenje spoštovanja nekaj mojih ubogih spisov.
Ostanite mi naklonjeni in molite zame.
Ponižni in vdani sluga T. VALLAURI
Od doma, 20. julija 1861
Šolski in vzgojni uspeh tega šolskega leta je bil za duhovniške poklice
nadvse dober. Izredno nadarjenih in pobožnih fantov, ki so tako po starosti ka-
kor moralnosti bili vredni kleriške obleke, je bilo štiriintrideset.

63.8 Page 628

▲back to top


73.
poglavje
Katoliško branje – Družina mučencev – Življenjepisni spomini na dečka
Mihca Magoneja: članek iz L'Armonie – Papeževanje sv. Dionizija – Ponatis
Življenjepisa Dominika Savia: ocena v L'Armonii – Odlike don Boskovih
spisov – Kronika: napoved za klerika Ruffina – Spomini na začetke
oratorija – Ne hrani sovraštva – Bodi daleč od določenih kritikov in se ne
daj premagati njihovi nesramnosti – Don Bosko na Montemagnu: v Astiju
spoveduje v trgovini in gostilni – Nasveti nekemu plemiškemu dečku za prvo
obhajilo – Nagovor: kako govoriti o politiki – Ne se bati ozirov na ljudi pri
izvajanju pobožnih vaj – Skrbeti, da bo tam, kjer je kak član salezijanske
družbe, vse potekalo v najlepšem redu – Don Bosko kara tiste, ki za šalo
uporabljajo svetopisemske navedke – Don Bosko brani zasramovane
kanonike in nekega škofa – Don Boskov odpor do opravljanja in kako ga
je preprečeval – Don Bosko je vedno z ljubeznijo govoril o bližnjem – Don
Boska vprašajo o napovedi neke smrti, ki se zdi, da se ni uresničila: njegov
odgovor – Bolezni v oratoriju – Pismo mons. Fransonija don Bosku o
preobleki klerikov – Don Bosko gre v Vercelli – Med potjo brani svoje klerike
pred obtožbo, da ne študirajo bogoslovja – Njegov uvodni nagovor po
posvetitvi bazilike sv. Marije Velike – Dve drugi njegovi
improvizirani pridigi
Gojenci oratorija, naročniki Katoliškega branja, so se vračali domov
na počitnice z zvezkom, ki ga je natisnil Paravia z naslovom Družina mučencev
ali Življenje svetih mučencev Marija, Marte, Avdifaceja in Abaka in njihovo mu-
čeništvo s popisom njim posvečene cerkve v Caseletteju izpod peresa duhovnika
Janeza Boska. Pisatelj pripoveduje o češčenju teh mučencev, o njihovih drago-
cenih relikvijah in o mogočnih čudežih, ki so se zgodili na njihovo priprošnjo.

63.9 Page 629

▲back to top


BiS 6 — 73. poglavje
629
Tisti, ki so bili na počitnicah, so prejeli še en zvezek, napisan z veliko lju-
beznijo z naslovom Biografski spomini dečka Mihca Magoneja, gojenca Oratorija
sv. Frančiška Saleškega izpod peresa duhovnika Janeza Boska. Predgovor je don
Bosko posvetil svojim gojencem.
Predragi fantje!
Med tistimi, ki so željno pričakovali izid življenjepisa Dominika Savia, je bil tudi
Mihec Magone. Na vse načine si je prizadeval sedaj od enega sedaj od drugega zvedeti
nadrobnosti o njegovem življenju in spoznati dejanja, ki so ga naredila za zgled krščan-
skih čednosti, ker jih je hotel z vso močjo tudi on posnemati. Želel si je pa tudi, da bi mu
predstavili vsoto vseh kreposti, ki jih je gojil, z namenom, da bi jih posnemal in bi si ga
vzel za učitelja. Toda kakor hitro je mogel prebrati nekaj strani, je Gospod naredil konec
njegovemu zemeljskemu življenju in ga poklical, kakor vsi utemeljeno upamo, k uživanju
miru pravičnih v družbi njegovega prijatelja, ki ga je hotel posnemati.
Izredno, da ne rečemo romantično življenje tega fanta, vašega tovariša, je v vas vzbu-
dilo živo željo, da bi ga dobili tudi v knjigi. Tako željo ste mi izrazili ob več priložnostih.
Zato sem, gnan od vaših prošenj in od ljubezni, ki sem jo gojil do tega našega skupnega
prijatelja, pa voden tudi od misli, da bi moglo to delce biti prijetno in obenem koristno
branje za vaše duše, sklenil, da bom zadostil vaši vroči želji, zbral vse, kar se je z njim
zgodilo pred našimi očmi, in vam ponudil v posebni knjižici.
V življenju Dominika Savia gledamo z rojstvom dano krepost, ki jo je gojil v junaški
meri v vsem svojem zemeljskem življenju.
V Magonejevem življenju imamo primer samemu sebi prepuščenega dečka, ki je bil v
nevarnosti, da bo začel hoditi po slabi poti, a ga je Gospod povabil, da je šel za njim. Od-
zval se je ljubeznivemu pozivu, stalno odgovarjal na Božjo milost in vzbujal občudovanje
pri tistih, ki so ga poznali. Pri tem se je pokazalo, kako čudoviti so sadovi Božje milosti pri
tistih, ki se ji odzivajo.
Naleteli boste na veliko dejanj, ki jih boste občudovali, veliko pa tudi takih, ki jih bos-
te lahko posnemali, ter na izreke, ki se vam bodo zdeli preveč vzvišeni za starost 14 let.
Toda prav zato, ker so to izredne stvari, se mi zdi vredno, da smo jih opisali. Vsak bralec je
lahko prepričan o resničnosti dogodkov, saj jaz nisem storil drugega kot razporedil in na
zgodovinski način povezal dogodke, ki so se zgodili pred očmi živih prič, ki jih je mogoče
v vsakem trenutku vprašati, ali je to, kar je zapisano, tudi res.
Božja previdnost, ki poučuje, ko kliče k sebi usihajoče starce ali golobrade dečke,
naj nam podeli milost, da bomo vsi pripravljeni na tisti zadnji trenutek, od katerega je
odvisna večna blaženost in nesrečna večnost. Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa naj
nam bo pomoč v življenju in smrti in naj nas spremlja na poti, ki vodi v nebesa. Tako bodi.

63.10 Page 630

▲back to top


630
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
L'Armonia je v petek 15. novembra pohvalila ta življenjepis:
To je knjižica približno sto strani, ki jo je napisal odlični duhovnik gospod don Bosko.
Že samo pisateljevo ime nam pove, kako prijeten in koristen bo ta kratki življenjepis, zlasti
za mladino. Lahek in preprost način pripovedovanja lepih dejanj, ki so jih vsi občudovali
pri Magoneju, gojencu Oratorija sv. Frančiška Saleškega, bo v bralcu vzbudil lahno prisilo
in ga navdušil, da bo skušal slediti kreposti in se odvrniti od zemeljske lahkomiselnosti.
Že večkrat smo priporočili to drago Branje in prav veseli nas, da se tako na veliko širi s
pomočjo toliko dobrih ljudi, ki skušajo zoperstaviti dobre spise toliko slabim knjižuram,
ki nas zasipajo od vseh strani.
Ob vrnitvi gojencev s počitnic je že znani tiskarnar Paravia pripravil knji-
žico Katoliškega branja za mesec oktober: Papeževanje sv. Dionizija z dodatkom
o sv. Gregoriju Čudodelniku izpod peresa duhovnika Janeza Boska. Prikazana so
tudi slavna dejanja mučencev tistega časa in hude dolgotrajne Božje kazni ma-
likovalcem.
Istočasno so ponatisnili Življenjepis Dominika Savia, o čemer poroča L'Ar-
monia dne 25. avgusta:
Ta draga knjižica, ki je izšla prvič med zvezki nikdar zadosti hvaljenega Katoliškega
branja v Turinu, je doživela že tri izdaje. Zadnji, to je tej, o kateri govorimo, je odlični pisa-
telj gospod Janez Bosko dodal prelep dodatek, kjer so podane milosti, podeljene od Boga
po priprošnji tega fanta, ki ga opisuje življenjepis, ki bo, prepričani smo, dobrim bralcem
prav tako ljub kot vse drugo. Ne bomo izgubljali besed, da bi priporočili to izredno delo.
Naj povemo, da ta življenjepis uporabljajo kot šolski učbenik v mnogih šolah v Toska-
ni ter da ugledne in učene osebe trdijo, da niso vzele v roke te knjige, ne da bi jo z neizmer-
nim zadovoljstvom in duhovno koristjo prebrale hkrati od začetka do konca. Ni zadosti,
da kdo zna pisati. Treba je pisati tako, da te bodo z veseljem brali. To tako redko skrivnost
(v veliko zadovoljstvo nam je, da to lahko povemo) gospod don Bosko kaže v vseh svojih
spisih, najbolj pa v tem, ki ga on že tretjič izdaja v tisku in ki ga mi z največjim veseljem
najavljamo.
Ni si mogoče predstaviti navdušenja, s katerim so sprejemali in brali te
knjige. Natisnili so jih v sto tisočih izvodih. V Toskani so prve don Boskove knji-
ge vzeli za šolske učbenike. Profesor Pera, šolski nadzornik v tistih provincah
in zlasti v Pisi in Livornu, je prišel na obisk k don Bosku v oratorij in mu dejal:
»Zato da bi naše mlade naučili lepega italijanskega jezika, uporabljamo vaše

64 Pages 631-640

▲back to top


64.1 Page 631

▲back to top


BiS 6 — 73. poglavje
631
spise, kot so Dominik Savio, Alojzij Comollo, Mihec Magone. V šoli imam na-
vado svojim učencem priporočati: V teh don Boskovih spisih se lahko naučite
preprostega in jasnega italijanskega jezika. Kaj vam pomaga, če študirate kla-
sična dela z nenavadnimi izrazi, visoko zvenečimi odstavki, zapletenimi izreki,
umetelnimi konstrukcijami, če mora potem tisti, ki to bere, uporabljati slovar,
če hoče kaj razumeti? To je dobro za tiste, ki so si vzeli za cilj preučevanje jezika.
Toda za tiste, ki si takega študija ne morejo privoščiti, je veliko bolje, da se nau-
čijo pisati preprosto, da se bodo mogli izražati v vsakdanjem življenju.«
Vrnimo se h kroniki Dominika Ruffina: »4. avgust. Don Bosko mi je za moj
godovni dan rekel: Preden bo preteklo dvanajst mesecev, boš doživel nekaj, kar
te bo močno potolažilo, potem nekaj, kar te bo močno užalostilo, in nato še
nekaj, kar ti bo povzročilo velike preglavice.« Ruffino, ki je bil doma iz Giavena,
se je močno veselil napredka tamkajšnjega malega semenišča, užalostilo pa ga
je dejstvo, da je bil don Bosko prisiljen umakniti se s svojimi kleriki iz vodstva
tega zavoda, in velike preglavice mu je povzročila bolezen, za katero so se bali,
da ga bo pripeljala do groba.
»Nekaj večerov pozneje je bil don Bosko v obednici obdan od lepega števila
fantov, ki niso šli na počitnice. Med njimi je bil tudi kak klerik, s katerim don
Bosko ni bil popolnoma zadovoljen. Na dolgo je govoril o začetkih oratorija in
nato z nekaj šaljivimi dogodki razveselil navzoče. Potem se je močno zresnil in
odločno vzkliknil: 'Oh, če bi se nekateri, ki se ne obnašajo najbolje, spominjali
vedno začetkov oratorija, bi se gotovo skušali narediti vredne izrednih darov, ki
nam jih je izkazal Gospod!'
Spodbujal jih je, da se ne bi ravnali po težnjah užaljenega samoljubja, da
ne bi hranili v srcu sovraštva, da bi zatirali ljubosumje, da se ne bi dali voditi
zavisti, ko kdo drug dobi uglednejšo službo. Don Bosko je iz izkušnje poznal
velikansko škodo, ki jo je dušam in skupnostim povzročilo tako nesoglasje.«
Klerik Albera je nekaj pozneje spremljal don Boska v njegovo sobo, potem
ko se je ta vrnil iz mesta.
Medtem ko mu je pomagal, da je odložil klobuk in plašč, mu je don Bosko
dejal: »Ti si še mlad in boš videl čudne stvari. Dva v isti cerkvi skupaj opravljata
premišljevanje, dva sta drug ob drugem v koru, kjer prepevata brevir, dva pok-
lekata drug ob drugem k isti obhajilni mizi, da bi prejela sveto obhajilo, pa se
istočasno sovražita in se ne prenašata. Združiti znata eno z drugim: sovraštvo,
obrekovanje, obhajilo in molitev.«
Ob drugi priložnosti je rekel v navzočnosti Jožefa Reana: »Morate se bati
in bežati pred tistimi, ki sicer ne kažejo, da so ohlapni v moralnem življenju,

64.2 Page 632

▲back to top


632
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
pa vendar presojajo slabo vse, kar teži k natančnejšemu izpolnjevanju pravil-
nikov in pobožnih vaj, in se ne ustavijo niti pri kritiziranju avtoritete ter uka-
zov in nasvetov predstojnikov.« Potem je dodal: »Zaradi človeške slabosti lahko
kak dober klerik, ki zvesto izpolnjuje svoje dolžnosti, pričakuje, da se mu bodo
hudobni rogali, vendar se mora znati dvigniti nad njihovo zasramovanje in jih
pomilovati.«
Meseca avgusta se je don Bosko odpravil v Montemagno na obhajanje pra-
znika Marijinega vnebovzetja in se hotel istočasno odzvati prisrčnemu povabi-
lu markiza Fassatija, ki je tam prebival v svojem veličastnem gradu. Markizi je
bilo ime Marija Assunta in don Bosko si je štel v dolžnost hvaležnosti, da ji je
osebno izročil svoja voščila. Tudi njuna otroka Emanuel in Azelija sta ga imela
zelo rada in sta ga nepotrpežljivo pričakovala.
Odpotoval je 14. avgusta z vlakom, ki je ob pol treh prispel v Asti, od koder
bi se do Montemagna odpeljal z omnibusom.
V vlaku je začel govoriti z nekim trgovcem, ki je sedel ob njem. Od vsakda-
njih stvari sta prešla k pogovoru o dobrih časopisih, ki prinašajo toliko dobrega,
in potem o slabem tisku, ki povzroča toliko zla v nravnem življenju prebival-
stva. Don Bosko si je kmalu pridobil naklonjenost svojega sogovornika, ki ga je
kar na lepem prekinil:
– Vse to velja zame. Moral bi se tudi jaz spovedati.
– Prav. Pridite v Turin v oratorij in sprejel vas bom kot pravega prijatelja.
– To bo malo težko. Sedaj grem v Genovo. Opravki kličejo tudi v druga mes-
ta. Kdo ve, kdaj bom spet nazaj.
– Da bi stvari ne odlašali tako na dolgo, ali ne bi mogli tega storiti sedaj, je
vzkliknil don Bosko. Potegnil je iz žepa uro, preveril prihod vlaka v Asti in od-
hod omnibusa za Montemagno in nadaljeval:
– Imam na voljo dvajset minut za spoved.
– In če boste potem zamudili vozilo, ga je vprašal trgovec.
– Ne skrbite zame. Bom vzel naslednjega.
– Prav. Pojdimo, je odločno dejal tisti gospod.
V tistem trenutku je vlak pripeljal v Asti. Ko je don Bosko izstopil, ga je poz-
dravil postajenačelnik, njegov znanec. Don Bosko ga je prosil, da bi se lahko umak-
nil v kako prazno sobo, ker bi se rad na samem pogovoril z nekim prijateljem.
Postajenačelnik mu je rade volje ustregel in ju popeljal v neko prazno sobo, kjer
sta ostala sama. Don Bosko in trgovec sta najprej govorila o nekaterih uvodnih
stvareh in potem prešla k spovedi. Vendar pogovor ni stekel tako hitro, kot je bilo
upati. Minilo je več časa, kot je bilo predvideno, in ko se je don Bosko napotil na
postajo, je omnibus že odpeljal. Toda ker bi še isti večer moral biti v Montemagnu,

64.3 Page 633

▲back to top


BiS 6 — 73. poglavje
633
je vprašal lastnika omnibusa, ali bi mogoče lahko vpregel voz in ga popeljal na cilj.
Rekli so mu, da je to mogoče, vendar šele čez kako uro. Med pogovorom o vsem
tem je vstopil v čakalnico bister in veder fant in za njim še sedem njegovih tovari-
šev. Zdelo se je, da niso nasprotni veri. Gledali so duhovnika, ki je bil videti kot člo-
vek, ki mu je v breme ta neprijetna okoliščina, stopili k njemu in mu vljudno dejali:
– Častiti, treba se je sprijazniti z usodo. Treba je potrpeti.
– Vem, da ne gre drugače, vem. A da bi imel tukaj vsaj kaj opraviti.
– Na tisoč načinov lahko izrabite čas: lahko berete kako knjigo, je dejal eden
izmed njih.
– Pojdite h komu na obisk, je dejal drugi.
– Pogovarjajmo se o čem, je menil tretji.
– Improvizirajte nam pridigo, je dodal četrti.
Don Bosko pa je rekel:
– Kje naj vam pridigam? Tukaj na postaji omnibusa? Da ne bomo izgubljali
časa, vam predlagam nekaj drugega.
– Kaj menite s tem?
– Začel bi spovedovati.
– In kdo bi prišel k spovedi, so ga vprašali.
– Da ne bom brez dela, pridite vi.
Ob teh besedah so se vsi na glas zasmejali.
– Spoved bi bila sicer potrebna, je dejal eden izmed njih. Zelo malo se misli
na dušo. Toliko se govori o svetnih stvareh in o drugem, česar se ne spodobi
omenjati. Živi se tja v tri dni.
– Sedaj imate čas, da pomislite na svojo dušo, je nadaljeval don Bosko ša-
ljivo. Če se želite spovedati, sem vam na voljo. Pri teh besedah jih je tako po-
membno pogledal, da je pogled veljal več kot še toliko besed.
– Prav. Če je vam tako prav, so odgovorili drug za drugim.
– Toda vi, gospodje, se mogoče hočete norčevati iz mene, je don Bosko na-
daljeval s svojimi zapeljivimi besedami.
– Nikakor ne.
– To se pravi, da smo pripravljeni, da prekinemo s hudičem. Drugo prepus-
tite meni. Videli boste, da boste zadovoljni.
– In kje nas boste spovedali?
– Pridite z menoj in boste videli.
Don Bosko je stopil v bližnjo gostilno, ki je bila tisti čas prazna, in prosil
gospodarico, da bi mu odkazala kako sobo. Dobil jo je in povabil fante, naj vsto-
pijo. Ko jih je s kratkim nagovorom spodbudil, jih je vse spovedal in odpustil
zadovoljne in srečne.

64.4 Page 634

▲back to top


634
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Ko je končal spovedovanje, ga je že čakala kočija. Prispel je v Montemagno,
kjer je imel srečo, da se je prvič srečal z grofico Šarloto Callori, ki je od tistega
trenutka postala ena izmed prvih dobrotnic salezijanskih dejavnosti.
Kak teden pozneje je don Bosko po rokah markize, ki je prišla v Turin, poslal
mlademu Emanuelu, ki mu je bil popolnoma vdan, naslednje dragoceno pismo.
Dragi Emanuel!
Medtem ko uživaš z dobrim Stanislavom (Medolago) lepote podeželja, prihajam s
tvojo mamico na obisk s temle pismom, ki sem ti ga bil dolžan napisati.
Moj namen je predložiti ti lep načrt. Poslušaj me torej. Starost in znanje, ki ga
prejemaš, se zdita zadostna za prejem prvega svetega obhajila. Zato bi želel, da bi bila
naslednja velika noč veliki dan tvojega prvega svetega obhajila. Kaj praviš k temu,
dragi Emanuel? Pogovori se s svojimi starši in prisluhni njihovemu mnenju.
Rad bi, da bi se že sedaj začel pripravljati in da bi bil pozoren in zgleden zlasti v
naslednjih rečeh:
1. Natančna pokorščina tvojim staršem in predstojnikom, ne da bi se kdaj upiral
njihovim ukazom.
2. Natančnost v izpolnjevanju dolžnosti, zlasti glede šole, tako da te ne bo treba
nikdar priganjati k učenju.
3. Veliko spoštovanje vsega, kar se tiče pobožnih vaj. Zato se trudi, da boš lepo
opravljal znamenje svetega križa, opravljal kleče in z zgledno držo pobožne vaje in boš
zgledno pri opravilih v cerkvi.
Bilo bi mi zelo ljubo, če bi mi na moj predlog odgovoril s pismom.
Prosim te, izroči moje pozdrave Azeliji in Stanislavu. Bodite vsi srečni in zado-
voljni. Gospod naj vas vse blagoslovi. Molite zame. Zlasti še ti, dragi Emanuel, glej, da
mi boš v čast s svojim zglednim obnašanjem, in imej me vedno za svojega vdanega
prijatelja.
duh. JANEZ BOSKO
Turin, 8. septembra 1861
Zdelo se je, da so se nad oratorij zgrnile nove nevarnosti. Don Bosko je skli-
cal člane družbe sv. Frančiška Saleškega in jim v kratkem pa jedrnatem nagovo-
ru priporočil, naj bodo nadvse previdni v vsem, kar se tiče politike. Don Angel
Savio je o tem takole pisal don Durandu, ki je bil odsoten iz Turina:
Prijatelj in brat v Jezusu Kristusu!
Kakor po navadi smo tukaj vsi srečni in zadovoljni. Že dva dni iščem priložnost, da bi ti
pisal. Sedaj pa mi je ne samo dana možnost, temveč sem dobil od gospoda don Boska naročilo,
da ti sporočim, kar je bilo rečeno na konferenci vsem članom družbe sv. Frančiška Saleškega.

64.5 Page 635

▲back to top


BiS 6 — 73. poglavje
635
Don Bosko je dejal, da so postali časi izredno napeti in da moramo zato biti nadvse
previdni, kadar govorimo o politiki. Nikdar si ne smemo dovoliti besede proti vladi, kajti
ne moremo nikomur zaupati. Povsod so nastavljeni ljudje, ki zbirajo izjave in dejanja, ki
jih potem sporočajo na ustrezna mesta. Nadvse nevarni so pogovori o zatrtju reakcije in
pohodu naših nad Rim. Ko vas kdo za kaj vpraša, ostanite vedno samo pri splošnem. Če
smo pa prisiljeni odgovoriti, recimo: Želim, da bi se kmalu vrnil mir, želim, da bi pustili
papeža pri miru in podobno.
Prav tako želim, da bi se ničesar ne ustrašili, kadar gre za izpolnjevanje verskih dolž-
nosti in opravljanje naših pobožnih vaj. Ne opuščajmo zaukazanih molitev in premišlje-
vanja, varujmo se ozira na ljudi. Povsod in v kakršnih koli okoliščinah prejemajmo svete
zakramente. Skušajmo v vseh vzbujati nenavezanost na zemeljske stvari.
Nato je dejal, da naj vsak član Družbe poskrbi, da bo povsod, v vsakem koncu hiše,
kjer je on, vse v najlepšem redu, da ne bo nikakršne nevarnosti za hudo, bodisi tako, da
druge opozorimo z našo navzočnostjo na nevarnost, bodisi da preprečimo vsakemu vsak
poskus nereda. Prav tako je zahteval, da naj njemu ali tistemu, ki ima to nalogo, sporoči-
mo imena tistih, ki ne sodijo v zavod, zlasti kar se tiče moralnosti in vere.
Priporočil je, da naj se vsak član Družbe ima za člen verige celotne ustanove, da bo
povezan z drugimi z vezjo ljubezni, molitve in z duhom Družbe.
Vse, kar sem napisal do sedaj, je ex officio (po službeni dolžnosti).
Dodajam, da ti bomo poslali natis tvojega Donata, kakor hitro bo izšel.
Tvoj vdani don ANGEL SAVIO
Turin, 5. septembra 1961
O modrem zadržanju v politiki je don Bosko dajal še druga navodila, da se
je v danih okoliščinah lahko vsak pravilno ravnal, presojal in ocenjeval dogodke,
reči in osebe. »Blagor tistemu, ki se z jezikom ne pregreši« (Sir 25,8). Ob neki pri-
ložnosti je don Bosko kot povabljenec sedel za mizo z mnogimi duhovniki. Med
njimi je bil zelo dovtipen gospod, ki je obvladal številne rokohitrske igre. Vzel je v
roko cevčico, jo postavil na palec in tako vrtel, da je dajala od sebe glas, kot če bi
bila mala tromba. Vsi so se čudili, ker je istočasno prepeval in nekateri toni nje-
gove pesmi so se ujemali z glasom cevčice. Toda kmalu je opustil navadne pesmi
in začel recitirati berila iz Joba, kot jih opravljamo pri opravilu za pokojne, in kar
je bilo še huje, parodiral jih je na ne najbolj spodoben način. Don Bosko, ki se je
med izvajanjem igre veselo smejal, se je nehal smejati in se zresnil. Povabljenci so
se še naprej smejali in ploskali čarovniku, ko se je eden izmed gostov zavedel don
Boskove drže in ga vprašal: »Don Bosko, vam te igre ne ugajajo?«
Ker so se vsi obrnili k njemu, je odgovoril: »Povejte mi, kaj bi rekel sv. Fran-
čišek Saleški, če bi bil tukaj, ko bi slišal, da na tak način onečaščamo Sveto pis-

64.6 Page 636

▲back to top


636
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
mo? On, ki je pokaral svojega zdravnika, ki je v delno drugem pomenu upora-
bljal svetopisemske besede.«
Don Mihael Rua je pripovedoval: »Ko sem bil nekoč z don Boskom in kleri-
kom Anfossijem na kosilu pri župniku Crocettu iz turinskega predmestja, kjer
je bilo povabljenih veliko gostov, je eden izmed njih začel opravljati stolne ka-
nonike in generalnega vikarja in med drugim trdil, da hodijo v kor samo zato,
da bi bili deležni sadov nadarbine in da bi si delili dohodke. Don Bosko mu je
pustil, da je govoril, potem pa se je obrnil k njemu in ga pokaral: »Ali se zave-
date, da ste zelo hudobni? Bi lahko z resničnimi dokazi pokazali samo enega
izmed kanonikov, ki bi imel take namene, kakor vi pravite? Pa četudi bi bil eden
ali dva, trije ali celo več takih, ali ni vsaj eden, ki bi ga mogli resnično pohvaliti?
Ali ne veste, kaj pravi sv. Frančišek Saleški? Da ima dejanje našega bližnjega sto
vidikov in je devetindevetdeset od teh slabih pa le eden dober, ali ga ne bomo
imeli za dobrega zaradi tistega edinega dobrega vidika?«
»Nekega dne, tako priča don Francesco Dalmazzo, je bil don Bosko pri neki
družini, kjer so zelo slabo govorili o mons. Ghilardiju, škofu v Mondoviju. On je,
ne da bi naravnost vstopil v pogovor, škofa zagovarjal in v ta namen pripovedo-
val več dogodkov, vrednih vse pohvale, ki so kazali njegovo veliko ljubezen do
bližnjega. Po teh besedah si nihče ni več upal kaj pripomniti.
Ko je doma pri mizi imel goste, ni nikdar dopustil kakih pogovorov na ško-
do cerkvenih oseb ali drugih ljudi. Znal je na lep način pokazati kako lepo la-
stnost osebe, o kateri so slabo govorili, in če so drugi še nadaljevali tak pogovor,
je dejal: 'O bližnjem govorimo dobro ali pa molčimo.'
Če je opravljanje prihajalo od kake višje osebe, nad katero don Bosko ne bi
imel avtoritete, je skušal na lep način speljati pogovor kam drugam. Če mu to
ni uspelo, je pogumno zagovarjal tistega, o katerem so slabo govorili. Pokazal je
krivico, ki se dela človeku, o katerem se slabo govori v njegovi odsotnosti in ne
more navesti svojih razlogov v opravičilo.
Pogosto je govoril proti negodovanju in trdil, da je to eden izmed največjih
sovražnikov hiše. Od časa do časa je dečkom dajal za duhovno cvetko, da naj se
tega izogibajo. Opravljanje in obrekovanje sta bili stvari, ki sta ga najbolj boleli.
Če je zvedel, da je kak gojenec pozabil na njegove prepovedi in opomine, ga je
tudi ostro pokaral. Sam ni nikdar izgovoril besede ali storil kakega dejanja, ki bi
lahko škodovalo ugledu kake osebe. Nasprotno mu je bilo zelo ljubo, če je mogel
navesti zasluge kogar koli ob kateri koli priložnosti, in to tako z besedo kakor
s spisi. Po tem načelu pravičnosti se je ravnal tudi v svojih mislih in trdil, da ne
smemo slabo soditi o bližnjem, razen če so dejanja javno znana in slaba. V tem

64.7 Page 637

▲back to top


BiS 6 — 73. poglavje
637
primeru je pogrešek pripisoval nevednosti ali človeški slabosti, nespametnim
svetovalcem in ne toliko hudobnosti duha. Pri vsem pa je ponavljal sebi in dru-
gim Pavlov rek: Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.«
Kronika don Ruffina poroča: »10. september: Vprašal sem don Boska: Pro-
sim, 3. junija sem zapisal, da ste ob napovedi vaje za srečno smrt, ki ste nam jo
priporočali, dobro povedali, da je eden izmed nas ne bo več opravil.
Don Bosko mi je odgovoril: 'V kratkem ti bom lahko povedal, kdo je to. Bil
je v hiši, ko sem dejal to, kar ti sedaj omenjaš, vendar tudi takrat ni opravil vaje
za srečno smrt. Povedal ti bom še več. V sanjah sem videl fante iz oratorija, kako
so opravljali to vajo. Vendar jih je nekaj manjkalo, med njimi tudi ta, o katerem
govoriva. Videl sem ga zunaj cerkve, kako je šival neko rjuho, in ga vprašal:
– Kaj delaš?
– Šivam si rjuho, je odgovoril, da se bom vanjo zavil.
– Toda drugi so šli v cerkev k vaji za srečno smrt.
– Jaz pa ne bom več šel.«
Ta je torej odšel iz oratorija in don Bosko ni imel več nikakršnega poročila
o njem. Toda to vprašanje in druga podobna nam kažejo, kakor bomo videli, da
si on ni mogel privoščiti takih napovedi, če ni bil prepričan, da je to, kar napo-
veduje, tudi res, saj se je vse dogajalo v navzočnosti stoterih prič, ki niso ničesar
pozabile.
Toda v mesecu septembru se je začela uresničevati napoved bolezni. »Aloj-
zij Pelissone,« pravi don Ruffino, »je težko zbolel in se močno bojimo za njegovo
življenje. Podelili so mu celo bolniško olje.« Toda fant je ozdravel.
Don Bosko pa je medtem zaman pričakoval odgovor na pismo, ki ga je pos-
lal turinskemu nadškofu. Prosil je za dovoljenje, da bi smel poslati na izpit za
kleriško preobleko določeno število svojih fantov pred časom, ki je bil predvi-
den za vse druge pripravnike za duhovniški poklic. Verjetno zato, da ne bi bilo
treba klicati gojencev s počitnic, kar bi pomenilo precejšnje izdatke.
Končno so mu izročili pismo mons. Fransonija, ko je bil v Vercelliju.
Predragi don Bosko!
Komaj včeraj sem po posebni poti prejel zavoj, v katerem je bil tudi vaš dopis z dne
22. julija. Zato je tudi priložnost za zasebni izpit že potekla, saj je bil določen za 19. avgust.
Vendar se ne žalostite, saj vam tudi sicer ne bi mogel ugoditi, ker so tudi iz Hiše Božje previd-
nosti prosili za podobno uslugo. In če bi odprl vrata še drugim, bi izjem nikdar ne bilo konec.
Glede vaše druge prošnje vam odgovarjam, da so mi odvzeli vse nadškofijske dohod-
ke in zato ne morem delati kakih velikih reči. Vendar ker nisem prepričan, da bi zaradi

64.8 Page 638

▲back to top


638
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
mojega blagoslova mogla napredovati gradnja, pojdite pod vodstvom kanonika Fantoli-
nija k bankirju Piaggiu, ki je že obveščen, da vam da, kar pač premorem.
Molite zame in storite, da bodo drugi molili zame, ko se s čustvi visokega spoštovanja
izrekam za vdanega in naklonjenega služabnika.
ALOJZIJ, turinski nadškof
Lyon, 15. september 1861
V Vercelliju so se pripravljali na posvetitev župnijske bazilike, imenovane
Santa Maria Maggiore. Župljani, ki jih je spodbudil župnik in dekan don Janez
Momo, da bi s svojimi darovi pripomogli k obnovi in popravilu svetišča, so se
velikodušno odzvali povabilu. Pod vodstvom znanstvenika in umetniškega iz-
vedenca grofa Edvarda Mella so začeli obnovo meseca aprila in do srede sep-
tembra delo dokončali. Nova bazilika je prevzela ime stare bazilike, ki je bila
slavna tudi zaradi svojih poganskih začetkov. Posvetil naj bi jo mons. Anton Gi-
anotti, nekoč nadškof v Sassariju in sedaj škof v Saluzzu.
Na notah nekega slavospeva, ki ga je prof. Janez Krstnik Chionetti dal nati-
sniti, beremo posvetilo spoštovanja in hvaležnosti župljanov njegovi ekscelenci
mons. Aleksandru d'Angennes s sporočilom:
»15. september 1861, dan posvetitve bazilike.
Popoldne bodo slovesne večernice, ki jih bo na orglah spremljal znani kom-
ponist Feliks Frasi. Navzoča bosta njegova ekscelenca domači nadškof in škof
posvečevalec. Uvodni nagovor bo imel učeni in dobrodelni don Janez Bosko,
zaslužen za družbo in vero.«
Don Bosko je torej na povabilo dekana Janeza Moma pripravil in narekoval
govor don Rui ter 14. septembra odpotoval v Vercelli.
Toda kakor smo že videli in kakor bomo še, je bilo neizogibno, da je moral
na vsakem svojem potovanju dokazati milino svojega značaja. V kočiji, v kateri
je bil, sta bila tudi dva duhovnika, ki sta se pogovarjala, medtem ko je don Bosko
pisal življenjepis nekega papeža.
Duhovnika sta govorila o semeniščih in cerkvenem študiju. Končno ju je
pogovor zanesel tudi na oratorij v Turinu. Rekla sta, da kleriki niso mogli študi-
rati teologije, ker so bili nenehno zaposleni z asistenco fantov, in da zato od tam
ni bilo mogoče pričakovati drugega kot le neugledne duhovnike. Potem sta se
obrnila k don Bosku, ki ga nista poznala, in ga vprašala: Ali ni tako?
Don Bosko je dejal, da se mu zdi prav nasprotno res: »Ali vidva mogoče
poznata don Boska in sta že obiskala njegov zavod? Njegovi kleriki zelo dobro

64.9 Page 639

▲back to top


BiS 6 — 73. poglavje
639
študirajo, in če se hočete o tem prepričati, pojdite povprašat na škofijo, kake
ocene dobivajo pri izpitih.« Vlak se je v tistem trenutku ustavil v Vercelliju. Na
postaji so bili zbrani ljudje: eni so čakali nadškofa, drugi don Boska. Komaj so
don Boska zagledali pri oknu, so že začeli vzklikati: »Don Bosko, don Bosko!«
Duhovnika sta se čisto zmedla in bilo ju je sram. Poklonila sta se mu in nada-
ljevala svojo pot. Don Bosko ju je opravičil, rekoč, da sta bila slabo informirana.
Pozneje sta prišla v oratorij, se opravičila in priporočila nekaj fantov.
Tako je don Bosko dne 15. septembra poveličeval Marijino slavo, kot se
je razodevala v tej baziliki. Govor je ugajal tako neizmerni množici kakor obe-
ma prelatoma. Zato ga je nadškof d'Angennes povabil, da je pridigal še dva na-
slednja dneva. Rekla sta mu, naj se ne trudi pri izbiri teme, ker bi mu jo ona,
škofa, ob pravem času priskrbela. Tako sta tudi storila. Malo pred pridigo, ko
bi skoraj že moral stopiti na prižnico, sta mu povedala, o čem naj govori. Temo
prve pridige mu je dal škof iz Saluzza, za drugo pa ga je prosil nadškof. Govori
naj o spoštovanju do cerkve kot Božjem kraju.

64.10 Page 640

▲back to top


74.
poglavje
Jesenski izlet – V Chieriju: velikodušni gostitelji – V Buttiglieri – V Becchih:
slovesnost sv. rožnega venca – V Castelnuovu: ljudstvo in dekan počastijo
don Boska – Postanek v Mondoniu in v Piei – Zmagoslaven prihod v Villa
San Secondo: praznik Božje matere Marije in ljubeznivost prebivalcev
– V Cossombratu: nekega dečka uvedejo v šolanje – Lep večer v Alfianu –
Nenehno don Boskovo dopisovanje in popravljanje spisov – Blizu Castelletta
dei Merli in Ponzana – Svetišče v Crei: fantje so potrebni okrepčila;
ljubezniva pomoč minoritov – Pohod v Casale; sprejem pri škofu; opravilo
v cerkvi in gledališki nastop v semenišču – V San Germanu in Occimianu
– Prihod v Mirabello – Pobožnost na javnem trgu in gledališče v cerkvi
– Smešen prizor s cerkovnikom – Vaja za srečno smrt v cerkvi kapucinov
– V Luju: vzklik neke dobre starke in sprejem fanta za oratorij – Don
Bosko se v Mirabellu odloči za gradnjo zavoda – Župnik povabi na kosilo
vse udeležence izleta – Odhod iz Mirabella: postanek v San Salvatoru,
v Madonni del Pozzo in letovišču grofa Groppella – Prihod v Valenzo in
gostje pri senatorju De Cardenasu – Na vlaku iz Valenze v Alessandrijo –
Prenočevanje v Villafranci – Prihod v Turin – Katoliško branje
Bilo je na začetku meseca oktobra. Don Bosko je gojencem, ki so si to zas-
lužili, pred časom naznanil, da bodo za nagrado šli na jesenski izlet, ki ga bodo
celo življenje pomnili. Ni pa hotel povedati nič več, tako da so bili vsi v napetem
pričakovanju.
Dne 27. septembra se je začela devetdnevnica kot priprava na praznik Ro-
žnovenske matere Božje Marije in skupine fantov so se odpravljale na odhod.
Eden izmed udeležencev, ki je pozneje diplomiral na raznih fakultetah, je za

65 Pages 641-650

▲back to top


65.1 Page 641

▲back to top


BiS 6 — 74. poglavje
641
vsak dan in vsako uro opisal, kam so prišli in kaj so tam počeli. Mi bomo zves-
to sledili temu poročilu in dodali okoliščine, ki so nam jih pripovedovali drugi
udeleženci izleta. Naš dobri prijatelj takole poroča.
Dne 3. oktobra se je odpravila v Castelnuovo prva skupina petih fantov,
med katerimi sem bil tudi jaz. Nam in drugim, ki so prišli za nami, je don Alaso-
natti izročil denar, ki smo ga imeli shranjenega pri njem. Po sveti maši smo šli
k zajtrku, pozdravili tovariše, ki so ostali doma, poljubili roko don Bosku in ob
osmih zapustili oratorij.
Ker je sonce močno grelo, smo se ustavili v Pinu Torinese in se odžejali. V
Chieriju nas je don Calosso nadvse ljubeznivo sprejel in nas povabil na kosilo.
Po ogledu mesta smo šli v cerkev sv. Filipa, molili na grobu Alojzija Comolla, po-
tem obiskali nekega našega tovariša, bili na malici pri don Calossu, se napotili
na cesto proti Turinu in čakali, da bi prišel don Bosko. In že je bil v spremstvu
viteza Oreglia in Pavla Albera med nami. Šli smo mu naproti in se napotili v
palačo viteza Marka Gonella. Ko smo si ogledali njegov bogati botanični vrt, so
trije fantje odšli k don Calossu, drugi pa so večerjali v palači gostitelja ter po
opravljenem rožnem vencu in večernih molitvah šli spat.
Dne 4. oktobra smo ob pol sedmih bili pri don Boskovi maši v prelepi ka-
peli v palači in ob osmih smo bili pripravljeni za odhod. Ko smo zapustili Rivo
di Chieri, nam je don Bosko pripovedoval veliko stvari, tako dogodke iz svojega
življenja, kako lahko preizkusimo in ohranimo glas kakega pevca pa tudi o zak-
ramentu pokore. Ko smo prišli v Buttigliero, nas je pri župniku Jožefu Vaccarinu
čakal drugi zajtrk. Tu so gojenci iz oratorija, ki so bili na počitnicah pri svojih
družinah, obiskali don Boska in ga spremljali dobršen del poti do Becchov, kjer
nas je čakalo kosilo. Potem smo šli na zabavo čez travnike nasproti Buttigliere
in tam ob sončnem zahodu zagledali skupino naših gledaliških igralcev. Tedaj
nas je glas zvonca poklical k devetdnevnici Rožnovenske Matere Božje; slišali
smo pridigo in po večerji na gumnu zapeli nabožne pesmi pa tudi nekaj zabav-
nih, dokler po opravljenih večernih molitvah nismo šli spat.
Dne 5. oktobra smo ob 7. uri vstali samotni, tihi in raztepeni tu in tam, se
odpravili v bližnje gozdove dihat svež zrak in bili pri maši. Nato se je začelo hru-
pno veselje, šale, smeh, skakanje, tekanje, igre, obisk bližnjih kmetij, kjer smo ku-
povali orehe, mleko, grozdje. Po kosilu smo se razdelili v skupine, od katerih so
nekateri šli proti Montafiji, drugi proti Morialdu naproti don Bosku, ki se je vračal
iz Castelnuova, kjer je dekana povabil na praznik, spet drugi so sedli v senco dre-
ves nedaleč od hiše. Nekateri so se napotili v Buttigliero, kamor so kmalu prišli
pevci in godbeniki naše pihalne godbe. Sprejeli smo jih s ploskanjem, pozdrav-

65.2 Page 642

▲back to top


642
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
nimi nagovori in veselim razgrajanjem. Tedaj nas je zvon vse poklical v cerkvico,
kjer smo odpeli litanije skladatelja maestra Madonna in Tantum ergo maestra
Blanchija ter zelo slovesno prejeli blagoslov. Po večerji, večernih molitvah in ne-
kaj don Boskovih navodilih smo zvečine utrujeni od poti legli spat.
6. oktober, nedelja, je bil dan, poln svetlega sonca. Ob osmih je bila maša z
mnogimi obhajili. Ob devetih nas je boben klical na zbor za slovesno mašo, ki smo
jo odpeli ob spremljavi godbe. Isto se je po zares prijateljskem kosilu zgodilo po
popoldanski pobožnosti, ki se je je udeležilo veliko ljudi iz vseh bližnjih in daljnih
krajev. Sledilo je spuščanje aerostatičnih krogel in veseloigra. Oder je bil okrašen
s poljskim cvetjem in mnogimi lučmi. Gospa Damevino je razsvetlila okna svoje
kmetije. Tukaj so naredili ognjemet, spuščali rakete in godba na pihala je zaigrala
podoknico. Ko se je množica razšla, smo večerjali in potem kako uro prepevali, se
igrali in izvedli veselo pantomimo, dokler se ni vrnil don Bosko, ki je pospremil
dekana don Cinzana, ki se je vračal v Castelnuovo. Ko smo potem odpeli nabožno
pesem in odmolili večerne molitve, nam je don Bosko kakor po navadi predložil
načrt za naslednji dan. Tako se je končal ta prelepi dan.
Dne 7. oktobra smo po sveti maši spravili vso opremo kapelice v red in na
varno za prihodnje leto. Don Bosko nas je opozoril, kako naj se vedemo na poti,
in ko je godba odigrala delo v čast don Boskovega brata Jožeta, smo se odpravili
na pot v Castelnuovo. Ob našem prihodu se je vse zganilo. Starčki, mlada de-
kleta in družinske matere so zapustili svoje domove, delavci delavnice, kmetje
svoja polja. Vsi so se zbrali, da bi slišali in videli godbo z godbeniki in pozdravili
don Boska. Don Bosko je počasi korakal, klical po imenu svoje stare znance, jih
povpraševal po novicah o domačih in vse veselo pozdravljal.
Na dvorišču gospoda Mateja Bertagne je bilo za nas pripravljeno kosilo. Ob
11. dopoldne smo po kratkem glasbenem sporedu in po klicih zahvale gospo-
darju odšli k župniku, ki nas je pogostil z vinom in sadjem. Ko smo se s pesmijo
in godbo ter vzkliki 'živel' poslovili od njega, smo se odpravili v Pieo. Na poti
skozi Mondonio smo se ustavili na grobu Dominika Savia, zmolili kratko moli-
tev in odtrgali nekaj listov, ki so zrasli na njegovem grobu. Tedaj nas je ob vratih
pokopališča veliko število krajanov povabilo, da bi se za trenutek ustavili in
popili malo čudovitega vina in se tako odžejali.
Ko smo se prisrčno zahvalili za gostoljubje, smo po kratki poti prišli do
vznožja hriba Passerano, kjer nam je voda iz hladnega studenca osvežila moči
za nadaljevanje potovanja pod vročim soncem do prijetnega hriba Piea. Poča-
kali smo zaostale, uredili svoje vrste in stopili v grad, kjer smo z veselim srcem
pozdravili don Boska, ki je prišel tja pred nami. Po obilni malici in po ogledu

65.3 Page 643

▲back to top


BiS 6 — 74. poglavje
643
čudovite stavbe smo se z don Boskom veseli napotili proti Villi San Secondo, ki
je bila končen cilj tega dne. Če bi kdo vstopil v okoliška naselja, v koče revežev,
v kmetije poljedelcev in v hiše bogatih vaščanov, bi naletel povsod na prazno,
kajti godba je vse prebivalstvo pritegnila k našemu mimohodu.
Ko smo slovesno vkorakali v kraj, se je don Bosko predstavil teologu župniku
Barberu. Večerja je bila nared, ob devetih smo zmolili večerne molitve, dobili nas-
vete in navodila od našega skrbnega predstojnika in šli spat v pripravljene sobe.
Torek 8. oktobra se je začel s sveto daritvijo in don Boskovim nagovorom
ljudstvu, ki je do zadnjega kotička napolnilo cerkev. Na mizi nas je čakala meter
dolga polenta, ki so jo skuhali v kotlu za pranje, se bohotno kadila in čakala na
nas. Nismo se dolgo obotavljali. Zavzeli smo jo v naskoku.
Slovesno zvonjenje zvonov je ljudstvo povabilo k sveti maši, ki smo jo slo-
vesno peli v vaški kapeli. Po kosilu, godbi in zahvalni deklamaciji velikoduš-
nemu župniku so se fantje porazgubili po vasi in bližnji okolici. Toda ob pol
petih so jih zvonovi spet poklicali na zbor ob kapeli. Naši pevci so dosegli zares
čudovit uspeh. S petimi večernicami, slovesnim blagoslovom in procesijo se je
vse končalo proti sedmi zvečer.
Vsi ljudje so se zbrali na dvorišču hiše, kjer je bil pripravljen gledališki oder.
Igralci so z veseloigro in kratko farso zabavali gledalce do enajstih zvečer.
Dne 9. oktobra smo peli slovesno zadušnico za vse pokojne kraja. Medtem
ko so šli nekateri na prosto dihat čist podeželski zrak, se drugi pogovarjali z
župnikom na vrtu ali šli pozdravit prijatelje in sošolce iz kraja, je slovesno bob-
nanje vse vabilo na kosilo v prijetni dvoranici. Župnik iz Corsioneja don Janez
Krstnik Roggiero nam je prinesel v dar precejšnjo količino odličnega vina in več
hlebov sira za malico.
Ko smo s poslovilno podoknico izrazili hvaležnost našemu gostitelju, smo
se proti drugi uri popoldne odpravili na pot. Toda župan in podžupan, ki sta nas
hotela imeti za trenutek kot goste v svoji hiši, sta nas povabila k sebi. Vstopili
smo na dvorišče obeh, odigrali nekaj del in popili vino, ki so nam ga ponudili z
velikodušnim srcem.
Po vsem tem smo odšli iz tega kraja in se kaj kmalu ustavili v Cossombratu.
Po kratkem postanku pri vitezu Pelletti smo šli h grofu Germagnano. Tudi pri
teh gospodih je igrala godba, peli smo pesmi in pili vino. Bilo je kakor v deveti
deželi, kazalo pa je, kako zelo so povsod don Boska spoštovali in imeli radi.
Od petih naprej pa poti nismo več prekinili. Ko smo hodili po dolgi dolini,
obdani s prekrasnimi grički, na katerih so čepele vasice, so ljudje po vinogradih

65.4 Page 644

▲back to top


644
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
prekinjali svoje delo in gledali to procesijo godbenikov, fantov, klerikov in du-
hovnikov. Otroci so se od vseh strani sipali na cesto in se nam pridruževali, ker
jih je don Bosko pozdravljal in sprejemal z ljubeznivimi besedami. Ko je videl
miren in zgovoren pogled enega izmed dečkov, ga je vprašal:
– Kdo si ti?
– Ime mi je Alojz in sem iz tega in tega kraja.
– Bi šel tudi ti z nami?
– Seveda bi rad šel. Toda kdo ste vi?
– Poznaš župnika tega kraja?
– Danes zjutraj sem mu ministriral pri maši.
– Prav. Pojdi k njemu in mu reci, da naj bo jutri tako dober in pride v Alfiano
k dekanu, kjer mu bom jaz nekaj povedal o tebi. Seveda boš prišel tudi ti, kaj ne?
– Toda kdo ste vi?
– Povej vašemu župniku, da bi neki duhovnik iz Turina rad z njim govoril
o tebi.
Župnik je prišel, fant je v oratoriju hodil v gimnazijo in bil pozneje odličen
župnik v škofiji Casale.
Sonce je šlo k zatonu, bila je ura za zdravamarijo in vsi so pobožno zmolili
angel Gospodov.
Don Bosko je končno vkorakal v Alfiano, kjer ga je čakalo vse prebivalstvo.
Zvonovi so zvonili za blagoslov in cerkev je bila takoj nabito polna.
Don Bosko je privolil, da so priredili zabavo za tiste dobre vaščane. Medtem
ko so drugi večerjali, so tehniki šli na delo in ga mojstrsko opravili. Na tri ali
štiri kmečke vozove so položili deske, postavili dva stebra, ki sta nosila zave-
so, razpredli vrvi in zabili žeblje, da so mogle stati kulise. Zabava je trajala do
enajste ure: kratka farsa, nekaj šegavih pesmi v piemontskem narečju (poesia
berniesca), nekaj pesmi in godba so krepko zabavale prebivalce. Na koncu je
don Bosko intoniral lepo Marijino pesem, fantje so pokleknili in zmolili večerne
molitve, ki so se jih udeležili tudi vaščani. Župnik Jožef Pellato jih je popeljal na
neko kmetijo, kjer so mogli vsi v miru počivati.
Medtem ko so fantje spali, je don Bosko pisal. Skoraj vsak dan je prihajal iz
Turina kak sel, ki mu je prinašal pošto. V pisarni oratorija je bil natančen razpo-
red izleta in vsi so vedeli, kje je s svojimi fanti. Don Bosko je v vsakem prostem
trenutku podnevi in ponoči, ne da bi se vznemirjal, prebiral pisma in za vse
pripravljal odgovor, kajti veliko gospodov bi se užalilo, če jim ne bi svojeročno
odgovoril. Odpraviti je moral ogromno dopisov, pri tem pa je pisal še kak nov
zvezek Katoliškega branja ali popravljal tiskarske odtise. Sel je takoj odpotoval
in odnesel v Valdocco listine, ki so mu bile izročene, in pisma za na pošto.

65.5 Page 645

▲back to top


BiS 6 — 74. poglavje
645
Dne 10. oktobra, v četrtek, so zgodaj zjutraj peli slovesno mašo z godbo in
z blagoslovom z Najsvetejšim. Fantje so po zajtrku dobili dovoljenje, da so si
ogledali okolico kraja, vendar so morali hoditi v majhnih skupinah in nikdar
sami. Toda čez nekaj časa se je zaslišal boben, ki je naznanjal odhod. Ko smo
pozdravili velečastitega gostitelja in prosili Gospoda, da bi mu povrnil vse dob-
ro, smo zapustili Alfiano.
Ko smo šli blizu Castelletta dei Merli, je don Bosko pripovedoval, kako je
leta 1841 zašel v tistem kraju in kako je dobil zatočišče v gradu.
V Ponzanu je don Bosku prišel naproti župnik don Oton Francesco, ga poz-
dravil in povabil v svoje župnišče. Vendar ponudbe ni bilo mogoče sprejeti, ker
je bilo že pozno.
Povzpeli smo se na visok hrib, na katerem stoji svetišče Crea, ki ga uprav-
ljajo minoriti. Don Bosko je za tukaj določil postanek. S škofijskim ekonomom
don Jožefom Crovo, zakonitim gospodarjem samostana, ki je imel tam na voljo
sobe, se je domenil za malico. Toda ekonom je zaradi starosti in slabega spomi-
na menil, da gre samo za kosilo v Casalu. Dal je tam pripraviti kosilo, na malico
pa je popolnoma pozabil.
Med potjo je don Bosko dal vedeti fantom, da jim želi nekaj povedati. Ko so
bili vsi zbrani okoli njega, jim je začel pripovedovati zgodovino svetišča. Ta pri-
poved jih je prijetno vodila k svetišču in pomagala, da so pozabili na utrujenost.
Ko so prišli na trg pred svetiščem, je godba zaigrala koračnico, don Bosko
pa je šel sporočit kanoniku Crovi, da so prišli.
– Ni ga, je odgovorila hišnica, ki je prišla k vratom na tisto nepričakovano
koračnico.
– Pa mi je obljubil, da me bo počakal tukaj, je odgovoril don Bosko.
– Kaj si hočete? Danes zjutraj je odšel v Casale, ker pričakuje nekega duhov-
nika iz Turina.
– Ta duhovnik sem jaz.
– Vi ste don Bosko? Kosilo je pripravljeno v Casalu.
– Kaj naj sedaj storimo? Fantje so lačni. Ne bi mogli vi kako pomagati?
– Nemogoče, razumete? Če bi šlo za dve ali tri osebe, bi bila pripravljena
pripraviti pošteno kosilo. Toda za sto fantov nimam potrebne zaloge.
Tedaj se je don Bosko vrnil na trg in razmišljal, kako bi poskrbel za svoje
sinove. Ko je šel trkat na samostanska vrata, se nihče ni oglasil. Fratri, ki so jih
razgrajači že večkrat nadlegovali, so se zaprli v hišo in jo čuvali kot trdnjavo.
Fantje so bili utrujeni in vsi prašni. Don Bosko jim je naročil, naj gredo v cer-
kev in zapojejo pesem na čast Devici Mariji. Zapeli so Živim od ljubezni do tiste

65.6 Page 646

▲back to top


646
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Gospe. Kak frater je stopil k oknu, kak drug je prišel v zakristijo in stopil v kor.
Zakristan se je pojavil na vratih zakristije. Don Bosko, ki je pokleknil pred sliko
presvete Device, za katero pravijo, da jo je naslikal sv. Luka, je stopil k njemu:
– Bi bili tako prijazni in bi me najavili očetu gvardijanu?
– Pustite me pri miru, naj poslušam to petje, je odgovoril frater malo ne-
jevoljen. Ko se je ob šumu obleke obrnil, je dejal: Če hočete očeta gvardijana,
tamle je. Ta je prav takrat stopil v zakristijo.
Don Bosko mu je stopil naproti, ga prosil, da bi smel dati blagoslov z Najsve-
tejšim, in mu povedal, da so to fantje iz Oratorija sv. Frančiška Saleškega v Turinu.
– Se pravi, da prihajate iz Turina? je dejal gvardijan.
– Tako je.
– Ste vi don Bosko?
– Sem. Opisal mu je nesrečo, ki se mu je pripetila, in stisko, v kateri je.
– Kaj naj naredimo, je dejal dobri predstojnik. Prej kot v eni uri za toliko lju-
di ni mogoče pripraviti kosila. Čujte: podelite ljudem blagoslov, nato se razglej-
te s te višine na spodaj ležečo planjavo, potem pa pošljite fante, da si ogledajo
kapelice ob poti na goro, medtem bomo kaj pripravili.
Don Bosko se mu je zahvalil in po V Zakramentu vse svetosti ob spremljavi
godbe in blagoslovu fantov, ki so medtem že sklenili prijateljstvo s fratri, ki so priš-
li na trg, dal svoja navodila. Ob don Boskovem povabilu so se napotili h kapelicam
in povzpeli navzgor po strmem hribu. Kapelice so razdejali v času francoske oku-
pacije. Sedaj so bile nekatere že popravljene, druge pa v popravilu. Bili so očarani
od kipov, ki so ostali nedotaknjeni: Marijino rojstvo in Darovanje v templju, Judita,
ki odseka glavo Holofernu, Nebesa, Gostija v galilejski Kani, Zadnja večerja.
Ko so se vrnili, so jim fratri, čeprav sami ubogi, pripravili kosilo v obednici.
Mineštra je bila narejena iz riža, testenin in vseh mogočih vrst sočivja. Kruh ce-
lega samostana je bil na mizah. Poslali so ga kupit v vasico, ki je bila oddaljena
kake pol ure. V peč so vstavili toliko hlebov, kolikor jih je šlo noter. Dodali so
salame, sir, meso, ki je ostalo od njihovega kosila, sadje, z eno besedo vse, kar
je bilo v shrambi. In fantje so pospravili vse, ker je pozna ura podvojila njihov
glad. Oče gvardijan je dal prinesti dobrega vina in ga sam delil med fante.
Ob štirih popoldne so po nekaj pesmih in obisku presveti Devici, zahval-
ni molitvi za tiste velikodušne redovnike in ob tisočih zahvalah fantje odšli na
pot naravnost v Casale. Tudi don Bosko je šel peš. Pot je bila prašna in vročina
neznosna. Vsi so bili že hudo žejni. Na poti so se razkropili. Nekateri so bili
daleč spredaj, drugi so ostali daleč zadaj. Eni so šli sami, drugi v skupinah po
trije in štirje. Tako raztreseni so zasedli cesto v dolžini pol milje. Od časa do

65.7 Page 647

▲back to top


BiS 6 — 74. poglavje
647
časa je zatrobila trobenta. Ko so prešli Ozzano, jim je prišel naproti majordom
mons. Calabiana, ves v skrbeh zaradi tolike zamude. Sprejel jih je nadvse prija-
zno in jih spremljal do mesta. V Casale so prišli pozno po deveti uri, potem ko
so prehodili celih 20 kilometrov. Za njimi je šla velika množica ljudi. Potem ko
so zaigrali podoknico pri škofijski palači, so jih popeljali v semenišče. Ko so bili
tam, so šele dobro začutili utrujenost in so posedli kar po tleh po tistih dolgih
hodnikih. Tu pa je čakalo nanje obilno kosilo, ki ga je kanonik Crova pripravljal
celo dopoldne in bi ga morali zaužiti opoldne.
Po večerji je vsak fant dobil za spanje celico kakega semeniščnika, medtem
ko so don Boska prisilili, da je večerjal in prenočil v sobi blizu mons. Calabiana.
V petek 11. oktobra je don Bosko videl našo utrujenost, zato je velel budni-
co šele za pol deveto in sv. mašo ob 9. uri. Po desetih nas je rektor semenišča od-
vedel v gotsko škofijsko kapelo, kjer nas je pričakoval mons. Calabiana. Stopil je
v dvorano, nas blagoslovil, šel nato v kapelo, zmolil z nami nekaj molitev in nam
dal poljubiti kos svetega križa, shranjenega v dragocenem zlatem relikviariju.
Nato nas je on sam spremljal v stolnico, da bi si ogledali veličastna obnovitve-
na dela, ki so skušala svetišču dati staro bizantinsko–langobardsko obliko. Fantom
je pokazal vežo spokornikov, oddelek za ženske in več starih kapitljev, ki so jih
počasi odkrivali. Nakazal je šest stebrov v poševni legi, kot znamenje, da je Jezus
na križu sklonil svojo glavo. Prvi med kropilniki je predstavljal kačo, ki je pičila
majhnega dečka in je znamenje človeškega suženjstva, drugi kropilnik pa je pred-
stavljal veličasten križ, ki pomeni odrešenje, tretji majhnega dečka, ki vklepa kačo
v verige kot znamenje človekove zmage nad hudičem. Iz zgodovine Casala je po-
vedal o življenju in smrti sv. Evazija in o stolnici, ki jo je leta 712 zgradil Liutprand.
Zazvonilo je poldan in rektor semenišča nas je popeljal h kosilu. Za konec
kosila je godba zaigrala v preddverju škofijske palače nekaj koračnic in jaz sem
v imenu svojih tovarišev prosil don Boska, da bi smel obiskati cerkve in spome-
nike v mestu. Stopil sem v škofijsko palačo, poljubil monsinjorju prstan in bil
prevzet od ljubeznivosti, s katero se je zadrževal v pogovoru z muzikanti, govo-
ril sedaj z enim, sedaj z drugim, jih božal in se ljubeznivo smehljal.
Ko sem dobil od don Boska dovoljenje, kajti brez tega ni bilo dovoljeno ni-
kamor, sem se vrnil v semenišče in sporočil fantom don Boskovo privolitev. Ker
pa je začelo deževati, smo bili na žalost prisiljeni ostati doma. Šli pa smo pet v
cerkev lazaristov, kjer nam je škof dal blagoslov z Najsvetejšim.
Popoldne smo v semeniški dvorani v navzočnosti škofa in mnogih uglednih
gospodov pripravili gledališko predstavo, ki je vsem zelo ugajala. Zaigrali smo

65.8 Page 648

▲back to top


648
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Dva narednika, deklamirali škofu na čast nekaj deklamacij in prvič izvedli glas-
beno romanco genialnega klerika Janeza Cagliera.
Dne 12. oktobra ob osmih smo v cerkvi lazaristov pri škofovi maši prejeli iz
njegovih rok sveto obhajilo in po zadnjem evangeliju poslušali njegov nagovor,
v katerem je pokazal ljubezen Jezusa Kristusa do otrok. Mnogi izmed nas fantov
smo prosili don Boska, da bi nas spovedal.
Zajtrkovali smo v obednici lazaristov. Škof sam je rezal sir in ga delil med
gojence. Stopili smo na vrt, kjer nam je predlagal, naj si pod vodstvom vodiča
ogledamo mesto. Lahko si mislite, s kakšnim veseljem smo sprejeli to povabilo.
V lepem redu smo zadostili naši upravičeni radovednosti.
Spoštovani prelat je tudi ta dan želel imeti pri sebi na kosilu don Boska, ne-
kaj njegovih klerikov in najbolj izkušene godbenike. Preostali gojenci so kosili v
semeniški obednici in se pripravili na odhod. Najprej so se napotili v škofijsko
palačo, da so se škofu zahvalili za njegovo dobroto. Vsak je dobil v dar svetinji-
co svetišča v Crei, ki jo je blagoslovil on sam. Ko je godba odigrala poslovilno
koračnico na čast škofu in prebivalcem Casala, so se razvrščeni v skupine z don
Boskom napravili na pot. Na cesti je bilo veliko ljudi, ki so nas pozdravljali. Mi-
rabello, kamor smo bili namenjeni, je od Casala oddaljen sedem kilometrov.
Ko smo prišli iz mesta, nam je prišel naproti župnik v San Germanu don Ja-
nez Schierani in prosil don Boska, da bi se za trenutek ustavili v njegovi hiši. Don
Bosko je privolil in vesela druščina se je okrepčala za nadaljnjo pot, pozdravila
s podoknico župnika in se odpravila naprej po pokrajinski cesti. V Occimianu je
bilo zbrano veliko ljudi iz Mirabella, ki so neučakani, da bi videli don Boska in
njegove fante, prišli naproti. V spremstvu Occimiančanov in Mirabellčanov so
fantje prispeli v Mirabello, kjer jih je pričakovalo vse ljudstvo na čelu s svojim
župnikom don Feliksom Coppom, župnijsko duhovščino in z gospodom Prove-
ro, ki je predlagal don Bosku, da je priredil ta izlet. V svoji hiši je želel imeti kot
gosta don Boska in nekaj njegovih večjih fantov. Za druge so pripravili ležišča
na seniku, v praznem hlevu in v poslopju, ki je bilo na prelepem kraju in kjer je
bilo tudi nekaj sob za klerike. Za vse pa je bila pripravljena obilna in dobra miza.
Naslednjega dne, 13. oktobra, je bil praznik Marijinega materinstva. Ker so
cerkev obnavljali, se je bogoslužje moralo opraviti s škofovim dovoljenjem zu-
naj, na javnem trgu. Postavili so velik oltar in vse zelo okusno okrasili. Vreme je
bilo naravnost odlično. Zjutraj so opravljali maše in delili zakramente v majhni
kapeli, ki je služila za župnijsko cerkev. Tukaj so don Boskovi fantje opravljali
svoje pobožnosti. Ob desetih je bila nadvse slovesna maša z izbrano glasbo v
izvedbi naših fantov. Zbralo se je 20.000 ljudi. Zvonovi so kar naprej zvonili in

65.9 Page 649

▲back to top


BiS 6 — 74. poglavje
649
možnarji so pokali. Po zelo slovesnih večernicah ob spremstvu godbe je bila
procesija. Preproge, ki so jih izobesili na nekaterih poslopjih, ter s cvetjem pot-
resene ceste in ulice so pričale o pobožnosti krajanov.
Ko se je procesija vrnila na trg pred oltar, je don Bosko pridigal. Trg je bil
podoben morju človeških glav. Matere so visoko dvigale svoje otroke, da so vi-
deli don Boska. On pa je s svojim srebrnim glasom ganil srca v ljubezni do Mari-
je. Ko jim je priporočal, naj pokažejo svojo pobožnost do svoje nebeške Matere
s tem, da bi pobožno molili rožni venec, so bili vsi globoko ganjeni. Tudi župnik
ni mogel zadržati solz.
Po slovesnem blagoslovu, ko se je že znočilo, so z oken hiš svetile luči, sredi
trga je igrala godba in praznik se je končal z ognjemetom, s spuščanjem raket
in balonov.
Po večerji so gojenci na dvorišču hiše, kjer so stanovali, imeli svoj odmor.
Prišlo je veliko radovednežev, da so si ogledovali zabavo. Ko je pozvonil zvonec
za večerno molitev, so tudi gledalci pokleknili na tla in vsi skupaj opravili večer-
no pobožnost. To je bila pridiga dobrega zgleda.
V ponedeljek, 14. oktobra, so ob spremljavi godbe opravili slovesno zadu-
šnico za vse pokojne domačega kraja. Po kosilu so fantje z dovoljenjem obiskali
tri svoje sošolce in fratre kapucine, ki so imeli svoj samostan na poljani nedaleč
od tod. Povsod so fante pogostili z vinom, grozdjem in sladkarijami.
Ob vrnitvi je bil že postavljen oder v župnijski dvorani. Igralci so bili prip-
ravljeni in predstava se je začela. Ker pa so vsi hoteli v dvorano, tam pa ni bilo
zadosti prostora za vse, je nastala velika zmeda. Zunaj so kričali tisti, ki so hoteli
na vsak način noter, notri pa so se branili vsiljivcev. Prav tako se je tudi v cerkvi
kar naprej slišalo zamolklo govorjenje, ki so ga nekateri hoteli odpraviti tako,
da so kričali 'tišina'. Naj so se igralci še tako trudili govoriti glasno, jih nihče ni
mogel slišati, kaj šele razumeti.
Ženske so se med seboj vpraševale: Ali kaj razumeš?
– Nič nisem razumela.
– O da, jaz sem razumela: igrajo Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa.
V resnici pa so igrali neko šaloigro.
Toda najbolj zanimiv prizor se je odigral po predstavi za kulisami. Fantje so
si v cerkvi izposodili nekaj preprog z vdelanimi podobami, da so okrasili oder.
Ko je zakristan, ki ga niso prosili za dovoljenje, da bi uporabili te preproge, videl
ta okras, je stopil naprej. Bil je tako pijan, da se je komaj držal na nogah. Rekel je
Enrii: 'Vprašam vas, s kakšno pravico ste se polastili teh preprog?' Ponavljal je
to vprašanje in se rinil naprej pod vplivom vina, ki ga je bil prepoln.

65.10 Page 650

▲back to top


650
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
– Oprostite mi, je odgovoril Enria. Iskal sem vas, pa vas nisem mogel dobiti.
Hotel sem vas prositi za dovoljenje, pa nisem mogel.
– Ponovno vas vprašam, je ponovil zakristan s še slovesnejšim glasom, po-
novno vas vprašam, s kako pravico ste se polastili teh zaves?
– Oprostite mi, saj ne bom več storil kaj takega.
– Rad bi vedel, kaj si domišljate? Ste mogoče vi gospodar?
– Ta je pa dobra, je odgovoril Enria, sit tega prizora. Končajte že, imam za-
dosti vsega tega!
– Kako, kako?
– Da, tako. Če sem si izposodil vse te stvari, sem si jih pač izposodil. Župnik
mi ni nič rekel. In končno, kaj vas vse briga?
– Kako? Da me vse to nič ne briga?
Prizor je v tem trenutku postal neznansko smešen. Zakristan je Enria na-
govoril v trenutku, ko je ta imel v roki meč, ki ga je pripravil za predstavo. Zak-
ristan je stisnil pesti in zdelo se je, da se hoče zagnati proti njemu. Besede so se
sprevrgle v kričanje. Brat Andreja Pelazze, postaven fant, in Avanzini, ki sta bila
po naključju navzoča, sta trepetala.
Tedaj se je Enria zavedel, da stvar postaja resna: 'Predragi prijatelj, je dejal
z najbolj ljubeznivim glasom, ki ga je bil sposoben, zakaj se tako jezite? Ali ne
vidite, da se šalim? Ali ne vidite, da se smejem?'
'Ta je pa dobra, sedaj pa se še smejete! Govorili ste tako zviška.'
'Kaj še, kaj še! Če bi vedel, da vas bom s temi gobelini spravil v nejevoljo,
jih gotovo ne bi vzel. Niti malo ne, da ne bi hotel biti odvisen od vas. Jaz se vam
vendar hočem pokoravati. Čujte me: če sem vas v čem razžalil, vas prosim od-
puščanja. Želim, da sva si dobra prijatelja. Vi ste torej zakristan v Mirabellu?
Veliko ljudi mi je pripovedovalo o vas. Rekli so mi, da imate zlato srce. Da ste
poštenjak, kakor se spodobi. Dragi moj zakristan, pomiriva se. Bilo bi mi zelo
hudo, če bi vedel, da nisem v milosti pri tako uglednem gospodu.
Te in nekaj drugih besed so čudovito delovale. Cerkovnik je na začetku še
hotel nekaj reči, potem pa je obrnil svoje od vina izbuljene oči, ki so se počasi
napolnile s solzami, v Enria in začel na glas jokati. Skočil je Enrii za vrat, ga objel
in začel poljubljati.
Pridite z menoj na moj dom. Ga bova spila steklenico, je začel kričati. Potem
je prijel vse tri za roke in ni hotel slišati nikakršnih izgovorov. Odvedel jih je na
svoj dom.
Ko je don Bosko naslednjega jutra zvedel za vso stvar, je cerkovniku po Enrii pos-
lal napitnino. To ga je prepričalo, da so bili don Boskovi fantje zares pridni in dobri.

66 Pages 651-660

▲back to top


66.1 Page 651

▲back to top


BiS 6 — 74. poglavje
651
Dne 15. oktobra, torek. Vstali smo ob pol sedmih, šli k maši in v samostanu
kapucinov opravili vajo za srečno smrt.
Don Bosko je imel navado, da je v vsak izlet vključil to nadvse koristno po-
božno vajo. Zdi se, da je posnemal Joba, ki je po dnevih obilja dal poklicati svoje
sinove in z njimi daroval očiščevalne daritve. Menil je namreč: Kdo ve, ali niso
moji sinovi storili kaj hudega in niso razžalili Gospoda v svojih srcih?
Fratri so šli don Bosku na roko in on je šel takoj spovedovat v zakristijo. Več
možakarjev in fantov iz vasi je prišlo v cerkev in so tudi opravili to vajo, saj je
bilo na voljo več spovednikov. Vsi so se spovedali in prejeli sveto obhajilo. Don
Bosko je fante pohvalil: 'Zadovoljen sem z vami.'
Potem ko so na samostanskem vrtu imeli odmor in si ogledali zanimivo
napravo za črpanje vode, s katero so zalivali vrt in travnik, so ob bitju ure de-
set z godbenim koncertom pozdravili te dobre redovnike in se vrnili v glavno
oporišče, kjer jih je čakalo kosilo. Don Bosko je sprejel povabilo kapucinov na
kosilo, ki so se ga udeležili tudi nekateri kleriki. Ko so se komaj dvignili od mize,
so se že zaslišale trombe oratorija. Gojenci so se napotili proti Luju in kleriki so
šli za njimi. Tamkajšnji dekan, župnik pri Santa Maria Nuova, teolog don Nikolaj
Roggero, je prosil don Boska, da bi prišel k njemu, ker je tudi on imel v načrtu
graditi hišo za krščansko vzgojo otrok in mladine.
Ko se je don Bosko vzpenjal po tistem hribu, je fantom, ki so ga obkrožali,
pripovedoval zgodovino Luja in drugih okoliških krajev, ki so jih opazili v dalja-
vi. Neka zelo stara ženska je gledala don Boska. Ustavila se je, in ko je zvedela,
kdo je ta duhovnik, je vzkliknila: 'Če bi v tem trenutku morala umreti, bi umrla
zadovoljna, ker sem videla don Boska.'
Proti drugi uri popoldne je druščina vstopila v Lu. Don Bosku so prišli nap-
roti župnik iz S. Nazzara don Janez Krstnik Bensi in župnik iz S. Giacoma don
Felicijan Fracchia. Zvonjenje zvonov, zvok trobent in hrušč ljudi so vabili pre-
bivalce tudi iz oddaljenejših krajev. Don Bosko je imel kratko pridigo pri S. Ma-
ria Nuova. Gojenci so obiskali veliko podzemeljsko kripto z oltarjem in korom
kanonikov. Nekaj godbenikov je splezalo v zvonik, da bi uživali lep razgled, in
zaigralo nekaj pesmi. Toda župan, ki je bil zelo nasproten duhovnikom, jih je
spodil dol na precej neprijazen način, kajti stopnice so bile zares zelo majave in
nevarne. Medtem se je vrnil dekan, ki je bil ob don Boskovem prihodu pastoral-
no zadržan, sprejel fante v svojem župnišču in jih lepo pogostil. Tudi druga dva
župnika sta velikodušno povabila fante k sebi.
Don Bosko je medtem med množico opazil dečka, ki je z zavihanimi rokavi
in bos prihitel gledat to novost, ki je spravila na noge celo naselje. Don Bosko se

66.2 Page 652

▲back to top


652
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
mu je približal, se ustavil, ga pozorno pogledal in dejal:
– Kako ti je ime?
– Quartero.
– Hočeš iti z menoj v Turin?
– Saj sem zato pritekel sem, mu je odkritosrčno povedal fant. Rade volje.
– Pridi torej. Dal ti bom zabiti žeblje v čevlje. Vsi okoli stoječi so se zasme-
jali, ker je fant bil bos.
Potem ko se je don Bosko dogovoril z njegovimi starši, je Quartero prišel v
oratorij. Bil je odličnega vedenja in zelo zavzet za učenje. Postal je duhovnik in
bil kaplan v svojem rojstnem kraju, kjer si je pridobil spoštovanje vseh, in nato
prevzel z veliko dušnopastirsko gorečnostjo neko župnijo v škofiji.
Ko se je don Bosko odpravljal iz Luja, je bila cesta polna ljudi, zlasti mater,
ki so kar tekmovale, da bi svoje otroke postavile čim bliže don Bosku, da bi jih
blagoslovil. To se je dogajalo skoraj v vseh krajih, kamor smo prišli.
Zvečer smo se vrnili v Mirabello.
16. oktober, sreda. Ob določeni uri smo bili pripravljeni, da smo šli v kapelo, ki
je služila za župnijsko cerkev, in tam po navadni maši peli litanije in imeli blagos-
lov. Po zajtrku smo po don Boskovem naročilu z godbo na čelu zakorakali po polj-
skih poteh v veliko veselje poljedelcev, ki niso pričakovali takega presenečenja.
Medtem se je don Bosko pogovarjal z gospodom Provero o zidavi zavoda. V
ta namen je prevzel zemljišče in stavbo, v kateri so sedaj bivali gojenci, in dolo-
čil zadnje nadrobnosti o načrtu.
Dekan je za ta dan povabil don Boskove sinove na kosilo v župnijsko dvora-
no. Ta dobri duhovnik se je čutil zares srečnega ob naših zahvalah, deklamaci-
jah, petju in godbi, ki jih kar ni hotelo biti konec.
Ob šestih zvečer se je v cerkvi, ki so jo obnavljali, začela veseloigra. Zbralo
se je veliko gledalcev, ki pa niso bili nič bolj urejeni kot prvič. Sledilo je več pe-
smi, toda najbolj je ugajala pantomima Skopuh, ki je toliko zabavala, da so ljudje
kar pokali od smeha.
– Ti don Boskovi fantje so prebrisane glave, so govorili ljudje. Ko so videli,
da z besedami niso mogli nič povedati, so to dosegli s kretnjami.
Po končani gledališki predstavi je šla godba na trg in začela igrati ter po-
tegnila za seboj vso množico. Svetel mesec je razsvetljeval doline in planine in
med silnim navdušenjem so spustili v zrak velikansko pisano kroglo.
Vrnili smo se na svoja prenočišča, don Bosko nam je dal nekaj navodil za
naslednji dan in nasvetov za naše duše.

66.3 Page 653

▲back to top


BiS 6 — 74. poglavje
653
To je bila zadnja noč našega prenočevanja v Mirabellu.
17. oktober, četrtek. Naši pevci so hoteli dati zadnji dokaz svoje spretnosti in
umetnosti: peli so že omenjene litanije in slovesen V Zakramentu vse svetosti pri
blagoslovu po maši. Kosilo so prestavili na zgodnjo uro. Eden izmed naših pesni-
kov je z žalostjo dal slovo dobrotniku Proveri in se mu zahvalil za naklonjenost
z obljubo, da bodo fantje, če bo Božja volja, prišli na obisk spet prihodnje leto.
Zahvalili smo se tudi gospodu dekanu in drugim prijateljem in ob zvokih godbe,
ploskanju množice in pozdravih vseh vaščanov odkorakali proti Valenzi sul Po.
Ob dveh popoldne smo prišli v pomemben kraj Borgo di San Salvatore. Ces-
ta je bila tako nabito polna ljudi, da se je godba komaj pomikala naprej. Višji
duhovni svetnik S. Martina in vikar don Kamil Boeri, ki je prišel naproti don
Bosku, nas je popeljal v župnišče in nam postregel s potrebno in zaželeno ma-
lico. Po lepi pobožnosti v njegovi prostorni ter po obliki in poslikavi prelepi
cerkvi smo šli k Madonni del Pozzo, ki je oddaljena kako miljo. Po pobožnem
obisku svetišča smo vstopili v hišo, kamor od časa do časa prihajajo prebivat
neki redovniki. Ti so nam pripravili vina in kostanja v izobilju. Oddolžili smo se
jim z godbo in petjem. Bili smo na meji casalske škofije, tik pred vstopom v ale-
ssandrijsko. Vendar nismo dolgo hodili, ko so nam že pot prekinili starši nekega
našega gojenca, ki so nas povabili na kozarček vina.
Sonce je že zašlo in mi še nismo prišli na cilj. Ko smo vstopili v majhno
naselje, nam je prišel naproti grof Groppello, ki je don Boska in njegove fante
prisilil, da so šli v njegovo palačo. Nadvse ljubeznivo nas je sprejel in nam dal
okusiti vino iz svojih goric. Po kratkem obisku v cerkvi smo še nekaj časa hodili
in že bili na postaji v Valenzi. Godba je pozdravila postajenačelnika, s katerim je
don Bosko izmenjal nekaj besed, da bi zvedel, ali so že prišle odredbe iz Turina
za potovanje njegovih fantov po železnici. Ko je dobil zaželen odgovor, smo pro-
ti devetim zvečer prispeli v Valenzo.
Don Bosko je že iz Casala sporočil grofu De Cardenasu, senatorju kraljevine
in velikemu dobrotniku oratorija, in ga prosil, da bi pripravil vojaško ležišče za
šestdeset oseb. Veliko fantov je odšlo na svoje domove. V tistih dneh je na dvorišču
tiste veličastne palače, ki je imela celih sedemdeset gosposko opremljenih sob, bil
nenehen vrvež voz, ki so privažali zadnje grozdje pozne trgatve. Grof je v skladu z
don Boskovo prošnjo dal pripraviti nekaj sob, kjer so tla nastlali s trdo, neomlačeno
slamo. Za večerjo so pripravili velikansko polento. Sicer je bilo vse osebje zapos-
leno pri stiskanju grozdja. Nekako ob deseti uri je vsak fant dobil svojo odejo. Ko
smo odmolili večerne molitve in slišali naročila za naslednji dan, smo šli spat. Ker
pa je bila slama zelo trda, jih je le malo moglo zatisniti oči. Don Bosko se je zavedal

66.4 Page 654

▲back to top


654
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
te okoliščine in je, potem ko se je nekaj časa zadržal z gostiteljem in je ta odšel spat,
zapustil svojo sobo in šel spat s fanti na slamo. Zjutraj pa se je spet vrnil v sobo.
Kamor koli je don Bosko prišel, povsod so mu pripravili prijetno sobo za preno-
čevanje. Toda on je navadno, čeprav v svojo veliko odpoved, raje spal s svojimi fanti.
18. oktober, petek. Zgodaj zjutraj so fantje prišli iz spalnic in don Bosko je z
verande opazoval skupino dečkov, ki so stali v krogu in se pogovarjali. Mladi grof
De Cardenas, sin, je stopil malo pozneje k njemu in vprašal mladega Tomatisa,
kako so kaj prebili noč. Tomatis je s tako smešno gesto, ki je ni mogoče opisati,
ki pa je pokazala, kako so on in njegovi tovariši imeli vsi polomljene kosti, odgo-
voril: 'Oh, nadvse odlično' in to s takim glasom, da bi vsi, ki so ga slišali, skoraj
umrli od smeha. Tudi mladi grof se je smejal, toda še leta pozneje se je spominjal
tega bolj skromnega in v naglici pripravljenega sprejema, ki ga zaradi okoliščin
ni bilo mogoče bolje pripraviti.
Don Bosko nas je popeljal v majhno cerkvico, kjer posebno častijo sliko
matere Božje Marije. Naši pevci so po maši zapeli litanije in V Zakramentu vse
svetosti, nakar smo prejeli blagoslov, vse v veliko zadovoljstvo domačinov, ki so
napolnili cerkev.
Med obilno malico je prišel grof oče in nas povabil na ogled vinske kleti, ene
največjih v Italiji. Stopili smo v velikanski podzemeljski prostor v obliki latinskega
križa, poln ogromnih stiskalnic, brent in 109 sodov, od katerih so nekateri držali
400 in več litrov vina. Jesenska trgatev je gospodarju navrgla do 7000 brent vina.
Ko smo prišli iz kleti in se odpravili na vrt palače, smo se vrgli na telovadno
orodje mladega grofa. Nato smo z don Boskovim dovoljenjem obiskali župnij-
sko cerkev Santa Maria Maggiore. Zatem smo kakor na povelje vzkliknili: Poj-
dimo in oglejmo si Pad. Kake pol milje od naselja smo zagledali veličastno sliko
kralja naših voda, tako po širini kakor po globini.
Don Bosko je medtem šel obiskat neko dobrotnico in vikarja teologa don
Dominika Rossija.
Opoldne so nas povabili v palačo, kjer je bilo za nas pripravljeno pravo gos-
posko kosilo. Don Bosko je kosil z grofom in njegovo družino in zato prišel s
senatorjem in njegovimi na dvorišče, kjer je godba igrala nekaj izbranih del.
Potem smo se napotili na železniško postajo in vstopili v dva vagona tret-
jega razreda, ki jih je vodstvo železnic don Bosku dodelilo zastonj. Pripeljal je
vlak, priključili so naša dva vagona in prišli v kratkem v Alessandrijo. Z glasbe-
nim koncertom smo pozdravili mesto. Ob šestih je vlak iz Genove priključil še
naša dva vagona. Na vsaki postaji je naša godba odigrala kako koračnico.

66.5 Page 655

▲back to top


BiS 6 — 74. poglavje
655
Ob osmih zvečer smo prišli do zadnje postaje našega potovanja v Villafran-
ci d'Asti, kjer smo vsi premraženi stopili iz vlaka in se napotili v župnišče. Tam
nas je čakal domači župnik. Godba je pozdravila prebivalce vasi. Po večerji smo
kljub splošni utrujenosti priredili zabavni večer s pesmimi, deklamacijami in
godbo. Po opravljenih molitvah smo šli spat v velik skedenj.
19. oktober, sobota. Sonce je kmalu vzšlo in nam povedalo, da je to zadnji
dan naših počitnic. Ko smo proti sedmi uri vstali, smo šli v cerkev, kjer so naši
godbeniki in pevci pripravili slovesno peto mašo in po maši blagoslov. Ob pol
desetih je godba pozdravila krajane, ki so se zbrali ob cesti. Nato smo zasedli
sedeže v vlaku, ki je pripeljal iz Alessandrije, in se odpeljali v Turin. Tam so
Angel Savio in drugi prijatelji prišli don Bosku naproti. Ob prvih udarcih veli-
kega bobna in ob ropotu bobenčka sta zvonova cerkve sv. Frančiška Saleškega
zazvonila slovesno dobrodošlico. Vsi gojenci oratorija so bili zbrani ob glavnih
vratih oratorija, ki so jih na široko odprli. Opoldne smo z don Boskom, ki so mu
vsi ploskali in vzklikali, stopili v oratorij in takoj odšli v obednico.
Don Bosko je obiskal kraje štirih škofij: turinske, astiške, casalske in ale-
ssandrijske. Povsod je zbiral dečke, ki so vzbujali upanje na cerkveni poklic, in
jih sprejemal v oratorij. Prav tako je povsod toplo priporočal Katoliško branje.
Paravii je takoj izročil rokopise in med izletom popravljene odtise za nadaljnji
tisk. Za november je pripravil zvezek z naslovom Nebesa na zemlji v krščanskem
celibatu, izpod peresa Jožefa Frasinettija, priorja pri sv. Sabini v Genovi.
Za december je pripravil Spomine na blaženo Panazijo, valesijsko pastirico iz
Quarone, ki jih je zbral in zapisal Silvij Pellico. Pripoveduje o 15-letnem deviškem
dekletu, ki jo je umorila njena divja mačeha. Končuje z nasveti, kaj naj dekleta
naredijo vsak dan, vsak teden, vsak mesec in vsako leto, da si bodo zaslužila ne-
besa, in dodaja nekaj pesmi Silvija Pellica o blaženi.
Don Bosko je za uvod napisal življenjepis pisatelja.

66.6 Page 656

▲back to top


75.
poglavje
Velikodušna miloščina starčka, ki so ga imeli za skopuha – Število dečkov v
oratoriju – Lep način zmanjševanja mesečnine – Pisma, v katerih don Bosko
priporoča škofijske klerike kapitularnemu vikarju v Astiju in provikarju v
Turinu – Odgovor mons. Fransonija don Bosku; oratoriji; protestanti; malo
semenišče v Giavenu; preverjanje pravil Družbe – Malo semenišče v Giavenu
se je razcvetelo po don Boskovi zaslugi
Ko se je don Bosko vrnil z izleta, je moral zbrati denar, da je plačal veliko vso-
to podjetniku, ki je vodil gradnjo hiše. Bil je v veliki zadregi, toda zelo dobrodošel
nasvet ga je izvlekel iz nje. V P.... pri Turinu je živel star duhovnik, opat Ag..., ki je
bil zelo bogat in so ga vsi imeli za skopuha. Klerik Frančišek Dalmazzo, ki je imel
v tistem kraju strica, je predlagal don Bosku, da bi ga šla obiskat in poskusila od
njega dobiti kako podporo. Don Bosko je privolil in tako sta meseca oktobra šla
na obisk. Opat je don Boska prijazno sprejel in don Bosko mu je govoril o svoji
ustanovi in o potrebi po pomoči. Četudi njegovi razlogi niso bili nič posebnega,
je vendar znal tako prepričljivo in s takim nebeškim pomaziljenjem govoriti o
plačilu, ki ga ima Bog pripravljenega za tiste, ki služijo krščanski dobrodelnosti,
da se je starček začel tajati. Tresel se je od ganjenosti, ustnice so mu trepetale
od notranje napetosti in oči so se mu napolnile s solzami. Vstal je in šel k skrinji.
Dvakrat je zagrabil z obema rokama zlatnike, jih vsul v don Boskov klobuk in mu
naročil, naj priskrbi vse potrebno za svoje fante. Bilo je kakih 5000 lir.
Celo naselje je osupnilo, ko so izvedeli od klerika Dalmazza, in so govorili,
da je don Bosko naredil čudež.
Medtem so prihajali v oratorij novi gojenci in 24. oktobra je vitez Oreglia
pisal bolnemu Rostagnu v Pinerolo: »Ker še vedno pripadaš oratoriju, ti pišem

66.7 Page 657

▲back to top


BiS 6 — 75. poglavje
657
in pravim, da bo letos število fantov v oratoriju doseglo 600. Zato si lahko mis-
liš, koliko dela imata don Bosko in don Alasonatti. Don Bosko te pozdravlja in ti
priporoča potrpežljivost in vztrajnost v dobrem.«
Veliko fantov je bilo sprejetih popolnoma zastonj, drugi so plačevali samo
tretjino ali polovico mesečnine. Ljubki so bili njegovi izrazi, ko je izkazoval to
dobroto. Ko je sprejel mladega Audagnotta, ki je pozneje postal duhovnik in je
umrl kot zasebni tajnik mons. Gastaldija, je 23. oktobra pisal dekanu v Beina-
scu don Balladoreju. »Inter notos et amicos (med znanci in prijatelji) naj velja
vsota 10 lir na mesec za Audagnotta. Preostali dve tretjini, to je 20 frankov, sta
v breme podpisanega.«
Toda sprejem novih gojencev ga ni oviral, da se ne bi zelo zanimal za usodo
in prihodnost svojih fantov iz astiške in turinske škofije, ki so želeli stopiti v se-
menišče in so bili že preoblečeni, vendar so želeli nadaljevati šolanje v oratoriju.
Don Bosko je pisal monsinjorju kanoniku Sossiju, generalnemu vikarju v Asti.
Predragi gospod kanonik!
Že nekaj tednov mislim na to, da bi naredil izlet v Asti, vendar so me opravki v hiši
vedno prisilili, da sem odložil odhod. Naj vam na kratko napišem, kar sem vam hotel ustno
povedati.
Klerik Viale, ki ste mu vi tudi med počitnicami namenili mesečnino za dva meseca, je
zaradi slabega zdravja odšel domov in jaz sem njegovo mesečnino namenil kleriku Fag-
nanu, ki je zares vreden te nagrade. Prebil je pri nas počitnice in bi rad še nadalje ostal
tukaj, če vi nimate nič proti temu.
Če bi vam mesečnina, ki ste jo namenili Vialeju in bi jo jaz sedaj naklonil Fagnanu,
povzročala kake težave, bi pač, če že mora tako biti, jaz prevzel ta račun.
Za Fagnana bi prosil celotno mesečnino. Vedenje in šolski uspeh tega sina je tako
pomemben, da si zasluži vso pozornost.
Kar se tiče Astijcev, ki so letos opravili izpite, vam bom povedal, kolikor mi je o njih
znano. Bossetti in Ferraris sta v prvem letu filozofije in sta še vedno v civilu. Ciattino gre v
Asti. Galletti iz Cunica mi še ni nič povedal. Dva brata se preoblečeta v Villi S. Secondo in
potrebujeta vašo podporo. Njun oče si sicer prizadeva, vendar ne more nič plačati. Prosil
bi 25 frankov na mesec za vsakega od njiju. Za preostalo bom poskrbel jaz, se pravi, da
bom vse položil v roke Božje previdnosti.
Imam še nekega drugega dragega fanta iz Viarigija. To je Lovrenc Preda, ki se je z
odliko usposobil za razred retorike. Imam ga že tri leta popolnoma zastonj, ker njegovi
starši nič ne zmorejo. Tako po nadarjenosti kakor po pobožnosti je hvalevreden in želi
prejeti kleriško obleko. On je potreben vsega. Če bi mu vi mogli priskrbeti 20 frankov me-
sečne podpore, bi mu jaz pomagal, da bo šel naprej.

66.8 Page 658

▲back to top


658
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
To vas spoštljivo prosim z namenom, da bi se zadeva z našimi Astijci, ki želijo postati
duhovniki, dobro izpeljala.
V zavodu je še drugih 25 fantov iz vaše škofije, ki dobro študirajo v želji, da bi pos-
tali duhovniki. Ker pa še niso prišli do drugega razreda retorike, jih izročam v roke Božji
previdnosti.
Sebe in svoje uboge fante priporočam dobrohotnosti vaših molitev, in medtem ko vam
želim vse najboljše iz nebes, se izrekam za vaše ugledne osebe vdanega prijatelja.
duh. JANEZ BOSKO
Turin, 25. oktobra 1861
Šest pripravnikov iz turinske škofije iz oratorija je bilo pripuščenih k iz-
rednemu izpitu za kleriško preobleko. In ker so naredili izpit, jih je don Bosko
priporočil kanoniku Vogliottiju.
Veleugledni gospod provikar!
Mladi Jurij Gallina iz Chierija mi je že večkrat pisal, naj bi ga priporočil vaši dobro-
delni naklonjenosti, da bi mu pomagali pri plačevanju mesečnine v semenišču v Chieriju.
Podatki o njegovem obnašanju in šolskem uspehu so zelo ugodni. Vi pa storite, kakor se
vam bo zdelo v Gospodu bolj prav.
Mladi kleriki nepotrpežljivo čakajo odgovor na vprašanje, kako daleč sega vaša prip-
ravljenost za poravnavanje stroškov v semenišču. Če bi mi mogli dati vsaj delen odgovor,
bi vam bil zelo hvaležen. Prišel bi sam v škofijsko pisarno, vendar sem te dni zelo zaposlen.
V vedno velikem spoštovanju vaše uglednosti imam čast, da se izrekam za vašega
vdanega služabnika. Duh. JANEZ BOSKO
Iz doma, 27. oktobra 1861
Tudi malemu semenišču v Giavenu je namenjal svojo skrb. Ko je poročal o
delovanju oratorijev, mu je omenil tudi rivalstvo, ki je motilo vodstvo zavoda –
semenišča. Mons. Fransoni mu je pisno takole odgovoril:
Predragi don Bosko!
Prilagam pismo kot odgovor župniku v Villi San Secondo; prosim, da ga vržete v nabi-
ralnik.
Poročilo v vašem pismu z dne 15. oktobra o uspešnem delovanju Oratorija sv. Franči-
ška Saleškega mi je bilo v pravo zadovoljstvo v vseh njegovih vejah. Prav tako je spodbudno
poročilo o Oratoriju sv. Alojzija, čeprav ni tako zelo ugodno kot za Oratorij Angela varuha,
vendar je že čutiti napredek, odkar je prevzel vodstvo don Rua. Bodi zahvaljen, Gospod!

66.9 Page 659

▲back to top


BiS 6 — 75. poglavje
659
Vsekakor je obžalovanja vredno, da protestanti pritegnejo v svoje mreže toliko katoliča-
nov. Toda bolj kot odpad od Cerkve, saj so bili že prej ločeni od katoliške Cerkve, je obža-
lovanja vredna in žalostna pokvarjenost otrok, ki postajajo protestanti, ne da bi se tega
zavedali. Zaradi tega se upravičeno bojim, da bo njihovo število naraslo, četudi sedaj ne
presega 6650, kot ste mi sporočili. To število navajajo oni, kar je seveda ena njihovih zna-
nih baharij. Če bi bili pri tem všteti vsi ateisti, bi bilo njihovo število gotovo še višje. Toda
ti nočejo slišati o nobeni veri in gotovo ne bi bili katoličani, tudi če ne bi bilo protestantov.
Zelo me je prizadelo, kar ste mi povedali o semenišču v Giavenu. Novice, ki sem jih
prejel preteklo leto, so bile izredno ugodne in število gojencev, ki je naraslo kot še nikoli,
je odlično potrdilo. Novega rektorja so mi opisali kot odličnega človeka. Je sodil k osebju,
ki ste ga vi predvideli, ali od drugod? V drugem primeru se bojim, da se je hotel rešiti po-
srednega vodstva, kot pravite vi. Nihče mi ni nič poročal o posegu provikarja, kar me zelo
žalosti. Končno je mogoče, da imate prav vi, kakor tudi, da ima prav provikar, vendar si
jaz ne upam posegati naravnost v to zadevo, kajti lansko leto, ko se je zdelo, da ne bo več
mogoče obdržati semenišča, in jaz nisem vedel kaj storiti, sem odgovoril, da naj si poma-
gajo, kakor vejo in znajo, in sem vso stvar prepustil njihovi presoji. Toda že večkrat sem se
znašel v takem položaju. Potem ko sem nakazal, kako si jaz stvar zamišljam, sem jo pustil
pri miru in se nisem več zanimal zanjo. Ker ne morem odločati sam in moram pustiti, da
odločajo drugi, mi ni lahko krotiti svoj nagli značaj.
Kar se tiče Družbe sv. Frančiška Saleškega, mi je bilo rečeno, da so imeli več tudi po-
membnih opomb, kot je na primer vprašanje, od koga je Družba odvisna. Prilagam vam
pravila, da jih popravite in dopolnite. Zdi se mi, da pravijo, da sem v marsičem popustil in
da je v zelo pomembnih rečeh še veliko nedorečenosti. Ker gre za pomembno stvar, se bom
v najkrajšem času pozanimal, da vidim razloge.
Katoliško branje sem za leto 1861 zaupal župniku v Vedéesu v kantonu Vaud, ki je
sicer protestantski, vendar je tam tudi veliko katoličanov.
Pozdravite mi vaše duhovnike. Prosim Gospoda, da bi jih vse blagoslovil, skupaj s
fanti in znanci, ki jih nosim vse v svojem srcu. Vdani in naklonjeni
ALOJZIJ, nadškof turinski
Lyon, 23. oktobra 1861
Don Bosko se je torej pritožil pri nadškofu, vendar je v svoji velikodušnosti
skrbel za vedno nove gojence, ki bi bili poklicani v cerkveno službo. Pošiljal je
tja predvsem tiste, ki so zmogli plačevati celotno mesečnino. Za asistente je po-
leg klerika Boggera določil še klerika Dominika Bongiovannija in klerika Besso.
Drugi kleriki iz oratorija so bili pripravljeni vskočiti kot učitelji; zlasti Ghivarel-
lo in Ruffino.
Konec meseca oktobra 1861 je bilo po zaslugi don Boska, kot trdi don Va-
schetti, na začetku šolskega leta v Giavenu 216 gojencev, v naslednjih mesecih

66.10 Page 660

▲back to top


660
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
pa 240. Več jih ni bilo mogoče sprejeti, ker je bilo vse do zadnjega kotička zase-
deno, tudi najbolj stisnjeni prostori zavoda. Zato so popravili ali preuredili za
spalnice nekaj podstrešnih prostorov ali take, ki so prej služili za ropotarnico
ali skladišče.
V programu, ki ga je natisnil Paravia za šolsko leto 1861/62, je zapisano, da
so ponovno odprli četrti in peti gimnazijski ali humanistični razred in razred
retorike. Vsak razred je imel svojega razrednika in učitelje, ki so jih kot prejšnje
leto izbrali v soglasju z don Boskom. Klerik Vaschetti je poučeval humanistični
razred in hkrati kot prefekt vodil celotno ekonomijo ter nosil težo skoraj celot-
nega vodstva.

67 Pages 661-670

▲back to top


67.1 Page 661

▲back to top


76.
poglavje
Don Boskova pobožnost do presv. Srca Jezusovega in neka spreobrnjena
krivoverka – Učiteljsko osebje v oratoriju – Zadovoljstvo človeka, ki je
ves dan uporabil v Božjo slavo – O čem naj pišejo gojenci domov svojim
staršem – Uslišane prošnje ministrstvu za vojaško obleko in prošnje kralju,
pravosodnemu ministrstvu in predsedniku Ustanove sv. Pavla za stroške
bogoslužja – Žalostne slutnje in smrtna bolezen klerika Provere; don
Bosko mu da na izbiro ozdravitev ali nebesa; napove mu težka leta; dva
listka – Nagovor članom Družbe; svetovalec v dvomih o poklicu; odpoved
zemeljskim stvarem – Seja sveta in sprejem novega člana – Večerni govor:
hudič povzroča med sveto mašo raztresenost – Zadovoljevanje v škodo duše
– Škof iz Novare priporoči enega duhovnika in tri fante
Pobožnost do presv. Srca Jezusovega je vsa ta leta gorela v don Boskovi
duši. O tej njegovi pobožnosti nam govori plemenita gospa Elizabeta Seyssel-
Sommariva, rojena kot razkolnica, pa pozneje spreobrnjenka h katoliški veri, v
pismu, ki ga je napisala 28. oktobra 1861 iz Firenc:
Velecenjeni gospod don Bosko!
Zelo sem vam hvaležna za vaše ljubeznivo pismo, ki sem ga pravkar prejela. Bog naj
vam povrne; več vam ne bi mogla povedati. Zelo sem si želela, da bi vas mogla videti tukaj.
Toda sedaj mi pravi grofica Pernati, da bi težko prišli. Storite to iz ljubezni do duš, ki jim
morete toliko pomagati; da navdušite in razvnamete zelo medlečo gorečnost toliko duš
za rešitev ubogih otrok; da bi se trudili proti preklinjanju. Za božjo voljo, pridite v Firence.
Storim, kolikor morem, da bi širila vaše spise tudi na podeželju. Zahvaljujem se vam
za mnoge spodbude, ki mi jih dajete z upanjem na plačilo v nebesih. Čutim se dolžnico za
toliko milosti, ki sem jih izgubila zase, za druge, tako da se zares bojim Božje pravičnosti.

67.2 Page 662

▲back to top


662
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Vendar zelo zaupam v usmiljenje in ljubezen presvetega Jezusovega srca, pobožnost, ki mi
je nad vse draga, ki ste mi jo vi navdihnili, še preden sem postala katoličanka. Toda pot-
rebe so velike, ne samo zame, temveč tudi za mojega moža, za moje otroke. Imam še tudi
enega ubogega razdvojenega brata. Ime mu je Mihael; bodite tako dobri in ga priporočite
njegovemu nadangelu. Prosim vas, da bi darovali eno mašo zanj.
V oratoriju se je začela redna šola in učitelji so bili isti kot v prejšnjem letu:
za prvi razred Frančišek Provera, za drugi Janez Anfossi, za tretji Celestin Duran-
do, za razred humanistike Frančišek Cerruti, za retoriko Janez Krstnik Francesia.
Bili so neutrudni v učenju in izpolnjevanju svojih obveznosti. Eden izmed
njih je rekel don Bosku, da ni imel niti trohice časa, ko bi bil brez kake dolžnosti.
In don Bosko je v navzočnosti don Bonettija v odgovor večkrat vzkliknil: »Oh,
kaka tolažba, ko človek zvečer ves utrujen in zbit ugotovi, da je posvetil cel dan
v večjo Božjo slavo in za zveličanje duš.«
Za vzgojo gojencev je kot prvo navodilo priporočal predstojnikom, naj goji-
jo živo navezanost na dom, naj tolažijo svoje starše in širijo tudi ugled koristne-
ga vzgojnega sistema, ki je vodil delovanje oratorija. Navajamo njegov lastno-
ročno napisan list, na katerem v kratkih besedah izraža svojo zamisel, ki jo je
potem treba natančneje razložiti.
Zaželeno je, da vsak učitelj priporoči svojim gojencem, da od časa do časa pišejo svo-
jim staršem pisma tako, kakor je povedano na tem listu.
1. O šoli. – Predmete, ki se jih učijo. Razpored za učenje. Pomoč pri učenju, komur je to
potrebno. Uspeh, ki ga je dosegel ali upa, da ga bo dosegel. Petje, glasba.
2. Odmor. – Navedejo naj različne igre. Naj se podrobno opiše ena izmed njih. Sprehodi
in način izvajanja.
3. Pobožne vaje. – Molitve, premišljevanje, prejem zakramentov. Večerni govori. Duhov-
no branje. Rožni venec. Dolžnost molitve za starše in dobrotnike.
4. Prazniki v oratoriju. – Godba. Če ne že sedaj, pa upanje za sodelovanje v prihodnje.
Gledališče. Gianduia (Pavliha) itn.
5. Praznični dnevi. – Vstajanje. Umivanje. Pobožnosti v cerkvi. Vsebina nagovorov do-
poldne in popoldne. Kaj se dela, preden se gre k počitku.
6. Kaj prinaša v hišo negodovanje in kaj zadovoljstvo. Zakaj je treba prenašati nevšeč-
nosti. Ničesar se ni mogoče naučiti brez napora. Beg pred brezdeljem.
7. Naj se govori o hiši in se opiše: cerkev, obednico, kosilo, število fantov, asistente.
8. Naj se pove kaj o Turinu. Učitelj naj pripoveduje kak dogodek: svetišče Marije To-
lažnice. Cerkev sv. Lovrenca. Kip Emanuela Filiberta na konju na trgu Piazza Carlo.

67.3 Page 663

▲back to top


BiS 6 — 76. poglavje
663
Steber na trgu Consolata. Zakaj pravimo Valdocco. Prostor, na katerem stoji oratorij.
9. Zima. – Stopinje mraza. Toplota v sobah. Plinska razsvetljava. Zagotoviti staršem, da
so njihovi otroci varni pred neprijetnostmi letnih časov.
Istočasno ni manjkalo materialne pomoči. Meseca septembra se je don
Bosko s prošnjo, kolkovano s kolekom za eno liro, obrnil na obrambno ministr-
stvo, na generala viteza Aleksandra Della Rovere.
Ekscelenca!
Bližajo se mrzli zimski dnevi in priskrbeti moram obleko in perilo za več kot tisoč
fantov, ki me prosijo za obleko in odejo za spanje. V teh okoliščinah se zatekam k vaši že
večkrat preizkušeni dobroti in vas prosim, da bi nam podarili kar koli: hlače, spodnje hla-
če, rjuhe, odeje, srajce, čevlje, površnike, telovnike, nogavice in podobno.
Naj bodo ti predmeti še tako obnošeni ali zakrpani, jih bomo sprejeli z največjo hva-
ležnostjo. Vse bomo usposobili in popravili in tako oblekli uboge sinove našega ljudstva.
Poln zaupanja v vašo znano dobroto in naklonjenost prosim vse nebeške blagoslove
za vas kakor tudi za vse dobrotnike naših fantov in imam čast, da se z občuteno hvale-
žnostjo izrekam za vaše uglednosti vdanega služabnika in ponižnega prosilca.
duh. JANEZ BOSKO
Od ministra je dobil pritrdilen odgovor.
Obrambno ministrstvo; Glavna direkcija vojaške uprave št. 7098
Turin, 3. novembra 1861
V odgovor na prošnjo vaše uglednosti vam to ministrstvo z veseljem sporoča, da je
odobrilo podporo gojencem oratorija, ki ga vodite. V glavnem skladišču vojaške uprave
tega mesta boste dobili v dar razne predmete, ki jih boste lahko prevzeli s tem potrdilom.
Za ministra INCISA
50 parov drugovrstnih čevljev najnižje številke
51 parov neuporabnih opankov
95 bolniških površnikov, nerabnih
69 hlač
63 rabljenih majic brez rokavov
153 belih kravat iz bombaža, rabljenih
263 rabljenih žepnih robcev, nerabnih

67.4 Page 664

▲back to top


664
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Don Bosko je tega leta naslovil prošnjo tudi na kralja.
Sveto kraljevo veličanstvo!
Zelo kritično leto, ki ga preživljamo, veliko število zapuščenih in nevarnostim iz-
postavljenih fantov, ki so v moškem oratoriju v Valdoccu in deloma obiskujejo večerne
šole v oratorijih sv. Frančiška Saleškega, sv. Alojzija v Porta Nuovi in sv. Angela varuha
v Vanchigli, so me prisilili, da sem zbral precejšnje število mladih klerikov za potrebno
asistenco, učitelje in katehiste za različne vrste šol in mnoge razrede, v katere so fantje
razdeljeni. Ti kleriki, deset jih je po številu, opravljajo svoj redni študij, obenem pa v pros-
tem času poučujejo v šoli, katehizirajo in asistirajo imenovane fante.
Toda ti kleriki so popolnoma brez vseh sredstev in potrebujejo velikodušno podporo
v hrani, stanovanju in obleki.
Zanje prosi podpisani vaše kraljevo veličanstvo, da jih vzame milostno v pretres in jim
po blagajni ekonomata da tisto podporo, ki jo vaše veličanstvo ima za primerno. To vse
zato, da bodo mogli nemoteno nadaljevati svoj študij in istočasno poučevati in asistirati
zapuščene in nevarnostim izpostavljene fante, ki obiskujejo moške oratorije mesta Turina.
Vedenje teh klerikov je tako v študijskem kakor verskem življenju odlično in zgledno.
Zaradi pripravljenosti, da so se dali na voljo dobrodelnim pobudam, zaslužijo vso pohvalo
in pozornost.
Iz vsega srca se za zaprošeno uslugo priporoča ponižni prosilec
duh. JANEZ BOSKO.
V odgovor na to prošnjo je kraljevi miloščinar določil za podporo klerikom
v oratoriju, za njihovo vzgojo in za vzgojo gojencev don Bosku 300 lir za leto
1861 in 280 lir za leto 1863. Don Bosko je prošnji priložil seznam imen vseh
klerikov in vseh fantov dijakov.
Na tretjo prošnjo, ki jo je naslovil na pravosodno ministrstvo ministru Vin-
cencu Migliettiju, je prejel naslednji odgovor:
Kraljevina Italija
Ministrstvo za pravosodje in bogoslužje; 4° oddelek; Št. 41052
Turin, 16. decembra 1861
Ko je to ministrstvo preučilo prošnjo vaše ugledne osebnosti, je odločilo, da vam iz
sredstev Generalnega ekonomata starih provinc v korist od vas ustanovljenih oratorijev
za vzdrževanje in pouk ubogih dečkov tega mesta ponovno dodeljuje 600 lir.
Po ministrovem naročilu višji direktor A. Mauri
Duhovniku Bosku

67.5 Page 665

▲back to top


BiS 6 — 76. poglavje
665
Don Bosko se je za pomoč obrnil tudi na Ustanovo sv. Pavla.
Velezaslužni gospod predsednik!
Duhovnik Janez Bosko, ravnatelj Oratorija sv. Frančiška Saleškega, mora plačati ra-
čune za nakup sveč in drugih predmetov za bogoslužje. Prav tako nujno potrebuje mašne
obleke in perilo za bogočastje v cerkvi, kjer se opravljajo vsi obredi kakor v župnijskih
cerkvah, zato se v tej stiski ponižno obrača na vašo ugledno osebo.
Poleg tega vas prosim, da vzamete v obzir popolno revščino te cerkve, v kateri pote-
kajo vsa opravila župnijske cerkve, ker v vsej okolici zelo gosto naseljenega področja ni
nobene druge cerkve. Prosim vas za pomoč pri poravnavi stroškov, ki znašajo za zdaj 300
frankov. Poleg tega bi si morali nujno priskrbeti nekaj zelo potrebnih predmetov.
Poln zaupanja v vašo znano dobroto prosim Boga blagoslova za vse velezaslužne
gospode upravnike te Ustanove in se poln hvaležnosti izrekam za vaše uglednosti
vdanega služabnika.
duh. JANEZ BOSKO
Medtem se je začela šola in klerik Frančišek Provera je imel v prvem razre-
du gimnazije skoraj 200 učencev. Vse je bilo lepo utečeno. Zadovoljstvo, ki ga je
čutil ob odobritvi načrta za gradnjo zavoda v njegovem rodnem Mirabellu, ga je
napolnjevalo do take mere, da je govoril: »Moje veselje je preveliko in zname-
nje, da mi Bog pripravlja kako preizkušnjo, kajti on vpleta vedno med vrtnice
tudi trnje.«
In zgodilo se je. Čeprav tega ni vedel, se je vendar zdelo, da je slutil, da ga
bo doletela težka preizkušnja in trd boj. Nekega jutra pri zajtrku je Frančišek
v skupini tovarišev začel pripovedovati: »Nocoj ponoči sem imel težke sanje,
v katerih sem se znašel v škripcih. Če vam je drago, vam jih bom pripovedoval.
Zdelo se mi je, da sem bil na polju in bral neko knjigo, ko se mi prikaže velika
pošast. Medtem ko sem razmišljal, kako bi ji čim prej ušel, se je z bliskovito
naglico vrgla name. Ker nisem videl druge rešitve, sem se odločil za boj. Dvignil
sem palico, ki sem jo imel v rokah, in začel pošast udarjati po glavi, hrbtu in
kamor je pač padlo, in za trenutek se mi je zdelo, da sem jo premagal ali vsaj
omamil. Toda glej, ko sem obrnil hrbet in mislil zbežati, je pošast spet zbrala
moči, se vrgla name in mi skušala s svojimi čekani raztrgati prsi. Spet sem se
postavil v bran, toda obramba je bila zelo težka, ker sem bil utrujen. Kljub vse-
mu sem jo le premagal. Toda ne! Pošast se je še tretjič in četrtič zagnala vame
in že so mi od utrujenosti pojemale moči. Toda strah, da bi me pošast raztrgala,
mi je vlil novih sil, tako da nisem popustil. Bil sem ves poten in zdelan in nisem

67.6 Page 666

▲back to top


666
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
mogel več stati na nogah. Zatekel sem se k Bogu in Božji materi Mariji in zak-
lical: 'Marija, pomagaj mi!' In že sem se zbudil. Krik, ki sem ga sam povzročil,
me je zbudil iz tistih strašnih sanj. Kar zadovoljen sem bil, je dejal Frančišek, ko
sem se znašel v svoji postelji in zunaj vsake nevarnosti, vendar sem bil zares do
smrti utrujen in do kože premočen od potu. Hotel sem odstraniti odejo, da bi
se malo ohladil, toda roki sta bili tako trdno sklenjeni, da ju nisem mogel ločiti.
Začel sem se bati, da je bilo vse res in sem se v sanjah poškodoval. Tedaj pa sem
ugotovil, da sta bili roki povezani z rožnim vencem. Začel sem se smejati in si
dejal: 'Da, razumel sem. Orožje, s katerim naj premagam pošast, ni materialna
palica, temveč molitev.'«
Nekdo je o teh sanjah obvestil don Boska in dobri oče je samo dejal: »Boste
videli.«
Iz svetih knjig vemo, da so svetega Joba z Božjo privolitvijo zadele hude
nesreče in gnusna bolezen, ki mu jih je prizadejal hudič, da bi ga pripravil, da bi
preklel Boga. Ali se ne zdi, da bi tudi te sanje mogle nakazovati kaj podobnega?
Zdi se, da poznejši dogodki opravičujejo to domnevo.
Dejansko se je klerik Provera po nekaj dneh šole počutil slabo. Čutil je ostro
zbadanje v prsih in dobil je vročino. Pismo, ki ga je pisal sam Provera, nam opi-
suje posebne okoliščine te bolezni. Mi bomo dodali nekaj dopolnil, ki jih je on
opustil, a nam jih je zaupal ustno.
»Ker se nisem več čutil zadosti močnega, da bi stal na nogah, sem bil proti
večeru 10. novembra 1861 prisiljen leči v posteljo. Dobil sem vnetje prsne mre-
ne in napadla me je pljučnica. Zaustavila se mi je prebava, kašljal sem in pljuval
kri. Prišel je zdravnik in mi večkrat puščal kri. Pa vse zaman. Bolezen je posta-
jala vse hujša. Naslednjega dne sem bil tako oslabel, da je zdravnik menil, da
sem v smrtni nevarnosti in da ni upanja na ozdravitev. Odločil je, naj mi podelijo
zakramente za umirajoče. Ob meni je bil don Rua, in potem ko so mi nastavili
pijavko, so poklicali don Boska. On me je tisti dan že četrtič obiskal. Bilo je ob
šestih zvečer. 'Oh, ubogi Frančišek,' mi je v šali dejal,'hočeš, da te postavimo pod
varstvo presvete Device Marije in Dominika Savia?'
Odgovoril sem mu, da se mi zdi ta predlog zelo umesten. Tedaj mi je don
Bosko svetoval, naj iz vsega srca zmolim očenaš. Pokleknil sem za trenutek in
molil. Potem je stegnil roke nad menoj in še naprej molil. Končno mi je dal bla-
goslov. Ko je to storil, je dejal: 'Zagotavljam ti: ali nebesa ali ozdravitev. Kaj boš
izbral? Kaj ti bolj ugaja? Hočeš še ostati nekaj časa na tem svetu in si pridobiti še
več zaslug, ali bolj želiš, da bi izdali potni list za nebesa? Katero izmed teh dveh
možnosti želiš sprejeti?'

67.7 Page 667

▲back to top


BiS 6 — 76. poglavje
667
Za trenutek sem molčal, kajti hotel sem premisliti tako pomembno odloči-
tev. Potem sem mirno odvrnil: 'To je vprašanje, ki človeka napolnjuje s strahom
pred težko odločitvijo. Dajte mi dve uri, da premislim. Prosim vas, da pridete
nazaj, preden boste šli počivat. Dal vam bom odgovor.'
Don Bosko je spet povzel besedo: 'Ne bi rad zapustil svojega telesa, orato-
rija! Opustimo tokrat potni list. Si zadovoljen?'
'Ne mislim tako, sem dejal, pač pa da bi prišli nocoj spet k meni na obisk in
povedal vam bom svojo željo.'
Don Rua, ki je videl, da se nisem takoj odločil za bolj ustrezno možnost, je
začuden rekel: 'In še premišljuješ?'
In don Bosko: 'Seveda, življenje je vedno dragoceno. Končajmo. Za zdaj pus-
timo stvari v Božjih rokah: Zgodi se tvoja volja, tako v nebesih kakor na zemlji.'
Nato se je sklonil k mojemu ušesu in dejal: 'Nič se ne vznemirjaj. Preden bom
šel k večerji, bom spet prišel, če bi se rad spravil z Bogom. In potem, če bo treba,
ti bomo po večernih molitvah prinesli sveto popotnico.' Nato me je spodbudil k
vdanosti v Božjo voljo in k mirnosti ter na glas dodal: 'Ko boš dobro premislil in
izbral, mi boš povedal.' In je odšel.
Ko je bil don Bosko nekaj korakov zunaj sobe, sem se odločil. Moja vest je
bila mirna, lahko bi prejel še zakramente spovedi in obhajila, sveto maziljenje
in druga tolažila svete vere in Cerkve. Pri umiranju bi bil ob meni don Bosko, do
katerega sem imel tako veliko zaupanje. Če bi čakal, da bi umrl ob drugi prilož-
nosti, verjetno ne bi imel vseh teh danosti za srečno smrt. Poleg tega pa še don
Boskova obljuba, da bom šel v nebesa. Bil sem gotov, da bom tja tudi šel. Zato
sem se odločil, da bom prosil za potni list v nebesa.
V tistem trenutku je prišel vitez Di S. Stefano in don Rua mu je pripovedo-
val, kaj se je pravkar odigralo v tej sobi med menoj in don Boskom. Ko je slišal
pripovedovati o moji negotovosti, je smeje se rekel: 'Če bi bil jaz na tvojem mes-
tu, ne bi samo čakal na smrt, temveč bi skočil iz postelje in ji šel naproti.'
'Toda zakaj,' je dejal don Rua, 'nisi takoj izbral nebes? Zakaj nisi sprejel po-
nudbe?'
'Da, tudi jaz sem spoznal prednost,' sem dejal, 'in sedaj nepotrpežljivo pri-
čakujem don Boskovo vrnitev, da mu povem svojo odločitev. Še več, pojdite vi k
don Bosku in mu povejte, da sprejemam potni list.'
Ko je don Rua odšel k večerji, je v obednici don Bosku povedal moje naroči-
lo. Ta je odgovoril: 'Prepozno, za zdaj ne bo nič. Moral bo še več let trpeti.'
Don Rua se ni vrnil in mi ni sporočil tega odgovora in ne morem vam po-
vedati, kako vesel sem bil svoje odločitve. Že sem računal, kako bom priporočil

67.8 Page 668

▲back to top


668
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
presveti Devici Mariji svoje predstojnike, starše in tovariše. Že sem čutil srečo
ob prihodu v svojo nebeško domovino v družbi angelov. Čas od šestih do osmih
se mi je zdel kot kratek trenutek, čeprav je bilo moje zdravstveno stanje obu-
pno. Pozvonilo je za večerjo in jaz sem nepotrpežljivo pričakoval don Boska. Pa
ga ni bilo. Tedaj so se moje misli malo zmedle in menil sem sam pri sebi: Don
Boska ni bilo, da bi me spovedal, kot je obljubil. Ko me je videl v takih dvomih,
je verjetno šel v svojo sobo, kjer se je pomenil z Gospodom, da ne bom umrl,
temveč še živel in spet ozdravel. To me je zelo prizadelo. Kaj sem vendar storil,
da nisem takoj sprejel ponudbe! Tako sem se čutil nemirnega vse do desete ure,
ko je prišel don Bosko. Ko sem ga zagledal, sem vzkliknil: 'Don Bosko! Želim iti
v nebesa.' 'Dragi moj,' mi je odgovoril, 'prepozno je. Treba bo potrpeti. Zagoto-
vljena je milost ozdravitve, ostal boš še nekaj časa na tej zemlji in veliko trpel.'
Pri teh besedah sem se užalostil: 'Oh, ubogi jaz! Že sem naredil vse svoje
račune in sedaj ste prišli vi s to novico. Ali ne bi bilo mogoče stvari spremeniti
po moji želji?'
Don Bosko mi je segel v besedo: 'Seveda, treba bi bilo preklicati že dogovor-
jene stvari. Vendar to ne bi bilo prav. Prav nič se ti ni treba vznemirjati. Prosil sem
Gospoda, da ostaneš še na zemlji, da boš pridobival duše za Boga. Za sedaj pustimo
stvari v njegovih rokah.' Še enkrat me je blagoslovil, mi povedal par spodbudnih
besed in me zapustil. Tako sem jaz, ki sem bil že prepričan, da bom šel med število
zveličanih, bil popolnoma prepričan, da bom ozdravel in živel še naprej.
Naslednje jutro sem z veliko pobožnostjo prejel presvete zakramente. Po-
čutil sem se veliko bolje. Bil sem zunaj nevarnosti. Ko je vstopil zdravnik in srečal
don Alasonattija, je vprašal:
– Ob kateri uri je včeraj zvečer umrl?
– Kateri od obeh? je vprašal don Alasonatti, ker sta bila v zavodu dva bolnika.
– Klerik, je dejal zdravnik.
– Veliko bolje mu je.
– Oh, v nebesih, je vzkliknil zdravnik.
– Nikakor, pojdite in poglejte, še okreva.
– Je to mogoče? Bil je tako zanič, da bi moral desetkrat umreti.
Po osmih dneh ležanja me je isti zdravnik razglasil za rešenega vsega zlega,
a potrebnega, da si pridobim izgubljene moči. Kmalu sem si opomogel in se vrnil
k svojim poslom.
Don Bosko mi je še ob drugi priložnosti dal čutiti svojo moč pri Bogu. Leto
pozneje, julija 1863, sem spet težko zbolel. Prišel me je obiskat. Bil sem zelo
vznemirjen.

67.9 Page 669

▲back to top


BiS 6 — 76. poglavje
669
'Ne vznemirjaj se. Prepusti meni vso skrb tako za dušo kakor za telo. Na nič
ne misli.' Ker sem imel neizmerno zaupanje vanj, so me te besede tako spodbu-
dile, da sem v teku bolezni ob vsaki težavi pomislil na don Boskove besede in
se takoj umiril.«
kl. Frančišek Provera
Provera je ozdravel tudi od te bolezni. Toda don Boskova napoved se je mo-
rala uresničiti. Kmalu se ga je lotila kostna gniloba v gležnju, ki mu je zaradi
ostrih bolečin, zaradi nezaceljive rane in zaradi vseh mogočih poskusov zdrav-
nikov, da bi ga ozdravili, celo življenje povzročala trajne bolečine. Bil je primo-
ran eno koleno opirati na leseno nogo in uporabljati bergle. To ga ni oviralo, da
ne bi delal kot prefekt v Mirabellu, Lanzu, Cherascu in v Oratoriju sv. Frančiška
Saleškega. Salezijanski družbi je izkazoval neizmerno dragocene usluge vse do
smrti leta 1874. Zaradi njegove potrpežljivosti sredi tolikih preizkušenj so ga
velikokrat primerjali z Jobom.
Don Bosko mu je v teh letih napisal dva listka, ki ju je delil tudi drugim kleri-
kom in fantom.
1. Provera: Potrpežljivost na zemlji ti bo pripravljala zaklad v nebesih.
2. Provera: Če hočeš vzleteti visoko, začni nizko: ponižnost je osnova celot-
ne duhovne stavbe.
To so bile velike nevšečnosti, ki so Proveri pomagale, da si je pridobil veliko
zaslug za nebesa. Leta 1861 se je uresničil prvi del don Boskove napovedi, tako
da je mogel spet začeti poučevati v svojem razredu. S pravim veseljem so ga
sobratje videli popolnoma ozdravljenega pri don Boskovih nagovorih članom
družbe sv. Frančiška Saleškega v njegovi sobi.
»Dne 20. novembra 1861, piše don Bonetti, je don Bosko govoril vsem
zbranim sobratom o tistih, ki dvomijo o tem, ali naj ostanejo v Družbi, in dal
naslednja navodila: 'Če bi hudič komu vsilil v glavo misel, da bi zapustil Družbo
in bi bil zato vznemirjen, naj govori in prosi za nasvet. Tega nasveta ne iščimo
pri ljudeh zunaj Družbe, ker niso zadosti dobro poučeni in ne bi mogli svetovati
po Božji volji. Prav tako ne iščimo sveta pri tistih, ki so, da uporabim moderen
izraz, liberalni, temveč pojdimo k tistim, ki se nam zdijo bolj goreči, bolj vneti.
Z eno besedo – iti je treba k predstojniku. Najprej prosi Boga, da ti da spozna-
ti svojo voljo, in potem bodi prepričan, da ti bo predstojnik dal nasvet, ki bo
gotovo v korist tvoje duše. Ko boš potem slišal njegovo mnenje, ne vztrajaj pri
svojem in ne bodi trdovraten. Ker bo potem predstojnik z namenom, da se reši
sitnosti, dal, da boš delal po svoje, čeprav bo videl, da ne izpolnjuješ Božje volje.'

67.10 Page 670

▲back to top


670
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
V četrtek 21. novembra so kleriki, potem ko so na pamet povedali nekaj vrstic
iz nove zaveze, slišali don Boska: 'Če hočeš biti pravi don Boskov sin, se moraš
zavedati, da nisi več v materialnih skrbeh član svoje, temveč član Božje družine.
Treba je zapustiti, kar je tvojega in samega sebe, dobrine tega sveta, svoje starše in
končno še samega sebe. Kdor zmore storiti to, je najsrečnejši človek na tem svetu,
je pravi učenec Jezusa Kristusa, pravi Božji otrok. Bog bo nanj razlil svojo milost in
mu napolnil srce s svojo Božjo ljubeznijo. S tem se potrjuje videnje, ki ga je imela
sv. Terezija, ki je dolgo prosila, da bi ji Bog napolnil srce s svojo ljubeznijo. Tedaj
je zagledala vrečo, ki je bila na pol napolnjena z zemljo, na pol pa z zlatom. Svetni-
ca je bila takoj pri vreči in skušala priti do zlata, vendar ji to ni uspelo, dokler ni
odstranila zemlje. Zato je vneto odstranjevala zemljo, in kolikor zemlje je odstra-
nila, toliko zlata je prišlo na njeno mesto. Tedaj je spoznala, da mora, če hoče imeti
srce polno Božje ljubezni, odstraniti vsako zemeljsko misel in čustvo.
Tako, je dodal, bi morali storiti vsi kristjani in zlasti tisti, povejmo popolno-
ma jasno – mi, ki smo bili poklicani v tako vzvišen stan.'«
Njegova mila povabila so množila število aspirantov za njegove sodelavce. Sa-
lezijanska družba počasi napreduje, ker don Boskova previdnost ne pozna naglice.
V zapisniku sej vrhovnega sveta beremo:
Dne 23. novembra 1861 se je zbral svet Družbe sv. Frančiška Saleškega in po prošnji
k Svetemu Duhu razpravljal o sprejemu mladega Emanuela Diatta, sina Mihaela iz San-
fréja. Z večino glasov je bil sprejet med druge sobrate.
Don Boskova učinkovita beseda je pripravljala med novimi gojenci dobre
uspehe v šolskem letu 1861/62. Dne 28. novembra je don Bosko, kakor poroča
don Ruffino, pripovedoval sanje ali poučno pripovedko in začel svoje izvajanje
takole:
»Sanjamo, ko spimo. Tudi jaz sem spal. Z mislijo sem bil v cerkvi, kjer so
bili zbrani vsi dečki. Začela se je sveta maša. Kar sem zagledal množico strežni-
kov, oblečenih v rdeče, z rogovi, hudičkov, ki so se sukali med fanti, kot bi jim
hoteli streči. Enemu so ponujali vrtavko, drugemu so jo celo zavrteli, enemu so
podajali knjigo, drugemu pečene kostanje. Tukaj krožnik solate, tam poln zaboj
klobas; enemu so prikazovali njegov domači kraj, drugemu šepetali na uho po-
tek zadnje tekme itn., itn.
Enemu so kazali, kako je treba igrati na klavir, in ta je privolil, drugemu so
dajali takt. Vsak je imel svojega strežnika, ki ga je vabil k posvetnim stvarem.

68 Pages 671-680

▲back to top


68.1 Page 671

▲back to top


BiS 6 — 76. poglavje
671
Nekateri hudički so čepeli na ramah dečkov in so jih božali in česali.
Prišel je trenutek spremenjenja. Ob znaku zvončka vsi dečki pokleknejo in
hudiči, razen tistih, ki čepijo na ramah, izginejo. Ti, na katerih so sedeli hudiči,
se obrnejo proti vratom cerkve in ne pokažejo nobenega znamenja češčenja. Ko
se je končalo povzdigovanje, se je spet začela prejšnja igra, se pravi, da je vsak
strežnik nadaljeval svojo zabavo.
Če želite, da vam razložim te sanje, bom takole povedal: Menim, da sanje
pomenijo različne načine raztresenosti, ki jih hudič navdihuje fantom v cerkvi.
Tisti fantje, ki so se v trenutku spremenjenja obrnili k vratom, so v stanju smrtne-
ga greha. Ti ne potrebujejo več hudiča, da bi jim predstavljal predmete, ki bi jih
raztresali, ker so že v njegovi oblasti, zato jih samo boža. Ti fantje niso več v
stanju, da bi molili.«
Naravna raztresenost fantov ob vrnitvi s počitnic, želja po svobodi, spomin
na egiptovsko čebulo so bili na začetku leta vzrok za nezadovoljstvo nekaterih
gojencev. Dva izmed teh dečkov, pravi don Bonetti, iz premožnih družin se nista
mogla prilagoditi življenju v oratoriju, zato so ju starši, ki so bili vanju narav-
nost zaljubljeni, vzeli iz oratorija in ju vpisali v tako imenovani moderni zavod.
Tam bi imela, tako sta pravila, za kosilo pet krožnikov, tri za večerjo, hodila bi v
plesno šolo, obiskovala gledališče in se na podobne načine razveseljevala. Don
Bosko ju je skušal prepričati, da bi ostala, ko pa sta prišla po slovo, jima je rekel:
'Vedita, da vama vse ugodje, ki si ga želita, ne bo prineslo zadovoljstva. Ne poza-
bita, da imata dušo, ki jo morata zveličati. Če jo bosta rešila, bo rešena za večno,
če pa jo bosta izgubila, bo izgubljena na veke. Naj vaju Bog spremlja.'
Ko je zvečer klerikom pripovedoval ta dogodek, je dodal: 'Kak uspeh bosta
doživela dva 14-letna fanta, ki bosta rasla med toliko skušnjavami?'
Gotovo ne tistega, kot je ta, da v strahu božjem rastejo trije dečki, ki jih je
poslal v oratorij mons. Gentile, škof v Novari. Ta mu je v pismu dne 23. novem-
bra izrazil svoje zadovoljstvo zaradi uspeha, ki ga bodo dosegli ti trije pod don
Boskovim vodstvom. Božjemu služabniku je prav tako priporočal duhovnika don
Ferrabuca. On, ki je ljubeznivost sama, naj bi ga poskusil spraviti s sveto Cerkvi-
jo v zadevi cerkvenega beneficija, ki ga je prosil in dobil od civilne oblasti brez
dovoljenja cerkvenega predstojnika.

68.2 Page 672

▲back to top


77.
poglavje
Galantuomo za leto 1862 in njegove napovedi – Katoliško branje za
prihodnji mesec januar – Nekaj kleriških preoblek – Svet in sprejem novih
članov – Gojenec, ki ga je božična devetdnevnica prisilila, da je zapustil
oratorij – Don Bosko zboli za šenom – Zadnji dan leta 1861: don Boskovi
nasveti vsem gojencem; obljuba posebnega vezila
Decembra je bilo pripravljeno vezilo za naročnike Katoliškega branja. Na-
tisnili so ga prve dni januarja. Knjižica je nosila običajen naslov: Galantuomo ali
piemontsko-lombardski zbornik za leto 1862. Galantuomo in njegove napovedi.
Začenjal se je z zanimivimi in koristnimi novicami s področja poljedelstva.
Način kako gojiti krompir in različni načini razmnoževanja, O sadnih rastlinah:
kako naj jih gojimo, cepimo, jih obranimo pred mravljami, Ohranjevanje cvetlic.
Sledila je pesem v piemontskem narečju proti grdobiji pijanosti s sporoči-
lom naročnikom.
GALANTUOMO SVOJIM PRIJATELJEM
Že devetič, dragi prijatelji, prihajam k vam na obisk, in če mi kaka grda nezgoda ne
bo preprečila, bom to ponovil še veliko let. Ta pogoj postavim zato, ker je nekdo malo več
kot jaz, še več, on je moj gospodar. Če se mu zazdi, me v trenutku lahko utiša in me pošlje
na pogovor s črvi na pokopališče.
Toda za zdaj še živim in z menoj je tudi moj čop na glavi, ki mi ga je odnesla topovska
krogla v bitki pri Solferinu. Počasi si je opomogel, spet zrasel in je sedaj tak, kakor je bil
nekoč. Prav tako mi je zelo prijetno, da vas lahko vidim tako zdrave in čile. To pravim vam,
s katerimi govorim, in ne tistim, ki so si poiskali svoje prebivališče pod zemljo. Bodite torej
vsi zadovoljni, živite še dolga leta zdravi in srečni. Taki naj bodo vaši dnevi in dnevi vseh
vaših prijateljev.

68.3 Page 673

▲back to top


BiS 6 — 77. poglavje
673
Letos sem vam nameraval pripovedovati vse, kar se je zgodilo v preteklem letu, toda
zaradi previdnosti in spoštovanja bom to svojo pripoved prenesel na poznejši mirnejši čas,
ko ne bo več nevarnosti nevihte, toče, viharjev in orkanov. Bodite vljudni in zadovoljite se
z navadnimi stvarmi iz letopisov, koledarjev, kjer bo za vsak dan naveden svetnik tistega
dne. Poleg tega vam bom povedal čas vzhoda in zahoda sonca in meseca, noči in dneva, da
si bo vsak s preprostim izračunom mogel določiti uro za dnevne obroke, za pitje, spanje,
počitek, smejanje, jok, igro, sprehode in podobno, pač glede okusa in potrebe.
Prav tako čutim dolžnost, da vam razložim napovedi iz prejšnjega leta, ki jim bodo
sledile nove, za letos. Glede napovedi naj vam povem, da se uresničujejo na ta ali oni na-
čin, zato imajo letopisi pravico, da nategujejo svoje napovedi, kolikor je treba, da imajo
vedno prav. Po teh uvodnih besedah pojdimo na delo.
Napovedi za leto 1861. – Povedal sem vam, da bosta v letu 1861 izginili s politič-
nega prizorišča dve pomembni osebnosti. S političnega sveta sta izginila že veliki knez
toskanski in veliki knez modenski. Poleg teh dveh sta odšla s sveta živih, ne samo v prene-
senem pomenu, temveč dobesedno vzeto, dve znameniti osebi, in sicer grof Cavour, ki se je
odpravil med prebivalce podzemlja 6. junija tekočega leta, in portugalski kralj.
Vino bo cenejše, zato bo dražji kruh. – Odgovor: Vsi, ki jedo in pijejo, vedo iz lastne
izkušnje, da se je podražil kruh in pocenilo vino. To je bilo lansko leto v prenesenem po-
menu, letos pa dobesedno.
Neki kraj bo razrušen od potresa. – Vsem je znano, kaj se je zgodilo ob izbruhu Vezu-
va v neapeljskem kraljestvu. Blizu te gore je kraj Torre del Greco. Tega kraja ni več. Potres
na začetku decembra je pretresel ceste, trge, hiše s tako silo, da so prebivalci morali hitro
zbežati, da jih ne bi zasulo. Poleg tega je Vezuv, ki je tiste dni silno bruhal lavo, pepel, bi-
tumen, kamenje in ogenj, pokril in uničil ostanke stanovanj in v svojem žrelu in krempljih
uničil vse, ki niso mogli pravočasno uiti.
Druge kraje bo uničila suša. – Vsi se še spominjamo neznosne vročine letošnjega leta.
Kar ljudje pomnijo, ni bilo kaj podobnega. Naj samo povemo, da v mnogih krajih, pokra-
jinah in deželah znotraj in zunaj Italije od aprila do januarja ni padel dež, za katerega bi
lahko rekli, da je res namočil zemljo. Še danes (1. januarja 1862) so kraji in mesta, kjer v
studencih in izvirih ni vode, kjer so polja popolnoma zgorela, setev in zemlja popolnoma
suhi zaradi pomanjkanja dobrotnega dežja, ki ga že toliko časa zaman pričakujejo od
velikodušne Stvarnikove roke.
Pomembni dogodki leta 1861
Dogodki leta 1861 so zelo številni, in ker so se zgodili v javnosti, jih poznate tako vi
kakor jaz. Navedel jih bom nekaj, da boste mogli presoditi in boste v njih prepoznali prst
Božji.
V Italiji in zunaj Italije smo doživeli hudo sušo. V mnogih krajih in mestih so morali
živino voditi napajat tudi pet milj daleč.

68.4 Page 674

▲back to top


674
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Druga žetev, se pravi koruza, proso, krompir, fižol itn., je skoraj popolnoma izpadla.
Velikanski požari so uničili hiše, otoke in cele pokrajine. Časopisi so vsak dan poročali in
še poročajo o mnogih požarih, ki so povzročili neznansko škodo. Med mnogimi drugimi v
Turinu omenjamo samo požar hiše Tarino. Ko sem bil pri tistem žalostnem prizoru, sem
večkrat slišal vzklikati: Naj ljudje pravijo, kar koli hočejo, toda te nesreče so Božja kazen.
In dogodki in razbojništvo v Neaplju?
Vsi so bili prepričani, da bo zadostovala desetina orožnikov, da bi ujeli Chiavoneja
z njegovimi peterimi ali šesterimi tovariši razbojniki. Sedaj pa vemo, da so poslali tja že
več kot sto tisoč mož, izmed katerih so mnogi bili ubiti ali ranjeni, veliko jih je zbolelo, in
kolikor mi je znano, stvar še ni končana.
Mnogi se veselijo, ker so toliko tolovajev ubili, ujeli in ustrelili in tako zmanjšali njiho-
vo število. Toda kaka tolažba je to, ko je zaradi teh tolovajev izgubilo življenje toliko naših
sorodnikov in prijateljev? Mogoče bi lahko komu bilo v tolažbo to, da bi smrt tolovajev
prinesla življenje našim dragim, toda ni tako. Zgodili so se zagrizeni boji na obeh straneh
in na obeh straneh je bilo ubitih ali ranjenih veliko ljudi in tako za ene kakor za druge
vsega še ni konec. Tudi tukaj velja: vojna je Božji bič, vojna je bič, ki ga Bog uporablja, da
kaznuje grehe ljudi.
Odkritosrčno vam povem, da ne želim smrti niti enemu tolovaju, niti da bi eden iz-
med naših bil ranjen, pač pa da bi vsi živeli v miru na svojih domovih, s svojimi družinami,
obdelovali polja in bili zaposleni v obrti. Tako bi tudi lažje opravljali dolžnosti svoje vere,
in če hočete, da bi vrgli tudi karte, tarokirali in balinali ali vsaj pripravili kako praznova-
nje, malo veselja, kak izlet ali malico s prijatelji in sorodniki.
Med velike dogodke moramo šteti dejstvo, da je papež med mnogimi težavami in
zmedami mogel ostati v Rimu in ohraniti svobodne odnose z vsemi deželami sveta.
S papežem so združeni vsi pravi katoličani, ki so pod vodstvom svojih škofov eno srce
in ena duša ter učijo, izpovedujejo in branijo nauk Kristusovega namestnika.
Nekaj nadvse velikega je tudi strašno bruhanje Vezuva, huda suša, silen mraz, ki nas
tare, in pomanjkanje, ki je vedno večje.
Prav tako je nekaj pomembnega smrt portugalskega kralja. Pravijo, da je malo pred
smrtjo s svojimi ministri prezirljivo govoril o izobčenju in ga imenoval zastarelo in neko-
ristno šaro. Malo dni pozneje je tudi njegov brat nepričakovano umrl, kralj pa pri svojih
24 letih, po težki bolezni in v hudih krčih. Prav tako spadajo med težke dogodke vojne v
Ameriki, na Poljskem, v Libanonu, Črni gori, vendar vse to ni nič v primeri s Cavourjevo
smrtjo.
Vemo, da je on imel v rokah vse niti političnega dogajanja. Njegova nenadna smrt
mu je preprečila, da bi drugim povedal svoje skrivne namene. Ko je potem prav nepriča-
kovano umrl, so dobri in hudobni ponavljali: Tu je delovala Božja roka, ki daje in jemlje
življenje, komur hoče in kadar hoče.
Mogoče bo kdo dejal: Toda s Cavourjevo smrtjo njegovo delo ni umrlo.

68.5 Page 675

▲back to top


BiS 6 — 77. poglavje
675
Tudi jaz mislim tako. Prepričan sem in verjamem, da svet s Cavourjem ni in ne bo šel
v grob. Toda z njim smo izgubili konec klopčiča in od tedaj naprej je politični klopčič še
bolj zapleten. Tu je bil nekdo, ki je imel v roki drugi konec, sedaj pa več ne ve, kam pritrditi
nasprotnega. On, ki je še živ, zna dobro igrati žogo, vendar sam ne more igrati niti ne ve,
kje naj najde tovariša, ki bi hotel z njim igrati.
Tu smo spet na izhodiščni točki, se pravi, kjer je Bog ljudem preprečil načrte.
Mogoče se bo kdo čudil, da se je 1861 začelo obdobje miru. Pa vendar je tako. Ljudje
so nemočno orodje v Božjih rokah. Naj storijo, kar koli hočejo, toda kompas je izgubljen
in ni ga mogoče več nikjer najti. Zgodile se bodo še nadaljnje vojne, bo še nič koliko vseh
mogočih prevratov, vendar nihče ne more Božji roki preprečiti, da ne bi delovala med
nami. Zato bo prišel čas in ne bomo dolgo čakali, ko bo vsak katoličan lahko živel v miru
in svobodno izpovedoval svojo vero. Toda povedati vam moram, da so dogodki leta 1861
samo priprava na to, kar se bo zgodilo leta 1862.
Dogodki leta 1862
Čeprav se je začelo obdobje miru, stanje leta 1861 ni nič drugega, kot smo že rekli,
kot priprava na to, kar se bo zgodilo leta 1862. Zato bodo tiste majhne vojne, ki so se za-
čele preteklo leto, zavzele veliko večji obseg, toda ko bodo prešle tri četrtine leta, se bodo
sovražnosti končale in tisti, ki so prej hodili kakor brez glave, bodo začeli spoznavati svoje
vojskovodje in se bodo vrnili nazaj dobršen del poti, po kateri so prej tako dolgo slepo
korakali. Gorje pa tistim, na katere bodo naleteli, medtem ko se bodo vračali.
Letos bo mnoge zadela huda bolezen. Vendar to v veliko korist dušam. To Božjo šibo
bi mogli zelo omiliti, če bi ljudje spet spoštovali Gospodove dneve.
Zadela nas bo suša, glad, bolezni kot kazen za toliko kletvic, s katerimi žalijo Božje
ime in verske stvari. Gorje preklinjevalcem! Kesali se bodo celo tisti, ki so jih pomilovali.
Do določenega trenutka novega leta bo ljudi močno skrbelo za prehrano, ker bo zem-
lja zelo razdejana, toda po dveh tretjinah leta ne bo več nevarnosti za lakoto.
Sedaj vam bom povedal nekaj zelo pomembnega. Bodite pozorni in skušajte razu-
meti. Na svetu je strašen črv, ki gloda življenje ljudi. Mnogi so ga skušali napasti in ubiti,
pa vse zaman, nihče ga ne more zaustaviti. Preteklo leto je razgrizel možgane mnogim
ljudem, da so napol znoreli, potem je prešel na hrbtenico nekega velikega človeka in jo
razjedel vse do možganov. To je bil tudi vzrok njegove smrti.
Sedaj se je zaril v hrbtenjačo nekoga, ki si v svoji neumnosti misli, da je voditelj sveta.
Razjedel jo je že do polovice. Učinke pa boste videli prihodnje leto.
Letopis prinaša rokopisno napoved nekega ubogega kmetiča iz Flandrije iz
leta 1792.
Končuje se takole: Porazdelitev štirideseturne pobožnosti v turinskih cerkvah.
Z Galantuomom je Paravia za mesec januar pripravil še Pobožnost sedmih

68.6 Page 676

▲back to top


676
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
nedelj, posvečenih češčenju žalosti in radosti sv. Jožefa, s popolnim odpustkom
vsako nedeljo, ki jih je napisal P. Ughet in prevedla Josipina Pellico.
Medtem se je na že običajen način in z že znano pobožnostjo obhajala de-
vetdnevnica kot priprava na praznik 8. decembra v oratoriju. Pred večernicami
je don Bosko izpolnil v maju dano obljubo. Poskrbel je za lep Marijin kip iz ce-
menta. Delovodja Karel Buzzetti ga je postavil nad glavna vrata nedaleč od tam,
kjer je udarila strela, spredaj pa močno ogrodje. Don Bosko se je v roketu in
štoli, obdan od skupine klerikov, povzpel do tiste višine in blagoslovil kip. Nato
je s tistega mostišča, ki je bilo gotovo najvišja prižnica na svetu, na dvorišču
zbranim fantom kratko pa navdušeno spregovoril, kako naj častijo, ljubijo in
zaupajo v veliko mater Božjo Marijo. Ko je končal nagovor, je s tiste višine zapel
pesem, ki se začenja Hvalite Marijo, vsi verni jeziki, ki so jo ob spremljavi god-
be fantje navdušeno odpeli. Tako pevci kakor godba sta tekmovala med seboj,
kateri bo glasneje in bolj goreče pel zahvalo za pomoč naši nebeški zavetnici.
Tistega dne so oblekli kleriško obleko fantje Jarach, Costanzo, Mignone in
Murra. Mons. Gianotti, škof iz Saluzza in ordinariji škofij, iz katerih so bili go-
jenci, so pooblastili don Boska, da je blagoslovil talarje in jih preoblekel. Mladi
Pavel Albera je bil preoblečen 29. oktobra. Obred je opravil vikar teolog Abrate.
Tudi salezijanska družba je dobila nove člane. Zapisnik vrhovnega sveta pravi:
Dne 15. decembra 1861 je rektor Družbe sv. Frančiška Saleškega, potem ko je zbral
svet in skupaj z njim poklical Svetega Duha, dal na glasovanje prošnjo dijaka Alojzija
Doja, sina pokojnega Janeza iz Vigoneja, in klerika Jožefa Mignona, sina Feliksa iz Ma-
zzèja. Oba sta prejela pritrdilne glasove in bila sprejeta v Družbo.
Začela se je devetdnevnica za pripravo na božič. V njej se je ponovil že zna-
ni pojav prostovoljnega odhoda iz oratorija tistih, ki niso bili dober zgled svojim
tovarišem.
Leta 1861 je vstopil v oratorij mladi Ric..., ki se ni hotel nikdar spovedati.
Ko je šel dol po stopnicah in zagledal don Boska, se je takoj obrnil, stekel po
hodniku in se povzpel po drugih stopnicah. Don Bosko ga ni mogel srečati niti
enkrat, čeprav je storil vse, da bi ga dobil. Prav tako mu je postavil ob stran
dobre tovariše, ki naj bi mu ga privedli.
Na božični večer se je Ric... počutil slabo in ponoči je v blodnji kričal, da je
okoli postelje polno hudičev, ki ga dušijo in vlečejo za seboj. Njegovo kričanje
se je slišalo po celi hiši. Tedaj je v vedno večjem strahu začel spoved nadvse ne-

68.7 Page 677

▲back to top


BiS 6 — 77. poglavje
677
prijetnih stvari. Asistent klerik Jožef Bonetti je ukazal vsem fantom v spalnici, ki
so se ob teh krikih zbudili, da si zamašijo ušesa. Proti jutru mu je vročina malo
popustila, toda Ricc..., ki je izvedel, kaj je govoril v blodnji, je bolan, kakor je bil,
zbežal domov in ga ni bilo nikdar več na spregled niti se ni nič več slišalo o njem.
Po božičnih praznikih, pripoveduje don Ruffino, je don Bosko zbolel za še-
nom in je moral za nekaj dni ostati v postelji. Zadnji dan leta 1861 se je počutil
malo bolje. Zvečer je dejal, da želi iti v govorilnico. Vsi so bili nasprotnega mne-
nja. Vendar je prišel iz sobe, stopil na prižnico, da bi dal običajno vezilo vsem
fantom, ki so ga navdušeno pozdravili s ploskanjem. Po kroniki don Bonettija je
povedal naslednje:
Hotel sem priti iz svoje sobe nocoj, ker sem prepričan, da vas sicer letos ne bi več videl
(smeh). Leto 1861 je preteklo: tisti, ki ste ga prebili dobro, se lahko veselite, drugi pa se
lahko kesajo, vendar tega leta ne bodo več videli; čas neizogibno teče: fugit irreparabile
tempus. Navado imam, da svojim sinovom zadnji večer starega leta dam nekaj spominov
na prihodnje leto. To so spomini, ki vam jih dajem za leto 1862.
Potrudite se, da boste prizadevno pri sveti maši. Vsak naj se prav tako potrudi, da bo
tako pobožno sodelovanje širil tudi med drugimi. Letos nadvse potrebujem vaše sodelova-
nje in upam, da mi boste pomagali. Sveta maša je mogočno sredstvo za utišanje Božje jeze
in za odvrnitev kazni. Zato skušajmo uresničiti nasvet svetega Tridentinskega cerkvenega
zbora, ki pravi, da naj vsak živi v takem stanju, da bo lahko pri vsaki maši, pri kateri je
navzoč, prejel sveto obhajilo in tako bolj tesno sodeloval s to vzvišeno daritvijo. Vsak naj se
potrudi, da bo natančno izpolnjeval dolžnosti svojega stanu, začenši pri tistih, ki imajo v
hiši kako opravilo. Eden je nadzornik v spalnici, drugi v učilnici, tretji v delavnici, nekateri
načelujejo mizam; prav vsak naj se potrudi, da bo točno opravljal svojo nalogo. Če to pripo-
ročam tistim, ki imajo kako službo in so zato nekaki predstojniki, ne smem pozabiti, da so
drugi dolžni pokorščino in spoštovanje. Če boste storili vse to, bomo imeli leto polno miru in
zadovoljstva. Rokodelcem priporočam, da bi se pridno učili svoje obrti in se tako usposobili,
da si bodo s svojim delom služili kruh. Želim jim največjo skrb za dušno zdravje. Dijakom
priporočam, da bi se učili svetne znanosti in pri tem ne pozabili na znanost svetnikov. In kaj
želite vi don Bosku? Zdi se mi, da vidim v vaših srcih živo željo, da bi živel še dolga leta. In jaz
z veseljem sprejemam to vašo željo. Tudi jaz vam želim veliko srečnih let. Toda ali vam lah-
ko vsem zagotovim, da bo ta moja želja tudi za vse uresničena? Ne, nikakor ne! Mogoče na
koncu leta 1862 ne bomo več vsi med živimi. Lansko leto sem vam ob tej priložnosti povedal,
da na današnji dan mogoče ne bomo več vsi živi. Z nami je bil še Martin, ki je govoril: 'Kdo
bo tisti, ki bo moral iti v drugo življenje?' On si nikdar ni mislil, da bo prav on tisti. Pa vendar
je bilo tako. Prijadral je skoraj do konca leta, potem pa je moral 26. tega meseca prekiniti
potovanje. Z njim so odšli Maffei, Quaranta, Roggero. Če nas je lansko leto, ko nas je bilo
manj, zmanjkalo četvero, kako bi si lahko mislili, da bomo letos, ko nas je več, vsi doživeli

68.8 Page 678

▲back to top


678
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
prihodnje leto? Bodimo pripravljeni, da nas bo smrt, če bi nas obiskala, našla pripravljene
za odhod v večnost. Kar sem vam sedaj povedal, velja za vse.
Toda v preteklih letih sem poleg splošnega vezila imel navado vsakemu izmed vas
dati posebne nasvete. Ali bom storil tudi letos tako? Da, storil bom in to tako, da odkar
obstaja oratorij, česa takega še ni bilo. Gre za nekaj velikega in edinstvenega, česar pa
vam še ne morem povedati danes. Povedal bom jutri. Molite po mojem namenu in videli
boste, da se je splačalo moliti. Za zdaj pa vam želim lahko noč.
S tem nagovorom se je končalo leto 1861. Toda njegova obljuba zadnjega ve-
čera 1861 je nakazovala snov za nagovor prvega dne zvečer leta 1862. Slava in
usmiljenje Boga Očeta, Marijina dobrota in rešitev duš so nenehno zveneli z nje-
govih ustnic in jih oznanjali velikim in malim. Njegov glas se združuje z vesoljnim
stvarstvom: En dan sporoča to drugemu in ena noč naznanja to drugi (Ps 19,3).

68.9 Page 679

▲back to top


DODATEK
Navajamo priporočilna pisma notranjega ministrstva don Janezu Bosku iz let 1860/
1861 za sprejem fantov v oratorij.
Fantje, ki jih je priporočil njegova ekscelenca minister FARINI
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 2352; Turin, 1. avgust 1860
S prošnjo, da bi dosegel zastonjski sprejem v Ustanovo sv. Frančiška Saleškega v Val-
doccu, predmestju tega glavnega mesta, se je deček G. B., sirota po očetu in bivajoč v tem
mestu, obrnil na to ministrstvo. Podpisani si ne more kaj, da ga ne bi priporočil dobrohot-
ni ljubezni gospoda duhovnika Boska, ravnatelja imenovane ustanove, iz posebnih razlo-
gov, ki jih je vreden.
Za ministra SALINO
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 3236; Turin, 16. oktober 1860
Gospod dekan iz Bobbia sporoča imenovanemu ministrstvu, da sta v njegovi župniji
fanta Mihael Buscaglione in Kolumb Chiaffredo, prvi sirota, drugi pa skoraj, ker ga je po
materini smrti že pred tremi leti zapustil oče in nihče ne ve, kje prebiva. Zato prosi, da bi
bilo poskrbljeno za varstvo teh dveh zapuščenih otrok. Nato še dodaja, da so stari starši po
materi sami brez zadostne oskrbe in že v visoki starosti ter ne zmorejo vzdrževati teh otrok.
Medtem ko podpisani poroča velezaslužnemu duhovniku gospodu don Bosku te oko-
liščine, prosi, da bi ju, če je mogoče, sprejel v ustanovo, ki jo vodi, zlasti še zato, ker oba
dečka kažeta sposobnosti, ki bi ob pravilni vzgoji lahko bila v veliko korist celotni družbi.
Verjetno bi bilo za otroka usodno, če bi se nadaljevalo stanje, v katerem sta sedaj.
Za ministra SALINO
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 3375; Turin, 26. oktober 1860
Na to ministrstvo je prišla dokumentacija in prošnja, da bi poskrbeli za vstop fanta
Jožefa Berne, sirote po očetu in člana uboge družine tega glavnega mesta, v kako dobro-
delno ustanovo.
Na osnovi predloženih listin, ki pričajo o bednem stanju družine, podpisani prosi gos-
poda duhovnika Janeza Boska, ravnatelja zavoda sv. Frančiška Saleškega v Turinu, da bi

68.10 Page 680

▲back to top


680
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
sprejel imenovanega fanta v svojo ustanovo, in želi, da bi dobil odgovor zaradi nadaljnje-
ga ukrepanja. Za ministra SALINO
MINISTRSTO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 3400; Turin, 31. oktober 1860
Neki Feliks Raineri iz tega mesta, poklicni zborovski pevec v gledališču, se obrača na
to ministrstvo s prošnjo, da bi mu posredovalo sprejem njegovega 14-letnega sina Petra
v kak vzgojni zavod.
Iz natančnejših poizvedb se je razpoznalo, da imenovani nima zadostnih sredstev
za samooskrbo, za bolno ženo in za družino in da je hkrati nujno, da fanta umaknejo iz
sedanjega položaja brezdelja in ga usmerijo h koristnemu delu v kaki ustanovi.
Podpisani priporoča zato to prošnjo premisleku velečastitega duhovnika Boska z že-
ljo, da bi imenovanega fanta sprejel v svoj zavod. V pritrdilnem primeru bi mogel razpo-
lagati z enkratnim prispevkom 150 lir v korist omenjene ustanove.
Pričakuje se odgovor za nadaljnje poslovanje.
Za ministra SALINO
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 3780; Turin, 3. december 1860
V odgovor na pismo z dne 27. preteklega novembra, v katerem duhovnik Janez Bosko
sporoča sprejem v Oratorij sv. Frančiška Saleškega, ki ga on vodi, dečka Julija Paroncinija.
Podpisani sporoča, da je to ministrstvo določilo 100 lir v podporo omenjenega sprejema,
ki se omenja v dopisu z dne 25. junija št. 1817.
Za ministra SALINO
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 3909; Turin, 12. december 1860
Štirinajstletni Serafin Gianuzzi, sin pokojnega Avgustina, preglednika Splošne in-
špekcije kraljeve loterije, bivajoč v Turinu, se ob smrti svoje matere Alojzije Viktorije Aprà,
zapuščen od vseh, v skrajni revščini obrača na to ministrstvo z željo, da bi bil sprejet v
vaše zavetišče. Iz podatkov povzemamo, da je fant lepih moralnih in osebnih navad in je
zato vreden, da je uslišana njegova prošnja.
Ker podpisani pozna preizkušeno človekoljubje duhovnika don Boska, bi v primeru
sprejema Serafina Gianuzzija v njegov zavod poskrbel za izplačilo 100 lir kot enkratno
podporo.
Pričakujemo odgovor, za katerega upamo, da bo ugoden.
Za ministra SALINO

69 Pages 681-690

▲back to top


69.1 Page 681

▲back to top


BiS 6 — DODATEK
681
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 4108; Turin, 28. december 1860
Karel Alasia poroča imenovanemu ministrstvu, da je oče številne družine, vdovec in
zelo reven in da ne more več vzdrževati svoje družine. Ker je njegov edini dohodek skro-
men zaslužek ubogega čevljarja, vdano prosi, da bi sprejeli v kak zavod njegovega na
žalost gluhega 21-letnega sina, zelo slabega zdravja, in drugega, 12-letnega dečka.
Podpisani prosi velezaslužnega duhovnika gospoda don Boska, če bi mogoče mogel
sprejeti v svojo dobrodelno ustanovo, ki ji načeluje, mlajšega sina imenovanega očeta.
Pričakujemo odgovor, ki bo, upajmo, ugoden.
Za ministra SALINO
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 7351, 844; Turin, 6. februar 1861
Na to ministrstvo se je Jakob Anglois, bivajoč v tem mestu, profesor kontrabasa v
Kraljevi godbi njegovega veličanstva obrnil s prošnjo, da bi podprli sprejem njegovega
sina Celestina v ta zavod, kjer že eno leto obiskuje latinske šole.
Zelo omejena sredstva, s katerimi razpolaga prosilec, oče številne družine, ki jih
dobiva od svojega poklica, navajajo to ministrstvo, da se obrača na gospoda duhovnika
Boska, ravnatelja imenovanega zavoda, za sprejem njegovega sina.
V upanju, da bo prošnja ugodno rešena, zlasti še zato, ker gospod ravnatelj pozna
tega fanta, ponuja za ugodno rešitev vsoto 100 lir kot enkraten dar.
Podpisani obenem sporoča gospodu Bosku v odgovor na njegovo pismo z dne 2. teko-
čega meseca glede fanta Guglielminotta, za katerega se zanima župan iz Suse, da skuša
dobiti kako podporo za vašo ustanovo kot povračilo za sprejem omenjenega fanta.
Za ministra SALINO
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 12389; Turin, 3. marec 1861
Neki Frančišek Mautino iz Aglièja (Ivrea), po poklicu poljski delavec, že v letih in oče
številne družine, prosi ministrstvo, da bi bil njegov 13-letni sin Jožef sprejet v kak zavod,
kjer bi se izučil kake obrti in se usposobil, da bi si sam služil potrebno za življenje.
Skrajno žalosten položaj, v katerem je dejansko imenovana družina, ki živi od dnevne-
ga zaslužka njegovih naporov, in pomoči potreben položaj družine navaja podpisanega, da
priporoči imenovanega dečka preizkušeni dobroti duhovnika Janeza Boska in prosi, da ga
sprejme v svoj zavod. Prosim vas, da nam odgovorite za nadaljnje poslovanje.
Za ministra SALINO
Fantje, ki jih je priporočil njegova ekscelenca minister MINGHETTI

69.2 Page 682

▲back to top


682
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5;: št. 15560, 1895; Turin, 18. marec 1861
Dvanajstletni Sekund Boccadoro, sin Celesteja, rojen in živi v Astiju, želi pomagati
svojemu očetu pri preskrbi številne družine osmih otrok. Oče jih preživlja z bornim zas-
lužkom dela svojih rok, zato je poslal na to ministrstvo prošnjo z ustreznimi listinami, da
bi bil sprejet v kako dobrodelno ustanovo.
Ministrstvo ne more ne ustreči želji mladega Boccadora, zato priporoča znani do-
brodelnosti duhovnika Janeza Boska, da bi sprejel dečka v svojo dobrodelno ustanovo, in
določa 150 lir kot enkratno podporo.
Pričakujemo odgovor za nadaljnje ravnanje.
Za ministra G. BORROMEO
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 44505; Turin, 27. junij 1861
Ministrstvo za obrambo je priporočilo našemu notranjemu ministrstvu 9-letnega
Rozarija Pappalarda iz Giarreja (Messina), siroto po očetu in materi, ki je prišel v Casale
z 12. kompanijo 2. topniškega regimenta ob vrnitvi iz Messine. Radi bi ga izročili kakemu
zavodu, ker do 14. leta ne more vstopiti v vojaško šolo, za katero čuti veselje in sposobnost.
Zaradi izrednih okoliščin tega primera to ministrstvo prosi velečastitega duhovnika
Boska, da bi kljub mladosti sprejel omenjenega dečka Pappalarda v zavod, ki ga vodite. V
primeru privolitve nudimo 200 lir povračila za sprejem.
Prosimo duhovnika Boska za odgovor za nadaljnje poslovanje.
Za ministra G. BORROMEO
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 45993; Turin, 28. junij 1861
Na naše ministrstvo se je s prošnjo in priloženimi listinami v podporo prošnje obr-
nil neki Kajetan Ghiringhello. Prosi, da bi v vašo dobrodelno ustanovo sprejeli njegovega
11-letnega sina Roberta.
Na osnovi predloženih dopisov si podpisani ne more kaj, da ne bi prosil velečastitega
duhovnika Janeza Boska, da bi, če je mogoče, pomagal ubogemu očetu, ki je zaradi bolez-
ni postal nesposoben za delo in si tudi sicer zasluži dobrohotno pomoč pri vzdrževanju in
vzgoji družine.
V pričakovanju ugodne rešitve prošnje je ministrstvo pripravljeno priznati plačilo
150 lir v enkratnem znesku.
Za ministra G. BORROMEO

69.3 Page 683

▲back to top


BiS 6 — DODATEK
683
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 56189; Turin, 6. avgust 1861
Župan občine D'Arizzano (Pallanza) se je obrnil na to ministrstvo s prošnjo, da bi
poskrbeli za sprejem v kaki dobrodelni ustanovi približno 14-letnega fanta Janeza Krstni-
ka Carettija, sina pokojnega Janeza Krstnika in Alojzije Bianchi, že drugič vdove po nekem
Realiniju, ki komaj najde delo, da vzdržuje samo sebe, in ne more poskrbeti še za sina.
Zaradi teh okoliščin to ministrstvo ne more, da ne bi storilo potrebnih korakov pri
velečastitem duhovniku Bosku, da bi dečka sprejel v zavod, ki ga on vodi. V pritrdilnem
primeru bi ministrstvo naklonilo 150 lir za enkratno podporo.
Za ministra G. BORROMEO
MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE
Oddelek 5; št. 60093; Turin, 13. avgust 1961
S priloženimi listinami imenovani Frančišek Petiti, mizar iz Fossana, prosi, da bi
sprejeli v to vašo ustanovo njegovega 14-letnega sina Janeza Krstnika.
Prikazane okoliščine, pravnomočno preverjene s priloženimi listinami, kažejo na
utemeljenost Petitijeve prošnje.
Podpisani izreka svoja priporočila velečastitemu duhovniku Janezu Bosku, ravna-
telju Oratorija sv. Frančiška Saleškega, da najde način, da sprejme imenovanega Janeza
Krstnika Petitija v svoj zavod, s prošnjo, da bi za nadaljnje poslovanje sporočil o uspehu
vložene prošnje.
Za ministra G. BORROMEO

69.4 Page 684

▲back to top


684
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek

69.5 Page 685

▲back to top


kazalo
1. poglavje
7
1858 – Kdo je bil don Bosko; njegova ljubeznivost; kako so mu to
vračali gojenci – Sam revež ima najraje najrevnejše – Kreposti Mihca
Magoneja: njegovo zaupanje v Marijo; njegova ljubezen – Njegovo
pismo don Bosku – Petero spominov fantov za ohranitev čednosti
čistosti – Beli robec – Pridiga o čednosti pokorščine – Tri podobe
Božje matere Marije – Katoliško branje
2. poglavje
18
Don Bosko pripoveduje fantom o Piju IX. – Praznik sv. Janeza Krstnika
in pojedina, ki jo je don Bosko pripravil trem oratorijem z darom Pija
IX. – Praznik sv. Alojzija in članek grofa di Camburzana v Armonii
– Razodetje skrivnosti neke vesti – Katoliško branje: Nosi s seboj, o
kristjan – Don Bosko razmišlja o ponovnem potovanju v Rim: pismo
grofa De Maistra
3. poglavje
28
Spreobrnjenja v zadnji uri
4. poglavje
33
Število gojencev v oratoriju – Don Boskovo pismo kleriku Rui iz
sv. Ignacija – Komet in predvidevanje nesreč v Italiji – Dva zvezka
Katoliškega branja – Izkopavanje pod cerkvijo za novo obednico –
Najemnina in popravilo oratorija v Vanchigli – Don Bosko gre pridigat
v Palasazzo pri Cuneu – Poročilo o okrožnici kardinala vikarja, ki
priporoča Katoliško branje – Kardinalova okrožnica – Praznik in
romanje k Madonni di Campagna – Don Bosko je napovedal nekemu
učencu državnih šol, da bo postal duhovnik – Svojevrsten sprejem
Frančiška Provera v oratorij.
5. poglavje
40
Katoliško branje – Življenje papeža sv. Kaliksta I. – Spoštovanje
don Boskovih gojencev do mons. Fransonija – Mihael Magone in
nevarnosti, katerim se izpostavljajo tisti, ki gredo na počitnice domov
– Jesenski izlet – Prisrčen sprejem v Chieriju – Magonejeva hvaležnost
dobrotnikom in don Bosku – Božji ukrepi – Magonejeve ponižne

69.6 Page 686

▲back to top


686
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
molitve k Bogu in njegove solze – Praznik rožnega venca – Izleti
v razne kraje v okolici Murialda – Obisk groba Dominika Savia in
kosilo pri teologu Cinzanu – Vrnitev v Turin – Prošnja obrambnemu
ministrstvu za izločeno obleko iz vojaških skladišč – Prošnja Ustanovi
sv. Pavla za poravnavo stroškov za prostore pod cerkvijo – Pridiga o
čednosti čistosti.
6. poglavje
50
Don Bosko pošlje nekaj dijakov v Cottolengo – Prvi trije razredi
gimnazije v oratoriju – Opozorila učiteljem in asistentom – Konferenca
za vse klerike – Nenehna in modra asistenca gojencev – Fantje obdajajo
don Boska med kosilom – Šola filozofije in majhna neprijetnost – Don
Bosko spominja gojence na verske resnice – Življenje papežev s prižnice
– Pridiga za praznik sv. Cecilije – Smrt opata Aportija
7. poglavje
60
Katoliško branje – Sveta devetdnevnica kot priprava na božič, ki jo je
pripravil blaženi Sebastijan Valfrè – Pomembni napotki za uspešno
obhajanje te devetdnevnice – Okrožnice škofa v Saluzzu in nadškofa
v Vercelliju za spodbudo Katoliškega branja – Prikazovanje Božje
Matere v Lurdu – Devetdnevnica k Brezmadežni v oratoriju
8. poglavje
66
Večerni govor – Don Bosko na prižnici – Njegova zgovornost –
Prizadevanje, da bi zaposlil domišljijo fantov – Govori v mesecu
decembru – Napoleon: katekizem in prvo sveto obhajilo – Gregor
Nazianški, Bazilij in Julijan – Odpadnik pri študiju v Atenah –
Popravljanje majhnih napak in prekrškov – Ne se napihniti ob
pohvalah in ostati miren pri karanju – Nagrajena zmaga nad
ozirom na ljudi – Ne se sramovati, če smo pokorni Bogu – Po
večernem govoru – Sobana, namenjena za gledališke predstave –
Pravilnik za gledališče
9. poglavje
75
Nepremišljen vzklik neke matere – Duhovniško posvečenje don
Rocchiettija – Velikodušna don Boskova ljubezen – Božič: don Bosko
naznani, da bo umrl pri 50 letih, če dečki ne bodo zanj molili – Don
Boskov odgovor na voščila klerika Ruffina – Don Boskovi spomini in
napotki fantom na silvestrovo: naznani, da bo eden izmed njih umrl
pred pustom – Nekrolog
10. poglavje
80
1859 – Uresničitev don Boskove napovedi – Bolezen, sveta smrt in
pogreb Mihca Magoneja – Nove župnikove določbe za pogrebe fantov
iz oratorija – Praznik sv. Frančiška Saleškega – Smrt Konstanca

69.7 Page 687

▲back to top


BiS 6 — kazalo
687
Berardija – Zapoznela pohvala don Boska – Don Boskov napis na
grobu očeta don Chiatellina.
11. poglavje
89
Piemont je pripravljen za vojno proti Avstriji – Zaradi pozabljivosti
dva klerika iz oratorija nista oproščena vojaške službe – Previdnosten
nasvet ministra za bogoslužje don Bosku – Pravica do izvzetosti
prisojena dvema klerikoma – Nabiralec prostovoljcev v oratoriju
12. poglavje
96
Katoliško branje: Življenje Dominika Savia – Don Boskov nasvet
kako prejemati sveto obhajilo – Gojenci oratorija brez predsodkov
opazujejo don Boskova dejanja – Učinkovit odgovor na nasprotovanje
njegovemu življenjepisu Dominika Savia – Življenjepis papeža Urbana
I. – Turinski generalni vikar priporoča v okrožnici župnikom Katoliško
branje – Pismo kardinala nadškofa iz Bologne don Bosku – Don Boskova
razlaga evangelija v pridigi
13. poglavje
104
Postni čas – Oratorij sv. Alojzija: ugledni katehisti – Gorečnost in
velikodušnost teologa Murialda; dnevne šole; učitelji; najbolj nevedne
fante pripeljejo k spovedi k don Bosku; pravilnik in ustanovitev godbe,
ki so jo pozneje razpustili – Oratorij v Vanchigli: gledališče – Oratorij
v Valdoccu: don Bosko podari križ nekemu plemenitemu katehistu;
kreposti učitelja v dnevni šoli; krajši in redkejši izleti oratorijancev; vzrok
upadanja števila teh dečkov – Ustanovitev Oratorija sv. Jožefa – Škof iz
Nizze Marittime poučuje verouk v oratoriju v Valdoccu – Don Bosko išče
fante, da bi jih spodbudil k spovedi – Neki bolni deček, ki ga obišče don
Bosko, prepriča starše, da se spravijo z Bogom – Protestanti kar naprej
zalezujejo katoličane – Spreobrnitev nekega prodajalca krivoverskih
knjig – Katoliško branje: pismo poverjenikom – Don Bosko poravna svoj
stari dolg pri rosminijancih – Don Boskov odpor do prepira.
14. poglavje
113
Don Bosko je orodje v Božjih rokah – Njegovo zaupanje v Božjo previdnost
in predanost Božji volji – Don Bosko spodbuja dečke k molitvi, da bi
izprosili pomoč za materialne potrebe oratorija – Čudežni sadovi molitev
– Velikodušna pomoč in darovi bogatih ljudi – Darovi revežev –
Nekaj dogodkov
15. poglavje
122
V oratoriju delujejo različne družbe – Zapisniki družb so se izgubili
– Dva don Boskova govora članom Družbe presv. Zakramenta –
Potreba po še eni družbi za obrtnike – Spreobrnitev dečka kot
posledica molitve v čast sv. Jožefu – Don Boskova pobožnost do

69.8 Page 688

▲back to top


688
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
tega svetega očaka – Jožefina Pellico prevede za don Boska iz
francoščine Sedem nedelj sv. Jožefa – Ustanovitev in pravilnik
Družbe sv. Jožefa – Razveseljivi sadovi – Don Bosko priporoči enega
izmed svojih rokodelcev za novo zavetišče – Kleriki so glavna
opora družb – Dvoje don Boskovih pisem rektorju semenišča
in njegova sodba o kleriku.
16. poglavje
133
Nekaj navodil katehistom za pouk krščanskega nauka – Učenje in
razlaga nove zaveze; pouk cerkvenega govorništva; nepripravljen
govornik – Pouk svetih obredov – Razne tedenske konference
vsem dijakom – Pouk lepega vedenja in razlogi za tak pouk – Don
Bosko vzor popolne vzgoje – Vljudnost in ljubezen v govorjenju in
opominjanju – Če je duh razburjen, molči in premišljuj; smešen izbruh
jeze – Lepo vedenje v dejanjih; don Bosko in skoki čez kozo – Don
Boskova spretnost pri opozarjanju fantov na nevljudnost – Vljudnost
pri sprejemanju gostov in obiskovalcev – Osnutek veseloigre, ki naj
bi učila lepo vedenje – Gojenci izkoristijo don Boskove spodbude
– Hvalni govor
17. poglavje
144
Piemont se pripravlja na vojno proti Avstriji – Cerkveni konvikt
spremenijo v vojaško bolnišnico – Don Cafasso opozarja svoje
slušatelje, naj se ne spuščajo v politiko – Katekizemski pouk v postu
motijo zunanji politično razgreti mladostniki – Don Bosko prepreči
točo kamenja – Trije zvezki Katoliškega branja – Genovski nadškof
in škofa iz Mondovija in Cunea ga priporočata svojim škofljanom –
Prejete milosti na priprošnjo Dominika Savia – Don Boskovo pismo
nekemu župniku škofije Asti – Vladni ogled oratorija za možnost
vojaške uporabe – Napoved vojne in francoska vojska v Italiji –
Avstrijci ogrožajo Turin: don Bosko spodbuja svoje fante, da naj se ne
bojijo – Četrta velika loterija in dvoje don Boskovih okrožnic – Don
Bosko naznani svojim gojencem, da bo v oratoriju zgrajena velika
cerkev s kupolo – Od gosenic očiščen vrt
18. poglavje
153
Francozi v Turinu – Don Bosko v stiski – Prvi oboroženi spopadi –
Montebello, Palestro, Magenta – Avstrijski ranjenci v Cerkvenem
konviktu – Don Bosko s TURCOS v Collegno – Zarote in upori v
kneževinah in papeški državi – Praznovanje v oratoriju: dokaz
hvaležnosti don Bosku in učiteljem – Krščanske šole in delavnice
19. poglavje
160
Bitka pri Solferinu – Don Bosko napove skorajšnjo sklenitev miru –
Ponatis Zgodovine Italije – Pismo turinskega župana, ki je dobil v dar en

69.9 Page 689

▲back to top


BiS 6 — kazalo
689
izvod – Katoliško branje: Življenjepis papežev sv. Poncijana, sv. Antera
in sv. Fabijana – Izgubljeni sin, ki ga je don Bosko privedel nazaj v družino
– Don Boskovi nasveti nekemu dečku o branju nekaterih knjig
20. poglavje
169
Don Boskovo srečanje v Troffarellu – Dvoje napovedi – Dva zvezka
Katoliškega branja – Podpora kralja in notranjega ministra –
Gradnja šolskih razredov; pralnica in drvarnica – Don Bosko s
fanti v Becchih – Izleti – Vnaprej izdelan načrt: preskrba, peš
hoja, zgodovina obiskanih krajev, vesele dogodivščine, vstop v
vas, gostoljubje, veseloigre, obredi v cerkvi, odhod, don Boskova
velikodušnost, nepredvidena srečanja – Pohod v Maretto – Prihod
v Villa S. Secondo – Župnikova potegavščina – Obisk v Corsione,
Cossombrato in Rinco – Praznik Matere Božje milosti – Gledališče in
preprečen ples – Praznik materinstva Božje matere Marije – Odhod
iz Villa S. Secondo – Postanek v Pici – Ponočno potovanje – Prihod v
Becche – Eden izmed fantov se izgubi – Obisk groba Dominika Savia –
Vrnitev v oratorij
21. poglavje
184
Don Bosko izroči kralju Viktorju Emanuelu pismo Pija IX. – Duhovščina
je izključena iz pokrajinskih in občinskih svetov – Članek Gazzetta
del Popolo proti don Boskovi zgodovini Italije – Mnenje Nikolaja
Tommasea in Civiltà Cattolica o tej knjigi – Katoliško branje: Decijevo
preganjanje in papeževanje sv. papeža Kornelija – Nekaj znamenitih
kleriških preoblek
22. poglavje
192
Kleriki turinske nadškofije v oratoriju – Oratorij dobi vse gimnazijske
razrede – Pomembni sprejemi nekaterih gojencev – Zavetišče je
polno fantov – Podpisi sožalja papežu – Slutnje bodočih javnih
nadlog – Sanje: lenivec – Sredstva za dolgo življenje – Ravnatelju
zavoda potrebne lastnosti – Učinkovitost don Boskovega pogleda in
besede – Strah pred izjemnimi dovoljenji – Don Boskova odločnost
pri odpustitvi pohujšljivca in karanju nepokorneža – Razpust in
preobrazba godbe na pihala – Fant, ki mu je bilo odpuščeno – Prošnja
obrambnemu ministru za obleko
23. poglavje
202
Casatijev šolski zakon – Ozdravitev na priprošnjo Dominika Savia –
Devetdnevnica Brezmadežni – Don Boskovi nagovori za lahko noč –
Napoved devetdnevnice – Cvetke: daj dober nasvet svojemu tovarišu;
obisk Najsvetejšega; zaupanje do predstojnikov; odkritosrčnost pri
spovedi – Pomemben don Boskov opomin

69.10 Page 690

▲back to top


690
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
24. poglavje
211
Don Boskovi nagovori tistim sodelavcem, za katere je upal,
da bodo ostali v oratoriju; če nas je malo in smo revni, to ni
ovira za velike stvari; plačilo pokorščine; nihče ni prerok v
svoji domovini – Don Bosko predlaga svojim sodelavcem, da
bi se združili v redovno družbo – Razlage, napovedi, odločitve
– Dobrodelna Družba sv. Frančiška Saleškega je ustanovljena
– Zapisnik izvolitve in razglasitve vrhovnega predstojnika in
volitve članov vrhovnega sveta.
25. poglavje
218
Don Boska kritizirajo: zaradi pogostega obhajila njegovih fantov,
zaradi njegovih učiteljev, ki ne hodijo na predavanja v semenišče,
zaradi nezadostnega teološkega študija – Bojazen, da bi najboljši
kleriki ostali pri don Bosku, in prizadevanje, da bi jih odtrgali od
njega – Don Boskovo pismo kanoniku Vogliottiju o služi v stolnici
– Don Boska obtožujejo, da hoče biti neodvisen od cerkvene
oblasti – Nekaterim ni prav, da don Boskovi kleriki študirajo na
učiteljišču in na univerzi – Nevarnosti univerze – Obtožbe proti
don Bosku, naslovljene na nadškofa Fransonija; kanonik Nasi
brani don Boska – Nadškofove besede v obrambo don Boska
– Dobronamerni don Boskovi prijatelji
26. poglavje
226
Don Boskovi nagovori – Napoved božične devetdnevnice – Študirati
pomeni biti priden – Ne kradi – Ne govori grdih besed – Pokorščina
spovedniku – Odkritosrčnost pri spovedi – Spodbude za praznovanje
božiča
27. poglavje
233
Popolni odpustek za svetišče v Caselletah – Don Boskove besede fantom
ob koncu leta – Spomini, namenjeni celotni skupnosti – Silvestrov večer
– V letu 1859 umrli gojenci – Don Boskova osebna voščila gojencem
in njihova don Bosku
28. poglavje
237
Uvod h Galantuomo, zborniku za leto 1860 – Vojna v Lombardiji in
dogodivščine Galantuomo – Njegove napovedi – Zaradi napovedi
v zborniku kliče notranji minister don Boska na zagovor
29. poglavje
246
Preventivni sistem v praksi – Sveto prizadevanje – Kako don Bosko
sprejema fante, ki vstopajo v oratorij – Njegova prva beseda je
namenjena duši – Učinki take besede – Učitelj moralne reforme –
Spoved in obhajilo – Nekatera sredstva za pospeševanje zakramentov

70 Pages 691-700

▲back to top


70.1 Page 691

▲back to top


BiS 6 — kazalo
691
– Navodila predstojnikom oratorija – Mirnost in umerjenost pri
kaznovanju – Dve nevarni vrsti mladih – Don Bosko želi vedeti za vsak
še tako majhen dogodek v oratoriju – Spričevala z ocenami – Zavzetost
asistentov in njihova vdanost don Bosku – Pomen, ki ga gojenci
pripisujejo ocenam – Kako se don Bosko zanima za slab učni uspeh
nekaterih – Zgovoren zapis skritega obnašanja nekaterih gojencev
– Zadnja don Boskova beseda fantom, ki zapuščajo oratorij – Don
Boskova dobrohotnost do takih fantov – Učinkoviti in modri pristopi
v srečanju z nekim nekdanjim gojencem
30. poglavje
259
Sveto prizadevanje – Don Bosko med fanti: njegova krščanska ljubezen
in njihova navezanost – Glasni odmori – Modri nasveti in opozorila
– Rimani spomini – Latinski verzi – Lahko razumljivi stavki – Dante –
Slovnična pravila – Računska naloga – Pavlihovi modri odgovori – Pouk
o higieni – Uganke in skrivnostna vprašanja – Don Bosko med fanti
– Besedica na uho – Prodoren pogled – Zaušnice
31. poglavje
276
Sveto prizadevanje – Vera in krščanska ljubezen – Učinek pogovora
z don Boskom – Dečki zbrani okoli don Boska – Pravljice in druge
zabavne pripovedi – Petje – Nova hiromantika – Merjenje rok – Namen
udarjanja ob dlani – Spretnostne vaje – Pameten in prijeten nadzor
– Najpridnejši fantje so povabljeni na kosilo – Don Bosko sprejema v
svoji sobi zasebne obiske: način sprejema in predstavitve; povabilo
redovnemu življenju: posredni ugovori; spodbuda trpečim – Trije
izleti – Pisni opomini in nepričakovana don Boskova pisma fantom –
Listki s sklepi – Don Bosko pričakuje zaupanje gojencev in žrtve, da jo
ohrani – Listek s spodbudo k dobremu življenju – Don Bosku zaupani
sklepi, ki jih je on ohranil – Učinki svetega prizadevanja
32. poglavje
291
Sveto prizadevanje – Gonilna sila in cilj: večnost in zveličanje duš –
Božje sodelovanje – Proti dejstvom razlogi nič ne veljajo – Don Bosko
bere v dušah – Vsesplošno pričevanje fantov – Čudoviti dogodki pri
spovedi – Pomirjene notranje tegobe – Neverniki premagani od
jasnih dejstev – Odkriti hinavci – Še več dokazov, da don Bosko bere s
čela in v duši – Kdor nima mirne vesti, skuša biti daleč od don Boska –
Don Boskovo prizadevanje, da jih spravi z Bogom – Skrivnostni pisni
opomini – Don Ruovo pričevanje – Don Bosko odkrije v glavah druge
vrste misli – Vidi natančneje, če ne gleda
33. poglavje
302
1860 – Katoliško branje – Don Boskovi nasveti za odpravo nezgod in
obvarovanje pred njimi – Pismo papeža Pija IX. don Bosku – Petrov

70.2 Page 692

▲back to top


692
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
novčič – Spreobrnjenje dveh anglikanskih in enega židovskega fanta –
Škof iz Ivreje obišče oratorij – Don Boskova vljudnost do anglikanskega
ministra – Prošt katedrale v Vercelliju priporoči oratoriju novokrščenca
– Praznik sv. Frančiška Saleškega
34. poglavje
307
Zborno zasedanje: sprejem prvega člana v Salezijansko družbo –
Don Boskove besede – Katoliško branje – Papež: dnevna vprašanja
– Navodila naročnikom Katoliškega branja – Don Bosko brani
pravice Svetega sedeža – Minister Farini prosi za sprejem nekega
dečka v oratorij – Don Boskova diplomacija – Italijanščina
obvezni pogovorni jezik v oratoriju – Klateži, ki jih don Bosko
popelje v oratorij – Pomembno spreobrnjenje – Kapitularni
vikar iz Astija priporoča Katoliško branje – Družba za obrambo
dobrega tiska
35. poglavje
314
Nov zvon v Vanchigli – Učitelj Janez Mosca katehist – Grof Cays
hvali prazničnim oratorijem priključene konference – Don Bosko in
potreba svete matere Cerkve – Življenje in mučeništvo papežev sv.
Lucija in sv. Štefana I. – Pomembni kroniki za don Boskov življenjepis
don Ruffina in don Bonettija – Emilijo in Toskano priključijo Piemontu
– Zastonjski vozni listek na železnici in vitez Bona – Pismo nekega
mladega obrtnika don Bosku
36. poglavje
321
Katoliško branje – Pismo nadškofa iz Firenc v pohvalo Branja –
Velika noč: zidar, ki ga don Bosko podpira, da ne pade – Dečki iz
oratorija zagotavljajo papežu zvestobo in denar enega zajtrka
za Petrov novčič – Don Boskovo pismo papežu – Predvidevanje
treh prihodnjih dogodkov – Kazen za skrunilca svetega križa –
Pismo kardinala Marinija in spregled let za don Ruovo duhovniško
posvečenje – Napovedana in uresničena smrt nekega dečka – Kako
je don Bosko predvideval take smrti – Napoved Karlu Gastiniju
– Uničenje Sicilij in odhod klerika Castellana v nebesa – Odgovor
kardinala Antonellija don Bosku v papeževem imenu – Dva zapisnika
vrhovnega sveta: sprejem novih članov – Duhovne vaje, spomini
in Marijin mesec – Garibaldi se napoti osvajat Sicilijo – Kardinal
Antonelli in piemontski papeški prostovoljci
37. poglavje
329
Don Bosko gre v Bergamo – Njegove pripombe glede branja
slabega časopisa – Na vlaku spove nekega potnika – Vesele
dogodivščine ob prihodu k škofu v Bergamu – Očetovske skrbi
mons. Speranze – Sveta maša v stolnici – Ustanovitev konference

70.3 Page 693

▲back to top


BiS 6 — kazalo
693
sv. Vincencija Pavelskega – Don Bosko pripelje v Terno župnika
Baginija, ki so ga izpustili iz ječe – Veličasten sprejem – Don
Bosko obišče semenišče v Bottanucu – Don Bosko obljubi škofu,
da bo naslednje leto pridigal duhovne vaje klerikom: priporoči
mu, da bi duhovnike in klerike poslal na univerzo, da si pridobijo
diplome in doktorate
38. poglavje
338
Don Boskova vrnitev v Turin – Umirajoči fant v bolnišnici se zave
in se spove pri don Bosku – Dejavna molitev – Don Bosko želi imeti
duhovnike za jetnike – Srp za klerika Ruffina – Smo komaj na začetku
strahot: trpinčenje duhovnikov v priključenih deželah – Kardinal
Corsi jetnik v Turinu in njegov pogovor z don Boskom – Eden izmed
gojencev se mora pripraviti na smrt – Pismo papeža Pija IX. don
Bosku – Katoliško branje
39. poglavje
343
Čednost srčnosti – Don Bosko se pokorava civilni oblasti – Njegova
previdnost v političnih zadevah – Sumničenje vlade in obrekovalne
ovadbe – Minister Farina – Don Boska nadzoruje policija: cenzura
na pošti – Don Boska opozorijo o nevarnosti, v kateri je oratorij –
Napadalni članki v časopisih, ki zahtevajo zaprtje oratorija – Cavour
odobri ukaz za preiskavo – Zaplemba nekega pisma mons. Fransonija
– Opozorilne sanje – Uničenje dragocenih listin – Don Bosko zapisuje
in ohranja zapiske preiskovanj – Predgovor k rokopisu
40. poglavje
352
Dva jezuita v ječi – Don Bosko in deček, ki ga je priporočil
minister Farini – Financarji obiščejo oratorij – Prvo srečanje
z don Boskom in vprašanje pooblaščenja za hišno preiskavo –
Stražarji, upravičen upor, pretnje, dobrodelnost in obrekovanje
– V fantih vre – Don Boskove besede – Stiska don Alasonattija –
Smešni in resni prizori med stražarji in gojenci – Policijski pas in
preiskava – Neprimeren izziv spet popravljen – Osebna preiskava
– Košara raztrganih pisem in odvetnik – Pozabljeni telegram –
Prebiranje pisem – Dogodivščine – Spisek dolgov – Papeški breve –
V knjižnici
41. poglavje
362
Še o preiskavi – Potrebna spodbuda, ki jo je don Bosku dal kan.
Anglesiu – Bolandisti – Spoved – Sumi o skrivališčih – Drugo
Farinijevo priporočilo za fanta, da ga sprejme – Šala Božje previdnosti
– Potrese steklenico; zdravica – Konec preiskave – Zapisnik in dokaz
nedolžnosti – Financarji odidejo; veselje fantov – Molitve v vseh
zavodih za don Boska – Bledenje nekega fanta ob napačni novici, da

70.4 Page 694

▲back to top


694
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
so don Boska zaprli – Don Bosko obvesti don Cafassa o ministrovih
naročilih davčni upravi – Don Bosko kupi časopis, ki ga blati –
Nenehni obiski v oratoriju za izražanje sožalja – Članki v Armonii
in v Gazzetti del Popolo – Don Bosko načrtuje povečanje oratorija
– Pogovor na kapitlju o tem načrtu – Pogajanja za nakup Filippijeve
hiše – Velikodušna ponudba viteza Cotta – Razlog za don Boskov
pogum pri podobnih povečavah
42. poglavje
373
Dan po preiskavi v oratoriju – Prikazen neapeljskemu kralju njegove
svete umrle matere – Več don Boskovih predvidevanj političnih
dogodkov – Tajnik kardinala Corsija v oratoriju – Duhovniško
posvečenje don Angela Savia – Kleriki oratorija se gredo poklonit
kardinalu Corsiju – Don Cafasso napove svojo bližnjo smrt – Armonia
zanika neresnično novico o don Boskovi aretaciji – Gotovost in mir
v oratoriju – Pismo nekega klerika don Bosku, da bi mu odkril
notranjost in ga ozdravil neke bolezni – Družinsko življenje v
oratoriju – Velikodušna don Boskova ljubezen do gojencev
43. poglavje
379
Gradnja vratarnice in nove zakristije – Jožef Buzzetti mojster v
oratoriju – Velikodušni darovi don Cafassa in njegov zadnji obisk
oratorija – Pravilnik vratarnice – Načrt obveznice za 500 lir, na osnovi
katere lahko kak deček ostane v oratoriju, dokler ne konča svojega
šolanja – Okrožnica: Opažanja don Cafassa – Odgovor kritikom
– Vzrok don Boskove dejavnosti – Don Bosku predlagajo sprejem
zavoda Cavour – Malo semenišče v Giavenu in vzrok njegovega
propada – Kanonik Vogliotti prosi don Boska za enega duhovnika in
enega klerika za semenišče v Giavenu – Nasvet don Cafassa – Načrti
občine za malo semenišče in ponudba don Bosku – Kanonik Vogliotti
podpira dogovor med škofijo in občino – Don Bosko pogojno privoli
v kanonikov predlog, ki bi mu rad izročil vodstvo malega semenišča
– Don Bosko piše pismo županu v Giaveno – Še eno pismo kanonika
Vogliottija: čakajo odgovor iz Giavena
44. poglavje
387
Kanonika Ortalda zaprejo v ječo – Hišna preiskava pri don Cafassu –
Don Boskovo razmišljanje – Druga preiskava v oratoriju – Don Bosko
se izgubi v Turinu in ga pripeljejo v hišo Božje previdnosti – Inšpekcija
v zunanji šoli – Žalosten prizor: don Alasonatti omedli – Don Boskov
prihod – Pretnja z ječo – Očitki preiskovalcem – Oddaljeni stražniki
– Razglasitev papeževih pravic – Vizitacija šol – Natančna preiskava
hiše – Zvita vprašanja in odrezavi odgovori – Zaplemba zvezkov –
Zahvala Bogu – Dvojna tolažba

70.5 Page 695

▲back to top


BiS 6 — kazalo
695
45. poglavje
400
Don Bosko v času bridkosti – Na zborovanjih članov prebirajo
Pravila družbe – Predvidevanje javnih dogodkov – Pravila Družbe
podpišejo vsi člani in jih pošljejo mons. Fransoniju – Nadškofov
odgovor – Turinska policija in služabniki v oratoriju – Politika
in don Boskovo bogastvo – Presojanje Urbana Rattazzija –
Predstavitev in don Boskova prošnja dvema ministroma – Don
Bosko ni sprejet v avdienco – Kolikor hujše so težave, toliko
bolj je don Bosko vesel – Notranji minister priporoči oratoriju
pet fantov
46. poglavje
409
Don Cafassova bolezen in vzroki zanjo – Don Bosko ob bolniški
postelji svojega dobrotnika – Don Cafassova smrt in don Boskovo
žalovanje – V oratoriju priredijo praznik sv. Janeza Krstnika – Pogreb
– Oporoka in dodatek – Časti, izkazane svetniku, in smrt papeževega
nasprotnika – Praznik sv. Alojzija v oratoriju – Maša za pokojnim
don Cafassom sedmi dan po njegovi smrti – Kanonik Galletti in teolog
Golzio.
47. poglavje
415
Don Boskov god – Ozdravitev klerika Castellana – Pogrebne
slovesnosti za don Cafassom v oratoriju – Don Bosko prebere posmrtni
govor in ga da natisniti pod naslovom: Zgodovinski osmrtni spomin
don Jožefa Cafassa – Katoliško branje – Papeževanje sv. Siksta II. in
Slava sv. Lovrenca mučenca – Kardinal Corsi v oratoriju
48. poglavje
421
Škodoželjno podtikanje časopisov oratoriju – Don Boska ne sprejmejo v
vladnem uradu – Vdanost in prepuščenost Bogu – Dolgo in potrpežljivo
čakanje v predsobi generalnega tajnika – Don Boska sprejme generalni
tajnik: nespoštljivost in prisiljena vljudnost – Minister priporoča
še več fantov
49. poglavje
426
Notranji minister določi don Bosku sprejem; molitve v oratoriju –
Pomemben don Boskov razgovor z ministroma Farinom in Cavourjem
– Obljube in upanje na bolj mirne čase – Nakup hiše Filippi – Sporočilo
fantom o tem nakupu
50. poglavje
435
Don Boskov pogum pred ministri – Dobro iz hudega – V oratoriju je
vedno večje število fantov – Prošnje oblasti za sprejem ubogih dečkov
– Mons. Bonomelli, don Bosko in politika – Nesrečen konec nekaterih
udeležencev preiskav – Don Bosko odpušča svojim nasprotnikom

70.6 Page 696

▲back to top


696
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
51. poglavje
441
Don Bosko dobi povabilo za ustanovitev zavoda v Mirabellu – Don
Boska muči oteklina na vratu: ne prosi za ozdravitev – Omedli pri sv.
Ignaciju – Spreobrnjenje mladega viteza – Don Boskova pisma raznim
gojencem in klerikom – Don Rua na duhovnih vajah pri lazaristih in
velikodušnost kanonika Vogliottija – Porazen konec šolskega leta v
Giavenu – Ponovne prošnje generalnega vikarja za sprejem semenišča
– Dogovarjanje z občino v Giavenu in don Boskovo pismo kanoniku
Vogliottiju z novimi predlogi – Don Bosko v ponovnem pismu sprejme
ponudbo, da pospremi kanonika v Giaveno na razgovor z občinsko
upravo; neuspeli dogovor – Duhovniško posvečenje in prva don
Ruova maša – Don Boskovo mnenje o poljubljanju kot znamenju
prijateljstva
52. poglavje
447
God don Alasonattija – Slovesna ponovitev don Ruove nove maše v
oratoriju: slavje, napovedi, pohvale – Markiz in markiza Frassati
botra Marijinega oltarja v valdoški cerkvi – Sanje štirinajstih miz:
razlaga – Don Bosko odpotuje v Strambino: razgovor na vlaku; prosi
miloščino za slavilni govor o sv. Roku – Tridesetdnevnica smrti don
Cafassa pri sv. Frančišku Asiškem – Don Boskov posmrtni govor –
Njegov stalni spomin na umrlega dobrotnika – Garibaldi v Neaplju
– Vdor Piemontčanov v Marke in Umbrijo. Bitka pri Castelfidardu in
zavzetje Ancone – Nasveti vojakom ob odhodu na bojišče – Kardinal
De Angelis jetnik v Turinu – Piemontska vojska v Neaplju: zmaga pri
Gariglianu, zavzetje Capue – Usoda Avstrije
53. poglavje
455
Don Bosko sprejme vodstvo zavoda v Giavenu – Pogoji, ki jih je
postavil provikarju in jih je ta sprejel – Izvolitev novega rektorja –
Izbira asistentov – Don Boskova konferenca članom Družbe: bil bi
pripravljen podvreči se Božji volji, če Družba ne bi bila potrjena; ne
uvajati novih navad v hišo; nihče naj ne misli, da ga predstojnik ne
bo maral; sporoči, kdo je bil določen za pregled konstitucij – Pismo
mons. Fransonija don Bosku s sporočilom osebe, ki naj bi pregledala
konstitucije – Sodba pregledovalca – Pismo kardinala Gaudeja, ki
je pregledal konstitucije – Obupno stanje semenišča v Giavenu –
Prihod viteza Friderika Oreglie di S. Stefano v oratorij – Don Boskovo
predvidevanje za ceno novega zavoda – Nov program semenišča v
Giavenu in nobene prošnje za sprejem – Don Bosko se znajde in pošlje
nekaj gojencev – Županovo razočaranje – V malo semenišče pridejo
dečki in kleriki – Reden šolski pouk – Pohvala don Bosku – Don Bosko
da rektorju pomembno navodilo

70.7 Page 697

▲back to top


BiS 6 — kazalo
697
54. poglavje
465
Načrt za stavbo zavoda v Mirabellu – Don Bosko gre v Casale,
da bi dobil odobritev škofa – Neprijetno srečanje na potovanju
– Blagoslov pred kosilom – Don Bosko v Astiju: kapitularnemu
vikarju predlaga, naj pošlje svoje klerike v oratorij, ker je vlada
zasedla semenišče – Pisni dogovori – Prihod klerikov – Odpravljeno
nezadovoljstvo – Dobri uspehi – Don Bosko želi fante zaposliti
tudi med počitnicami – Prvi odhodi fantov v Becche – Klerik
Cagliero v Castelnuovu brani papeževe pravice – Uresničenje
don Boskovih napovedi glede neapeljskega kraljestva
55. poglavje
472
Don Bosko in prijatelji v Chieriju – V Becchih – Dogodivščine dveh
dečkov – Jesenski izlet in razni kraji – Pridige – Spovedi: dober zgled
dečkov iz oratorija – Zaupanje staršev v don Boska – Vaški otroci za
don Boskom in njegovimi dečki – Zaupni pogovori dečkov z don Boskom
med potovanji – Malo poklicev za oratorij – Edino vodilo: Božja volja –
Čednost, ki ni prestala preizkušnje – Sprava – Vrnitev v Turin
56. poglavje
480
Spremembe v spalnicah – Novi pogoji za sprejem dijakov – Prevzem
hiše Filippi in njen opis – Lesen most – Različni razlogi za sprejem
v oratorij; don Boskovo povabilo; uslišana molitev; zvon ZDRAVA
MARIJA in tolažljiv glas – Usodne in spodbudne zamisli dveh fantov
– Mati Božja Marija in dar spomina – Izpiti in ocene klerikov –
Slovesno branje pravilnika oratorija – Začetek šolskega leta in
uvodni nastopi učiteljev – Spričevala z ocenami trimesečja – Dvoje
opominov klerikom
57. poglavje
489
Prošnje notranjemu ministrstvu in obrambnemu ministrstvu;
odgovori – Pomnožitev kruha – Čudežna ozdravitev – Napoved
smrti pomembne politične osebnosti – Don Bosko napove prihodnost
nekaterih gojencev
58. poglavje
496
Zapiski iz kronike don Ruffina – Relikvija Dominika Savia
ozdravi oči nekega klerika – Nasvet rokodelcem, naj govorijo
italijansko – Mati Božja Marija v svojih devetdnevnicah odstrani
ljuljko iz oratorija – Smrt pride, kadar se je najmanj nadejamo
– Angel varuh – Devetdnevnica k Brezmadežni – Don Boskov
duh pri pridiganju in spovedovanju v vsakem času – Pismo
teologu Appendinu za misijon v Saluggi – Opomin nekomu, ki
je slabo ravnal z misijonarji – Konferenca klerikom o poklicu
in spodbuda, da bi vztrajali

70.8 Page 698

▲back to top


698
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
59. poglavje
501
Opozorila fantom, naj se ne držijo za roke – Don Boskovi sodelavci
pri pisanju in prevajanju knjig – Katoliško branje – Življenjepis
duhovnika Jožefa Cafassa, prikazan v vseh posmrtnih govorih – Učenje
zemljepisa nevernih dežel, z željo, da bi jih spreobrnili – Gledališka
predstava – Don Bosko gre v Saluggio: pridiga in spoveduje – Napoved
in uresničitev smrti nekega klerika in nekega dečka – Prikazen duše
v vicah nevernemu plemenitašu – Pismo nekega klerika iz Giavena
– Cvetke za božično devetdnevnico – Don Boskov nagovor; uslišanje
Dominika Savia; dva gojenca bosta umrla čez kak mesec; eden naših
umrlih potrebuje naše molitve – Mons. Ghilardi pridiga v oratoriju
– Škofje zelo cenijo don Boska – Don Boskovo vezilo klerikom; od
mladih pričakuje, da bi vsak daroval za vezilo eno sveto obhajilo –
Voščila dobrotnikom – Sadovi vzgoje, ki so jo fantje prejeli v oratoriju
v Valdoccu
60. poglavje
509
Galantuomo – Razlaga napovedi iz prejšnjega letnika tega letopisa –
Napoved dogodkov – Napovedi redovnice iz Taggie.
61. poglavje
513
1861 – Začetek – Število novincev v Družbi – Lepo vedenje fantov –
Sveto prizadevanje – Lovci in ribiči duš – Lep don Boskov zgled – Sanje
vesti: don Cafasso, Silvij Pellico in grof Cays – Don Bosko predstavi
fantom račune s številkami – Žalosten prizor – Dobro obložena miza
– Splošno vezilo – Razmišljanja o sanjah
62. poglavje
521
Duhovni boji – Don Bosko razloži vsakemu posebej njegov delež
sanj – Vezila – Urejene spovedi – Žalostni in veseli ter sveti dečki –
Preprečena nepredvidena smrt – Življenjske spovedi rokodelcev –
Iščejo vzroke žalostnih odkritij po božičnem obhajilu – Don Bosko
javno razloži sanje – Zakaj je don Bosko za nekaj dni odložil pripoved
sanj – Božja milost in slava – Vprašanje o naravi sanj – Neki poklic
– Don Bosko in vest oddaljenih fantov – Veselje človeka, ki je opravil
dobro spoved – Don Boskova pisma: knjiga za plemenitega fanta in
obleka za novokrščenca – Katoliško branje – Pismo naročnikom in
poverjenikom Katoliškega branja
63. poglavje
530
Svet za sprejem novega člana družbe – Sveto pismo: Don Bosko
razlaga prerokbe o koncu sveta; napove veliko pomanjkanje in
umrljivost – Razmišljanje o svetopisemskih prerokbah – Načrti za
razširitev oratorija – Praznik sv. Frančiška Saleškega – Don Bosko
pridiga duhovne vaje v semenišču v Bergamu – Sadovi njegovih

70.9 Page 699

▲back to top


BiS 6 — kazalo
699
pridig – Vidi, kaj se dogaja v oratoriju – Don Bosko med semeniščniki
– Pismo, ki govori o teh duhovnih vajah – Don Boskova vrnitev v
Turin; razpusti hudičeve pripadnike – Kako more don Bosko videti
oddaljene stvari – Veliko delati je njegova dolžnost – Posledice sanj
trajajo naprej – Don Bosko napove, da bo vsakemu gojencu povedal
kaj o njegovi prihodnosti in sovražnikih, ki se jih mora izogibati
– Čudovite spovedi – Zaupanje v Dominika Savia in don Boskov
blagoslov ozdravita nekega bolnika – Kako je don Bosko sprejemal
pohvale in graje – Troje duhovnih zvijač – Posvet in sprejem novega
člana Družbe
64. poglavje
540
Don Bosko napove prihodnost nekaterih fantov in da bo on, ko bo na
tem, da bo umrl, z desetimi gojenci šel v Rim – V ječo vrženi škofje,
ubiti duhovniki, zaplenjeni samostani – Viktorja Emanuela razglasijo
za italijanskega kralja in Rim za glavno mesto – Don Boskovo pismo
papežu: predvidevanje o Rimu – Napove tri pajke za oratorij – Don
Bosko iz Fossana opozori don Alasonattija, da v oratoriju ni vse v
redu – Ne more iti pridigat v Suso – Vsakemu fantu pokaže, kdo so
njegovi sovražniki – Nekaterim fantom predlaga, da naj vstopijo v
Družbo – Napovedana smrt enega prvih gojencev – Katoliško branje
– Članek v L'Armonii – Razglas katoličanom – Odbor za zbiranje don
Boskovih dogodkov in rekov
65. poglavje
547
Sanje: izlet don Boskovih fantov v nebesa – Čudovito lep hribček –
Visoka planota – Jezera, kri, voda, ogenj, divje živali – Ozek prehod –
Vrnitev: neizmerna planjava – Gnusen prizor – Zapeljivi vrt – Razigrane
množice, ki gredo v propad – Nadaljuje se vzpon; ozek prehod; leseni
most – Utrudljiv vzpon na goro – Kraj trpljenja – Pri vrhu: nebeško
petje – Obupani in utrujeni fantje se ustavijo sredi poti ali se vračajo –
Don Boskovi napori, da bi jih pripravil k vzponu – Razlaga in pripombe
– Don Bosko pripoveduje sanje kardinalu De Angelisu
66. poglavje
559
Palumbova latinska komedija – Zakaj smrt mladega Quaranta na
gojence ni naredila vtisa – Posledice sanj zadnjega dne leta 1860 –
Mladi z lahkoto zamolčijo grehe pri spovedi – Prebujene vesti – Svet
Družbe sprejema nove člane – Nagovor: kako se more kdo veseliti,
če je v grehu? – Napovedana in uresničena napoved smrti – Don
Bosko neutrudno dela – Nagovor za tiste, ki so daleč od don Boska –
Konferenca sobratom: ljubezen do tujcev, dečkov in sobratov – Kleriki
izjavljajo, da hočejo vedno ostati pri don Bosku – Zunanji ljudje jih
iz obnašanja spoznavajo za gojence oratorija – Duhovne vaje – Don

70.10 Page 700

▲back to top


700
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
Boskove kreposti in ugled, ki ga ima pri duhovnikih – Srečni tisti
dečki, ki živijo z don Boskom – Ponižnost – Vsak večer molitev Usmili
se, Gospod – Don Boskov odgovor duhovniku iz Osima in župnikom, ki
ga prosijo za nasvet – Podpora notranjega ministrstva
67. poglavje
568
Sanje o kolesu – Neznana osebnost – Smokvina drevesa in vinograd
– Gre proti večeru – Brat Jože – Stroj z lečo – Vesti: dobri in slabi,
vklenjeni v verige, žabica na ustih, opice na ramah, težke spreobrnitve
– Novi gojenci, ki jih je Bog hotel dati don Bosku – Poklici: obdelovalci
zemlje, zrelo polje in žanjci, čudoviti napotki – Prvih pet prihodnjih
desetletij Družbe – Prestopna izginitev prvih salezijanskih gojencev
– Njihovi nasledniki in nova brezštevilna vrsta salezijanskih gojencev
– Ponižen sklep sanj
68. poglavje
581
Priče pripovedi sanj in dokazov uresničitve napovedanih dogodkov
in stvari, ki jih je don Bosko videl – Don Bosko razodene zasebno
tistim, ki ga prosijo, naj jim pove, kako jih je videl – Gojenci
javno vprašajo don Boska in želijo, da bi jim razložil pomen
videnj v leči – Dva izmed navzočih gojencev bosta postala škofa
– Nekaj rokodelcev se oprime šole – Marijin mesec v oratoriju
– Don Bosko uči cerkvene pesmi – Rahlo zdravje, pa nenehno
delo – Nagovor: ljubezen s pokorščino – Svete devetdnevnice so
usodne za hudobne
69. poglavje
592
Tretja razširitev zavetišča – Don Boskove besede 15. maja – Žalostne
slutnje – Tri zdravamarije, ki so jih molili v spalnici sv. Alojzija –
Strela – Ruševine in zaščita iz nebes – Svojevrstna šala – Zahvale –
Poklon kanonika Anglesia – Zasramovanje in laži časopisov – Padec
oboka – Ljubke sanje: pomen bolnišnice za oratorij – Napisi na novem
vzhodnem stebrišču
70. poglavje
601
Bolezni v oratoriju – Čudovita ozdravitev očesne bolezni – Neizpolnjen
poklic – Don Boska slikajo; različne dogodivščine – Sanje: dve
smreki – Dve obljubi kot sad majniške pobožnosti – Sprejem novih
članov v salezijansko družbo – Obljubljeni dež in molitev proti toči –
Katoliško branje – Ponovitev latinske veseloigre – Nova maša – Sklep
Marijinega meseca in dobro opravljena spoved
71. poglavje
608
Praznik združenja Italije – Državne oblasti se ne udeležujejo več
telovske procesije – Fantje iz oratorija v procesiji v stolnici – Smrt in

71 Pages 701-710

▲back to top


71.1 Page 701

▲back to top


BiS 6 — kazalo
701
pogreb grofa Di Cavourja – Don Boskove besede: eden izmed fantov
ne bo več opravil naslednje vaje za srečno smrt – Napoved Cavourjeve
smrti – Pretnja tistim, ki se nočejo spreobrniti – Hudič na ramah fanta,
ki pri spovedi zamolči greh – Družinski don Boskov pogovor: sveti dečki
– Skrivnostna krogla – Jezus križani – Mati Božja Marija – Predvidena
smrt nekega župnika – Nesreča nekega izvoljenca Božjega, ki pade
zaradi ošabnosti – Pomnožitev hostij – Don Bosko javno priporoča
molitve za grešnike – Sanje: dragocen robček in čednost čistosti –
Ljubezniv sprejem nekega odpadnika – Nadškof v Firencah odgovori
don Bosku, ki ga opozarja na protestantsko nevarnost
72. poglavje
619
Katoliško branje – L'Armonia objavi članek za obnovitev naročnine
za Branje – Praznika sv. Janeza in sv. Alojzija – Kako so se imeli radi
nekdanji gojenci – Malo semenišče v Giavenu in lep uspeh njegovih
gojencev – Don Boskov obisk v Giavenu – Tekmovanje iz zavisti –
Hujskajo klerike, da bi zapustili don Boska – Malodušnost klerika
Boggera in njegovo pismo – Don Boskovi nasveti kleriku Boggeru
– Don Boskov pogovor s provikarjem – Don Bosko pri sv. Ignaciju
– Pismo viteza Oreglie don Alasonattiju: bolniki – Don Boskovo
pismo fantom oratorija – Iz Lanza poroča o tistih, ki ne sodijo v
zavod – Razdelitev nagrad: listek Tomaža Vallaurija don Bosku –
Za kleriško preobleko pripravljeni fantje
73. poglavje
628
Katoliško branje – Družina mučencev – Življenjepisni spomini na dečka
Mihca Magoneja: članek iz L'Armonie – Papeževanje sv. Dionizija
– Ponatis Življenjepisa Dominika Savia: ocena v L'Armonii – Odlike
don Boskovih spisov – Kronika: napoved za klerika Ruffina – Spomini
na začetke oratorija – Ne hrani sovraštva – Bodi daleč od določenih
kritikov in se ne daj premagati njihovi nesramnosti – Don Bosko
na Montemagnu: v Astiju spoveduje v trgovini in gostilni – Nasveti
nekemu plemiškemu dečku za prvo obhajilo – Nagovor: kako govoriti
o politiki – Ne se bati ozirov na ljudi pri izvajanju pobožnih vaj –
Skrbeti, da bo tam, kjer je kak član salezijanske družbe, vse potekalo
v najlepšem redu – Don Bosko kara tiste, ki za šalo uporabljajo
svetopisemske navedke – Don Bosko brani zasramovane kanonike
in nekega škofa – Don Boskov odpor do opravljanja in kako ga je
preprečeval – Don Bosko je vedno z ljubeznijo govoril o bližnjem – Don
Boska vprašajo o napovedi neke smrti, ki se zdi, da se ni uresničila:
njegov odgovor – Bolezni v oratoriju – Pismo mons. Fransonija don
Bosku o preobleki klerikov – Don Bosko gre v Vercelli – Med potjo brani

71.2 Page 702

▲back to top


702
Biografski spomini sv. Janeza Boska — 6. zvezek
svoje klerike pred obtožbo, da ne študirajo bogoslovja – Njegov uvodni
nagovor po posvetitvi bazilike sv. Marije Velike – Dve drugi njegovi
improvizirani pridigi
74. poglavje
640
Jesenski izlet – V Chieriju: velikodušni gostitelji – V Buttiglieri – V
Becchih: slovesnost sv. rožnega venca – V Castelnuovu: ljudstvo in dekan
počastijo don Boska – Postanek v Mondoniu in v Piei – Zmagoslaven
prihod v Villa San Secondo: praznik Božje matere Marije in ljubeznivost
prebivalcev – V Cossombratu: nekega dečka uvedejo v šolanje – Lep
večer v Alfianu – Nenehno don Boskovo dopisovanje in popravljanje
spisov – Blizu Castelletta dei Merli in Ponzana – Svetišče v Crei: fantje
so potrebni okrepčila; ljubezniva pomoč minoritov – Pohod v Casale;
sprejem pri škofu; opravilo v cerkvi in gledališki nastop v semenišču
– V San Germanu in Occimianu – Prihod v Mirabello – Pobožnost na
javnem trgu in gledališče v cerkvi – Smešen prizor s cerkovnikom –
Vaja za srečno smrt v cerkvi kapucinov – V Luju: vzklik neke dobre
starke in sprejem fanta za oratorij – Don Bosko se v Mirabellu odloči
za gradnjo zavoda – Župnik povabi na kosilo vse udeležence izleta –
Odhod iz Mirabella: postanek v San Salvatoru, v Madonni del Pozzo
in letovišču grofa Groppella – Prihod v Valenzo in gostje pri senatorju
De Cardenasu – Na vlaku iz Valenze v Alessandrijo – Prenočevanje v
Villafranci – Prihod v Turin – Katoliško branje
75. poglavje
656
Velikodušna miloščina starčka, ki so ga imeli za skopuha – Število
dečkov v oratoriju – Lep način zmanjševanja mesečnine – Pisma, v
katerih don Bosko priporoča škofijske klerike kapitularnemu vikarju
v Astiju in provikarju v Turinu – Odgovor mons. Fransonija don
Bosku; oratoriji; protestanti; malo semenišče v Giavenu; preverjanje
pravil Družbe – Malo semenišče v Giavenu se je razcvetelo po don
Boskovi zaslugi
76. poglavje
661
Don Boskova pobožnost do presv. Srca Jezusovega in neka
spreobrnjena krivoverka – Učiteljsko osebje v oratoriju – Zadovoljstvo
človeka, ki je ves dan uporabil v Božjo slavo – O čem naj pišejo gojenci
domov svojim staršem – Uslišane prošnje ministrstvu za vojaško
obleko in prošnje kralju, pravosodnemu ministrstvu in predsedniku
Ustanove sv. Pavla za stroške bogoslužja – Žalostne slutnje in smrtna
bolezen klerika Provere; don Bosko mu da na izbiro ozdravitev ali
nebesa; napove mu težka leta; dva listka – Nagovor članom Družbe;
svetovalec v dvomih o poklicu; odpoved zemeljskim stvarem – Seja
sveta in sprejem novega člana – Večerni govor: hudič povzroča med

71.3 Page 703

▲back to top


BiS 6 — kazalo
703
sveto mašo raztresenost – Zadovoljevanje v škodo duše – Škof iz
Novare priporoči enega duhovnika in tri fante
77. poglavje
672
Galantuomo za leto 1862 in njegove napovedi – Katoliško branje za
prihodnji mesec januar – Nekaj kleriških preoblek – Svet in sprejem
novih članov – Gojenec, ki ga je božična devetdnevnica prisilila, da je
zapustil oratorij – Don Bosko zboli za šenom – Zadnji dan leta 1861:
don Boskovi nasveti vsem gojencem; obljuba posebnega vezila
DODATEK
679
KAZALO
685

71.4 Page 704

▲back to top